PISMA BRALCEV
Hvala za usklajevalne nasvete
Krajevna skupnost Gradišče je v predelu mesta Ljubljane, kjer se križa nešteto družbenih interesov. To pa so tudi krajani in osnovna šola.
Večna dilema, ki nastaja pri lokalnem dogovarjanju in us-klajevanju, je, kako interese spraviti v okvir, da bisegluhiin slepi med seboj sporazumeli. Vodimo široko demokratično samoupravno razpravo, gremo iz baze in čez vsepoti regularne-ga družbenega dogovarjanja. Pri tem usklajevanju interesov nimamo večjih težav. Ko pa bi naše potrebe morali uskladiti na ravni upravnih in tehnično izvr-šilnih teles, redno zadenemo na ugovor: razmišljatepreveč loka-listično in ne vidite širšega družbenga interesa! Dobro, to-variši iz občinske uprave in te-hničnih teles, pa nam vipovejte, kaj je širši družbeni interes, mi se bomo prilagodili, sajživimo v predelu mesta, kjer res ne more-mo imeti svojega pašnika.
Prilagajamo, zazidujemo,_ po-diramo, delamo vizionarske po-ti, odvzemamo siprostor, posto-poma krajani prihajamo v polo-žaj, da smo res napoti »širšemu interesu«. Mesto pozidati za ti-ste, ki prihajajo v službo, pove-zati njihove poti z vsemi varian-tami... urnega »službovanja«.
Krajani, ki smo lokalni in-teres, ostajamo vedno tu, tudi ko nas zastre največ smoga, ko je slabo vreme, ponoči. Temu okolju dajemo del življenja. Ko prišleki odidejo, ga varujemo, naše oči opazijo več, kot kateri-koli mimoidoči. Pomeni, če ho-
čemo živeti v tem okolju, se za-vzemamo za nekatere sociali-zacijske in humane vidike obravnave tega prostora tudi za nas. Ti vidiki nam omogočajo vsaj minimalno uskladiti in-terese in naše socialne vloge. Ustvariti »geto« kakršne koli vrste je najslabša varianta kulti-virane družbe.
V mesto vsak s svojimi zamislimi
Ta prostor pa doživljajo in vrednotijo tudi drugi popotniki, ki ga po svoje oblikujejo. Urba-nisti in arhitekti, ki sojim »čiste linije« z ozkega, strokovnega vi-dika bistvo »širšega družbenega interesa«. Vpuščavi bi te linije lahko najbolj ravno potegnili. Poslovneži bi nanizali stojnico do stojnice - gostilno do gostil-ne - ljubljanski Ponte Rosso in gnali profit. V ta prostor rinejo različne delovne organizacije s svojimi poslovnimi stavbami, čeprav prostora ni več. Osnovna misel teh je, da je samo tu »me-sto«. vse ostaloje dežela, le tu se nekaj dogaja, zato morajo biti prisotni. Na nesrečo se je zdru-žilo v tem prostoru še pol slo-venskih kultumih stavb in vsa politična »infrastruktura«.
Vi krajani ste pa res nemogo-či! Vedno delate probleme. Ima-te vse pred nosom, izmišljate si nekaj, kar je tako banalno in lo-kalistično, da nikakor ne more odtehtati širšega družbenega in-teresa! Saj res! Samo živeti ho-čemo v tem prostoru, za tako omejeno življenje pa bi radi ob
osnovni šoli združili naše kra-jevno življenje. Že doslej se je vse odvijalo ob šoli in s šolo. Šolo doživljamo kot del »vaške idilike«, okoli katere se vse vrti.
Barake ob šoli
Krajani so se začeli usklajeva-ti že pred desetletjem, ko smo še imeli zbore voHlcev, pa tudi »Cankarja« še ni bilo. Uskladili smo; moramo ga zgraditi! Tudi za gradbišče rabijo prostor ob šoli, kjer bodo barake. Počakali bomo! Gradbeno podjetje je vložilo velika sredstva v ta pro-stor ob šoli, kjer danes stojijo barake, zaradi tega so v izgubi. Potrebno ga je pozidati - dopol-niti ta hišni kare v celoto. Panaj bo! Ponovno potrebujemo bara-ke ob šoli. Saj se razume, poča-kali bomo! Dograjen dom zahte-va, da se podrejo nekatere hiše, ker kazijo vidik. Šola in krajev-na skupnost bi hoteli eno od teh hiš, da bi lahko uredili podaljša-no bivanje, v bodoče - celo-dnevno šolo, knjižnico, jedilni-co in še kaj. Krajani uskladijo: Pa naj bo, podrimo jih! Všoliin krajevni skupnosti so začeli razmišljati: Saj če bo šlo tako naprej, ne bomo mogli priti niti v šolo in iz nje! Nekaj življenj-skega prostora pa bi res potre-bovali. Občinska skupščina je prinesla sklep, da dodeljuje šoli glede na specifične mestne oko-liščine samo del od minimuma površin na učenca. Končno, so se krajani oddahnili in hvala le-pa vsem dejavnikom.
Ne, to pa ne bo tako »šlo«! Tovariši ekologi so se prebudili: sedaj pa rabimopark, zelenepo-vršine, fontane... Ja, kje? Na
prostoru, ki je še ostal ob šoli, kjer bi želela šola in mladina krajevne skupnosti zadihati.
Saj imate Tivoli!
Kaj to pomeni, zadihati? Pri-dobiti pravico do izgradnje dveh športnih igrišč, zakloni-šče, urediti prehrano za učence, omgočiti realizacijo celodnevne šole in programa civilne zaščite.' Vse želimo izpeljati le na prosto-ru, ki ga je odobrila občinska skupščina. Ja, vi iz šole in kra-jevne skupnosti pa res ne vidite, kaj je širši družbeni interes! V mestu pa športna igrišča in vse io? Saj imate Tivoli!
Poleg tega pa je že »pokojni« urbanist (in vsi mi nasledniki ohranjamo njegovo sveto misel) začrtal: Emonci morajo hoditi od Rimskega zidu, mimo šole do »konjske fige«. Samo, tovari-ši, v šolsko okolje res ne sodi taka pot, moti delo ob šoli, inš-pekcijske službe ugotavljajo...! Nekaj metrov vstran že obstaja boljša pot. Tudi občani so že večkrat uskladili, da je ne bo.
Pot bo... Danessmodozoreli, vidimo širši družbeni interes, upravljali pa se bomo drugič. Zakloriišč ne bo, jedilnice ne bo, mogoče eno igrišče s pripombo ekologov, da asfalt ne sodi v mestno okolje, še manjpa k šoli.,
Na zadnjem sestanku 28. ja-nuarja letos na komiteju za ur-banizem, komunalo in gradbe-ne zadeve občine Ljubljana Center so razgrnili nove varian-te in ugotovili: saj vi nimate niti denarja za gradnjo. Lokacijska dovoljenja bomo izdajali v tem zazidalnem prostoru (M. V. CO-8) investitorjem postopoma ta-
ko, kot ga bodo urejevaii. Zra-ven so pa še prišepnili: to se tako ne dela! Krajevna skup-nost bi morala tem velikim de-lovnim organizacijam predsta-viti potrebe, da participirajo sredstva, pa od izobraževalne skupnosti telesno-kulturne skupnosti itd. Vi bi se morali v 'krajevni skupnosti znajti!
Hvala, tovariši, za nasvete. Vi-dimo, da se med seboj v uprav-no-tehnični strukturi zelo dobro razmete in izpeljete vse, kar ste si zamislili. Krajani smo izgubili Veliko let in časa za prazen nič. Kakor so se up&vne strukture rotirale tako smo začenjali na novo usklajevati interese. Gre za ljudi in ne stvari-
Lep pozdrav vsem našim de-legatom v občinski skupščini.
M. P.