19. številka.
Ljubljana* četrtek 25. januarja.
X. leto. 1877.
SLOVENSKI NAROD.
hhaja v*ak dan, izvzemii poneoeljke in dneve po prasnicih, ter velja po poŠti prejeman za avstro-ogerske dežele za celo leto 16 gld., za pol leta 8 gl<L„ ■a četrt let* 4 gld. — Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za celo leto 13 gld., za ćetrt leta 3 gld. 30 kr., za en mesec 1 gld. 10 kr.   Za pošiljanje nm dom ne računa 10 kr. za mesec, 30 kr. za ćetrt leta. — Za tuje dežele toliko već, kolikor poštnina iznaša. — Za gospode ućitelje na ljudskih šolah in za dijake velja znižana cena in sicer: Za Ljubljano za ćetrt leta 2 gld. 50 kr.. po polti prejeman za ćetrt leta 3 gld. — Za oznanila se plačuje o* ćetiristopne petit-vrate (J kr., će se oznanilo enkrat tiska. 5 kr., će se dvakrat in 4 kr. če se tri- ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole frankirati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo je v Ljubljani v Franc Kolmanovej hiši št. 3 „gledališka stolba" Opravniitvo, na katero naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. administrativne reči, je v „Narodni tiskarni" v Kolmanovej hiši.
Dalmacija in Hrvatska.
Dalmatinski deželni zbor se je sešel in je prvi, ki ima dve tretjini tacih poslancev, kateri bi brezuvetno in radi glasovali za zjedinjenje Dalmacije s Hrvatsko. Otvorenje zbora je imelo tudi celo slovanski značaj. — Predsednik Vojnovie je govoril samo hrvatski, cesarjev namestnik Rodić skoro isto tako, poslušalstvo je bilo narodno. In vsi glasi, ki dohajajo iz Dalmacije, tudi če so v protivnih listih, kažejo, da je zavladala v slovanskej narodnej stranki neka odločnost, ki dobro dene in upanje vzbuja, da bode ta deželni zbor vendar odvažil se in zopet sprožil prevažno za Hrvate, in prevažno za nas vse avstrijske Jugoslovane vprašanje: o zjedinjenji Dalmacije s Hrvatsko, ki bode prvi korak kasnejšega nadalj nega zjedinjevanja jugoslovanskega elementa v monarhiji, katera bode še tega elementa močno potrebovala, torej tudi njegovega okrepčanja ne /mirom zavirala. To se ve, da to veliko delo ne pojde gladko, ne tako rado in brzo ter brez vsega upora od protivne strani, kakor bi si želeli, ali ipak ga je treba poskušati, oglašati se zanj, zahtevati. Veliki časi prihajajo, gorje nam Slovanom bi bilo, če jih zamudimo.
Tako ali podobno sodi menda tudi hrvatski „Obzor", ako v zadnjem listu pošilja iskren pozdrav dalmatinskemu zboru, slaveč Dalmacijo, kot zibel hrvatske države in literature, ter h koncu kliče: „živio kralj, in naj izkupi besedo svojih pradedov, naj zjediui verno kraljevino Dalmacijo i Hrvatsko.'1
Prav tako in lepo. Ali hrvatska narodna stranka naj kaj v dejanji in javno za to stori, naj opusti svojo „šutnjo".   Dan denes, ko so
Matek.
Prižigalec.
(Roman, v angleškem spisala Miss M. Cummins, poslovenil J.)
Osmo poglavje.
(Dalje.)
„0, zato — zato —" in pri tej priči je Jerica pojenjala z glasom ter je usta nastavši Viljemu na uho šeptala: „Tam je hiša Naui Grantove; vidim jo! Izpozabila sem bila, da pojde strijc Trueman tja; in jaz ne morem s teboj, bojim se!tt
„Oho!" rekel je Viljem, ponosno se steg-nivši, „rad bi vedel, zakaj se bojiš, kedar sem jaz pri tebi! Naj se te le dotakne, če se upa! Pa tudi strijc Trueman! Smijal se bi.u Viljem je otroku tako prijazno in živo prigovarjal ter jej rekel, da jo Nani prej ko ne še videla ne bode, da pa bodeta morebiti sama jo videla in to ravno je bilo, kar je
Magjari tako strašno glasni, ko je celo opas-1 nost, da nas v pogubno vojno s slovanskimi | brati Rusi zavlečeje, denes se Hrvatska s svojim molčanjem, s svojo „šutnjo" ponaša V Govorite i vi, čas je došel.
Piše isto glasilo zdaj doma vladajoče narodne stranke hrvatske, govoreč zoper zvezo s Turčijo, katero delajo magjarski študentje v Carigradu in jo pripoveda našega diplomatič-nega zastopnika sin mlajši grof Zichy, da te zveze ne če vsa Ogerska. „Svega toga neće Slovaci, Romani ni Srbi, a po gotovo toga neće Hrvatska, a ona je u ovom pitanju daleko kompaktnija, složnija, nego Ugarska. Hrvatska ima puno razloga želeti mir s Ugarskom. Ali će se s njom zavaditi, ma joj i propasti bilo, a neće se uz nju bratimiti i spajati s Turčinom." — To je beseda! Propasti rajši nego sovražniku koristno delo opravljati. V tem tonu naj hrvatski možje govore z Magjari in z druzimi in zjedinjenje z Dalmacijo bode prej doseženo nego s hvalisano „šutnjo".
Angleži in vzhodno vprašanje.
Anglieanom se godi kakor proroku Bile-amu. Poslali so v Carigrad Salisbui yja, da bi Rusijo proklel a Turčijo blagoslovil. Ali ruska diplomacija mu je glavo zmešala tako, da zdaj angličanski prorok domov vrača se, ko je prisiljen bil z Rusijo vred Turčiji svojo kletev privoščiti. Kako se more vrhu vsega tega še v švabskih in drugih Slovanom sovražnih časopisih o pobitji in vzmikanji ruske diplomacije govoriti, ko baš ona velik diplomati-čen triumf praznjuje, o tem zna soditi, kdor uže dalje opazuje posebno perfidijo teh ju-dovskih-nemških novinarjev in njih privržencev.
hotel videti, nič druzega. Jeričina bojazljivost se j« dala lehko pomiriti. Naravno nij bila bojazljiva, a nenadni strah, ki jo je prešinil, ko je spoznala svoje staro bivališče, je izbu-dil njen trepet in njen stud pred Nani Gran-tovo. Treba je bilo le nekoliko prigovarjati in jo prepričati, da je v sedanjih razmerah popolno varno; in kmalu se je izgubil njen strah in želela je, Viljemu pokazati nekdanjo svojo preganjalko. Ko sta prišla pred hišo, želela je bolj, nego se bala videti Nani Gran-tovo, in res nikdar se nij nikdo mogel bolje videti kot Nani v tem trenotku. Stala je namreč oknu nasproti ter se je hudo prepirala s svojo sosedo. Nje obraz je izrazoval jezno razdraženost ter je ta trenotek kazal tako očitno nje značaj, da kdor jo je videl nij več dvomil, da so jej kaj primerno rekli čarovnica, možakinja, strašilo tičje, ali jej pri-deli še kako drugo ime, ki je isto misel izra-zovalo.
„Katera pa je?" prašal je Viljem; „ona
To zmago ruske diplomacije in pobitjo angličansko-aristokratične turkoljubivosti čutijo Angleži sami, zatorej so se mej njimi v novinah izrekale graje in tožbe na Salisburvja, kakor da ne bi bil prav ravnal. Najnovejši telegram iz Londona poroča, da je bi vsi prvi minister angleški Gladstone nekej deputaciji nasproti zarad tega zagovarjal Salisburvja, rekoč, da ta mož ne zaslužuje graje zarad nevspeha konference. Jasno je, tako je ta angleški državnik dejal, da nijso smole vlasti nobenih predlogov staviti, če nijso ob jednem hotele energično terjati, da se tudi res izvrše. Najvažnejše vprašanje pa je zdaj to, ali sme porta še na dalj okoristiti se z dobički zagotovljenimi jej v pariškej pogodbi, potem ko je do sedaj tako nesramno vsa svoja obe tanj a neizpolnjena pustila. Anglija ima, pravi Gladstone h koncu, v celej tej stvari veliko in teško odgovornost, zato mora vlada o nasledkih deželo podučiti.
Ta izjava mogočnega vodje angleške liberalne stranko ima tem večjo in znamenitoj šo važnost, ker je storjena baš po končanej konferenci, ki ima Rusija razvezane roke. Čiez nekaj malega duij se snide angleški parlament in tam se bodo pokazali nasledki teh moževskih izjav angleške liberalne stranke. Vsakako pa je angleško vojevanje za obstanek Turčije uže toliko kakor preprečeno. Hladen premislek in pravičnejša sodba v orijentalnih rečeh in o namerah Rusije sta v Angliji močno prodrla in se blagodejno vedno pokazujeta, kadar je nevarnost, da bi angleška država ponavljala brezplodno krhico krimske vojske.
velika, ki z roko vihti pisker za zako? Zdi se mi, da bode ročo odlomila, če ne bode bolj pazila."
„Da," rekla je Jerica, „da ta je Nani.' „Kaj pa dela?"
„No, prepira se z gospo Birchovo; ona se tako zmerom prepira s kakim človekom. Vsaj naju ne vidi?"
„Ne, ker je preveč razdražena. Idiva, ne stojva več tu; kaj grda žena je, ravno taka, kot sem si jo mislil. Videl sem jo dovolj in mislim ti tudi, — pojdi!"
A Jerica se je še obotavljala. Srčno, ker vedoč, da je bila varna in ne zapažena, zrla je srdito v Nani; oči so se jej svetile, ne kot malo minut poprej v nedolžnem vesolji otročjega srca, temveč v ognji razburjenih strastij, — v ognji, katerega je Nani uže davno bila raznetila in ki še nij bil vgasnil in ki se je pri pogledu Naui Grantove z nova oživil z vso močjo. Viljem je mislil, da je čas iti domov in zapazivši, da je gospod Flint in
Politični razgled.
V Ljubljani 24. januarja.
V yttspi>ft*kej zhnmiei bode pri predlogu nove novele glede ženitovanjskega zakona predlagal Hasner, da naj bode zakon mej kršćani in Židi še dalje prepovedan. Zarad teg;a so v judovskih dunajskih velicih časnikih obupni in hudi članki zoper lastno stranko in vlado.
Na južnem T* miške »h se na več
krajih delajo utrjenja. Delajo se fortifikacije pri Matarelu v dolini Eče; dalje v Pergini in Vezzaru, to je pri vhodu in izhodu iz sugan-ske doline.
festtr je 23. t. m. dopoludne sprejel v Pešti ministre Tiszo, potem Auersperga, Las-8erja in Pretisa v dolžjej avdijenci. Od 3. do 5. je bilo ministersko posvetovanje. Cesar je predsedoval. Na podlogi tega je denes zbor ministrov pri Tiszi.
V peftntiskt tn zboru je Mocsarv in-terpeliral, zakaj je policija branila demonstracijo pri prehodu czegledske deputacije idoče do Košuta.
K stn<tr€issy}M v Pešto je prišel 23 t. m. turški poslanik Aleco in je imel dolg razgovor ž njim o politiki, katero naj bi zdaj Turčija začela. Torej po dobre svete je Turek prišel k Magjaru! Na dalje pa telegram pravi, da namerava Turčija s Srbijo in Črno goro mir sklepati, pa prosi Avstro-Ogersko, da bi jej pomagala.
Vnuii.t«k tir£t»*<».
Srhi v Sremu nameravajo polkovniku Horvatoviču poslati častno sabljo. To naj bi bil odgovor na demonstracijo magjarske mladine z njeno sabljo Kerim-paši.
Iz Caritjrafl<* se poroča, da je slabo vreme nastalo in zadržuje zastopnike tujih vlad, da ne morejo odpotovati.
Iz Turčije se poroča, da je cela dežela uže polna turškega papirnatega denarja; vse blago za življenje se je uže za 100 odstotkov podražilo; male kupčije kar nij več. Promet stoji. Avstrijska pošta prihaja tja stoprav črez 10 ali i 2 d nij, ko je uže vse zastarano, turški listi smejo pa le to pisati, kar je vladi po godi.
Iz Aten se poroča, da je v Pyraus prišlo devet oklopljenih ladij pod vice-admiralom Drummondom. 24. jan. se pričakujeta sem Salisbury in Elliot iz Carigrada.
Doni
SI.
Iz Aov«»ST« m t it 19. jan. [b.v. dop.] Naši nemškutarji so res čudni možički, vedno so nas s sumljivimi očmi gledali, kadar je čitalnica naša naredila to ali ono veselico, ker bali so se da, njihovo društvo po čitalnici pride celo na suho slamo. Izmodro-
vali so tedaj vsakatere zvijače, češ, tako spravimo narodnost Slovencev na kant. Napenjali so vse žilce, da bi na prvo uničili tukajšnjo mestno godbo in osnovali so takozvano kazin sko godbo, ter razpisali službo kazinskega kapelnika, kateremu so 600 gld. plače obljubili in tudi nekoliko časa odštevali. Ali naredili so račun brez krčmarja — zmanjkalo jim je materijalne podpore in dejali so tedaj ubozega kapelnika na meh, kateremu pa so še poprej, brž ko ne za tega del, da lažje zadnjo operacijo prenaša, plačo na polovico znižali, sedaj se ve da naj hodi s trebuhom za kruhom. Godci, kateri so se dali od onih varovcev prekaniti in se nebeške glorije v nasprotnem taboru do vrhunca napili, to se razume, prosijo sedaj zopet pri godbenem odboru mestne godbe za sprejem in mislim, da bodo, kadar pride čas, zopet sprejeti.
Sedaj, ko imajo naši nemškutarji v tukajšnjih častnikih res vrle podpornike svojih zabav, to se ve da se lehko posinehujejo našim veselicam in mogoče, da naše društvo tako iskrene moči pogreša, kakor jih ima sedaj kazino, ali kdo nam bode to zameril, če se naši malomestni diletantje ne vedo tako dobro po deskicah sukati, kakor tukajšnji gospodje Častniki, o katerih se govori, da so kaj imenitni igralci, taki, da se jih komaj v velicih mestih boljše dobi. Nam nij dovoljeno in nečemo dvomiti, da bodo isto tako dobro meč sukati znali, kakor se neki na nemške kazine deskicah sukajo.
Vendar pa mislim, da nasprotniki naše veselice premalo poznajo; kajti zadnja veselica v našej čitalnici je bila kaj prijetna. Igralo se je „bob iz Kranja" tako izborno, da je bilo obilno izbrano občinstvo v vsakem obziru popolnem zadovoljno. Ne bodem tukaj prednosti naših diletantov povzdigoval, to pa vendar ne smem zamolčati, da je Nežka s svojo prirojeno naiveteto občinstvu kaj dobro dopala, tudi gospod K. je svojo nalogo po znani umetnosti dobro izvršil. Ako omenjene osobe tukaj posebno povdarjam, ne smem reči, da se druge osobe ne bi bile ravno tako odlikovale, posebna hvala pa gre gospodu K. kateri se o glediščnih predstavah mnogo trud in žrtvuje. Hvala mu! Ako čitalnica tako napreduje, nadejati se smemo, da narodna naša reč ne bode onemogla.
Iz KiikIJo 18. januarja. [Izv. dopis. (Konec.) Ta odgovor ruski je posebno namer jen angleškej vladi in celej njenej stranki, ka
tero predstavljajo listi, kakoršni so „Standard", „Morning Post", „Telegraph" itd. Na nemško in francosko sovražno  časopistvo se manj gleda, najmanje pa na dunajsko, židovske „beutelschneiderje"-pisune  o  ruskej armadi. Sploh, kar se tiče tega predmeta, naša žurnalistika molči, in to iz občeznanih uzro-kov.   A da je v dunajskih listih o tem gotovo 99% čiste laži,  more vsak razvideti iz lopi sov v francoskih  novinah,  katere imajo svoje dopisnike v Rusiji, posebno blizu armade in katere vselej nekoliko vsaj manje pristransko govore o vsem slovanskem. V tem obziru more vam služiti kakor izvrstni dokaz tudi oficijalno poročilo o sanitarnem stanji naših vojsk, pojavivši se pred malo dni v našem „Pravitelj-stvennem Včstnike", iz katerega vam poročam sledeče: „Po točnih oficijalnih poročilih nahajajo se naše vojske v Besarabiji in Podoljskej guberniji v odličnem dobrem stanji v sanitarnih obzirih. EpidemiČnih boleznij nij; procent za bolevanja  v   divizijah  se   premika mej 075% — 2%,  i je sploh niže  1%. Število bolnih v vseh bolnicah in lazaretih je 1451, torej manje od 0'75 % cele armade. Tako majheno število bolnikov oskrbovalo je do sedaj še skoro samo mestno sanitarstvo. Odprlo se je do sedaj še samo nekoliko zdravilnih zavodov v armiji, da bi bili na vse pripravljeni.  Tako izvrstno sanitarno stanje armade, ne glede na strašne klimatične ostrosti, katere je morala vojska pretrpeti pri mobilizaciji, ob-jasnjuje se najbolje onimi merami, katere so se storile najbolje za ohranjenje zdravja prostega vojaštva: topla obleka, umnoženje sredstev,  katera pospešujejo prebavljenje, pivne porcije, katere sestoje pogosto namestu žganja iz čaja, zmerne vaje in provodi itd., vse to je neizmerno pospeševalo  in  pospešuje zdravje naših vojsk, nakopičenih v tesnih  žiliščih v času, ki je najnevarnejši zdravji ruskega človeka."
Neslovanska politika nekaterih naših bratov Hrvatov je tudi „Slov. Narod" uže primorala reči slovansko pošteno bratsko besedo. Ničesa morebiti ne kaže tako jasno velicega vspeha slovanske ideje, kakor ravno to, da se v naših časih nič politično in literarno važnega ne more zgoditi v kakem koli slovanskem kotiču, da ne bi o istem uznale tudi druge slovanske zemlje. Slovanski sever verno in pazno sledi za slovanskim jugom, a ta pozorno sluša in gleda, kaj se vrši v slovanskej Meki.   In tako se jaz nijsem prav nič čudil,
njegov prižigalnik uže precej daleč doli na ulici, pustil je Jerico ter je jel teči, da bi jo spravil naprej, rekši jej:
„Jerica, pojdi, jaz ne morem dalje čakati."
Jerica se je ozrla in videla, da je Viljem tekel, vpognila se je nagloma kot blisk, pobrala je kamen na tlaku ter ga zagnala v okno. Kar so zaropotala razbita oknica in zaslišal se je vzklik Naninega dobro znanega glasu; a Jerice nij bilo več tu, da bi gledala izid svojega početja. Oni trenotek, ko je kamen zletel iz njene roke in je zaslišala škle-petanje oknic, povrnila se jej je bojazen, in dirjaje mimo Viljema, nij nehala prej leteti, dokler se je čutila varno na strani Truemana.
Viljem ga nij prej dotekel, ko so bili uže skoro doma; tu je priletel k njej ter jej ves zasopljen zaklical:
„Jerica, ali veš, kaj si storila? — Ubila si okno!"
Jerica je zganila z rameni ter je skušala I odtegniti se Viljemovemu pogledu, pogledala je kislo, rekoč, da je bila uže namenjena to storiti.
Trueman je poprašal, čegavo okno je bilo, in Jerica je brez obotavljanja povedala, kar je storila in je priznala, da je to nalašč storila. Trueman in Viljem sta prestrašena molčala; tudi Jerica je molčala ostalo pot, namrdnila se je, oči so se jej potemnile in čutila se je nesrečno v svojem mladem srci. Razumela nij niti same sebe niti svojih čutov. Tega nočemo reči, koliko odgovorna je bilo za to, ker gotovo je, in uže njen obraz je to izdajal, da, ko naglo je zlobnost prevzela nje dušo, izbežala sta iz nje mir in veselje. — Ubogi otrok! Kako zelo je potrebovala naučiti se resnice! Bog daj, da bi notranja svetloba bila mu nekega dne enako prijetna, kot mu je sedaj zunanje.!
Viljem jima je na hišnih vratih voščil
lehko noč in kot drugikrat nij ju več videl celi teden.
Deveto poglavje.
Le tiho, jaz ne smem tožiti volje,
Najvišjega naredbe, ki imela
Namen najbrž je svoj, ki um presega.
„OČeu, rekla je gospa Sullivanova neko popoludne, ko se je gospod Cooper odpravljal in nakladal nekatere reči, katere je za svoje delo v saboto večer v cerkvi potreboval, „za« kaj ne vzamete s seboj majhene Jerice, ki bi vam vaše reči rada tja nesla? Vi ne morete vseh na enkrat nesti, Jerica pa bode rada šla z vami, to vem."
„Bila bi mi le na potu," odgovoril je gospod Cooper;   „saj lehko nesem vse sam."
Ko pa je vzel svetilnico in prazen zaboj za oglje v eno roko, malo sekiro in košaro in trsak v drugo, ter je imel malo lestvico na ramenu, priznati je moral, da sam nij mogel nesti še svoje kladivo in velik papir žebljov.
da so jo magjarski študentje dobili po nosu iz Moskve od svojih kolegov po uku, a se tudi nijsem čudil, da so ravno isto steknoli iz St. Peterburga zagrebški starčevičevski akademiki, samo ne od svojih sotovarišev po nauki, nego od zrelega, pametnega, učenega politika slovanskega — od g. Maj kova.
„Horvatskoj akademičeskoj molodeži" glasi se prekrasen članek g. Maj kova, katerega je objavil v začetku decembra pr. 1. v 281. in 282. štev. „Nov. Vr.u, in o katerem vam iz ukazanih uzrokov še le zdaj zajavljam: to vam je odgovor na proklamacijo hrvatske mladine do Bošnjakov in Hercegovincev, da bi se poslednji blagovoljno zjedinili s Hrvati, ne s Srbi.
Pokazavši, kako žalostno je, da hrvatska mladina ravno v istih trenotkih, ko dva slovanska plemena krvavita za svoj obstanek sploh, a za svojo prvobitnost posebno, a prva Slovanka — Rusija na vse sile dela za blagi vspeh strašnih žrtev slovanskih proti vsej ne-slovanskej Evropi, zajavlja svoje prete nzi j a na to, kar nij njeno, in torej dela nasilje, avtor deli svoj članek na dva veči oddela: v prvem dokazuje, da prirodno pravo, na katerem Hrvati stavijo svoje zajave, nikakor ne govori za poslednje; v drugem, da pismeno pravo, katero prizivajo na pomoč prvemu zagrebški dijaki — vseučiliščniki, še manj more služiti povodom k aneksiji vstaških turških okrajin k Hrvatskej in ž njo k Trans- ali Cislajtaniji. Trvo za to, ker točna razprava tega prirodnega prava kaže, da zagrebški akademiki ne znajo ni jezikoslovja, ni narodo-slovja, ni zgodovine; ker inače znali bi, da njih sedanje narečje, kakor se govori, prav za prav nij hrvatsko, nego slovensko, da zemlja hrvatska je v Dalmaciji s središčem Dubrovnikom, in da Bosnija in Hercegovina v celoti nijsta nikoli dalje časa spadali k Hrvatskej, a posamezni okraji še ne delajo historičnega prava na cele okrajine. Drugo za to, ker se Hrvatom samim od nekdaj mnogo obeta, a malo ali nič ne izpolnjava, in da je to tako, dokazujejo tudi Hrvati sami s svojo toliko hvalisano nagodbo z Magjari, katerim ne zadostujejo samo brezpravni Slovaki, a hočejo si postlati še tudi s Hrvati, katerih nij sram, še druga bratska plemena mikati v isto strašno brezdno. (Kako mi o aneksiji sodimo, to je našim bralcem znano. Ur.)
Gospa Sullivanova je tedaj poklicala Jerico ter je prosila, naj gre z gospod Cooper-jem v cerkev, ter mu pomaga nesti njegovo orodje.
Jerica je prerada storila, kar jej je bilo rečeno, vzela je kladivo in žeblje, ter se je na-gloma odpravila na pot.
Prišedši v cerkev, vzel jej je stari cer-kvenik reči iz rok; rekši jej, da sedaj lehko igrača, dokler se ne vrneta domov, a nespodobno naj se nikar ne obnaša, zapustil jo je, ter šel v žagrad, kjer je pometal, brisal in snažil in drva za ogenj pripravil. Jerica se je po svojej volji kratkočasila; s prva se je razveseljevala s tem, da je prehodila vse cerkvene klopi, ter jih natanko oglodala, ker jih je dosedaj le iz kota na visokem prehodu videla. Potem je šla na prižnico, ter je v svojej domišljiji govorila k obilo zbrani množici. Ravno se je bila tega naveličala, ter se je jela dolgočasiti, ko je orgljavec, neopazen vstopivši, za-
Doinače stvari.
— (O plazu) pri Zidanem mostu se nam piše 22. t. m.: Od denes naprej je promet zopet odprt; potujoči prekoračijo kraj nesreče. Tovornina se prenese. Direktni osobni promet od Zidanega mosta proti Mariboru je zopet otvorjen. — Dalje se poroča: Kaže se, da se bode res še enkrat odkru>ilo, a kedaj, to se ne da določiti. A ta plaz bržkone ne pojde do ravni, nego bo obtičal pri naravnem nasipu. Uže 21. t. m. se je nekoliko odkrušilo, a nevaren ta plaz nij bil. Vlak je zopet pripeljal kompanijo vojakov in dva pontona, da se redni promet popiej lehko začne. Voda je za dva decimetra pala, odtok je čedalje večji.
— (Zopet plaz.) Iz Brežic se nam piše 23. t. ni.: Porinil jo plaz v Trnoveu (sevniski okraj) vinski hram posestnika Planinca napolnjenega s 30 vedi i vina daleč doli v vinograd. Vina neki nij kapljice izteklo. Kmalu potem je blizu Trnovca v Stržišah porinil drugi plaz blev posestnika Požuna kaci h 8 metrov navzdol in ga čisto posul — živino so predno se je plaz vdrl, iz hleva izgnali. Poprej se je čulo votlo pokanje.
— (Iz seje deželnega odbora 20. januarja.) Sklenilo se je, da se pripravijo poročila in predlogi deželnega odbora za prihodnji deželni zbor. Izpraznjena deželna štipendija za sprejem v deželno vino- in sadje-rejsko šolo na Slapu se je podelila Antonu Deklevu iz Vrema. — Deželni odbor je sklenil, da se c. kr. glavnemu poveljništvu v Zagrebu izreče zalivala za podarjeni, jako zanimivi in važni knjigi, ki ste v vseučiliščni knjigarni Albrechta in Fiedlerja v Zagrebu na svitlo prišli pod naslovom: Regulacija Save, za tiem izsušba i natapanjo Posavja u Hrvatskoj i Slavoniji, (Die Regulirung des Save-Flusses, dann die Ent- und Bevvasserung des Sava-Tales in Kroalien und Slavonien), in: Kras hrvatske krajine i kako da se spasi, za tiem kraško pitanje sploške, (Das Karstgebiet Militilr-Kroatiens und seine Rettung, dann die Karstfrage tiberhaupt). Sklep mestne občine Kranjske za pobiranje 20°/„ mestne priklade na vžitnino leta 1877 se je potrdil.
— (U m r 1) je predvčeranjeni in bo denes pokopan Jakob Maver, ustanovitelj znano trgovske hiše v Ljubljani, 76 let star.
— (Konfiskacija) Zadnje „Novice" so bile zarad dopisa iz litijskega okraja in zarad poročila dogodkov iz Prage konfiscirane.
orgljal; in Jerica sedši na prižnične stopnice, ga je poslušala kaj pazno in prisrčno veselo. Nij še bil dolgo orgljal, ko so se odprla vrata doli pri vhodu na veliki kor, ter sta vstopila dva obiskovalca, v katera se je Jerica kmalu zagledala.
Trvi je bil starikast mož, kot duhovnik oblečen, nizke in čokaste postave, sivih las, visokega čela in precej ostro izraženega obličja, čeravno je bil mož priproste zunanjosti, vendar se je odlikoval svojim mirnim in blagovoljnim obrazom. Mlada gospa, na videz okolu pet in dvajset let stara se je opirala na njegovo roko. Bila je kaj priprosto oblečena, ogrneu je imela tenmorujav plašč, na glavi pa enako barvan klobuk, ki je bil s svitlomodrim trakom na-lišpan. Edini dragoceni ali elegantni kos njene obleke je bila krasna temnikasta kožuhoviua, ki jej je bila za vratom s postekljeno zapono pripeta. Bila je bolj male srednje velikosti, a nežnega okrogoličnega života. Bila je pravilno
— (Imenovanje.) J. Hutter je imenovan za davkarskega nadzornika na Kranjskem.
— (3 milijone!) Včeraj do polu dne pride v loterijo pri škofovski palači kmetsk človek in zahteva, da se mu mora takoj tri milijone denarja izplačati, pa takoj, če ne „gre tja do cesarja." Kazal je pri tem papir, podoben srečki. Ker mu v loteriji zahtevanega zneska menda nijso hoteli izplačati, je začel razsajati in razbijati okolo sebe, dokler ga trije policaji nijso podučili, da se tri milijone ne dobiva kar takole. Se ve da, revež je blazen.
— (Ljutomerska čitalnica) ima na svetnico, 2. febr pri g. VavpotiČu občni zbor se sledečim dnevnim redom: 1. Nago-Kovor predsednika; 2. poročilo tajnikove in blagajnikovo; 3. pogovor o nadaljnem delovanji društva; 4. volitev novega odbora. Začetek ob Va 4. uri po polu dne. Po minolem občnem zboru je zabava, ki bode obsegala: 1. govor; 2. loterijo. Vabiio se udje in domoljubi iz tr^a in okolice. Odbor.
— (Obsojena) sta bila od celjskega porotnega sodišča zaradi ponarejanja deseta-kov krojaški pomagač Anton Topoljak, pa 18 letni mizar Ivan Andič, ki sta svoj zločin popolnem obstala. Prvi je obsojen na štirileten, drugi pa na trileten, poostren zapor.
— (Iz Trsta) se nam piše 22. t. m.: Predvčerajšnjem so zaprli nekega loterijskega pisača, ker je svojemu gospodarju ukral 48 gl. jih zapravil in potem priše! v gospodarjevo stanovanje ter ga hotel ustreliti. — V pivarni „alla Marina" je nek potepuh naenkrat znorel, začel obleko metati raz sebe in razsajati. Odpeljali so ga v bolnišnico. — V ponedeljek ponoči ob 11. uri je gospa V., 35 letna soproga tukajšnjega posestnika in bankirja V. skočila iz drugega nadstropja svojega stanovanja in je takoj mrtva obležala. Truplo so nesli v stanovanje nazaj. Nesrečna ženska je bila nekaj časa sem na duhu bolna in je izvršila samoumor, ko nij nihče gledal na-njo.
Razne vesti.
* (Poštno.) Od 1. februarja dalje se bode tudi na Italijansko, dalje v San Marino in Tunis lehko pošiljal denar po poštnih nakaznicah. Znesek nakaznice v Italijo ne sme večji biti, nego 80 gl. av. v., iz Italije k nam k večjemu 200 frankov. Vplačanje in izplačanje se zgodi v Avstriji v avstriiskem papirnatem denarji, v Italiji v frankih, zlate veljave. Pristojbina do 40 gld. znaša 20 kr., od 40 do 80 gld. pa 40 kr. in jo odpošiljatelj naprej pla5a. Na
izrezanega obličja, precej blede barve in svitlo-rujavih, kaj skrbno razčesanih las. Počasi grede po cerkvi nij odprla oči, katerih dolge vejice so se skoro dotikale njenih lic.
Oba sta se približala mestu, kjer je Jerica sedela, a zapazila je nijsta.
„Veseli me, da vam orgije dopadajo," rekel je gospod. „Jaz sam ne razumim dosta o godbi, a pravijo, da so te orgije kaj dobre in da Anilin kaj dobro orgija."
„Tudi moja sodba ne velja dosta," rekla je gospa, „ kaj ti kaj malo razumem o muziki kakor zelo jo tudi ljubim. A ta simfonija se mi glasi izredno lepo; uže dolgo nijsem slišala tako ginljivih akordov, ali pa to morebiti izvira deloma tudi iz tega, ker se tako lepo vjemajo z veličastnim mirom v cerkvi, Rada hodim v tednu v cerkev. Bili ste res jako ljubeznjivi, da ste denes popoludne prišli po me. Kako ste se zmislili na to?"
(Dalje prih.)
kupon se ne sme nič pisati. Tudi nakaznice z opombo .poste restante" so pripuščene. Te-legratične in ekspresne pa ne. Nakazani znesek se mora vzeti v 14 dneh, „poste testante" pa vsaj v 3 mesecih, sicer se nazaj pošlje. To naj si zapomnijo oni, ki imajo posiljatve na Italijansko.
* (Dober strah.) Piše se nam od tukaj: Nekega gospoda, ki stanuje na Poljanah, so „ boljši" berači neprenehoma nadlegovali. Da bi se jim ubranil, napisal si je na vrata svar-jenje: „Es wird gebeten, sieh in angemessener Entfernung von der TUr zu halten, da ich sie als Zielseheibe beim Itevolverschiessen benUtze." Pravil je, da imajo berači veliko respekta pred to hišno tarčo.
* (Na južnem O g e r s k em) nij kar nič zime; jasno nebo, mlačni vetrovi in gorko solnce. Ozimina zeleni, goršica cveto — da jo bodo pobrale pozneje marceve slane.
* (Umor pri plesu.) Na drugi dan pravoslavnega božiča, t. j. 7. januarja, prišlo je veselo društvo v Suhi Mlaki v Slavoniji k posestniku G. .1 na ples. Uro pred polu-nočjo pride na okno zloglasni tat in razbojnik Maksim Gvozdanovič ter zahteva, da ga puste v sobo, žugajoč s puško. Društvo se razbeži takoj iz sobe, razen bratov Andreja in Proka Milovanoviča, ki sta sama ostala v sobi, ter velela godcu, naj dalje igra, češ, da se razbojnika ne bojita. Na to Gvozdanovič zdrobi okno, pomeri s puško in vžge. Zrno zadene Proka Milovanoviča v roko, brata Andreja pa v srce tako, da se je odmah mrtev zrušil. Ubojnik pobegne. Kmalu potem pridejo žan-darmi iz Čadjavice, katerim se je to naznanilo, da ugrabijo Maksima Gvozdanovića. Ubojnik zapazivši jih izprazne nanje puško, a ta pot ga puška izda. Mej tem pa žandar mi dva strela spuste nanj, in strah cele okolice se mrtev zgrudi na tla.
* (Kreti ni v Avstriji.) Število teh na duhu in telesu spačenih ljudij je v Avstriji, posebno po planinskih deželah, obilo. Na Sol-nogradskem jih je po najnovejšem štetji 31) od 10,000, na gorenjem Avstrijskem 18, na Štajerskem Ki, v Šleziji 0, na Tirolskem 7, v Bukovini 4 itd. Vendar Avstrija nema nobenega zavoda za ta nesrečna bitja!
* (Kalno vodo iz vodotokov se očisti,) ako se pretoči črcz oprano na debelo stolčeno ogljevje in oprani pesek. Za majheno rabo vzame se majhen lonec, kateri ima zdolej luknjo. V lonec se dene ogljevje in čisti pesek, voda se črez to pretaka in teče čista iz zdolnje luknje lonca. Za večo rabo se namesto lonca rabi kaka druga veča posoda.
Javna zahvala.
Slavni odbor „Slovonske Matico" je sevniškej uoiteljskej knjižnici mnogo znanstvenih knjig v vrednosti 20 to i nto v poklonil, za karao načelnik omenjeno knjižnieo srčno zahvaljuje.
V Sevnici, dne 23. januarja. 1876.
Toma ž Dernj ač, nad učitelj.
Tržne cene
v Ljubljani 24. januarja t. 1. Pšenica hektoliter 9 gl. 75 kr.; — rež 6 gold. 73 kr.; — jočinon 4 gld. 90 kr.; — oves 4 gld. —
— kr.; ajda 5 gld. 85 kr.; — proso 5 gld. 20 kr.;
— koruza 6 gold. — kr.; krompir 100 kilogramov 4 gld. 10 kr.; — fižol hektoliter 8 £.d. — kr.; masla kilogram — gl. 92 kr.; — mast — gld. 82 kr.; — ipeh hišen — gld. 66 kr.; — špeb povojen — gld. 75 kr.; jajce po 2 kr.; — mloka liter 7 kr.; govednim-kilogram 48 kr.; — telotnino 50 kr.; — svinjsko mes j 48 kr.; — sena 100 kilogramov 3 gld. 05 kr.;
— slame 2 gold. 95 kr.; — drva trda 4 kv. metrov 8 gold. 50 kr.; — mehka 5 gld. 50 kr.
Dunajska borza  24. januarja.
(Izvirno telegrafičuo poročilo.)
Enotni drž. dolg v bankovcih	61 gld. 25 kr.	
Enotni drž. dolg v srebru	H7	.   50 ,
1860 drž. posojilo	113	.   25 .
Akcije narodne banke	820 .	—
Kreditne akcije	142 .	40
London	124 ,	80
Napol.	9 ,	95 ,
C. k. cekini	5	93 „
Srebro	J16	90
Ž&lotti polni naznanjajo podpisani v svojem in v imenu drugih sorodnikov, daje njih ljubljeni oče, gospod
Jakob C. Mayer,
trgovec,
previden a sv. zakramenti za umirajočo, po dolgom, težkem trpljenji denes zjutraj ob 1. uri, 76 let star,   mimo v Gospodu zaspal.
Zemeljski ostanki dragega ranjkega so bodo četrtek 25. t. m. ob 4. uri po polu dne iz žalujoče hišo v špitalski ulici št. 10 (stara 271) na pokopališče pri hv. Krištofu nesli in tam v lasten grob položili.
Sv. maše za dušo se bodo v stolni cerkvi sv. Nikolaja brale.
V Ljubljani, 23. januarja 1877. Kuierlli C. 3Iay«>r, ain. Jiikoliiuu, omolenA Suppan, Sofija, omožena Uauuigartucr,
hčeri. (17)
Gostilnica
Ljubljanske čitalnice
se od sv. Jurja t. 1. naprej daje v najem.
Pogoji se izvedo v pisarni gosp. notarja dr. Jarneja Zupanca v starih Križankih, kamor so vložiti tudi pismene ponudbe do »vec-nlce. (18—1) V Ljubljani, 24. januarja 1877.
Odbor narodne čitalnice.
Lepa vila
s hlevi, na tržaški cesti, krasno ležeča, blizu, fabrike za tobak, se po ceni prodaje.
Natančneje poroča o tem administracija, tega lista. (416—15)
Sirovi loj
kopnjeta T»ki fm po najviši coni
Kari Pamperl-ova sina,
Topilnici« i* loj. »v.'r:irija in milarnica, zaloga vžlgalnih, »etilnih in maMobnili t vari ti
v CELOVCI na Koroškem.
(14-1)
>♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦ ♦ ♦ ♦ » ♦ ♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦
Franc-ove esence za življenje.
* Gotovo in skučeno sredstvo  proti večini
x  bolezuij z vspošnun učinkom in sicer tako, +  da bi morala vsaka gospodinja tako zdravilo pri hiši imeti. (53—35)
Jedino pravo dobiva so pri
Grabricl Piccoli,
lekarju, na dunajskej cesti v Izubijani.
♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦
Ravnokar je v ,,Narodnoj Jtiskarni" v Ljubljani izšlo in so dooiva:
VIK. zvezek „Llstkl":
Pomladanski valovi.
Roman, apiBnl I. Turgenjev,  pos'.ofenil dr. M. Samec. 8° 17 pol. Cima 60 kr.
23. januarja:
Fri Slona: San do iz
Loke. — Nardini iz Gorice.
Kohn iz Dunaja. — Gruden iz Reke. — Stafling iz Ljutomera. — Mandelc iz Dolenjskega. — Finoti iz Gorice. — Trauner iz Trsta.
Pri n: Keinper iz Dunaja. — Zebal iz Loko. — Bardah iz Dunaja.
Pri Zunonl t Hi v o iz Bleda.
r* i
Priporočilo.
Slavnemu p. n. občinstvu najuljudneje naznanjam, da sem v soboto 20. januarja t 1. odprl svojo
prodajalnico špecerijskih rečij,
mostni trg slov. 14, poleg g. Kolmatiove slanino,
ter se priporočam z zagotovilom, da bodem slav. občinstvu 8 popolno frianim in izvrstnim blagom postregel.
(i2-2) F. J. Hafner.
Nova slika.
Izšla je v Beču velika in umetniški izvedena slika
fl]E! ffl
Milan M. Obrenovie IV. Nikola I. Petrović Njeguš.
Generali: 91. terujajtv. Kanlio Alinipić, Vranjo Cali in MLosta S. Protić. — Vojvode: Petar Vultotlć. Hozo Petrovič, Ilija Plamenac in jVIa&o Vrbica. — Polkovnici: llorvatovlc, Oreikovic, Ilija Čolak - Aiitlć, 1V«a Nikolić, laldemar Bekcr, Mllojko LciJanin. — Podpolkovnici: Sava Grrujić, Vlaj-ković. Košta llućevlć. Grruja Mi&kovlć. — Major Paja Putnik in arhimandrit HI. Dučić.
Slika ima 22 verno po fotografijah narejenih lik z grbom Srbije in Črne gore. Sliko je litogranral .1. Subert.
Slika je 5a centimetrov visoka a 90 contimotrov široka.
Cena je elUsl ± grl- 20 3sr.
Naročbine se pošiljajo na ovo adreso:
I*. Janković*, Wien, Vili., Piarlstcngasse Nr. 49.
Novci so pošiljajo v plačanem pismu, ali po poatnej napotnici; komur je lažje, m|     naj na correspoudenc-karti javi, pa se mu bo s povzetjem poslalo.
w Prepodavci, koji za gotov novec naročo najmanje 10 komadov, dobivajo 1 omad
p» 1 gld. iu l'rauco pošiljanje. m Cena ove velike in umetniško izvedeno slike je tako inajhona, da jo vsak
Kj    kupiti more.
Broz ove slike naj ne bo nijedna obitelj, koja se iutereaujo za rat Srbijo in g2     Crno gore a tursko carevino. (3i9—24)
oooocccccccoooccocoooccooooooooi
Izdatelj in urednik Josip Jurćić.
lat>mina in tisk .Karodne tiBkarne".