letnik 7, številka 2, junij 2001
revija Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije
letnik 7, številka 2, junij 2001	ISSN: 1580-3600
prej Novice DOPPS	ISSN: 1408-9629
izdajatelj: Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije
Bird Life (DOPPS-BirdUfeSlovenija"), p. p. 2722,1001 Ljubljana
naslov uredništva: DOPPS, Prvomajska 9,1000 Ljubljana,
tel.: 01 S44 1230
fax: 01 544 12 35
e-mail: dopps<®dopps-drustvo.si
glavna urednica: dr. Andreja Ramšak
e-mail: andreja.ramsak@guest.arnes.si
uredniški odbor: Luka Božič, Damijan Denac, Leon Kebe, Borut
Rubinič, Jakob Smole, Al Vrezec in Eva Vukelič.
lektoriranje: Maijerka Krapež
oblikovanje tipske strani: Tomaž Berdič
prelom in fotolid: Abakos grafični studio
tisk: Abakos j KVM Grafika
naklada: 2000 izvodov
izhajanje: letno izidejo 4 številke.
Člani DOPPS prejmejo revijo brezplačno. Revijo sofinancirajo družba
Mobitel, Ministrstvo za okolje in prostor RS in Grand Hotel Union d.d.
Revija je vpisana v register javnih glasil pod zaporedno številko 1610.
Mnenje avtorjev ni nujno mnenje uredništva.
Prispevke lahko pošiljate na DOPPS, p.p. 2722,1001 Ljubljana ali
na elektronski naslovandreja.ram5ak@gue5c.arne5.si
DRUŠTVO ZA OPAZOVANJE IN PROUČEVANJE PTICSLOVENIJE
DOPPS-BirdLife Slovenia
Naslov:p.p. 2722.1001 Ljubljana.
Društveni prostori: Prvomajska 9, Ljubljana,
tel.: 01 544 12 30. fax: 01 54412 35
e-maikdoppsfđ'dopps-druscvo.si
Predsednik: dr. PeterTrontelj
Podpredsednik: Tomažjančar
Upravni odbor:
F. Bračko, D. Denac, K. Denac, mag. F.Janžekovič,T.Jančar.
D. Klenovšek, B. Mozetič, M. Perušek, dr. A. Ramšak, B. Rubinič.J.
Smole, B. Surina, 8. Štumberger, D. Vengust
Nadzorni odbor:
B. Kočevar, A. Hudoklin, Nataša Adlešič Barba,
dr. T. Trilar (predsednik)
poslovni račun: 02018-0018257011
Direktor: Tomažjančar
DOPPS je slovenski partner svetovne zveze naravovarstvenih
organizacij BirdLife International.
S 2. .Š
= s."
.2. i JS
'S
5 'Si
o c q
Li. •■/> ,2
i
stran 9
stran 20
stran 26
stran 28

stran 34

Tomi Trilar
ZUNANJI ZAJEDALCI PTIC............................. 4
Luka Božič
ETIOPIJA-GORATA STREHA AFRIKE............ 9
Damijan Denac in Tomaž Mihelič
KAJ NAREDIMO, ČE NAJDEMO PTIČJEGA
MLADIČA .................................................... 15
Andreja Ramšak
ONESNAŽEVANJE MORJA Z NAFTO............. 16
Boris Krystufek
NIČ NAUČENEGA? VSE POZABLJENO?........ 20
Jakob Smole
VARSTVO NAVADNEČIGRE VSLOVENIJI .... 22
Nataša Šalaja in Borut Mozetič
ŠKOCJANSKI ZATOK LETA 2000 .................. 24
Al Vrezec
SMRDOKAVRA ............................................ 26
Borut Rubinič
STRU NJ AN .................................................. 28
Eva Vukelić
LJUBLJANSKO BARJE PRI
BLATNI BREZOVICI ..................................... 30
PREDAVANJA IN IZLETI................................ 31
Damijan Denac
PREDSTAVITEV PROJEKTA "IBA" IN KNJIGE
MEDNARODNO POMEMBNA OBMOČJA
ZA PTICE V SLOVENIJI ................................. 33
Metod Korošec
ZGODOVINA CERKNIŠKEGAJEZERA........... 34
Mirko Perušek in LjubaTurkSega
TRAVNIŠKI SADOVNJAKI INVTICE............... 36
Luka Božič
SKRIVNOSTNA FOTOGRAFIJA .................... 39
C.RANO HQTEL UN-QN D.O.
Slovenian Museum of Natural History
UVODNIK
Spoštovani člani in članice!
V	tokratnem poljudnem članku boste spoznali, daje perje ptic življenjsko okolje za
mnogo, velikokrat s prostim očesom skoraj nevidnih živali. Imenujemo jih zunanji
zajedalci, nekateri med njimi so Vam že znani, nekateri so znani le strokovnjakom.
Članek je napisal izvrsten poznavalec zunanjih zajedalcev pri pticah in sesalcih -
raziskovalec dr. Tomi Trilar. Ornitološki potopis opisuje Etiopijo, ki se ponaša z
velikim številom endemičnih vrst rastlin in živali. Od 860 zabeleženih vrst ptičjih je kar
16 endemičnih! Pred nami je poletje in v rubriki Ornicološki izlet Vam predstavljamo
Strunjanske soline. Morda jih obiščete, ko boste že naveličani poležavanja v gneči na
plaži. Seveda so Strunjanske soline zanimive tudi v drugih letnih časih.
V	DOPPS-u smo izpeljali pomemben projekt - izdali smo knjigo Mednarodno
pomembna območja za ptice v Sloveniji. Knjigo je uredil biolog Slavko Polak, ki je
dolga leta vodil in koordiniral projekt IBA. Slavko seje temu delu popolnoma predal
in z njemu lastno voljo in vztrajnostjo projekt tudi zelo uspešno dokončal. Njegovo
delo bo nadaljeval mladi biolog Luka Božič. Slavku se iskreno zahvaljujemo.
Celotna številka Sveta ptičje tokrat bolj naravovarstveno obarvana. Svetovni dan
okolja smo proslavili 5. junija. Letošnji Svetovni dan okolja je bil posvečen ugibanjem,
kakšno je pravzaprav stanje okolja, ali okolje še omogoča kvalitetno preživetje
človeku, živalim in rastlinam. Zahteve človeštva do okolja postajajo neznosne:
pridelava hrane se mora povečati, daje bo zadosti za dodatnih 3 milijarde ljudi v
naslednjih 30 letih, trenutno ena tretjina svetovnega prebivalstva živi v pomanjkanju
vode - v naslednjih 30 letih se bo število ljudi, ki bodo živeli v pomanjkanju vode,
podvojilo; eni tretjini človeštva je les edini vir kurjave - v naslednjih 30 letih se bo
potreba po lesu za kurjenje podvojila; v naslednjih 30 letih naj bi izumrlo 10 do 15
odstotkov vrst.
V	naslednjih štirih letih bo porabljenih 21 milijonov dolarjev za študije, na osnovih
katerih bodo ocenili, kolikšen je človekov vpliv na okolje. Te bodo tudi izhodišče za
odločitev, kako popraviti storjeno škodo okolju in kako okolje varovati v prihodnosti.
Največjo vlogo pri tem projektu bodo odigrali Združeni narodi in njihove agencije.
Začetek študije je zelo obetaven. NASA je Združenim narodom podarila 16.000
satelitskih posnetkov zemeljskega površja. Posnetki so dragocen vir informacij, kakšne
spremembe so se zgodile v obalnih območjih, podeželju, gorovjih, mokriščih, na
kmetijskih in urbanih površinah od leta 1992. Po pregledu satelitskih posnetkov so
Združeni narodi 18. maja letos sporočili, da se ploden polmesec, ki sta ga ustvarili
reki Tigris in Evfrat, zelo hitro izsušuje. Izsuševanje in zajezitve so uničile skoraj 90
odstotkov mezopotamskih mokrišč.
In kako je v Sloveniji? Nekateri bi se radi kar na hitro znebili živalskih vrst, ki so ji m trn
v peti. Nekatere vrste pa izginjajo z manj hrupa, tako kot izginjajo njihova življenjska
okolja. In tako kot izginjajo ptice, postaja vse bolj negotovo preživetje vrste Homo
sapiens.
Andreja Ramšak
LH
Z
>u
ž
Q
D
IT
O
CL
feto pivka - L>arf Fukanja, muha - Tomi Irilar
Pivka Picus canus z veliko ptičjo muho kožuharico.
Spodaj desno velika ptičja muha kožuharica Ornithomya avicularia.
ZUNANJI
ZAJEDALCI PTIC
Tomi Trilar
V naravi je človeškim očem marsikaj skritega. Kadar opazujemo ptico le redko pomislimo, da se
v njenem perju lahko skriva še precej drugih organizmov.
Ce seje človek z izboljšano higieno in pripomočki za pranje in čiščenje uspel otresti zunanjih
zajedalcev, pa so pri pticah to stalni spremljevalci.
Zunanji zajedalci ptic so členonožci Arthropoda, in sicer pajkovci Arachnida ter žuželke Insecta.
-4 ZUNANJI ZAJEDALO PTIC
žuželk, ki imajo v odraslem stadiju tri pare nog. Nimfe so
velike od 1,3 do 1.5 mm in so svetlorjave barve. Ko se napijejo
krvi. so črne barve z vijoličnim nadihom in velike od 2,5 do
3mm. Odrasle samice imajo rdečkast zadek in temnorjav ščitek
ter so velike od 3 do 3.6mm. Med sesanjem krvi zrastejo do
11 mm, zadek pa postane svetlosiv. Odrasli samci gozdnega
klopa so veliki od 2.4 do 2,8mm. Vse telo prekriva temnorjav
ščitek.
Pozno poleti in jeseni odrasle samice odložijo jajčeca, ki
prezimijo. Konec pomladi in v začetku poletja se iz njih
izležejo ličinke. Ličinke iščejo gostitelje med listjem in nizko
podrastjo, zato običajno sesajo na malih sesalcih, npr. miši in
voluharice. in na majhnih pticah, ki gnezdijo na tleh. Kot pri
nimfah in odraslih klopih jc tudi pri ličinkah glavni dražljaj za
oprijemanje gostitelja premikanje, drugi dražljaji pa so toplota,
oddajanje CO, in vonj kožnih izločkov. Ličinka nato na
gostitelju poišče primerno mesto in se prisesa. Sesanje krvi
običajno traja en teden. Klop v vsakem stadiju sesa kri le
enkrat in to je tudi pogoj za razvoj v naslednji stadij. Nasesana
ličinka odpade z gostitelja in se po nekajtedenskem mirovanju
med listjem preobrazi v nimfo. Nimfe mirujejo do naslednje
pomladi, ko ob zadosti ogreti podlagi zlezejo na rastlinske
bilke. Nimfe čakajo mimoidoče gostitelje višje v podrasti kot
ličinke in zato je raznolikost njihovih gostiteljev večja.
Gostitelji nimf so poleg malih sesalcev in ptic tudi psi in druge
domače živali ter človek. Po enotedenskem sesanju krvi nimfe
odpadejo z gostitelja. Mirujejo nekaj tednov in se nato konec
poletja preobrazijo v odrasle klope. Ti najprej poiščejo
partnerja in takoj pričnejo s parjenjem. Samica že med
parjenjem, ko naokrog prenaša samca, začne iskati gostitelja.
Medtem ko samci zelo redko sesajo, so glavni gostitelji odrasle
samice gozdnega klopa srne in jeleni, redkeje tudi mali sesalci.
pt;či, psi, ovce. krave in človek. Samica sesa kri okrog enega
tedna in nato odpade z gostitelja. Po nekajtedenskem
mirovanju odloži do 2000 jajčec.
foto' Matija Cugala in Toini Ir i.r
Nimfa, samec, nenapita in napita samica
gozdnega klopa Ixodes ricinus (povečava 15x).
Pršlce
Med pajkovci so najstalnejši in najdrobnejši spremljevalci
ptic pršice Acarina. Živijo tako na koži in med perjem kot
tudi v vseh količkih gnezda. Prehranjujejo se s kožnimi izločki
in organskim drobirjem (npr. koščki odmrle kože). V gnezdu
so pršice med najpomembnejšimi razkrojevalci organskih
odpadkov, med njimi najdemo tudi zunanje zajedalce.
Najbolj znani predstavniki pršic so klopi Ixodidae. Do sedaj
jc znanih več kol 800 vrsl klopov, od lega smo jih 13 našli v
Sloveniji. Naš najpogostejši je gozdni klop Ixodes ricinus, ki je
splošno razširjen. Omenim naj še breguljkinega klopa Ixodes
lividiis. ki je specializiran na življenje vgnezdilnih rovih breguljk
Riparia riparia.
Kol pri vseh klopih tudi pri gozdnem klopu poznamo Iri
razvojne stadije: ličinko, nimfo in odraslega klopa. Ličinke so
svetlorjave in imajo tri pare nog. Izležene iz jajčeca so velike
od 0.4 do 0,5mm. nasesane krvi pa do l,3mm in so črne
barve z vijoličnim nadihom. Nimfe in odrasli klopi imajo štiri
pare nog. kar je temeljna značilnost pajkovcev. za razliko od
fotn Tomi Trilar
Pršice na peruti črnoglavke Sylvia atricapilla.
R
azvojni krog gozdnega klopa pri nas običajno traja dve
leti. ob neugodnih vremenskih razmerah pa tudi iri leta. V
odvisnosti od podnebnih razmer se v severnejših predelih
razvojni krog lahko podaljša na 6 let.
0
d žuželk ptice zajedajo perojedi Mallöphaga, bolhe
Siphonaptera, stenice Herniptera in razni dvokrilci Diptera.
Perojedi
Perojedi in tekuti so majhne brezkrilc žuželke, ki so zunanji
zajedalci ptic in sesalcev. Perojedi živijo na pticah, tekuti pa
na sesalcih. So zelo podobni ušem Anoplura, ki parazitirajo
t


doUchocephulus rumene barve, liskina perojeda Lemobothrium
atruiri in Fulicoffula hirala pa sta črne barve.
Glavni del prehrane perojedov je keratin, ki je v perju,
površinskih luskah povrhnjice in lojnatih izločkih kože.
Strogo vzeto torej sploh niso pravi zajedaici. temveč čistijo
kožo in perje. Za svoje gostitelje kljub temu niso povsem
neškodljivi. Kadar se zelo namnožijo, lahko močno uničijo
perje in s stalnim vznemirjanjem in draženjem oslabijo
gostitelja. VI noge ptice se redno kopajo v prahu, s čimer se
najlažje znebijo perojedov.
Bolhe
Bolhe so majhne brezkrile žuželke. Kot odrasle se
prehranjujejo s krvjo ptic in sesalcev. Predstavljajo enotno
skupino, katere izvor še ni popolnoma pojasnjen. Do danes
so opisali okrog 1600 vrst bolh. V Evropi živi okrog 120
vrst. V Sloveniji smo našli 52 vrst. vendar jih pričakujemo
vsaj še 20.
forc lomi Trilar
Samec lastovičje bolhe CeratophyüuS hirurtdinis (povečava 77x).
izključno na sesalcih, in se od njih razlikujejo po ustnih
delih in glavi, kije pri perojedih enako široka kot trup. Ustne
okončine perojedov in tekutov so grizala, pri ušeh pa so
prilagojene za prebadanje in sesanje.
Poznanih je nekaj manj kot 4000 vrst perojedov in tekutov.
Od tega jih v Evropi živi čez 700 vrst. v Sloveniji okrog 500.
Perojedi preživijo vse svoje življenje na telesu ptice,
Prehajanje iz enega osebka na drugega se pogosto dogodi
šele, ko dva osebka prideta v kontakt. Brez gostitelja ne
preživijo dolgo. Močno strukturirana jajčeca lepijo z
nekakšno cementu podobno snovjo posamič na perje. Imajo
nepopolno preobrazbo, pri kateri je ličinka po videzu skoraj
popolnoma podobna odrasli živali, razen seveda po
velikosti, Manjkajo ji tudi spolni organi. Ličinke se hranijo
na popolnoma enak način kol odrasle živali. Po treh levitvah
prenehajo rasti in se brez vmesnega stadija preobrazijo v
spolno zrelo odraslo žival. Ves razvoj od jajčeca do odrasle
živali traja od štirih do šestih tednov,
Perojedi so močno httinizirani. njihovo telo pa je sploščeno
od zgoraj. Veliki so od I do 3 mm, nekatere vrste celo do
lOmm. So najrazličnejših barv, kar jim pomaga, da se dobro
skrijejo med gostiteljevim perjem. Tako je labodov perojed
Oriiiihobius cygni bele barve, kobilarjev perojed Ricinus
I elo odrasle bolhe je močno bočno sploščeno in tako ozko.
da je videti od spredaj kol tanka črta, Na telesu je mnogo
nazaj usmerjenih dlak, ki se lahko združujejo v tvorbe
imenovane glavniki. Bolhe dobro skačejo in imajo dolge
noge z zelo povečanimi siegenci in parom krempeljcev na
stopalcih. Taka telesna zgradba omogoča bolham okretno
in hitro premikanje med dlakami in perjem ter hiter beg
pred praskanjem, grizenjem ali kljuvanjem, kar je običajna
reakcija gostitelja na srbeče vbode. Ko bolha prebode kožo.
vbrizga v rano slino in tako prepreči strjevanje krvi. Bolha
foto: Tomi Trilar
Pupariona v gnezdu kmečke lastovke Hirundo rustiat (povećava
t> ZUWNJI ZAJEDALCI PTIC
lahko naenkrat poje do 0,005 mi krvi. Ker so njihovi vbodi
srbeči, bolha zaradi reakcije gostitelja pogosto prekine
sesanje in ga nadaljuje na drugem mestu. Tako lahko v zelo
kratkem času zada gostitelju veliko srbečih vbodov. Običajno
bolha zaužije en obrok krvi na dan. brez hrane pa lahko
zdrži tudi do 18 mesecev.
Samica bolhe začne odlagati jajčeca en dan po prvem obroku
krvi. Naenkrat odloži od šest do deset jajčec, nato pa mora
spet sesati kri. Običajno ena samica odlaga jajčeca okrog tri
mesece. Jajčeca odlaga v gnezdo gostitelja. Samica bolhe
iahko odloži od 400 do 500 jajčec, pri nekaterih vrstah celo
do 1000. Iz jajčec, ki so bledo belorumene barve in velika
0,5 mm. se v štirih do petih dneh izležejo ličinke.
Bolšja ličinka je na prvi pogled podobna mušji žerki in nima
zajedalskih navad odraslih živali, temveč živi v gnezdu ali
njegovi bližini ter se hrani z raznimi organskimi ostanki.
Zelo pomemben delež prehrane predstavlja neprebavljena
kri iz iztrebkov odraslih bolh. V času razvoja se dvakrat levi.
Po dveh do treh tednih sprede 5 do 8 mm velika ličinka
kokon. ki ga obda z gradivom iz okolice. Drobci prsti ali
peska, dlake, koščki perja in podobno gradivo zamaskirajo
kokon in ga mehansko ščitijo. Po tretji levitvi se znotraj
kokona ličinka zabubi. Takemu razvoju pravimo popolna
preobrazba. Buba je, tako kot ličinka, sprva bledo
rumeriobela. potem so prebarva v temno rjavo. Že po osmih
do štirinajstih dneh se iz bubc izleže odrasla bolha, ki nato v
kokonu počaka na ugodne razmere za izleganje. Odrasla
bolha lahko izležena miruje v kokonu tudi vso zimo in iz
kokona prileze ob prvi spomladanski toploti oziroma ob
povratku ptice v gnezdo.
Od rasle bolhe se začnejo pariti takoj, ko zapustijo kokon.
Manjši in nežnejši samčki nosijo med parjenjem samičko
na hrbtu. Pri tem jo držijo s lipatnicami in dobro razvitim
spolnim aparatom. Takoj po parjenju pričnejo bolhe iskati
svojega gostitelja.
V naših krajih lahko bolhe glede na njihove gostitelje
razvrstimo v 13 ekoloških skupin. Kljub temu, da kar 94
odstotkov vseh do sedaj poznanih vrst bolh pa razi tira na
sesalcih in le 6 odstotkov na pticah, pri nas poznamo pet
ekoloških skupin bolh. ki parazitirajo na pticah. Dve skupini
sta manj specializirani; to so bolhe ptic, ki gnezdijo na tleh,
na vodni površini ali lik nad njo in bolhe drobnih ptic pevk.
ki gnezdijo v krošnjah dreves, duplih in v grmovju. Tri pa so
bolj specializirane, to so bolhe goloba Coiumba livia z enim
predstavnikom -golobjo bolho CemtophyHus cohvnbae, bolhe
breguljke Riparia riparia z breguljkino bolho CemtophyHus
styx kol naj/.načilnješim predstavnikom in bolhe lastovk, ki
parazitirajo na kmečki Hirundo rustka in mestni lastovki
Deiichon vrbica, z lastovičjo bolho CeminphyUus hintndinis
kot najznačilnejšim predstavnikom.
Stenice
Pri stenicah so pravi zunanji zajedalci ptic in sesalcev le
krvosese stenice (družina Cimicidae). Z okoli 80 vrstami so
razširjene po vsem svetu. Pet vrst jih živi v Evropi. Najbolj
znan predstavnik je posteljna stenica Cimex lectularius. na
pticah pa parazitira lastovičja stenica Oeciacns hirundinis.
Kot vsi predstavniki družine krvosesih stenic je tudi lastovičja
stenica brezkrila. Ploščato telo je riasto rjave barve in pokrito
z drobnimi dlačicami. Odrasla je velika od 4 do 5 mm.
Zanimivo je, da samice nimajo paritvenih organov. Med
parjenjem samec zabode kot nož oster spolni organ med
dva člena na spodnji strani samičinega zadka in spermiji
nato po telesni votlini potujejo do ovarijev. V Sloveniji je
bila do sedaj najdena v gnezdih polha G lis gl is in mestne
lastovke, od koder redko zatava na okensko šipo ali celo v
stanovanje. Samica odlaga ovalna jajčeca s pokrovčkom v
gnezdo gostitelja. Imajo nepopolno preobrazbo s petimi
stadiji ličinke, ki ravno tako sesa kri. Med sedemmesečnim
obdobjem odsotnosti mestne lastovke ždijo v gnezdu in se
postijo. Preživijo ga le višji stadiji ličink in odrasle živali.
Muhe kožuharlce
Muhe kožuharlce Hippoboscidae so zajedalski dvokrilci, ki
sesajo kri ptic in večjih sesalcev. Razširjene so po vsem
svetu in jih poznamo nekaj več kot 200 vrst. V hvropi živi
28 vrst. V Sloveniji smo do sedaj našli 12 vrst. od katerih
dve vrsti živita na sesalcih, ostale pa na pticah.
Telo odraslih živali je močno hrbtno sploščeno in poraslo z
»o; u Turni Trii.i r
Perojed iz rodu Brueeiia na zadku velike ptičje muhe
kožuharice Ornithomya avicuiaria (povečava 30x).
močnimi dlakami in trni. Na nogah so močni kaveljčki, kar
jim omogoča dobro pritrjanje na gostitelja. Imajo tanko
dobro hitinizirano sesalo. Pri muhah kožuharicah je opazna
težnja po zmanjševanju letalnega sistema, kar sovpada z
biologijo njihovih gostiteljev. Pri krilatih vrstah se to kaže
kot poenostavljena ožiljenost kril npr. ptičjih muh (rod
Orniihoniya). Krila velike hudournikove muhe kožuharice
Crataerina melbae. male hudournikove muhe kožuharice
Cratacriiia pallida in lastovičje muhe kožuharice Stenepteryx
hirundinis so že tako zakrnela, da te vrste niso sposobne
leteti in živijo le v gnezdih gostiteljev.
IVIuhe kožuharice so živorodne. Ličinka ves razvoj s tremi
stadiji preživi v maternici podobnem jajcevodu samice, kjer
se prehranjuje z izločki žlez. Hranilne izločke deloma
skladišči v prebavilu in porablja šele v puparionu. Ličinka je
belkasta z izrazito temnimi zadnjimi stigmami. Samica
odlaga ličinke tik pred zabubljenjem. V zelo kratkem času se
ličinka preobrazi v sodčkasto bubo, imenovano puparion, ki
postopno počrni. Puparioni so ovalne oblike, edine opazne
strukture so dihalne odprtine na zadnjem delu. Puparioni se
bodisi prilepijo na gostitelja bodisi padejo na zemljo ali
ostanejo v gnezdu. Velika ptičja muha kožuharica Ornithoniva
aviciilaria. mala ptičja muha kožuharica Ornilhoniyafringillina.
mala hudournikova muha kožuharica in lastovičja muha
kožuharica imajo pri nas dve generaciji v letu. Parjenje poteka
na gostitelju. En teden po parjenju samice običajno izležejo
prvi puparion. Nadaljnji intervali trajajo od 1 do 8 dni. Samice,
ki živijo od 2 do 3 mesece, izležejo nekaj deset puparionov.
Vezanost na gostitelje je pri muhah kožuharicah zelo
različna. Nekatere vrste, kot so ptičje muhe. parazitirajo na
različnih vrstah ptic. Srednje in velike vrste ptic so močneje
zaparazitirane kot majhne vrste. Na eni ptici lahko najdemo
več vrst muh kožuharic. Dvuge vrsvc so navezane le na
določeno vrsto gostitelja. Velika hudournikova muha
kožuharica parazitira le na planinskem hudourniku
Tachyniarptis inclba. mala hudournikova muha kožuharica
na planinskem in črnem hudourniku Apus apus, orlova muha
kožuharica Olfersiafuinipennis pa le na ribjem orlu Pandion
haliaetus.
Približno desetina pri nas pojavljajočih se ptičjih muh ima
na svojem telesu ali pod krili pritrjene pršice vrste Mvialges
uncus, nekatere pa perojede iz rodu Brueelia. Pršice in perojedi
se z muhami kožuharicami prevažajo od enega gostitelja na
drugega in jim ne škodujejo.
Od dvokrilcev omenimo še sokoljo muho Camus apterus. ki
je bila v Sloveniji doslej dvakrat najdena na mladičih v
gnezdu postovke Falco tiniiunculus. Sokolja muha se je tako
prilagodila parazitskemu življenju, da ima ne le popolnoma
zakrnela krila, temveč tako poenostavljeno zgradbo, dajo s
težavo prepoznamo za žuželko.
Vpliv na ptice
In kako zajedala in njihovo število vpliva na ptice? Junija
1993 sem v Kranju v enem gnezdu mestne lastovke našel
kar 1930 kri sesajočih zunanjih zajedalcev: 1879 lastovičjih
stenic in 51 lastovičjih bolh. Povprečno je bilo v 20 gnezdih
prisotnih 293 lastovičjih stenic. 79 lastovičjih bolh in 2
lastovičji muhi kožuharici, kar znese 374 kri sesajočih
zunanjih zajedalcev. Iz petih gnezd so bili mladiči že speljani,
v 14 gnezdih so bili po štirje mladiči in le v enem gnezdu
trije mladiči, vendar dopuščam možnost, da seje četrti že
speljal. Pri naslednji kontroli gnezd nisem našel niti enega
neizleženega legla ali poginulega mladiča. Izjemno veliko
število zunanjih zajedalcev, kot kaže. nima večjega vpliva
na gnezditveno uspešnost mestne lastovke.
Vsi omenjeni ptičji zunanji zajedalci ne prehajajo na človeka
in so zanj neškodljivi. Izjema so le klopi, ki pa tako ali tako
niso specializirani samo na ptice. ■ ■ ■
Viri:
TrilarT., Gogala A., Gogala M. (199/): Distribution of the swallow
bug {Oeciacus hirundinis) in Slovenia, with an unusual finding in a
fai dormouse (Myoxus glis) nesi.- Acta entomologica slovenica
5(1): 45-50, Ljubljana.
Trilar T. (1998): Ectoparasites from the nests of House Martin
(Delichun urbica) in Slovenia: I. Faunistic Survey. Acta
entomologica slovenica 6(2): 89-98, Ljubljana.
TrilarT. (1999): Ccioparasices from the nests of House Martin
(Delichon urbica) in Slovenia: 2. Sex ratio and developmental cycles
of Oeciacus hirundinis, Ceratophyllus hirundinis and Stencpteiyx hirundinis.
Acta entomologica slovenica 7(1): 5-13, Ljublana.
S ZU •JANJ I ZAJ EDALCI PTIC

- GORATA STREHA AFRIKE
Luka Božič
Etiopija je za večino ljudi »razvitega« sveta sinonim za suše, lakoto, vojne in revščino.
Čeprav vse od naštetih tegob še vedno občasno pestijo to vzhod no afriško državo, pa lahko
občudujemo tudi njen prijetnejši obraz. Malokdo se zaveda, daje Etiopija ena izmed
»vročih točk« biološke pestrosti v svetovnem merilu, za katero je še posebej značilna visoka
scopnja endemizma. Številne endemične vrste najdemo med rastlinami in znotraj prav vseh
živalskih skupin, tudi ptic. Od okoli 860 vrst ptic, ugotovljenih v Etiopiji, je 16 endemičnih.
ä omemben pečal daje Etiopiji svojevrstna topografija, saj
leži večina površja države med 1500 in 3000 metri
nadmorske višine. Najvišja točka je Ras Dashen, s 4620
metri četrti najvišji vrh v Afriki. Etiopsko višavje je eden od
največjih gorskih masivov te celine in je v osnovi starega
nastanka. Njegovo jedro predstavljajo predkambrijske
kamnine, ki se zaradi delovanja erozije ponekod nahajajo
na površju. Etiopsko višavje ima svojevrsten izgled: v bistvu
gre za planotast svet s strmimi bregovi dolin na visokih
nadmorskih višinah. Te doline so lahko do 1600 metrov
globoke in široke več kilometrov. Višavje deli na vzhodni in
zahodni del Veliki tektonski jarek (Great Rift Valley),
geološka tvorba, ki se kot 4000 km dolgi, orjaški kanjon,
vleče od Rdečega morja na severu, do reke Zambezi v državi
Malavi na jugu. Vzhodni del države je precej nižji, tod
prevladujejo različni tipi puščav in polpuščav. Klima Etiopije
je zelo raznolika in predvsem odvisna od nadmorske višine.
Ne glede na obdobje leta in dejstvo, da leži Etiopija le nekaj
geografskih stopinj nad ekvatorjem, so noči nad 2600 metri
zelo hladne. Na splošno sta dve deževni obdobji, ki pa sta
regionalno zelo različno izraženi. Glavno deževno obdobje
traja od junija do septembra, krajše pa od februarja do marca.
Količina padavin načeloma upada z nadmorsko višino, kar
posledično vpliva tudi na vegetacijske pasove.
Moje mesec in pol trajajoče potovanje po tej državi se je,
kot je to običajno, pričelo v glavnem mestu Addis Ababi ali
prevedeno »novem cvetu«. Tukaj sem se v nekaj dneh
seznanil predvsem s tistimi manj prijetnimi platmi bivanja v
revni afriški državi četrtega sveta. Vseeno velja kar na tem
mestu omeniti še eno posebnost Etiopije, to je njena v daljno
preteklost segajoča (slavna) zgodovina. Vsak naključni
sogovornik vam bo že po nekaj minutah pogovora z
navdušenostjo pripovedoval o tem. da Etiopija edina med
afriškimi državami, kljub številnim poskusom predvsem s
strani Italijanov, ni bila nikoli kolonizirana. Šc vedno živijo
spomini na pakt neuvrščenih in prijateljstvo med zadnjim
etiopskim cesarjem Hailem Sellassiem in Josipom Brozom.
Sama država ima korenine v davnem Aksumitskem
kraljestvu, ki se je v 1. st. n. š. pojavilo na območju današnje
severne Etiopije in južne Eritreje. Zgodovina pa sega še
dalje nazaj s prvim etiopskim cesarjem Menelikom I. ki naj
bi po legendi bil sin svetopisemskega modrega kralja
Solomona in kraljice Makede iz Sabe. Kakorkoli že. sprehod
po glavnem mestu, ki nima kanalizacije inje polno na cesti
živečih revežev. je predvsem srečanje s težko etiopsko
vsakdanjostjo.
K
Ena izmed mnogih endemirov višje ležečih predelov Etiopije je
priba vrste Vanellus melanocephalus.
ljub temu lahko kar sredi mesta, oziroma po različnih
vrtovih in parkih, opazujemo nekatere tipične ptice vzhodne
Afrike. Med pogostejšimi so v Addis Ababi predvsem grlica
Slreptopelia lugens, muhar Muscicapa adusla, medoses
Nectarinia lacazze, ki se imenuje po eni izmed večjih etiopskih
rek. najpogostejši vrabec pa je Passer swainsonii. Številni so
različni predstavniki družine ščinkavcev, na primer grilček
Serinus Iristriatus. Kot zanimivost naj povem, da so grilčki
Serimis na splošno zelo številno zastopani v Vzhodni Afriki,
iz Etiopije pa so znane kar štiri endemične vrste tega rodu.
Tri med njimi so znane le z nekaj majhnih območij, dve pa
sta bili odkriti in opisani šele pred dobrimi dvajsetimi leti.
Prva večja postojanka na moji poti po severnem delu
države je bilo jezero Tana. kakšnih 500 km severozahodno
od Addis Ababe. Ta ogromna vodna površina (350 km ) je
edino pomembnejše jezero v Etiopiji, ki ni del jezerskega
sistema Velikega tektonskega jarka. Iz njega izvira Modri
Nil. največja etiopska reka. Jezero samo ni posebej primerno
za opazovanje ptic. saj je obrežje zaradi gostih sestojev
papirusa Cvperuspapyrus neprehodno, v plitvi vodi pa živijo
paraziti Schistosomia, ki povzročajo nevarno bolezen
bilharziozo. Zato sem se osredotočil predvsem na prvih pet
kilometrov Modrega Nila. kije že tukaj po širini primerljiv z
reko Dravo v Mariboru, obiskal pa sem tudi znamenite
slapove, ki se nahajajo 30 km nižje po reki. Tukaj uspeva
vzdolž reke dobro razvit pas subtropskega gozda, medtem
koje okolica precej suha. Kjer Nil ni ukleščen med strme
bregove, so pogosta tudi različna močvirja in mrtvi rokavi.
Vsem seveda najprej padejo v oči najbolj pisane ptice. Prava
paša za oči so različni vpijati Coraciiformes. od katerih sem
se srečal s čebelarjema vrste Merops variegalus. ki naseljuje
bolj gozdnate predele, in skoraj kičasto rožnato-zeleno
obarvanim Merops nubicus, ljubiteljem bolj sušnih predelov.
Sorodno družbo sem dopolnil še z abesinsko zlatovranko
Coraciasabyssinica in petimi vrstami vodomcev, med katerimi
je daleč najpogostejši, z majhnim delčkom svojega areala
10 ETIOPIJA • GORATA STREHA AFRIKE
tudi v Zahodni Palearktik segajoči, črnobeli pasat Carlenuiis.
Pri vodnih pticah nikakor ne morem mimo 200 glave jate
jakan Aciophi/ornis africantia, nenavadnih pobrežnikov, ki po
obliki telesa in predvsem po obnašanju spominjajo na
tukalice. Skupaj sem tukaj v treh dneh zabeležil 120 vrst
ptic.
Vrhunec tega dela potovanja pa je bil vsekakor enotedenski
izlet po pogorju Simien. katerega del je proglašen za
nacionalni park. Izhodišče vzpona je bilo majhno mcstecc
Debark (2700 m n. v.). kjer je mogoče najeti mulo za nošenje
prtljage in lokalnega vodiča. Samo območje jc daleč od
kakršnih koli oblik civilizacije v evropskem pomenu te
besede, zato je potrebno vso hrano in ostalo opremo tovoriti
s seboj. Pot vodi skozi različne vegetacijske pasove, od
katerih pa je tisti na nižjih nadmorskih višinah precej
degradiran. Tod srečamo fragmente gozda, ki ga tvorijo
predvsem vrste iz rodov Syzygiitm. Maesa. Olea in druge.
Krčenje avtohtonih gozdov je na splošno eden izmed velikih
naravovarstvenih problemov Etiopije in večjega dela Afrike.
Že zgolj suhoparni podatki o tem pojavu so zastrašujoči: v
začetku stoletja jc bilo 35-40% države pokrite z gozdom, v
petdesetih letih 16%. danes je gozda le še okoli 3%. Ob tem
foto: l.ul.,1 Ife
Samci dželade Papio gelaeia so za razliko od samic hvaležna
tarča za naravoslovnega fotografa.
sc letno še vedno poseka okoli 200.000 ha. Vzroki so
predvsem v hitrem naraščanju prebivalstva (kar 3% letno j.
širjenju kmetijskih površin, krčenju gozda zaradi
pridobivanja pašnih površin in uporabi lesa za kurjenje.
Naravne gozdove so ponekod v višjih legah nadomestile
plantaže evkaliptusa. ki je bil prinesen konec prejšnjega
stoletja. V višinskem pasu med 3000 in 3600 m se pojavljajo
obsežni gozdni sestoji, v katerih prevladuje drevesasta
vresničevka Erica arborea. Ta vrsta sc pojavlja tudi na obalah
in otokih nekaterih mediteranskih držav. Šc višje, na
planotastih predelih gorovja Simien. dominira nad
rastlinskim svetom orjaška lobelija Lobelia rhynchopetahim.
ki s svojim več kot dva metra visokim socvetjem oblikuje
značilno podobo te visokogorske pokrajine. Rastlina požene
svoje orjaško socvetjc šele po približno 15-20 letih
vegetativnega življenja in nato odmre. V skladu z
rastlinstvom se spreminja tudi avifavna. Število vrst z
nadmorsko višino seveda upada, pri čemer nekatere najbolj
spektakularne vrste naseljujejo ravno višje predele. Resničen
kralj neba v gorovju Simien je brkati ser Gypaetus barbatus
meridionalis. Ta v več jem delu Evrope izumrla vrsta je tukaj
prav pogosta. V enem dnevu je možno brez večjih težav
srečati nekaj parov brkatega sera. Enkrat se mije ponudila
tudi priložnost opazovati brkatega sera pri značilnem
početju: spuščanju večje kosti z velike višine na tla. To
ponavlja tako dolgo, dokler se kost ne razbije in nato poje
kostni mozeg. Zelo zanimiva ptica tega območja je planinska
vrana Pyrrhocorax pyrrhocorax baiteyi. V Etiopiji živita dve
popolnoma ločeni populaciji te vrste, od katerih se prva (v
pogorju Simien) nahaja približno 2500 km južno od
sklenjenega areala vrste v Evropi in Aziji, druga (v gorovju
Bale) pa še 800 km južneje. Nekateri domnevajo, da sodita
obe etiopski populaciji v dve podvrsti. V času mojega obiska
so se planinske vrane zadrževale tudi na nižje ležečih
Pisani čebelar vrste Merops variegatus prispeva k slikovitosti
gozdnate oaze v okolici slapov Modrega Nila.
yJBHffS
fo!;> I nk.t Boži."
Enigmatični ibisi vrste Bostrychia carunculata sodijo med
najbolj opazne in najglasnejše ptice Etiopskega višavja.
pašnikih, kjer so se prehranjevale v velikih jatah. Posebej
sem se razveselil opazovanja jate 60 osebkov endemične
pribe Vanellus nie/anocep/ialus. Po njihovem obnašanju sodeč
očitno niso gnezdile. Gnezdilna sezona v Etiopiji ni tako
strogo omejena kot pri nas. kar je razumljivo spričo skoraj
popolnoma enake dolžine dneva tekom celega leta in veliko
manjšimi letnimi nihanji v temperaturi. Gnezditevje bolj
odvisna od padavin, saj nekatere vrste gnezdijo povečini v
deževni dobi ali takoj po njej (npr. kukavice in tkalci),
nekatere pa v sušnem delu leta (npr. čebelarji). Na splošno
več ptic gnezdi v deževni dobi. kljub temu pa lahko velika
večina vrst gnezdi tekom celega leta.
V tem pogorju se pogosto pojavljajo tudi nekatere ptice
selivke, ki sicer gnezdijo na območju Zahodnega Palearktika.
nekatere med njimi so običajne tudi v Sloveniji, na primer
puščavec Monlicola solilarius. rdečegrla cipa Anthus cervintts
in močvirski linij Circus pygargus. Zanimivo je. da so bile tudi
vse palearktične vrste kupčarjev že popolnoma v poletnem
perju. Na koncu ne morem mimo impresivnega velekljunega
krokarja Coitus crassirostris. Ta največji predstavnik družine
vranov se v Etiopiji pogosto pojavlja vse do 4000 m nad
morjem. Od sesalcev je prava posebnost gorovja Simien
endemični pavijan dželada Papio gela da, ki živi v velikih
krdelih, tudi do več sto osebkov skupaj.
Obiskal sem še gorovje Bale na jugu države. Vmes sem
seveda prepotoval kar nekaj sto kilometrov po bolj ali manj
nemogočih cestah Etiopije, a o tem ne bi izgubljal besed.
Nato pa še z internim letom Ethiopian Airlines do letališča
Goba. 300 km južno od glavnega mesta. Letališka pista je
seveda makadamska, ob njej pa ni nobene zgradbe. Letalo
pristane tako rekoč sredi ničesar na vrhu ravne visokogorske
planote. Kljub vsemu je vse našteto le malenkost, ki daje
doživetemu še dodaten pridih pristnosti. Gorovje Bale je
sicer podobno zgoraj opisanemu, vendar se v nekaterih
pogledih kar precej razlikuje. Pomembna razlika je v količini
padavin, saj v gorovju Bale pade bistveno večja količina
padavin. Posebej v višjih legah so popolnoma jasni in sončni
dnevi prej izjema kot pa pravilo. Jutra so pogosto meglena,
včasih pade celo slana. Tukaj je veliko bolje ohranjen višinski
gozd. v katerem prevladujejo vrste iz rodov Juniperus.
Podocarpas i n Arundinarkt, zelo značilno drevo pa je Hagenia
abyssinica. Ta gozd uspeva vse do nadmorske višine 3200m,
na višjih legah se pojavljajo obsežna močvirja in celo manjša
jezera, ki so pomembno bivališče za nekatere endemične
vrste ptic. V kraju Dinsho sc nahaja informacijski center
nacionalnega parka Bale. Njegova okolica je zelo primerna
za opazovanje značilnih gozdnih ptic tega območja. Med
zanimivejšimi vrstami velja omeniti skrivnostnega oranžno
obarvanega drozga Zoolhera piaggiae in endemično vrsto
Parophasmagalinieri. najpogostejše ptice pa so Bradypierus
cinnamomeus, Cossypha semirufa. Tardus oHvaceus. Pa rus
leuconotus in edina gnezdeča vrsta listnice v Etiopiji
Phvlloscopus mnbrovirens. Med opazovanjem ptic pogosto
naletimo na različne vrste sesalcev, kot je na primer
vitorožec gorski niala Tragelaphus buxioni. še eden iz
množice 31 endemičnih vrst sesalcev Etiopije. Večina
sesalcev ni prav nič plašnih, tako da jih lahko opazujemo
relativno od blizu. Nekoliko sem se izogibal le svinjam
bradavičarkam Phacochoerusaethiopicus. še posebej samicam
z mladiči, čeprav tudi te niso kazale posebnega zanimanja
zame. V okolici močvirij in jezer so bile številne jate (do 170
osebkov) ibisov Bostrychia carunculata. Nič kaj plašne ptice
so se prehranjevale predvsem na ekstenzivnih pašnikih.
Morda si lo pri ibisih nekoliko težje predstavljamo, vendar
so te jate izredno hrupne, kar pa je nasploh značilnost tega
rodu. Te ptice sicer gnezdijo kolonijsko v skalnatih votlinah
loto ! uk.i lic/..
Kanja vrste Buteo auguri je razširjena povsod v Etiopiji,
najpogostejša pa je v nacionalnem parku Simien.
12 FTIOPIJA ■ COIWrA STREHA AFRIKE
_
v etiopskem visokogorju, Ena od slabše poznanih
endemičnih vrst Etiopskega višavja je gos Cyanochcn
cyanoptcrus. katere sorodstvene povezave z drugimi plovci
so nepoznane, ekološko in sorodstveno naj bi ji bila šc
najbližja vrsta Cliloephaga melanoptera iz južnoameriških
Andov. Najpogostejša vrsta v grmičevju okoli močvirnatih
predelov je brškinka vrste Cistico/a galactotes. predstavnica
v Vzhodni Afriki zelo številno zastopane skupine ptic (več
kot 30 vrst). To območje je zelo bogato s pticami, saj živi tu
okoli 80",i vseh vrst značilnih za afrotropski visokogorski
biom. Samo območje nacionalnega parka Balejc zelo redko
poseljeno, tukajšnji ljudje se v glavnem ukvarjajo z
nomadskim tipom pašništva. Še nedavno nazaj so tukaj
prebivale zelo primitivne skupnosti, ki so šc vedno živele v
votlinah. Začasno zapuščene kolibe nomadov sem nekajkrat
uporabil za prenočevanje na svoji poti po teh gorah. Vendar
se mi jc ta domačnost kaj kmalu maščevala z napadom
množice sestradanih bolh, tako da sem se v bodoče raje
držal varnega zavetja svojega šotora. Območja nacionalnega
parka nad 3500 metri nadmorske višine so v glavnem precej
gola. tako da se nam tukaj odpira pogled preko prostranih
planot s posameznimi položnimi vrhovi. Zelo številne so
tukaj različne vrste ujed. Od gnezdilk si posebno pozornost
zasluži kafrski orel Aquila verreanxii. redka vrsta najbolj
odmaknjenih predelov gora. Veliko bolj pogosti kot v Evropi
so južni sokoli Falco biarmicus, srečamo pa lahko tudi številne
postovke Falco limnmculus. Obdobje sredi februarja je bilo
tudi čas selitve stepskih orlov Aquila nipaknsis proti njihovim
gnezdiščem v centralni Aziji. Precej so me presenetila tudi
opazovanja sov, od katerih sem se največkrat srečal z gorskim
virom Bubo capcnsis. Enkrat sem ga zalotil celo med
sedenjem na kamnu sredi počasi tekočega potoka. Druga
zanimiva in precej slabo poznana vrsta je Asio abvssinicus,
štiri osebke sem opazoval na njihovem dnevnem počivališču.
Izkušnja posebne vrste je hoja po planoti Sanetti na 4100m.
kjer uspevajo le še različni mahovi in lišaji. Zaradi nenavadne
podobe pokrajine človek dobi občutek, kol da hodi po
nekem drugem planeti. Ta občutek nekoliko kvari le najvišja
cesta v Afriki, ki prečka planoto in se nato spusti navzdol v
gozd I larrena. kjer kot divja rastlina uspeva kavovec Coffea
ara hica. Če je kdo slučajno mislil, daje kava doma v Braziliji,
se je bridko zmotil. Nekakšen simbol nacionalnega parka
Bale je etiopski šakal Canis simensis. nepravilno imenovan
tudi etiopski volk oziroma lisica. Zadnja preživela populacije
te izjemno ogrožene vrste živi tukaj in po zadnjih ocenah
šteje okoli 300 osebkov. Glavni problem je v tem. da se ti
šakali križajo s prostoživečimi udomačenimi psi nomadov,
tako da pravzaprav nihče ne ve, koliko »čistih« etiopskih
šakalov sploh še živi. V času mojega obiska so to vrste
intenzivno proučevali italijanski znanstveniki, ki si tudi
prizadevajo za njihovo varstvo.
Zadnji teden svojega bivanja v Etiopiji sem si privoščil nekaj
»počitka«. Najprej sem obiskal Wendo Genet, kraj sicer znan
predvsem po številnih izvirih termalne vode in pomemben
letoviški kraj za maloštevilne Evropejce in še bolj redke
premožnejše prebivalce Etiopije. Kraj se nahaja na preccj
strmem pobočju, ki ga prekriva zelo dobro ohranjen pravi
subtropski vlažni gozd. Posledično je tudi avifavna tega
območja popolnoma drugačna kot v višje ležečih gozdovih.
Prevladujoča vrsta je predstavnica zelo raznolike družine
penic Cainaroptera brachyura. ki tukaj gnezdi v zelo visokih
gostotah. Zelo pogost je tudi črno-belemu srakoperju
podoben, vendar nesoroden Laniariusferrugineus. Uvrščen
je v endemično afriško družino čagr Malaconotidae. Najbolj
spektakularna ptica je nedvomno kot šoja velik in čudovito
pisan Tauraco leucoiis. Par teh ptic sem opazoval celo pri
gradnji gnezda. Iz reda plezalcev bom omenil le
endemičnega detla Dcndropicos abvssinicus in pa majhnega
medosleda indicator minor. Medosledi so vsi gnezditveni
paraziti, med njihove najpomembnejše gostitelje pa sodijo
detli. V gozdnatih predelih Wendo Geneta izvira več precej
vodnatih potokov, ki so prebivališče vodomca Aicedo
seinitorquata in pastirice MolaciHa dara. Slednja po obliki,
obnašanju in gnezditvenem habitatu spominja na našo sivo
pastirico.
Zadnja postaja na moji poti so bila različna jezera v dolini
Velikega tektonskega jarka. Jezera se precej razlikujejo po
globini in stopnji alkalnosti ter tako privabljajo popolnoma
različne vrste ptic. Največji nasprotji predstavljata jezeri
Awasa in Abiata. Prvo ima dobro razvito vodno rastlinje in
je bogato z ribami, drugo pa je plitvo in zelo alkalno, v njem
živijo le nekatere nižje živali in rastline. Kljub prenaseljenosti
je tukaj savana precej dobro ohranjena. V času mojega
Nekoliko redkejša prebivalka z lokvanji obraslega jezera
Awasa je prikupna raca vrste Ncttapus auritus.
Mnogi si Afriko težko predstavljajo bre/ papig - v Etiopiji je
med njimi najpogostejša endemična vrsta Agapornis ta ran ta.
obiska, koje bil višek sušne sezone, je bila suha kot poper.
Tukaj uspevajo predvsem različne vrste akacij Acacia, druge
značilne drevesne vrste pa so iz. rodov Combretum.
Commiphora. Terminalia, Bosmllia in podobne. Pogosti so
tudi do več metrov visoki mlečki Euphorbia, ki v sušnih
predelih starega sveta nadomeščajo kaktuse. Opazovanje
ptic v savani je pravi užitek - teren je pregleden, ne preveč
naporen, ptic pa se kar tare. Nič čudnega, saj je tako
imenovani somalijsko-masajski biom po raznolikosti ptičjih
vrst v Afriki na prvem mestu. Tukaj lahko srečamo različne
vrste kljunorožcev (Tockus erythrorhynchus. T.deckeni in
T.hempriehii). ki pa se precej razlikujejo od svojih gozdnih
sorodnikov iz rodu Ceralogvnma. Zelo tipični prebivalci tega
okolja so vpijati iz endemične afriške družine Phoeniculidae.
To so bleščeče črno obarvane ptice z dolgim repom in
kljunom kot smrdokavra. Nenavaden je tudi sicer skromno
zastopan, vendar v celoti endemičen red mišjakov
Coliiformcs. ime so dobili po značilnem plezanju, s katerim
sc vzpenjajo po vejah dreves. V plitvinah jezera Abiata se
zadržujejo jate tisočih plamencev Phoenicopterus ruber in še
nekoliko številnejših malih plamencev P.minor. Tukaj se
prehranjujejo predvsem z enoceličnimi kremenastimi algami,
ki tudi dajejo značilno rožnato barvo njihovemu perju.
Pobrcžniki so bili bogato zastopani z nekaj tisoč togotniki
M ETIOPIJA GORATA STRTHA AFRIKE
Philomachiis pugnax iti nekaj sto pritlikavimi deževniki
Charadrius pecuarius. Kakšnih 500 rac žličaric/l/w.s clypeala
je poskrbelo za dobro zastopanost račje favne, na plitvini
pa je posedalo tudi nekaj ribjih galebov Larus ichthvaetus.
Od res številnih savanskih ptic bi omenil medosleda Indicator
indicator, po katerem je družina dobila ime: ta naj bi namreč
imel navado medarskemu jazbecu Me/livora capensis pokazati
gnezdo čebel, kjer nato vsak dobi svoje. Zanimiva je ena
izmed najmanjših ujed na svetu, pritlikavi sokol Polihierax
semiton/uatus. velik kol malo večji srakoper, kije specializiran
za plenjenje tkalčjih mladičev iz gnezd. Četudi se le za hip
pomudimo še ob jezeru Avvasa, moram povedati, da je to
jezero čapelj in štorkelj. Največji med njimi je marabu
Leptoptilos erumeniferus. na tleh navidez neroden in okoren,
v zraku pa eden izmed najspretnejših jadralcev med pticami.
Na večjih drevesih ob obali jezera je kolonija kakšnih sto
parov te vrste. Sorodnik štorkelj in čapelj je tudi senčar
Scopus umbrella, v okolici tega jezera zelo pogosta vrsta. Ta
ptica zgradi ogromno, lahko več sto kilogramov težko
gnezdo, ki ga namesti v rogovilo drevesa. Sam sem si imel
priložnost ogledati takšno gnezdo na drevesu, le nekaj
metrov od vhodnih vrat ene izmed hiš. Od čapelj so
najpogostejše čopaste Ardeola redhides in male bele čaplje
Egrelta garzetta. povsod pa so tudi sveti ibisi Ihreskiornis
aethiopicus. Nekoliko redkejši jc goljat Ardea golialh, največja
čaplja na svetu, velika skoraj kot marabu. Pravi magnet za
različne sadjejede ptice so ogromna drevesa iz rodu Fiats.
Tukaj se zbirajo kljunorožci Ceratogvmna brevis. pisani golobi
Treron waalia in dolgorepi rdečeperutci Onychognathus
tenuirostris ter se prehranjujejo z majhnimi dozorelimi figami.
Omenjeni vrtovi in parki pa gostijo takšne vrste, kot je na
primer endemična papiga Agapornis tarama, cvetoče grme
pa obiskuje iridcscenlno zelen medoses Nectciriniapulcbella.
Čeprav morda nekoliko spominjajo na južnoameriške
kolibrije, pa medosesi niso z njimi v nikakršnem sorodu.
Medoses se med prehranjevanjem oprime stebla rastline,
medtem ko kolibriji pijejo nektar kar v letu. Povzetek teh
nekaj dni v številkah je osupljiv: 205 opaženih vrst. največ v
enem dnevu pa 120.
tfedno več ljudi potuje v eksotične kraje in spoznava nove
ljudi, pokrajine in ne nazadnje naravo. Tako je tudi prav, le
redki v tej množici turistov pa se zavedajo, da se narava tudi
tam velikopotezno uničuje. Pa čeprav se zdi na prvi pogled
še tako neokrnjena. Etiopija ni pri tem nobena izjema.
Nekatere probleme sem na hitro omenil, obstaja jih žal še
veliko več. Kot prva afriška država pa je Etiopija izdala
knjigo Important Bird Areas (IBA) of Ethiopia in v njej
določila 69 mednarodno pomembnih območij za ptice v
državi. Koliko jih jc ostalo še neodkritih, sicer ne verno, je
pa to vendarle prvi korak. ■ ■ ■
letnik 7, številka 2, junij 2001
Kaj naredimo, če najdemo ptičjega mladiča,
ki še ne zna leteti, izven gnezda?
Damijan Denac in Tomaž Mihelič
V večini primerov mladiča pustimo tam. kjer je in se čimprej
odmaknemo. Izjemoma ga v primeru, če ga ogrožajo mačke
ipd., postavimo na varnejše mesto v bližini (grm. drevo, živa
meja) in se odmaknemo. To
mesto mora biti dostopno
staršem, ki mladiča hranijo.
Obrazložitev: Ptičje mladiče
glede na čas. kako dolgo
ostanejo v gnezdu, uvrščamo v
dve skupini: GNEZDOMCI. ki
gnezdo praviloma zapustijo
šele. ko poletijo (npr. pevci,
ujede) in BEGAVCI. ki gnezdo
zapustijo kmalu po izvalitvi, še
preden poletijo (npr. kure,
pobrežniki).
Običajno in naravno je torej, da naletimo na begavca, ki ne
zna leteti. Begavci si sami iščejo hrano, ponavadi v spremstvu
staršev. So varovalnih barv in se odlično skrivajo. Vrst z mladiči
- begavci v urbanih predelih ponavadi ni.
Prav tako se lahko izven gnezda znajde gnezdomcc. Do tega
najpogosteje pride, ker so se zaradi neke nevarnosti mladiči
prehitro speljali iz gnezda. Ob nevarnosti (npr. človek ali
mačka pri gnezdu) mladiči, ki še nc letijo, poskačejo iz gnezda.
Mladiči kosov, kijih pogosto najdemo nezmožne letenja izven
gnezda, so tam največkrat zaradi omenjenega vzroka.
ZBIRANJE PODATKOV ZA
ORNITOLOŠKO KRONIKO za leto2000
Po nekajletnem premoru vas ponovno vabimo k zbiranja podatkov
za Ornitološko kroniko. V njej bi, tako kol včasih vAcrocephalusu,
enkrat letno objavili zanimive podatke o pticah bodisi zaradi
nenavadnega kraja, števila ali datuma opazovanja. Sem sodijo
tildi prva in zadnja opazovanja pri selivkah. S kroniko želimo
dobili boljši pregled nad (sezonskim) pojavljanjem ptiev Sloveniji.
Poleg tega bo podatke. ki bi sicer ostali zapisani samo v beležkah,
mogoče koristno uporabili in citirati. In kako lahko prispevate k
Ornitološki kroniki? Preglejte beležke za leto 2000, izpišite
zanimive podatke (pri vsaki vrsti naj bo naveden datum in kraj
opazovanja, število osebkov ter posebnosti) in jih do konca
avgusta 2001 pošljite na naslov eva.vttkelit kiss.mii-lj.si ali na
naslov uredništva: DOPPS, p. p. 2722, 1001 Ljubljana, s pripisom
Ornitološka kronika. Podatki bodo objavljeni v eni naslednjih
številk Sveta ptic.
Takšnega mladiča pustimo ali ga premaknemo na bližnje
varnejšo mesto (v gost grm). Starši namreč zanj še vedno
skrbijo (mu prinašajo hrano, ga s klici opozarjajo na
nevarnost), zato bi mu. če bi ga
odnesli, lahko povzročili veliko
škodo.
Včasih mladiča i/, gnezda
izrinejo vrstniki ali ga vržejo
starši (lahko zaradi shiranosti,
ker je najšibkejši ali zaradi
bolezni), kar je naraven pojav.
Ljudje mnogokrat mladiča
vzamejo iz narave in ga želijo
sami dokrmiti in vrniti v naravo.
Ta sicer plemenit namen se v
praksi rad izjalovi, na ta način
se pogosto naredi več škode kot
koristi, saj za ptico ne znajo oz. (odvisno od vrste) je tudi
praktično nemogoče poskrbeti, da se normalno in naravno
razvije. Takšna ptica v umetni reji pogosto pogine ali je kasneje
vedenjski spaček.
V posameznih redkih primerih jc vendarle možno ptici
pomagati, vendar preden jo vzamete iz narave, dobro
razmislite, če je starši res nc oskrbujejo, če so potencialne
možnosti za uspešno vzrejo in če so, kdo se bo s ptico ukvarjal.
Svetujemo, da se pred to odločitvijo posvetujete s kakšnim
od strokovnjakov v društvu, ki ima več izkušenj.
VELIKI DETEL - PTICA LETA 2001
je v
polnem teku. Pred kratkim ste
dobili domov zloženko, ki
opisuje življenski prostor in
navade te ptice. Del zloženke
sta obrazca za popis pojavljanja
in gnezd velikega detla. Uspeh
akcije ptica leta je odvisen
predvsem od vas članov
DOPPS. Več nas bo sodelovalo,
bolj bo akcija uspešna. Zato na
svoje izlete v naravo vzemite
obrazca in jih izpolnite ob
vsakem srečanju z velikim
detlom.
loto:Mirko iPtriiSAl
tot o r>,inii|.;n Dtinac
Mladič poljskega vrabca - zanj še vedno skrbijo starši!
ONESNAŽEVANJE
MORJA Z NAFTO
Andreja Ramšak
t o: c i Undu'riirll Avkin Demography
Reševanje pingvinov.
Že med prvo svetovno vojno seje začelo onesnaževanje morja z nafto. Onesnaževanje z
nafto je dobilo še večje razsežnosti po drugi svetovni vojni, koje nafta postala glavni vir
energije. Razlitja nafte in namerna odlaganja le-te v morje so se povečevala v 50 in 60-ih
letih. Svetovno zaskrbljenost je povzročilo razlitje nafte iz tankerja To rrey Canyon leta 1967
ob angleški obali. Se večjo zaskrbljenost svetovne javnosti je povzročilo razlitje nafte ob
spopadu v Perzijskem zalivu januarja 1991 in še prej razlitje nafte s tankerja Exxon Valdez
marca 1989. Skupaj s tem so bili vloženi vedno večji napori v raziskovanje škodljivih
učinkov nafte na okolje in živa bitja.
16 ONESNAŽEVANJ E MORJA Z NAFTO
Katastrofalna razlitja nafte niso nekaj novega. Po ocenah
Mednarodne pomorske organizacije sc je ob vojni v
Perzijskem zalivu zlilo v morje skoraj 260 milijonov litrov
nafte. Kar je morda celo manj kot ob iraško iranski vojni leta
1983. ko naj bi se po ocenah izlilo v morje kar 300 milijonov
litrov nafte. Največje onesnaženje morja z nafto seje zgodilo
leta 1979. ko je nafta iztekala iz vrline naftne ploščadi v
Mehiškem zalivu. V morje je izteklo 556 milijonov litrov
nafte. Iz tankerja Exxon Vaklez se je izlilo samo 416 milijonov
litrov nafte.
V začetku 70-ih let je okoli 35 odstotkov ogljikovodikov, ki
tvorijo nafto, prišlo v morje z razlitjem iz tankerjev in z
namernim odmetavanjem odpadne nafte. Preostala nafta
pride v morje z industrijskimi in komunalnimi odplakami iz
mest, odlaganjem iz atmosfere in s pronicanjem iz naravnih
ležišč nafte. Največ nafte pride v morje s kopnega in je
posledica človekove dejavnosti. Izlitja nafte s tankerjev in
pri vrtanju vrtin so občasna in velika ter zaradi tega
povzročijo resne posledice na lokalnem živalstvu in
rastlinstvu. Konec 70-ih let se je onesnaževanje morja z
nafto povečalo. Tako je 45
odstotkov nafte, ki jc onesnažila
morje, prišla vanj z razlitjem iz.
tankerjev in z namernim
odmetavanjem starih neuporabnih
olj iz tankerjev in ladij.
Ko se nafta razlije po vodni
površini, zelo hitro prekrije veliko
površino. Debelina sloja je lahko
od mikrometra (ene milijoninke
metra) ali do nekaj centimetrov. Nekatera olja potonejo in
se gibljejo pod površino ali vzporedno z dnom v vodnem
telesu. Valovi in tokovi premešajo olja in vodo. Tako nastane
emulzija olj in vode ali vode in olj. Prva se na začetku ob
nastanku močno razširi in se kasneje ne širi več. Slednja
vsebuje 10 do SO odstotkov vode. Takšno emulzijo opisujejo
kot čokoladno kremo zaradi debelega, viskoznega rjavega
videza. Preostala olja sestavljajo katran, ki tvori kroglice ali
madeže podobne palačinkam, ki jih valovanje in tokovi
odnesejo na obalo, lahko pa se razlomijo in potonejo na
dno. Pri razlitju hlapne snovi hitro izhlapijo, se vežejo na
organske delce v zraku, ki jih veter lahko zanese daleč stran
in tam povzročijo onesnaženje. Čas zadrževanja naftnih
madežev na obali je različen in je odvisen od lastnosti
sedimenta oziroma podlage. Na kamniti obali običajno
izginejo naftni madeži v nekaj dneh. Na žalost se ostanki
nafte zadržujejo v plitvinah, ki so pogosto zaščitene pred
tokovanjem morja in v mokriščih tudi več kot deset let.
Odstranjevanje razlite nafte vključuje mehansko
odstranjevanje, kemično in ojačano biorazgradnjo.
Odstranjevanje naftnih madežev je smiselno, ko so ogrožena
ekonomsko ali biološko pomembna območja. Kemikalije,
kijih dodajo naftnim madežem, pospešijo gibanje olj v vodni
stolpec. Ojačana biorazgradnja pomeni dodajanje dušika,
fosforja in mikrobov, ki razgrajujejo olja v nafti. Bakterije,
kvasovke in nitaste glive so sposobne metabolizirati lahke
in strukturno enostavne ogljikovodike in neogljikovodike.
Razgradnja nafte z mikrobi poteka v aerobnih razmerah.
Dlje časa rabijo za razgradnjo sestavin z večjo molekulsko
težo (razpolovna doba za koronen je 16 let, za naftalen je 2
leti). Mikroorganizmi razgradijo nafto na vodo, ogljikov
dioksid in maščobne kisline. Težje in bolj kompleksne snovi
potonejc na dno. Lahko sc vežejo na detritus, gline, mikrobe,
fitoplankton v vodnem stolpcu in tako vezane potonejo na
dno. 40 do 80 odstotkov surovih olj potem metabolizirajo
mikroorganizmi, ki so na dnu. Olja požrejo tudi nevretenčarji
in vretenčarji.
v
Škodljivi učinki na živa bilja so različni: manj svetlobe.
spremenjen pH vode, manj
raztopljenega kisika, težje dihanje
- slabši sprejem kisika iz vode.
spremeni se habitat (na voljo je
manj razpoložljive hrane) in
toksični učinki. Učinki
onesnaženja z nafto na ptice so
različni. Pticam se naolji perje in
jajca, nafto tudi požro.
Naoljenemu perju se spremeni
struktura in se zlepi. Zaradi
naoljenja pride tudi do draženja oči. Smrt običajno nastopi
zaradi podhladitve in utopitve, saj perje ne opravlja več svoje
naloge. Še posebej so za ptice usodne velike spremembe v
življenjskem prostoru. Najbolj so prizadete skupine ptic. ki
večino življenja preživijo v vodi (Alcidae. Anatidae,
Spheniscidc). Ptice požrejo nafto, ko si urejajo perje, jo pijejo,
se hranijo z. onesnaženo hrano in vdihujejo olja. ki izhlapevajo.
Samo zaužitje nafte ni pogubno, posledica so številni subletalni
učinki, ki oslabijo organizem. Smrt nastopi zaradi stradanja in
bolezni, oslabljene ptice so tudi lažji plen predatorjem. Škodljivi
učinki zaužitja nafte so draženje prebavnega trakta, pljučnica,
poškodbe rdečih krvničk, oslabljen imunski sistem, hormonsko
neravnovesje, zmanjšano razmnoževanje, zavrta rast mladičev,
nenormalno starševsko vedenje itd.. Embriji ptičev so zelo
občutljivi na nafto. Z od nafte umazanim perjem si onesnažijo
gnezdo in jajca. Že zelo majhne količine nekaterih olj (1-20
ml) so zadosti, da embrio umre, še posebej v zgodnjih stopnjah
razvoja.
Tudi v tem letu seje zgodilo že nekaj razlitij
nafte iz tankerjev. Eno odmevnejŠihje bilo
16. januarja 2001, koje tanker Jessica
nasedel pred obalo otoka San Cristobal,
ki sodi v Galapaški arhipelag - znan po
svoji endemični flori in favni. Naftni madež
je dosegel obalo otoka, vendar na srečo
ni povzročil smrti velikega števila živali.
Zaradi onesnaženja je poginilo nekaj
morskih iguan in morskih levov.
svei piic
17
Onesnaženje z nafto ima na življenjsko okolje ptic takojšen
in dolgoročen vpliv. Takojšen vpliv imajo hlapi olj in
pomanjkanje hrane. Dokler poteka čiščenje njihovega
življenjskega okolja, je le-to neuporabno. Dolgoročne vplive
je težje dokumentirati, v močno onesnaženih mokriščih se
za leta in leta spremeni vrstna sestava rastlinskih in živalskih
združb. Ugotovili so. da ima občasno zmanjšanje preživetja
spolno zrelih osebkov večji učinek na populacije morskih
ptic kot občasno zmanjšanje gnezditvene uspešnosti.
Dolgoživeče morske ptice, ki imajo majhnen reprodukcijski
potencial, si najtežje opomorejo po katastrofalnih razlitjih
nafte. Naraščanje števila pri dolgoživečih morskih pticah
potem, ko je njihovo število po onesnaženju močno upadlo,
je nemogoče, dokler preživetje in gnezditveni uspeh upadala.
Smrtnost in zmanjšano reprodukcijo, ki jo povzročita razlitje
nafte, je lažje zabeležiti na nivoju kolonije kot na nivoju
vrste. Smrtnost zaradi naravnih vzrokov in človekovih
posegov (komercialni ribolov), vreme, pomanjkanje hrane
in gibanje ptic znotraj nekega območja lahko prikrijejo
posledice enega ali ponavljajočih se razlitij nafte. Na primer:
populacije morskih ptic v Zahodni Evropi naraščajo kljub
dolgoletnim občasnim razlitjem nafte, ki so vselej zmanjšale
število ptic. Brodolom tankerja Exxon Valdez mavca 19H9 v
ožini Princa Williama na Aljaski je povzročil pomor 100.000
do 300.000 ptic. Lokalne populacije vsaj sedmih vrst so
bile močno zmanjšane in preteči je moralo veliko let. da so
bili regionalni učinki te nesreče dobro vidni in znani.
Reševalna akcija afriških pingvinov
D
ne 23. junija 2000 je potonila ladja Treasure, ki je
prevažala železovo rudo. Iz poškodovanega rezervoarja za
gorivo je izteklo približno 400 ton nafte. Velik naftni madež
je 25. junija dosegel obalo Robbenovega otoka. 27. junija
pa še obalo Dassenovega otoka, kjer živi okoli 15 000
gnezdečih parov afriških pingvinov Spheniscus demersus.
Zaradi neobičajno mirnega vremena za ta letni čas so morski
tokovi zanesli oljni madež prav na obalo Dassenovega otoka.
Ob običajnih vremenskih razmerah bi oljni madež sicer
odneslo proti afriški celini, kjer ni pingvinov. Potapljače so
pri nameščanju cevi. s katerimi bi izčrpali gorivo, kije ostalo
v ladijskem trupu, ovirali močni tokovi, l/teklo bi lahko še
900 ton nafte, ki bi močno onesnažila morje in še bolj
ogrozila afriške pingvine.
D
ne 2. julija seje pričela evakuacija 12 000 neonesnaženih
pingvinov z Dassenovega otoka v 900 km oddaljeni Port
Elizabet, kjer so jih tudi izpustili. Od tam ptice potrebujejo
nekaj tednov, preden se vrnejo domov na otoke, do takrat
pa bi oljni madež verjetno že odstranili. Nekaterim
pingvinom so namestili radijske oddajnike. Z njimi so jini
sledili na poti nazaj v njihova bivališča. Pričakovali so. da se
bodo prvi afriški pingvini vrnili na otoke okoli 17. julija 2000.
Več o njihovi poti domov lahko izveste na naslovu http://
www.uct.ac.za/depts/stats/adu/oilspill/i ndex.htm
D
o 5. julija so ujeli 20 000 močno onesnaženih pingvinov.
Tolikšno število teh ptic poje 10 ton rib na dan. Na
Dassenovem otoku je ostalo še 5 000 do 10 000 z nafto
prekritih afriških pingvinov, ki jih je bilo treba še očistiti.
Dne 5. julija 2000 so evakuirali 1200 afriških pingvinov z
Dassenovega otoka in 10S njihovih mladičev. Ker so ptice
manj skoncentrirane, jih je težko loviti. Za druge ptice, ki so
ostale na Dassenovem otoku, jih je 10 odstotkov srednje
do močno onesnaženih in 20 odstotkov manj onesnaženih.
Z Robbenovega otoka so odstranili 880 afriških pingvinov.
Najprej so pticam dali raztopino glukoze in injekcijo
vitaminov, da bi si opomogli. Nafto s ptic so očistili tako. da
so ptice najprej premazali z jedilnim oljem in nato perje
očistili z enim izmed detergentov. ki jih uporabljamo v
gospodinjstvu. Z zobno ščetko so očistili vsa peresa in jih
posušili pod infra rdečo lučjo. S čiščenjem pa so odstranili
tudi maščobo, ki ptice ščiti pred vodo. Zato so jih za nekaj
časa spustili v manjše bazene, kjer so jih lahko opazovali
veterinarji. Tu so si ptice uredile perje in ga namazale z.
novo nastalo maščobo. Ob Slani reki. kjer je bil eden izmed
zbirnih centrov, so očistili 18 500 pingvinov. Skupno so v
vseh zbirnih centrih očistili več kot 23 000 teh z nafto
onesnaženih ptic. Pri deki je pomagalo več kot 1200
prostovoljcev. Izjemen je bil odziv z vsega sveta, tako v
obliki pomoči strokovnjakov kol denarne podpore reševalni
akciji. Pri tej so sodelovale organizacije BirdLife Južna Afrika.
Kraljevo društvo za zaščito plic (RSPB), Južnoafriška
nacionalna fondacija za ohranitev obrežnih ptic
Iii OSTSNAZEVANjt MORJA Z NAFTO
Tou> Underbill Avian Demography
Obročkan pingvin.
(SANCCOB), Mednarodni sklad za zaščito živali (WWF)
Južna Afrika in še številne druge institucije. Organizacija
SANCCOB je dobila denarno pomoč v višini 100 000
randov.
Veliki skovik v Gradcu
Afriški pingvin je izredno ogrožena vrsta. Glavni vzrok za
njegovo izumiranje pa so ravno pogosta onesnaženja morja
z nafto. Na tem delu poteka zelo gost plovni promet. Leta
1900 je na Dassenovem in Robbinovem otoku živelo
približno 1.5 milijona odraslih afriških pingvinov, leta 2000
jih tu lahko preštejemo samo še 150 000. Populacije na teh
otokih sestavljajo 40 odstotkov svetovne populacije teh
pingvinov in izlitje nafte z ladje Treasure jc ogrozilo skoraj
polovico svetovne populacije te izjemno ogrožene vrste.
Pred letošnjo katastrofo je bilo veliko onesnaženje 20. junija
1994, koje pred Dassenovim otokom potonila ladja Apollo
Sea. Takrat so rešili 10 000 onesnaženih afriških pingvinov,
vendar jih je 6000 poginilo. V 24 urah je tako poginilo 60
foto: Underbill Avian Demography
Z nafto onesnažena obala.
odstotkov ujetih ptic. Izmed preostalih 4000 so skoraj vse
preživele in se uspešno vrnile na otoke. Ugotovili so. da sta
njihovo kasnejše preživetje in gnezditvena uspešnost enaka
kot pri neonesnaženih pticah. ■ ■ ■
Postanek velikega skovika Otusscops, ki seje med 27. aprilom
in 3. junijem 2000 oglašal na zahodnem robu Gradca, je
povzročil nekaj zmede med tamkajšnjimi prebivalci. Zaradi
monotonega samčevega petja je prvo noč lastnike zemljišča
na Baiernstrasse v okrožju Eggenberg obiskala policija.
Možje postave so od njih zahtevali takojšnjo izključitev
alarmne naprave - prijavo so vložili živčni
sosedje. Prvo iskanje sledov je bilo neuspešno.
V naslednjih dneh in tednih so poskusili pojav
pojasniti z delovanjem tehničnih naprav.
Razvnele so se strokovne razprave in celo
domneve o elektroakustični napravi za
odganjanje kun. Strokovno mnenje so
predložili še gozdarji in lovci. Počasi seje
vendarle izkristalizirala želja po favnistični
razlagi tega nenavadnega pojava. Sosedstvo
je bilo razdeljeno; nekateri so se pritoževali
nad stalnim kratenjem spanja, drugim seje
zdelo, da »uspavanko« pogrešajo, kadar je ta
v slabem vremenu prenehala. Z najbolj vročo
»ugotovitvijo«, da gre namreč za malega skovika,
so se domneve že nevarno približale dejanskemu
vzroku. Gasilci in lovci so odločno zavrnili zahteve
po odstranitvi nočnega vira motenj, češ da za to
niso pristojni. Vsi poskusi, da bi
skrivnostno žival dobili pred oči,
so propadli. Napetost jc
popustila šele v zadnjih majskih dneh. Ptico so ljudem v
soseski predstavili s kopiranim informacijskim gradivom in
neposredno skozi teleskop. Zdaj so se prepričali tudi največji
skeptiki.
Pri tem je bilo zelo opogumljajoče dejstvo, da so prav lastniki
zemljišča, kjer seje sovica zadrževala, razvili poseben odnos
do »svojega« gosta. Bili so namreč prizadeti,
ker se v prvih junijskih dneh s stare vrbe žalujke
niso več razlegali klici, ki so se jih pred kratkim
že tako navadili. Upajo, da obisk po več
desetletjih odsotnosti tega majhnega
družabnika ni bil zadnji, in nestrpno čakajo
na njegov obisk v prihodnje.
Zapis Helmuta Reinbacherja
iz Gradca je prevedel
Jakob Smole.
avtor. Slavko Poiak
Veliki skovik
Nič naučenega? Vse pozabljeno?
Boris Krystufek
M t era "medved" seje začela povsem neopazno, z odločbo
o odstrelu enega samega medveda na območju Lovske
družine Lašče, ki jo je že daljnjega 20. julija 1999 izdalo
Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (M KG P).
Uprava za varstvo narave pri Ministrstvu za okol je in prostor
je sicer protestirala, ljudski glas je tudi vedel povedati, daje
medvedovo glavo zahteval eden tedanjih visokih politikov,
vseeno pa je resnična nevihta še spala. Potem je MKGP
izdalo, eno za drugo (28. septembra in 12. oktobra 1999).
dve odločbi za skupen odvzem 70 medvedov. Kasneje je
bilo okrog številk veliko polemik in zvitorepih razlag, dejstvo
pa je. da v tistih jesenskih dneh ni nihče natančno vedel,
kolikšna naj bi bila v lovskem letu 1999/2000 dejanska
smrtnost, ki jo bo v medvedji populaciji povzročil človek.
Kar smo lahko potegnili iz slabo spisanih odločb, je bila
številka S4. to pa bi pomenilo za 70 odstotkov večjo smrtnost
glede na niz predhodnih let, Strokovni krogi so protestirali.
37 poslancev je na MKGP naslovilo enajst vprašanj (in nikoli
prejelo odgovorov), Lovska zveza Slovenije je sprožila
upravni spor (in zmagala), revolt v javnosti pa je bil naravnost
nepojmljiv: 70 odstotkov anketiranih Slovencev in Slovenk
je nasprotovalo odredbam ministra Smrkolja in samo
15 odstotkov jih je izražalo podporo. Iz napetih, neredko
tudi čustveno pregretih razprav, ki so pozimi 1999/2000
polnile vse slovenske medije, pa je hitro postalo jasno tudi
to, da nc gre samo za medveda. V ozadju so bili javni
gozdovi, nova lovska zakonodaja, zlasti in predvsem pa
priprave na jesenske skupščinske volitve. In v tem času
napetih pregovarjanj in nizkih udarcev se je zgodilo tisto
najslabše: 24. februarja 2000 je pri vasi Kot medvedka
napadla in hudo poškodovala človeka. Strasti so prekipele
in javno mnenje se je razklalo na dvoje. Ljudje, živeči v
tradicionalnem območju poseljenosti rjavega medveda, so
začeli dojemati prisotnost te zveri na "domačem pragu" kot
nekaj primerljivega z nemško-italijansko okupacijo, pobude
za njegov nadaljnji obstoj pa z medvojno kolaboracijo.
Najbolj obnoreli duhovi so pozivali k ponovnemu
ustanavljanju vaških straž in domobranstva. Medveda so
razglašali za zver"... ki je programirana za ubijanje ..." Iz
zatohlih gostilniških omizij so na strani medijev prišle
govorice: "Ko uredimo z medvedom, bo treba urediti še z
Romi," ali pa: "Tu okoli imamo predvsem dva problema /.../
medvede in cigane". Medvedje postal simbol; simbol zla
("Vse pobetf Vse pobet!"), simbol ogrožanja človeka ("Kmet
... se je lani skorajda vsak dan srečal z medvedko ... in
katerokoli srečanje bi lahko bilo usodno zanj ali za njegovo

foto: _eon Kebc
Rjavi medved Ursus oretos
družino'), simbol ekonomske zaostalosti ("Demografsko
in gospodarsko nazadovanje ... občin pa se bo z leti zaradi
medvedov še poglobilo."). Poslal je tudi ogledalo slaboumja.
cenenosti predvolilnih obljub in zlagane za-narodov-
blagorske politike, "Podpredsednik" vlade Marjan Podobnik
je v tistem času potolkel vse možne rekorde. V predvolilni
vročici je žrtvi napada v Kotu obljubil odškodnino; l judem z
območja medveda je obljubil rento, vsem pa je lagal, lagal in
lagal. Obljubil je idealno rešitev problema: odlov "presežnih"
medvedov (živih!), njihova namestitev v ograjenem območju
in razpošiljanje po Evropi za potrebe reintrodukcij. In spet
jc lagal, Ko so bile jesenske volitve mimo. ni nihče več
omenjal medveda. Za žival so se ponovno zanimali le še
naravoslovci, varstveniki narave, lovci in prebivalstvo, ki si
z njo že od nekdaj deli življenjski prostor.
Vseeno pa je afera prinesla nadvse pomembno sporočilo.
Instrument "Osrednjega območja medveda", ki mu je bilo
usojeno, da četrt stoletja ohranja vitalno medvedjo
populacijo, je bil resno načet. Načele so ga socialne,
ekonomske in politične spremembe na začetku 90-ih let.
nov odnos do lastnine, nepotrebna reforma gozdarstva in
demonizacija lovstva. V medvedov življenjski prostor je
vdrla ovčereja, politično motivirana, ekonomsko
neučinkovita in z državnim denarjem izdatno podprta. Ali
je bil ovčerejski program posledica omejenosti, neznanja in
pomanjkanja kompetentnosti ali pa je šlo za preračunano
ustvarjanje konfliktov, pri vsem skupaj sploh ni pomembno.
Pomembno je, daje število konfliktov bliskovito naraslo,
že samo s tem pa so se poslabšale razmere v samem osrčju
medvedove domovine.
Osrednje območje medveda pa so načeli tudi novi. pro-
evropski naravovarstveni koncepti. Že leta 1986 je Svetovni
sklad za varstvo narave (WWF) predlagal Lovski zvezi
Slovenije, naj zmanjša odstrel klateških medvedov, ki so
zapustili osrednje območje in se odpravili proti severu.
Enake pobude so prišle tudi iz sosednjih držav "Alpe-Adrija".
namreč iz Italije in Avstrije. Cilj prizadevanj je bil, da bi
vzhodnoalpski prostor naselili medvedi "po možnosti
samostojno preko Slovenije". Pojavil se je termin
"severozahodni koridor", ki gaje na pot pospremilo veliko
visoko donečih besed in ušesom prijetnih fraz, pa le malo
treznih premislekov. Lovska zveza je opozarjala, da se
življenjske razmere za nadaljnji obstoj medveda slabšajo,
da mora biti osnovni cilj upravljanja z medvedom ohranjanje
osrednjega območja in da vzdrževanje koridorja ni nujno v
prid takšnim prizadevanjem, Koridor bi moral biti podprt z
meddržavnimi dogovori, nekdo pa bi moral jamčiti za
nastale škode in jih tudi plačevati. Ti pomisleki so zveneti
manj prijetno in so bili zato hitro preslišani. Problemi pa so
ostali. V nadaljnjih letih se je pokazalo, da Slovenija ni s
koridorjem pridobila kaj drugega kot stroške zaradi
plačevanja škod (I. 1998 je nastalo 82 odstotkov vseh škod
izven osrednjega območja medveda). Koncem 90-ih let je
Triglavski narodni park objavil rezultate študije o možnostih,
da medved ponovno zaživi v našem največjem
zavarovanem območju: prehodni medvedi da. stalni ne!
Smisel koridorja se je začel sesuvati v nič. Slovencem je
moralo postati jasno, da za drage denarje pošiljamo
medvede na drug konec države, kjer pa jih pravzaprav nihče
noče. Avstrijci so sicer od vsega skupaj morda še imeli
kakšno korist. Italijani, ki so se vmes odločili za aktivno
preseljevanje slovenskih medvedov v Trcntino, pa zagotovo
ne. Šc najslabše pri vsem skupaj pa je morda to, da smo
zaceli odmikati oči od osrednjega območja medveda in se
ozirati proti koridorju prav v času, ko seje v prvem začelo
pojavljati vse več težav.
Leia 199 J je skupščina izglasovala "Uredbo o zavarovanju
ogroženih živalskih vrst", s katero se je medved iz lovne
divjadi prelevil v povsem zavarovano živalsko vrsto. Uredba
je dejansko odpravila smisel in potrebo po nadaljnjem
vzdrževanju osrednjega območja, s tem pa tudi vplivala na
način upravljanja z medvedjo populacijo. Prestop od
vprašanja "kje v Sloveniji naj imamo medveda?" do "koliko
medvedov naj živi v Sloveniji?" je bil neizbežna posledica
nove realnosti. In prav tovrstne številke so dale aferi iz let
1999/2000 najmočnejši pečat. Govoriti se je začelo o
najmanj 400 pa o 600 ali celo o več kot tisoč medvedih.
Javnost, ki ne pozna konceptualnih in metodoloških težav
pri ocenjevanju živalskih populacij, je bila prepričana, daje
število medvedov v Sloveniji znano, da pa so številke
zmanipulirane v politične namene.
Vrnitev h konceptu osrednjega območja medveda je bila
tako edina možnost za nadaljnji obstoj te zveri na
Slovenskem; strokovno usklajen predlog je že nared in samo
od razmerij politične moči je odvisno, kdaj bo začel opravljali
poslanstvo. Pri iskanju medvedove bodočnosti se spet vse
manj oziramo proti evropskim sosedom, ki sicer razglašajo
veliko lepih načel, brez zadrege pa spregledujejo, kaj vse so
na svojem ozemlju že zaigrali. Pogled raje upiramo proti z
gozdovi bogatim divjinam visokega dinarskega krasa, ki se
neprekinjene vlečejo naprej proti Hrvaški, s katero si
Slovenija deli isto biološko populacijo rjavega medveda. V
stroki so stvari namreč tako zelo preproste.
V času pisanja teh vrstic je MKGP v gospodarjenje z
medvedom ponovno poskusilo vpeljati prakso delnih
odločb. Po tem. koje bila lovna sezona na medveda 31.
marca končana, jc ministrstvo terjalo nadaljnjih petnajst
medvedjih glav. Stroka seje uprla in odločba, ki bi morala
biti izvršena v mesecu aprilu 2001, ne bo nikoli podpisana.
Smo se le česa naučili? V istem času je župan Kočevja
povedal, jasno in glasno, da ima medved bodočnost samo.
dokler ne predstavlja ovire nadaljnjemu ovčarjenju. Ali pa
smo morda vse naučeno spet na hitro pozabili?
"otu Lul>fi
Medvedove stopinje v snegu.
Varstvo navadne čigre v Sloveniji
Jakob Smole
Dvigovanje sestavljene konstrukcije za spajanje z bloki stiroporja
avadno čigro Sterna hirundo prepoznamo po črni kapuci,
vitkem in elegantnem telesu s koničastimi krili, rdečimi
nogami in koničastim kljunom s črno konico. Gnezdi v
kolonijah ob vodah v notranjosti in ob morski obali. Navadna
čigra je selivka, ki zimo preživi v zahodni in južni Afriki. Njen
gnezditveni areal obsega večino Evrope. Gnezdi kolonijsko
na prodnatih tleh. kamor si skoplje jamico in jo
skromno obloži z vejicami. Mladiči so begavci,
kar pomeni, da so že ob rojstvu puhasti in dokaj
samostojni.
VSlovenijije močno ogrožena vrsta inje uvrščena
na Rdeči seznam ogroženih ptic gnezdilk. Njena
gnezdišča pri nas lahko preštejemo na prste ene
roke in še ta mnogokrat prizadenejo visoka voda
ter vandalizem. Nekoč je čigri pri nas šlo mnogo
bolje, saj večje reke še niso bile regulirane in so s
poplavami ustvarjale ter čistile prodišča. ki so
nudila čigri primerno gnezdilno okolje. Danes je
položaj drugačen, saj reke zaradi človekovih
posegov ne morejo ustvarjati novih prodišč, stara
prodišča se zaraščajo in izginjajo zaradi kopanja
gramoza. Na prodišča ob rekah pogosto zaidejo
številni obiskovalci (sprehajalci, ribiči...), ki hote ali nehote
vznemirjajo čigre pri gnezdenju. Danes primernih naravnih
gnezdišč navadne čigre v Sloveniji ni več. Imamo tri stalne
kolonije: v Sečoveljskih solinah, na Ptujskem jezeru in v
bazenih odpadnih vod Tovarne sladkorja v Ormožu. Občasno
navadna čigra gnezdi tudi v kakšni gramoznici,
tako je lani na primer gnezdila na Gajševskcm
jezeru, znani gnezdišči izpred nekaj let pa sta bili
gramoznica v Vidmu pri Ptuju in v Hočah.
Koloniji na Ptujske m jezeru in v bazenih odpadnih
vod pri Ormožu sta preživeli zaradi pomoči članov
DOPPS. Prva kolonija je na otočku, kije nastal pri
gradnji jezera, inje nekoč štela do 30 parov. Poleg
čiger se tam nahaja še največja kolonija rečnega
galeba Larus ridibundus v Sloveniji, ki šteje 100
do 150 parov. Čeprav je bil otoček leta 1984
zavarovan z odlokom Občine Ptuj. je bila kolonija
enkrat uničena, ko so si obiskovalci na otočku
sredi gnezdilne sezone pripravili piknik. Otoček
seje kljub vsakoletnemu čiščenju zaraščal z vrbami
in manjšal, ker ga je odnašala reka Drava, V drugi
polovici devetdesetih let se je kolonija čiger
preselila na betonske podstavke daljnovoda, ki
prečka jezero. Tam pa je bil gnezditveni uspeh slab. Mladiči,
ki so se uspeli izvaliti, so zaradi pomanjkljivega kritja pogosto
poginili od vročine. Če so padli v vodo. niso mogli splezati
nazaj, saj je podstavek previsok in jih je odnesla Drava.
Ornitologi smo zadnjo težavo odpravili z namestitvijo ograje
okoli podstavkov. V decembru 2000 pa smo ob podpori
M»: Damjan TJ^n.-::
Sestavljanje osnovne konstrukcije za splave iz hrastovih tramov.
družbe Mobitel, mednarodne organizacije za zaščito mokrišč
Wetlands Internationa! in pomoči Vodnogospodarskega
podjetja Ptuj s piloti utrdili otok. ga povečali in preprečili
nadaljnjo erozijo. Koordinator projekta je bil Borut
Štumberger. Tako je ohranjeno gnezdišče rečnih galebov;
razmere so spet primerne za navadno čigro.
Kolonija v bazenih odpadnih vod pri Ormožu je nastala v
začetku devetdesetih let. ko so čigre skupaj z rečnimi galebi
gnezdile na otočkih vodnega rastlinja v bazenih. V naslednjih
letih je kolonijo prizadela visoka voda, kar je uničilo
gnezdilno sezono. Zato smo leta 1997 v prostovoljni akciji
članov DOPPS zgradili in namestili prvi gnezdilni splav v
bazenih odpadnih vod. Zaradi uspeha v prvem letu se je
prvemu splavu leta 1998 pridružil še drugi. L.eta 2000 je na
obeh splavih s skupno površino 27 kvadratnih metrov gnezdilo
približno 70 parov čiger in 60 parov rečnih galebov, kar je bila
največja kolonija navadne čigre v Sloveniji. Aprila 2001 smo
zaradi dotrajanosti odstranili prvi splav in zgradili ter namestili
tri nove splave s skupno površino 96 kvadratnih metrov.
Delovna akcija, ki sojo izvedli prostovoljci - člani društva,
koordiniral pa jo je Damijan Denac, je trajala teden dni.
priprave na izvedbo projekta pa so se začele že leta 1999. Pri
gradnji je sodelovalo 15 prostovoljcev, za njihov trud in
požrtvovalno delo se jim iskreno zahvaljujemo. Splav je
zgrajen iz hrastovega lesa in namesto na sodih plava na
feto: Damijan Denac
Navadnim čigram smo na splavih uredili prodnato podlago.
Navadna čigra predstavlja majhen, a pomemben košček
rečnega ekosistema in del slovenskega naravnega bogastva,
zalo jo moramo varovati. Kakšne pa so dolgoročne perspektive
zanjo v Sloveniji? Nedvomno lahko z umetnimi gnezdišči
močno povečamo populacijo pri nas. Najprej je treba
poskrbeti za rcnaturacijo naravnih gnezdišč, kjer je to še
mogoče, in za zaščito še ohranjenih rečnih predelov. Pri tem
se zavedamo, da se bo pri zaščiti navadne čigre tako kot do
sedaj morala močno udejstvovati civilna iniciativa. ■ ■ ■
loto: Darvjan Denac
Splavi pred zaključno delovno akcijo.
stiroporu. Na površini splavov jc prod ter lesene strešice, ki
mladiče varujejo pred soncem in plenilci. Predvidevamo, da
bo zaradi večje površine splavov in nameščenih struktur
gnezditveni uspeh čiger večji. Tudi projekta postavitve
gnezdilnih splavov ne bi mogli izvesti brez pomoči sponzorjev.
Spel gre posebna zahvala za pomoč družbi Mobitel, projekt
pa je podprla tudi Občina Ormož in švedski ornitološki klub
"Club 300". Zahvaljujemo se tudi Tovarni sladkorja v Ormožu,
ki nam jc dovolila postavitev splavov in nam med izvedbo
projekta vseskozi pomagala z mehanizacijo. Brez njihove
pomoči v zadnji fazi dela, projekta ne bi mogli izpeljati.
Posebno zahvalo smo dolžni tudi gospodu Tomažu Pšaku, ki
nam je v enem najbolj kritičnih trenutkov priskočil na pomoč.
Gnezdeče navadne čigre na manjšem, danes že precej dotrajanem splavu leta 1998.
svirr ptic 23
Škocjanski zatok leta 2000
Nataša Šalaja in Borut Mozetič
lineva že drugo leto. odkar DOPPS na podlagi
koncesijske pogodbe z Vlado Republike Slovenije
upravlja naravni rezervat Škocjanski zatok in skupaj z
Ministrstvom za okolje in prostor-Uradom za okolje
in Medobčinskim zavodom za varstvo naravne in
kulturne dediščine Piran vodi re natu racijo območja.
Ce se peljete po hitri obalni cesti proti Kopru in na
vaši desni uzrele Škocjanski zatok, se vam bo nemara
zazdelo, da v rezervatu ni nič novega. Kljub temu, da
je krajinska podoba območja dandanes še vedno
precej drugačna od vizije prihodnje ureditve, ki jo
prikazuje spodnja slika, pa je bilo na projektu
Škocjanski zatok doslej vseeno ogromno narejenega,
/vsem pisarniškim delom, raziskavami in monitoringi
ter pripravo dokumentacije, kot je ureditveni načrt
območja z vsemi strokovnimi podlagami, želimo
zagotoviti, da bodo obsežni sanacijski in renaturacijski
ukrepi - poglabljanje lagune Škocjanskega zatoka in
vzpostavitev sladkovodnega močvirju na območju Bcrtoškc
bonifike - izvedeni tako, da bodo na območju rezervata ponovno
zavladali ugodni življen jski pogoji za ptice in druge vrste.
Prihodnja ureditev Škocjanskega zaroka.
je prav tako vplivalo na povečanje dotoka sladke vode in
izboljšanje ekoloških razmer v laguni.
V nadaljevanju vam na kratko predstavljamo dosedanji potek
izvajanja renaturacije območja v skladu s Programom varstva
in razvoja rezervata in izvedene upravljalske aktivnosti, kar
vam bo nedvomno približalo cilje in problematiko Škocjanskega
zatoka in vam dalo občutek, kje trenutno smo. Iz drvečega
avtomobila se sicer ne opazi, vendar je bilo precej ukrepov
izvedenih tudi na terenu. Eden najbolj perečih problemov, s
katerim se upravljale i soočamo predvsem v sušnih poletnih
mesecih, je pomanjkanje dotoka sladke vode v laguno
Škocjanskega zatoka, Poleg tega neurejena kanalizacija še
dodatno obremenjuje sediment v laguni z organskimi snovmi.
Zaradi tega se ekološke razmere tako poslabšajo, da pride do
evtrotizacije in kasneje do gnitja biomase, s čimer so dani ugodni
pogoji za izbruh nekaterih bolezni. Ena izmed takih bolezni je
botulizem in zaradi nje je leta 1999 poginilo veliko ptic v
Škocjanskem zatoku. Lani nam jc prvič po mnogih letih
degradacije uspelo zagotoviti toliko vode, da do omenjenih
procesov ni prišlo. Izjemnega pomena pri tem je bilo
vzdrževanje stalnega pretoka Rižane preko na novo
usposobljenega kanala 22. Koprska izpostava Uprave RS za
varstvo narave pri Ministrstvu za okolje in prostor je v sklopu
vzdrževalnih del organizirala čiščenje struge levega
razbremenilnika Rižane in preliva med Jezercem in laguno, kar
V obdobju pred razglasitvijo za naravni rezervat je območje
Škocjanskega zatoka marsikomu služilo za odlagališče
odpadkov. Že konec leta 1999 so bili iz območja rezervata
odstranjeni vsi kosovni odpadki, ostanki gradbenega materiala
in smeli v obrežnem vodnem pasu. V maju 2000 smo skupaj s
krajani Bertokov in člani DOPPS izvedli prostovoljno akcijo
čiščenja črnega odlagališča odpadkov ob stari bertoški cesti na
območju rezervata. Za čiščenje črnega odlagališča in ustja
razbremenilnika Rižane smo pridobili 1.500 evrov s strani
organizacije Wetlands International in s tem pokrili stroške
sortiranja odpadkov. Avgusta 2000 smo člani DOPPS izvedli
šc eno čistilno akci jo v rezervatu, počistili smeti z brežin lagune
in odstranili mrežo na otočku na SV delu lagune. Vsem
udeležencem akcij se še enkrat zahvaljujemo za pomoč.
\f začetku leta 2000 je Urad za nepremičnine pri Mestni občini
Koper odpovedal vse zakupe kmetijskih površin znotraj
rezervata. Pri tem velja poudariti, da je predvsem vrtičkarstvo
na območju Jezerca povsem v nasprotju s cilji rezervata. Namen
ukrepa je bilo odstranit i vso infrastrukturo, preprečiti nadaljnjo
uporabo in spiranje hranil in škropi] v vodo. preprečiti nelegalen
odvzem vode iz Jezerca za zalivanje kmetijskih površin in
odpraviti motnje, ki onemogočajo vzpostavitev naravnih
procesov zaraščanja območja s trstičjem in s tem povečanje
gnezdilnih možnosti predvsem za ptice pevke in močvirske
ptice, ki gnezdijo v obrežni vegetaciji. Bivši zakupniki odpovedi
navkljub le počasi opuščajo obdelovanje, trenutno je opuščenih
približno 40 odstotkov površin na območju Jezerca. Stanje na
Bertoški bonifiki je bistveno boljše, saj je kmetijsko obdelovanje
opuščeno in se začenja zamočvirjanje po naravni poti. v prvi
fazi kot ekstenzivni travnik. V letošnjem in prihodnjem letu
bomo odstranjevali biomaso s košnjo celotnega območja.
Področje urejanja prostora je v letu 2000 zaznamovala priprava
strokovnih podlag za prostorsko izvedbeni akt - ureditveni načrt.
Med te sodijo geodetski načrt, geološko, hidrološko in
geomehansko poročilo, raziskava sedimenta v laguni
Škocjanskega zatoka. hidrološko-hidravlični kakovostni model
in idejni projekt vodnogospodarske ureditve, odstranjevanja
sedimenta, deponije viškov materiala in rešitev v zvezi z
varovanjem okolja. Pripravljeni sta bili tudi predinvesticijska
zasnova in presoja vplivov na okolje. Koordinacijo priprave
ureditvenega načrta vodi Urad RS za prostorsko planiranje pri
Ministrstvu za okolje in prostor, sama priprava pa zahteva
ogromno usklajevanja s sosednjimi območji oz. njihovimi
p ros torsk i m i u red i t vam i.
V tem trenutku je pripravljena vsa dokumentacija, ureditveni
načrt pa je v zadnji pripravljalni fazi. Njegovo razgrnitev
pričakujemo v mesecu juliju, po sprejemu sprememb prostorskih
aktov v Mestni občini Koper. Da bi pridobili čimbolj natančne
podatke za določitev najbolj primernega načina izvajanja
sanacijskih ukrepov, je bilo v letu 2000 na območju rezervata
izvedenih nekaj osnovnih raziskav. Poleg pregleda stanja favne
vretenčarjev in nevretenčarjev ter pregleda stanja ornitofavne
je bil velik poudarek dan raziskavam abiotskih parametrov, kot
so monitoring hidroloških parametrov, pregled stanja kakovosti
vode in sedimenta v laguni in kakovosti vode Badaševice,
izvedene so bile tudi kemijske in biološke analize vzorcev
sedimenta po profilu v laguni Škocjanskega zatoka. Na ta način
smo pridobili ključne podatke za evidentiranje izhodiščnega
stanja, ki bodo osnova za vzpostavitev objektivnega sistema
za ocenjevanje uspešnosti sanacijskih in renaturacijskih ukrepov
- dolgoročnega integralnega programa monitoringa. Le
naraščanje števila osebkov v izbranih indikatorskih vrstah so
lahko merilo, da so naravovarstvena vlaganja dosegla svoj
namen. Na podlagi rezultatov opravljenih raziskav, lastnih
opažanj in priporočil izvajalcev posameznih raziskav smo v
prihodnje raziskovalno delo že vključili dodatne raziskave,
kakšne so zmožnosti za naravno repopulacijo rezervata,
kvantitativni monitoring ribjih populacij in hidrogeološke
raziskave območja med serminskim hribom in Ankaranom.
Poleg lega smo v skladu s 4. in 13. členom zakona o naravnem
rezervatu Škocjanski zatok izvajali varstveni režim na območju
rezervata, o kršitvah obveščali pristojne inšpektorje in sodelovali
z lokalnimi skupnostmi pri zavarovanju in doseganju
zastavljenih ciljev varstva in razvoja rezervata.
N
'ozo: Ann Frelih
Odstranjevanje mreže z otočka v Škocjanskem zatoku.
a področju mednarodnega sodelovanja želimo vzpostaviti
neformalno mrežo upravljalcev scverno-jadranskih mokrišč.
Okrepili smo sodelovanje s predstavniki naravnega rezervata ob
izlivu Soče v Italiji, ki nam že več let posredujejo svoje bogate
izkušnje in znanje s področja renaturacije degradiranih območij.
Sodelovali smo tudi pri pripravi projektov za pridobitev
mednarodnih finančnih sredstev, predvsem iz sklada PHARE.
Samostojno kandidiramo za sredstva iz sklada LIFE Narava III.
namenjena predvsem ureditvi gnezditvenega habitata na Bertoški
bonifiki. Skrbeli smo tudi za predstavitev rezervata in obveščanje
javnosti. V ta namen smo sodelovali na novinarskih konferencah,
pripravili več predstavitev Programa varstva in razvoja rezervata
ter predavanj in člankov o pomenu, ciljih in funkcijah Škocjanskega
zatoka. V sodelovanju z Neewa filmom in ob
finančni podpori nizozemskega BirdLife
partnerja Vogelbescherming smo končali večletni
projekt izdelave filma o pomenu slovenskih
obalnih mokrišč z naslovom Oaze življenja, v
katerem predstavljamo Škocjanski zatok in
Sečoveljske soline. Vse potrebne aktivnosti za
nemoteno delovanje naravnega rezervata
Škocjanski zatok potekajo v začasnem
informacijskem centru v Kopat na Staničevem
trgu 16, kjer nas lahko ob predhodni najavi
obiščete vsak delavnik. Za skupine organiziramo
tudi terenski ogled rezervata. Za vse informacije
o rezervatu smo vam na voljo tudi na telefonu
05/ 626 0370. po faxu 05/ 626 0369 in po
e-pošti: tajnik@doppsdrustvo.si.
Vabimo vas na obisk!
rro|j Dniiiva r.\ opazovanji* >n proučevanje p tir Slovenije DOPPS
Smrdokavra
ICjlC
mrdokavro Upu/nt t'pops po klasičnem sistemu piic
uvrščamo med vpijate Coraciiformes, kamor med drugim
spadajo tudi vodom ec A ice do aUhts, čebelar Merops apiaster
in zlatovranka Coracias garnihts. Vendar so moderne
molekularno-biološke raziskave, ki so dodobra prevetrile
sistem ptic. pokazale, da je morda resnica drugje.
Smrdokavro in še nekaj njej sorodnih ptic. ki živijo izključno
v Afriki, so združili v poseben red smrdokavr L" p upi formes.
Še več. prej enovrstnemu rodu smrdokavr Upupa so dodali
se eno vrsto, afriško smrdokavro Upupa africana. ki je bilu
sicer opisana kot ena od s .m rdo k a vrinili podvrst, /.a nekatere
podvrste še vedno ni jasno, ali so vrste ali le podvrste.
Kakorkoli že. smrdokavra je sedaj edina vrsta v svojem
novem redu. ki živi tudi zunaj Afrike. Poseljuje namreč še
Evropo in precejšnji del Azije, njena glavna prežimovališa
so poleg Afrike še Indija in JV Azija, Majhna populacija
prezimuje tudi v Evropi, na jugu Španije in Sicilije. Kje
prebijejo zimo slovenske smrdokavre, še ni znano, vendar
različni raziskovalci domnevajo, da večina evropskih
smrdokavr prezimi v južnoevropskih in severnoafriških
zimovališčih, nekatere se verjetno odpravijo tudi južno od
Sahare.
mrdokavraje ptica odprte krajine, ki si za svoje gnezdišče
izbere največkrat drevesna dupla, naseli se tudi v skalne
razpoke, v hišne line ali podstreške, najdemo jo celo v talnih
rovih, zadovolji se tudi z gnezdilnic«. V gnezdo samica v
maju potoži 4 do 10 jajc, redko celo do 12. Mladiči so
gnezdomci in ostanejo v gnezdu 26 do 29 dni. Iz gnezda
poleti dobra polovica mladičev, medtem ko na primer pri
vijeglavki Jynx lonjuilla. ki deli življenjski prostor s
smrdokavro, iz gnezda poleti v povprečju 60 do 70
odstotkov izvaljenih mladičev. Posebnost smrdokavre, po
kateri je dobila tudi ime. je način obrambe v gnezdu pred
plenilci. Med gnezdenjem pri samici in pozneje tudi pri
mladičih vtrtični žlezi nastaja smrdeč izloček. Pri samici so
opazovali, da lahko ta izloček izbrizga tudi do 30 cm daleč.
Smrad izločka jc tako močan, da odžene še tako lačnega
DOKAVRA
plenilca. Smrdokavre so nekakšni dihurji ptičjega sveta.
Drugi način, ki ga smrdokavre uporabljajo za odvračanje
plenilcev, je sikanje, kije sicer značilno še za veliko drugih v
duplih gnezdečih ptic. Svoje razburjenje zunaj gnezda
izražajo smrdokavre na prav svojevrsten način z dviganjem
in spuščanjem edinstvene naglavne perjanice. Prav zanimivo
je zato opazovati samca, ki se kot kak petelinček razburja
na svojem teritoriju. Zaradi smrdeče obrambe v gnezdu in
perjanice se smrdokavre ponekod ne držijo zaman vzdevki,
kot so "divji petelinček", "zlati petelinček", "smrdulj" ali
"usrane peteline".
mrdokavra je žužkojeda ptica. le tu in tam upleni tudi
plazilca ali žabo. Teknejo ji tudi polži, deževniki in pajki,
vendar so v njeni prehrani zastopani le z manjšim deležem.
Smrdokavra je specialist za lov na žuželke, tako na odrasle
kot na ličinke. Lovi na tleh. zato ni presenetljivo, da se s
smrdokavro pogosto srečamo, ko slika za plenom med
travnimi bilkami ali grudami zorane prsti, neredko pa brska
tudi po živalskih iztrebkih in mrhovini, ki privlači
najrazličnejše žuželke. Smrdokavre najraje plenijo hrošče
(zlasti krešiče Carabidae, kozličke Cerambycidae in ličinke
majskih hroščev Melolontha ter pokalic Elateridae), bramorje
Grvlbtalpa gnllotalpa in murne Gryttus. Na njihovem jedilniku
so pogosto tudi gosenice metuljev. Insekticidi in drugi strupi
so dandanes žal dodobra zdesetkali populacije žuželk, saj
se sodobno kmetijstvo v želji po čimvečjem pridelku želi
čimbolj ograditi od narave in se obvarovati pred temi
"škodljivimi" bitji. Posledice so hude tudi za smrdokavro.
ruga plat z.godbe o smrdokavri je njeno preživetje in
obstoj. Prihodnost smrdokavri ni naklonjena. Smrdokavra
spada namreč v skupino najbolj ogroženih slovenskih ptic.
Prva v tej skupini sta črnoglavi strnad Emberiza melanocepliala
in rjavoglavi srakoper Lanius senator. ki sta v Sloveniji skoraj
neopazno izumrla že sredi 80-ih let. Izginotja južne postovke
Ealco natnnanni sredi 90-ih let seje slovenska ornitološka
javnost že nekoliko bolj zavedala in narejeni so bili celo
poskusi, da bi jo rešili. Brezuspešno! Naslednja na spisku je
zlatovranka, ki z nekaj pari šc vedno životari nekje na
Štajerskem. Prav osupljivo je. če vzamemo v roke stare
Reiscrjeve bukve iz začetka 20. stoletja, kjer beremo, daje
bila zlatovranka v tistih časih pogosta in povsem običajna
ptica. Zlatovranki takoj za petami sta črnočeli srakoper
Lanius minor in čuk Athene noetua. Prvi že nekaj let vztraja v
Sloveniji z nekaj pari, populacija drugega pa se je zadnjih
letih močno zmanjšala in z nesluteno hitrostjo drvi proti
številu nič. Tako in že smo pri smrdokavri, katere populacija
se počasi zmanjšuje z vse večjo intenzifikacijo kmetijstva,
umiranjem starih visokodebelnih sadovnjakov in s
kopičenjem vse večjih količin pesticidov. Dandanašnji, ko
so asfaltne ceste speljane že takorekoč do vsakega zelnika,
je vse manj prostora za žlahtne lepote narave. Ornitologi
poskušamo dognati, kako vzpostaviti ravnovesje med
človekom in pticami. Žal pa z grozo ugotavljamo, da nas
čas in uničujoči človeški razvoj prehitevata. Pesti nas
predvsem pomanjkanje raziskav in ugotovitev, na osnovi
katerih bi zanesljivo lahko pomagali ogroženim pticam.
Večinoma lahko, tako kot pri južni postovki. le nemočno
opazujemo, kako ptice izginjajo. Zgodba o Sloveniji kot
vroči točki Evrope glede pestrosti živih bitji, ki jo je opeval
dr. Narcis Mršič. se tako počasi, a vztrajno razblinja.
In smrdokavra. Alijo sploh šc hočemo?
Prenova rdečega seznama
V zadnjem četrtletju preteklega leta smo i> DOPPS-u pripravili prenovljeni Rdeči seznam ogroženih gnezdilk Slovenije. Pripravili
smo tudi izčrpen pregled virov ogrožanja za vrste z Rdečega seznama. Prenove seznama smo se lotili na pobudo Uprave za varstvo
narave pri MOP. ki pripravlja analizo stanja biotske pestrosti v Sloveniji. Rdeči seznam bo objavljen v Uradnem listu kot
podzakonski akt novega Zakona o ohranjanju narave. Pri delu seje pokazalo, da je bi! seznam več kot potreben prenove. Kar za
pet vrst smo ugotovili, da v Sloveniji ne gnezdijo več in smo jih zato uvrstili v kategorijo izginulih. To so bobnariea, kvakač, južna
postavka, žalobna sinica in konopeljščiea. Pri delu so sodelovali naslednji člani društva: Janez Gregori, Tomaž Jančar, Tomaž
Mihelič, Borut Starnberger, Milan Vogrin in Al Vrezee.
Tomaž Jančar
Drage članice, dragi člani,
Vse. ki ste že prejeli obnovitveno pismo za članstvo v letu 2001, še enkrat prosimo, da izpolnjen obrazec "Obnovitev članstva v
DOPPS za leto 2001" vrnete v priloženi kuverti na naš naslov. V pisarni DOPPS namreč pripravljamo novo bazo članov, ki bo
omogočata ažurno spremljanje članstva. Zaradi spremembe sistema članarin in Vaših osebnih podatkov nam boste na la način
zagotovili pravilne vhodne podatke. Vsem, ki ste obrazec že poslali, se prisrčno zahvaljujemo.
STRUNJAN
Borut Rubinič
Velikost: 120 ha
Opis območja
Strunjan je eno izmed tistih imen, ki v mislih povprečnega
Slovenca v trenutku naslikajo otroško navdušenje ob misli
na morje, poletje in brezskrbno d op u štovanje. Vendar
Strunjan ne opisuje le tako skromnega šopka kvalitet, s tem
imenom jc povezanih še veliko več prijetnosti, Po idiličnem
pinijevem drevoredu, ki oklepa obmorsko magistralo med
Belvederom in Portorožem, se spustimo v Strunjanski ali
Mesečev zaliv. Vsa obala, vse od izolskega Simonovega
zaliva do piranske Punte. velja zaradi svoje posebne
geomorfotoške vrednosti za naravni spomenik. Na tem delu
namreč naše flišno primorje pride do posebnega izraza, saj
se nad morsko obalo odlomi v obliki največjega jadranskega
Hišnega klita. kije na svojem najvišjem mestu, na rtu Ronek.
visok spoštljivih 116 metrov. Vendar Hišni klif ni edina
posebnost koščka obale med Izolo in Piranom. Na sredini
leži po številu hiš več kot skromni Strunjan in tu se že dve
stoletji raztezajo tudi manjše izmed dveh slovenskih solin -
Smmjanske soline. Podobno kot na večjih Sečoveljskih
Črnoglavi galebi v Sirunjanskih solinah.
solinah tudi tu pridelava soli ne zajema celotnega kompleksa
solinskih bazenov. Več kot polovica jih je opuščenih in služijo
predvsem kot rezervoar vode za ostali, še dejavni del solin.
Zaradi visoke slanosti se v teh mirujočih bazenih bohotijo
slanuše ali halofiti. rastline, prilagojene na visoke
koncentracije soli, Severno od solin se razteza še eno vodno
telo, pomembno predvsem kot prezimovališče nekaterih
vodnih vrst ptic. To je Stjuža. brakična ali polslana vodna
laguna, ki je predeljena na večjo Veliko laguno in manjšo
Prehodno laguno. Na morju pred solinami in Stjužo. torej v
samem zavetju Strunjanskega zaliva, se pozibava nekaj sto
boj. ki služijo kol pritrdišče za vrvi. na katerih gojijo morske
školjke. Te boje so v vsakem letnem času počivališče za
mnogo vrst morskih ptic.
Dostop
Strimjana ni moč zgrešiti, saj se do njega pride po edini
slovenski cesti, ki pelje tik ob morju - slovenski obalni
magistrali, Strunjan leži med Izolo in Portorožem, na dnu
klanca zobeh strani obdanega s pinijevim drevoredom, kije
ravno na tem mestu najbolj slikovit. Ker je izvoz dobro
označen in semaforiziran. ga ni mogoče zgrešiti, z obeli
strani so vidne tudi soline. Do Strunjana lahko z rednim
primestnim avtobusnim prevozom brez težav pridemo tudi
iz Kopra. Izole. Portoroža ali Pirana.
Gnezditev
Kar se tiče gnezditve vodnih ptic. Strunjan ni tako zanimiv
kol mnogo večje Sečoveljske soline, kljub temu tu gnezdi
vodomec Aicedo atthis in kakšen par mlakarice Anas
platyrhynchos. Bolj zanimivi so okoliški vrtovi, vinogradi in
posebno grmišča. ki jih v tem edinem prav sredozemskem
delu Slovenije brez kakršnih koli zadržkov na nekaterih
mestih že lahko imenujemo makija. Tu gnezdijo nekatere
čisto sredozemske vrste, kakršne so žametna penica Sylvia
melanocephala in taščična penica Sylvia cantUlans ter
kratkoperuti vrtnik llippolaispolygloiia. Pogosti so tudi plotni
strnadi Emberiza cirhts, na klillli gnezdijo tudi skalni strnadi
Emberiza da. Po bolj zaraščenih vrtovih pojejo številni slavci
Luscinia megarhynchos, sivi muharji Muscicapa striata, rjavi
srakoperji I.anius collurio. prosniki Saxicola torquata in drugi.
Poletne noči napolnjujejo glasovi velikih skovikov Otusscops.
čukov Athene noctua in pegastih sov Tvtoalba.
Prezimovanje in selitev
V Strunjanu je za opazovanje ptic še bolj kot čas gnezditve
zanimiv čas prezimovanja in selitve. Na solinah se ustavljajo
mnogi različni prelet n i k i iz družine pobrežnikov,
močvirnikov, plojkokljunov in različne pevke. Tako lahko v
spomladanskem in jesenskem času tu opazujemo skoraj vse
vrste prodnikov, martincev, togotnike Phiioinachus pugnax,
polojnike Himantopus himantopus, vse tri vrste deževnikov,
oba škurha, črnorepe kljunače l.iniosa liniosa in kozice
Gallinago gallinago. skratka skoraj vse pri nas pojavljajoče se
pobrežnike. Podobno je tudi z racami in čapljami, čeprav
tako pri prvih, kot tudi pri drugih dveh števila nikoli niso
pretirano visoka. Kar se tiče številčnosti, pa je v obratnem
sorazmerju s prej omenjenimi vrstami prav tako na
Strunjanskih solinah redno pojavljajoči se črnoglavi galeb
La nt s meianocephahis. Za to vrsto so Strunjanske soline in
njihova okolica tudi najpomembnejše mesto na slovenski
obali, saj jih tod v pognezditvenem času - od avgusta do
oktobra lahko srečamo tudi do tisoč naenkrat. V času selitve
se na solinah ustavljajo tudi številne pastirice, tako rumene
Motacillaflava kot tudi bele Motacilla alba. vriskarice/I/jf/m
spinoletta. male cipe Anthus pratensis, kupčarji Oenanthe
oenanthe. repaljščice Saxicola rubetra. poljski škrjanci Alaucla
arvensis in še mnogo drugih vrst iz skupine pevk.
Čas prezimovanja ni v okolici Strunjana nič manj zanimiv
od selitve. Nasprotno, pozimi lahko predvsem na morju v
Simonovem zalivu, kjer je zaradi plitkosti morja vedno obilje
hrane za vodne ptice, opazujemo številne vrste morskih
ptic. Tako lahko tu pozimi opazujemo vse pri nas
pojavljajoče se vrste ponirkov, polarnega Ga via arctica in
rdečegrlega slapnika Gaviastel/ata. kormorana Phalacrocora.v
car bo, vranjeka Phalacrocorax aristotelis in številne srednje
Žagarje Mergus senator. Včasih imamo med bojami srečo
opazovati tudi redkejše vrste, kakršni sta raci beloliska
Melanittafusca in gaga Sontateria mollissima. Na bojali lahko
pozimi in v času selitve opazujemo številne vrste galebov in
čiger. Pozimi nas s svojim igrivim vedenjem in prisrčnimi
klici, ki so po krivici označeni za kričanje, vselej spremljajo
kričave čigre Sterna sandvicensis, na bojah pa sedijo rečni
Larus ridibnndus, rumenonogi Larits cachinnans, sivi Laras
canus. včasih tudi srebrni Lcirus argentcitus in celo zelo redki
triprsti galebi Rissa triclactyla. Na visokih klifih ob morju lahko
s precejšnjo mero sreče pozimi opazujemo tudi skalnega
plezalčka Tichodroma miliaria, veliko običajnejši pa so skalni
strnadi Emberiza cia, ki lam tudi gnezdijo.
Ostale zanimive živali
V solinah in okolici lahko pogosto srečamo različne
sredozemske vrste plazilcev, kakršni sta na primer kraška
Podarcissicula in primorska kuščarica Podarcismeliiselensis,
črnica Coluber viridifiavus in nekoliko bolj hladnoljubna
kobranka Natrix tesselatta. ■ ■ ■
Toto: Borut Rubtnrf
Reden zimski gost v Strunjanskih solinah je kričava čigra.
- poročilo z društvenega izleta
Eva Vukelič
Tokrat smo se odpravili na društven izlet Na Ljubljansko barje
pri Blatni Brezovici.
mimo priletela zbegana jata grivarjcv. Za trenutek seje pojavil
sokol selec in kmalu izginil nekam preko Ljubljanice. Na
suhem drevesu ob oddaljeni reki je bilo mogoče videti
kormorane. Mimo zaraščenih njiv smo spet zavili na močvirne
travnike. Tu so iskale hrano številne sive vrane in se
spreletavale pribe. Kakšni trije osebki so izvajali svoje
akrobatske polete in se značilno piskajoče oglašali. Sonce je
že pošteno pripekalo in jutranje petje je nekako zamrlo, ob
jarku pa smo odkrili sivo čapljo, prej že večkrat opazovano v
letu. Na osamljeni vrbi so sedeli golobi, tokrat za spremembo
niso bili grivarji, ampak bolj redki duplarji.
Kmalu po vrnitvi na pot. smo v grmovju ob robu našli fazanko.
ki seje očitno zanašala na svojo varovalno barvo in se sploh
ni ganila. Kljub temu. da je okrog nje stalo 24 ljudi, si je še
vedno domišljala, da je neopazna. Tako smo jo lahko
opazovali čisto od blizu in jo fotografirali. Pri takšni zaupljivosti
morajo bili res lahek plen. na izletu smo namreč našli precej
skubišč s fazanjim perjem. Ob poli proti izhodišču smo se
razveselili cvetočih pasjih čebulic, jarki z rjavo-rdečo vodo pa
so bili polni vodnih grebenik. V jelševem logu smo poslušali
eno prvih črnoglavk. potem je bilo našega izleta počasi konec.
Res je, da bi večino vrst lahko opazovali tudi v naseljih, vendar
smo se vsi strinjali, daje opazovanje ptic v taki pokrajini, kot
je Ljubljansko barje, nekaj posebnega, in se zadovoljni razšli.
24. marca 2001 smo se zbrali ob glavni cesti na
Drenovem Griču in se nato odpeljali preko Bevk
do Blatne Brezovice. Ta predel Barja je nekoliko
manj znan. prevladujejo pašniki, na gosto
razmejeni z jelševimi mejicami in logi. Nekaj je
tudi obsežnejših močvirnih pašnikov in
travnikov. Že po prvih korakih smo prisluhnili
jutranjemu petju in iz množice glasov poskušali
razločiti posamezne vrste: peli so ščinkavci. vrbji
kovački in taščice, ki so nas spremljali še ves čas
izleta. Našo pozornost so pritegnila številna
gnezda vran in srak, lepo vidna na golih drevesih.
Nad enem izmed njih smo opazovali kanjo, sicer
bolj pogosto opazovano visoko v zraku. Pot nam
je prekrižal poljski zajec in neštete srne. nekateri
so imeli srečo in ob Ljubljanici opazovali lisico.
Nemogoče je bilo spregledati močvirske logarice.
Na teh travnikih rastejo, kot bi jih kdo posejal.
Nad močvirnim pašnikom ob Ljubljanici so se
dvigovali pojoči poljski škrjanci. eden se nam je celo pustil
opazovati na tleh. za razliko od cip, ki smo jih lahko videvali
le v letu, potem ko so nam /letele izpred nog.
Ko smo stopili na kolovoz, nasje vse presenetilo nenavadno
oglašanje. Pel je veliki škurh. Tu ga res nisem pričakovala,
zalo pa obljubljenih prib ni bilo od nikoder. Vzdolž poti smo
imeli lepo priložnost opazovati pojočo taščico v vrhu grma.
malo stran sta pozirala še dva rumena strnada. Več težav smo
imeli zgrilčki. ki so ves čas menjali pevska mesta, v tem pa je
loto; f:v.- Vu •
Predavanja in izleti DOPPS
Izleti
7. julij 2001 (sobota)
-	Bi/.cljsko. Jovsi (vodi: Vlado Balon). Poplavno območje
med Savo in Sotlo - Jovsi je izjemno v mnogih pogledih.
Zanj so značilni ekstenzivni travniki in glavate vrbe, tukaj
pa srečamo prepelice, velikega skovika in kosce. Bližnja
kolonija čebelarjev na Bizeljskem je največja v Sloveniji
in ima urejeno ornitološko opazovalnico. Zborno mesto
je pred peskokopom v Bizeljskem ob 8. uri.
18. avgust 2001 (sobota)
-	Lagune Tovarne sladkorja v Ormožu (vodi: Luka Božič,
tel.: 02 4206 533). Ponovitev lanskoletne uspešne
ekskurzije na eno izmed najboljših lokalitet za opazovanje
pobrežnikov v Sloveniji. V tem času se pojavljajo na selitvi
številne običajne vrste, med katerimi se vsako feto najde
tudi kakšna redkost (jezerski martinec, kostanjevka.
ploskokljunec). Izlet bo predvidoma v popoldanskem
času. nadaljnje informacije dobite pri vodji izleta.
15. september 2001 (sobota)	71.,. o
-	Sečoveljske soline (vodi: Borut Mozetič).
Obdobje sredi jesenske selitve je najprimernejši čas za
obisk naših največjih in najpomembnejših solin.
Garantirano dolgemu spisku opazovanih vrst boste
nedvomno dodali množico črnoglavih galebov, ki so v
tem času na višku selitve. Natančne informacije o izletu
dobite v pisarni društva, tel.: 01 544 12 30.
Predavanja
Pedagoška fakulteta v Mariboru, Maribor,
Koroška cesta 160, predavalnica 0.94
• 5. september 2001 (sreda) ob 18. uri
- Neretva (Luka Božič. Luka Korošec. Jakob Smole).
Uvodno predavanje Štajerske sekcije v novi sezoni bo
postreglo s poročilom s prve društvene raziskovalne
ekspedicije v tujino. Naš cilj je bila mogočna in v zadnjem
času slabo raziskana delta Neretve. Skupina izkušenih
ornitologov seje posvetila predvsem preštevanju
gnezdečih bobnaric in travniških vrabcev, seveda pa ni
manjkalo tudi mnogih drugih sredozemskih posebnosti.
med junijem in
oktobrom
UTRINEK S TERENA
Dne 14. oktobra 2000 smo se učiteljica Tatjana Koren,
Matjaž Prenizl in pisec prispevka odpravili na teren v
Mcdvedce. Že na začetku so nas obkrožale številne male
cipe Anthus pra fens is. nekaj poljskih škrjanccv Alauda arvensis
in nešteti repniki Cardueliscannabina. Po kakšnih petnajstih
minutah hoje proti zadrževalniku smo zaslišali streljanje in
nenadoma se je v zraku pojavila skoraj neskončna jata
najrazličnejših vrst ptic. Vied njimi so bile velike bele čaplje
Egreiia alba, sive čaplje Ardea cinerea, veliki škurhi Numenius
arqaata in ogromna jata prib VaneUus vanellus. Na nasipu je
bilo nekaj avtomobilov, last ribičev, ki so verjetno malo prej
streljali. Mimo nas seje peljal moški in jih opozoril na naš
prihod, tako da so imeli dovolj časa umakniti puške in
podobno. Verjetno so se nas bali. kar nam je potem
omogočalo mirno opazovanje ptic. Najprej nam je v oči
padla velika jata škorcev Sturmis vulgaris, ki so se vedli precej
nenavadno. Razlog za to je bil sokol selec Falco peregrinus,
ki je letel čez polja in pristal na daljnovodu. Takoj za njim
smo opazili pepelastega lunja Circus cyaneus. kije prav tako
letel nad polji in bližnjim potokom, kjer je spodil izjemno
zanimivo vrsto, namreč samca male tukalice Porzana parva.
Taje namreč vzletela in pristala nekaj metrov dlje na meji
med potokom in poljem. S teleskopom sem jo lahko
zanesljivo določil, še predenje spet izginila v grmovju. Po
tem dogodku smo se posvetili zbiralniku. Vode je bilo zelo
malo. Povsod so iz nje moleli majhni otočki, na katerih so
se zbirali pobrežniki. Pred nami sta se prehranjevala dva
srpokljuna prodnika Ccdidris ferruginea. na naši levi so bili
črnogrli ponirki Podicepsnigricollis, mali ponirki Tachybaptus
ruJieoUis in čopasti ponirki Podicepseristatus. Vodno površino
pred nami. torej njen srednji in zadnji del. so zasedale
mlakarice Anas plaiyrhynchos, žvižgavke Anas penelope.
konopnice A »as si repent, predvsem pa številne čaplje. Vmes
sta se zadrževali tudi jati velikih škurhov in prib. Zaradi slabe
svetlobe prib nismo mogli prešteti, vemo pa. daje njihovo
število presegalo 80 osebkov. Škurhov je bilo 39. Da bi si
položaj malo izboljšali, smo se po nasipu odpravili na drugo
stran. Med pohodom nam zanimivih opazovanj ni
primanjkovalo. Po rogozu in trstišču so se spreletavali trstni
strnadi Emberiza scboenic/us in prosniki Saxicola torqiiata.
Spodaj so plavali kreheljci Anas crecca in zelenonoge tukalice
Gallinula ch/oropus. Na suhem drevesu desno od nas je sedel
veliki srakoper Lantus excubitor. Občasno so nas preletavale
kavke Conus monedula. pinože Fringilla montifringilla. liščki
Carduelis carduelis in sive pevke Prunella inodularis. Ravno
ko smo mislili, da smo že vse videli, je iz. potoka zletelo šest
kožic Gallinago gallinago. Kasneje nam je pot prekrižal šc en
pepelasti lunj. Slišali smo pa tudi črno žolno Dryocopus
martins in vodomca Alcedo allhis. Zaradi vseh zanimivih
opazovanj smo nalašč zamudili vlak in hodili še nadaljnji
dve uri. Žal so ob mraku spet začeli streljati, in to na vse. kar
je letelo mimo (čaplje, škurhi). Vsekakor pa bi ta izredno
zanimiv teren priporočal vsem navdušencem.
Aleš Toniažič, 8. razred
Crna štorklja v Posavju
V Posavju. natančneje v Sevnici ob majhni lokalni rečici
Sevnični, smo opazili črno štorkljo Ciconia nigra, zelo
ogroženo vrsto ptice. Bilo je jutro, ko smo se odpeljali
proti izviru Scvnične. Dan je bil zelo lep. narava seje
komaj prebujala, ko nas je presenetila štorklja. Prvič smo
jo opazili v soteski, drugič pa je letela nad nami. Verjetno
gnezdi v okoliških gozdovih. Črna štorklja je približno
90 do 100 cm velika ptica. Vsem je bolj znana bela
štorklja, ki pa se loči od črne po barvi. Človeku je manj
poznana, saj živi nekako »skrivno življenje«, se ne oglaša,
njena hrana pa so predvsem dvoživke, ribe in žuželke.
Na drevesu ali skalovju si zgradi veliko gnezdo, ki ga
potem uporablja več let. Leže 3-5 jajc, iz katerih se po
približno 30 dneh izležejo puhasti gnezdomci. Po dobrih
dveh mesecih poletijo. V Krakovskem gozdu je bilo pred
leti edino znano gnezdo v Sloveniji. Sedaj gnezdi tudi v
Dobravi (pri Brežicah), opažena pa je bila tudi pri
hidroelektrarni Vrhovo in ob Sevnični.
Andrej Hafner, 8. razred
Skobec
9. novembra 2000 sem pri g. Tilnu Baslctu opazoval
skobca Accipiter nisus, ki je lovil brgleza. A brglez mu je
ušel. Za njim je letel s približno 30 km/h. A vseeno mu je
ušel. Brglez je imel srečo, skobec pa je ostal lačen.
Alen Ploj. 5. razred
Trije ribniki pri Mariboru
Že ime nam pove. da so to trije ribniki. Vsi so približno
enako veliki. Tretjega so pred kratkim čistili. V okolici so
gozdovi.To je odličen teren za sprehode in opazovanje
ptic. Zelo pogost (najmanj pet parov) je veliki detel
Dendrocops major. Slišali bomo taščico Erilhacus rubecu/a,
pogosteje bomo videli brgleza Sitta europea in veliko sinico
Parus major. Videli bomo okoli 10 labodov grbcev Cygnus
olor, ki gnezdijo na otoku v drugem ribniku, in tudi
mlakarice Anas platyrhnclios. Ob vodi gnezdi kos Tardus
menila. Slišali in videli bomo tudi ščinkavca Fringilla
coelebs. ki se skriva pogrmovjih.
Rok luš 4. razred
letnik 7, Številka 2, junij 2001
Predstavitev projekta "IBA" in knjige
Mednarodno pomembna območja za ptice v Sloveniji
Damijan Denac
mck»jrafyi uow u 1
MEDNARODNO POMEMBNA
OBMOČJA ZA PTICE V SLOVENIJI
Important Bird Areas (IBA) in Slovenia
Knjigo Mednarodno pomembna območja za ptice v Sloveniji, prvo
monografijo DOPPS-a. izpod peres II avtorjev (Franca Bračka, Damijana
Denaca, Andreja Hudoklina, Tomaža Jančarja, Primoža Kmecla. Mirka
Peruška, Slavka Polaka, Boruta Rubiniča, Boštjana Surine, Davorina
Tometa in Petra Trontlja) smo predstavili širši javnosti na novinarski
konferenci II. aprila 2001 v Grand hotelu Union v Ljubljani. Ob tej
priložnosti smo podrobneje predstavili celoten projekt v Sloveniji in
Evropi. Na novinarski konferenci so sodelovali mag. Janez Kopač,
minister MOP. Slavko Polak, vodja projekta IBA v Sloveniji in urednik
knjige, Zoltan Waliczky, vodja projekta prilagajanja evropske
naravovarstvene zakonodaje bodočim državam EU pri RSPB. in Katarina
Larisa Mam. vodja Službe za tržno komuniciranje in stike z javnostmi pri
družbi Mobitel, glavnem sponzorju projekta in publikacije.
Slavko Polak je predstavil namen projekta IBA. potek in rezultate, kjer je
posebej omenil glavne vire ogrožanja ptic v Sloveniji, ter cilje programa
v prihodnosti. Med drugim je povedal: "Za pripravo evropskega inventarja
IBA območij so člani DOPPS z večletnim prostovoljnim terenskim,
znanstveno raziskovalnim delom pridobili podatke, na njihovi osnovi
pa so bila izbrana slovenska območja mednarodnega pomena za
ohranitev ptic. Njihovo zavarovanje pomeni ohranitev ogroženih vrst
ptic, to pa je cilj svetovnega programa IBA. katerega del se izvaja v
Sloveniji. Za simbol projekta smo izbrali rjavega srakopera. Ta. v Sloveniji
še razmeroma pogosta vrsta, ima v Evropi neugoden varstveni status predvsem zaradi intenziviranja kmetijstva. Intenziviranje
kmetovanja ter po drugi strani opuščanje tradicionalne ekstenzivne kmetijske rabe sodita med najnevarnejše vire ogrožanja
ptic v naših IBA-jih, kar izkazujejo izsledki v knjigi. Slovensko monografijo smo izdali z namenom, da bi mednarodno
pomembna območja približali širši javnosti in pripomogli k boljši naravovarstveni osveščenosti ljudi."
Minister Janez Kopač je knjigi pripisal velik pomen predvsem zaradi njene široke uporabnosti, posebej pa je pohvalil vse
člane, ki so s prostovoljnim delom omogočili uresničitev tako velikega projekta. Poudaril je. da se 14 opredeljenih slovenskih
IBA-jev v veliki meri prekriva z načrtovanimi zavarovanimi območji, kot jih predvideva Ministrstvo za okolje in prostor.
Kakšna je vloga DOPPS-a pri uresničevanju ciljev evropskega projekta, je povedal Zoltan Waliczky. "Projekt je za varstvo
ptic v Evropi zelo pomemben, delo vsakega BirdLife partnerja pa omogoča uresničitev tako širokega cilja. Podatki z IBA-
jev so ključen znanstveni vir za vzpostavitev mreže posebnih zavarovanih območij (SPA), ki jih opredeljuje Direktiva
Evropske unije za varstvo prostoživečih ptic. Z vstopom v Evropsko unijo bo Slovenija na področju ohranjanja narave
prevzela obveznosti te direktive." Opozoril je na pogubne posledice skupne kmetijske politike v članicah Evropske unije,
ki jo je ta imela za ptice in na previdnost pri prevzemanju le-te v Sloveniji.
Rezultate dolgoletnega plodnega sodelovanja med DOPPS-om in družbo Mobitel je na koncu predstavila Katarina Larisa
Ham. Prav to sodelovanje pri mnogo skupnih	-----
projektih je bistveno prispevalo k boljši
osveščenosti ljudi o ogroženih vrstah ptic in
pomenu njihovega varstva.
Knjiga je nepogrešljivo gradivo za vse. ki se
ukvarjajo s pticami in z varstvom narave v
Sloveniji. Je koristen učni pripomoček za učence
in študente in dar o slovenski naravni dediščini
vedoželjnim ljudem. Brez vztrajnega in
požrtvovalnega prostovoljnega dela prene-
katerih članov društva in sponzorjev, knjiga nc
bi nikdar uzrla luči sveta. Tako. kol je za
evropsko varstvo ptic potreben prispevek
sleherne države, je tudi za varstvo ptic v Sloveniji
potrebno veliko ljudi. Tistih, ki si za to aktivno
prizadevajo, in tistih, ki to delo podpirajo na
razne načine. In tukaj je pomemben glas vsakega	r«i. :>.,-»•
člana društva, vsakega posameznika.	Udeleženci tiskovne konference mag. Janez Kopač, Slavko Polak in
Katarina Larisa Ham.
Zgodovina Cerkniškega jezera
Metod Korošec
Cerkniško jezero je bilo menda prvič omenjeno žc v antiki z
imenom l.ugeon pains (Žalostno jezero). Jezero so večkrat
omenjali tudi kasneje. Že zgodaj je bilo znano kot naravna
znamenitost. Na mnogo zemljevidih je bilo narisano pretirano
veliko, kar je kazalo na njegov pomen (Kranjc, 1986). Jezero
je žc pred Valvasorjem obiskalo nekaj tujcev, vendar ga ni nihče
opisal podrobneje kot Valvasor v svoji knjigi Slava vojvodine
Kranjske (1689 ). Na podlagi opisa, poslanega Kraljevi družbi
v London, je bil Valvasor leta 1687 izvoljen za člana te takrat
najznamenitejše znanstvene družbe na svetu. Njegovi opisi so
zanimanje za jezero še vzpodbudili (Kranjc, 1986). Valvasorje
pisal, da je Cerkniško jezero zaradi svojega skrivnostnega
presihanja pravo čudo narave (Valvasor. 1689). Navdušen nad
bogastvom jezera je pisal o dvojni koristi, ki ga daje ljudem, o
kmetijski izrabi jezerskega dna tero ribolovu in lovu na vodno
perjad. Koje leta 1655 jezero po petih letih odteklo, je gospoda
nalovila neverjetno veliko rib (Valvasor, 1689).
Slabih sedemdeset let po Valvasorju je izčrpno knjigo o jezeru
napisal Steinberg in jo obogatil s številnimi bakrorezi (Steinberg.
1758). Leta 1714 se je jezero posušilo po celih sedmih letih,
takrat je bil še posebno bogat ribji lov (Kabaj. 1925). V deževnih
letih je bilo veliko ptic in rib. Leta 1844 so domačini očistili
največje požiralnike, jih poglobili in jezero je pričelo bolj
presihati (Kebe. 1860). Gregor Kebe seje odpravil v notranjost
Ccrl<nišl<o jezero iz zraka.
Karlovice 400 k I a ft e r daleč in podal vtise v zvezi s
prizadevanjem za osuševanje jezera. Jezero je ob močnejšem
deževju poplavljalo bližnje njive, leta 1881 seje zgodilo, daje
za pel tednov skoraj meter visoko poplavilo tudi vas Dolenje
jezero (Žirovnik. 1898). Lastniki jezerskih parcel so trpeli zaradi
vode. saj so le redko mogli neovirano pospraviti seno pod
streho, da jim ga ni odnesla voda. Velikokrat so lahko trstno
vršičevje želi le v čolnih. Le redko so sc močvirni travniki toliko
osušili, da so mogli v suhem kositi. Zaradi tega so se vse
pogosteje obračali na pristojne, da bi jim pomagali (Kabaj,
1925).
Leta 1888 je Putick izdelal načrt za osuševanje jezera. Očistil in
poglobil je nekaj večjih požiralnikov, da so dosegali tudi nižje
vode. Pri svojem delu je dosegel znatne uspehe. Nadaljnje
prošnje posestnikov je oblast zavrnila, saj bi s tem ogrožali
nižje ležeče Planinsko polje (Kabaj. 1925). Leta 1910 so
domačini pod vodstvom Martinčiča temeljito očistili Malo
Karlovico in razstrelili nekaj vodnih ovir. Od tega leta dalje je
voda odtekala hitreje in jezero je redno vsako leto presahnilo.
Uspeh jih je vzpodbudil k nadaljnjemu delu. ki ga je nato
prekinila vojna. Žirovnik je pred večjimi osuševalnimi posegi
zapisal, da se je v sušnem obdobju v Vodonos stekala voda
Stržcna in Žerovniščice, kolikor je ni odteklo v Bečck in Rcljc.
Vodonos je le redko popolnoma presahnil. V Rešeto se je
stekala Cerkniščiea, ki v svojem spodnjem toku ni nikdar
presahnila (Žirovnik, 1898). Leta 1921 so v Cerknici ustanovili
vodno zadrugo, katere cilj je bil osušiti jezero. Pod vodstvom
Hočevarja so do druge svetovne vojne poglobili strugo od Nart
do Karlovic. Znižali so vhode požiralnim jamam, imenovanim
Velika in Mala Karlovica. Kamenje in Narte, ter urediJi dotok
do Svinjske jame. Čistili so požiralnike in pred Veliko Karlovico
napravili grablje za lažje čiščenje. Razstreljevali so ožje jamske
predele in sifone (Kranjc, 1986). Kunaver je menil, da so sifoni
glavni krivci za zastajanje vode in jih jc zato treba za vsako
ceno odstranjevati (Kunaver, 1922). Vodna zadruga je naravne
vijugaste vodotoke - Stržen. Žerovniščico. Lipsenjščico,
Tresenec in Goriški potok - prekopavala v ravne kanale.
Napravili so še osuševalne jarke pri Lipsnju. Z osuševalnimi
posegi na Cerkniškem jezeru so dosegli, da seje voda v jezeru
zadrževala povprečno za mesec manj, nivo pa se je znižal le
neznatno (Kranjc, 1986).
Zaradi osuševalnih posegov po koncu druge svetovne vojne
na zahodnem predelu jezera v suši ni bilo vode. Za ta del so
prihajali predlogi o potrebnosti nujne ureditve, da bi se v suši
ohranilo vsaj nekaj vode in bi tako vsaj do neke mere preprečili
vsakoletni katastrofalni pogin rib. V petdesetih letih so cerkniški
ribiči v ta namen zgradili jez pred Rcšetnimi jamami, tako daje
nastalo majhno jezerce. V času presihanja jezera so iz
presihajočih jam pričeli reševati ribe pred poginom in jih vlagati
v umetni ribnik. Ker jezerce leži na delno prepustnih kraških
tleh in mu je v suši grozila presahnitev. so si ribiči prizadevali
speljati dotok iz Stržena in Žerovniščice. V ta namen so v
nadaljnjih letih zgradili še vodne zadrževalnike pred Ponikvami.
loto. S*av*o Pola*
Požiralnik v Vodonosu.
etnife 7. swtfca 2. junij ZOOf
Retjem in Sitarico (Korošec, 1996). Po naročilu občinske
skupščine je konec šestdesetih let Jenko izdelal idejni projekt
stalnejše ojezeritve. Bistvo projekta je bilo čim ceneje izboljšati
vodne razmere, ki so bile osiromašene z osuševalnimi posegi. S
tem bi pospešili razvoj turizma in ribištva ter izravnali vodni
režim vporečju Save. Po tem projektu so pri požiralniku Rakovski
mostek izkopali umetni rov. ki vodi do Blatne dvorane Velike
Karlovice, in predenj postavili umetno zapornico s pripravo za
ročno dviganje in spuščanje. Zatesnili so Veliko in Malo
Karlovico ter Narte (Kranjc, 1986). Z zajezitvijo glavnih
požiralnikov seje zmanjšal odlok iz jezera za visoke in srednje
vode. Jezero seje v običajnih okoliščinah podaljšalo, v suši pa
je še vedno presahnilo (Habič, 1974). Konec osemdesetih let
je bila umetna zapornica stalno odprta, struga do nje pa
izkopana. Jezero je pričelo presihati večkrat na leto (Korošec,
1993). Leia 1992 so na pobudo podjetja Area iz Cerknice, ki
seje ukvarjalo s projektiranjem Notranjskega regijskega parka,
popolnoma odstranili tesnilo v Mali Karlovici ter jez pri Ponikvi,
in sicer s pretvezo, da je treba vzpostaviti »naravno stanje«
(Korošec, 1998).
Vode v jezeru je v zadnjih letih vse manj. Vedno redkejša so
leta. ko je vode v njem vse tja do poletja. Razraščanje Irstičja
na jezeru je verjetno posledica opuščanja manj donosne košnje.
Pomanjkanje in prehitro odtekanje vode ogroža ptice v času
gnezdenja. Gnezda, ki ostanejo na suhem, laže dosežejo plenilci
in gnezda propadejo. V sušnem obdobju presahlo jezero skoraj
v celoti ostane tudi brez primernih manjših stalnih vodnih
površin, ki bi bile pticam, ribam, dvoživkam in drugim živalim
življenjski prostor. K temu so prispevale regulacije vodotokov.
Poleg tega pa v sušnem obdobju grozi požarna nevarnost
(Trontelj, 1993).
Viri:
Habič, P. (1974): Tesnenje požiralnikov in presihanje
Cerkniškega jezera. Krasoslovni zbornik VI. Slovenska
akademija znanosii in umetnosti, Ljubljana, str. 37 56.
Kabaj, M. (1925): Cerkniško jezero in okolica. Učiteljska
tiskarna. Ljubljana.
Kebe, C. (1860): Popis Cerkniškega jezera. Novice
gospodarske, obertniške in narodne. 18.
Steinberg, F. A. (1758): Gründliche Nachricht von dem
in dem Inner-Krain gelegenen Czirknitzer See. A.E.
Reichbardlin, Laibach,
Korošec. M. (1993): Cerkniško |ezero nekoč, kaj pa
danes?! Ribič, Lil. 12. str. 332 -333.
Korošec. M. (1996): Ponosni na svoje delo. Ribič. I.V.
12. str. 310 -311.
Korošec. M. (1998): Projektanti parka so predlagali
ribolov z mrežami. Ribič, LVII, 1 - 2, str. 5.
Kranjc, Andrej (1986): Cerkniško jezero in njegove
poplave. Geografski zbornik XXV 2. Slovenska
akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana, str. 75-113.
Kunaver. P. (1922): Kraški svet in njegovi pojavi.
Učiteljska tiskarna, Ljubljana.
Troruelj. Peter (1993): O naravovarstvenem konceptu
Cerkniškega jezera s poudarkom na varsrvu prič.
Acrocephalus, 14. št. 56 - 57, str. 63 - 80.
Valvasor, J. V. (1984): Slava vojvodine Kranjske:
izbrana poglavja. Mladinska knjiga, Ljubljana.
Žirovnik. J. (1898): Cerkniško jezero. Slovenska matica,
Ljubljana.
Mirko Perušek in Ljuba Turk Šega
S o/do vi nam ponujajo obilo plodov in gozdnih sadežev.
To so ljudje spoznali že zelo zgodaj in mnoge vrste začeli
saditi okoli svojih domov. Izbirali so liste / uporabnejšimi
plodovi in tako so se postopoma rojevale številne sorte
gojenih rastlin. Lesnike, drobnice, orehe in druge lesnate
rastline so našle drugi dom. Ta del kultiviranega gozda smo
začeli imenovati sadovnjak. V primerjavi z gozdnimi
sorodniki imajo ta drevesa več svetlobe in zelišč. Manj pa je
grmovnih in drugih drevesnih vrst. Postopoma so se na
tovrstne življenjske prostore prilagodile številne vrste
organizmov. Med njimi tudi različne vrste ptic.
Dolga stoletja je trajalo sožitje debelih visokodebelnih
dreves s smrdokavrami. zlatovrankami, čuki. pogorelčki.
sinicami. vijeglavkami, zelenimi žolnami in drugimi vrstami,
katere gnezdijo tudi v drevesnih duplih votlih sadnih dreves.
Potem smo odkrili, da ta drevesa rodijo prepozno in da so
previsoka. Vse to ni šlo v korak z ekonomsko logiko. Razvile
so se nizke vegetativne podlage in t. i. turbo sadike, katere
rodijo takoj, ko jih posadite v sadno plantažo. Zaradi težkih
plodov morajo mnoge imeti oporo. Za čimboljši izkoristek
drevesa vsaj enkrat na teden škropimo z raznimi pesticidi.
Veliko visokodebelnih sadovnjakov je izginilo zaradi širitev
naselij, a kljub temu so še ostali stari sadovnjaki, kateri še
vedno dajejo zavetje lišajem. glivam, netopirjem, pticam in
drugim skupinam organizmov. Stari sadovnjaki imajo največ
življenja, toda če se dreves ne neguje, obrezuje in vzdržuje,
mnogo prej propadejo. Pogosto tako vidimo le stare,
nevzdrževane sadovnjake, brez mladega sadnega drevja.
Pogosto pa se ti sadovnjaki dušijo v primežu gozdnih dreves,
katera osvajajo nekdaj gozdne površine.
red leti je trg ponujal le sadike sadnih dreves na različno
visokih vegetativnih podlagah. Podlag sejancev praktično
ni bilo. Ravno sejanci nudijo genetsko pestrost in s tem
veliko raznolikost sadnih vrst glede dimenzij, oblik, korenin,
vitalnostjo idr. Sadne podlage na sejancih dosegajo lahko
visoke dimenzije, višine nad petnajst metrov in debelino
debel 50 in več centimetrov. V in na takih drevesih je cela
stolpnica različnih prebivališč - ekoloških niš. Tako drevo
služi kot preža, mesto za spletanje gnezda v različnih višinah
in s tem prostor za različne vrste ptic. V poškodovanih
vejah in deblih se razvijejo dupla s pomočjo gliv ali pa ga
izdolbejo detli in žolne.
revesnice običajno ponujajo sadike, ki so na različno
nizkih vegetativnih podlagah in vzgojene s pomočjo raznih
pesticidov ter hkrati močno gnojene z umetnimi gnojili.
Takšne sadike pozimi pogosto pozebejo, ker les ni še
dozorel. Sočne in goste korenine nizko debelnih dreves so
zelo dober posladek za voluharje. Pri sejancih se običajno
razvijeta dve ali tri močne korenine in niso tako skupaj kot
pri drugih podlagah, zato jih voluharji manj objedajo.
Drevesnica Pinus iz Kočevja vzgaja sadike sadnih vrst,
predvsem jablane in hruške na sejancih in močnih
vegetativnih podlagah že šest let. Semena pridobiva v
okoliških gozdovih. Z vzgojo sadnega drevja iz semen divjih
sadnih vrst se ohranja potencial pestrosti v obliki in velikosti
novih kulturnih rastlin. Jablanove sadike vzgojene na tak
način ne nudijo standardno izenačenih oblik in velikosti,
zato kot nosilke raznolike naravne pestrosti za ekonomski
sadjarski trg niso zanimive, kar potrjujezagledanost sodobnih
sadjarjev v goste, izenačene in intenzivne nasade . Vzgoja
sadik poteka po biološko dinamični metodi, kar pomeni, da
pri sadnji in vzgoji sadik upoštevajo le naravne ritme ter
naravna sredstva.
Drevesnica ima enkratno lego na stičišču različnih
ekosistemov: gozda, reke Rinže in travnikov. Upošteva in
pospešuje se bogastvo vrst. ne pa zatira, kot je to običaj v
klasičnih drevesnicah. Logično je, da raznih konkurenčnih
»plevelov« ne pospešujejo ter jih strojno in predvsem ročno
odstranjujejo. Sadike vzgojene v takih razmerah so sposobne
preživeti tudi ob presaditvi na slabša tla. kjer niso uporabljena
umetna gnojila. Na ekološko pridelavo v drevesnici opozarja
tudi podeljen znak DEMETER.
Dobre. zdrave in ekološko vzgojene sadike na sejancih in
visokih vegetativnih podlagah so garancija za uspešno rast
dreves in obstoj travniških sadovnjakov ter ptic. ki v njih
prebivajo.
Lesnike.
36 travniški sadovnjaki l\ ptice
Grand Hotel Union p.p.
Mlkht'tirryn J. !./iihl/iinu. Sliiliiii/n
NOVO v restavraciji Smrekarjev hram!
Nova izvirna ponudba jedi. Širok izbor vin.
Prijeten ambient. Možna rezervacija separejev.
Restavracija, je idealna za
POSLOVNA KOSILA,
kar je šc en razlog več, da pridete in
se pustite razvajati našim odličnim
kuharskim mojstrom.
Za vse večerne ptice pa smo pripravili
pestro izbiro VEČERIJ.
Restavracija Smrekarjev hram
Nazorjeva ulica 2, 1000 Ljubljana
Informacije in rezervacije:
Tel: 01 308 1975, fax: 01 308 1015
Odprto od
ponedeljka do petka, od 12.00 do 23.00 ure.
Vljudno vabljeni!
Mirko Perušek
Zelo težko opazimo to ptico, po velikosti in z različnimi rjavim
odtenki podobno vrabcu.. Spada v red plezalcev, kamor sodijo
tudi žolne in detli. Vsi njeni sorodniki ostanejo pri nas celo leto in
si sami izdolbejo dupla, kar pa ni značilno za vijeglavko. Z juga se
v naše sadovnjake vrne konec marca. Pri tej vrsti samec in tudi
samica označujeta svoje območje z značilnim oglašanjem »jing
jing«. Vijeglavka ne dela dupla, hrani se s podobno hrano kot
ostale žolne - najraje z mravljami in njihovimi razvojnimi oblikami.

Travniški sadovnjaki so njeno najljubše prebivališče. V zahodni
Evropi so skorajda izginile, pri nas pa so še vedno dokaj pogoste
prebivalke starejših travniških sadovnjakov. Če je še ni, jo lahko
privabimo tako, da ohranimo drevesa z dupli, če pa teh ni,
namestimo gnezdnice z vhodno odprtino premera 35 mm.
Samica v duplo znese 7 do 10 belih jajc. Mladiče hranijo največ
z mravljinčnimi bubami in s tem preprečujejo namnožitev mravelj.
svrr ptic 37
KODEKS SLOVENSKIH ORNITOLOGOV
Vsak slovenski ornitolog, opazovalec in proučevalec ptic naj:
1.	zastopa interese varstva narave in varstva ptic.
2.	pri svojem delu in tudi sicer ne vznemirja ptic po nepotrebnem in jim ne škoduje.
Prav tako naj ne ogroža drugih živih bitij in narave.
3.	ne jemlje ptic iz narave in jih ne zadržuje v ujetništvu.
4.	bo pri fotografiranju ptic in narave obziren. Ogroženih vrst naj ne slika na gnezdu.
5.	vestno beleži vsa opažanja in skrbi, da se podatki v beležkah ne postarajo.
6.	sodeluje s kolegi, jim pomaga pri delu in skrbi za dobre odnose z njimi.
PRISTOPNA IZJAVA	Y
za včlanile v v Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije	i
Ime in priimek:_____ _ Datum rojstva:__j
Naslov in pošta:_ i
Tel.:_GSM:_Ivpošta:_ !
Družinski člani: (vpišite in/t. priimek, in datum rojstvu ter naslov, ä sc razlikuje od nosilca j
I. _ !
Želim sc včlanili v Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije in s tem podpirali prizadevanja /.a ohranitev naše narave
in ptic. I/hiram naslednji lip članarine:
Tip članarine	z revijo Acrocephalus	brc/, revije Acroccphalus
1. POLNA {witwii dani!	□ 6.000 SIT	□ 5.000 SIT
2. ZNIŽANA	□ 4.00C SIT	□ 3.0C0 SIT
( wii/di do 20. idii. dodiplomski iiudeuti in brezposelni)		
3. DRUŽINSKA	□ 7.000 SIT	□ 6.00C SIT
4. PODPORNI ČLANI	□ 25.000 SIT ali več	
Dodamo število brezplačnih izvodov Sveta ptic za družinske člane (samo za lip članarine 3 in 4):
Dodatno število revije Acroccphalus po ceni 1.00C SIT za člane (samo za tip članarine 3 in 4):_
SIT
DON AC TJ A : _SIT	S KU PAJ 'ZA PLAC TLO:
Način plačila: □ s položnico s trajnim nalogom na tekočem računu ' (izberite darilo,
Darilo pri plačilu s trajnim nalogom: □ kapa	□ majea (št.__)
Kraj in datum:_ Podpis:____
Izpolnjen obrazec vrnilo na naslov: DOPPS, p. j). 2722, 1001 I j ubijam. V skladu / zakonom o društvih mora ob včlanitvi mladoletne osebe, mlajše od
I š lei. pristopno izjavo podpisali njegov zakoniti zastopnik,
i )od.una pojasnila pri izpolnjevanju obrazca:
I. i )odiplomski študent in brezposelno osobe naj priložijo kopijo potrdila o šolanju oz. brezposelnosti.
Donacijo l.iliko uveljav I jato kot olajšavo pri napovedi dohodnine.
3. Plačilo članarino preko trajnega naloga je za enkrat mogoče, če imate tekoči račun odprt pri Novi ljubljanski banki, SK.K banki. Novi KBM in
Banki I )om/.alc. V primeru izbire takega načina plačevanja vam lu>mo naknadno poslali v podpis pooblastilo za odivoritev trajnega naloga.
SKRIVNOSTNA FOTOGRAFIJA
Dragi ljubitelji ptic, lepo pozdravljeni ob koncu prvega dela drugega tekmovanja Skrivnostna fotografija. Toplo spomladansko vreme je
očitno pognalo na teren večino ornitologov, tako daje za prebiranje revij in reševanje ugank ostalo bolj malo časa. Do sklepa redakcije
smo namreč prejeli le deset dopisnic z odgovori in to kljub temu. da so bile te nedvomno lažje kot v prejšnjem letniku Sveta ptic. To
dokazuje tudi visok odstotek pravilnih odgovorov, saj je bil le en sam odgovor nepravilen. Razveseljivo je. da so se odzvali povečini
najmlajši člani društva. Kakorkoli že. veseli smo vsakega na novo sodelujočega in obenem upamo, da bo pogumno vztrajal do konca. Za
sodelovanje seveda nikoli ni prepozno - vsak sodelujoči v kateremkoli krogu tekmovanja ima možnost (ob obeh pravilnih odgovorih)
osvojiti društveno majico s podobo značilne slovenske ptice. Izbirate lahko med rjavim srakoperjem. prosnikom, smrdokavro, čebelarjem
in drugimi. Vredno je torej poskusiti. Toliko zaenkrat, do izida naslednje številke vam želim lepo in ornitoloških doživetij polno pomlad
in poletje. Srečno roko smo imeli ob žrebu tokrat za Andrejo Škvarč, kije ob svojem prvem poskusu v tekmovanju Skrivnostna fotografija
postala dobitnica majice. Čestitamo!
OBRAZLOŽITEV SKRIVNOSTNE FOTOGRAFIJE IZ PREJŠNJE ŠTEVILKE
S tokratno izbiro skrivnostnih -
fotografij smo zadeli tisto
skupino ptic. kije v tem času
še kako aktualna. V začetku
maja, ko se jc iztekel rok za
pošiljanje dopisnic, se jc
večina ptic selivk že vrnila v
naše kraje. Med tiste redke
pozne selivke, ki so se pojavile
_ ,	.	. .	rjavi srakoper Lanius colliirio
sele pred kratkim, spadajo
srakoperji. Prav v dnevih pisanja teh vrstic nekateri še vedno srečujejo
svoje prve rjave srakoperje Lantus colliirio v tem letu. Že tukaj vam
bom izdal, da sta obe skrivnostni ptici na fotografijah predstavnici
srakoperjev. Po nekaterih namigih, ki sem jih dobil po izidu prejšnje
številke Sveta ptic. je sodelujočim večje preglavice povzročala prva
fotografija, čeprav je bila mišljena kot lažja. Morda je vzrok temu
dejstvo, da na terenu veliko več časa posvetimo ogledovanju povečini
bolj slikovito operjenih samcev, samice pa kar nekako prezremo. Na
prvi fotografiji je namreč samica rjavega srakoperja. posneta poleti
1997 v bližini Ptuja. Jc prav takšna, kot jo prikazuje večina najpogosteje
uporabljanih priročnikov
za določanje ptic. Od tega
nekoliko odstopa le
obarvanost kljuna, kije na
bazi svetel, kar je sicer
značilnost mladostnih
osebkov. Slednji so precej
podobni samicam, ločijo
pa se predvsem po prečni
progavosti temena in
hrbta.
udi pravilna določitev ptice na drugi fotografiji ne bi smela biti
pretežka. Drži sicer, daje rjavoglavi srakoper Lanius senator zadnja
leta za slovenske razmere že kar eksotična ptica, vendar so
njegove barvne kombinacije edinstvene. To velja predvsem za
rdečkasto-rjavo obarvanost glave, kije v položaju na fotografiji
še bolje vidna. Samo po obarvanosti trupa jc tej vrsti precej
podoben južneje živeči zakrinkani srakoper Lanius nubicus. ki pa
ima črno teme. belo čelo in široko belo progo nad očmi.
foto: Bortjl Rubinu	foco* Rorur Rubinič
Katera vrsta je to?	Katera vrsta je to?
Luka Božič

SM ^Si ^. ^ ° ^
■ ^ZBr

Svoboden ^^
kot ptica.
Za predanost gre. Za znanje, bogabtvq izkušenj.
Smelost odkrivanja novih možnosti. Sposobnost komuniciranja.
Spretno osvobajanje ustvarjalnih sil.
Sprejemanje pravih odločitev v trenutku.
Prihodnost je na strani odločnih.
Svobodni kot ptica.

ivoboden kot ptica
w w w . m o
i t e l . s
liki^Oharnik