O te zvezde! j^udno, kajne, zakaj bi se kdo jezil na te mile, drobne lučke, ki se tako nedolžno svetlikajo __in smehljajo v jasnih večerih. A Kračmanov Ivanček se je. Sicer jih je imcl na tihem še vcdno ravno tako rad kakor prej, samo hotel je pokazati, da je nanje hud, in se \e kolikormogoče premagoval, da jih ne bi pogledal. Da bo pa vsak vedel za vzrok te Ivančkove hu-demušnosti, bom pa lepo od konca povedal to istorijo. Kdo bi mogel reči, da je Ivanček napačen fant? Čisto dober in priden dečko je to. Samo eno napako ali slabost, sam ne vam, kako bi imenoval to njegovo razpoloženje, ima: Zvezde imajo namreč nanj prc-veliko moč. Takole zvečer, kadar so božji angelci prižgali zvezdice na nebu, se je vselej, čudno, veselo vznemiril in stopil tiho, kakor v velikem, sladkem pričakovanju, k oknu. Tam je prešteval vse tiste daljne nebesne lučke, ki so se že zabliščale skoz mrak, motril jih in presojeval, katera izmed njih je najlepša, in ob takih prilikah je čutil v srcu neizmerno sladkost in radost. Veselje ga je bilo gledati, ko je včasih v navdušenem zadovoljstvu po celo uro stal pri oknu in mu je žarelo lice in oči. >>Ali res angelci prižigajo zvezde?« je izpraševal z nedolžnim glasom mamico ali starejšo sestro. »To jih mora biti veliko, kajne, da vse prižgejo? Tisoč gotovo.« »Še več,« je povedala sestra, »kdo bi jih preštel.« »Ampak milijon jih pa ni?« je spet povzel Ivan-ček. »Joj, joj, toliko jaz ne naštejem...« »Tisoč milijonov,« je menila sestra. Ivanček jo je začudeno pogledal in odkhnal z glavo. »A, toliko jih pa ni, Tisoč milijonov, kdo to pre-šteje ? Tisoč milijonov, to ni nič. Mama, kajne, da je tako ?« »Ne vem,« so dejali mamica, »saj jih gotovo no-beden ne prešteje.« »Nobeden? Jaz bi jih pa !« se je ojunačil Ivančck. »Takole zjutraj bi navsezgodaj začcl ...« »Kajne v postelji, ko bi se ti še sanjalo?« se je hihitala sestra. »Nak!« je dejal moško Ivanček. »Zelo, zelo zgo-daj bi vstal in bi začel tako} zvczde štcti. Cel dan bi samo štel in pazil, da se ne zmotim, tudi jedel bi ne ničesar ...« »Ha, ha, Ivanček,« sta se začeli zdaj obe sme-jati, mati in sestra, »ti boš o belem dnevu zvezdc gledal!« »Tisto seveda,« se je žalostno razočaran zalotil Ivanček pri neizpeljivem načrtu, »podnevi, res, to bi ne bilo mogoče. Ampak zvečer, tudi takrat bi lahko vse preštel, do jutra bi jih lahko, če bi vso noč delal.« »Ivanček, in tega nič ne pomisliš, da do milijona še šteti ne znaš?« »Bi se že naučil,« je menil odločno fant, »do tisoč že itak znam. Takoj v mraiku, ko bi se prva zvezda zasvetila, bi začel.« »Ho, ho, Ivanček, oj ti neumni Ivanček,« se |e smejala vedno bolj sestra, »misliš, da se bodo na tvoje povelje vse zvezde naenkrat prižgale?« »Ti me samo dražiš,« se jc razžalostil Ivanček in je umolknil. »A nič ne maraj!« ga je pobožala sestra. >Saj si priden in te imam rada. Ampak zvezd nikar ne štej!« A Ivančku zvezde niso dale miru in je poslej velikokrat premišljal, kako bi lahko vse zvezde pre-štel. — Ko je spet neki drugi večer stal pri oknu in opa-zoval svoje ljubljenke, mu je pa nekaj drugega pri-šlo na misel. »Toda spretni morajo biti ti nebeški angelci, ki nažigajo zvezde,« je govoril z resnim glasom. »Spretni, da nikdar ne zadenejo ob te lepe, drago-cene lučke in jih ne preobrnejo z neba na zemljo. Mama, jaz bi jih rad od blizu videl te zvezde; najbrž fo zlate posodice, kajne?« »Ne vem, kdo bo to vedel,« je rekla mati. »Zlate so najbrž,« je presodil Ivan, »zato se tako lepo svetijo.« Za hip je pomolčal, potem se je domislil novega vprašanja. »Kaj, mamica, ali je Bogec hud, če pozabiio an-gelci prižgati kako zvezdico?« »Tega angelci nikdar ne pozabijo,« se je dobro-hotno nasmehljala mati, »Bog iraa vcdno rad an-gelce.« Ivanček je spet za nekaj časa pomolčal, potem je pa sklenil: »Jaz imam pa Bogca rad, ker je ustvaril tako lepc zvezdice.« — Skoro vsak večer je obsipal Ivanček mater ali sestro z najraznovrstnejšimi vprašanji, tako da mu je bilo težko sproti odgovarjati. Včasih je postal že pre-več siten in radoveden in morali so ga ostro opom-niti, naj gre raje k učenju, kakor da moti druge z ne-potrebnimi stvarmi pri delu. Ivanček je ubogal in je takoj vzel knjigo ali pisanje v roko. A težko je zbral početkom svoje misli k svoji nalogi, ker so mu kar nehote uhajale drugam, t)a vun pod milo nebo. — Sicer pa je bil Kračmanov Ivan prav priden in skrben deček, rad se je učil in je tudi v šoli imel zadovoljive uspehe. Toda njegovo preveliko navdu-šenje za zvezde mu je povzročilo enkrat jako grenke posledice v šoli. To se je pa takole zgodilo: Žalostno, deževno popoldne je bilo. V šoli so imeli tisto uro ravno računanje. Zadnja ura pouka je bila, pomalem se je že začelo mračiti, in Ivanček je bil čimdaljemanj razpoložen za računanje. Zagle-dal se je skoz okno v goste, deževne meglice in na-enkrat so mu iz sivih mrakov tako vabljivo in liu-beznjivo zasvetile nebeške zvezdice ... Čustvo tihe sreče mu je prešlo iz srca na smehliajoče lice ... Po-polnoma je pozabil v tistih trenutkih na vse številke. Ali glej ga spačka! ravno takrat ga pokliče učitelj. »Kračman, računaj ti naprej!« Ivan se je silno zmedel in zardel ter ni izprego-voril besede. »No, kaj pa delaš!« se je začudil učitelj. »Zakaj ne paziš?« Ivan je še bolj zardel. Nikdar še ni bil kregan, še manj, da bi v šoli ne pazil in ne znal naprej. Pod-prl je z levico vročo glavo in se osramočen izkušal zamisliti v računanje. A ni šlo pa ni šlo! Misli so se mu kar naenkrat spet ukradle k zvezdam. Mesto da bi napisal številko, je kakor v polzavesti narisal v zvezek majhno peteroroglato zvezdico. A glej ne-srečo! Ravno takrat ga učitelj drugič pokliče! Ivan se vročičen zgane, kakor da ga je kdo zbodel, vstane — in spet ne ve odgovora. Učitelj se razjezi, pridc bliže in vidi, da je risal Ivan zvezdo. »Čakaj, paglavec nepazljivi!« je dejal s strogim, jeznim glasom. »Tako ti računaš. Po pouku ostaneš v šoli, da boš zaprt!« Tresoč se na vsem telesu, je poslušal Ivan kruto sodbo. Početkom se še zjokati ni mogel. Šele, ko so njegovi součenci zapustili razred in je ostal v mračni sobi sam, čisto sam, so se mu udrle grenke in bridke solze z utripajočega lica ... Ves pobit in žalosten, s strahom v srcu, kai bodo rekli doma, se je vračal iz šole. Skoz tenko meglo so se zasvetile prve večerne zvezde in utripale kakor mežikajoče, poredne oči. Ivanček iih ni hotel pogle-dati. »Oh, te zvezde!« se je razhudil. »Nc maram jih več videti,« je sklenil. \ A ko se mu \e ena izmed zvezdic prav od strani tako lepo in nedolžno zasmejala, se je Ivanček do-mislil, da pravzaprav po krivem dolži te ljubeznive lučce. »Rad vas imam, zvezdice,« je presodil, »toda v šoli se mora učiti in računati, ne pa gledati skoz okno.« Tistikrat je obnovil mladi astronom vse svoje dobre sklepe, da bo v šoli pazil in da noče biti nik-dar več zaprt. In Kračmanov Ivanček do zdaj še nikdar ni pre-lomil tega svojega sklepa. Jože Plot.