Affo XXXVI (30) štev. (No.) 42
ESLO VENIA LIBRE
BUENOS AIRES 20. oktobra 1977
VATIKAN IN PRAGA
Fracasaràn inexorablemente
“Las Fuerzas Armadas han aprendido la lección de la historia y las Fuerzas Armadas con la suma de los civiles que desde el primer momento formaron parte, compartieron sus ideales y principios y de todos los que en el devenir del proceso se van incorporando y se incorporaràn al mismo;, mantendràn el poder politico de la Nacióm todo el tiempo que sea necesario para alcanzar los objetivos que el proceso se ha fijado.’l Asl lo expresó el ministro del Interior al inaugurar la IV Reunion Regional de Gobemadores realizada en la Universidad del Gomahue, en Neuquén.
“Aquellos grupos que pretenden ver fisuras en el accionar de los mandos de las Fuerzas Armadas y que se empenan en ahondarlas para lograr lo que lograron en todas las épocas anteriores en que las Fuerzas Armadas tuvieron el poder politico de la Nación, fracasaràn inexorablemente” —sostuvo el generai Harguindeguy.
Potovanja
Fred šestdesetimi leti in danes
Letos smo veliko brali in slišali o eni najvažnejših prelomnic v naši narodni zgodovini: o majniški deklaraciji slovenskih, hrvatskih in srbskih poslancev v dunajskem parlamentu, ki je zahtevala za južne Slovane, živeče na ozemlju avstro-ogerske monarhije, politično samostojnost. Za nas Slovence je bil ta enodušen sklep vseh slovenskih izvoljenih narodnih zastopnikov prava revolucij onarna deklaracija, ki je povzročila v vseh plasteh naroda resen pretres. Vsi so čutili, da se je začelo rušiti nekaj stoletja obstoječega in da prihaja nekaj novega in nepoznanega.
Ni čuda, da je narod sprejel deklaracijo z mešanimi čustvi: z veseljem, a vendar s strahom. Ni bilo lahko pretrgati stoletja obstoječe vezi na habs-burši tron, na fevdalno obliko življenja, odpovedati se privilegijem, videti prekinjeno uradniško karijero in se napotiti proti neznanemu cilju. Moramo priznati, da smo slovanski narodi, živeči v habsburški državi, kaj malo vedeli o slovanskih bratih onstran Drine. Šele z balkanskimi vojskami se je naše zanimanje prebudilo in zlasti mladi rod se je začel zanimati za jugoslovansko vprašanje v vsem svojem obsegu, se organizirati in iskati zvez z enakomislečimi onstran meje. Ta mladi svet, zlasti napredna inteligenca je v vojnih letih, krvaveča na bojnih poljanah, do dobra spoznala nemške in madžarske tovariše in iz njihovih pogovorov mogla spoznati, kaj čaka slovanske narode po vojni in zmagi, v katero so ti ljudje verovali prav tako na slepo, kakor četrtstoletje pozneje njihovi sinovi v drugi svetovni vojni. Med vojaki, lačnimi, razstrgani-mi in preziranimi zaradi svoje narodnosti, je deklaracijska ideja dobila prve brezpogojne zaveznike.
Doma so bili v vojnih letih le nad 55 let stari moški in pa ženski svet. Stari, konservativni del našega naroda se kar ni mogel sprijazniti z mislijo, da se hočemo upreti samemu cesarju in zakonom, ki jih je on proglasil. Premnogi so imeli težave s svojo vestjo, češ, prisegli smo zvestobo in ne smemo biti verolomni krivoprisežniki. Mladi svet pa, zlasti slovenska dekleta so kljub preganjanju žandarjev šle od hiše do hiše in nabrale stotisoče podpisov naših ljudi, ki so odobravali deklaracijo in ji obljubljali svojo podporo.
Ob tej priliki se je pri nas pojavil problqm „starinov in mladinov“. Ne gre tu za leta. Med starini je bilo mnogo mladih in med mladini veliko starih. Med „starini“ je bilo veliko učenih, treznih, resnih ljudi, a pretirano previdnih, med mladini poleg nekaj zanesenjakov, mnogo zmožnih, delavnih in bojevitih ljudi, ki so upali z optimizmom pogledati v prihodnost.
Vprašanje starih in mladih se je tedaj pojavilo v obeh slovenskih strankah, a je bilo zaradi večjega števila članstva in zaradi močnih osebnosti na obeh plateh pri Slovenski ljudski stranki bolj vidno in za njen razvoj bolj pomembno.
Predstavnika obeh smeri sta bila tedaj dva moža, ki sta pri nas nekaj veljala: dr. Šušteršič in dr. Ev. Krek. Prvi dober odvetnik, zmožen upravitelj, odličen govornik, diplomat, ki si je priboril dostop do najvišjih krogov na Dunaju, a samovoljen diktatorski značaj, ki je odbijal svoje najožje sodelavce. Drugi pa nad vse inteligentni dr. Krek, profesor, pisatelj, socijalni organizator, prosvetni delavec in politik, čigar pogled je segal v daljavo; pravi ljudski tribun, ki se ga je ljudstvo oklenilo z zaupanjem. On je bil idejni avtor majniške deklaracije in njen avtentični razlagalec. 8. oktobra, nekaj mesecev po proglasitvi deklaracije, ga je smrt iztrgala iz objema svojega naroda. Osiroteli narod je osupnil, a ni obupal. Imel je Jegliča, Korošca in celo vrsto „mladinov“ vseh starosti in stanov, ki so Krekovo misel, kot „seme izkrvavelega naroda“ presajali iz srca v srce, do zaželenega uspeha: to je do prvih korakov k naši narodni suverenosti.
Gotovo ni krivda teh idealnih borite-
Mnogo pozornosti je po svetu zbudil nepričakovan pojav: prvi znaki zbliža-nja med rdečim režimom v Pragi in med Katoliško cerkvijo. Rdeča Kitajska, Albanija in češka po Dubčekovem padcu je bila trojica komunističnih držav, ki so bile najbolj brezobzirne pri preganjanju vsega, kar je' imelo zvezo z verovanjem v Boga in posmrtno življenje. Na češkem je to preganjanje predvsem zadelo Katoliško cerkev, kateri vsaj po krstu pripada velika večina prebivalstva. Največ so trpeli in še trpe Slovaki, ki so jim Nemci pomagali do samostojne države, približno tako kakor Hrvatom. S koncem vojne je bilo slovaške neodvisnosti konec, pričelo pa se je brutalno preganjanje vsega in vsakogar, ki je med tem globoko vernim narodom mogel kaj pomeniti. A ne le tam, ampak po vsej ostali češki in moravski deželi se je začelo sistematično zatiranje katoliškega življa. Začeli so s škofi in duhovniki. Praški nadškof in primas, poznejši kardinal Beran je nemško koncentracijsko taborišče kaj kmalu zamenjal s dolgoletno komunistično ječo, kjer se mu ni mnogo bolje godilo, kot njegovemu sodobniku in sosedu na Madjar-skem, kardinalu Mindszentyju. V nekaj letih že ni bilo več rednih škofov na Češkem in duhovniki so bili pod tako strogim nadzorstvom rdeče policije, ki je imela svoje komisarje kar na škofijskih ordinariatih, da se niso smeli gibati prosto, da jim je bil s šikanami onemogočen stik zlasti z mladino in bolniki in da so bili v stalnem strahu pred lastnimi duhovnimi tovariši, ki so se nekateri iz bojazljivosti, drugi prisiljeni, tretji žal, iz koristolovstva uklonili rdečemu nasilju. Razumljivo je, da je vodstvo Cerkve s skrbjo opazovalo to načrtno razkristjanjevanje naroda, saj je doraščal novi rod brez vsakega stika s Cerkvijo, njenim naukom in njenimi zakramenti.
Po daljših pogajanjih in predpripravah je kazalo, da bi Ma rdeča vlada pripravljena popustiti v svoji trdi liniji napram Cerkvi, seveda na podlagi pogodbe, ki bi ji zagotovila lojalnost cerkvenih oblasti in pripravljenost k sodelovanju za blagor ljudstva. Ko so pogajanja dovedla do Ugodnih zaključkov,
ljev za našo boljšo bodočnost, če potem ni bilo vse tako, kakor bi lahko bilo.
Tistih „mladinov“, ki so prevzeli Krekovo dediščino, že ni več. Že novi rod mladih, ki je za prvimi prevzel nasledstvo, se poslavlja, žal v okoliščinah, ki so jim bile sovražne: revolucija, vojna, emigracija. Premnoge je rdeča zver pomorila, ali po ječah in s ponižanji pahnila v brezpravnost in molk, drugi po svobodnem svetu branijo resnico in skušajo nadaljevati delo, kateremu so postavili temelje naši veliki predniki, na vseh poljih, tudi na političnem. Politično delo je tisto, ki more s pravično zakonodajo ustvariti predpogoje, da se narod lahko mimo razvija na vseh poljih: prosvetnem, socijalnem, gospodarskem, verskem. Če ob dani priliki ne bo nikogar, ki se bo za sprejem take zakonodaje boril, takih zakonov ne bo.
Delo slovenski!; javnih delavcev je slonelo vedno na dveh osnovah : na avtoriteti in kontinuiteti. Avtoriteta ima demokratično podlago : nekoga izvolimo za določeno delo, mu zaupamo, ga podpiramo in nadziramo in končno zahtevamo račun o njegovem delu. Dr. Krekov demokratično izvoljeni naslednik je bil dr. Korošec. Bali smo se, kaj bo, ko bo umrl. Pa so izvolili po njegovi prezgodnji smrti dr. Kulovca, ki ga je bomba pri prvem nemškem napadu na Belgrad razmesarila. Za njim je kot podpredsednik prevzel žalostno dediščino naše nesreče dr. Miha Krek, ki je
je prišlo v Vatikan zastopstvo češke vlade, ki ga je vodil minister KaTel Hruza, kjer so podpisali neke vrste sporazum med rdečo državo in Vatikanom. Cerkvi je šlo pred vsem za to, da bi mogla imenovati na prazne- škofije redne škofe, ki bi bili odgovorni za vodstvo vernikov. Položaj je do danes, kljub tem dogovorom še vedno obupen.
Na vsem češkem in Moravskem ni nobenega rednega škofa. Praga in Olo-mouc imata le apostolska administratorja. Na Slovaškem imata le dve škofiji redne škofe, dva administratorja, ostale so nezasedene.
V praški škofiji so od 580 župnij 304 brez duhovnika. V Litomežicah je od 433 župnij 287 praznih, v Kraljevem gradcu od 477 župnij 23 nezasedenih, v Budjejevicah od 430 župnij 196 nima duhovnika, v Olomoucu je od 650 župnij 191 brez duhovnika, v Brnu deli 124 župnij isto usodo med 451.
Vsi samostani so zaprti in imetje zaplenjeno. Kako ravna rdeča oblast z zastopniki Cerkve tudi po teh podpisih, kaže sledeči primer: Za slovesno kanonizacijo ameriškega škofa Janeza Nep. Neumanna, ki je češki rojak iz Budjeje-vic, je vlada dovolila, da je prišlo v Rim zastopstvo čeških katoličanov pod vodstvom praškega upravitelja škofije Frančiška Tomašeka. Med romarji je bila skupina duhovnikov iz Budjejevic. Ti so od konzulata dobili odlok, da se ne smejo udeležiti papeževe skupne av-dijence dne' 22. junija. Zanimivo je, da je med češkimi „romarji“ bilo par duhovnikov, ki jih vlada sili kot rdečim zveste ali vsaj lojalne na škofovska mesta. Brez dvoma se bo na tej točki pokazalo, kakšne načrte je imela praška vlada, ko je stopila v stik z Vatikanom, ta pa bo imel priliko zopet enkrat ugotoviti, koliko veljave sme dati takim pogodbam in podpisom. Kako sodi Cerkev, se vidi iz papeževega nagovora vernikom, ko jih je prosil, naj molijo, da bi pri imenovanjih čeških škofov bilo veliko takih, ki bi bili Cerkvi iz srca vdani. Je namreč nekaj takih kandidatov, na katerih vdanost Cerkev ne more z gotovostjo računati.
moral med tujci moledovati za pravice, ki jih je bil narod oropan, med nami pa vzdrževati optimizem, načelno jasnost in pripravljenost na žrtve, da bi se tako v tujem svetu čini bolj utrdili in ohranili. Vsi ti možje so bili po ljudskih predstavnikih demokratično izvoljeni. Tudi sedanji predsednik zavzema svoje odgovornosti polno mesto na isti način. Ker je to prvenstveno politična zadeva, so pri volifvi sodelovali zaupniki političnih strank, ki obstajajo med nami v svobodnem svetu. V vsakdanjem življenju pa vidimo, da ga kot takega priznajo tudi organizacije in gibanja, ki niso politična, a tvorijo razne člene v našem demokratičnem slovenskem življenju.
Tudi sedanji predsednik in njegov odbor bo nekega dne končal svoje težko in nehvaležno delo. Kdo jih bo zamenjal? Smo zreli za tako demokratično dejanje, kot so volitve? Imamo na razpolago nekaj mož, ki uživajo ugled med nami in ki so po svojih zmožnostih zadostno jamstvo, da bodo brez oklevanja stali na pravi érti: krščanstva, slovenstva in brezkompromisnega odklanjanja marksizma, ki je zlo, v kakoršnikoli obliki se nam predstavlja.
Šestdesetletnice naših zgodovinskih dogodkov nam morajo oživiti naše gledanje na sedanji svet, v katerem živimo in v bodočnost, ki nas čaka in ki bo lepša, če jo bomo zaslužili.
Kk.
TITO V ZAGREBU
Po obisku v Pekingu se je Tito prvič pojavil v javnosti koncem septembra, ob proslavi 40-letnice ustanovitve hrvaške komunistične partije. Na poti v Zagreb se je ustavil v Splitu in Osje-ku. Povsod so mu pripravili slovesne sprejeme; posebno pa še v Zagrebu.
Časnikarji so ponovno opazili odsotnost žene Jovanke, o kateri krožjo najrazličnejše vesti. Posebno še, ker Tita ni spremljala tudi ne na prejšnjih potovanjih v Moskvo in Peking. Pozornost je vzbudil tudi obisk, ki ga je v Zagrebu napravil Tito osebno književniku Miroslavu Krleži na njegovem domu, ker so običajno take osebnosti povabljene, da pridejo one k sprejemu pri predsedniku. Vsekakor se je hotel Tito zahvaliti Hrvatom za tako slovesne sprejeme, ki Titu zelo godijo. Poudariti pa je hotel tudi pomembnost in predvsem enakopravnost hrvaške republike v socialistični Jugoslaviji.
V govoru, ki ga je imel Tito 27. septembra na slovesni seji CK Hrvaške komunistične partije je posegel v preteklost in napadel kralja Aleksandra ter „druge velikosrbske hegemoniste“, ki so izvajali poboje nad komunistično partijo pred drugo svetovno vojno. Zato je bila njegova zamisel, ustanoviti posebno slovensko in posebno hrvaško komunistično partijo, kar je bilo izvedeno leta 1937.
Z ustanovitvijo teh dveh komunističnih strank naj bi bilo v bistvu rešeno nacionalno vprašanje v Jugoslaviji. V govoru je Tito tudi ponovno poudaril, da so komunisti revolucijo pripravljali pred vojno in poskrbeli, da bi vojno pričakali pripravljeni.
Potem, ko je govoril o zanimanju Kitajcev za jugoslovansko samoupravljanje (kar pa mu more verjeti le največji naivnež -— op .ur.) je Tito nadaljeval: „Napak in zelo škodljivo bi bilo, Če bi se spozabljali in obremenjavali s svojimi notranjimi razpravljanji. Smo več-narodna država. Sovražnik od zunaj vselej rovari proti nam in naši enotnosti. Ne dovolimo raznim prodanim beguncem, fašistom, ustašem in četnikom, da bi razbijali naše notranje vrste. Četudi imamo nekatere težave npr. v odnosih med republikami, premoremo tudi nov sistem dogovarjanja, s katerim lahko to odpravljamo in urejamo.“
KARDELJ V WASHINGTONU
28.	septembra je prišel Edvard Kardelj na uradni obisk v Washington. Bil je sprejet v Beli hiši in so po televiziji kazali slike, ko se pogovarjala s Carterjem. Sprejet je bil kot državni poglavar, kljub temu, da sedaj nima nobene uradne funkcije, razen tiste, da je zastopnik Slovenije v predsedniškem ko-
Ko je v hrvaškem izseljenskem tisku še vedno oktualna debata o terorističnih akcijah posameznih radikalnih skupin, je presenetila tudi slovensko e-migracijo vest, da naj bi Bruno Bu-šič, o katerem smo pisali v zadnji številki našega lista, izjavil, da more samo Sovjetska zveza pomagati Hrvatom v nacionalno neodvisnost in osvoboditev od Srbov. To tezo naj bi postavil v izseljenskem listu Danica, ki ga izdajajo v Čikagu hrvaški Frančiškani. Isti list piše v št. od 19. septembra o „pozitivnem konceptu hrvaškega političnega odprtja osvobodilnim impulzom mednarodnega vpliva Sovjetske zveze“; in, da sovjetski vpliv „pelje k osvoboditvi“.
miteju, ki naj pride na oblast po Titovi smrti. — če je Amerika to naredila, ga verjetno smatra za Titovega naslednika. Tudi list The Washington Post z dne 28. septembra registrira prihod Kardelja pod naslovom: Tito’s Likely Heir — Titov verjetni dedič. Navedeni list nato predstavi Kardelja kot komunista, ki že 40 let sodeluje s Titom in pokaže na različnost njunih značajev.
V intervjuvu za Washington Post je Kardelj glede Jugoslavije zatrjeval, da bo vztrajala na politiki neuvrščenosti in da so špekulacije o notranjem razpadanju Jugoslavije ali opuščanju neuvrščenosti v prihodnosti brez najmanjše podlage.
Glede političnih pripornikov je Kardelj mnenja, da jih je v Jugoslaviji malo. Odloke o amnestiji navadno izdajajo 1. maja ali 29. novembra. Glede Djilasa je dejal, da ljudje, ki so kazensko odgovarjali dobe potni list ali pa ne. Za Mihajlova je Kardelj rekel, da sam ne ve, ali je prav, da sedi v zaporu ali ne, ker „resnično ničesar ne predstavlja“.
OBRAMBNI MINISTER ZDA V BEOGRADU
Obisk ameriškega obrambnega ministra Harolda Browna v Beogradu je imel, kot kaže, še drugotno ozadje in ne samo namena dogovarjati se o dobavi ameriškega orožja Jugoslaviji. Prej kot za nove dobave je šlo predvsem za poravnavo lanske Titove verolomnosti, kar komentira washingtonski dnevnik The Washington Star.
Amerika je v letih 1951 in 1959 dobavila Jugoslaviji poleg drugega orožja tudi tanke M 47, namenjene za obrambo proti [Sovjetski zvezi. Pogodba je določala, da ne sme prejemnica brez ameriškega dovoljenja odtujiti ali poslati dobavljenega orožja v druge države. Kljub tej zavezi, je Jugoslavija lansko poletje poslala omenjene tanke Abesinji potem, ko so ZDA prenehale zalagati Addis Abebo z orožjem po prevzemu oblasti Sovjetiji naklonjenih novih oblastnikov.
Na ameriške proteste se Beograd zagovarja, da je bilo poslano orožje že zastarano. Abesincem pa je dobrodošlo, ker so mu vajeni bolj kot nedavna poslanemu sovjetskemu.
Washington je vzel opravičila na znanje in po Brownu sklenil novo pogodbo za modernejše orožje, kar znova priča, kako zelo si svet prizadeva pomagati jugoslovanskemu stališču neopredeljenosti. In to tembolj, čimbolj se bliža Tito svojemu koncu. Tito to stanje spretno izkorišča, in medtem ko utrjuje položaj svoje partije in svojega lastnega, pridno podpira širjenje in utrjevanje komunizma v svetu.
Hrvaški emigrantski list Danica, predlaga iSovjetom, da razbijejo Jugoslavijo in vzpostavijo nezavisno hrvaško državo. Ta neodvisna hrvaška država bo dala Rusom tisto, kar jim Tito in Jugoslavija niso hoteli dati; to so pomorska oporišča na hrvaški obali Dalmacije in tako svoboden pristop v Sredozemlje, ki ga Sovjeti nujno potrebujejo. To bo privedlo do „svetovnega miru“ in do „stabilnosti socializma“.
To vest povzemamo po Novi Hrvatski z dne 9. oktobra, ki objavlja prevod članka C. G. Ströhma v graškem listu Die Kleine Zeitung.
A. J.
Proslava narodnega praznika 29. oktober in dneva slovenske zastave
posvečena1 60-letnici majniške deklaracije in smrti dr. Janeza Evangelista Kreka
bo letos 29. oktobra v Slovenski hiši
Hrvati vabijo Sovjete?
MOGADISCIO KAKOR ENTEBBE
TUDI NEMCI ZNAJO UDARITI
Brada dorasla, pamet nedozorela.
Slovenski pregovor
JLe življenja in dogajanja v Argentini
Pravzaprav vprašanje je, kdo se je učil od koga: Nemci ojd judoV, ali j udje od Nemcev. Naj bo odgovor tak ali drugačen, dejstvo je, da je Nemčija zadala hud udarec zračnim roparjem, ki bo gotovo nekoliko spremenil pot, na katero so stopile zahodne vlade zadnje čase, pozabivši na Entebbe in židovski uspeh proti teroristom.
Komaj pred tedni smo pisali o ugrabitvi japonskega letala, in kako je japonska vlada pristala na vse zahteve teroristov. Enako je bilo sedaj, štirje roparji so se polastili letala zrakoplovne družbe Lufthansa na Kanarskih otokih, in ga skozi Italijo, Ciper, Sirijo, Iran in Južni Jemen vodili v Somalijo. Dva moška in dve ženski, so zahtevali osvoboditev enajsterih gverilcev, ki jih ima zaprta nemška vlada, in dveh, ki sta zaprta v Turčiji, ter 15 milijonov dolarjev.
Nemška vlada je takoj odgovorila, da na pogajanja ne bo pristala, skrbela pa
Konec septembra je sveti oče Pavel VI. slovesno otvoril v Rimu peto Sinodo, na katero so prihiteli z vseh delov sveta kardinali, škofje in predstavniki redov. 204 krajevnih cerkva bo tekom teh tednov razpravljalo o ra-zšir-jevanju Kristusovega kraljestva na zemlji.
Med otvoritveno mašo v Sikstinski kapeli je papež opozarjal pred dejstvom, da se človeštvo oddaljuje od vere, ker misli da mu znanost in tehnika zadostujeta. Tudi je pa opozarjal sinodske očete, da je delovanje Cerkve usmerjeno v onstranstvo, in te usmeritve ne sme pozabiti, kadar se loteva tuzemskih problemov.
iGlavna 'tema sinode je kateheza!, zlasti med mladino. Ob tej snovi se bodo razvijale debate in sprejeli zaključki, ki bodo seveda zelo splošnega značaja, kajti, različne okoliščine posameznih kontinentov bodo primorale, da se na posameznih kontinentih odloki priredijo domačim razmeram.
Cerkev se ozira na mladino, ker se predobro zaveda, da če se mladina oddalji od vere, je izgubljena možnost in dostopnost bodočih rodov zakladu vere.
Se pa v zvezi s sinodo obravnavajo še drugi problemi, škofje evropskega vzhoda poročajo o težavah evangelizacije spričo težav, ki jih povzroča preganjanje komunističnih režimov. Zopet pa so latinskoameriški škofje (zlasti brazilski in perujski) trdili, da je težko razširjati vero v okolju, kjer niso dani človeka vredni socialni pogoji. Prav tako pa so škofje govorili o nekaterih pojavih v Cerkvi, ki vodijo v razkol, kot je gibanje okoli francoskega škofa Lefebvra.
Zlasti kar se tiče komunizma, so se v pogovorih sinodalni očetje izrazili,
•aBaeaaaaaBaBaa8aaaBnaaaaBaaBaaaaaaaaBaaai:aaaaBBBBaawini
Tine Debeljak:
V 1. 1920 je februarja nastopila druga Protičeva vlada in z njo je dobila SLS spet vlado v Sloveniji, „čistko“, ki so jo prej napravili liberalci, so jo zdaj oni popravljali po svoje: „ponovno je SLS vzpostavila oblast v Sloveniji.“ Vsi srbski krogi in kralj so sicer dali nekaj koneesij, toda imeli so vedno isti cilj: „prisiliti hrvatsko in slovensko birržuaziao, da bi sprejeli centralistično ureditev države.“ Spričo tega, je SLS „na oblasti“ začela s taktiko „nihanja in preobratov, ozko vezana na politiko močnejših partnerjev“ (304). Začela je poudarjati „državotvornost“, odstopanje od „republikanstva“, „vdanost dinastiji“ — „v sedanjih razmerah pri nas edino mogoča viadavina“ (305). Kongres stranke je bil 6. julija 1920 in ga je pripravil tajnik SLS dr. Kulovec. Program je bil „prikrojen vprašanju meja in političnim razmeram.“ Korošec je spet označil, „da bo resen boj prihodnosti samo med krščanskim socializmom in komunizmom“' (309). Kongres je odklonil „brezpogojni centralizem, pa tudi federalizem; SLS noče biti separatistična stranka, ter ne priznava — ne iz načelnih, temveč stvarnih razlo-
jo je usoda devetdesetih ljudi, ki so se nahajali na ugrabljenem letalu. Na predzadnjem pristanku v Adenu so gverilci ubili 37 letnega pilota, in po pristanku na letališču v Mogadiscio '(Somalija) postavili ultimat. V nedeljo ob polnoči pa je posebej trenirana pro-tigverilska skupina nemških varnostnih organov pristala na letališču, zavzela ugrabljeno letalo, pobila štiri gverilce in rešila potnike.
Odločni poseg nemške vlade je pokazal, da je možno zoperstaviti se roparskim namenom in zahtevam1, če je le volja trdna. Dogodek bo nekoliko spremenil stališče marsikatere vlade, ki je kar preveč popustljivo gledala na zahteve teroristov, ne da bi pomislila da s takimi ljudmi niso možna pogajanja, kajti prej ali slej bodo njih zahteve šle predaleč. Ne gre za pet ali deset zaprtih gverilcev. Gre za moralno avtoriteto celotnega civiliziranega naroda, ki ne more postati lutka v rokah peščice oboroženih norcev.
da je vpliv te ideologije zelo negativen za evangelizacijo. To zlasti v državah v razvoju, kjer se v glavnem mladina ulavlja v komunistične mreže. S tem je hudo okrnjen vpliv, ki bi ga lahko Cerkev imela nad to mladino, in delo evangelizacije je tem bolj težavno in včasih sploh nemogoče. O tem je bilo govora že na četrti Sinodi, vendar uradne izjave o tem ni bilo. Posamezne izjave škofov pa le počasi prihajajo v svet, zlasti ker svetovno časopisje o tem kaj nerado piše. V takih primerih je treba čakati uradne zapisnike, v katerih pa človek naleti na bogate misli, ki lepo razsvetljujejo sedanji svetovni položaj, tako v verskem oziru kot v socialnem ter ideološkem.
Zadnji teden bi lahko zabeležili v latinski Ameriki večje število notranjih zapetljajev, ki razburjajo živce domačim vladam in domišljijo svetovnemu časopisju. Ta pozabljeni in tako raznolični kos sveta, ki izgleda oddaljen od velikih centrov svetovnega odločanja, a za katerega mnogi trdijo, da bo ostal temelj boljše bodočnosti človeštva, nudi vedno dovolj snovi za opazovanje.
Najprej omenimo vedno bolj rastočo napetost med Čilom in Bolivijo. Ta zadnja se stalno ukvarja s problemom svojega Sredozemlja, in išče izhoda na morje, ki ga je izgubla vsled bojev še v prejšnjem stoletju, čile in Peru sta tisti državi, ki bi temu lahko pomogli, zlasti čile, ki je koncem lanskega leta ponudil zameno ozemelj, pa, kaj ko je ponudil koridor, ki je bil do zadnje med-
gov — Hrvate, Srbe in Slovence za posebne narode.“ Socialni program strank je pa bil izredno moderen: socializacija rudnikov, delavski svéti v. tovarnah in soudeležba pri upravi in dohodkih, socialno zavarovanje, ženska volilna pravica ter red in mir v državi. Ta potreba je prišla čez nekaj dni ob veliki stavki železničarjev, ki „jo je vodila komaj ustanovljena KP“ (312) in jo je odločno zlomil prometni minister Korošec; in na Zaloški cesti v Ljubljani, kjer je pohod ustavil poverjenik za notranje zadeve B. Remec. Dogodke na Zaloški cesti smatra Zečevič za „stav-kujoči nastop delavcev.“ (Mi vsi vemo, da je bil to revolucionarni pohod na zavzetje deželne vlade, kamor so šli v napad z listo svojih poverjenikov.) Sicer opravi z Zaloško cesto v dveh stavkih, mnenja pa je, da je poznejši neuspeh pri volitvah pripisati „reakcionarnemu odnosu do delavskega razreda“ (312). 6. junija 1920 je SLS dosegla za občinske volitve uzakonitev ženske volilne pravice ter je „SLS stala V tej zadevi pred demokrati in socialisti v Sloveniji“ (317). Za nove Vesniče-ve vlade je prišel v Ljubljano regent
MEDNARODNI TEDEN
MEDTEM ko se vzhod in zahod „po-govarjata“ v Beogradu o človečanskih pravicah, se je v Pragi začel sodni postopek proti štirim češkim intelektualcem, ki so podpisali „Pismo 77“. O „objektivnosti“ procesa jasno govori dejstvo, da pri njem ni dovoljena prisotnost tujih opazovalcev. Izrecno je češka vlada prepovedala prisotnost dveh predstavnikov komisije za človečanske pravice, dunajskega advokata Eignerja, člana Amnesty International, in podpredsednika belgijske lige za človečanske pravice Karlina. Vsi štirji so bili obsojeni na zaporne kazni od 14 mesecev do treh in pol let.
TITO se je tri dni mudil v Parizu. To je bil že drugi obisk v Francijo. Prvič se je tja napotil leta 11953. Francosko časopisje ga je ob sedanjem obisku opisalo kot „zadnjega zmed velikih“, pa seveda pozabila pridati „krvnikov“. Iz Pariza se je nato podal na obisk v Lizbono, kjer se bo razgovarjal predvsem o medsebojnih trgovskih zadevah.
V ŠPANIJI se je varnostnim organom posrečilo preprečiti že drugi atentat na kralja. Juan Carlos I je to pot ušel smrti na Kanarskih otokih, ko je policiji uspelo odkriti bombo, ki so jo na kraljevi poti postavili baje kanarski separatisti.
UGANDSKI predsednik Idi Amin, znan po svoji ekstravagantnosti, je pretekli teden oznanil, da je nek ugandski revolucionar iznašel „superorožje“, tako perfektno, da lahko z njim en sam mož premaga dvatisoč nasprotnikov. To o-rožje je ponudil gverilskim . gibanjem širom Afrike.
ANDREJ SINJAVSKI, ki od leta 1973 živi v izgnanstvu v Parizu, potem ko je v Rusiji preživel sedem let v ječi (sojen je bil skupaj z Danijelom), je v Oslu prejel nagrado, ki jo braniteljem svobode podeli norveška organizacija „Liberias“.
sebojne vojne (1879) last Peruja, ki ozemlje še vedno zahteva zase in se je tej zamenjavi uprl. Bolivija pritiska, da bi našli rešitev. Ostali pa to rešitev zavlačujejo. Bolivija je odpoklicala svojega poslanika v Santiagu, a kljub temu imenovala delegata na tričlansko konferenco, kjer naj bi problem obravnavali.
Tudi razmerje med Managua in Costa Rica ni najboljše. Prva trdi, da so čete druge vdrle na njeno ozemlje, Costa Rica pa to zanika. Med obema je že prej prišlo do oboroženih spopadov, in ni izključeno, da vsaka še tako neznatna iskra lahko zaneti požar.
V Brazilu pa je predsednik Geisel odstavil vojaškega mnistra in izjavil, da ne bo podaljšal svojega mandata.
Odstavljeni general Freta je Geisela ob-
Aleksander in je bil triumfalno sprejet. iPo dveh krizah vlade je Vesniču uspelo, da je odstranil iz vlade Proti-ča, ministra za ustavo, ki je hotel z njo decentralizirati državo. „Z njim je padla največja opora iSLS.“ Iz deželne vlade sta izpadla dva poverjenika SLS, za notranje zadeve (Remec) in socialne (Gosar) ; notranjo politiko je prevzel kot „nevtralna oseba“ L. Pitamic In vstopila sta dva JDC (Žerjav, Ravnihar). V tà čas največjih političnih bojev v Sloveniji za volitve v ustavodajno skupščino, je padla usodna odločitev na Koroškem (10. oktobra). Deželna vlada je pred plebiscitom sklenila v protest centralni vladi odstopiti, pa odsto-pitev ni bila sprejeta. Znova je vojaško zasedla Koroško, pa se je morala po nalogu iz Beograda umakniti. Ni bilo zveze med jugoslovansko plebiscitno komisijo in deželno vlado itd. Drug na drugega valijo krivdo za izgubo Koroške, najbolj so jo metali na SLiS; toda „že M. Mikuž je potrdil,“ kot ga citira Zečevič, „da to ne more veljati.“ Po Zečeviču je zadevo najbolje rešil prof. I. Tomšič v zborniku Koroški plebiscit 1970. (Mi opozarjamo na razpravo dr. Kpharja v Zborniku Sv. Sl. 1969, ki jo med viri omenja tudi Zečevič.)
Mesec dni prej se je začela borba za ustavodajno skupščino v imenu „avtonomija Slovenije“. Liberalci so jo zahtevali v obliki podrejenosti Beogradu, SLS pa v obliki „pokrajinske vlade, ki bi bila odgovorna neposredno pokrajinski skupščini“' '(334). Poleg liberalcev
Če je kdo še dvomil, da bo sedanja vojaška vlada precej časa ostala na mestu, na katerega je prišla po udarcu pred letom in pol, je dobil odgovor v četrtek 13. t. m., ko je general Har-guindeguy, notranji minister, govoril v provinci Neuquén o politični preteklosti in prihodnost.
Večkrat smo s teh strani omenjali težave, na katere mora naleteti ta vlada. Kot tudi vse vojaške vlade. Po začetnem navdušenju naroda, ki je sit nezmožnosti in nedelavnosti ali pa korupcije strank in politikov, ki so na oblasti, kaj hitro pride do kritik in mnenja, naj vendar vojaki vlado predajo v civilne roke. Tudi dosedaj najresnejši poskus (Onganijeva revolucija leta 1966) je žalostno propadla in privedla do volitev in peronistične zmage, ki je državo pripeljala na rob propada.
Harguindeguy je v Neuquenu povedal, da se vlada zaveda nauka, ki ga zgodovina nudi. Iz tujih izkušenj se uči, in bo storila vse, da bo svoje poslanstvo izvršila do konca. Politična moč bo ostala v rokah vojske in civilistov, ki jo spremljajò vse dotlej, dokler ne bodo doseženi cilji, ki smo si jih zastavili, je dejal. Dodal pa je še, da sedanji razvoj (bolje, tisti ki ga vodijo) ne bo priznal političnih dedičev, in da se bodo morali vsi, ki bodo hoteli politično nastopiti v prihodnji ustavni dobi, sprejeti bistvene cilje ki jih bo pripravila sedanja vlada, kajti tisti cilji bodo „cilji argentinskega naroda“. Če tega ne bodo storili, jih ne bo „nihče volil“. Izjavil je tudi, da vlada ne bo dovolila delovanja političnih skupin, katerih edini namen bi bil „volilna zmaga v enem dnevu“.
Besede notranjega ministra ponovno zajamčijo 'prvotno linijo in namen oboroženih sil, ko So prevzele oblast. Gospodarsko in socialno obnoviti državo, in jo pripraviti, da bo zrela za demokracijo, ko bo prišel čas političnih volitev. Še vedno pa ostaja kot popolna neznanka vprašanje: kako? In mnogi politični opazovalci menijo, da vladni krogi sami še ne vedo točnega odgovora.
Prav na istem vladnem potovanju, ko je notranji minister govoril o politični bodočnosti, je dr. Martinez de Hoz govoril o gospodarski sedanjosti. Ekonomski minister je, kot navadno, izražal svoj optimizem nad končnim dose-
sodil, da je premil do komunistične infiltracije. Freta je bil še do nedavna smatran kot glavni kandidat, da nasledi Geisela na krmilu Brazilije. Tudi Brazilski vojaški režim, ki se je začel s Cas'telom Brancom, ter nadaljeval s Costa e 'Silva, Garastazu Medici in Gei-selom, prihaja v zaključna fazo, v kateri mnogi napovedujejo demokratizacijo. Frota je baje Bil eden glavnih nasprotnikov te demokratizacije.
in klerikalcev so v volitve posegle še štiri stranke: Samostojna kmečka stranka z avtonomijo Slovenije „bolj v smislu JDS. socialistična z republikanskim načrtom za združitev vseh balkanskih Slovanov; narodno-socialistična s „samoniklim jugoslovanskim socializmom „in komunistična stranka s „sovjetsko de-lavsko;kmečko republiko.“
V tem času borbe — 12. nov. — je bila podpisana v Rapallu mirovna pogodba z Italijo, ki jo je podpisal kot član vlade tudi dr. Korošec. To je precej omajalo položaj SLS v volilni kampanji. Največ zato pri volitvah (kjer so ženskam odvzeli volilno pravico!) ni dobila — kot pred vojno — absolutno večino, ampak samo relativno (36,1%) : SLS 14 poslancev, Samostojna kmečka stranka 8, Jugs, socialistična stranka 6, Komunistična 5, liberalci 3 in narodni socialisti 2.—- Zečevič je mnenja, da je ta neuspeh posledica povojnih razmer, zaradi še ne dosežene predvojne gospodarske moči, zaradi drugih bolj radikalnih strank, socialistov in komunistov, zaradi neugodno rešenih meja, pa tudi nezadovoljstvo s beograjsko visoko politiko iSLS.... (343) ...Z ozirom na število poslancev v ustavodajni skupščini pa je bilo pó volitvah razmerje takole: demokrati 92, radikali 91, komunisti 69, radičevci '50, SLiS skupaj s hrvatsko pučko stranko 27 poslancev. Vlada je pripravila svoj načrt ustave (Markovičev) s 35 okraji Slovenija naj bi obsegala dve okrožji. V popolnem nasprotju s programom SLS, Edini mi-
gom ciljev, ki si jih je njegova ekipa zastavila. V potrdilo je omenjal številke, ki jih ni mogoče zanikati. V osemnajstih mesecih je država znižala zunanji dolg za 1.300 milijonov dolarjev. „Ko smo mi nastopili“, je dejal „je bilo v blagajni komaj '20 milijonov dolarjev. Danes bruto aktiv Centralne banke znaša 3.443 milijone dolarjev in svobodno razpolagamo z deviznim fondom, ki dosega 2679 milijonov dolarjev“. V primeri z prejšnjim letom je vlada državni deficit znižala praktično za 50 odstotkov. Če je v prvem trimestu leta 1976 deficit znašal 13,5% celotne notranje bruto proizvodnje, bo znašal za leto 1977 komaj 3 odstotke notranje bruto proizvodnje. Poudaril je, da je aprila 1976 zvišanje cen na debelo znašalo 920% letno (najvišja številka v vsej argentinski gospodarski zgodovini), je koncem septembra letošnjega leta dosegla „komaj“ 129,4%, kar predstavlja v osemnajstih mesecih znižanje za 800%.
Česa): pa vladi doslej ni uspelo, je ureditev socialnega položaja. Mali človek je še vedno tisti1, ki nosi največjo težo procesa. Kljub 800% znižanja porasta cen, ki ga omenja minister, je inflacija še vedno huda, in glavna žrtev te inflacije so revni sloji, ki jim denar vedno manj zaleže. Vedno več je primerov, ki jih prej Argentina ni poznala, da morata dva, trije ali več članov družine delati (najprej mož in žena, pa še kak otrok), če se hočejo preživljati. Sreča je, in to je eden tistih činiteljev, s katerem se vlada resnično sme postaviti, da vedno bolj izginja brezposelnost. To je bil eden ciljev gospodarske ekipe, in uspel jim je, kljub nasprotnim svetom in prerokbam določenih ekonomistov. Sedaj pa je treba storiti korak naprej. Prav zato je notranji minister (ne gospodarski, kot da bi to bila politična, ne ekonomska poteza) v Nepquenu pozival podjetnike, naj jih tolko ne skrbi ustvarjanje novih službenih mest, marveč naj jih skrbi ustvarjanje bogastva, katerega naj po pravici delijo med svoje delavce. .Nekateri, to že delajo, a drugi ? Če do tega ne bo prišlo prostovoljno, ali ni dolžnost vlade, da odločno poseže vmes, kot je znala odločno poseči drugod?
KUBANSKI PREMIER FIDEL CASTRO je izjavil, da nima namena izvažati svoje inačice komunizma nikamor, niti ne k svojemu otoškemu sosedu. Kaj neki krije s to svojo ponižnostjo?
PRVIČ se je dogodilo, da so se ruska letala približala obali Združenih držav in skušala motiti radarski sistem. Dva težka bombnika, ki sta odletela s kubanskih oporišč, sta fotografirala najnovejši rušilec „Spruance“, in z raznimi ukrepi skušala preprečiti, da bi jih zaznala radarska mreža ameriške obrambe, a seveda zaman.
nister, ki je nastopil proti, je bil dr. K. Kljub temu bi še vztrajal v vladi, pa niso mlajši, v stranki, zlasti „strokoV-ničarji“ (Kulovec, Kremžar, Gosar, Terseglav) nastopili proti s socialnim radikalnejšim republikanstvom... (O tem govori zasebno pismo dr. Korošca podpredsedniku B. Remcu, „najvidnejši o-sebnosti v vodstvu SLS“, ki "je priobčeno na str. 347-48).
Vendar je dr. Korošec sredi decembra izstopil iz vlade in tudi Deželna vlada je odstopila. Dolžnosti predsednika Deželne vlade je prevzel dr. Pitamic.
N.	Pasic se je pogajal z dr. Korošcem za zopetni vstop v novo vlado, pa je dr. K. zahteval: žensko volilno pravico, čim večja volilna okrožja, izločitev prisege kralju, da se omogoči republikanskim strankam sodelovanje pri ustavi (Radiču), predvsem pa slovensko pokrajinsko avtonomijo. Pasic je vse to odklonil, in Korošcu celo zagrozil z „amputacijo“: „Hrvate in Slov. bomo od sebe odrinili, naj se obrnejo, kamor hočejo.“ Tudi škof Jeglič se je ustrašil te grožnje in je zapisal v dnevnik: „Nas bi potem osvojili komunisti: grozno!" (354). Pozneje (358) se je zbal, da „bi prišli pod Lahe.“ In je svetoval realno politiko: zmerno opozicijo.
Tako je koncem 1. 1920 SLS prešla v opozicijo, kar je bila „pogumna in tvegana odločitev", pa vendar „edina pot, da je okrepila omajani položaj v Sloveniji in pridobila spet ugled predstavnice slovenskega ljudstva.“ (351).
(Bo še)
Škofovska sinoda v Rimu
CERKEV SE OZIRA NA MLADINO
Med knjigami in revijami
DR. MOMČILO ZEČEVIČ: SLOVENSKA LJUDSKA STRANKA IN JUGOSLOVANSKO ZEDINJENJE 1917-1921
(Nadaljevanje IV)
Nemirna Tatinska Amerika
BOLIVIJA, MANAGUA IN BRAZIL
aaaaaaaaaaaaaaaaBaaaaaaaaaaaaa«aa!
(52)
■«i1^ fl	_
/itWX m	S«r.«e
BLED — Anesteziologi iz vse Jugoslavije so se zbrali na posvetovanju na Bledu od 22. do 24. septembra. Udeležencev je bilo 350 zdravnikov in nekaj častnih gostov.
ŠKOFJA LOKA — škofjeloški planinci so na Leskovški planini, nekaj sto metrov pod vrhom Blegaša postavili planinsko kočo s 17 posteljami in 40 skupnimi ležišči. Kočo so postavili na pogorišču nekdanje planšarije. Slavnostnega odprtja nove planinske posto-ki pa so imeli nekaj smole — 18. sep-janke se je udeležilo več sto planincev, tetnbra je bilo tam že pol metra snega.
MUTA — Gasilci so slavili 18. septembra 95-letnico ustanovitve Prostovoljnega gasilskega društva. Ob tej priliki so odprli nov gasilski dom, ki so ga zgradili s pomočjo tovarne Gorenje.
ŽIRI — V Žireh je 18. septembra podjetje Kladivar slovesno izročilo namenu novih 2000 kv. metrov industrijskih površin. Kladivar je eno izmed Tozdov Združenega podjetja Strojegradnje, ki ga sestavljajo še podjetja Atmos, Agrostroj, Gostol, Hidrometal, Indos, Kovind, Litostroj, Metalna, Mli-nostroj, Trboveljske strojne tovarne ter Riko. Vsa ta podjetja zaposlujejo 13.100 delavcev.
NOVO MESTO — V Novem mestu se je 10. oktobra pričelo posvetovanje o „kulturi“. Zbralo se je na to prvo jugoslovansko posvetovanje na temo „kultura in splošna ljudska obramba“ nad 400 oseb, ki so poslušali referate, ki so jih pripravili Socialistična zveza delovnega ljudstva, skupnost kultumo-prosvetnih organizacij Jugoslavije, glavni štab Slovenije za ljudsko obrambo in glasilo partije „Komunist“.
LJUBLJANA — Ob zaključku lanskega leta so davčni zavezanci v Sloveniji dolgovali 122 milijonov neporavnanih dolgov. To je okrog 10% vseh ugotovljenih davčnih obveznosti. Lani so tudi v Sloveniji napisali kar 305.787 opominov, največ v mariborski davkariji — 21.700, najmanj pa v Ilirski Bistrici — le 166. Večina opominov je zalegla, vendar je bilo izdanih 44.652 odločb o prisilni izterjatvi.
SLOVENJ GRADEC — Slovenski fotografi so se zbrali na posvet o problemih slovenske fotografije, istočasno pa so tudi odprli tri razstave v prostorih Umetnostnega paviljona. Osrednja
Vladimir Menart avstralskih
„Brez haska ostaja govorjenje o etničnih manjšinah in njih pravicah, če uzakonjeno* ne obstajajo.“ To je izhodišče in temelj Menartovi študiji in zakonskemu preliminarnemu predlogu, za katerega ga je naprosila Zvezna in državna komisija za zakonsko reformo avstralske zvezne države New South Wales.
Vladimir Menart je avstralski vse-ljenec po drugi svetovni vojni, član Narodnega odbora za Slovenijo kot predstavnik Slovenske demokratske stranke; v Sydneyu je pravnik na Vrhovnem sodišču, uradni tolmač in prevajavec ter podpredsednik Sveta za etnične skupnosti —- to je nedržavna ustanova, ki vključuje 400 etničnih organizacij kot pravnih organov.
Njegov zakonski predlog stremi za uzakonjenim priznanjem etničnih skupin, ki doslej zakonito niso opredeljene ne kot izraz ne kot pojm. V Avstraliji * velja angleški zakon, ki tako kot španski pozna le državljanstvo, ne pa tudi narodnosti. Tako ima npr. avstralski radio „tak nestvor in protislovje v svojih oznakah kot je .Jugoslovanski etnični program'.“
Predlog navaja kup težav — upravnih, trgovskih, sodnih, pogodbenih, ju-ridičnih itd. —, katerim je izpostavljen angleško negovoreči vseljenec. S primerno zakonsko ureditvijo bi bile lahko odpravljene, kar bi bil po drugi strani temelj sodobni družbi večih kultur. „Civilizacija lahko napreduje le s prilivom svežih zamisli in zbližan j. Brez etničnih manjšin bi bila Avstralija izpostavljena temni prihodnosti ter družbenemu zastoju in mrtvičenju. Celo mnogoštevilno prebivalstvo samo po sebi ne more zagotoviti napredka. Kitajska je s svojim ogromnim prebivalstvom zavrla napredek za stoletja, ko je zapr-

je bila 19. republiška razstava fotografije, na kateri je bilo prikazanih 339 fotografij 105 slovenskih fotografov in fotografskih amaterjev, posebej sta razstavljala častna člana, mojstra fotografije Oskar Dolenc in Tone Marčan. Za kult Tita pa je poskrbel fotografski urednik Dela Joca Žnidaršič; z razstavo fotografij „o delu in življenju tovariša Tita“.
CELJE — Ob zaključku vsakoletnega obrtnega sejma in zlatarske razstave so 25. septembra v veliki dvorani Narodnega doma razdelili plakete in druga priznanja udeležencem sejma. Vse tri plakete — zlato, srebrno in bronasto je dobila Zlatarna Celje; ;od obrtnikov je najvišje priznanje dobil mizar Jože Kraljič iz Arciina, srebrno Štefan Kobal, bronasto pa obrtno podjetje Vul-kanizacija iz Celja.
LJUBLJANA — V Sloveniji pripravljajo nov zakon o blagovnem prometu. Po novih določilih bo dovoljena tudi zasebna trgovina na drobno. Niso pa povedali, kako visoki bodo davki na zasebno trgovino.
GROSUPLJE — V tovarni Motvoz v Grosupljem so 24. septembra odprli novo tkalnico.
Umrli so od 19. do 25. septembra 1977:
LJUBLJANA: Jakob Cerar, up.; Franc Cimperman, up.; Marija Jeršek r. Knapič, Martin Koler; Franc Ravnohrib; Dominik Doma; Ludvik Žnidaršič, up.; Štefanija Grošek r. Rendič, 84; Leopold Keržič, žel. up.; dr. Ljuba Prenner, odvetnica in slovenska pisateljica, pokopana v Slovenj Gradcu; Stana Klemen, 81; Ana Svetina r. Škerl, 84; Anton Godec, up.; Julija Černivec; Anton Brajer; Magda Kričej r. Aleš; Franc Ribič, up.; Milan Škrbec.
RAZNI KRAJI: Vinko Vodopivec, up. kroj. mojster, Zagorje ob Savi; Stanko Šajn, Knežak; Leopoldina Bajželj, Jesenice; Jože Butara, 64, up., Novo mesto; Jože Zakrajšek, up., Grosuplje; dr. Janez Lovšin, zdravnik, Celje; Miha Dolenc, up., Kamnik; Franc Stare, lesni delavec, Turnišče; s. Terezija - Emilija Janežič, Ilirska Bistrica; Rezi Primec r. Ojstrež, Celje; Otmar Zidarič, 81, Celje; Roza 'Matek, Zidani most; Frančiška Tomažin r. Rant, 84, Kranj; Karol Blažič, Lavrica; Mira Župančič, Dol. Logatec; Jože Matičič, Planina pri Rakeku; Franc Železnik, Zaplana; Albina Pintarič, up. Tržič; Peter Bernik, 54, Črnuče; Angela Ogrinc, Žagna mama, Brežer pri Ribnici; Jože Ostroveršnik, Novo mesto; Alojzija Ambrožič r. Večko, 78, Kamnik; Anton Gantar, Škofja Loka; Martin Tomšič, Tacen.
borec za Ipravice vseljencev
la vrata vplivu drugih kultur.“ Zato je bitne važnosti omogočiti etničnim skupinam ohranjanje lastne kulture in preprečiti nje zator.
Resda priznavajo zdaj politiki zgre-šenost starih zahtev po asimilaciji dru-gorodcev in zagovarjajo mesto nje integracijo v domači živelj. „Razumeti pa je treba, da je v tej zvezi integracija posameznika nemogoča. Integrira se lahko le skupina. Integracija posameznika pa ni nič drugega kot stara asimilacija.“ Zato naj zakon nujno vpošte-va obstoj etničnih skupin, ki tvorijo danes v celotnem zajemu že večino avstralskega prebivavstva. Pravno naj jih definira, jim zavaruje pravico do njihove samobitnosti in omogoči jo ohranjevati.
Za zakonsko reformo predlaga Menart tri skupine: a) pravniški sektor,
b)	sodno prakso in c) zgdeve, ki posebej zadevajo vseljenca. Vse troje je obširno in jasno zajeto s številnimi navedbami pomanjkljivosti in predlogi za izboljšanje __ vse s posebnim ozirom na vse-
1 j enee. Ko govorimo o kulturni dediščini, pravi Menart, mislimo predvsem na narodne običaje in plese, na jezik, zgodovino, književnost. Pozabljamo pa vselej vključiti še zakonodajo in pravne uzance. Po njegovem mnenju bi moral biti vrstni red zamenjan.
Menart je imel tudi več predavanj', pred mnogoštevilnim poslušavstvom (2.000) z zahtevo po obsežnejšem in naglej šem uvajanju etničnih jezikov v osnovne in srednje šole ter s pogumnimi kritikami vladne starokopitnosti. Njegovim prizadevanjem daje sydney-sko časopisje močan poudarek s članki v vseh večjih dnevnikih.
Prizadevnemu rojaku želimo uspeha v njegovi pionirski in pravični borbi.
Obletnica Našega
Slovenska skupnost sanjuškega o-kraja je v nedeljo 10. oktobra praznovala 21. obletnico blagoslovitve Našega doma.
Zjutraj jè bila v sanjuški katedrali sv. maša, ki jo je daroval msgr. Anton Orehar in pri kateri je pel Mladinski pevski zbor. Pri pridigi je msgr. Ore-, har med drugim rekel:
Vse delo je treba opraviti v redu
Ob obletnici gledate nazaj na osebe, ki so delale in dosegle uspehe v svojo požrtvovalnostjo. Zahvaliti se hočete Bogu, ki vam je pri delu pomagal. Priznali boste pomanjkljivosti, ki jih napravimo vsi, največ tisti, ki ne delajo.
Pri pogledu v prihodnost je treba narediti in upoštevati načrt: skrbeti je za versko in kulturno življenje, narodno vzgojo in gospodarske temelje vseh ustanov. Skrbeti je treba za raven naših prireditev in njih število, da ne bo preveč trpelo naše skupno in družinsko življenje. Ponovno je poudariti važnost urnika in trajanja naših skupnih prireditev, da ne izpostavimo moralni nevarnosti posebej naših mladih. Nujno je, da se Domovi svobodno v tem pogledu dogovorijo in resno dogovorjeno besedo izpolnijo, da ne bo trpelo naše skupno življenje. Ni zadosti mladino zbirati, treba jo je oblikovati in ohraniti. Ohraniti je treba pravo somerje verskih, kulturnih in družabnih prireditev, ki so vse potrebne. Delo, danes v redu' opravljeno, nam pripravlja srečno bodočnost posameznikov, družin in vse skupnosti.
Po sv. maši so se prisotni napotili v Naš dom. Dviganju zastav so sledile pozdravne besede predsednika Doma Staneta Mustarja. Predstavnika mladine Anica Groznik in Franci štru-belj sta se zahvalila vsem, ki so pripomogli, da more Naš dom slaviti to o-bletnico. Dušni pastir dr. Alozij Starc je omenil tri najpotrebnejše stvari: živa povezava z Bogom, z rojaki iz San , Justa in z vsemi rojaki v Argentini. „Živimo v dobi silnega razkristjanje-nja, v času, ko mnogi mislijo, da ni več moderno biti veren. V kraju, ko se ti in in oni vtapljajo v valovih nevere. Rešila nas bo le živa vez z Bogom.. . čim bolj bomo povezani, čim močnejša bo naša ‘farna skupnost’, tem srečnejši bomo ... Ta trojna povezava bo zagotovitev naše rasti. Bo boroštvo, da ne bomo klavrno utonili, pač pa še dolgo priče vernosti in podjetnosti slovenskega človeka na južni polobli.“ — Ob koncu pa je zapel šolski zbor, katerega vodi Anica Mehle, ob spremljavi s citrami g. Dacarja.
POPOLDANSKI PROGRAM
Prireditev v dvorani Našega doma je pričel predsednik Mustar s pozdravom vseh navzočih in nadaljeval: „Dom smo dogradili, za kar gre hvala Bogu. Sedaj nas pa čaka še težja naloga: napolniti ga. Da danes toliko naraščaja obiskuje Dom, se je treba vsekakor zahvaliti vzgojiteljem. Kako bo v bodoče, je pa odgovornost vseh. Da bomo zmogli to nalogo, je potrebna združitev vseh, mladih in starejših.“ Nato je povabil k besedi slavnostnega govornika Boža Stariha.
Govor Boža Stariha
Obletnica Našega doma je naš slovenski praznik pa tudi priložnost, da pregledamo storjeno delo in napravimo načrte za bodočnost. Gotovo je tukaj bogato slovensko življenje in delavna „sanjuška srenja“, ki se zbira v tem Domu.
Naravno je, da ste si zbrali za ta veliki dan geslo pesnika Franceta Balantiča, katerega ime nosi tudi šola vaših otrok: Svobode bi napil se kot medice.
Mladi pesnik, ki je 23. novembra 1943 zgorel v Grahovem, je bil eden izmed nas, ki je čutil in mislil kot mi.
S svojim krikom po svobodi je izrazil pač najglobljo težnjo zatiranega naroda. Svoje mlado življenje je daroval za svobodo. Svoboda je največji dar, ki ga je Bog podaril človeku, in človek brez svobode je suženj. Slovenci nimamo slavnih vojskovodij, ki bi v najtežjih trenutkih stali narodu ob strani. Imeli smo, imamo in upamo, da bomo imeli tudi v bodoče velikane duha, med katere po pravici štejemo naše pesnike in pisatelje. Oni so tisti, ki so nam dajali vero v svobodo in narodno vstajenje.
Bežen pogled nazaj v zgodovino prve svobodne slovenske države* ko so svobodni slovenski kmetje volili domače kneze, je gotovo primer, ki ga ne more pokazati noben narod v Evropi. Pojem svobode je bil tako vcepljen v slovenskih svobodnjakih, da je življenje brez svobode pomenilo smrt. Zato je naš narod tisočletno suženjstvo veliko bolj občutil jkot_ drugi narodi. Tolda krik po svobodi ni umrl. In ta krik trpljenja in upanja je v določenih trenutkih z nezadržano silo izbruhnil na dan.
Slovenski svobodnjaki, spremenjeni'v nemške tlačane, se niso mogli sprijazniti s svojo kruto usodo.
In kaj so kmečki upori? Ali niso krik zatiranega in teptanega slovenskega kmeta? In njegovo upanje? In sanje o svobodi?
če nam je Ilirija ob času dala samo drobec svobode, se je je naš prvi slovenski pesnik Valentin Vodnik oklenil z vsem srcem.
Pomlad narodov je vnela dunajske in graške slovenske študente, da so postavili zahteve po zedinjeni Sloveniji. Skoraj istočasno je France Prešeren, naš največji slovenski pesnik, zapel Zdravico, ki v pesniških besedah izraža naš pravi politični program.
V tem blesku skoraj nezaznatne svobode smo dobili tudi svoj narodni simbol — našo slovensko zastavo.
Letos obhajamo 60-letnico majniške deklaracije. Ta deklaracija, ki je postala izhodišče velikega narodnega gibanja, ki je zajelo vse ljudske plasti
sloma v Sasi Justa
in seglo do zadnje gorske vasi — tudi to je bil en sam krik po svobodi, krik zatiranega naroda, ki je tisoč let f’’oel in hlepel po soncu svobode. Nav dušenje, s katerim so Slovenci zbirali podpise za Majniško deklaracijo, je bilo nepopisno. Med ljudi je prišel neverjeten pogum. Brez strahu so nosili znak deklaracije — lipovo vejico in bršlja-nov list. Avstrijska vojska in orožni-štvo proti temu ljudskemu navdušenju nista mogla napraviti ničesar. Narod je zahteval svojo pravico. Mera trpljenja je bila prepolna. (Poklonimo se mi v tem trenutku trem velikanom: dr. Janezu Evangelistu Kreku, očetu Majniške deklaracije, ki je kakor Mojzes stal pred narodom; dr. Antonu Korošcu, voditelju slovenskega naroda, ki je prebral deklaracijo v dunajskem parlamentu in nadškofu Antonu Jegliču, ki jo je prvi podpisal.
Posebej pa vsemu slovenskemu narodu, ki je kljub abstrijskim bajonetom pokazal tako veliko civilno junaštvo in željo po svobodi.
Po kratkem obdobju prve Jugoslavije, kjer je dr. Korošec stalno stal na braniku slovenske svobode, je s pričetkom druge svetovne vojne začelo eno najhujših obdobij naše slovenske zgodovine .. .
Revolucija. Stali smo na prelomnici časov in idej. In kaj so predstavljali slovenski domobranci? Bil je to en sam krik slovenske mladine. Krik po svobodi. Ta volja do svobode je bila tako močna, da so ti fantje prenesli vse žrtve in žrtvovali svoja mlada življenja v eni največjih tragedij slovenskega naroda — v genocidu. Je to največji zločin, storjen v naši zgodovini. Tisoči so darovali svoja mlada življenja za pravo svobodo slovenskega naroda.
In mi, politična emigracija? Mi vsi, ki smo se svobodno odločili in sprejeli nase težko breme emigrantov? Če bomo zvesto in vztrajno delali s tem, da mi zdomski Slovenci po vseh delih sve-
Nezadržno se pomika čas ter posameznikom in skupnosti piše letnice. Kadar je to nova doba sejanja in obdelovanja na polju našega zdomskega šolstva, in ta obsega petindvajset let, upravičeno govorimo o uspeta, o sadu.
Vrsti dosedanjih srebrnih jubilantk — Jegličevi, Rožmanovi, Slomškovi in Balantičevi šoli — se je pridružila letos Baragova šola v Slovenski vasi. To lepo obletnico je želela proslaviti v krogu svojih krajevnih rojakov in vodstev pa v družbi ostale družine slovenskih šol v Buenos Airesu ter svojega dragega „dedka“ — pisatelja Mirka Kunčiča.
Prireditev je bila v soboto 8. oktobra zvečer v krajevnem Domu. Potekla je v prijetnem domačem vzdušju pa obenem slavnostnem razpoloženju kot vreden izraz resnega petindvajsetletnega dela šole1. Pozdravnim besedam predsednika odbora staršev g. Sreča Urbanije je sledila kot uvodni akord pesem otroškega zbora; čista in zlita, marljivo in vztrajno delo pevovodkinje ge. Zdenke Janove. Pesmic, deklemacij in folklornih plesov so nadrobili otroci nižjih razredov ob vodstvu svojih mladih učiteljic. Slavnostni govornik prof. Dušan Šušteršič je dal v prvi vrsti duška hvaležnosti: do prvih dveh „oračev“ šole pri Sv. Jožefu — g. Janeza Hladnika in učitelja Martina Mizerita, gospodov lazaristov, dolgoletne voditeljice Baragove šole ge. Zdenke Janove ter vsega učiteljstva, ki se „za 'božji Ion“ posveča sejanju slovenske besede in ljubezni do nje. Otrokom je v pravljici osvetlil vrednoto —• postati dober človek. Kot predstavnik „družine“ slovenskih osnovnih šol v Argentini je izrazil voščila referent g. France Vitrih. Vstavil jih je v okvir obletnice smrti vélikega Janeza Evangelista Kreka, misijonarja Barage in pomembnega Slomškovega govora o materinem jeziku. Poleg slovenskega šopka je izročil ge. Janovi s posvetilom vsega učiteljstva dr. Brumnovo knjigo „Srce v sredini“. Zahvale
SLOVENCI V
BUENOS AIRES
Sestanek zbora zaupnikov SKD — SLS
V nedeljo 16. t. m. je bil v mali dvorani 'Slovenske hiše sestanek članov Zbora zaupnikov iSKD—Slovenske ljudske stranke iz velikega Buenos Airesa. Ob lepi udeležbi je začel sestanek g. Brula Janez, član načelstva, namesto odsotnega podpredsednika Pavla Fajdiga.
G. Brula je po uvodnih besedah pozdravil vse zaupnike in posebej načelnika stranke Miloša Stare, ki je prestal srčni napad v prvih dneh avgusta in se mu je stanje tako zboljšalo, da se je udeležil sestanka. —
Nato je Rudolf Smersu poročal o volitvah, s katerimi so bili na izpraznjena mesta v zboru izvoljeni novi zaupniki. Sledilo je poročilo o političnem položaju, ki ga je podal Miloš Stare. Izčrpno je podal pregled položaja v svetu, predvsem v zvezi z jugoslovanskim problemom. Analiziral je položaj v emigraciji, tako v slovenski, hrvaški in srbski. Zanimivo je bilo poročilo o delu Narodnega odbora za Slovenijo, kakor tudi o delu posameznih članov NO. Navzoči zaupniki so poročilo sprejeli z odobravanjem.
Na koncu se je razvila debata, v kateri je bilo tudi sklenjeno, da naj bi bil naslednji sestanek zaradi raznih aktualnih vprašanj že prihodnji mesec. Predsedujoči Janez Brula je nato zaključil uspeli sestanek.	j. r.
ta govorimo in se borimo za svobodo, dajemo moralno oporo našim molčečim bratom in sestram v domovini.
Ko mi v tujini ohranjamo našo slovensko krščansko skupnost in kulturo, ohranjamo značaj svojega naroda. Na ta način dokazujemo bratom v domovini, da smo kljub svobodi, v kateri živimo, skupaj z njimi v bolečinah in trpljenju.
Ljubezen in zanimanje za našo trpečo domovino naj med nami ne usahne. Verujemo, da ima zaradi nezlomljive življenjske sile, visoke kulturne ravni in tisočletne krščanske civilizacije slovenski narod po narodnem in mednarodnem pravu pravico do svobodne države.
Zato bo žarek upanja, ki ga slovenska emigracija posreduje tistim, ki trpijo, blagoslov onim, ki skupaj s pesnikom kličejo: Svobode bi napil se kot medice.
Sledila je akademija. Za to priložnost je Frido Beznik izbral in naštudiral pesnika Hribovška in Balantiča, ki spadata v isto generacijo, čeprav je tako različna njuna poezija. Iz njunih del je izbral pesmi, ki so značilne za-pju in jih na svoj način sestavil v enoto, ki ji je načeloval Balantičev verz: „Svobode bi napil se kot medice.“ Te pesmi so prav dobro podajali deklama-torji Kristina Jereb, Nuška Belič, Metka Markovič, Marko Mustar, Janez Krajnik, Blaž Miklič in Franci Štru-belj. Mladinski zbor pod vodstvom Andreja Selana je povezoval točke s svojim ubranim petjem. Med vso akademijo so padali na steno diapozitivi s slovenskimi pokrajinami (Jože Tomaže-vič), ki so povsem mirno in neprisiljeno izpopolnjevali prizor. iSvoj delež k uspehu so tudi doprinesli prilični lučni efekti '((Janko Malovrh in Janez Strabei j ).
V pohvalo in priznanje je izzvenel navdušen aplavz gledalcev, ki so nato ostali del večera preživel ob pogovoru, ansambel pa je poskrbel za plesno glasbo.
in cvetja je bila deležna tudi njena mati ga. Virantova za velik delež tihe pomoči.
Krono večera je v sporedu pomenila krstna uprizoritev šaljive detektivske zgodbe „Škratec Rogatec“, ki jo je bil kot povest posvetil Mirko Kunčič „njim, slovenskim učiteljicam in učiteljem v tujini, ki kot skrbni vrtnarji za božji Ion cepijo mladike, da bi v njihovih koreninah . pognal žlahten sok, in tako posredujejo to našo materinščino iz roda v rod.“ Spretno jo je dramatizirala ga. Z. Janova. V živahni in temeljiti izvedbi mlajših in večjih moči je dosegla — v režiji ge. Janove in Radojce šušteršičeve — najboljši uspeh. Njena ponovitev v začetku prihodnjega šolskega leta bo to gotovo potrdila.
Odrski del prireditve je sklenil predsednik Odbora staršev s čestitkami in zahvalo ter izročitvijo cvetja vsemu sedanjemu krajevnemu učiteljstvu Baragove šole: Gospema Zdenki Janovi in Radojci šušteršičevi, g. Janezu Petku ter gospodičnam Mimo Bokalič, Jolči Celare, Mariji Hočevar, Ani Koprivnikar, Ani Sušnik in Janji Šušteršič. S plodnimi mislimi o potrebi slovenskih šol je navzočim staršem osvežil zavest, ki je sredi današnjega vrveža življenja v nevarnosti, da ovene, šolski otroci so hoteli s šopki pozdraviti tudi pisatelja Mirka Kunčiča in soprogo prvega učitelja Baragove šole, nepozabnega g. Martina Mizerita.
Vsi navzoči so bili deležni pogostitve, med katero so nekdanji učenci šole pozdravili z besedami, cvetjem in darilom svojo dolgoletno voditeljico šole gospo Janovo. Slavljenka jim je v zahvalo izrazila toplo željo: da bi ostali vedno zelen vršič na zdomski veji naše slovenske lipe: misel*, ki se je izražala tudi na okrašenem odru.
S sv. mašo naslednji dan, v nedeljo 9. oktobra, je Baragova šola v Slovenski vasi dopolnila jubilejno slavje.
AR G E N TI N I
RAMOS MEJIA Goršetov večer
Slovenska kulturna akcija se je odzvala vabilu 'Slomškovega doma in je v soboto 8. oktobra pripravila prikaz u-metnin kiparja osemdesetletnika Franceta Goršeta. Zbrane ljubitelje in spo-štovalce umetnika je pozdravil predsednik SKA dr. Tine Debeljak, življenjsko pot umetnika pa je prikazal Lojze Re-zelj. Nato so bili prikazani diapozitivi Goršetovih umetnin in dva filma o njegovih delih v Združenih državah in Kanadi. Lep in uspel večer, kakršnih bi si še želeli.
Odbojkarski turnir SFZ in SDO
Krajevna odseka Slovenske fantovske zveze in Slovenske dekliške organizacije sta v nedeljo 28. avgusta pripravila celodnevni odbojkarski turnir, kjer so sodelovali vsi odseki Vel. Buenos Airesa. Turnir sta vodila krajevna športna referenta Ivan Smole ml. in Saša Zupan. Lep pomladanski dan je privabil mnogo mladine iz vseh krajev^v Slomškov dom, kjer so se po sv. maši pričele tekme. Rezultati tekem med odseki SFZ so bili tile: Morón 0 — Ramos Mejia 2, Slovenska vas 1 — San Justo 2, Ca-rapachay 0 — 'San Martin 2, San Justo 2 — San Martn 0, San Justo 1 — Ramos Mejia 3. Prvo mesto je zasedla e-kipa odseka Ramos Mejia in prejela pokal. Pri dekletih pa so prvo mesto zasedle članice iz San Martina, posame-(Nad. na 4. str.)
GB
Nov sad na zeleni veji naše skupnosti
25-LETNICA BARAGOVE ŠOLE V SLOVENSKI VASI
M. B.
RAMOS MEJIA (Nad. s 3. str.)
zni rezultati pa so bili naslednji: Ramos Mejia 2 — Carapachay 0, Slovenska vas 0 — 'San Martin 2, Morón 2 — San Justo 0, San Martin 2 — Morón 0, Ramos Mejia 1 — -San Martin 2. Kako je odbojka med našo mladino priljubljena, je pokazalo navdušenje navijačev, ki so krepko navijali za posamezna moštva. V večernih urah pa je Slovenski inštrumentalni ansambel s prijetnimi melodijami zabaval mlado občinstvo.
SAN MARTIN Sanmartinska tombola
Sanmartinska tombola je bila v nedeljo 2. oktobra popoldne in je — kakor se to dogaja vsako leto — privabila tudi letos zelo veliko število igralcev te zanimive igre. Lojze Rezelj je začel klicati številke ob 16 in z njemu lastnim humorjem vodil igro do zaključka. Napetost je bila največja ob pričakovanju prvega dobitka — opreme za sprejemnico ali dnevno sobo v vrednosti 15 milijonov starih pesov, katerega je zadela gospa Helena Dimnikova roj. Hladnik, ki je poklonila Domu 5 milijonov pesov. Drugi dobitek — kolo — je zadela hrvatska rojakinja gdč. Viktorija Bilan iz -San Isidra. Razdeljenih je bilo 50 tombol in 150 činkvinov. Po končani tomboli je bila ljudska veselica s sodelovanjem Slovenskega mladinskega ansambla.

TRETJI DEL ŽIVLJENJEPISA ŠKOFA ROŽMANA JE IZŠEL
Iz Koroške smo dobili sporočilo, da je pri Mohorjevi družbi izšel 3. del življenjepisa škofa Rožmana. To veliko de: lo je končal pisec življenjepisa rev. dr. Kolarič prav v času, ko je izpolnil, 75 let. Kljub slabemu zdravju je vztrajal 14 let pri delu za oblikovanje vernejše podobe škofa Rožmana. Tretja knjiga, ki je pravkar izšla, je po vsej verjetnosti najpomembnejša. Obsega nad 1.000 strani. Od teh 877 besedila Dr. Kolariča, vključno 171 strani opomb. DO strani je dokumentov in dve tiskarski poli slik.
Za to izredno in nad vse pomembno delo izrekamo dr. Kolariču vse priznanje in zahvalo. —-
Cena 3. knjigi je 494 šilingov ali 28 dolarjev. Cena v argentinskih pesih bo določena, ko pošiljka knjig pride v Buenos Aires.
NAROČNIKOM SVOBODNE SLOVENIJE
I
Kakor vsi listi, posebno emigrantski, je enako Svobodna Slovenija v finančnih težavah. -Inflacija v Argentini je dosegla znatno višji odstotek, kot smo predvidevali pri določanju naročnine za tekoče leto. Da rešimo ta problem, prosimo, da naročniki, ki še niso plačali naročnine, to storijo nemudoma in prostovoljno dodajo k naročnini vsaj 20% za presežek inflacije. Tako naj plačajo 4.200 (420.000) tišti ki prejemajo v skupinah, tisti ki prejemajo po pošti pa 4.400 (440.000) pesov. —
Vsako odlašanje -plačila naročnine gre v škodo lista. Za razumevanje vnaprej hvala.
Uprava Svobodne Slovenije.
PO ŠPORT1VEJH svetu
JUGOSLOVANSKA KOŠARKARSKA ekipa je na 20. evropskem prvenstvu tretjič zapored osvojila zlato medaljo. V predtekmovanju je sicer v svoji skupini izgubila z ekipo ČSSR in zasedla le drugo mesto. Toda v finalnem tekmovanju je premagala Italijo in v tekmi za prvo mesto še Sovjetsko zvezo. Italijani so se po svoji zmagi nad Sovjetsko zvezo že razglašali za prvake, pa končno niso dobili niti bronaste medalje. V tekmi za tretje mesto jih je premagala ČSSR. Končni vrstni red je: 1. Jugoslavija, 2. Sovjetska zveza, 3. oSSR, 4. Italija, 5. Izrael, 6. Bolgarija,
7.	Nizozemska, 8. Belgija, 9. Španija, 10. Finska, 11. Francija, 12. Avstrija.
NA JUGOSLOVANSKEM pozivnem turnirju v namiznem tenisu je v Dugi Resi -pri Karlovcu osvojil prvo mesto Zoran Kosanovič, ki je premagal vse nasprotnike. Slovenijo sta zastopala Danilo Klinger iz Ljubljane, ki je zasedel 10. mesto s 4 zmagami in sedmimi porazi, 12. pa je bil mladi Iztok Frank (Maribor), ki je najboljši mladinsk i-gralec Jugoslavije. Ta pa kljub blestečemu mladinskemu naslovu še ni bil kos nobenemu izkušenejših igralcev.
NA KOLESARSKI DIRKI Tour de L’ Avenir, ki poteka vedno istočasno s Tour de France, in kjer nastopajo mladi amaterski kolesarji, je prvo mesto zasedel belgijski kolesar Schepers; med jugoslovanskimi tekmovalci na tej dirki je bil najboljši -Slovenec Ropret, ki je zasedel 13. mesto.
NA 4. MLADINSKIH IGRAH, ki so bile končane 25. septembra v Gorici, je
PROSLAVA SLOVENSKEGA NARODNEGA PRAZNIKA 29. OKTORER in
dneva slovenske zastave
bo v soboto, 29. oktobra v Slovenski hiši
Spored:
ob 19.15 sv. maša v cerkvi Marije Pomagaj - daruje msgr. A. Orehar. ob 20 v dvorani: 1. Beseda mladih — gdč. Katica Cukjati - 2. Govor univ. prof. dr. Milana Komarja
3.	Dramatski prizor „Srce v sredini“ ob dOletnici majniške deklaracie in smrti dr. J. Ev. Kreka. Spisal dr. Tine Debeljak, režija Maks Borštnik
4.	Slavnostna večerja.
Prijavite čimprej svojo udeležbo pri tej veliki narodni manifestaciji.
Vstopnice za proslavo in večerjo se dobe v vseh Domovih in v Du-šnopastirski pisarni.
Pripravljalni odbor
ESLOVENIA LIBRE
Editor responsable: Miloš Stare Redacción y Administración: Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires, Argentina T. E. 69-9503 Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
Argentino Correo Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 6775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N* 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N* 1.362.266	
ainiiliHIHil
Obvestila :
SOBOTA, 22. oktobra:
SKAS — predavanje prof. dr. Milana Komarja v okviru študijskega ciklusa ob 16. uri v Slovenski hiši. (En teden preje kot je bilo objavljeno).
VIII. kulturni večer SKA — srečanje s p. Romanom žužkom SJ, profesorjem Vzhodnega Inštituta v Rimu. Vprašanja in odgovori.
NEDELJA, 23. oktobra:
Misijonsko-Baragova proslava ob 16.
uri v Slovenski hiši.
SOBOTA, 29. oktobra:
Proslava Narodnega praznika in dneva slovenske zastave v Slovenski hiši: ob 19 sv. maša v slov. cerkvi Marije Pomagaj; ob 20 proslava v glavni dvorani in slavnostna večerja.
Zveza slovenskih mater in žena se
zahvaljuje vsem slovenskim domovom, ki so na materinski dan počastili našo slovensko mater za njegovo požrtvovalno delo v družini.
*• n m« « »•«4i»e,»r»e»r	«(me
■ ©SREDNJA HIŠA:
J LOMAS DE ZAMORA.
■
■
I Av. Hipólito Yrigoyen 8854/62 Tel.; 243-2291
m
«
s
(med Boedo in Sàenz)
ekipa Slovenije zmagala že tretjič zapored v troboju med Slovenijo, Koroško in Furlani jo-Jul j sko Krajino. Slovenci so zasedli drugo mesto v atletiki, tenisu in košarki, bili pa so prvi v namiznem tenisu, rokometu in streljanju. V skupni oceni je Slovenija dobila 20 točk, Furlanija 16 in -Koroška 12.
PODRUŽNICE:
EZEIZA
Ruta 205 (nasproti postaje) Tel. 295-1197
C. SPEGAZZINI
Av. 25 de Mayo 136
SAN JUST©
Almafuerte 3230 (eno kvadro od občine)
LOMAS DE ZAMORA
Hipólito Yrigoyen in Lapriđa
Vse za dom
Pohištvo
Dekoracije
* DDiHitii a» n »«sr« *«•« s	amu
Peter Tobija
Zgodba o Mojstru, Sliki In razbojniku
Učenci so se globoko priklonili pred sivolasim Modrecem in najstarejši je spregovoril v imenu vseh:
, „O, Modrec, ne zameri, da te motim v razmišljanju z vprašanji, ki nam jih narekuje naša neizkušenost.“
In ko je starec dobrohotno prikimal, je učenec nadaljeval:
„Velik nemir se je polastil naših src. Nekdo je zapisal: Vsa oblast je od Boga, drugje pa smo brali: Tiranska oblast ni od Boga. Mar gre resnično za nasprotje? V razgovoru nismo našli odgovora. Prosimo te — razjasni naš dvom/
Modrec je povabil učence naj sedejo okrog njega in rekel:
„Sprašujete, a odgovor že nosite v svojih srcih, čeprav ga morda ne razumete. Naslednja zgodba naj pomaga, da vam postane jasno, kar je Se zamegljenega.“
„Mojster je naslikal prekrasno ' podobo in podaril ljudstvu v splošni blagor in srečo. Ljudstvo jo je z vso častjo spravilo v Galerijo, kjer so jo pod vodstvom izbranih oskrbnikov lahko občudovali vsi.
Nekega dne pa pridivja iz gozdov razbojnik Toti s svojimi pajdaši, pobije brambovce in stražarje ter se polasti slike. Obesi jo v skrito sobico sredi Gradu, od katere ima ključ le on. Kadar ga ljudje vprašajo, kje je podo-
ba^ ki jo je Mojster naredil zanje, jim razbojnik Toti odgovarja: „Jaz imam sliko — vi imate mene! — Kaj se pritožujete?“
Odgovor prepriča nekatere, da ne ugovarjajo, tu in tam pa se le zasliši glas: „Mar nismo svobodni ljudje, da bi smeli sami skrbeti za sliko ?“
Tedaj pa zavpijejo pajdaši:
„'Saj ste svobodni! -Svobodno jeste in pijete, svobodno se množite in ženite. Kaj še hočete? Zahvalite se raje poglavarju T-otiju, ki vam dovoli, da ste lepo siti in na toplem.“
Čez čas pa se je le odpravilo odposlanstvo najbolj drznih v Grad in ponizno prosilo, naj bi razbojnik Toti vrnil Sliko v Galerijo, da jo bodo mogli videti vsaj otroci.
„Imam jo — moja je!‘‘ je bil odgovor.
„In če bi zagrozili s silo?“ je šepnil eden od poslancev. Pa so se ostali poslanci zgrozili bolj kakor razbojnik sam, ki se je na nasilstvo dobro spoznal.
„Slika je Mojstrova! Spoštujte jo! Kdo bi si jo upal prenesti z neveščimi rokami,“ je dejal eden.
„Zunaj dežuje! La h/o se zmoči!“ je svaril drugi.
„Premočno je zastražena; pa saj je preprosti ljudje ne bi niti razumeli, naj ostane, kjer je,“ je ugotovil tretji, in
NEDELJA, 6. novembra:
25. mladinski dan, ki ga organizirata odbora SDO-iSFZ na Slovenski Pristavi.
SREDA, 9. novembra:
Zveza slov. mater in žena bo imela redni občni zbor z izvolitvijo predsednice. Začetek ob 16. uri.
SOBOTA, 12. novembra:
Nagradno tekmovanje v znanju za
slovensko ljudsko in srednješolsko mladino ob 16. uri v veliki dvorani Slovenske hiše. Organizira Kreditna zadruga Sloga.
NEDELJA, 13. novembra:
Slovenski dom Berazategui praznuje enajsto obletnico svoje ustanovitve.
sicAD vabi vse akademike in peto-šolce na družabni večer, ki bo v soboto
22.	oktobra na kinti Sloga. Pričetek ob 18 uri.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Seja šolskega odseka Zedinjena Slovenija bo v sredo, 26. oktobra ob 20. uri v Slovenski hiši. Vsi lepo vabljeni!
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1977
za Argentino: $ 3.500.— (350.000), pri pošiljanju po pošti $ 3.600.— (>360.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avionsko pošto 24 USA dol.; obmejne države Argentine 18 USA dol.; Avstralija 30 USA dol.; Evropa 27 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 18 USA dol.
Talleres Graficos Vilko S.R.L., Estadoe Unidos 425, 1101 Buenos Aires, T. K. 33-7213.
Prof. dr« JEAN \ JESUS KLASNIM.
m
a
S	Specialist za ortopedijo
in travmatologijo
■
m
; Marcelo T. de Alvear 1241, pta. baja Capital Federal Tel. 41-1413
■
: 0~dinira v torek, četrtek in soboto •
; od 17. do 20. Zahtevati določitev :	ure na privatni telefon 628-4188. ’
Ker se letos cerkveno praznovanje praznika Vseh svetih in spomin vernih duš na pokopališčih vrši v nedeljo 30. oktobra, smo prestavili slavje Pri-stavskega dneva na poznejši -čas. Datum -bomo v krateteni sporočili.
Društvo Slovenska Pristava
JAVNI NOTAR
FRANCISU© HAUL CASCANTE
Escribano Publico
Cangallo 1642	Buenos Aires
Pta. baja, ofic. 2
T. E. 35-8827
V SOBOTO, 22. OKTOBRA, OB 20. URI
PEVSKO-GLASBENI FESTIVAL
v Slovenski vasi
Sodelujejo: krajevni zbori ob spremljavi glasbe
.-«laHIIIIIHIIIIIHMIIHIHIia
tako ni bilo treba razbojniku niti braniti slike, ki jo je bil ukradel. Njena lastna dragocenost in mlačnost ljudstva sta jo obsodili, da je še naprej visela v vlažni sobici za zaklenjenimi vrati in se kvarila.
Starši so pravili o njej otrokom, ti pa so jo- pomešali v svoj svet pravljic ter mislili, da je bilo vedno tako.
„In če jo razbojniku Totiju ukrade še večji razbojnik?“ se nekega dne spomni bosopet otročiček...
Pa so oropani ljudje molili za zdravje in dolgo življenje razbojnika, ki je sedel na tronu in zadovoljno gledal Sliko, katero je naslikal Mojster za ljudstvo. To pa se ni zavedlo, da bi jo moglo gledati vsak dan — če bi le resnično hotelo.“
Modrec je za hip pomolčal, pogledal po učencih in nadaljeval:
„Prav tako je tudi oblast, kot del naravnega reda, od Boga dana ustanova. Kadar pa se tiran oblasti krivično polasti in jo nato uporablja v dobrobit le sebi in svoji skupini, na škodio ljudstva, nad njo nima nobene pravice. Dolžnost ljudstva je: vzeti tiranu o-blast!“
Modrec je obmolknil in obsedel z zaprtimi očmi.
Najstarejši učenec si je drznil prelomiti sveti molk in je vprašal:
„Kako?“
Starec ga je pogledal z globokim pogledom in rekel:
„Modro sprašuješ, a to dragi moj, — je že druga zgodba...“
Iz domovine je dospela žalostna vest, da je v 93 letu starosti umrla, dne 8. oktobra 197l7, moja' ljuba mama, gospa
Ana Matičič roj. Lah
Bog ji daj večnega miru in pokoja.
Žalujoči:
Sin inž. Anton Matičič z ženo Lino, vnuk Tomaž z ženo- Silvo ter ostalo sorodstvo.
17. oktober 1977, Buenos Aires, 'Slivice, Unec,
Cerknica, Postojna, Žeje in Ljubljana.
KDO VE - KDO ZNA?
MLADINA! POKAŽI SVOJE ZNANJE!
o vsem, kar se učiš v slovenski šoli.
12. novembra v Slovenski hiši.
_	'	I
Prijave pri slovenskih učiteljih ali profesorjih in v pisarni Kreditne zadruge SLOGA — Bmé. Mitre 97, Ramos Mejia, v uradnih urah. ■Čakajo te milijonske nagrade...
V SLOGI JE MOČ !
PONOVNO PRIPOROČAMO: PREDNO NALOŽITE SVOJE PRIHRANKE ALI VZAMETE POSOJILO DRUGOD,
VPRAŠAJTE ZA POGOJE PRI NAS! NE BO VAM ŽAL!
KREDITNA ZADRUGA „SLOGA« z. z o. z.
Bmé. Mitre 97	Ramos Mejia
Uradne ure: ob ponedeljkih, sredah in petkih od 15. do 19. ure.