fl Pomen gibanja za ucno uspešnost ^ otrok
CD
>
cd
-d
CD
Gregor Starc
Univerza v Ljubljani
Sede či na čin življenja, v katerega otroka silijo tako delo v šoli kot prosto časne dejavnosti, povezane z zasloni, predstavlja izziv sodobni družbi. Kljub zanesljivim znanstvenim dokazom o neposredni • ^H	povezanosti telesne dejavnosti z razvojem in delovanjem možganov
^^^	se šolski sistemi na to odzivajo prepočasi ali pa sploh ne.
Podaljševanje (časa sedečega učenja v šoli, ki se v obliki domačih nalog in šolskega dela doma zajeda v prosti čas otrok, krni njihove učne zmožnosti. Otroški možgani med učenjem žal ne delujejo po ekonomskem načelu, da je več dejansko več, ampak pogosto po ^^ načelu manj je več. Dokazi namreč kažejo, da krajšanje časa za sedeče učenje in čelo zmanjševanje obsega snovi ob hkratnem povečevanju obsega telesne dejavnosti pripelje do boljše učne uspešnosti. V prispevku bomo na podlagi znanstvenih dokazov kritično ovrednotili nekatere ustaljene šolske prakse, kot so domače naloge, in predlagali mogoče rešitve, ki bi pripeljale k večji učinkovitosti dela v šoli in razbremenitvi prostega časa otrok.
Ključne besede: gibanje, telesna dejavnost, učna uspešnost, razvoj možganov
Uvod
Najbolj bi bil zadovoljen, če bi lahko vse stvari, ki bi jih rad povedal, povedal naenkrat. Ampak žal človeško telo ne premore te sposobnosti. Zato bom, preden se lotim teme in kritike, za čel takole: slovenske šole so med najboljšimi na svetu. V to trdno verjamem. Vsi smo lahko veseli, da imamo tako kakovosten sistem javnega šolstva, in tisti ekonomisti, gospodarstveniki in politiki, ki si prizadevajo zmanjšati prora čun javnega sistema, da bi se ve č denarja steklo v zasebne žepe, so živi dokaz za to, da je ta sistem tudi otrokom z nižjimi kognitivnimi sposobnostmi omogo čil nekam prilesti. Hkrati pa sem prepričan še o eni stvari: naše šole bi lahko bile boljše, lahko jih še izboljšamo in to moramo narediti, ker nismo Kitajči in je naših otrok malo. To, da bodo naši otro-i iz naših šol prišli kot najbolje izobraženi, samostojni, zdravi in sposobni ljudje, je naša edina konkuren čna prednost pred velikimi, zaradi česar prav vsak otrok šteje. Poudarek je na vsak, ne
vodenje 1I2019: 9-25
Gregor Stare
samo otro ci s posebnimi potrebami, kamor prištevam obe razvojni skrajnosti - tiste z razvojnim primanjkljajem in nadarjene. Takole, uvodno misel sem vrgel s svojih ple C, zdaj pa se lotimo problema, kako bi lahko slovenske šole otrokom omogo Cile, da bi se razvijali še bolje, in to na najcenejši na Cin - s pove Canjem telesne dejavnosti.
Pred leti sem se sre Cal s prvim uCnim programom Marie Mon-tessori iz leta 1907 in v njem sem na svoje veliko presene Cenje opazil, da je ta genialna pedagoginja že v Casu, ko otro Ci doma niso imeli televizije, ra Cunalnika, tabliCe in pametnega telefona, ko so bili avtomobili na Cestah redkost in ko so otro Ci ve Cji del svojega prosto Casnega življenja prebili zunaj, v uCnem na Crtu opredelila ne eno, ampak kar dve uri gibanja na dan! Ta ženska je o Citno že takrat vedela, Cesar sodobni ustvarjal Ci šolskih kurikulov ne vedo ali pa no Cejo vedeti: da je telesna dejavnost nujni pogoj za otrokov normalni kognitivni razvoj. Verjetno sem takrat za Cel razmišljati o povezanosti med gibanjem in učenjem, vsekakor pa sem od tistega trenutka postal pozoren na izsledke nevroznanosti, ki so dajali tudi odgovore na vprašanje, zakaj je gibanje nujno za ustrezen razvoj in delovanje možganov ter poslediCno za uCno uspešnost otrok.
Iskanje povezav med mišicami in možgani
Še preden sem se lotil zbiranja nevrofizioloških dokazov o povezanosti med telesno dejavnostjo in razvojem možganov, sta se zgodili dve stvari. Najprej je mojo radovednost spodbudila epizoda oddaje Superhumans programa DisCovery Channel, ki je prikazovala možakarja SCotta Flansburga z neverjetnimi sposobnostmi hitrega in natanCnega raCunanja velike koliCine številk. Ko so ga poslali v trgovino z voziCkom, v katerega je nametal na stotine drobnih predmetov, pri Cemer si je zapomnil Ceno vsakega od njih, je pri blagajni izstrelil znesek, ki ga je izraCunal, vendar se ni ujemal z zneskom blagajniCarke. Gospa je namreC pozabila obraCunati en popust. Nato so SCotta poslali na dvoboj z vrhunskim matematikom, pri Cemer sta oba dobila enako matematiCno nalogo, med reševanjem katere so senzorji na njunih glavah beležili elektromagnetno dejavnost njunih možganov. SCott je nalogo siCer izraCunal hitreje kot njegov sotekmovaleC, vendar so, kljub temu da je bila rešitev enaka, opazili veliko razliko v delovanju njunih možganov. Pri matematiku so bili med raCunanjem dejavni možganski Centri v Celnem režnju, s katerimi so nas nauCili raCunati v šoli, SCott pa
10
Pomen gibanja za učno uspešnost otrok
je nalogo rešil s pomočjo gibalnih centrov. Ob tem, da so ti centri v naših možganih najhitrejši, saj skrbijo za koordinirano gibanje, imajo še eno vrlino: gibalni spomin je praktično neuničljiv. Ko se naučimo hoditi, plavati ali voziti se s kolesom, tega ne bomo nikoli več pozabili. Pa razmislimo, kaj bi za poučevanje v šoli pomenilo, če bi znali pri otročih spodbujati razvoj takšnih možganskih povezav, kot jih ima Sčott Flansburg. Otroči bi vse, česar bi se naučili, znali hitro uporabljati v vsakdanjem življenju in ne bi ničesar pozabili, učenje pa bi bilo bistveno hitrejše in učinkovitejše. Ali ni to osnovni čilj vseh izobraževalnih sistemov in skrita želja vseh pedagogov? Seveda se mi je začelo postavljati vprašanje, kako to praktično doseči.
Zanimanje za alternativne pedagoške pristope me je pripeljalo do druge stvari, ki mi je nakazala, kakšne so mogoče praktične rešitve, da med pročesom učenja spodbujamo gibalne čentre in možgane urimo, da oblikujejo povezave, ki jih med mirnim sedenjem ne morejo. Osnovno šolo, ki poučuje po načelih pedagogike Montessori, sem namreč zaprosil, ali lahko en dan preživim tam in opazujem, kako poteka pouk. Prijazno so ugodili moji prošnji pod pogojem, da ne bom motil pouka. Dobil sem svoj stol v kotu učilniče in se delal nevidnega, hkrati pa sem natančno opazoval, kako se otroči dejansko učijo. Ne bom vas dolgočasil z vsemi podrobnostmi, ki so me med opazovanjem fasčinirale, navdušilo me je temeljno načelo oziroma enostavno pravilo, s katerim so učitelji dosegli, da so se otroči med učenjem gibali. Vsak otrok si je namreč izbral mizo, ob kateri se je učil, in svoje učno gradivo je moral ves čas imeti na njej. Seveda pa je za rešitev nalog potreboval tudi informačije - učbenike in knjige z različnih področij, ki so bili v obliki kotičkov razporejeni po čelotni šoli. V enem nadstropju je bil kotiček za astronomijo, v drugem tisti za jezike, družbo mu je delal kotiček za zgodovino in tako naprej. Pravilo v teh kotičkih je bilo enako pravilu glede učnega gradiva - knjig iz kotičkov ni bilo dovoljeno prenašati na mizo, ampak je moral otrok najprej vstati od nje, se sprehoditi do ustreznega kotička, poiskati knjigo, jo odpreti, najti informačijo, ki si jo je moral zapomniti, se sprehoditi ali steči nazaj do mize ter jo zapisati. Ce si informačije ni zapomnil, ga je še enkrat čakala ista pot. Šlo je torej za nenehen pročes gibanja, pomnjenja in osredotočenosti na vsebino. V hipu mi je postalo jasno, zakaj so v zgodovini vse stare univerze obkrožali urejeni parki, polni sprehajalnih poti - zaradi tega, ker so veliki umi do svojih odkritij nekdaj prihajali med sprehodi, ne pa za mizami v kabinetih. Ce je Newton resnično dojel zakon o gra-
11
Gregor Stare
vita ciji po tem, ko mu je na glavo padlo jabolko, se je to gotovo zgodilo na prostem.
Maria Montessori je torej vedela, da je gibanje pomembno, Čeprav nevrofizioloških pro cesov, ki se odvijajo, medtem ko se gibljemo, še ni poznala tako dobro, kot jih poznamo danes. O citno je zaradi svojih bogatih izkušenj pri poučevanju otrok s posebnimi potrebami, s katerimi je prvotno delala, opazila, da se tudi otro ci, ki se težko ucijo, stvari lažje nau cijo, ce so pri u cenju telesno dejavni.
Prekletstvo sedenja in domačih na(d)log
Žal pa industrijski nacin poucevanja, ki je prevladujo ca oblika vseh izobraževalnih sistemov po svetu, vkljucno z našim, privilegira sedenje. Veliko sedenja. Ve c ur sedenja, med katerim naj bi otroci mirno in pozorno spremljali pouk ter si pri tem celo kaj zapomnili. Med ljudmi nekako še vedno prevladuje prepricanje, da se otrok, ki pridno in mirno sedi, snovi bolje nauci. Figo. Otroci iz leta v leto vec sedijo, ucitelji pa tarnajo, da iz leta v leto manj znajo. Nekaj torej ni v redu, in odgovor se skriva v najvecjemu zaviralcu otrokovega ucenja v šoli - stolu. Ta kos pohištva je seveda nujno zlo, saj je treba v šoli tudi pisati, kar je v gibanju težko, pa vendarle bi vsi ucitelji morali zaceti razmišljati o tem, ali je pri vseh urah celotnih 45 minut res nujno sedeti. Nekateri ucitelji v Sloveniji so o tem že razmislili, in sam sem imel priložnost opazovati eno od izjemnih uciteljic naravoslovja, pri kateri je vecina ur kemije videti kot mravljišce. Ucenci so ves cas na nogah, med poskusi se premikajo od svoje mize, kjer imajo delovni zvezek ali ucne liste, do mest, kjer izvajajo poskuse, navkljub gibanju pa je komunikacija med uciteljico in otroki ucinkovita in prijetna. Ko so se ucili o destilaciji, so to na primer naredili tako, da so na šolskem dvorišcu izdelali destilator in izpeljali celoten postopek destilacije alkohola. Nikomur se ni bilo treba iz ucbenika napiflati definicije destilacije, ker jim je jasna in povsem razumejo, kako pridobivamo alkohol, parfume in naftne derivate. Verjetno ni treba razlagati, da so ti otroci pri ucenju zelo uspešni in razumejo snov, radi hodijo k uram in uživajo med ucenjem, disciplinskih težav pa uciteljica nima. Ima le vec dela s pripravo takšnih ur. Nic nenavadnega torej ni, da je kemija na tej šoli najbolj priljubljen predmet.
Ko je sedenja v šoli konec, se otroci odpravijo domov, doma pa ... še vec sedenja. Najprej jih na stole prikuje stvar, za katero
12
Pomen gibanja za učno uspešnost otrok
menim, da bi jo bilo treba z zakonom prepovedati, imenuje pa se domača naloga. Ta prisilna dejavnost, ki se zajeda v otrokov prosti čas, je postala tako samoumevna, da se večina ljudi sploh ne sprašuje o njeni smiselnosti, koristnosti ali upravičenosti, dejansko pa ne gre za nič drugega kot za prenašanje šolskega dela na družino in otrokov prosti čas, kar je nedopustno.
Prvič je domača naloga nedopustna zaradi tega, ker je pouk v šoli namenjen podajanju nove snovi, utrjevanju in preverjanju. Dejansko pa pri veliki večini predmetov prihaja le do podajanja nove snovi in preverjanja, utrjevanje pa se v obliki domačih nalog in u čenja za preverjanje znanja prenese na dom. Verjetno ne bom dosti zgrešil, če bom zapisal, da je eden redkih predmetov, pri katerem je utrjevanje še vedno sestavni del pouka v šoli, športna vzgoja. Prosim, ne vihajte nosu. Vem, da se predmet v osnovni šoli dejansko imenuje šport, ampak to ponesre čeno preimenovanje je ena ve čjih nerodnosti, ki jo je Zavodu za šolstvo uspelo izpeljati, zaradi česar bom še naprej uporabljal poimenovanje športna vzgoja. Torej, pri športni vzgoji otro či nenehno utrjujejo snov, ob tem pa jim učitelji sploh ne dajo domače naloge, ker ni potrebna. Zakaj? Zato, ker je slovenski u čni na črt za športno vzgojo eden najboljših in najbolj realnih u čnih na črtov na svetu, hkrati pa pri športni vzgoji ni učbenikov. Priznam, da u čnih na črtov drugih predmetov ne poznam do podrobnosti, vendar se mi zdi, da ti niso vzrok pomanjkanja časa za utrjevanje. Vzrok so katastrofalni učbeniki, ki jih učitelji v slovenskih šolah danes uporabljajo in v katerih je nakopi čena tolikšna koli čina snovi, ki bistveno presega u čne na črte, u čiteljem pa res zmanjka časa za utrjevanje, če učbeniku slepo sledijo. Rešitev, ki bi sprostila nekaj časa v šoli in zmanjšala pritisk snovi na u čitelje in otroke, je torej enostavna: učitelji naj opustijo učbenike s pripadajo čimi delovnimi zvezki in otrokom snov predstavijo na svoj na čin ali pa naj obdržijo u čbe-nike, a naj dobro prefiltrirajo tisto, kar bodo otrokom povedali, in izpustijo nepotrebni balast, ki zgolj krade čas in otroke namesto k razumevanju, sili k piflanju in dodatnemu sedenju. Še en negativen stranski učinek uporabe učbenikov pa je, da tudi preverjanje znanja zahteva natan čno reproduk čijo zapisov in klasifika čij iz u č-benikov. To namre č ubija otrokovo kritičnost in razumevanje, saj od njega ne zahteva, da razume, temve č da s papagajsko natan č-nostjo navede vse potrebne alineje, po možnosti še v pravilnem vrstnem redu. Tako šola ne »proizvaja« samostojnih, kritičnih in ustvarjalnih posameznikov, temve č nekriti čne ov če, ki kot odrasli verjamejo vsaki laži, če je le dovoljkrat ponovljena, in ki svoje de-
13
Gregor Stare
lo opravijo le, če jim to kdo naro či in jim da natan čna navodila.
Kot drugi C je doma ca naloga nedopustna zaradi tega, ker je neučinkovita. Po petih ali šestih urah sedenja v šoli namre C otroka pogosto pribije na stol še za dodatno uro ali dve, s čimer ga oropa časa za igro, pri kateri lahko spo Cije svoje možgane. In ta po Citek je ključen. V športu je najpogostejša napaka trenerjev, da športnikom med treningi ne dajo dovolj časa za po Citek in ti vsak dan trenirajo na polno, na tekmi pa potem pogorijo. Povsem enak mehanizem običajne ljudi pripelje do izgorelosti na delovnem mestu, kadar jim šefi naložijo preve č dela, zaposlenim pa ga ne uspe narediti v službi, temve č ga nosijo še domov ali pa se doma obremenjujejo s tem, ali jim bo naslednji dan v službi uspelo vse narediti do kon ča. Težko je razumeti, da nih ce, niti starši niti u čitelji, ne dojame, da tudi otrok potrebuje po čitek od šole in da sledenje pouku še zdale č ni preprosto. To so dokazali učitelji na eni izmed slovenskih osnovnih šol, so se dogovorili, da bodo izvedli dan u čen ča. Na dan, ko otrok ni bilo v šoli, so prevzeli njihove vloge. Izpeljali so čeloten šolski dan, pri čemer so predmetni učitelji poučevali predmete, ki so bili na urniku, drugi učitelji pa so sedeli v klopeh in se učili. Tako so se, tudi prek ure športne vzgoje, ki je za nekatere pomenila hud izziv, prebili do zadnje ure, na konču katere je učiteljiča hotela kolegom dati še domačo nalogo, oni pa so ji dali jasno vedeti, da verjetno ni pri zdravi pameti, če misli, da so po šestih urah sedenja, sledenja razlagi in učenja sposobni narediti še domačo nalogo. Potem ko so pouk izkusili na lastni koži, so se učitelji strinjali, da otrokom ne bodo več dajali domačih nalog, poslediča te odločitve pa je bila, da so se odnosi med njimi in otroki zelo izboljšali, da otroči radi hodijo v šolo, zelo pa se je, na presenečenje učiteljev, izboljšala tudi učna uspešnost otrok. A to ni nepričakovan pojav. Pred leti so finski otroči na mednarodnih primerjavah dosegali zelo slabe učne rezultate, ki so bili poslediča njihove preobremenjenosti s šolo. Finska je zaradi tega ukinila domače naloge, finski otroči pa so postali eni izmed učno najuspešnejših na svetu - otroči, ki imajo največ prostega časa. Še posebej trden dokaz so v zvezi s tem priskrbeli raziskovalči, ki so na izjemno velikem vzorču otrok iz treh držav in v odlično zastavljeni raziskavi preverili, kateri izmed treh dejavnikov (delanje domačih nalog, učenje doma za test in samoučinkovitost, ki jo razvije učitelj pri pouku) je najbolj prispeval k uspešnosti pri preverjanju matematične pismenosti v mednarodni raziskavi pisa (Xin 2010). Rezultati raziskave so pokazali, da je bila uspešnost otrok na testu močno pozitivno povezana s kakovostnim delom učitelja v šoli,
14
Pomen gibanja za učno uspešnost otrok
zaradi cesar so otroci snov dobro razumeli, neznatno je k uspehu prispevalo domaČe ucenje za test, domaČe naloge pri matematiki pa so bile celo negativno povezane z uspešnostjo na testu, kar je pomenilo, da so bili tisti otroci, ki so imeli več domaČih nalog in so zanje porabili vec casa, dejansko manj uspešni (slika 1). Vec naloge torej ne pomeni boljšega uspeha, temvec ravno nasprotno.
Kot tretjic je domaca naloga nedopustna zaradi tega, ker ucitelji v resnici sploh ne obvladajo dajanja domacih nalog. Kadar si lahko privošcim in na kateri izmed šol izvedem predavanje za starše in ucitelje, jih skoraj vedno vprašam, pri katerem predmetu med študijem so se naucili dajati domace naloge. Obicajen odziv je, da se ucitelji zacudeno spogledajo, skomignejo z rameni in dojamejo, da jih tega ni nikoli nihce naucil in da zgolj ohranjajo prakso, ki so je bili kot otroci deležni pri svojih uciteljih. Nekateri celo mislijo, da domaco nalogo morajo dati, ker se to za dobrega ucitelja spodobi, saj starši le tako vidijo, da v šoli dejansko delajo. Stvar pa dokazuje ravno nasprotno - kaže, da tisto, cesar ti ne uspe narediti v šoli, potem narediš doma ob pomoci staršev. In v tem je še dodatna težava. Zelo pogosto, še posebej v prvem in drugem triletju, je domaca naloga takšna, da je otroci samostojno sploh ne zmorejo narediti, zaradi cesar so starši prisiljeni sedeti z otroki in skupaj z njimi ali celo namesto njih delati domaco nalogo. Res odlicen na-cin za spodbujanje samostojnega dela otrok. Ta praksa pa otroke na zelo subtilen nacin uci še necesa, kar ima strahotno negativne posledice za kakovost njihovega življenja v odrasli dobi, namrec, da delavnik ni dolg samo osem ur, da je povsem normalno delo iz službe nositi domov in da prosti cas ni namenjen pocitku in po-cenjanju stvari, ki jih radi pocnemo, kadar ne delamo. Tako že v šoli zacnemo teptati osnovno delavsko pravico, za katero so se od 1. maja 1886, ko je ameriško Združenje obrtniških in delavskih sindikatov razglasilo, da je zakoniti delavnik dolg samo osem ur, s krvjo in modricami borili pradedki in prababice današnjih otrok sveta. Tudi šola tako sodeluje v procesu devolucije, v katerem Homo sapiens iz pokoncnega in hodecega bitja nazaduje v sedeco zloženko.
Kraja otroškega okolja
Za to devolucijo pa seveda ni odgovorna le šola, ampak tudi starši, saj smo mi tisti, ki lahko dodatno sedenje otrok doma omejimo in jih, ce je treba, naženemo igrat se na prosto. Tu pa seveda naletimo na težave, ki smo jih spet zakuhali odrasli, ne otroci. Prva težava
15
Gregor Stare
Domace naloge
ZDA
Kanada Finska
SLIKA 1
Ucenje za test zda 4,8	ZDA
Kanada ^^ 5,9 Kanada Finska | 3,3	Finska
MatematiC na samou Cinkovitost
40,6
Povezanost med uspehom na mednarodnem testu matematic ne pismenosti in doma Co nalogo, u cenjem za test in matemati cno samouCinkovitostjo (prirejeno po Xin 2010)
je, da smo uli ce otrokom ukradli in jih dali avtomobilom. Dvoriš ca smo spremenili v parkiriš ca, in zdaj se otroke pravzaprav bojimo pustiti ven, da jih ne bi zbil avto ali da ne bi sosedov avto zaradi žoge našega mulca dobil buške. Pri svojem predmetu antropološki vidiki športa in športne vzgoje bi rad bodoče učitelje športne vzgoje opozoril na to, kako se je otrokovo okolje danes spremenilo, zato je njihova izpitna naloga namenjena temu, da preucijo eno družino in preživljanje prostega casa njenih razlicnih generacij. Vsak študent mora poiskati družino, ki ima vsaj tri, po možnosti pa štiri generacije, in se z njimi pogovoriti o tem, kakšen je bil radius samostojnega gibanja vsakega izmed njih do starosti enajst let. Samostojno gibanje opisuje, kako dalec od doma so šli sami ali s prijatelji brez nadzora staršev. Tako smo zbrali podatke že o nekaj sto družinah, vsi primeri pa pripovedujejo enako zgodbo: življenjski prostor otrok se je danes skrcil na absurdno majhno površino. Na sliki 2 lahko tako opazimo razlicno velika obmocja samostojnega gibanja babice, oceta, hcerke in sina. Vidimo lahko še, da sta babica in oce samostojno obvladovala precej podoben prostor, hcerin je še obsegal vsaj pot v šolo, njen deset let mlajši bratec pa danes niti v šolo ne sme vec sam in je radius njegovega gibanja omejen na nekaj sto metrov okoli hiše. Starši imamo, zaradi pogosto neutemeljenih strahov, otroke raje na varnem doma, da pa iz dolgocasja v hiši ne pocenjajo neumnosti, jim omogocimo nepremicno vecurno buljenje v zaslone.
Njihove mišice tako mirujejo in vrsta fizioloških procesov, ki bi se morali odvijati v telesu otrok, miruje. Mišice namrec niso zgolj masa mesa, ki omogoca premikanje naših sklepov, ampak pri svojem delu porabljajo energijo. Gorivo mišic se imenuje adenozin trifosfat, in ko ga mišica pri svojem delu porablja, ta snov razpade na tri fosfate in adenozin, ta pa je odgovoren za to, da zvecer postanemo prijetno zaspani, hitro zaspimo, trdno spimo in se zjutraj zbudimo spociti, saj so se med spanjem iz možganov izlocile vse strupene snovi, ki nam jih je cez dan uspelo nakopiciti v njih. Težava seveda nastane, ko adenozina ni dovolj (Porkka-Heiskanen
16
Pomen gibanja za učno uspešnost otrok
slika 2 Prostor samostojnega gibanja clanov družine (iz okolice Šoštanja) v starosti do enajst let (uporabljen je Google zemljevid, https://www.google.com/maps)
idr. 2002; Liu in Gao 2007; Dworak idr. 2008). Otroci so lahko namreč zvecer utrujeni mišično zaradi tega, ker so bile njihove mišice ves dan v pogonu, ali pa so utrujeni živcno, ker so njihov centralni živcni sistem med sedenjem ves dan bombandirale informacije z zaslonov. V drugem primeru se pocutijo utrujene, a ker zaradi mirovanja mišic adenozina ni dovolj, ne morejo zaspati, ko pa že zaspijo, spijo nemirno, se zbujajo, se zjutraj zbudijo utrujeni in tudi v šoli ne morejo slediti pouku. Da je stvar še hujša, so starši v marsikatero otroško sobo namestili televizijski zaslon in racunal-nik, ki pogosto na skrivaj brlita še pozno v noc, ko starši že sladko spijo. Tako nam je ob unicenem ciklu regeneracije možganov uspelo uniciti tudi zanimanje otrok za kar koli. Dosedanje raziskave o vplivu rabe racunalnika na otroke so namrec pokazale na vrsto negativnih ucinkov, ki so verjetni, in enega, ki je neizpodbitno dokazan. Verjetni negativni ucinki so asocializacija, ker otroci zaradi sedenja ob zaslonih izgubljajo osebni stik z vrstniki, krajšanje in motnje spanja zaradi nocnega bedenja in živcne utrujenosti, kažejo se prvi dokazi o povišanem tveganju za Alzheimer-
17
Gregor Stare
jevo bolezen, ob tem pa še o povišanem tveganju za motnjo v razvoju možganov (Lieury, Lorant, Trosseille, Champault in Vourc'h 2014; LeBourgeois, Hale, Chang, Aka cem, Montgomery-Downs in Buxton 2017). Zanesljivo dokazan negativni ucinek pa se imenuje anhedonija (Lau idr. 2018), ki pomeni psihološko stanje okrnjene hedonisticne funk cije. Otro ci dobesedno izgubijo sposobnost uživanja v cemer koli, kar ni povezano z zaslonom, to pa se kaže v popolnem nezanimanju in nemotiviranosti za kar koli. Zveni znano? Ko starši od otroka slišijo, da mu je dolgčas, je to pravzaprav prvi znak anhedonije in njegov poskus, da bi se dokopal vsaj do njihovega pametnega telefona, ob katerem bi ta dolgcas izginil.
Telesno dejavna šola, na pomoc!
Tako smo prispeli do bistvene ugotovitve, da starši otrokom niso vec sposobni sami zagotoviti dovolj telesne dejavnosti, s pomoc-jo katere bi se njihovi možgani in vse z njimi povezane funkcije ustrezno razvili. To pa seveda lahko doseže zgolj ena institucija, ki se imenuje slovenska šola, a pod pogojem, da se izboljša. V šolo namrec hodijo vsi otroci in tam lahko za vse enakovredno poskrbimo. Celo za njihovo telesno dejavnost. In tega za vse države ne moremo trditi. Le v Sloveniji imamo namrec tako dobro izobražene ucitelje športne vzgoje, tako dobro razvito šolsko športno infrastrukturo, tako razvejan program obšolskih športnih dejavnosti in tako dobre sisteme za spremljanje telesnega in gibalnega razvoja, kot je sLofit - Športnovzgojni karton, ki omogoca, da svoje delo najprej dobro nacrtujemo, potem pa spremljamo njegove ucinke in ga ustrezno prilagajamo. Kakovost torej nesporno imamo, zmanjka pa nam nekaj kolicine. Otroci imajo namreč v prvem in drugem triletju tri ure obvezne športne vzgoje, v zadnjem le še dve, do dokazljivo pozitivnih ucinkov športne vzgoje na otrokov kognitivni razvoj pa pride šele, ce ima otrok vsak šolski dan eno uro športne vzgoje. Švedski raziskovalci (Kall, Nilsson in Linden 2014) so s pomocjo izjemno dobro zastavljene raziskave namrec dokazali, da je mogoce z dvema dodatnima urama športne vzgoje, ki sta vodeni na strokovno visoki ravni, bistveno izboljšati ucni uspeh otrok. Ena skupina otrok je delala po obicajnem kurikulu s tremi urami športne vzgoje na teden, druga pa je v naslednjih štirih letih imela dve dodatni uri športne vzgoje tudi na racun zmanjšanja obsega drugih predmetov. Ucinek so dokazovali s pomocjo testov nacionalnega preverjanja znanja, ki so pokazali, da so otroci z dodatnima dvema urama športne vzgoje in skrajšanim casom za
18
Pomen gibanja za učno uspešnost otrok
2000-3	2004-8
Švedščina
2000-3	2004-8
Matematika
2000-3 2004-8 Angleščina
slika 3 Primerjava uspešnosti nacionalnega preverjanja znanja švedskih otrok z dvema dodatnima urama športne vzgoje (temno) in tistih brez njiju (svetlo; v odstotkih; prirejeno po Kall, Nilsson in Linden 2014)
druge predmete dejansko dosegli bistveno boljše rezultate kakor njihovi vrstniki, in to tako pri maternem jeziku in matematiki kot pri angleščini (slika 3). Trendi učne uspešnosti otrok, ki so imeli več ur sedečih predmetov, so bili celo negativni.
Za dokazovanje povezanosti med gibalno u činkovitostjo in učno uspešnostjo pa nam ni treba na hladni sever, saj lahko to stvar na svoji šoli preveri vsak slovenski ravnatelj ali ravnateljiča. Zaradi zanimanja u čiteljev smo na primer na eni izmed šol izvedli analizo podatkov meritev za SLofit - Športnovzgojni karton in prepoznali 50 gibalno najmanj in 50 gibalno najbolj učinkovitih učen čev in učenk, potem pa preverili, kakšna je bila njihova povpre čna o čena in o čena pri matematiki (Star č, Gril in Cernile č 2017). Zelo jasno se je pokazalo, da so se tudi po učni uspešnosti otro či razvrstili v dve skupini (slika 4) in da so imeli tisti, ki so bili manj gibalno učinkoviti, čelo za o čeno nižjo povpre čno o čeno, njihova o čena pri matematiki pa je bila nižja za o čeno in pol. Gibalna u činkovitost je seveda poslediča telesne dejavnosti, in povsem jasno je, da so gibalno učinkoviti otro či tisti, ki se ve č ukvarjajo s športom, se ve č igrajo na prostem in manj sedijo ob zaslonih. Ker sem hotel tovrstno povezanost preveriti še na bolj obsežni ravni, sem se spomnil, da slovenski dijaki sodelujejo v mednarodni raziskavi pisa in da so na spletnih straneh Pedagoškega inštituta na voljo vsi rezultati (Štraus, Repež in Štigl 2007; Štraus 2009; Štraus, Šterman Ivan čič in Štigl 2013; Štraus, Šterman Ivan čič in Štigl 2015). Tako sem poiskal o čene slovenskih dijakov in dijakinj v bralni, naravoslovni in matematični pismenosti v vseh izvedenih krogih raziskave ter iz-ra čunal povpre čno o čeno, ki jo je posamezna genera čija dosegla, potem pa sem na podlagi podatkov SLofit - Športnovzgojni karton, analiziral gibalno učinkovitost istih genera čij. Zanimalo me je namre č, ali bi lahko izjemno veliko uspešnost slovenskih dijakov v raziskavi pisa povezal z njihovo gibalno učinkovitostjo, kar se je
19
Gregor Stare
Nizko gibalno u cinkoviti Povprečna o c ena	3,4
Oc ena matematike	2,8
Visoko gibalno u Cinkoviti Povprečna o c ena	4,5
Ocena matematike	4,3
slika 4 Ucna uspešnost gibalno ucinkovitih in gibalno neucinkovitih otrok (Povzeto po Starc, Gril in Cernilec 2017)
530 - 53-0
5 5	Dijaki - gibalna ucinkovitost 5 5
520 ___Dijakinje - gibalna ucinkovitost 52-0
«Dijakinje - ucna uspešnost
#- fc— — „ * ^
515-----51-5
510---51-0
505 - 50-5  
slika 5 Trendi uspešnosti slovenskih dijakov (polna crta) in dijakinj (crtkano) v mednarodni primerjalni raziskavi pisa (temno, lestvica na levi) in trendi sprememb pri njihovi gibalni ucinkovitosti (svetlo, lestvica na desni)
dejansko pokazalo. Iz slike 4 je namrec razvidno, da so trendi ucne uspešnosti dijakov, še posebej pa dijakinj, povsem sledili trendom njihove gibalne ucinkovitosti in da so tiste generacije slovenskih dijakov in dijakinj, ki so bile gibalno najbolj ucinkovite, dosegale tudi najboljše rezultate v raziskavi pisa. Opazovalni dokazi o pozitivni povezanosti med telesno dejavnostjo in posledicno telesno sposobnostjo in ucno uspešnostjo so torej nedvoumni, vseeno pa je za morebitne skeptike treba povedati še, kaj o ucinkih telesne dejavnosti na nevrološki razvoj pravijo eksperimentalni dokazi.
Moc možganov in pamet mišic
Ob telesni dejavnosti se v telesih otrok odvijajo intenzivni fiziološki procesi, katerih koncni ucinek sta tako nevrogeneza kot amni-ogeneza, se pravi tako rast in regeneracija živcnih povezav v možganih kot ožiljenja možganov in posledicno boljša oskrba s kisikom in hranilnimi snovmi- V cloveškem telesu vse stvari delujejo po nacelu »uporabi ali izgubi«, kar pomeni, da stvari, ki jih ne upo-
20
Pomen gibanja za učno uspešnost otrok
rahljamo, izgubimo. Najlažje tak proces opazimo takrat, ko nam dajo roko v mavec, po nekaj tednih, ko ga snamemo, pa mišice na roki, ki je mirovala, izgubijo velik del svoje mase in moci. Podobno je z možgani, ki začenjajo, Ce jih ne uporabljamo, izgubljati tako svojo funkcijo kot maso. Pri otrocih živčni dražljaji, ki jih sprožamo z gibanjem, mocno zaposlijo možgane, v katerih zacne zaradi tega prihajati do povecanih zahtev po analiticni moci, energiji in tudi po kisiku. Možgani na ta izziv odgovorijo s pospešenim razvojem živcnih povezav in s pospešenim razvojem svojega ka-pilarnega sistema. Kljucna snov, ki uravnava proces nevrogeneze, je beljakovina, imenovana možganski nevrotropski dejavnik. Ta snov na eni strani zagotavlja preživetje obstojecim nevronom, na drugi spodbuja rast novih nevronov in živcnih sinaps, bistveno pa je, da se koncentracija te snovi v možganih zelo mocno poveca ob telesni dejavnosti (Delezie in Handschin 2018; Szuhany, Bugatti in Otto 2015). Telesna dejavnost prek možganskega nevrotropskega dejavnika tako neposredno spodbuja rast nevronov, sinaps in spomina, pomembno pa je, da so njegovi ucinki vidni tudi pri akutni in ne le kronicni vadbi, torej se že takoj po telesni dejavnosti to pokaže na možganski funkciji. Ce si otrokov spomin predstavljamo kot skodelico, lahko med poukom vanjo vlijemo le toliko informacij, kolikor jih lahko sprejme. Ko zmogljivost zapolnimo, zacnejo informacije teci cez rob, ce pa ta proces prekinemo s telesno dejavnostjo, se skodelica poveca in vanjo spet lahko vlivamo nove informacije.
Ob telesni dejavnosti se izlocajo tudi endorfini, ki izboljšajo clo-vekovo pocutje in sprožajo obcutke evforije, še posebej pa se njihovo izlocanje poveca pri zelo intenzivni telesni dejavnosti, kakršno lahko dosežemo pri urah športne vzgoje (Harber in Sutton 1984). Zaradi tega ni nenavadno, da je poucevanje otrok po uri športne vzgoje bistveno ucinkovitejše, ker so ti dobro razpoloženi in veseli, zlasti zaradi tega, ker se ob endorfinih med telesno dejavnostjo poveca koncentracija anandamida, ki je endokanabi-noid, torej razlicica thc, ki ga proizvaja telo samo (Tantimona-co idr. 2014). Ucna ucinkovitost pa se poveca tudi zaradi ketonov, ki jih jetra izlocajo med intenzivno telesno dejavnostjo in še po tem, ko je je konec (Koeslag, Noakes in Sloan 1980). Ketoni so namrec najucinkovitejše gorivo za možgane, saj izgorevajo neposredno in zaradi tega hitreje kot glukoza, ki se mora najprej prek glikolize sploh pretvoriti v gorivo (Bak, Schousboe in Waa-gepetersen 2006), ob tem pa sprošcajo tudi vec energije na enoto kisika kot glukoza (LaManna idr. 2009). Po intenzivni uri špor-
21
Gregor Stare
tne vzgoje torej otroške možgane namesto 90- poganja ioo-ok-tansko gorivo.
Seznama pa še ni kone c. Mišice med telesno dejavnostjo izlo cajo irisin, ki š citinevrone in dolgoro cni spomin, zmanjšuje tveganje za Alzheimerjevo bolezen, zapovrh pa belo maš cobo spreminja v zaš citno rjavo maš cobo in znižuje krvni tlak (Wrann 2015). Redna vsakodnevna telesna dejavnost v šoli je hkrati zagotovilo, da bodo otro ci tudi zunaj nje bolj telesno dejavni. Med telesno dejavnostjo se v telesu namre c pove ca kon centra cija dopamina, hormona, ki povzroča odvisnost od gibanja (Bauman idr. 2012), zmanjševanje telesne dejavnosti s staranjem pa vse bolj pripisujejo prav zmanjševanju števila receptorjev za dopamin in dejansko »popušcanje« te družbeno koristne odvisnosti. Pomanjkanje receptorjev za dopamin hkrati postaja vse bolj dokazljiv vzrok za nastanek otroške debelosti in tako nakazuje, da je zanjo krivo pomanjkanje telesne dejavnosti, ne pa preobilica hrane (Beeler idr. 2015).
Ob dopaminu se pospešeno izloca tudi epinefrin, ki sodeluje pri priklicu spomina in ima še eno posebnost, in sicer da spomin povezuje s custvi (Tully in Bolshakov 2010). Ce nam torej med športno vzgojo v šoli uspe povecati ravni endorfinov, anandamida in dopamina, zaradi cesar se otroci potem pocutijo vesele in potešene, lahko to v kombinaciji z epinefrinom privede do ucinkovitejšega pomnjenja, povezanega z ugodnim custvenim stanjem otrok. Ce se v šoli srecujemo z narašcajocim številom anksioznih in depresivnih otrok, je tudi v tem primeru najcenejše in najboljše zdravilo telesna dejavnost, od katere je odvisna raven serotonina v krvi (Al-ghadir, Gabr in Al-Eisa 2016), saj ta hormon preprecuje depresijo in anksioznost, ob tem pa izboljšuje tudi kognitivne funkcije.
Kako naprej?
Lahko bi rekli, da je presenetljivo, neverjetno, žalostno, tragicno -in še kak drug izraz bi lahko uporabili - dejstvo, da strokovnjaki in politiki na podrocju šolstva kljub vsem dokazom o povezanosti med telesno dejavnostjo in delovanjem ter razvojem možganov, ki jih je znanost nakopicila v preteklih desetletjih, tega niso znali uspešno pretopiti v prakso. Dejansko doslej niso niti poskusili resno sistemsko urediti stvari. Lahko bi celo rekli, da je pravzaprav navdušujoce opaziti šole, ki so vzele stvari v svoje roke in so uvedle nadstandardno športno vzgojo, tako da so povecale število ur športne vzgoje ali uvedle skupno poucevanje uciteljev športne vzgoje in razrednih uciteljev ter otrokom dale priložnost, da so bolj
22
Pomen gibanja za učno uspešnost otrok
telesno dejavni in tudi ucno uspešnejši. Ko sem učitelja športne vzgoje pred kratkim spraševal, kako mu že vrsto let uspeva starše vseh drugošolcev prepričati, da prispevajo sredstva, ki zagotavljajo, da športno vzgojo poučuje skupaj z razrednimi učiteljicami, mi je odgovoril: »Vprašal sem jih, ali so se pripravljeni vsak mesec odreči eni škatlici cigaret.« Toliko namreč znaša strošek za njegovo delo pri enem otroku.
Največja ovira za povečan obseg telesne dejavnosti v šoli in izkoriščanje njenih potencialov pa niso starši, temveč sami učitelji. S težkim srcem opazujem tiste med njimi, ki v športni vzgoji vidijo drugorazredni predmet, saj s tem dokazujejo, da o razvoju otrok resnično nimajo nobenega pojma, pa vseeno poučujejo. Še hujši so tisti, ki nikakor ne bi pristali na to, da bi otroci dobili še kakšno dodatno uro športne vzgoje, najhujši pa so tisti, ki otroke v prvi in drugi triadi še vedno kaznujejo s tem, da jim odpade športna vzgoja. Na ta način jim namreč sporočajo, da je pouk športne vzgoje tako nepomemben, da se mu z lahkoto odrečemo.
(Če si našo šolo resnično želimo narediti boljšo, potem je egoiz-me in občutke večvrednosti, zbornično hierarhijo in podcenjevanje predmetov, ki koristim otroka odrekajo prvo mesto, treba dati na stran in dojeti, da je zagotavljanje telesne dejavnosti predpogoj za učno uspešnost in da športna vzgoja ni niti najpomembnejši niti najmanj pomemben predmet, temveč poseben predmet, ki edini skrbi za razvoj otrokove učne infrastrukture, torej za njegovo telo. Odreči se je namreč treba Descartesovi zablodi o dvojnosti duha in telesa in o otroku začeti razmišljati kot o telesu, ki ima ob vrsti drugih sposobnosti tudi sposobnost mišljenja, učenja, verovanja, čustvovanja, in ne o telesu, ki je zgolj posoda duha.
Ce bi torej hotel zapisati manifest, ki bi v nekaj točkah povzel »rešitev« telesne dejavnosti v šoli in zagotavljal uspešno delo učiteljev vseh predmetov, bi se ta glasil:
Zagotoviti moramo, da bodo otroci v šoli lahko v polnosti izkoristili svoje učne zmožnosti, zato mora šola poskrbeti za (še) bolj kakovostno športno vzgojo, povečati obseg telesne dejavnosti in kakovost poučevanja drugih predmetov. Kakovost športne vzgoje mora povečati tako, da bodo športni pedagogi poučevali učence od i. razreda osnovne šole dalje, z rednim zagotavljanjem možnosti za njihovo strokovno izpopolnjevanje in z večjo izrabo naravnega okolja. Količino telesne dejavnosti morajo šole povečati z uvedbo ene ure športne vzgoje vsak dan med celotnim šolanjem, z vsakodnevnim dejavnim odmorom in gibalnimi premori pri vseh predmetih, ko se za to pokaže potreba, kakovost poučevanja dru-
23
Gregor Stare
gih predmetov pa morajo zagotoviti z uvedbo telesno dejavnega poučevanja, medpredmetnim povezovanjem in strokovnim izpopolnjevanjem razrednih in predmetnih učiteljev v te namene.
Literatura
AIghadir, A. H., S. A. Gabr in E. Al-Eisa. 2016. »Effects of Physical Activity on Trace Elements and Depression Related Biomarkers in Children and Adolescents.« Biological Trace Element Research 172 (2): 299-306.
Bak, L. K., A. Schousboe in H. S. Waagepetersen. 2006. »The Glutamate/oABA-Glutamine Cycle: Aspects of Transport, Neurotransmitter Homeostasis and Ammonia Transfer.« Journal of Neurochemistry 98 (3): 641-653.
Bauman, A. E., R. S. Reis, J. F. Sallis, J. C. Wells, R. J. Loos, B. W. Martin in Lancet Physical Activity Series Working Group. 2012. »Correlates of Physical Activity: Why Are Some People Physically Active and Others Not?« The Lancet 380 (9838): 258-271.
Beeler, J. A., R. P. Faust, S. Turkson, H. Ye in X. Zhuang. 2016. »Low Dopamine D2 Receptor Increases Vulnerability to Obesity via Reduced Physical Activity, Not Increased Appetitive Motivation.« Biological Psychiatry 79 (11), 887-897.
Delezie, J., in C. Handschin. 2018. »Endocrine Crosstalk between Skeletal Muscle and the Brain.« Frontiers in Neurology 9: 698. https://www.doi.org/10.3389/fneur.2018.00698
Dworak, M., A. Wiater, D. Alfer, E. Stephan, W. Hollmann in H. K.
Strüder. 2008. »Increased Slow Wave Sleep and Reduced Stage 2 Sleep in Children Depending on Exercise Intensity.« Sleep Medicine 9 (3): 266-272.
Harber, V. J., in J. R. Sutton. 1984. »Endorphins and Exercise.« Sports Medicine 1 (2): 154-171.
Kall, L. B., M. Nilsson in T. Lindén. 2014. »The Impact of a Physical
Activity Intervention Program on Academic Achievement in a Swedish Elementary School Setting.« Journal of School Health 84 (8): 473-480.
Koeslag, J. H., T. D. Noakes in A. W. Sloan. 1980. »Post-Exercise Ketosis.« The Journal of Physiology 301 (1): 79-90.
LaManna, J. C., N. Salem, M. Puchowicz, B. Erokwu, S. Koppaka, C. Flask in Z. Lee. 2009. »Ketones Suppress Brain Glucose Consumption.« Advances in Experimental Medicine and Biology 645: 301-306.
Lau, C., S. Stewart, C. Sarmiento, D. Saklofske in P. Tremblay. 2018. »Who Is at Risk for Problematic Video Gaming? Risk Factors in Problematic Video Gaming in Clinically Referred Canadian Children and Adolescents.« Multimodal Technologies and Interaction 2 (2): 19. https://www.doi.org/10.3390/mti2020019
LeBourgeois, M. K., L. Hale, A. M. Chang, L. D. Akacem, H. E.
Montgomery-Downs in O. M. Buxton. 2017. »Digital Media and Sleep in Childhood and Adolescence.«Pediatrics 140 (s2): S92-S96.
24
Pomen gibanja za učno uspešnost otrok
Lieury, A., S. Lorant, B. Trosseille, F. Champault in R. Vourc'h. 2016. »Video Games vs. Reading and School/Cognitive Performances: A Study on 27000 Middle School Teenagers.« Educational Psychology 36 (9): 1560-1595.
Liu, Z. W., in X. B. Gao. 2007. »Adenosine Inhibits Activity of Hypocretin/Orexin Neurons by the ai Receptor in the Lateral Hypothalamus: A Possible Sleep-Promoting Effect.« Journal of Neurophysiology 97 (1): 837-848.
Porkka-Heiskanen, T., L. Alanko, A. Kalinchuk in D. Stenberg. 2002. »Adenosine and Sleep.« Sleep Medicine Reviews 6 (4): 321-332.
Štraus, M. 2009. »oecd pisa 2009: Prvi rezultati.« https://www.pei.si/wp-content/uploads/2018/12/PISA_2009_TK_7_dec_-2010_1_del.pdf
Starc, G., M. Gril in P. Cernilec. 2017. »Academic Performance of the Most and Least Physically Efficient Children.« Sodobna pedagogika 68 (2): 130-144.
Štraus, M., M. Repež in S. Štigl. 2007. Nacionalno poročilo pisa 2006: naravoslovni, bralni in matematicni dosežki slovenskih učencev. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
Štraus, M., M. Šterman Ivancic in S. Štigl. 2013. pisa 2012:Program mednarodne primerjave dosežkov učencev. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
Štraus, M., M. Šterman Ivancic in S. Štigl. 2015. pisa 2015:Naravoslovni, matematicni in bralni dosežki slovenskih učenk in učencev v mednarodni primerjavi. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
Szuhany K. L., M. Bugatti in M. W. Otto. 2015. »A Meta-Analytic Review of the Effects of Exercise on Brain-Derived Neurotrophic Factor.« Journal ofPsychiatric Research 60: 56-64.
Tantimonaco, M., R. Ceci, S. Sabatini, M. V. Catani, A. Rossi, V. Gasperi in M. Maccarrone. 2014. »Physical Activity and the Endocannabinoid System: An Overview.« Cellular and Molecular Life Sciences 71 (14): 2681-2698.
Tully, K., in V. Y. Bolshakov. 2010. »Emotional Enhancement of Memory: How Norepinephrine Enables Synaptic Plasticity.« Molecular Brain 3 (1): 15. https://www.doi.org/10.1186/1756-6606-3-15
Wrann, C. D. 2015. »FNDC5/Irisin: Their Role in the Nervous System and as a Mediator for Beneficial Effects of Exercise on the Brain.« Brain Plasticity 1 (1): 55-61.
Xin, L. 2010. »Assessment Use, Self-Efficacy and Mathematics
Achievement: Comparative Analysis of pisa 2003 Data of Finland, Canada and the USA.« Evaluation & Research in Education 23 (3): 213-229.
■ Dr. Gregor Starc je izredni profesor na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani. gregor.starc@fsp. uni-lj.si
25