NEOFAŠIZEM IN RASIZEM V EVROPI IN SOCIALNO DELO
Visoka šola za socialno delo iz Dort-
munda v Nemčiji, s katero naša šola že
dolga leta uspešno sodeluje, je lani spom-
ladi (od 3. do 8. aprila 1995) organizirala
intenziven mednarodni seminar na temo
»Vzpon neofašizma in rasizma v Evropi«.
Glede na to, da ti pojavi postajajo vse bolj
tudi naša vsakdanjost (denimo zahteva po
odvzemu državljanstva, pridobljenem po
40. členu državljanskega zakona, zapira-
nje šolskih vrat otrokom — beguncem iz
Bosne, napadi »skinheadov« na udele-
žence mednarodne konference Amnesty
1п1егпаИопађ, bržkone nekoliko podrol>
nejše poročilo o prvem tovrstnem semi-
narju na našem strokovnem področju ne
bo odveč. Vsekakor bomo morali prej ali
slej tudi pri nas resno razmišljati o
možnostih in kompetencah socialnega
dela pri preprečevanju in odpravljanju
pojavov rasizma in neofašizma in njunih
posledic na življenje ljudi.
Seminar je bil namenjen študentom
in učiteljem šol za socialno delo in neka-
terih družboslovnih fakultet (sociologija,
politologija) iz evropskih držav, ki sode-
lujejo v programu Erasmus (to je pose-
ben program evropske skupnosti za
sodelovanje na področju izobraževanja).
Seminarja so se udeležili predstavniki Fin-
ske, Irske, Nemčije, Nizozemske, Švedske,
Velike Britanije in Slovenije (glede na to,
da naša država še ni v Evropski skupnosti
in torej tudi ne moremo sodelovati v pro-
gramu Erasmus, smo bili posebni gostje
Dortmundske šole).
Glede na to, da naj bi se seminarja
udeležila po dva študenta in po en učitelj
iz vsake sodelujoče šole, smo načrtovali,
da z menoj odpotujeta dve študentki
drugega letnika Visoke šole za socialno
delo — Odiseja Nikočevi), ki je dve leti
kot prostovoljka delala z begunci, in
Parah Tahirbegovi}, ki je sama begunka in
bi torej lahko iz prve roke poročala o
tem, kaj pomeni biti begunec v Sloveniji.
Vendar pa Farah v Nemčijo ni mogla od-
potovati, ker ni dobila vstopne vize. Tako
smo imeli živ prikaz očitne diskriminacije
beguncev, ki se ne morejo svobodno
gibati in tudi ne sodelovati na strokovnih
srečanjih, četudi imajo vsa uradna zago-
tovila, da se bodo vrnili v državo začas-
nega pribežališča, in so tako prikrajšani
za eno temeljnih človekovih pravic! Farah
je za seminar pripravila zanimiv sestavek
—	pravljico, v kateri je posredno pove-
dala, kaj vse lahko čuti in pogreša človek,
ki je prisiljen živeti v drugi državi. Kljub
odsotnosti avtorice pa je njena kolegica
Odiseja pripravila posebno večerno ok-
roglo mizo, na kateri je udeležencem
predstavila vsebino in ozadje tega, kar je
v svojem prispevku želela povedati Farah.
Sama sem za seminar pripravila re-
ferat na temo »Bosanski begunci v Slo-
veniji«, ki je bil z zanimanjem sprejet (žal
pa v programu neustrezno uvrščen, tako
da se je z njim seznanila le peščica ude-
ležencev, ker so hkrati delale še tri druge
sekcije). Predložile smo tudi referat Jasne
Belak-Ožbolt »Begunci v osnovnih šolah
—	begunci na drugem bregu ali kako zgra-
diti most«, o katerem pa zaradi pomanj-
kanja časa nismo mogli razpravljati.
Kot zanimivost naj omenim, da smo
na seminarju obravnavali tudi stanje v
Makedoniji, o čemer je poročal kolega
Bertil Nelhans z Univerze v Göteborgu.
Tudi referat o razmerah v Hrvaški z naslo-
vom »Konflikt moči ali etnični konflikt?
Prisilna migracija, socialna politika in so-
cialno delo na Hrvaškem« sta pripravila
tujca, gostujoči profesor Paul Stubbs in
Baljit Soroya iz Leedsa. Zaradi odsotnosti
avtorjev razprave o referatu ni bilo.
Posebnost seminarja je bila ude-
ležba študentov, ki jih je bilo več kot dve
247
POROČILO
tretjini vseh udeležencev in so ves čas ak-
tivno sodelovali. Večinoma so bili študen-
tje višjih letnikov dodiplomskega študija
ali absolventi, nekaj pa je bilo študentov
podiplomskega študija. Vseh udeležencev
je bilo okoli trideset, prevladovali so se-
veda študenti šole gostiteljice. Delali smo
v predmestju Dortmunda, imenovanem
Herdeke, v mladinskem domu, kjer so
študenti tudi stanovali.
Cilji navedenega seminarja so bili
naslednji:
•	izmenjati izkušnje, znanje in rezul-
tate raziskav s področja rasizma in neo-
fašizma,
•	zagotoviti udeležencem — učite-
ljem in študentom — možnosti za kritično
razpravo o teh pojavih,
•	zbrati referate na temo konferen-
ce in jih natisniti v zborniku,
•	oceniti povezanost med pojavi mi-
gracije, dostopnosti trga delovne sile in
problemi nacionalizma, rasizma in oživ-
ljanja ekstremne desnice,
•	analizirati odziv politike in oceniti
možnosti skrajne desnice, da vpliva na
glavne politične razprave in akcije tako
na nacionalni kakor tudi na internacio-
nalni ravni,
•	kritično oceniti pojave fašizma in
rasizma v nekaterih evropskih državah.
Na seminarju smo se najprej posve-
tili medsebojnemu spoznavanju, nato pa
smo se seznanili s pojavi neonacizma in
rasizma v državah, iz katerih smo ude-
leženci prišli (učitelji z referati, študenti z
diskusijskimi prispevki). Žal smo večino
tega spoznavanja opravili v manjših sku-
pinah in tako nismo dobili vseh po-
trebnih informacij o stanju v različnih
evropskih državah.
Za Nemčijo je poročal dr. Rudolf
Bauer iz Bremna, ki je pripravil referat na
temo »Pripombe v zvezi z novim valom
rasnega sovraštva«. Kratek povzetek nje-
govega prispeka: Pojavom rasizma in
neonacizma v Nemčiji botrujejo zlasti
ekonomski razlogi in konservativna poli-
tika. V državi je danes veliko socialnih
problemov in nacionalizem je razredno
pogojen. Lahko govorimo o institucional-
nem rasizmu in o nacionalizmu v sami
248
družbeni strukturi. Tujcev ne napadajo
samo brezposelni mladi iz delavskega
razreda, temveč tudi tisti iz srednjega
razreda, ki jih podpirajo odrasli iz
srednjega in višjega razreda. Obstajajo
tudi prava politična gibanja, ki širijo pa-
role y>Ausländer raus^ in podpirajo nasil-
neže, vendar se sami člani teh gibanj ne
udeležujejo napadov na tujce.
Nasproti se jim postavljajo skupine
mladih, v katerih so zlasti otroci tujcev, ki
so se rodili v Nemčiji. Pri delovanju teh
skupin gre najprej za obrambo pred
napadalci in za medsebojno »vojno«
mladostniških skupin. Ne sledijo nikakšni
ideologiji in jih zato ne moremo imeti za
prave antirasistične skupine. Po drugi
strani pa obstajajo tudi skupine z anti-
rasistično ideologijo in z vsemi značil-
nostmi množičnega mladinskega gibanja.
Posebno pozornost je pritegnil tudi
referat udeleženk s šole za socialno delo
v Corku na Irskem, socialne delavke in
učiteljice praktičnega pouka Deirdre Qui-
rke in študentk Sarah in Emer. Prikazale
so možnosti za premagovanje ovir pri
osebah z duševnimi motnjami (ki jih zdaj
že dosledno imenujejo osebe z učnimi
težavami) in tudi dokazale, da lahko z us-
trezno politiko, zakonodajo, načrtnim de-
lovanjem vladnih in nevladnih organiza-
cij in strokovnim pristopom preprečimo
socialno izključevanje te populacije in ji
zagotovimo ustrezno mesto v družbi.
Vloga socialnega dela pri tem je zlasti ta,
da jih »potegne« iz stigmatiziranega polo-
žaja, s tem da jim zagotovi usposabljanje
in razvijanje delovnih navad in postop-
kov komuniciranja, spodbudo, pa tudi
vire in možnosti za samostojno življenje.
Zelo dragocen je bil tudi obisk tuj-
cev, ki živijo v Dortmundu in so nam na
lastnih izkušnjah pokazali probleme, na
katere v Nemčiji pogosto naletijo ljudje,
ki so »drugačni« — imigranti in invalidi.
Tako smo srečali Kurda iz Turčije, Nem-
ko iz Romunije, Armenko in invalidno
študentko, domačinko. Povedali so nam,
da je rasizem v Nemčiji vsakdanja praksa,
tako da tujci, ki niso evropskega ali
severnoameriškega porekla, in invalidi
vsepovsod naletijo na socialne bariere.
NEOFAŠIZEM IN RASIZEM V EVROPI IN SOCIALNO DELO
Opozarjali so na razlike pri zaposlo-
vanju, ki se kažejo tako, da najprej dobijo
delo domačini, nato državljani iz držav
evropske skupnosti, nato begunci s statu-
som, vsi ostali pa so brez vsake možnosti,
da bi našli delo po legalni poti.
Prav tako obstaja praksa »socialno-
varstvenega šovinizma« ^welfare chauvi-
nism), ki pomeni, da tudi v sistemu
socialnega varstva niso vsi ljudje v stiski
obravnavani po enakih kriterijih. Tujci
morajo dosti bolj dokazovati svojo upra-
vičenost do pomoči iz državne blagajne
kakor domačini.
Prišleki so vedno odvisni od različ-
nih oblik socialne pomoči, nadomestil za
brezposelnost ali denarne pomoči iz
sklada socialnega varstva, ki se pogosto
daje v bonih za nakup osnovnih življenj-
skih potrebščin. Prav ti ljudje, begunci v
zbirnih centrih in drugi, ki dobivajo po-
moč v obliki bonov, so najbolj prikrajšani
za človeško dostojanstvo, saj ne morejo
sami odločati, kaj dejansko potrebujejo.
Pogosto že blagajničarke v trgovinah od-
ločijo, do česa so upravičeni in kaj si la-
hko kupijo za te bone. Tako je, denimo,
dezodorans uvrščen med luksusno blago
in do njega po logiki trgovcev (in social-
nih delavcev?) niso upravičeni, po drugi
strani pa imigranti pogosto slišijo očitke,
češ, da jih domačini zavračajo zaradi nji-
hovega neprijetnega vonja! Begunci v
zbirnih centrih pa lahko kupujejo le bla-
go slabše kakovosti — in praviloma dražje
— v posebnih, njim namenjenih tragovi-
nah ^Intershop), saj se nimajo pravice
svobodno gibati!
A že druga generacija imigrantov v
Nemčiji izgubi svojo nacionalno in etni-
čno identiteto, saj se otroci priseljencev
niso pripravljeni stalno boriti za spošto-
vanje in priznavanje svoje drugačnosti.
Vsi se trpko zavedajo »radovednosti«
Evropejcev (ne le Nemcev!) in željo po
spoznavanju drugih, od njih oddaljenih
kultur. Ko pa te kulture srečujejo v svoji
soseščini, je njihove radovednosti konec
in pred njimi tesno zaprejo svoja vrata.
Zanimivo je bilo, da se vsi trije tujci,
ki smo jih srečali, ukvarjajo s socialnim
delom in so študij končali po prihodu v
Nemčijo. Vsi delajo kot svetovalci za be-
gunce oziroma priseljence, zlasti za tiste,
ki prihajajo iz države, iz katere so sami,
tako da so jim kulturno in jezikovno
blizu.
Premisleka so vredni tudi predlogi,
ki smo jih v razpravi udeleženci izoblik-
ovali skupaj z gosti:
•	socialni delavci, ki delajo s prise-
ljenci in invalidi, morajo delovati kot nji-
hovi partnerji in zagovorniki in ne kot
terapevti,
•	koristno bi bilo spodbujati do-
mačine (Nemce) za potovanja v tujino z
nahrbtniki, da bi imeli možnost spo-
znavati svet »od znotraj«,
•	ovire za zbližanje in predsodki so
tudi pri priseljencih in jih je mogoče od-
praviti le z medsebojnim spoznavanjem;
pri tem lahko politika opravi pomembno
vlogo, saj ima vpliv na ljudi,
•	država mora zagotoviti dosledno
spoštovanje temeljnih človekovih pravic,
tudi pravic tistih, ki so prisiljeni živeti iz-
ven svoje domovine.
V času seminarja smo imeli tudi
priložnost spoznati programe različnih
nevladnih organizacij in društev, ki se
ukvarjajo s preprečevanjem in odprav-
ljanjem posledic rasizma in neofašizma,
kot so, denimo. Društvo za življenje s tuj-
ci v okviru Mladinske organizacije v Dort-
mundu; projekt »Mostovi prijateljstva«, ki
se je razvil kot ena izmed dejavnosti
Društva prijateljev mladine; prostovoljna
organizacija za pomoč tujcem, ki deluje
ob Svetu tujcev; Društvo za pomoč
brezdomcem, ki izdaja časopis, ki ga pro-
dajajo brezdomci, in podobno. Morda bi
posebej navedli le vsebino dela dveh naj-
bolj tipičnih izmed njih:
Društvo za življenje s tujci je pred-
stavila socialna delavka in supervizorka
Elisabeth Hoper, ki dela v njem kot pro-
stovoljka. Ustanovljeno je bilo v letih
1992/93, po prvih hujših napadih na tuj-
ce. Sprva so želeli le prisluhniti potrebam
mladih, da bi razpravljali o teh dogodkih,
nato pa se je razvila tudi želja po akciji. Za
cilj svojega delovanja so postavili: vplivati
na politiko vladajoče stranke in zahtevati
odpravo diskriminacijske politike, ki se
249
POROČILO
kaže v delu policije, mestne administraci-
je, službe zaposlovanja in vseh pomemb-
nejših služb. Ustanovili so Antidiskrimi-
nacijski forum, načrtujejo pa še ustano-
vitev posebnega urada za preprečevanje
diskriminacije. Društvo financira Evrop-
ska skupnost, upajo pa, da bodo dobili
tudi sredstva iz mestnega proračuna.
Od leta 1994 deluje pri Mestnem
svetu poseben Svet tujcev, ki zastopa in-
terese približno 70.000 tujcev, ki živijo v
Dortmundu in bližnji okolici. Tujci, ki
živijo ali delajo v mestu, imajo pravico, da
volijo 25 svojih predstavnikov v Svet tuj-
cev. Ta Svet naj bi tujcem omogočil ena-
kopraven dostop do vseh dejavnosti, ki
so pomembne za življenje v mestu. Glede
na to, da tujci, z izjemo tistih, ki prihajajo
iz držav Evropske skupnosti, nimajo
volilne pravice, je takšno »lobiranje« za
imigrante edina legalna in učinkovita po-
moč. Vendar pa sam Svet brez sodelova-
nja Duštva za pomoč tujcem, v katerem
so domačini, ne more biti učinkovit.
Namesto povzetkov številnih zani-
mivih referatov posredujem sklepe semi-
narja in ideje o strategijah, ki naj bi
pripomogle k odpravljanju rasizma v
različnih okoljih.
SKLEPI SEMINARJA
ZAMISLI O STRATEGIJAH ZA ODPRAVLJANJE RASIZMA NA
RAZLITNIH RAVNEH DRUŽBE
1) INDIVIDUALNA RAVEN
V prizadevanju za odpravo rasizma in
diskriminacije je pomembno zlasti to, da
vsakega človeka obravnavamo kot indi-
vuduuma, ne glede na njegove morebitne
slabše sposobnosti, barvo kože, drugačno
vero in podobno. Zlasti socialni delavci
moramo obravnavati »stranke« kot part-
nerje in ne kot od pomoči odvisne osebe,
pri čemer moramo spoštovati njihove in-
dividualne potrebe in jim ne vsiljevati
svojih sodb o tem, »kaj je zanje najbolje«.
Kultivirati moramo sprejemanje raz-
ličnosti tako pri sebi kakor pri drugih, s
ciljem v ^Zusammenlebensfriedem, sku-
pnem življenju v miru, mirni interakciji.
Na osebni »državljanski pogum« ali
pogum, izražen v javnosti, bi morali
gledati kot na človeško dolžnost. To po-
meni, da moramo vedno, kadar smo priče
napada na kakšno osebo, verbalnega ali
fizičnega, ukrepati in nato zaprositi za po-
moč kateregakoli očividca. Le na ta način
bodo tisti, ki druge iz kakršnega koli
razloga diskriminirajo, spoznali, da njiho-
vega vedenja do drugih ljudi večina ne bo
tolerirala in bodo v prihodnje premislili,
preden bodo spet koga napadli.
Ta taktika se nanaša tudi na vsakovr-
stne pripombe, ki jih morda slišimo v svo-
jem okolju. Če naletimo na rasizem, bi
morali o njem razpravljati, tako da bi s
pomočjo odprte razprave in ustreznih in-
formacij odpravili rasistične ideje.
Zavestno bi morali iskati priložnosti
za srečevanje različnih kultur v zasebnem
življenju, kot so na primer zabave, na
katere bi načrtno vabili predstavnike
različnih narodov in tudi tiste, za katere
menimo, da imajo rasistične predsodke.
Za otroke je pomembno, da jim
omogočimo zgodnje socializacijske iz-
kušnje srečevanja s »tujimi« kulturami in
religijami, in to ne le v šoli, temveč tudi v
domačem okolju.
Kadar pri delu naletimo na rasis-
tična ali diskriminacijska prepričanja, jim
je treba pozorno prisluhniti, upoštevati
vse pritožbe in pripombe in pustiti, da
oseba sama pojasni, od kod izvirajo njena
prepričanja. Tako dobimo priložnost, da
začnemo počasi in temeljito zavračati ali
odpravljati take odnose.
Zlasti mladi ljudje bi morali imeti
priložnost, da bi čim bolj zgodaj nekaj
časa preživeli v tujini. Pa ne v smislu tur-
ističnih potovanj (saj tako ni mogoče za-
res izkusiti življenja z drugimi kulturami,
saj jih vidimo le kot »na razstavi«, kar nam
ne pusti dovolj avtentičnih vtisov), tem-
več tako, da bi s »tujci« nekaj časa skupaj
živeli in delali.
2) SKUPINSKA RAVEN
Poskus »multikulturne« vzgoje se je v
preteklosti pokazal kot težko uresničljiv.
Pri tem so bile določene skupine nezado-
voljne, ker so čutile, da njihove potrebe
250
NEOFAŠIZEM IN RASIZEM V EVROPI IN SOCIALNO DELO
niso bile zadovoljene. Če ta zamisel ni
uresničljiva, je bolje uporabljati »protidis-
kriminatorno politiko« v šolah, pri kateri
je poudarek na določenih skupinskih de-
javnostih (primerne so različne kreativne
aktivnosti ali šport, prav tako pa tudi
glasba in petje), v katere so vključeni vsi
učenci. Tovrstna dejavnost lahko veliko
prispeva k bolj harmoničnemu sožitju
otrok, ki prihajajo iz različnih kulturnih
okolij. To ne velja le za otroke različnih
kultur in religij, temveč tudi za tiste z raz-
ličnimi motnjami, saj se s tem razvija duh
skupnosti in tovarištva kot nasprotje
izključevanja kakšne skupine iz družbe.
Sem sodi tudi zadovoljevanje posebnih
potreb na lokalni ravni namesto ustanav-
ljanja »posebnih« šol, ki so locirane izven
skupnosti. Na ta način ne bi negovali
neustreznega »skrbstvenega« odnosa do
te populacije.
Cilj socialnega dela na tem področju
mora biti integracija in ne asimilacija. To
velja za obe strani, tako za tisto, s katere
prihajajo tujci, kakor za tisto, ki jih spre-
jema.
3) LOKALNA RAVEN
V skupnosti je treba zagotoviti ustrezen
nevtralni prostor, kjer bi lahko prihajalo
do izmenjave različnih kultur. Tu ne gre
le za srečevanja v smislu »odprtih vrat«, ki
jih enkrat letno organizirajo specifične
institucije v skupnosti, na primer cerkve,
mošeje in podobno. To naj bi bil prostor,
kjer bi se spodbujal razvoj skupnosti po
vertikalnih namesto horizontalnih linijah
(to so različne dejavnosti za posamezne
skupine ljudi, za ženske, otroke, mladino,
moške), ki bi bile odprte za vse narod-
nosti in bi potekale tako, da bi vsi čutili
pripadnost in željo po sodelovanju. To bi
lahko dopolnilo ali celo odpravilo »festi-
vale kultur«, ki sedaj potekajo v nekaterih
evropskih državah in jih mnogi kritizirajo
zaradi vtisa »živalskega vrta«, ki ga dajejo.
Prav tako bi bilo koristno, če bi v
skupnostih in za skupnost izhajale
neprofitne revije, v katere bi lahko pris-
pevali vsi stanovalci in v njih obveščali o
dejavnostih, ki so na razpolago. Ni redko,
da v naši »medijski« družbi zelo dobro
vemo, kaj se dogaja po svetu, ne vemo pa,
kaj se dogaja v naši neposredni bližini, in
tudi nimamo možnosti, da bi vplivali na
te dogodke. To bi dalo priložnost tudi
mladini, da bi sodelovala in se počutila
koristno v svojem življenjskem okolju.
Tako bi se zmanjšal njihov občutek fru-
striranosti in jeze, ki je lahko posledica
življenja v ambivalentni družbi.
Lokalno, pa tudi nacionalno in med-
narodno časopisje bi se moralo še pose-
bej osredotočiti na prikazovanje žrtev
napadov, namesto da objavlja senzacio-
nalistične zgodbe, in tako odkrivati na-
padalce, kar bi preprečevalo, da bi drugi
posnemali njihova dejanja.
Volilna pravica »tujcev«, ki je bila že
pred časom vpeljana v nekaterih evrop-
skih državah, bi morala v Evropi postati
norma. Le volilna pravica in predstav-
ništvo v lokalni oblasti lahko spodbudita
priseljence za tvorno sodelovanje v no-
vem okolju in legitimira njihovo prisot-
nost v novi družbi.
Podjetja morajo pod nadzorstvom
socialnih institucij iz okrožja uvajati
protidiskriminacijsko politiko, ki jo mora
spremljati ustrezno »interkulturalno«
usposabljanje menedžerjev, za kar naj bi
polovico potrebnih sredstev obvezno
prispevala država ali lokalna oblast. V
podjetjih, kjer se pojavljajo rasni pro-
blemi, je treba opraviti raziskave, na te-
melju katerih bi se lahko organizirale
razprave z delavci in menedžerji, kjer bi
se prikazale ugotovitve teh raziskav. To bi
bilo vsekakor primerneje kot pa posre-
dovanje nekakšnih načelnih ocen, ki so
uporabne le za poznejšo akademsko ali
intelektualno obravnavo.
Pri formularjih vlog za različne
oblike pomoči, ki jih dajejo socialne insti-
tucije na lokalni ravni, je treba upoštevati
jezikovno raznolikost okolja. Formularji
morajo biti pripravljeni v toliko jezikih,
kolikor nacionalnosti živi v lokalni skup-
nosti. Prav tako morajo te službe zagoto-
viti prevajalce, ki bodo pomagali tujcem
pri premagovanju težav ob uveljavljanju
različnih pravic. Na ta način se bo zmanj-
šala potreba priseljencev po ilegalnih ak-
tivnostih za preživetje in/ali vključevanje
251
POROČILO
drugih institucij, ki trosijo sredstva in čas
za varstvo pravic teh strank.
Univerze, učitelji in druge lokalne
institucije ali službe morajo prav tako
imeti sezname »kulturnih svetovalcev«, to
je ljudi, ki živijo v bližini in imajo iz-
kušnje ali znanje o tradiciji ali posebnih
potrebah ljudi iz različnih kultur, da bo-
do posredovali v nujnih primerih, kadar
se pripeti, da imajo institucije zaradi po-
manjkanja znanja težave pri komunikaciji
s pripadniki določenih manjšin.
4) NACIONALNA IN DRŽAVNA RAVEN
Zakoni o emigraciji so skoraj vsi zastareli
in jih je treba prilagoditi novim okolišči-
nam. Še zlasti se to nanaša na dolžino
bivanja beguncev, dovoljenje za delo in
podobno. Ljudje, ki imajo pravico do
bivanja v drugi državi, bi morali dobiti
tudi pravico do dela, in to pod enakimi
pogoji in za enako plačilo kot drugi de-
lavci v isti dejavnosti, da bi lahko državi
gostiteljici prispevali za svojo oskrbo. To
bi, po eni strani, zmanjšalo občutek tek-
movalnosti med delavci, po drugi pa bi
tudi zmanjšalo število tistih, ki zaradi ile-
galnega zaposlovanja zmanjšujejo mož-
nosti rednih delavcev.
Država mora prepoznati obstoj
»sivega« trga delovne sile in se mu pri-
lagoditi, saj so oblike skrajšanega ali
občasnega dela dandanes in v pogojih
kapitalističnega gospodarstva pogosto ed-
ini način zaposlitve, ki je možna ob
različnem času in pod različnimi pogoji.
To se nanaša tudi na sindikate, če želijo
ohraniti članstvo in si v prihodnje zago-
tovljati nove člane.
Zamisel o državljanstvu kot pravici,
ki je prodobljena z rojstvom, je danes za-
starela in neustrezna; prav tako je tudi
priznavanje več pravic ljudem, ki so dalj
časa živeli v državi, preozko in nepra-
vično. Lista pravic Združenih narodov se
mora razširiti v tem smislu, da bo dejan-
sko vključevala vse ljudi in vse narode.
5) SKLEPI
Vse dokler razviti svet izkorišča neraz-
vitega, bomo imeli vsakodnevno nove be-
gunce. Ni mogoče odstraniti razlogov za
rasizem in diskriminacijo, vse dokler bo
ostal odnos do tretjega sveta nespre-
menjen. Nekatere države porabijo vsako
leto na milijone za pomoč tretjemu svetu,
medtem ko druge pobirajo plodove kolo-
nializma in obresti velikih dolgov, v kate-
rih se dušijo najrevnejši narodi tega sveta.
V okviru nove Evrope lahko prispe-
vamo k zmanjšanju rasizma ali pa omo-
gočimo njegovo nadaljnjo širitev. Lahko
le upamo, da bo nova Evropa izbrala prvo
možnost.
Vendar pa solidarnost tistih med na-
mi, ki so antirasisti, daje upanje. Čeprav
rasizem morda ne bo nikoli povsem
izumrl, se je treba proti njemu bojevati,
kjerkoli ga srečamo, saj je za medsebojno
zbliževanje vseh nas, enakih bitij, ki živi-
mo na zemlji, pomemben vsak majhen
korak.
Rasizem je zapleten pojav in mo-
ramo biti previdni, kadar naletimo na
predloge za enostavne rešitve — takih
rešitev v tem primeru ni, zato se moramo
proti rasizmu bojevati na vseh ravneh
družbe, v vseh njenih različnih oblikah,
in v skladu s tem tudi v vseh različnih o-
koliščinah, kjer nanj naletimo.
Stališče, da nacionalnosti temeljijo
na »krvnih« razmerjih, prispeva k širjenju
rasizma, zato bi ga morali v celoti opu-
stiti. Na seminarju smo se seznanili s
primeri odnosov, obravnave in strategij
za obvladovanje rasizma in diskrimina-
cije, ki se uporabljajo v različnih državah.
Kaže, da je lahko Nizozemska na tem po-
dročju vzor, ki bi mu bilo treba slediti.
Vendar pa je treba pri odpravljanju
rasizma začeti pri posamezniku. Občutek
nemoči in jeze je človeški, vendar pa ne
smemo pozabiti na dejstvo, da lahko s
tem, ko začenjamo iz svojega ozkega zor-
nega kota in delujemo naprej, vendarle
spreminjamo stališča in se upiramo
nepravičnosti v svoji družbi. Begunci
niso problem sami po sebi, problem je v
družbi, kadar del državljanov napada dru-
ge, ki so v slabšem položaju. Reflektirati
moramo tudi svoja stališča do drugih,
svoje neverbalne reakcije, neizrečene be-
sede, pomen izrečenega »med vrsticami«
in podobno, da ne bi tisti, ki so zelo
252
NEOFAŠIZEM IN RASIZEM V EVROPI IN SOCIALNO DELO
občutljivi na rasizem, dobili občutka, da
smo sami rasisti, ali pa da ta problem
zanemarjamo.
Nedvomno se iz navedenih sklepov
petdnevnega intenzivnega seminarja vidi,
da so med udeleženci prevladovali štu-
denti, saj so sestavljeni nekoliko naivno.
Po drugi strani pa je dobro, da je bilo pri
oblikovanju sklepov in strategij vseskozi
prisotno izhodišče, da je treba začeti pri
posamezniku in pri tem, kaj lahko vsakdo
stori v svojem neposrednem okolju. Prav
tako je očitno, da smo v razpravah temo
nekoliko zožili in smo razpravljali zlasti o
rasizmu kot vidnejšem in lažje prepo-
znavnem pojavu.
V evalvaciji seminarja, ki smo jo na
koncu vsi opravili v pisni obliki, so skoraj
vsi udeleženci pripomnili, da so pogrešali
jasnejšo organizacijsko strukturo, prilo-
žnosti za boljšo pripravo na razprave na
samem seminarju (z vnaprej poslanimi
referati), več informacij o stanju v posa-
meznih državah, udeležbo iz ostalih ev-
ropskih držav in podobno.
O vzdušju in udeležencih pa so bili
komentarji naslednji: Sijajno!, Se stri-
njam!, Še boljše kot to! Fantastično, zelo
prijetni ljudje!, Vzdušje bi bilo lahko bol-
jše, če bi znali dati vsakomur priložnost
za sodelovanje!, Srečal(a) sem veliko sijaj-
nih ljudi, seveda pa so povsod izjeme...
Vsi udeleženci seminarja brez iz-
jeme pa smo izrazili željo in potrebo, da
bi se seminarji na to tako aktualno temo
še nadaljevali, tako na mednarodni ravni
kakor tudi v posameznih državah.
Vida Miloševič-Arnold
253