II. leto. Štev. 2.
1915. januar 10.
Pobožen, drüžbeni, pismeni list za vogrske slovence.
PRIHÁJA VSAKO NEDELO.
Cena Novin je na leto:
doma   .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .	3	K.
v Ameriko   .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .      	6	K.
Za naročnike Marijinoga lista, če se' jih več na eden naslov pošila,	 doma   .    .    .    .    .    .    .	2	K.
v Ameriko vsakomi na 	njegov naslov   .    .    .    .	5	K.
Cena ednoga falata je doma za naročnike Marijinoga lista 4 filerov, za nenaročnike 6 filerov.
Dobijo se
Novine, Marijin list i Kalendar Srca Jezušovoga pri
KLEKL JOŽEFI,
vpok. pleb. v Čerensovcih,
Cseröld, Zalamegye. Naročnina i dopisi se tüdi k tomi moro pošilati.
Cena Novin z Marijinim listom I Kalendarom Srca Jezušovoga vküp je na leto:
domá, če za več naročnikov na eden naslov se pošilajo   .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .   4 K.
če samo za ednoga   .    .    .    .    .    .    .    .    .  5 K.
v Ameriko vsakomi naročniki na njegov lasten naslov   .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .      8 K.  
„Ostanolo je dete Jezuš v Jeruzalemi. “
— Luk. II. —
To čtémo od máloga Jezuša, 12 let staroga pa z čüdivanjom pítámo, ka je bio zrok, da je on v tej dečinski letaj z tak velkov goréčnostjov šo med písmoznánce ino njim je razložüvao skrivnosti sv. písma?
Da se pa ne bodemo dugo čüdivali, či si premíslimo, kak preveč je on lűbo človeči rod i nemrtelne dűše.
Ár ka ga je prineslo na svêt, ka njemi je dalo moč prenášati vse zemelske nevole i težave, či nej njegovo neskončno lübéče srcé, šteroga plamén je že v 12-tom leti njegove starosti vövdaro, v goréče djánje, ka bi písmoznáncom odpro oči ino je opomínao na to, ka je tü tisti čas, kda Zveličar svetá má pridti med lüdí.
Tak je včino dete Jezuš, kak kí se ne more včakati tistih let, štera so njemi za delo odločena, nego že naprej vujdáva, ár ga srcé žené, ka bi rad dobra činio.
Pa glejte, k od lübézni goréčemi srci toga deteta Jezuša nas pelajo vs püšpecje naše domovine, šteromi Src smo se priporočili na dén novoga leta, od šteroga čákamo tolážbo i pomoč, v šterom se vsej nás vüpanja zjedinijo.
To je tisto Srcé, štero je tak lűbilo nás, ka je pövrglo kakti svojo večno část, se je obleklo v človečo nevolo ino se je spráznilo slednje kaplice krví smrti, naj samo mí žítek mámo ino obilnešega mámo!
To Srcé nas zové v našoj nevoli zdaj rekoč: „Hodite k meni vsi, kí ste trűdni i obteženi i jas vas okrepčam.“
Záto ka smo mí tisti, kí smo vtrüjeni, šteri smo ranjeni v naših
srcaj do smrti. Mí smo tisti, kí ne nájdemo tolážbe pri brati niti pri prijátli, ár so vsi v nevoli znamí vréd. Mí smo tisti, šteri smo v tej dnévaj nesreče že večkrát mislili i pravili: „Da bi samo jas tüdi mogeo vmreti, ka ne bi vido nevole svoje i lücke. “ Z ednov rečjov, trűdni smo pod terhom denéšnjega živlenja pa se bojimo novih terhov. 
Záto se moremo posvetiti tomi božánskomi Srci, hoditi moremo k njemi po krepčanje, njemi se preporočiti pa od njega čakati tolážbo.
Pa kda to vse včinimo, jeli se te spuni naša vola? Nikak ne vem toga povedati! Ár ne vem, jeli je boža vola tista, kak naša, jeli je njegovo neskončano modro sprevidenje nej nači dokončalo, kak si jas želem!
Od sv. Pavla apoštola čtémo, ka dokeč je preganjao krščenike ino vu vozo i na smrt vláčo one, kí so právomi Bogi slűžili, njemi je dobro šlo, kda je pa začno pokoro delati ino je grátao vučeník Jezušov, te njemi je Jezuš etak pravo v ednoj prikázni: „Jas pokážem tebi, Paveo, kelko more trpeti On, kí mené lűbi. “
Pa je zaistino vnogo trpo, kak sám popíše!
Pa kelko jih je bilo v prvih časaj krščanstva, šterih celo živlenje je sama moka bíla samo žáto, ár so lűbili Jezuša!
To je znaménje, ka kda se Srci Jezušovomi preporáčamo, te ne smemo svojo volo iskati, nego volo Onoga, kí ravna znami, kí nájbole zná, ka de dobro za nás pa se s poníznim vüpanjom moremo dati pod obrambo njegovoga lübéčega Srca!
Ár je ne pravo: hodte, jas vam spunim želé, nego: jas vas okrepčam, olejšam, kak či bi praviti šteo: Ne
gotovo, ka vam vzemem bremen, štero sam vam naložo, zná biti, ka te ešče več trpeli, kak dozdaj, nego dám vam krepkost, ka te znali prenášati trplenja i nevole pa te veséli pod težávov mojega bremena, ár kda te je za mojo volo, z lübavi do mené nosili, te bodete čűtili, ka je ,,moj járem sladki i bremen moje jé léhko. “
Ali se bojíte, ka ne bodete mogli prenášati? „Ka se bojite, máloverni? “ — Glejté „jas sam obládao svet, “ pa mené obládati ne bode mogeo nišče.
Preporočmo se vsaki dán tomi sv. Srci, štero tak gučí z nami pa bodimo batrivni domá i na bojišči — pa de nam Jezušovoga Srca pomoč vsikdár gotova.
Vojska.
Z srbskoga bojišča je prišlo zadnji tjeden malo poročil. Kak je z teh poročil viditi, se šče vršijo tam priprave na nove boje. Zato je pa bilo dozdaj ešče na celom bojišči mirno, samo tü i tam so se vršile menše obméjne praske med predstražami. Te praske pa nemajo nikšega pomena.
Srbi sé tüdi pripravlajo. V zadnjem časi so znova dobili vnogo pomoči od svojih zaveznikov. Zdaj njim že tüdi angleži pošilajo orožje pa strelivo. Razstrelili so tüdi most pri Zemuni. To so včinili zato, ka se bojijo, či bi naši pali vtegnoli zavzeti Belgrad šteroga naši že zopet začnejo strelati.
Čarnogorci se v zadnjem časi tüdi znova začnejo gibati. V ednoj preminočoj noči so bili tak drzni, ka so napadnoli naše čete. To svojo predrznost so pa mogli plačati z velkimi zgübitvami.
Na ruskom bojišči so se v zadnjem tjedni vršili velki boji. Tej boji so zlasti na Rusko-Polskom blüzi Varšave
2
NOVINE
1915. jan. 10.
bili jako srditi. Naši pa nemci so tam znova osvojili dve ruskivi mesti pa s tem dobili v roke jako važne postojanke. Zdaj je že tüdi mesto Varšava v nevarnosti, ka jo nemci pa naši vsaki čas znajo začnoti obstrelavati. Boj za Varšavo pa bo težek, zato ka je mesto obdano z močnimi utrdbami.
V južnozahodnoj Galiciji so se tüdi vršili boji. Tü so pa rusi dobili dosta novih čet na pomoč, zato so se naši odmeknoli 35 kilometrov nazaj z bojne črte pa so si pri karpatskih prelazaj poiskali nove postojanke. V južnozahodnoj Galiciji pa naše čete, štere so pri prelazi Užok pa pri Ökörmezői premagale ruse, je zdaj preganjajo.
V Bukovini ne morejo ruske čete nikam naprej. Stojijo na levom kraji reke Seret, pa se njim nikak ne more posrečiti, ka bi se približale k vogrskoj meji pa vdrle v županijo Marmaroš, kam bi rade prišle.
V zhodnoj Nemčiji so nemške čete pognale v beg ruske konjenike pa topničare.
Na francoskom bojišči so se v zadnjih dnevaj tüdi vršili močni spopadi. Francozi pa angleži so najmre osem dni zaporedoma napadali nemce, či bi mogli gde predreti njüvo bojno črto. Nej so pa dosegnoli nikšega uspeha. Nemci so vse napade srečno odbili, pa pozročili francozom i angležom velke zgübitve. Edno poročilo pravi, ka so francozi v teh osemdnevnih napadaj zgübili 150.000 ranjencov i mrtvecov.
To so jako velike zgübitve, štere francozi ne bodo mogli zlejka nadomestiti.
Poročila, štera šo prišla s türskoga bojišča, se glasijo za türke vugodno. Pravijo, ka so türki v zadnjih dnevaj dosegnoli veliko zmago nad rusi. Zavzeli so veliko število sovražnikov pa zaplenoli vnogo orožja. Obkolili so tüdi rusko mesto Batum.
Na morji je v zadnjih dnevaj nej bilo bojov. Pripravla se pa francosko i angležko brodovje, ka bi napadnolo Dardanele. Türki so pa na te napade pripravleni, pa skrbno čuvajo, naj sovražnikovo brodovje ne bi moglo priti blüzi k njuvomi obrežji.
Važnejši dogodki zadnjega tjedna so sledeči:
Srbi bodo se borili do zadnjega moškoga. Srbski načelnik generalnoga štaba, vojvoda Putnik je izjavo, ka bodo srbi branili svojo domovino do zadnje kaple krvi.
Angleži poslali srbom pomoč. Z Lizbone se poroča, ka sta ne davno pelala dva angležkiva parnika vnogo topov, streliva pa tri milijone kil živeža v Čarnogoro, odkod so poslali blago v Srbijo.
Dve francoskivi ladji preminoli.
Poroča se, ka sta brezi vsake sledi preminoli dve francoskivi ladji, šterivi sta odplavali v Bar, ka bi pripelali čarnogorcom živež. Tevi parnivi ladji bi mogli priplavati v pristanišče že pred desetimi dnevi, pa jivi nindri nega.
Osemdnevni francoski napadi. Osemdnevni francoski napadi so se končali za francoze žalostno. Zgübili so 20 gorskih utrdb. Zvün toga znaša število mrtvecov, ranjencov pa zavzetnikov koli 150.000.
Francosko vojno ministerstvo se povrne v Pariz. Francosko vojno ministerstvo, štero je v začetki vojne pobegnolo z Pariza, se zdaj nakani povrnoti nazaj v Pariz, či ne nastopijo nedovedni dogodki.
Nova angležka pomoč. Z Havre se poroča, ka se je pripelalo preminoči tjeden 40.000 angležkih vojakov na Francosko.
Keliko stane Anglijo vojska vsakden. Dnevni stroški Angležke v vojski znašajo 54 milijone. Čakati je pa, ka se tej stroški zvišajo na 80 milijonov.
Amerikanski konji na Francoskom. Z Bostona se poroča, ka so grčke ladje pripelale 30.000 konjov, štere je francoska vlada küpila v zdrüženih državaj v Ameriki pa je zdaj šče porabiti za vojsko.
Dozdašnje francoske zgübitve. Francoska uradna poročila pravijo, ka majo francozi dozdaj 498.000 ranjencov. K tomi pa trebe pričteti tüdi tiste ranjence, šteri se nahajajo v zasebnih bolnišnicaj, tak ka se lejko računa francoske ranjence na 600.000 oseb. Či k tomi dodamo tüdi mrtvece pa zavzetnike — vsakih 300.000 — znašajo vse francoske zgübitve 1,200.000 vojakov
Dogodki z vojne,
„To je rus! “
Te dneve je eden slovenec prišeo domo z bojnoga pola, ka bi obiskao svoje domače. Najbole se je veselio svojoj maloj hčerkici Mankici. Doživo je pa nekaj takšega, ka je nej čakao. Gda ga je najmre hčerkica zagledala, pa so njoj pravili, ka je to oča, pa njemi naj küšne roko, se je branila ze vsemi štirami pa je kričala: „Nej, nej, to so nej oča, to je rus! “ Oči je najmre v boji zrasla gosta brada, zato ka je nej meo časa, ka bi se obrio. Komaj na drügi den, gda se je lepo obrio, ga je spoznala hčerkica, pa njemi je te začnola praviti, ka je rekši včeranji den bio pri njih eden rus.
Ulanec pa njegov konj.
 Eden ranjeni vojak pripovedavle.
Bilo je v prvih dnevaj septembra v Galiciji, ravno tisti den, gda sam bilo ranjeni. Po večdnevnom srditom boji smo zavzeli edno rusko postojanko pa šli zatem počasi naprej. Zlasti ulanci so napadali z velkim uspehom. Bili smo kak predstraža, skriti za ednim gostim grmom, pred nami je pa bila velika ravnina, na štero je pripekalo sunce. Bilo je strašno vroče, pa sta nas mantrala zvün toga tüdi žeja pa sen. Naednok pa samo zagledamo nekaj pred sebov. Prek ravnine je prihajala k nam moška postava. Neznanec se je opotekao, kak či bi bio pijan. Gda je prišeo že bliže proti nam, smo ga spoznali, ka je to naš ulanec. Njegova uniforma je bila razcapana pa spre-
smicana, kozakova sabla njemi je razrezala obraz tak ka je krv curila ž njega. Komi smo se najbole čüdivali, je bilo to, ka je vojak jokao kak dete. Na povelje „Stoj!“ se je stavo pred nami pa nas je žalostno gledao. Pokrepčali smo ga včasi, samo ka je on li neprestano jokao duže. Nazadnje je že naš poročnik zgübo potrplenje pa ga pitao precej srdito: „Prijatel, zakaj pa tak kavuliš? Znam nej zavolo teh par zarežnj na obrazi ka si je dobo?“ Nato ulanec pogledno začüdeni častnika pa je pravo: ,,Ka bi pa jaz jokao zavolo toga? Ka brigajo mene vdarci! Moj konj, moj konj, toga več ne bo, zato ka so mi ga bujli kozaki!“ zatem je jokao duže tak nemilo, kak či bi zgübo svojo mater ali pa kakšega dragoga prijatela...
Dar zaročnice je rešo zaročniki živlenje.
Eden vojak z Slovenskih goric piše z bojišča svojemi prijateli eta:
Kak ti je znano, sva bila s Trezikov, že dvakrat oznanjeniva v cerkvi, samo ka prle, kak sva mogla iti k zdavanji, je mene pozvao casar nad ruse, naj rekši püstim zdaj svojo Treziko pa mi on da za zaročnico — puško. Trezika mi je za slovo dala molitveno knigo „Živlenja srečen pot“, štero je spisao püšpek Anton Martin Slomšek. Ti znaš, ka sam jaz prle nej bio posebno pobožen človek. Moja zaročnica me je pa tak lepo prosila, naj vzemem to molitveno knigo kak spomin na njo na bojno pole, ka sam njoj prošnje nej mogeo odbiti. Bogao sam jo, pa je to bila moja rešitev! Knigo sam
shrano v levi žep mojega telovnika, pa mi je tak kniga čuvala moje srce. Gda smo v Galiciji blüzi Karpatov bili z rusi v boji je prifrčala sovražna krugla pa se je zapičila naravnoč na sredi molitvene knige. Samo prednji del krugle je malo rano moje prsi, samo ka je rana bila celo malička. Kniga je zadržala sovražno kruglo tak srečno, ka je zgübila vso moč pa je vojznola zapičena nekelko centimetrov nad mojim srcom. Rana mi je v ednom tjedni zacelila. Zdravnik mi je rano tak dobro obvezao, ka sam se ves čas tüdi kak ranjenec vdeležüvao najhüjših bojov v prvoj vrsti. Povej tüdi Treziki, ka bom njoj na veke zahvalen, ka mi je podelila tisto rešilno knigico. Zdaj bom pa zevsema drügi človek. Tü v vojski sam sprevido pa trdno verjem, ka nad nami zaistino je vsemogoči Bog, ki vodi našo usodo. „Što moliti prav ne zna, naj na vojsko se poda!“ Mam vüpanje, ka bo toj vojski že skoro konec. Vas pa vse prav lepo pozdravlam pa ostanem tvoj ino vas vseh stari prijatel Ivan.
Kak je šteo prevzeti navdüšeni črevlar višiše vojaško povelstvo.
Gračke novine pišejo:
Črevlarski majster Korošec Jožef od Sv. Jürja je jako rad, pa dosta gučao od vojske. Gda je prišeo vküp z lüdmi, se je vseli hvalo, ka je on bio pri vojakaj kaprun, pa je trdio, ka bi pod njegovim povelstvom, to je či bi on vodo vojsko, ka bi te naskori bio napravleni konec nej samo v Srbiji, nego tüdi na drügih bojiščaj. To nje-
govo domišlavost sta pa ednoga vučitela sin pa eden župan v to porabila, ka sta pisala Korošči pismo. V tom pismi sta njemi pisala, ka je austrijskomi vojnomi povelništvi znana njegova zmožnost, pa ga zavolo toga pozavle, naj včasi, gda pismo v roke dobi, potüje v Kečkemét, ka prevzeme nekše višiše vojaško povelstvo. Pismo je bilo podpisano z imenom predsednika generalnoga štaba. Komaj je pa častitlivi črevlar dobo pismo, je včasi šo na železničko stavo pa se je odpelo v Kečkemét. Tam je pa zvedo pri vojaškoj oblasti, ka je bio pošteno potegnjeni pa zapelani tak daleč po sveti. Cela zadeva pa zna postati zdaj neprijetna onima gospodoma, šteriva sta njemi pisala pismo.
„Gospod stotnik so ga zapovedali bežati — pa sam ga zbežao.“
Gda se je po bitki pri Lublini naša armada mogla odmeknoti z bojne črte pa si iskati nove postojanke, je zapovedao stotnik vojakom, naj bi bili malo bole brzni. Med vojaki je bio tüdi eden cigan z Hradiška, ki je na to stotnikovo povelje tak dugo bežao, ka je pribežao do svojega doma. Doma so ga sosedje z najvekšim čüdivanjom sprijali pa ga pitali, zakaj je prišeo domo. Cigan njim je pripovedavao: „Gospod stotnik so nam ga zapovedali zbežati — pa sam ga zato zbežao.“ Nato so ga pitali: „Kak je pa to, ka si tak prav prišeo domo?“ On njim je odgovoro: „So sam ga, dragi moji, zajtra za suncom.“ — Na drügi den so toga cigana poslali nazaj — samo ka nej za suncom.
1915. jan. 10.
NOVINE
3
Nove indijske čete na Francoskom. Na francosko bojišče so prišle nove indijske čete, štere so se te dneve pripelale na 25 ladjaj v mesto Marseile. Belgija prosi japonce za pomoč.
Belgijska vlada je znova prosila Japonsko, naj bi njoj poslala pomoč, ka bi pregnala nemce z svoje domovine.
General Pau v ruskom glavnom stani. Z Brüsela se poroča, ka se je podao general Pau, poveljenik francoskih čet pri Verduni, v ruski glavni stan, ka bi z velikim knezom Nikolajom Nikolajovičom napravila novi bojni načrt.
Prvi ruski zevzetniki v Erzerumi. V mesto Erzerum je preminoče dneve prišlo 150 rusov, štere je zavzela türska kaukazka armada. Pripelali so tüdi dva topova, edno strojno puško pa več streliva, štero so rusom zaplenoli. Prihodnje dneve čakajo več zavzetnikov.
Angležko brodovje razstrelilo türsko vojašnico. Z Carigrada se poroča, ka je angležko vojno brodovje obstrelavalo türsko vojašnico v zalivi Tenedos pa jo je razrüšilo.
Batum türki zapasali. Rusko mesto Batum na Kaukazi so obkolile kurdske čete pa 3000 kurdskih jahačov. V kratkom časi pridejo tüdi redne türske čete z težkimi topovi. Batum je stara trdnjava, zato zna naskori spadnoti türkom v roke.
Angležko-francosko brodovje pred
Dardanelami. Angležko-francosko bro-
dovje, štero se nahaja Dardanelami, je dobilo pomoč. Zdaj stoji vsevküp iz 40 ladij, med njimi je 15 ladijskih velikanov (dreadnoughtov). Čakati je odločilnoga napada. Francoski povelevajoči admiral se je pripelo na ednoj ladji v Solun.
Sueski prekop zevsema zaprti. Z Carigrada se poroča, ka je Anglija zapovedala 15. decembra, naj se Sueski prekop zevsema zapre, tak ka ladje ne bodo smele plavati po njem.
Bulgaria zahtevle plačo za svojo nepristranost. Bulgarski ministerski predsednik Radoslavov je izjavo, ka se Bulgarija ostro drži nepristranosti; zato pa praj more dobiti tisti del Makedonije, šteri njoj je bio že leta 1912. zagotovleni.
Poziv čarnovojnikov v Nemčiji. Vsi v našoj državi prebivajoči nemški čarnovojniki drügoga poziva, ki so dopunili 39. leto, pa so šče nej prestopili 45. leta, se morejo včasi javiti pri nemških konzulaj, zato ka bodo v kratkom časi pozvani pod orožje.
V Belgiji najdeni bogati zakladi. V okraji Ronhaise na Belgijskom so nemci najšli vnožino sirove vune, štera je vredna koli 300 milijonov koron. Odpelali so jo v Nemčijo.
Novi penezi. Kak edno poročilo pravi, so pred kratkim časom napravlene nove banke, štere do valale edno korono. Teh novih ednokoronskih bank je napravlenih v zneski 20 milijonov. Gda nakanijo te nove banke dati med lüstvo, je ešče nej znano. Zvün teh bank pa nameravlejo izdati tüdi kovane peneze, šteri bi valali vsaki po polkorone. Té peneze praj zato ščejo med lüdi dati, ka je povsedi premalo drobnih penez, ka se čüti zlasti pri plačüvanji dnevne plače vojakom v vojski.
Sveti oča za vojne zavzetnike.
Znano nam je že, kak se trüdi naš sveti oča rimpapa, naj bi se skleno mir med vojsküvajočimi se državami. Ne zamüdi niedne prilike, ka ne bi pokazao, kak jako njemi je na srci mir med raznimi narodi. Njegovo najnovejše prizadevanje je, naj bi si države zamenjale tiste vojne zavzetnike, šteri so zavolo ran ali zavolo drügoga betega postali za nadalne boje nezmožni. To želo našega cerkvenoga vladara so sprejele vse države, tüdi tiste, štere so odklonile božično premirje.
Kak se more pisati zevzétim?
Lehko se pošilajo zevzetim našim pisma na Rusko, Srbsko, Francozko, Angležko, v Črnogoro i na Japonsko. Na to pošilanje gledoč moremo sledeče predpise zdržati:
1. Pisma se ne smejo dolkeliti i pečatiti;
2. na Francozko od 20 gramov ne sme biti pismo žmetnejše;
3. naslov, ali atres se more nemški ali pa francozki napisati;
4. pri naslovi se more tá napisati zevzétoga šarža i njegov zadnji polk (regement) z stotnijov, v šterom je v boji slüžo.
5. Zvün toga se na pismo naprej morejo ešče tá francozke reči napisati: Prisonnier de guerre, ali pa nemške té: Kriegsgefangener. Té reči se morejo tá napisati, kam se štemplni kelijo. Na tá pisma naime nej trebe štemplna keliti, brezplačno se pošilajo.
6. Ki ne ve mesta, kde je njegov zevzéti, more záto njemi pismo poslati, naj samo to zdrži pri pismi, kaj smo više omenili i naj dežélo, ali orság gorzamerka, kam šče, pismo poslati. Če na Rusko, more zapisati „Russie,“ če na Srbsko, more zapisati „Serbie“ če v Črnogoro, pa:	,,Montenegro.“
7. Na zadnjem kráji pisma pa naj zapiše té reči: „Envoyeur,“ ali pa „Aufgeber,“ pod té reči pa svoje ime (pošto) mesto prebivališča i reč Hongrie.
Blagoslávlanje nove šole na Hotizi.
Trétjega toga meseca je bila na Hotizi na novo spovana katoličanska šola blagoslovlena z velikov slovesnostjov. Najobprvim je bila sveta meša i predga. Obej je meo Čačič Jožef namestnik čerensovski. Pri svetoj meši je tüdi več dobrih düš stopilo k svetomi obhajili. Cele krajino kapele je napunilo lüdstvo z domače i sosednih občin. — Veselijo se nevtepenoj daritvi, štera se malokda slüži pri njih i k šteroj oni tüdi večkrat ne morejo, ár je farna cerkev dobre dve vüri oddaljena od njih. — Predge predmet je bio té: Jezušek je rašeo v modrosti i lübeznosti pred Bogom i lüdmi. Oboje to goji verska, krščanska šola v deteti. Da kaj vala čteti, znati, če k tomi znánji ne prihája Jezušekova modrost, Boža lübézen, štera prigánja vučenike naj dobre spise, čtéjo i ne slabe. Zatém je razložo predgar nevarnosti izvirajoče iz nekrščanske šole, strašne sadove brezbožne zgoje i nasprotno dobre sadove krščanske šole: pravo krščansko živlenje, junaštvo, domolübnost. Opomeno je tüdi govornik hotižance, naj ne bo med njimi ni edne hiše, štera ne bi mela Marijinoga lista i Novin, ali konči ednoga, ka si tak pogasijo düšno žijo,
4
NOVINE
1915. jan. 10.
šteroga trpijo, ka v svojem maternom jeziki malokda májo priliko Bože reči poslüšati.
Po predgi se je vršilo blágoslávlanje, zatém se je pa začela velika svéta meša. Oboje je opravo Straus Floriján lendavski ešp. pleb., ki se je tüdi toplo zahválo po blagoslovi dobrim svojim fárnikom za veliko požrtvovalnost, z šterov so to lepo šolo spovali. Ob pol treh so bile večernice, z šterimi se je slovesnost dokončala.
Posebno veselje je obüdo v srcah hotižáncov brzojáv, šteroga je poslao naš visesnji pastir njim v zahvalo za to lepo šolo.
Glási.
Smrt. K božičnim svétkom se je žalost priselila na gradški farov. Smrt je pokosila g. plebanoša vrlo gospodarico, verno tetico Bednarik And. Živela je 72 leti. Mali Jezušek naj da njenoj düši večni mir.
Vujšo je. Oktobra 14-ga so črnogorci vlovili ednoga našega dečka; Horvat Štefana z Dokležovja. 29-ga toga meseca je pa vujšeo. To se je tak zgodilo, ka je eden njegov strážar zaspao, šteromi je puško vkraj vzeo i ga je strelo. Zatém pa pá drügoga. Celo noč je bežao zdaj v stráhi i si je beteg nakopao, ka ešče zdaj je bolnišnici v Nevesinji v Hercegovini.
   Razjokao se je. Božične dare so ranjencom delili v Szombathelyi. V bolnišnici Beloga križa so sami tüjci bili, samo eden je bio domačin, eden slovenec z Polane. Slovenski bogoslovec, ki je sprevajao na obiski višjega pastira, je z slovenci i horvati po njuvom maternom jeziki govorio. Kakše veselje je nato nebože trpine obišlo. Ne so si vedli kaj začéti od radosti. Eden horvat se je razjokao kak málo dete, kda je po svojem maternom jeziki slišo gučati. --V tüjini spozna človek, kak drági kinč je materna reč, reč, štera nas veže k svojoj dragoj materi i kak jáko jo moremo poštüvati. Zaistino prav právi eden máloruski pregovor: „Ki maternoga jezika ne poštüje, kamen ma v prsah na mesto srcá.“
Vmolitev priporačamo Lenaršič Ferenca, našega vrloga širitela Novin na Gornjih-Slavečih, ki je zapüsto ta súzno dolino i se preselo v večno domovino.
Francozi spüstili vlovlence. Iz tüjih državlanov, štere so francozi meli vlovlene, so 11 jezér domo püstil. Mislimo, ka šteri naš amerikanec tüdi pride domo.
Na znanje Velkimpolančarom. Naročniki dobijo Novine vsako nedelo zaodvečara pri kapeli.
Žrtev lübézni. Decembra 26-ga je mrla v 36-om leti svoje starosti v Budapešti žena grofa Hunyadi Jožefa rojena belgijska grofica Riquet de Caraman-Chimay Magdaleine. Od začetka boja je dvorila noč i dén našim ranjencom na Dollingerovoj kliniki. Od velikoga trüda je zbetežala, ali pomoči je ne bilo za njo. Lepo svojo dűšo je po deli vsmilenja zročila nazaj nebeskomi Oči. Kak lepa smrt! Molimo za pokojno, ki je svoj žitek darüvala za naše vojake.
Ranjeni so poleg 86. popisa od zgüb z našega kraja sledéči: Benko Franz z Šalovec, Benko Štefan, 83. p. rojen l. 1887., Bejek Franc z Kroga, Bonti Karol z Slovenskevési, Časár Jürij 83 p. Časár Peter z Čöpinec, Celec Franc z Sobote, Dšuban Jožef z Sodišinec, Farič Alojz z Petánec, Ficko Jošef z G. Črnec, Fujs Šandor z Bodonec, Gergorič Jožef, 83. p. rojen l. 1883., Gomboc Mihál, 83 p. rojen l. 1891., Grah Franc, 83. p. rojen l. 1886., Graj Ivan z Petánec, Gjergjek Janoš z Motovilec, Gjurko Janoš z Prosenjakovec, Hensl Franc z Korošec, Hodošček Šandor z Zenkovec, Horvat Franc z Martjanec, Horvat Ivan z Nemčavec, Hül Anton z Kovačavec, Kološša Ludovik z Sobote, Kočar Franc, 18. p., Karas Franc z Kroga, Koltai Janoš z Fokovec, Kos Jožef z Skakovec, Korca Jožef z Tešanovec, Kranjec z Doliča, Kreft Ignac z Kroga, Kučan Franc z Martjanec, Lepoša Janoš z G. Adrijanec, Májc Auguštin z Srdice. Meiksner Ludovik z Pertoče, Mikola Šandor, 83. p. roj. l. 1884., Mikola Jožef z Mačkovec, Molnár Šandor z Šalovec, Maučec Alojz z Bákovec, Petriján Franc od Sebeštjana, Rátnik Anton z Vančavési, Rituper Karol z Markišavec, Rodi Štefan, 83. p. roj. l. 1893., Rogač Štefan z Nuskove, Sárközi Mihal z Martinje, Šerüga Mihal z D. Slavič, Sabotin Karol, 83. p. roj; l. 1884., Solár Jožef z Fókovec, Sečko Franc z Borejec, Smodiš Jožef z Stanjovec, Vas Jožef z Martjanec, Weber Janoš z Radovec, Werner Janoš z Radovec, Voder Franc z Polane, Žökš Mihal z Kovačavec.
Mrtvi so: Fujs Jožef z D. Lendava- 5. oktobra, Gašpar Jürij 2. okt., Gomboc Janoš z Gerlinec 26. okt., Korošec Štefan, 83. p. roj. l. 1886., od 22-do 27. okt., Lang Štefan z Pertoče od 10-do 13. okt., Luthar Šandor z Križavec okt. 26-ga., Lutharič Karol z Nemčavec od 23-do 25-ga okt., Pavlič Štefan z Slovenskevési 9. nov., Sečko Janoš z Markišavec 5. okt., Tkalec Karol od Sv. Jürja 26-ga ok. Srce Jezušovo daj njihovim düšam večni mir!
Zevzéti so: Andrejč Rihárd, 83 p., Bartakovič Franc z Slovenskevési, Bertalanič Janoš z Pužavec, Bresnjak Balaž z Čöpinec, Čančar Števan z Melinec (v Niši na Srbskom), Černi Janoš, 83. p. rojen 1886., Črpnják Lovrenc z Boreče, Dopona Karol z Fükslinec, Drvarič Franc z Rádovec, Doma Julius 83. p. rojen 1892., Zelko Jožef (Elökes) od Sv. Sebeštjana, Farič Janoš z Vidonec, Geder Leopold z Krašič, Glanz Anton z Pertoče, Gomboc
Franc z Črnec, Grabar Šandor z Sela, Hagenauer Janoš z Radovec, Havas Leon z Sobote, Horvat Franc z Vidonec, Horvat Štefan z Nemčavec, Horvat Štefan z Domajinec, Hül Štefan od Grada, Krčmár Janoš z Žanávle, Kiselak Jošof z Poznanovec, Kovač Štefan z Bákovec, Kozar Jožef z G. Sinika, Grah Ladislav z Sela, Kühar Alojz z Krajne, Kühar Janoš z Martinje, Lepoša Zoltan z Šalovec, Lovenjak Mihal z Vidonec, Lukač Štefan (v Korsun-i na Ruskom), Marič Štefan, 83. p. rojen l. 1888., Márt Ludovik z Radovec, Mataj Janoš z Kroga, Mencigar Štefan z Pertoče, Mikola Janoš z Gorice, Morčič Štefan z Krajne, Motovilec Štefan (v Korsun-i na Ruskom), Nemec Franc (v Skobelew-i na Ruskom), Nemec Anton z Šalamenec, Novak Ludvik z Küstanovec, Potočnjek Franc z Püconec, Šbül Anton z Sotine, Šinko Anton z Petanec, Siftar Karol z Sobote, Sauersopf Karol z Radovec, Török Andraš, 83. p., Tud(jan) Janoš (v Serdobsk-i, Gouv. Saratow, Rusko).
Pošta.
Vsem. Bog plati na božičnom i novoletnom dobrom voščili, ki ste mi teliko dobra želeli té preminole dnéve. Vas vse naj tüdi blagoslovi máli Jezušek! Siritelje. Prosim vas lepo, silno mi naznanite, keliko Novin naj kam pošilam. Kak sem že ednok naznano, 15 január je termin. Kozár M. Sat. Od listov nesite g. ešperesi! Serec M. Sobota. Ešče 2 K. če nemate Marijinoga lista. Šbül. Zagr. Hvala na šematizmi. Mek. Jan. Nuskova. Jako me veseli vaša gorečnost. Cena je naznanjena v prvoj številki. Lük, J. Dom. To me že veseli. Širitelje se moro poroditi, te ne zaspijo Novine i list i naša draga materna reč tüdi ne. Vse dobite, kaj želete. Lapoša J. Sotina. Ravno to odgovorim. Lajči. Tišina. Vse je v rédi. Bog lepo pláti. Nenaročnikom Marijinoga lista vsaki falat za 6 fil., naročnikom za 4 fil. moreš dati. Tvoje i pomagačovo brezplačno. Bertalanič Mih. Krajna. 16 ti pošlem, edne so naših brezplačno. Peneze lehko pošleš, kak pišeš. G. Žnidarič Ljub. Dobo sem denár. Hvala. Edš. St. Ged. Moj je; boter nej. Kaj od stráha, kaj pa od radosti sta pozabila naté. Obüteli cena 15 K. je za novine spisana. — Ov je ne bio tü, pa penez tüdi nej poslao. Kaj glédajte, da mi v tom dobrom deli ne naprávi tákšega kvára. Kovač Fr. Dol. Slav. Marijine liste si morete na farofi vzeti pri g. kaplani. Lepa hvala na trüdi. Vrečič Mih. žena; Vidonci. Na Rdeči križ sem pisao, mislim ste že dobili odgovor. Serec. Črnci. Ne mogoče, kaj prosite. Že láni so mi podignoli ceno v tiskarni, pa zdaj pá 104 K. Nejde vü. Len. Jož. G. Slav. Hvala na naznanili i gorečnosti. Vse bo, kak želete. Vel. Golob. Bridgeport. Dao sem na vse odgovor. Oproso sem opisanje cerkvenoga zidanja. Zdravo. Cipot Vil. Sebeborci. Plačati se more naprej konči 75 filerov. Horv. Stef. Prem. Steelton. Ki má listi i Novine plače 8 K., ki pa samo novine, 6 K. Hvala na vašoj gorečnosti. Ropoš Ven. Pittsburg. Ravno to odgovorim i vas lepo prosim, širite dober tisk med tamošjimi slovenci. Dosta naročnikov more biti. Ivanič. Garešnica. Na Kovačov naslov sem poslao 4 Novine. Konči na četrt leto se moro naprej plačati. Cena je odzgoraj na glávi Novin naznanjena.
Nyomatolt az Egyházmegyei Könyvnyomda körforgö gyorssajtóján Szombathelyen.