• POGOVOR Z VOZNICOIN PESNICO MARIJO URBANIJO
Lepa beseda vedno pravo mesto najde
Hsti, ki nikoli nismo sedeli za volanom avtobnsa aii lovornjtilia, mi-sllmo, da zmorc težko, nerodoo voziln obvladati le krepka moška roka. V nasprotju s to predstavo pa je štiiiisištiridesetletna Marijs Urbanija, ena izmed štirih žensk voznic pri lategralu, siccr pa naša ohčanku, saj stanuje v llid bratov Rozmanov 4, drobne in nežne zunanjosti. Zelena šoferska uniforma. bela bluza pod njo. tepica na glavi, \se to jo napravi na videz še bolj krhko. Toda njeni glbi so, kadar upmvtja vozilo, odloč-ni, zanesljivi, elegantni. zbujaju občutek varnosti. Njen obraz je prija-zeo in nsmejan.Ce se boste peljali oa progah raestnega potniškega prometa it. 2,5,9,14 in morda še na katerih od tislih, kjer vozijo enojni avtobusi in oe krpsni, pa boste na šofenkcm :,tdtJu videli žensko, potem je (o Marija aii njena prijateljica Ivanka. Marijo boste spoznali po rdeii vrtnid. Id jo navadno zatakne na primcren prostor sprtdaj v avtobusu.
Odveč bi se bilo z Marijo Ur-banijo pogovarjati o tem, ali je delo voznice za žensko naporno. Odgovor je mogoče razbrati že kar z njenega obraza. Ko namrcč bescda nanese na njen poklic, obnašanje potnikov in šoferjev. na jezo in slabo bolje. ki včasih izbruhne na obeh ' straneh, se razvname. Obraz ji zasije in vsakdo spozna, da je Marija Ut-banija. kot pravimo, z dušo in srccm pri svojem poklicnem opravilu. »Kdordelazveseljem.« pove. »temu ni nič težko.«
Od decembra 1980 je Marija voznica v ljubljanskem potni-škem prometu. Še pred tem pa je sedem let vozila kombi pri Kon-ditorju. Toda zamerilo se ji je. da njene prizadevnosli, saj je po-djetju pridobila veliko naročil, niso upoštevali. Zapustila je. Konditor, opravila šolo za po-klicne voznike na Ježici in dobila službo pri Integralu. Nadvse za-nimivo pa je, da je bila Marija, preden je postala poklicna vozni-ca, kuharica. To pa je seveda po-klic, ki z njenim sedanjim niraa nič opraviti.
Njeno hrepenenje,voziti avto-mobil, sega še v otroška leta. Spominja se: »Nekako pred tri-desetimi leti je bilo. ko sva z oče-tom delala na njivi, ki smo jo imeli na Jeprci. Gledala sem av-tomobilc. kako so švigali mimo. Rckla m.tii: Kako bi hilu srcčna. če bi bila tudi jaz v njih. Oče je odvrnil: Kdo ve, kaj bo čez tride->et let'.'! /daj pa ludi |az vozim. Skorajda nisem verjela. da se mi bo to pri teh letih šc posrečilo.« Veliko življenjskih resnic ve po-vedati Marija. Tudi to, da človck. ki ne občuti, da je njegovo delo pomembno in cenjcno. tega ne more dobro opravljati. »Pokvari
se avtobus a!i pride do zastoja na cesti in s tem tudi do zamude. Ljudje potem godrnjajo, telefo-nirajo na Integra!, vznemirajajo s svojimi pritožbami naše promet-nike. Nc prcpričajo se prcj, zakaj je prišlo do zamude. Zato vozni-ki, ki veliko lct opravljajo ta po-klic. res zgubijo voljo do dela. Loti se jih občutek. da je ta poklic zaničevan. Rts pa je. da \e zanj treba imeti živce.«
A'i ni prava malenkust. pa tudi lcpo in prav je. reči vozniku, ko vstopiš v prazen avtobus: Dober dan! ali pa se mu zahvaliti. čc te počaka, ko tečeš. da ujameš vozi-lo. »Z rnalenkostmi se začne svet spreminjali.« pove misei nekega ameriškega pe&nika Murija Ur-banija. Toda kaže, da Ljubljan-čani ne mislimo tako. »Vsakcga, ki teče na avtobus, počakam. Človek ima vzrok,'da se mu mudi. Na list papirja si označujem, ko-liko potnikov se mi nato zahvali. Nekega dne se mi je na progi ? zgodiio. da se mi je od 36 potni-kov zahvalilo le 6. Slaba tretjina
potnikov navadno ne reče niti hvala. Najvljudnejši so še študen-ti.«
Marija Urbanija vse, kar doži-vi, kar jo prizadcne ali razvese-Ijuje in o čemer razmišlja. zabe-leži v svojih pesmih. Tudi pisanjc ima svojc korenine že v mladih letih. Do sedaj je napisala že okoli 500 pesmi. večinoma sone-tov. Pesmi so njeno ogledalo; vedre so. prizadete. razmišljujo-če. razumevajoče, spodbudne. V njih je nanizanih neštetoživljenj-skih spoznanj, do katerih se je av-torica dokopala prek svojih izku-šenj. Okoli 30 njenih pesmi jc tudi uglasbenih. Doslej so note po njenem petju zapisovali drugi, zdaj pa tudi Marija obiskujc glas-beno šoio, da bi se naučila vešči-ne. kako zapisati melodijo. ki jo sicer zna zapeti.
Poleg poklica in pisanja pesmi je del Marijinega življcnja tudi petje. Dvaintrideset lcl jt pela v pcvskih zboroh. Ža.\ ji je. ker tega /aradi dela ne zmore več. saj mora ob dopoldanski službi vstajaii že ob treh zjntraj. Dvakrat do tri-krat na teden pa je njen delavnik razdeljen še na dva dela.
Kultura /.a Marijo ni le hranje knjig aii petje v pevskem zboru, kultura je tudi prijazen nasmeh, pozdrav, pomoč človeku. obna-šanje. Zato naj ponovimo tisto, kar je nekoč povedal maršal Tito in kar Marija Urbanija rada za-pišt v svojih pesmih: Za boijše človeške odnose naj prvi korak bo pozdrav.
DARJA JUVAN