VESTNIK xiv VIII-IX 1963 NOTICIERO i) n„ štirje so šli po vodo in hrano v vas, poveljnik pa je odšel in skušal ')fiti v Ljubljano da dobi zvezo in navodila.) Že ko se je dan nagibal, se je vračal poveljnik in slučajno naletel na 'letino, ki je bila zunaj in poskušala, da prebije sovražnikov obroč. Kakor '•'»menjeno je poveljnik Dežman — Črnigoj udaril v juriš z desetino v hrbet Paitižanskim brigadam, istočasno pa so fantje naredili izpad z močnim: 'iuraaa! In sovražnik, misleč, da je prišla pomoč branilcem iz doline, ni. 'edel, pri čem je. Kot bi udaril, so prenehali protistreli, le po odpadlem 'istju je šumelo in gomazelo v brezupnem neredu. Ženski klici in prošnje tovarišic so vso zmedo še povečali. Šele pozno pod noč so se vračali naši vojaki, dreveč sovražnika tja do. Orel in Pogleda. Veseli nad zmago so se objemali vojaki in pripovedovali težke trenutke, ko še ni bilo ne streliva ne vode. Mnogo je padlo partizanov, devet med njimi prisilnih mobilizirancev ' bivših vaških stražarjev, katere so gonili v prve vrste. Hrabri branilci bili skoro vsi ranjeni, težje in lažje, vendar podlegel ni nihče. Ubiti sta bili le dve muli in konj, ki so se pasli na vrtu med cerkvijo in mežnanijo. rnežnarijo so komunisti po letu 1945 ponovno podrli ter zravnali poko-IMlišče okrog cerkve, cerkev samo pa onečastili z napisi in vzkliki, pozneje IM Preuredili v muzej. Prostor med gozdom in cerkvijo pa so preuredili v btobnico: »žrtev pomorjenih od belih krvnikov'1. Ko so pripravljali vsa ta dela (leta 1945), so priredili tudi veliko „ro-1T|nnje na grobove mučencev". Ob veliki množici kričačev in radovednežev so nagnali naša dekleta, l,a So morala odkopavati grobove. Ko so se pokazale kosti, je rdeči zasta- vono.ša sklonil zastavo s krvavo zvezdo nad „grob mučenika"; tovarišice so pripravile robce, in „prsi rdečih herojev" so se zravnale v pozdrav. Velik* trenutek! — še nekaj rahlih zamahov z lopato in dekleta so odkopala 1°' banjo — pobite mule. „Slavaaa!“ je udarilo z griča; pa samo enkrat, potem se je čulo le zbegano mrmranje. V drugem grobu šele so našli žrtve, padle ob napadu. V tretjem. S1'0' bu pa so bili talci, ki so jih pobili Italijani za partizanski požig papirnico v Vevčah. „Kje pa so potem žrtve belogardistov?" — se je okorajžila neka žena in zavpila iz množice. ,.Lisice in volkovi so raznesli njih kosti," je vedela povedati učiteljic*1 Štefka Podbevškova, ki si je izmislila fantazijo nesramne laži in prva Pr*' čela akcijo za postavitev spomenika, kot piše v listu „Antifašitična žena*> str. 194, leto 1945: „Ti grobovi, niso samo pni Sv. Urhu, raztreseni so po vsej okolic*-Med njimi so grobovi borcev, ki so padli največkrat kot žrtve domačih iz' dajalcev. Za vse te žrtve se pripravlja prostor pri Sv. Urhu, na griču, ki je napojen s krvjo najboljših Slovencev. Vsi odbori AFž v okolici Sv. Urha pripravljajo spominske mitinge-•• S prostovoljnimi prispevki bodo naše žene zbrale osnovno vsoto, ki bo orno-gočila zgradnjo grobnice takoj, postavitev spomenika pa v najkrajšem času. Da, učiteljica Štefanija! Ta grič je napojen s krvjo najboljših Slovencev: očeta in sina Jakoša, Cankarja, katere so skupaj s Pavčičem zverinsko mučili in pobili pa sedaj že zravnali grobove. Tu je umiral Dežman-Črnigoj. tu je umrl Vinko Selan, tu so krvaveli fantje, ki so hoteli živeti brez lažne OF maske na obrazu, ki so hoteli, da bi živele naše vasi in naša bela Ljubljana brez tiranije, ljudskih sodišč in političnih komisarjev. Tu so krvaveli fantje, ki so spoštovali grobove tudi mrtvega sovražnika, ki so hoteli, da je cerkev svetišče božje, ne muzej žalostnega spomin** idečega divjaštva. Tu so krvaveli fantje, ki so se zakleli, da bo vaš pohod na belo Ljubljano izvršen le preko njihovih trupel. In to je listo, kar vas boli, AFŽ učiteljica Štefka, in zaradi česar ste s* izmislili fantazijo laži, ki bi umazala resnično junaštvo, tolovajem pa posta vila spomenik, ki je posmeh vsej pošteni okolici. Zgodovina pa bo dejala, komu je mesto za spomenik na tem griču Sv. Urha. ZADNJE SONCE Dočakal zadnji sem naliv svetlobe, poslednjo mlačev zrelih sončnih snopov, razmeščeni lasje odmrlih šopov leže v skednju luči brez vse tesnobe. Mlakuže senc so vedno ožje, ožje, vse tiše žalost v svetlem srcu plivka, kaj bi z bridkostjo ob slovesu bilka, zdaj pridi, Smrt, odvrgel sem orožje! France Balantič TINE DTJH Ob 20 - letnici poraza na Turjaku Slovenci imamo v svoji zgodovini zelo malo dogodkov, ki bi se jih mogli z veseljem spominjati. Od naselitve na sedanjem ozemlju, tam sredi šestega stoletja, ko so naši pradedje prodrli na podnožje Visokih Tur in do furlanske nižine, pa vse do današnjih dni, bi morda na prste obeh rok mogli prešteti zgodovinske dogodke, ki so kot sončni žarek skozi oblake vsaj za kratke presledke osvetlili z upanjem pot maleg* naroda sredi Evrope. Trpka je naša zgodovina, odkar so Bavarci >n preko njih nemški Franki raztegnili svojo oblast preko slovenske Kn£' ževine Velike Karantanije in je slovenski panonski knez Kocelj utonil v sivini zgodovine. Morda je edini svetal žarek iz one davnine pač P1"*' hod svetih bratov Cirila in Metoda v panonsko Slovenijo prav pto(* tisoč sto leti, ko so naši predniki bili obsijani z lučjo krščanstva in so se s tem vključili v zapadni kulturni krog. Po tem versko-kulturnem dogodku leta 863 je bilo slovensko ozemlje in z njim slovensko ljudstvo žoga v rokah velikih plemiških rodbin, ki so se žogale s tem prelepim koščkom zemlje na prepihu Evrope, dokler niso končno vse slovensko dežele ostale v oblasti habsburške vladarske rodbine, v nemški Avstriji-do konce prve svetovne vojne, ki nam tudi ni prinesla osvoboditve, saj smo Slovenci ostali razkosani med štiri države in smo se morali v vseh še naprej trdo boriti za svoje narodnostne pravice. Pri presojanju naše zgodovine vidimo, da so za vse to prerivanja interesov po naši zemlji v glavnem odločilne tri okolnosti, oziroma tri zgodovinska dejstva. Na naši zemlji se stikajo tri velike evropske narodnostne skupine-slovanska, germanska in romanska. Slovensko ozemlje je konica slovanske sulice, ki se je tu najgloblj6 zasadila v srce Evrope. Slovenska zemlja leži med dvema zgodovinskima impcrializmoma ■ med germanskim na severu, ki že stoletja sili preko Slovenije proti jugu, na obalo Jadranskega morja, in italijanskim, ki ga skomina P° naših gozdovih in rudah. V dvajsetem stoletju se je tema dvema tisočletnima sovražnikom:1 pridružil še tretji, do sedaj najnevarnejši, mednarodni oziroma brezna-rodni komunizem. Ta se je v svoji prekanjeni in tolikokrat preizkušeni taktiki iskanja najbolj privlačnih in najbolj učinkovitih sredstev P°' služil slovanstva, da bi se prikupil slovenskemu narodu, ki je bil v drugi svetovni vojni na milost in nemilost prepuščen teptanju nemškega hit' lerjanskega škornja in sekanju italijanske fašistične liktorske sekire. Izvajanje hitlerjanskega načrta fizično iztrebiti slovenski narod in £a tako odstraniti s poti k Jadranu, divjanje italijanske liktorske sekire P° Dolenjskem in Notranjskem ter to nepopisno trpljenje izrabljajoča zahrbtna, s potoki slovenske krvi oblita zarota slovenskih komunistov Proti svojemu narodu je za pokoljem slovenskega plemstva v devetem stoletju pač najstrašnejša doba slovenske zgodovine. Franc Malovrh Časar France Dr. Ludvik Arko Šinkar Tone Rožanc Beno Toda prav v najtemnejših nočeh so zvezdni utrinki najlepši, ker nam pač kažejo, da je nekje skrit vir svetlobe, ki je močnejša od teme. lamenica krščanstva, prižgana Slovencem pred tisoč sto leti, stražni °£nji in grmade po slovenskih gorah, ki so slovenskega kmeta klicale za obzidja taborov, da se je okrog svojih cerkva samo varstvu svoje vere in primitivnega orožja prepuščen branil pred napadi janičarjev, pa postojanke slovenskih Vaških straž po Dolenjskem in Notranjskem za obrambo svoje zemlje in svoje vere so pač svetli žarki v življenju slovenskega naroda. Mnogokrat je brezupen boj naših prednikov za obzidjem taborov bil brezuspešen. Mnogokrat so branilce posekale krive janičarske sablje in so od slovenskih vasi ostala samo še pogorišča, toda slovenski kmet zaradi takih porazov ni obupal nad končno zmago svojega primitivnega orožja, ker je čutil nad sabo mogočen ščit svoje vere v Boga ter živo ljubezen do svojega rodu in svoje zemlje. Petsto let pozneje je pravnuku istega kmeta za svoje geslo v boju s komunizmom postavil tri naj dražje vrednote: Mati — Domovina — Bog! Za te vrednote so pred dvajsetimi leti padli turjaški borci. Za vrednote, že skozi stoletja s krvjo zapisane v dušo slovenskega ljudstva: Za svoj narod, za svojo zemljo in za svojo vero! Vojaško gledano je bila morda največja napaka zapreti se v srednjeveški grad in misliti, da bo stoletno zidovje dovolj močna obramba pred komunističnimi napadalci. Toda turjaških borcev niso strli slovenski partizani s svojim orožjem. Turjaške borce je strl s svojimi topovi italijanski okupator,, oni okupator, proti kateremu je navidezno bila naperjena vsa osvobodilna borba v takratni Ljubljanski pokrajini. Pred razvalinami turjaškega gradu se je krvavo izkazala vsa zlaganost ..osvobodilne" borbe, v čigar imenu smo mi, protikomunistični borci, pred vsem svetom bili ožigosani kot vojni zločinci in kolaboracionisti ter narodni izdajalci. Vsak poraz je za poraženega obenem moralni in materialni udarec. Tudi poraz na Turjaku je tedaj silno potrl vse, ki smo se strnili okrog slovenske zastave v obrambo slovenskih svetinj. Toda ni v nas strl neomajne volje nadaljevati vsiljeno nam borbo kjerkoli bomo, raztreseni po vseh kontinentih sveta, na način, ki je najbolj primeren, proti sovražniku, ki je povsod isti, čeprav povsod pričujoč z drugačno krinko, vendar pa vedno mednarodni in breznarodni komunizem. Po dvajsetih letih so nam turjaški borci vedno svetlejši vzgled nesebične in požrtvovalne ljubezni do slovenskega naroda in njegovih svetinj. Iz gnusobe partizanske ideje pred turjaškim gradom kipi proti slovenskemu nebu veličasten žrtvenik naših bratov, ki so tam položil’ svoja mlada življenja pred v verige suženjstva uklenjene okrvavljene noge domovine zato, da bi nekoč kresovi po naših gorah vsemu svetu mogli naznaniti utelešenje slovenske misli v svobodi vseh delov slovenske zemlje. Mi ne žalujemo za žrtvami, ki smo jih morali doprinesti v borbi za svobodo! Mi se jim klanjamo v občudovanju in hvaležnosti! Padli so za staro pravdo slovenstva! Za staro pravdo, ki že stoletja klije v srcu slovenskega naroda, pa ji sovražne sile niso pustile na dan. Nji' nova smrt je seme vstajenja in zmage slovenske misli. Sodelujejo: z D A ~ KANADA DOLŠEK VIKTOR — S podpolkovnikom Dežmanom iz Ribnice v Ljubljano GRUM FRANCE — Misli ob septembrskih dogodkih leta 1943 KREK DR. MIHA — Ob Turjaku in Grčaricah LAVRIH IVAN — Kočevski spomini Mauser Karel — Nekoč je bilo... SLADIČ JOŽE - Nesmrtnim borcem Grčaric ARGENTINA BITENC STANE — Trem junakom v spomin DEBELJAK DR. TINE — Ob septembrskih dneh leta 1943 v Ljubljani DUH TINE — Ob 20-letnici poraza na Turjaku GUŠTIN JOŽE — Tonetu Šinkarju v spomin KOROŠEC IVAN — Neznani junak KOROŠEC IVAN — Sv. Urh — Alcazar pred vrati bele Ljubljane KR. DR. J. — Dr. Blašku na grob OREHAR ANTON — Izseljenci ob svojih junakih