10
M. P. Nataša: Prorokovanje.
Sam ni vedel, kdo ga je bil poklical, kdo mu je kazal pot: župnik je premeril sobo kakor v sanjah, premeril je drugo in tretjo in je prišel v tesno izbo, do vrha napolnjeno z debelimi, zaprašenimi knjigami. Odgrnil je malo okence in odprl se mu je razgled naravnost na pokopališče.
Tam je že sijal mesec, velik in bel, svetili so se križi, čudovito jasno se je svetila mrtvaščnica. Ob malem, omreženem okencu mrtva-ščnice se je prikazal tedaj obraz; natanko je razločil župnik votline oči in ust.
Čuden, mrzel mir mu je legel na srce; vrnil se je v sobo, kjer je gorela luč, ogrnil si je suknjo in si je privihal ovratnik, da bi se ne prehladil. Nato se je napotil; in kakor je bil miren, so se mu noge tresle in so mu včasi zašklepetali zobje.
(Dalje prih.)
i
Prorokovanje.
(Poljski motiv.)
epo dekle, ljubo dekle, ah, zakaj me ti ne ljubiš? Vranec v zlato podkovan mi z biseri je ves okrašen in srce mi bije v prsih vredno biserov in zlata!" Pa mu deva odgovarja: „Ah, kako bi te ljubila? Ti odhajaš v boj krvavi! Turek konju zlato vzame, bisere in vse dragulje, dal verižico bo zlato svoji sladki devojčici . . . Tebe pa prebode z mečem, tvojo glavo poteptajo turški konji tam na plani — in razkljujejo srce ti tam na polju črni vrani . . .
M. P. Nataša.