36 Vrhniški razgledi Janez Kos TALCI Z VRHNIŠKEGA OBMOČJA 1941-1945 Nemški okupatorji so v letih 1941–1945 ustrelili ali obesili 2505 mož in žensk, ita- lijanski pa so ustrelili od aprila 1942 do septembra 1943 152 mož. Skupaj je, po ob- javah okupatorjev, na moriščih padlo 2657 žrtev za dejanja narodnoosvobodilnega boja, ki jih niso osebno storili. Njihove usmrtitve so javno razglasili s plakati in v časnikih1. Te žrtve imenujemo talci. Po navodilih berlinskega glavnega držav- nega varnostnega urada 30. junija 1941 je bilo treba »nasilnike, saboterje in plenilce« na Spodnji Štajerski, Južni Koroški in na Kranjskem »le tedaj predložiti za posebno obravnavo, če je delikt posebno pomem- ben in je posebna obravnava iz varnostnih policijskih vzrokov za prestraševanje pre- bivalstva neodložljivo potrebna. Če zločina ali sabotaže ali podobnega primera ni mo- goče povsem razjasniti in se storilca ne da dognati, je mogoče predlagati kot talce tudi do dvajset oseb za posebni postopek. Kot talci pridejo v poštev za posebni postopek predvsem tiste osebe, ki so politično ali kri- minalno zelo obremenjene, ali pa pripada- jo življenjskemu krogu domnevnega storil- ca. Toda tudi, če je storilec znan, je mogoče kot talce predlagati druge osebe, če je to potrebno iz preventivnih razlogov.«2 Nemški okupatorji so na območju okupi- rane Spodnje Štajerske ustrelili in obesili 1728 mož in žensk, na območju okupira- ne južne Koroške in Kranjske (tj. na ob- močjih sedanje slovenske Koroške in na Gorenjskem) 777 mož in žensk; italijanski okupatorji pa so na območju Ljubljanske pokrajine, ki je zajemala tudi območje Vrhnike, ustrelili 152 talcev. Nemški in italijanski okupatorji so največ talcev usmrtili leta 1942. Talci vrhniškega območja so bili ustreljeni v vseh treh okupiranih slovenskih pokra- jinah. Na območju vrhniške občine – ki je leta 1968 zajemalo kraje: Vrhnika, Stara Vrhnika, Podlipa in Smrečje, Ligojna, Drenov Grič, Lesno Brdo, Log, Dragomer, Lukovica, Bevke, Blatna Brezovica, Verd, Bistra, Dol-Laze, Borovnica, Dražica, Brezovica, Niževec, Ohonica, Sobočevo, Breg-Pako, Padež, Pokojišče in Zavrh – je Karel Grabeljšek3 ugotovil 272 žrtev, ki so padle v bojih z italijanskimi in nemškimi okupatorji ter z njihovimi kolaboranti, vaškimi stražarji in s slovenskimi domo- branci; bili pomorjeni ali pa so bili pobiti za represalijo, umrli v zaporih in izgnan- skih ter internacijskih taboriščih. Med nji- mi je bilo 12 talcev. 37 Štajerski gauleiter in šef civilne upra- ve na Spodnji Štajerski dr. Friedriech Űberreither in koroški gauleiter, šef civilne uprave na južni Koroški in na Kranjskem (Gorenjskem), Franz Kutschera, pozneje dr. Friedrich Rainer, (Adolf Hitler jima je ukazal napraviti pokrajini zopet nemški) sta imela v okviru svojih uprav varno- stno službo in policijsko varnostno služ- bo s sedežem v Mariboru in na Bledu. Osumljence sta preganjali ter odločali o njihovi krivdi in kazni. V okviru policijske varnostne službe je de- lovala tajna politična policija, ki je znana bolj po svoji kratici gestapo. Gestapo je pre- ganjala nasprotnike nacizma in nemške okupacije, upornike, partizane, gmotne in moralne podpornike slovenskega osvobo- dilnega boja pa tudi svojce partizanov in talcev. Mnoge je zasliševala ter jih zaprla, odločala je o vrsti in trajanju kazni, usmr- titvah, zaporu, o izgonu v koncentracijska in druga taborišča, ki jih je upravljala. Odločala pa je tudi o zaplembi njihovega premoženja, odvzemu mladoletnih otrok, njihovi odbiri za prevzgojo in o izbiri ra- sno primernih otrok za posvojitev. Gestapo je bila torej policija, preiskovalna sodnica, tožilka, sodnica in izvajalka kazni, ki jih je izrekala. Poveljnik varnostne policije in varnostne službe na Spodnji Štajerski Otto Lurcker je v svoji okrožnici zapisal, da so streljanja talcev le »varnostno policijski ukrepi, ki jih ni enačiti s sodbami«. Usmrtitve sta sprva dokončno odloča- la, podpisovala in javno objavljala šefa civilnih uprav. Od maja 1942 na Spodnji Štajerski in na Gorenjskem od januarja 1942 pa je »posebne postopke«, ki jih je izvajala gestapo, s podpisom zaključeval višji vodja SS in policije XVIII. vojnega okrožja Erwin Rösener, ki je do konca voj- ne napredoval do generalporočnika SS in policije. Rösener je po kapitulaciji Italije postal še poveljnik protipartizanskega boja v Ljubljanski pokrajini. Ustanovil je slovensko domobranstvo, ga oskrboval, dal izuriti in opremiti. Od njegovih pri- padnikov pa je zahteval osebno prisego zvestobe nemški vojski, »stoječi pod po- veljstvom vodje velike Nemčije«, SS in policiji. Rösener je podpisal in razglasil usmrtitev 1941 talcev na Spodnji Štajerski in Gorenjskem ter petih obsojencev v Ljubljanski pokrajini. Podpisal pa je tudi razglase o požigih vasi, pobojih in izgonih njihovega prebivalstva. Na plakatih je objavljal razloge za usmrti- tev talcev, njihova imena, rojstne podat- ke, njihov poklic in kraj prebivanja ter po- datke o času in kraju usmrtitve, pri čemer je običajno ponavljal, da jih je na smrt ob- sodilo posebno sodišče, tj. naglo sodišče, vojaško sodišče v »zadoščenje«, »za osve- to« ali za »povračilo« za uboje pripadnikov nemških vojaških oseb, upravnih oblasti, članov političnih organizacij in za uboje slovenskih kolaborantov, diverzije in sa- botaže, če so pri njih našli orožje, ali ker so partizane sprejeli pod streho, jim dali hrano. Zapisali so, da so »izgubili pravico do življenja«, ker so vedeli za prisotnost partizanov, pa je niso prijavili oblastem. Talci so bili ljudje različnih nazorskih, kulturnih, gospodarskih in socialnih pri- padnosti. Najštevilnejši so bili kmetje in poljski delavci, delavci, obrtniki in nji- hovi pomočniki. Ti so tvorili bazo upora in boja za narodni obstoj. Mnogi so bili verni kristjani, vsi pa domoljubi in zvesti Slovenci. Okupatorjeve trditve, da so bili zločinski banditi, komunistični nasilni- ki so brez dokazov. Nűrnmberški proces TALCI Z VRHNIŠKEGA OBMOČJA (1941-1945) 38 Vrhniški razgledi proti nemškim vojnim zločincem je SS obsodil kot zločinsko nacistično tvorbo. Italijanski okupator se je za streljanje tal- cev odločil 24. aprila 1942, ko sta civilni komisar Ljubljanske pokrajine Emilio Grazioli in poveljnik XI. armadnega zbora general Mario Robotti podpisala in objavi- la odredbo o streljanju talcev. V njej sta na- vedla, da jih bodo streljali zaradi uporni- ških bojnih dejanj, likvidacij pripadnikov italijanske vojske, fašistične organizacije in upravnih organov, pripadnikov prijatelj- skih držav ter Slovencev, ki zvesto služijo italijanski oblasti, če v 48 urah ne bodo od- kriti storilci teh dejanj. General Robotti in visoki komisar Grazioli sta se v razglasih o usmrtitvah talcev zgovarjala na to svojo odredbo. V vsakem primeru sta določila število talcev; odločila, kdo jih naj izbere, in o času in kraju usmrtitve. Imen talcev nista objavljala. Objavila sta le razloge za njihovo usmrtitev, njihovo število in čas usmrtitve. Vsakokrat sta objavila trditev, da so bili usmrčeni gotovo krivi komuni- stičnega in terorističnega delovanja. Oboji so talce streljali v zadoščenje za de- janja, ki jih niso osebno storili. Streljali so jih zaradi »zločinov komunističnih bandi- tov« (uboji vojakov, sabotaže). V objavah so navajali, da z ustrelitvami zadoščajo za zločinska dejanja »komunističnih bandi- tov«, uboje vojakov, policistov, »domovini zvestih« Slovencev, sabotažna dejanja, da jih kaznujejo zaradi podpiranja partizanov s hrano in prenočišči. Pri tem so jih obve- stili, da je prepovedano sodelovanje z upor- niki, posedovati bojna sredstva, sodelovati v partizanskih enotah. Poudarili so, da je potrebno prijaviti prisotnost partizanov. Oba okupatorja sta slovenski boj za na- rodni obstoj in za osvoboditev razglašala kot terorizem, banditstvo in komunistič- no divjanje. Streljanje talcev je bilo sred- stvo za rušenje trdnosti slovenskega naro- dnega upora in za zastraševanje. Domači sovražniki osvobodilne fronte in njene vojske so videli v streljanju talcev sicer kruto, a nujno in zakonito sredstvo za uničenje osvobodilnega boja, ki da je ko- munističen. Dojemali so ga tudi kot sred- stvo za lastno zavarovanje. Trdili so, da je partizanski boj narodu škodljivo, sprevr- ženo in celo bogoskrunsko in protiversko delovanje. V poslovilnih pismih na smrt obsojenih talcev, ki so bili iz vseh druž- benih slojev, pa najdemo besede o globoki vernosti, ljubezni do ljudi in naroda, do zemlje ter doma in besede o lastnem daro- vanju za lepše življenje prihodnjih rodov. Možje in žene, doma s širšega območja Vrhnike, niso umirali samo kot talci, am- pak tudi kot interniranci v koncentracij- skih taboriščih na Rabu, Gonarsu, Monigu in drugih taboriščih v Italiji, v koncentra- cijskem taborišču Dachau, Mauthausen, Auschwitz, v zaporih. Umirali so kot borci narodnoosvobodilne vojske z italijanskimi in nemškimi oboroženimi silami ali tudi kot represalije in kot obsojenci italijanske- ga vojaškega vojnega sodišča. Tako so de- cembra 1941 v Strahomerju usmrtili Ivana Verbiča z Jezera pri Tomišlju; 10. marca 1942 v Gramozni jami v Ljubljani pa so ustrelili: Cirila Gabrovška, Ernesta Godca, Franca Babška, Janeza Žigmana, Vinka Ogrina, Franca Letonja, Jakoba Krašovca, Antona Miklaviča, Martina Tomažina, Franca Vrhovca, Mihaela Riharja, Antona Debevca, Franca Riharja, Alojza Palčiča, Karla Ogrina in Ivana Debevca.4 Italijanska vojska je po poročilih povelj- stev divizij in poveljstev bojnih skupin v Ljubljanski pokrajini ubila v boju 1807 39 TALCI Z VRHNIŠKEGA OBMOČJA (1941-1945) Objava višjega SS in policij- skega vodje v vojnem okrož- ju XVIII, SS skupinskega vodje in generalporočnika policije Erwina Rösenerja o ustrelitvi 25 talcev 16. junija 1944 v Framu "na licu mesta zadnjih zločinov." Jožef Istenič, roj. 15. marca 1895 na Vrhniki, zaposlen v Radečah, je v Objavi dvanaj- sti. Maribor, 16. 6. 1944. SI AS 1890, mapa 2. (velikost objave 95 x 63 cm) 40 Vrhniški razgledi partizanov, ustrelila 847 oseb. Ujela in pri- javilo pa se ji je 1625 oseb. Na Drenovem Griču in Lesnem Brdu je ustrelila 9 oseb, v Podlipi 13 in na Vrhniki Andreja Uršiča, Janeza Gostiša, Marjana Bermeža in Janeza Gabrovška.5 T a l c i: Ignac Istenič, rojen na Vrhniki, kot talec je bil decembra 1941 ustreljen v Begunjah. V begunjski zapor, kjer so ga zapisali v za- porniško knjigo pod številko 1616, so ga privedli iz Ljubljane.6 Ivan Korenčan, rojen na Vrhniki7, pre- bival je v Dolenjem Logatcu. V skupini s sedmimi talci iz Dolenjega Logatca je bil ustreljen 23. junija 1942 v Ljubgojni pri Horjulu. Iz poročila poveljstva XI. skupi- ne graničarjev v Logatcu 10. 7. 1942 po- veljstvu XI. armadnega zbora razberemo, da je škof dr. Gregorij Rožman obvestil župnika v Logatcu, da so bili ti možje 16. junija 1942 »aretirani zaradi pripadnosti in favoriziranja partizanov in predani« XI. skupini graničarjev in ustreljeni. Njihove žalujoče družine so želele v nji- hov spomin cerkveni pogrebni obred in zvonjenje. Župnik je zvonjenje zavrnil. Zato je družina Lada Groma dala zvoniti v cerkvi v Hotedršici.8 Ustrelila jih je logaška skupina graničar- jev. Vprašanje je, kdo je prijel in predal te žrtve obmejni straži in od kod škofu vedenje o njihovi pripadnosti in favorizi- ranju partizanov. Gornje poročilo in se- znam usmrčenih je dr. Tone Ferenc v svoji knjigi Ubija se premalo uvrstil v poglavje Spomenik ustreljenim v Ljubgojni. Desno: povečano besedilo na spomeniku. Vir: Združenje borcev Logatec, http://www.zdruzenjeborcevlogatec.si/spominska-slovesnost-ob- -spomeniku-8-talcev-v-ljubgojni/ 41 Talci, čeprav Grazioli in Robotti nista kot običajno za talce objavila te usmrtitve. O ustrelitvi talcev je pisal Slovenski poroče- valec, št. 26, 1. julija 1942 pod naslovom Novi talci. Jakob Celarc, rojen 17. maja 1898 na Vrhniki. S 56 sojetniki in 13 sojetnicami je bil ustreljen 30. julija 1942 v zaporu Stari pisker v Celju. Njihovo usmrtitev je podpi- sal in objavil Erwin Rösener, višji vodja SS in policije v vojnem okrožju XVIII. V ob- javi, dne 30. julija 1942, jih je obdolžil, da so podpirali »komunistične bande z živili, jim dajali prenočišče in jim sicer pomagali pri njihovih nasilnih zločinih. Zaradi tega jih je same smatrati za nasilne zločince in so zato prejeli svojo zasluženo kazen.« Jakob Celarc je pred aretacijo delal kot furnirski mojster v Podgradu.9 Franc Krašovec, rojen 9. marca 1908 na Vrhniki. Ustreljen je bil 26. junija 1942 v Soteski pri Bohinjski Bistrici, tj. na kra- ju, kjer so partizani 10. junija ubili nem- škega progovnega mojstra. Z njim je bilo ustreljenih še devet jetnikov iz zapora v Begunjah na Gorenjskem. Za usmrtitev jih je odbrala gestapo na Bledu, ki je tudi določila čas in kraj ustrelitve. Ukazala je, naj pustijo trupla na morišču do mra- ka, nato pa naj jih, »kot je bilo v navadi doslej«, pokopljejo na primernem kraju. Talce, »bandite«, je dolžila sodelovanja pri roparskih napadih, ugrabitvah, umo- rih. Očitala je sodelovanje z »vodilnimi banditi«, s čimer so prekršili zakone in si »zaigrali pravico do življenja«. Deseterica je vso noč pred ustrelitvijo v bunkerskih celicah zapora v Begunjah prepevala in vzklikala Jugoslaviji, Rusiji in partizanom ter grozila nemškim tiranom.10 Franc Albreht, rojen 15. avgusta 1926 na Vrhniki. Ustreljen je bil 7. maja 1944 z enajstimi sojetniki na »licu mesta zadnjih zločinov« (kakor so okupatorji imenovali tudi v tem primeru akcijo partizanov) v Zagorju ob Savi. Na razglasnem plakatu so navedli, da jih je na smrt obsodilo na- glo sodišče zaradi umorov in roparskih napadov ter zaradi podpiranja »komuni- stičnih tolp«.11 Jožef Istenič, rojen 15. marca 1895 na Vrhniki, zavarovalniški zastopnik v Rade- čah. Ustreljen je bil 16. junija 1944 »na licu mesta zločinov« v Framu s 24 sojetniki. Med njimi jih je bilo iz Radeč sedem, ki jih je aretirala gestapo trboveljskega okrožja. Te talce, »bandite, pomagače in voditelje OF«, je obsodilo naglo sodišče na smrt za- radi »umorov in roparskih napadov na spo- dnještajersko prebivalstvo in zaradi podpi- ranja komunističnih tolp«.12 Kaj so z njimi počeli med zasliševanji, je ženi v skrivnem pismu opisal sojetnik: »Ti ne veš, kako nas mučijo. Na golih prsih nam utirajo žareče ci- garete in dan na dan pri zaslišanju vlečejo z žarečimi kleščami, na žareč likalnik dajejo prste roke, ali nam pulijo nohte s prstov.«13 Objava ustrelitve 25 talcev 16. junija 1944 v Framu, ki jo je ta dan izdal Erwin Rösener, višji vodja SS in policije v vojnem okrožju XVIII, skupinski vodja SS in generalporoč- nik policije. Jožef Istenič je na njej naveden pod številko 12. Valentin Kogovšek, rojen 2. februarja 1915 v Smrečju, očetu Antonu in materi Marjani Logar. 29. septembra 1942 so ga z bratoma Ivanom, rojenem 4. decembra 1909 v Smrečju, in Jožetom, rojenem 19. oktobra 1911 v Smrečju, Italijani in belo- gardisti prijeli v Smrečju št. 50. Odpeljali so jih v zapor v Ljubljano. Vincenc Možina, rojen 2. junija 1922 v TALCI Z VRHNIŠKEGA OBMOČJA (1941-1945) 42 Vrhniški razgledi Podlipi, sin Frančiška in Helene. 29. sep- tembra 1942 so ga v Podlipi – s Kogovški in Matevžem Miklavčičem, rojenim 19. septembra 1894 na Žirovskem Vrhu, sin Jakoba in Marjane Brun, prebivajočim v Smrečju – Italijani in belogardisti prijeli in odpeljali v zapor v Ljubljano. Skupaj z 19 drugimi talci jih je zvečer, 13. oktobra 1942, nasproti vile dr. Marka Natlačena na Ciril-Metodovi ulici v Ljubljani ustreli- la enota »XXI aprile«. Usmrtili so jih pred pretekom 48 ur, ki sta jih določila viso- ki komisar Ljubljanske pokrajine Emilio Grazioli in poveljnik XI. armadnega zbo- ra general Mario Robotti v svoji naredbi o talcih 24. aprila 1942; njihovo usmrtitev pa sta objavila šele 24. oktobra 1942. V objavi sta navedla, da so bili ustrelje- ni možje »gotovo krivi terorističnega in komunističnega delovanja«.14 Smrt bra- tov Kogovškov in Možine je zapisana v mrliški matični knjigi župnije Podlipa; Miklavčičeva pa v mrliški matični knjigi župnije Svetih Treh Kraljev.15 Izvršni odbor OF je v začetku oktobra 1942 opozoril, da »bo slehernega Slovenca, ki bo sodeloval v izvajanju državljanske vojne, doletela neusmiljena kazen«. Marka Natlačena, predvojnega bana Dravske bano- vine, je Varnostna in obveščevalna služba OF zaradi njegovega sodelovanja z oku- patorjem ter zaradi netenja državljanske vojne z organiziranjem belogardistične vojske, zjutraj, 13. oktobra 1942, ubila v njegovi vili.16 Še isti dan je general XI. armadnega zbora Mario Robotti ukazal pred njegovo vilo na Ciril-Metodovi ulici ustreliti 25 talcev. Ustrelili so jih 24, ker se je enemu omračil um. Izbrala sta jih gene- ral Renzo Montagna in šef kvesture. Med talci je bilo pet mož iz Smrečja in Podlipe. Časnik Slovenski narod je naslednji dan objavil: »Z umorom dr. Natlačena je mera polna. Za nikogar ne more biti več izgovora in ne opravičila, da ne spregleda zločinske teroristične igre. Minil je čas neinteresira- nosti. Vsak kdor hoče dobro sebi in svojemu narodu, se mora pridružiti neizprosni borbi proti komunizmu.« Obveščevalni vestnik bele garde Vesti pa je 15. oktobra 1942 oce- nil, da sta število talcev, še bolj pa hitri po- stopek »močno dojmila Ljubljančane« in jim »vlila velik strah, ki se ne bo hitro polegel«. Visoki komisar Ljubljanske pokrajine in poveljnik XI. armadnega zbora Mario Robotti sta 2. julija 1942 razglasila, da je bilo zjutraj, 16. julija 1942, v Borovnici ustreljenih šest talcev, ki so bili »gotovo krivi terorističnega in komunističnega de- lovanja«, ker so komunistični elementi 12. julija v Dražici in v Borovnici umorili šest oseb, ker se niso hoteli »pridružiti njihove- mu zločinskemu delovanju«. Ustrelili so: Ivana Grbca in Bogomirja Prašnikarja iz Ljubljane, Nikolaja Šteblaja iz Škrilja, Julija Bizjaka, rojenega v Gorici, Andreja Cetinskega iz Novih Lazov in Adolfa Spominska plošča padlim v NOV in žrtvam oku- patorskega nasilja na gasilskem domu v Podlipi. Med njimi so talci: Valentin Kogovšek, Ivan Kogovšek, Jože Kogovšek, Matevž Miklavčič in Vincenc Možina. (Vir: VR 18, str. 181) 43 Benčina, rojenega v Pulju. Bogomirja Benčina so zaporu tako mučili z ognjem in s tepežem, da so ga na morišče privedli napol mrtvega.17 Maks Ogorevc, rojen 1. januarja 1924. Doma je bil v Bistri, ujet pa v spopadu pri Cezanjevcih, kjer je bil skupaj s 24 talci ustreljen 25. aprila 1944. Erwin Rösener, višji vodja SS in policije v vojnem okrožju XVIII, skupinski vodja SS in general poroč- nik policije, je v objavi njihove ustrelitve navedel, da so bili »banditi, pomagači ter pripadniki OF /ustreljeni/ radi izvršenih umorov in roparskih napadov, kakor tudi radi podpiranja komunističnih tolp«.18 Opombe: 1 Plakate z imeni talcev hranijo Arhiv Repu- blike Slovenije, Muzej novejše zgodovine Ljubljani, Pokrajinski muzej v Mariboru, Muzej novejše zgodovine v Celju in Gorenj- ski muzej v Kranju. Podatki o številu talcev, ki so jih ustrelili italijanski okupatorji, ki niso objavljali njihovih imen, pa so v časni- kih Slovenec, Slovenski narod in Slovenski dom, nekaj tudi v Slovenskem poročevalcu. 2 Marjan Žnidarič, Streljanje talcev na dvori- šču sodnih zaporov v Mariboru, Borec, 1973, št. 5, str. 269. 3 Karel Grabeljšek, Vrhnika in okolica v boju za svobodo, Nova Gorica, 1968. 4 T. Ferenc, Ubija se premalo. Obsojeni na smrt – talci – ustreljeni v Ljubljanski pokra- jini 1941–1943. Dokumenti. Ljubljana 1999, str. 231, 234;Zbornik dokumentov in podat- kov o NOV jugoslovanskih narodov, del VI, knj. 2, Borbe v Sloveniji 1942, I., Ljubljana 1953, str. 53. 5 T. Ferenc, Ubija se premalo, str. 20–26, 240– 311. (»Ubija se premalo,« je - kot sklep - za- pisal poveljnik 11. armadnega zbora general Mario Robotti 4. avgusta 1942 na poročilo poveljstva divizije alpskih lovcev, »da so v coni Ledenik prijeli deset in v Rakitnici 63 vaščanov, osumljenih podpiranja uporni- kov« – glej: str. 22). 6 S. Šinkovec, Begunje, Nemška okupacija 1941–1945, Kranj 1995, str. 363; K. Grabelj- šek, Vrhnika in okolica v boju za svobodo, str. 168. 7. Ime je zapisano, kot ga je zapisal T. Ferenc. Na spomeniku v Ljubgojni in na spominski tabli v šoli v D. Logatcu je zapisan kot Ivan Korenč. V matični rojstni knjigi župnije Vrh- nika pa ni zapisan ne pod enim, ne pod dru- gim priimkom. 8 T. Ferenc, Ubija se premalo str. 129, doku- ment št. 47, glej še: str. 238. 9 Arhiv Republike Slovenije, SI AS 1890, itali- janski in nemški plakati, mapa 3. 10 Prav tam. Mapa 2; S. Šinkovec, Begunje, Nemška okupacija 1941–1945, Kranj 1995, str. 363. 11 Arhiv Republike Slovenije, SI AS 1890, itali- janski in nemški plakati, mapa 2. 12 Prav tam. 13 F. Saje, Pisma na smrt obsojenih, str. 123. 14 Slovenski narod, 14. oktobra 1942, str. 2, in 24. oktobra 1942, str. 2; T. Ferenc, Ubija se premalo, str 131. 15 Zgodovinski arhiv Ljubljana, ZAL LJU 489, š. 2398, fol. 7, 8. 16 Komunike VOS OF, Slovenski poročevalec, leto III, št. 41, 24. 10. 1942. Objavljeno v Do- kumentih ljudske revolucije v Sloveniji, knj. 3, Ljubljana 1966, dok. št. 147, str. 369–374. 17 Arhiv Republike Slovenije, SI AS 1180; T. Fe- renc, Ubija se premalo, str. 239, Slovenska narodna pomoč, štev. 4–5, april–maj 1943. 18 Arhiv Republike Slovenije, SI AS 1890, itali- janski in nemški plakati, mapa 2. TALCI Z VRHNIŠKEGA OBMOČJA (1941-1945)