Opis: Iz koče v Tamarju IPO poti na Sleme. Ko zavije pot v ozebnik, na desno ob i::tenah do !Ilaslednjega ozebnika. Po njem, dokler ,ne zavije na levo; čez desni rob in gmajno v tretji, zelo globok, s snegom napolnjen ozebnik. iPo njem navzgor do zapore in na desno po skalah na široko, z gruščem pokrito (Ploščad. 2 uri. P.ri vstopu ;v steno možic. Po krušljivem svetu 35 m naravnost navzgor (ledni klin). Za celo vrv na desno in naravnost navzgor do rampe. (Dva raztežaja). Po njej 30 m. Cez črno steno navzgor do klina in nato po poči v desno na dobro stojišče. Navzgor do Sltreh, prečenje v levo na stojišče (Jtlin). Po »granitni poči« (30 m) na­ vzgor v votlino. Iz nje po drobni lašti v levo (20 m). Po oporni poči levo na;vzgor na prrislonjen-0 lusko. Na levo (odlomljeni klin) v zelo ozek, gladek, bel kamin. Nato po lažjem kaminu kakih 40 m navzgor in po grapi na vrh. Ocena: Zelo lepo, izključno prosto plezanje,•klini le za varovanje (v 10 razte­ žajih sva zabila s stojišči vred 21 klinov). Višina resnih težav 250 m (10 raztežajev). Posebna odlika je .možnost zelo hitrega sestopa po ,klasični Tschadini smeri (1 ½ ure). 1.-3. septembra 1956. SZ stena Cima Su Alto. Velika zajeda. 10. ponovitev. (1. ženska) Plezala: Nadja Fajdiga in Ante Mahkota. V steni 51 ur, plezala 22 ur. Glacier de Bionnassay PAVEL KUNAVER Vsak izmed montblanških ledenikov me je naučil nečesa posebnega. Vsak je k skupnim svojstvom vseh ledenikov dodal še nekaj svojega posebnega. Ledenik Argentiere mi je pokazal, kako se udirajo zapuščene krajne groblje. Mer de Glace se mi je vtisnil v spomin posebno zaradi svojih divjih, nevarnih ledenišk,ih mlinov, ledenik Bossons mi je podaril svoje velikansko ledeniško okno, Bionnassy pa se je oddolžil kakor lep lev, ki ga dolgo občudujemo zaradi njegove lepote, ko pa je naveličan, zarjove. K sreči so med nami in njim drogovi železne kletke, med Bionnassayem in menoj pa naključje, da mi je bil zanj le en dan dodeljen. Če bi bil svoj prvotni načrt uresničil, verjetno ne bi bil mogel ,pripovedovati o tem lepotcu, ki leži ugreznjen v zapadne bregove Mont Blanca. Ledenik Bionnassy spada v tisto vrsto ledenikov - k sreči jih ni preveč - ki so strah prebivalstva, ki živi pod njimi, in povzročajo nenadne, zato pa tem hujše ledeniške katastrofe. Povzroča jih še vedno ne zadosti pojasnjeno ogre­ vanje podnebja, in nekatere izmed njih spadajo . prav v dobo, odkar so se lede­ niki začeli zopet umikati nazaj v osrčje velegorja. Pov,prečno traja ta umik že okoli sto let. Povečano tajanje sega prav do dna ledenikov, in če so pogoji dani, potem se na prvi pogled mirno počivajoča masa ledenika zgane na ta ali drug način in povzroči hude nesreče. Tako se je zgodilo, da se je na strmem ledeniku z višine Altels nad pre­ lazom Gemmi v Švici dne 11. IX. 1895 utrgal strm ledenik, ki je počival na zelo zglajeni podlagi. V dolino je zgrmelo pet milijonov kuhičnih metrov ledu. 1400 m niže leži velika planina Spitalmatte. Led je planino gladko pometel in ubil šest pastirjev ter 140 glav živine. Pod planino je uničil krasen visoko­ gorski gozd, kajti ledeni plaz je zletel preko skalne stene, se razpršil v strašen oblak ledenega prahu, ki je pod seboj povzročal silen zračni pritisk, ki je podiral pod seboj gozdove, kakor da bi se valil z gore mogočen valjar. Meteoro­ loški podatki iz tistega leta nam pripovedujejo, da je bilo poletje ne na - v a d n o v r o če. Še nevarnejše so katastrofe, ki jih povzročajo ledeniške zajezitve. Medtem ko se ledeni ,plaz končno le umiri še v višjih legah, pa se voda, zajezena po 165 Razgled na del chamonlških Igel: na levi A. Verte, na desni A. d. Mldi. Foto: Pavel Kunaver ledenikih, lahko nenadno razlije in njen val sega daleč doli v naseljene doline. Tako je v Alpah posebno , razvpit Vernagtferner, večji ledeniik v Otztalskih Alpah. Danes leži precej visoko -in nedolžno ugreznjen v svoje korito. V novem veku pa je v letih 1600, 1678 in 1680 povzročil v dolini pod seboj velike nesreče, ker je v letih pred katastrofo nenadno začel naraščati, tako da je zagradil visoko gorsko dolino Rofnertal. Rečica Rofner Ache je za ledenim jezerom narasla in nastalo je jezero, ki pa je ,po večletnem obstanku nenadoma predrlo ledeno pregrado. Vodni val je nič hudega sluteče .prebivalstvo presenetil in naredil ogromno škodo. Pred dobr.imi sto leti je Vernagtferner zopet zagradil dolino. Zopet je nastalo jezero za n jegovim jezikom in težko preizkušeno prebivalstvo je po­ zvalo oblast na pomoč. Komisija je ugotovila nevarni položaj, ukrenila pa ni ničesar. Tako je nekako ob začetku ponovnega tajanja in nazadovanja ledeni­ kov pred sto leti, 14. juniqa 1845, voda predrla ledenik. V eni uri je ogromna množina vode, pomešana z zdrobljenim ledeniškim jezikom odtekla in veli­ kanski val vode, ledu, skal in grušča je zasul v dolini polja, vrtove, odnašal mostove in hiše in vsakogar, lci se ni pravočasno rešil iz podirajočih se stavb. Celo po dolini reke Inn, v katero se izliva Rofner Ache, je nenadna poplava naredila veliko škode. V Rofnertalu pa so ogromne naplavljene ledene mase šele l. 1883 popolnoma izginile. še strašneje pa je gospodaril Bionnassejski ledenik. Ko je dolino pod njim zadela velika nesreča l. 1892, si pojava niso mogli razlagati, od kod toliko vode. Danes, ko vemo, da traja nazadovanje in prekomerno tajanje ledenikov že okoli sto let, lažje razumemo vso katastrofo. Okoli 9 kilometrov od lede­ nikovega jezika v ozki dolini leži kopališče St. Gervais. V mesecu juliju onega leta se je nabralo tam blizu 200 gostov in nameščencev, ki so 11. julija mirno legli k počitku. P rav tako ni nihče nič hudega slutil v sosednjih krajih La Fyet in v Bionnay. Toda v noči od 11. do 12. julija je po dolini prigrmel orjaški val vode, pomešane z ledenimi masami, ogromnimi skalami, blatom in z drevesi. Vse, ikar je bilo v dnu doline, je bilo uničeno. Hotelske stavbe je val gladko odnesel ali rpodrl. Koliikor so zidovi hiš ostali, so bili do prvega nadstropja 166 Glacier cle Blonnassay. Na levi vrhnji bregovi M:t. Blanca Foto: Pavel Kunaver 2:asuti z blatom in gruščem. Sredi naselbine so obležali balvani, od katerih je največji obsegal 200 kubičnih metrov. Izmerili so, da je segla deroča voda 30 metrov nad normalo. Ni čudno, da je valila tudi take skale s·seboj. Kogarkoli je voda zajela v stavbah, je poginil, in samo v St. Gervaisu je utonilo v vodi in blatu okoli 140 ljudi, niže doli pa še 40 drugih. Še pri svojem izlivu v reko Arve, je ledeniški potok pokril 75 hekta1iev polja z 80 cm debelo plastjo blata in drugega materiala! Ko se je uneslo prvo ra:;,;burjenje, so odhiteli nekateri znanstveniki iz 2eneve po dolini navzgor. Povsod so naleteli na silno razdejanje. Voda je izpodkopala bregove, odnašala gozd in st&re groblje. Ze od daleč pa so videli fapremembo na ledeniku pod Aiguille du Gouter. Od tam dobiva glavni ledenik Bionnassay dotok, imenovan Glacier de Tete Rousse. Opazili so, da mu manjka ves spodnji konec! Na kraju, kjer se je ledenik odlomil, se je dvigala visoka ledena stena, v njej pa so zijala velikanska vrata - 20 m visoka in 40 m široka. Kljub nevarnosti, da se udero nove množine ledu, so se drzni razisko­ valci upali skozi temni ledeniški vhod, po katerem so prišli v ogromno jamo sredi ledenika. Tam so spoznali, da se je zaradi prekomernega tajanja ledenika nabralo v ledu nad sto tisoč kubičnih metrov vode, ki je dotekala po ledeniškem mlinu v notranjost in tajala led tudi od znotraj. Ko je bil pritisk vode večji kakor odpor spodnjih delov ledenika, se je ledenik odtrgal in z vodo vred zgrmel v dolino ter povzročil katastrofo, ki je povzročila toliko žalosti po vsej .Franciji in sosednjih deželah. Spominjajoč se te katastrofe sem se dne 16. avgusta na sedlu Col de Voza, od koder je krasen razgled na chamoniške Igle (slika 1) utaboril, dokler ni iprišel Aleš za menoj. Potem sva poiskala primerno razgledišče in izhodišče; začel sem s svojim delom, pri katerem so mi pomagali fotoaparat, skicirka in predvsem moj dobri prijatelj daljnogled z desetkratno povečavo, ki oprt na cepin pomaga človeku, da prodre tudi v težko dostopne kraje. Bionnasejski ledenik je okoli šest in pol kilometrov dolg, če računamo, da se prične blizu vrha Mont Blanca. A od vrha samega dobiva zelo malo 167 Južna meja GI.