Ljubljana, 11. julija 1987
sobotna priloga IX V
stran 17 MF KmM^AF
sobotna
priloga
dev
• V
mce
K
o bi se to dete rodilo čisto navadnim .staršem, v čisto navadni porodnišnici, ob pomoči čisto običajne babice, zdravnika ali zdravnice, bi se najprej vsi radovedno pozanimali: »Fantek ali punčka?«
Pri otroku, ki nosi čisto neizgovorljivo oznako — petmili-jardi, petmilijarditi... le kako iz milijarde narediti lepo zveneč vrstilni števnik? — to ne bo tako samoumevno vprašanje. Neskončno veliko ga bodo opravljali, tudi pomilovali ga bodo, nesrečnega otroka, po vseh časopisih ga bodo vlačili, vse mogoče srednje pametnega povedali. Izdali bodo, recimo, da je sad ljubezni med statistično matematiko in računalniško projekcijo, ki je zmožna vsakršnih akrobacij. Na primer:
Če se bo rast prebivalstva nadaljevala v enakem tempu, bo v dobrih dveh stoletjih število ljudi tako naraslo, da bodo lahko, če se bodo prijeli za roke, napravili živo verigo od Zemlje do Sonca.
V šestih stoletjih in pol bo imelo vsako človeško bitje na razpolago polovico kvadratnega me.tra kopnega, ampak ne le travnika — vštete so tudi gore, puščave, močvirja, zaledenele arktične planjave.
Čez tisoč petsto let bo ljudi toliko, da bodo tehtali natanko toliko kot njihov planet.
Takšne spake se torej rodijo, kadar matematiki in računalniku podivja domišljija. Otrok s številko pet milijard pa ni izmišljija. Zaresen je, stvaren, rojen čisto navadni mami. Prvo vprašanje, ki je v zvezi z njim prišlo na usta bližnjih, je bilo: »Fantek ali punčka?«
N:
aj bo punčka. Verjetno se je rodila v Aziji, morda je Indijka, morda Kitajka. Njeni starši so preprosti kmetje, ki mogoče imajo, mogoče tudi nimajo kaj lastne zemlje, a na njej garajo od jutra do noči. To čaka tudi njo, kakor hitro bo zmogla najpreprostejša opravila. Njeno življenje se bo stalno vrtelo v območju skromne revščine, ki ga bo sem in tja kaj nepredvidljivega tako ogrozilo, da bo zdrknilo v bedo, sem in tja pa presvetlili dogodki, ki jih bo mogoče šteti za dokaz darežljivosti usode.
Zunaj tega skupnega bo pomenilo precejšnjo razliko, kje se je rodila. Če je bilo to v Indiji, potem ima gotovo nekaj bratov in sester — pet, morda šest. Če je bilo kje na Kitajskem, ima sestro ali brata, več zanesljivo ne. V obeh državah se namreč zavedajo, da sodijo v svetovni vrh; nihče ne ve natanko, koliko je Indijcev in koliko je Kitajcev, saj se štetja lahko zmotijo tudi za sto milijonov, a vse kaže, da ima Indija blizu milijarde ljudi, Kitajska pa tudi. Kako nahraniti in nastaniti toliko moških in žensk, kako jih obleči, izšolati, zdravstveno pomagati, kako pravzaprav administrativno urejati tako velikanske množice?
V,
obeh državah se torej zavedajo nevarnosti »demografske eksplozije«, »populacijske bombe« in kar je drugih slikovitih in srhljivih oznak, ki si jih je človek izmislil, da bi ubesedil svoje vse hitrejše razmnoževanje. Pripravili so kampanje obveščanja in osveščanja, organizirali predavanja, zdravstvene posvetovalnice, patronažne servise, izdelali strategijo tihih in glasnih groženj. . . Metod je bilo veliko, med njimi cela vrsta takšnih, ki v povprečnem Evropejcu, individualistu, zavedajočem se svojih osnovnih pravic, zbujajo revolt — se pravi, bi ga zbujale, ko bi zadevale njega samega in ne nekih daljnih Azijcev. Seveda so marsikakšen revolt zbudile tudi v Aziji. In marsikateri je bil zatrt. Če ne zlepa, pa zgrda. Včasih tudi z onvellovsko metodo Velikega brata — se pravi z nenehnim nadzorovanjem zasebnosti, z radikalnimi in brutalnimi posegi vanjo na sto in en grd način... Dosegli so veliko, na Kitajskem celo izredno veliko. Krivulja vrtoglave rasti prebivalstva se je ublažila v strm klanec. Hkrati pa se je v dosti ostrejši luči prikazala marsikatera resnica, ki bi se sicer skrila v množici. Eno med njimi bo deklica, ki nosi številko pet milijard, boleče občutila vsak dan svojega življenja. Reče se ji manjvrednost žensk. Tudi sovraštvo do žensk.
Vseeno je, ali se je deklica z jubilejno številko rodila na Kitajskem ali v Indiji (pa tudi, ali se je rodila v Afriki, na Karibih ali v Braziliji, ja, tudi v Evropi ali Severni Ameriki) — vsepovsod je bodo nekoliko manj veseli, kot bi bili fanta. Le da bodo v državah, ki jih samovšečno imenujemo civilizirane ali industrializirane ali razvite, občutje nezadovoljstva dokaj hitro premagali. Se pravi: kakšnih grobih razlik ne bodo delali ne pri hrani ne pri vzgoji ne pri šolanju.
______mm...
Foto: Joco ,
V deželah, ki jih štejemo za nerazvite, bo zlo svojega spola čutila nenehno. Dobila bo manj hrane. Manj zanesljivo je, da jo bodo cepili. Prej jo bodo uporabili za preprosta domača dela. Manj verjetno je, da jo bodo poslali v šolo. Manj svobode ji bodo privoščili. Pravzaprav bo morala biti vesela, da ji sploh pustijo živeti...
E-
1 J s
na najbolj srhljivih potez ali »stran------------------------/skih učinkov« radikalne demografske politike, katere cilj je čim večje omejevanje rojstev, je namreč izrazita ogroženost deklic. Če se namreč v družini, ki ji je dovoljeno imeti enega samega otroka, kvečjemu dva, rodi fant, potem je vse v redu. Če se rodi deklica, je to tragedija. Zato narašča število različnih »nesreč« in neugotovljivih »bolezni«, katerih žrtve so deklice. Proti njim se je po svoje zarotila celo medicina. Dosežki sodobne medicinske tehnike so prinesli nekaj metod, s katerimi je mogoče že pred rojstvom ugotoviti, kakšnega spola je zarodek. Materam, ki bi rade predvsem sinove, očetom, ki radi dokazali svojo moškost, pa zdravnikom, ki bi radi kaj dodatnega zaslužili, jo to ponudilo priložnost, kakršne človek v svoji dosedanji zgodovini še ni imel. Medtem ko so v skoraj vseh družbah v večini zgodovine poznali diferenci-alni infanticid (to je pogostejše ubijanje novorojenih deklic kot dečkov), je v današnjih možen tudi diferencialni abortus. Ne samo možen, tudi izvajan, kot zatrjujejo zmeraj številnejši zgroženi glasovi iz Indije.
D;
| eklica s številko pet milijard bo torej živela v svetu, kjer ji bo manjkalo vsega, kar človek potrebuje za življenje, in vsega, kar evropsko-ameriški ljudje po svojih kriterijih ocenjujejo za potrebno. Seveda bo sem in tja občutila, da obstaja neki drugačen, premožen svet, ki sem in tja poskuša olajšati svojo slabo vest, da se mu vendarle kar dobro godi. Zaradi nje bo morda prišla na filmski trak ali na fotografije, ki bodo potem objavljene po vseh svetovnih časopisih: lačno bitje z neskončno velikimi očmi, tako neizrekljivo žalostnimi, da bi se človek ob pogledu nanje najraje izgubil z obličja zemlje. Zaradi te slabe vesti, ki povzroča žgoče bolečine, bodo ljudje organizirali dobrodelne prireditve, koncerte, snemali bodo plošče, zbirali bodo pomoč, kupovali bodo mleko v prahu in žito in riž. .. Pogosto se bo zgodilo, da do nje. nič od tega ne bo prišlo, ker živi v krajih bogu za hrbtom.
Deklica ne bo vedela, da s samim svojim žitjem podžiga vroče debate o umestnosti dobrodelnosti, o farizejstvu, o belem kanibalizmu in neoimperializmu. Še sanjalo se ji ne bo, da še nekje v daljnih deželah organizirajo konference, znanstveni posveti in raziskovalni projekti, ki poskušajo dognati, kaj naj človeštvo pravzaprav ukrene, da čez deset let ne bo treba pozdraviti fantka ali deklico, ki bo imel številko 6 milijard, ampak, recimo, samo 5 milijard in pol...
T;
am okrog leta 2000, ko bo pravkar rojena punčka zašla v puberteto, jo bodo seveda začeli seznanjati s tem, kako hitro se dobi otroka in kakšna nesreča bi to bila, ne le zanjo, pač pa za človeštvo, ki se razrašča kot rakavo tkivo na telesu Zemlje. Odpredavali ji bodo zgodbo o demografski eksploziji in njenih nevarnostih, kot so jo že tolikokrat doslej in jo bodo tolikokrat poslej. In kot že tolikokrat prej bo znova začutila, kakšna krivica se ji je zgodila, da se je rodila kot ženska — moškim najmanj pol manj vcepljajo krivdo za tako imenovano populacijsko bombo.
Ampak recimo, da bo imela izjemno srečo. Da bo toliko žilava, da bo zrasla v zdravo mlado žensko, pa hkrati toliko odprte glave, da se je bo prijelo vsako znanje, tudi tisto, ki bo šlo le mimo nje. Če se bo to zgodilo, potem bodo njene sanje polne želja po daljnem, bogatem svetu, kjer se živi čisto drugačno življenje. In zelo verjetno je, da bo poskušala uiti svoji usodi in poiskati ta svet. A če se ji bo to posrečilo, bo ugotovila, da pomeni le drobec v mogočnem preseljevanju ljudi, ki bežijo iz Afrike, Vietnama, Cejlona, Haitija, Bormea... Komaj zatajevano sovraštvo jo bo pričakalo, kamor koli se bo obrnila. In vsepovsod ji bodo očitali, zakaj ni pravzaprav ostala tam, kjer je njeno mesto.
Tako se vsaj zdi današnjim sojenicam, trpkim ženskam, ki jim‘je pošla nekoč neskončna zaloga optimizma. Zato bodo punčki verjetno rekle nekaj takega:
»Pet milijard, dekle, tq je ena petka in dolg sprevod samih ničel. Poskusi vsaj to, da bo iz pet nastala petica.«
ALENKA PUHAR
Nikomur se ne mudi iz kroga manj razvitih
Tema tedna: Kazalci (Ne)razvitosti
Sedanja obrestna politika
Za in proti •
Alenka Puhar
Kritičnost in zrela samozavest
Slovensko javno mnenje 87
Vlado Šlamberger
Mirko Novosel
Portret tedna Jana Taškar
Konec kandidiranja posameznikov za več funkcij
Predlogi za spremembe v volilnem telesu
Poceni impulzi nas bodo drago stali
Aktualen pogovor s Tomom Nikolovskim Rasto Ovin
Kdo naj začne učinkovito gospodariti?
Razvoj proizvodnje — naša šibka točka Vesna Marinčič
Direktoija zamenjaš, občinstva ne
Vedejevstvo v Drami
Odpravimo že enkrat navado, da nosimo v žepu statut, v glavi pa kariero
Anketa Dela: Zakaj ostaja 30. člen Statuta 7.K1 na papirju?___________________
OD na podlagi minulega dela — da ali ne?
Povabljen k razmišljanju: Miran Mihelič
Šola, religija, ateizem
Povabljen k razmišljanju: Dr. Marko Ker-ševan
Drago Buvač
Bomo trgali kupone?
Zakaj jim pravijo kar hiralnice?
Raziskujemo: Domovi starejših občanov
Mednarodna gospodarska stran
Most med Evropo in Pacifikom
Pogovor z avstralskim ministrskim predsednikom pred današnjimi volitvami
Uroš Lipušček
Strah se imenuje aids
Po konferenci v Washingtonu
Miro Poč
Krojač noče urezati širše obleke
Uspehi in zagate Glasbene matice v Trstu
Bogdan Pogačnik
»Bili smo bolni od lepega«
Devetdesetletnica Tončke Kosovel
Janez Strehovec
Nova moderna po (likovni) postmoderni
Kasselska Documenta 8 Jože Šircelj
Na ulici desno je prva zasebna kavarna
S poti po Belorusiji
Romana Dobnikar
Na napačni strani meje
Med azijskimi begunci (3)
Jože Volfand
Po papežu in pred reformami
Poljski poletni kroki
Janko Kostnapfel
Življenje in kakovost življenja
Po kongresu za prevencijo samomorov v San Franciscu	28
Trajno in boleče vprašanje sodobnosti
Povabljen k razmišljanju: Dr. Dušan Janjič
Narodič na evropskem prepihu
Povabljen k razmišljanju: Dr. Rudi Supek
Dragiša Boškovič
Od zajtrka navzgor	32
DELO
p°it,u,,
predal 29
Delo, 6. julija
Diploma iz kitajske medicine
V	Tanjugovi vesti z gornjim naslovom je objavljeno, da je Jovo Dolič edini Evropejec, ki je diplomiral iz tradicionalne kitajske medicine. K temu bi rad dodal še kratko pojasnilo, kajti iz članka bi lahko sklepah, da je omenjeni sploh edini Jugoslovan, ki je doštudiral kitajsko tradicionalno medicino pri nas. To pa ni res.
Že leta 1980 je Igor Miler (zdaj predava na Japonskem) po enoinpolletnem podiplomskem študiju končal študij akupunkture, ki je sicer resda le del tradicionalne medicine; za njim je na enakem študiju po dveh letih leta 1984 doštudirala tudi kolegica iz Beograda Mira Milanovič. Lani pa sem sam absolviral podiplomski študij tradicionalne kitajske medicine (to je zdravljenje z zdravili naravnega izvora in z akupunkturo). Triletni podiplomski študij na Guangzhou koledžu za tradicionalno medicino sem opravil leta 1985, nato še dodatno enoletno specializacijo na kliničnem oddelku za respiratorne in kardiovaskularne bolezni na Pekinškem koledžu za tradicionalno kitajsko medicino leta 1986. Moj študij se od dodiplomskega študija, ki ga je absolviral kolega in prijatelj iz Doboja, razlikuje po tem, da nima dodatnih predmetov »železnega repertoarja« zahodne medicine, ravno tako pa so bila nekatera predavanja za podiplomce poglobljena; v večje podrobnosti o študiju pa se ne bi spuščal.
V	tem pojasnilu nočem zanikati, da je verjetno Jovo Dolič prvi, ki je opravil diplomo II. stopnje, ni pa pri nas prvi »postal eden redkih strokovnjakov te vrste na svetu«. Ob tem upam, glede na to, da je bila ta novica objavljena kot prvorazredna, da se bodo tudi pri nas kmalu odprle večje možnosti za sistema-tičnejše raziskovanje in klinične aplikacije »skrivnosti kitajskega načina zdravljenja«.
Kar pa se tiče ostalih tujcev, naj dopolnim samo še to, da se je v času mojega študija na Kitajskem zvrstila, sicer samo za študij akupunkture, cela vrsta zdravnikov iz vseh držav zahodne Evrope, ki so to medicino študirah zaradi časovnih omejitev in posebnih kitajskih razmer, le nekaj mesecev (3 do največ 12). Za daljši študij se ne odločajo, ker ga je treba opraviti v kitajščini, poleg tega pa jim je tudi administrativno težje dosegljiv.
Jani Osojnik,
Ljubljana
Delo, 26. junija
Odgovornim iz LIK Savinja znižali partijske kazni
Delo je 26. junija letos objavilo informacijo z gornjim naslovom. Ker je v omenjenem sestavku več statutarnih in terminoloških nepravilnosti in ker ugotavljamo, da člani in organi ZK še premalo poznajo statut ZK, se nam zdi potrebno opozoriti na naslednje:
V zvezi komunistov imamo vzgojnopolitične ukrepe, in ne partijskih kazni. To je v statutu ZKJ opredeljeno v 56. členu: za storjene napake izrečejo osnovne organizacije in organi ZK svojemu članu na podlagi stopnje njegove idejnopolitične odgovornosti naslednje idejnopolitične ukrepe: opomin, zadnji opomin in izključitev iz zveze komunistov. Torej ne tudi »opomin pred izključitvijo«, ampak »zadnji opomin«.
Za izrekanje vzgojnopolitičnih ukrepov sta v Statutu ZKJ prav tako opredeljena postopek in pristojnost, in sicer v členih 57, 58. in 59. Drugi odstavek 61. člena statuta pa jasno določa, da organi in osnovne organizacije poskušajo svoje odločitve na podlagi novih spoznanj o ukrepih, ki so jih sprejele.
Potrebno se nam zdi opozoriti tudi, da so tovariška razsodišča posebni organi zveze komunistov in da so kot taki tudi voljeni — zato ni tovariškega razsodišča ZKS pri občinskem komiteju, pač pa je tovariško' razsodišče občinske organizacije ZKS ter tovariško razsodišče Zveze komunistov Slovenije.
Rozka Pohleven,
Za tovariško razsodišče ZKS
Delo, 3. julija
Mali katalog dogmatizma
Najprej priznanje Delu, da je odprlo prostor tudi tej tematiki in Miletu Šetincu za odličen članek. Moj prispevek torej ni polemika z avtorjem, niti dopolnjevanje »malega kataloga dogmatizma«, določene zadeve pa bi bilo vseeno potrebno prekomentirati.
Ironičen naslov in ton pisanja nas ne bi smel zavesti, da gre za lahkotno temo, saj je ravno od konfrontacije s preživetimi ekonomskimi doktrinami v marsičem odvisno, kako hitro se bomo premaknili iz splošne stagnacije. Spoprijem z dogmatizmom, če se razumemo, kaj s tem mislimo, pa ni le stvar idejnega razčiščevanja in prepričevanja, saj ima izrazito politično oznako. Dogmatiki namreč niso neka obrobna družbena skupina; gre za kadre, ki so še v veliki meri na vodilnih mestih in pomembnih družbenih položajih.
Mile Šetinc se v prvi vrsti loteva ekonomskih postulatov dogmatske dediščine in njenih neuspelih inovacij, manj podrobno pa govori o političnih doktrinah, čeprav je ravno od spremembe le-teh odvisno, kako hitro se bodo zadeve premaknile. Kritika dogmatizma je konfrontacija z njenimi nosilci, kar v ospredje postavlja vprašanje, ali ima naša družba sploh razvite demokratične mehanizme, s katerimi lahko vpliva na politične tokove in pomembne kadrovske spremembe. Bolj ko proučujem ta vprašanja, bolj sem prepričan, da volilni sistem in kadrovska politika tega ne
Sporočilo bralcem
Uredniški kolegij je zaradi čedalje večjega zanimanja bralcev za sodelovanje v rubriki PP 29 in upoštevaje priporočilo delegatov Skupščine ČGP Delo z dne 8. maja 1985 sklenil, da prispevki v Poštnem predalu načelno ne smejo biti daljši od dveh tipkanih strani (60 vrstic), v rubriki Prejeli smo pa naj obsegajo do največ tri tipkane strani (90 vrstic). Namen tega je, da bi čim več bralcem omogočili izražati mnenja, stališča, pripombe, ugovore in predloge; zato smo hkrati odmerili še več prostora rubriki PP 29. Avtorji predolgih prispevkov, podpisani s polnim naslovom, pa v skladu s tem prepustijo uredništvu pravico do krajšanja oziroma manjših predelav (strnitev), ne da bi bila tako bistveno okrnjena vsebina njihovega sporočila.
omogočata. Dogmatiki, kakor kaže, bodo tu najbolj idejno nepopustljivi, saj vedo, da demokratična pravila v marsičem odločajo o nosilcih oblasti. Mile Šetinc sicer omenja polemike okoli širjenja neposrednih volitev, žal pa je ključno vprašanje uvajanja odprtih list ostalo ob strani. Tako kot imamo na področju gospodarstva svojevrstne laboratorijske križance (kakor jih imenuje M. Šetinc) med samoupravnim odločanjem in državnim administriranjem, je z volilnim sistemom nekaj podobnega. Po eni strani naj bi razvijali koncept podružbljanja kadrovske politike, istočasno pa v nasprotni smeri deluje sistem dirigirane demokracije, ki pa prevladuje. Pa ne po naključju. Kadrovske liste se namreč oblikujejo preko sistema selekcioniranja (ožji izbori), ki ga usmerjajo politična vodstva in njihove kadrovske koordinacije.
Prepričan sem, da se od vseh vplivov tako imenovane meščanske desnice dogmatiki najbolj boje odprtih, demokratičnih volitev, ko bi se na kandidacijski listi poleg njih v enakopravnem soočanju pojavili tudi alternativni kandidati; značilno praktično’za vse vzhodnoevropske države.
Verjetno bo na najhujše ideološke odpore naletela ravno zahteva po prehodu iz dirigirane, usmerjene »demokracije« k alternativni demokraciji. Je pa to odločilnega pomena, saj je ravno kadrovska prenova temeljni pogoj za hitrejšo ločitev od zgrešenih političnih in ekonomskih doktrin.
Andrej Magajna,
Ljubljana
Delo, 7. julija
Jugoslovanski uradni jezik?
Ob predlogih in pohvalah smo v našem ured-• ništvu veseli tudi kritičnih razmišljanj, še zlasti, ko vemo, da so dobronamerna. K takim štejemo tudi kritiko Jezikovnega razsodišča, ki se je oprlo na pismo neimenovanega bralca, jeznega, ker je dobil položnico Ljubljanske banke, izpisano v nemškem in srbohrvaškem jeziku. Ob tem želimo pojasniti naslednje: bančnih položnic nismo tiskali mi, dobili smo jih pri Ljubljanski banki. Prav veseli bi bili, ko bi bilo besedilo napisano v slovenskem jeziku. Vendar ni tako. Kot vemo, mora (tudi) Ljubljanska banka v ZR Nemčiji poslovati po zakonih te države, ti pa predpisujejo tudi obliko in vsebino bančnih nakaznic. Čeprav je v očeh katerega od naših naročnikov nesprejemljivo, da je prejel položnico, napisano v nemškem in srbohrvaškem
Nadaljevanje na 29. strani)
Člo veštvo	Foto: Joco žaidaršič
Na svetu nas je sedaj že pet milijard. Na straneh koncev sveta, kakor so jih videli naši fotoreporterji.
priloge objavljamo fotografije ljudi
z raznih
ZA IN PROTI
Sedanja obrestna politika
Delegat Borislav Srebrič iz Srbije in član zveznega izvršnega sveta dr. Oskar Kovač sta na nedavni seji zbora republik in pokrajin načela vprašanje naše obrestne politike. Dialog je bil iskriv in zanimiv, razlike v pogledih očitne - ostaja nuja, da teoretično in praktično strokovno stvari pripeljemo do - najboljše rešitve.
ZA
DR. OSKAR KOVAČ: »Vprašanje, ki ga je načel Srebrič, zahteva nove razprave in presoje. Ko gre za obrestno politiko, pa je očitna velika razlika v pristopu med njim in zveznim izvršnim svetom. Srebrič pravi, da sedanja politika obresti veča izgube v gospodarstvu, da širi nelikvidnost in prezadolženost delovnih organizacij. ZIS je mnenja, tako vsaj razumem, da so to posledice, vzroki pa nekaj drugega, da je zaradi delitve narodnega dohodka, pri kateri nam m uspelo, v polni meri nadomestiti porabljene faktorje proizvodnje, prišlo do tega, da organizacije niso imele lastnih obratnih sredstev in so najemale posojila. Tudi naložbe so plačevale s posojili, in to skrajno neučinkovito. Imamo velikanske nekrite izgube, ki jih le iz pietete, imenujemo tečajne razlike. Vse skupaj pelje k temu, da v naši družbi proizvodne dejavnike niti ne vrednotimo niti ne uporabljamo tako, kot bi jih morali.
Težko je razumeti, da pičlo družbeno akumulacijo lahko učinkovito uporabimo ob nerealnih oziroma negativnih obrestnih merah. Res ne vidim, kako bi nerealne in negativne obrestne mere lahko spodbujale varčevanje, kako bi spodbudile učinkovitejšo rabo družbenih sredstev. Resje, obresti niso edina cena družbenega kapitala, obstajali so tudi drugi instrumenti, kot so bili akumulacija in skladi, programirana akumulacija itn. vendar je ZIS stališča, da se pri oblikovanju tržnega sistema uporabijo tudi tržni instrumenti, ki veljajo tako za dejavnike v proizvodnji, za družbeni kapital — obresti kot cena uporabe. Res bi bilo dobro, ko bi te nesporazume razčistili, še zlasti, ker je pred nami odlok o monetarni politiki za tretje tromesečje.«
PROTI
BORISLAV SREBRIČ: »Nedavno so, na zahtevo NBJ, v inštitutu za družbene vede v Beogradu proučili učinke sedanje obrestne politike. Analitični izsledki kažejo, da so obresti postale samostojen in močan dejavnik inflacije in da naša obrestna politika nima nobene zveze z Marxovo ekonomsko teorijo. Razvite dežele so večale obrestne stopnje, vendar pri precej nižji stopnji inflacije, kratkoročno in z namenom, da umirijo povpraševanje. V povsem drugačnih razmerah, za kakršne je značilna visoka inflacija in odvisnost gospodarstva od posojil, pri nas vodimo obrestno politiko, ki se konča z zvišanjem obrestne mere v soglasju s povečanjem stopnje inflacije. Cilj nam je, da ohranimo vrednost denarnega kapitala, čeprav je ta vrednost nedeljiva od vrednosti denarja in čeprav pri tem pozabljamo na trpko dejstvo, da mora uporabnik posojila zaslužiti vsaj obresti. Pač pa smo podlegli iluziji, da bo t. i. pozitivna realna obrestna mera sama zase zdramila k racionalnemu poslovanju in racionalnemu investiranju. Sedanja obrestna politika poglablja vsaj tri negativne tendence: širi izgube, nelikvidnost in prezadolženost gospodarskih subjektov. Vse to slabša možnosti za uporabo predpisov o sanaciji in lahko povzroči tudi paralizo gospodarske dejavnosti. Negativno delovanje sedanje obrestne politike opozarja na to, da pri visoki inflaciji ne moremo rešiti niti enega samega ekonomskega problema. Prav tako ne moremo premagati neskladja med proizvodnjo in uporabo vrednosti, ki je hkrati z nenehnim in precejšnjim razvrednotenjem denarja prvo vprašanje naše ekonomije.
Jasno je torej, da naša obrestna politika razdira gospodarstvo družbenega sektorja in veča izgube, nelikvidnost... V gospodarstvu marsikje ne izkazujejo neplačanih obresti, saj bi sicer zašli v izgube. Če mislimo, da lahko visoka inflacija traja neomejeno dolgo in da se ne bo nič zgodilo v naši ekonomiji, kmalu pa tudi v socialni sferi, je to velika zabloda. Posledice se bodo pokazale.«
Pripravil: IVO VIDIC
TEMA TEDNA: KAZALCI (NE)RAZVITOSTI
Nikomur se ne mudi iz »kroga manj razvitih«
Tudi delegatom sedanjega skupščinskega »rodu« za zdaj — kljub večkratnim poskusom — ni uspelo uskladiti vsega besedila odloka o merilih in kazalnikih za določitev stopnje gospodarske razvitosti in mejnih vrednosti za določitev gospodarsko manj razvitih republik in avtonomnih pokrajin. V odboru za spodbujanje hitrejšega razvoja manj razvitih republik in SAP Kosovo so morali spet spisati informacijo o svoji nemoči.
Skupščino SFRJ, predsedstvo države, skupščine republik in pokrajin in družbenopolitične organizacije na ravni federacije so z informacijo o dosedanjem poteku usklajevanja in odprtih vprašanjih zaprosili in pozvali, naj s svojo dejavnostjo (in avtoriteto) ustvarijo pogoje, da bi odlok o merilih in kazalnikih sprejeli čimprej, najpozneje pa do konca tega leta. Naj omenimo, da je bil ob podobni prejšnji informaciji skrajni rok konec decembra lani, in da usklajevanje in prerekanje, kdo je in kdo ni manj razvit, traja že vrsto let. Po enem štetju od leta 1979 (pred sprejetjem srednjeročnega družbenega plana), po drugem pa že več kot deset let.
Kot zahteva resolucija, so lefbs pripravili in sprejeli družbeni dogovor o združevanju dela in denarja sklada federacije za kreditiranje hitrejšega razvoja v tem srednjeročnem obdobju. Sprejeli so tudi zakon o spremembah in dopolnilih zakona o sredstvih zveznega sklada za spodbujanje razvoja manj razvitih (ki namenja več pozornosti prav združevanju dela in sredstev). Za finančno konsolidacijo gospodarstva in bank v Makedoniji, Črni gori in SAP Kosovu je skupščina SFRJ sprejela zakon o odložitvi plačila anuitet na posojila, ki so jih dobili ozdi iz sredstev sklada. Spremenili so tudi zakon o kritju tečajnih razlik po tujih posojilih. V skupščinski proceduri je zakon o odlogu plačila posojil in drugih dolgov za tri nerazvite federalne enote. Za spodbujanje najhitrejšega razvoja SAP Kosovo so podpisali družbeni dogovor o posebnih ukrepih, ki velja do leta 1990.
Ukrepi, ki jih je »naročila« resolucija, so torej vendarle tu, čeprav vsi z znatno zamudo. Zamuda pa seveda vpliva na gospodarska gibanja. Zamuda je, spet, posledica dolgotrajnega usklajevanja v zvezni skupščini, usklajevanja, v katerem vsak zagovarja svoj prav in svoj interes, kar ima tudi objektivne razloge v težavnem materialno finančnem položajem v vseh federalnih enotah.
Vprašanje meril in kazalnikov, na podlagi katerih določajo gospodarsko manj razvita območja, je bilo prisotno ob vseh dosedanjih razpravah pri sprejemanju srednjeročnih družbenih planov Jugoslavije. Mnenja republik in pokrajin so bila kaj različna - zlasti glede kazalnikov njihovih mejnih vrednosti. Poglavitne razlike so zlasti v tem, ali se stopnja razvitosti določa na podlagi enega ali več meril oziroma kazalnikov in katerih. Družbeni proizvod na prebivalca je bil doslej večinoma glavni kazalec za določitev stopnje razvitosti. Izhodiščna mejna vrednost sta bili dve tretjini povprečnega družbenega proizvoda na prebivalca države. Obveljalo je mnenje (Franc Križmančič), da razlike v stopnji razvitosti na tej ravni spodkopavajo enotnost gospodarstva in postajajo socialno nesprejemljive.
Osem ekonomskih institutov iz vse države je opravilo znanstvena raziskovanja, hkrati so v Zveznem zavodu za družbeno planiranje pripravili ustrezne analitične in dokumentacijske predloge in elemente za razprave in opredeljevanje do možnih rešitev. Temeljite razprave so opravili na skupnih sejah zveznih svetov (za gospodarski razvoj in ekonomsko politiko ter za vprašanja družbene ureditve), zlasti pa v komisiji zveznega družbenega sveta za izdelavo meril ih kazalnikov za določitev stopnje gospodarske razvitosti.
Na sejah zveznih svetov so dosegli soglasje, da za določanje ravni razvitosti uporabijo tri kazalnike za merilo »razvitosti produkcijskih sil« sta kazalnika nabavna vrednost aktivnih osnovnih sredstev v družbenem sektorju gospodarstva na delovno zmožnega prebivalca in stopnja zaposlenosti v družbenem sektorju (število zaposlenih na 1000 za delo zmožnih prebivalcev).
# Za merilo »rezultati delovanja produkcijskih sil« — družbeni proizvod celotnega gospodarstva na prebivalca.
Merila in kazalnike naj bi »spremljala« tudi celovita analiza, ki bo proučila stopnjo dea-grarizacije ekonomske strukture prebivalstva, razvitost zasebnega gospodarskega sek-toija, stopnjo reprodukcijske sposobnosti gospodarstva, stopnjo nezaposlenosti in druge parametre, ki upoštevajo specifičnost gospodarske strukture.
Posebnosti, ki to so in niso
V zveznih družbenih svetih so bili prepričani, da je mogoče na podlagi tako celovitega proučevanja oceniti razvojne možnosti vseh republik in obeh pokrajin. Takšen pristop naj bi tudi omogočil, uresničitev skupnih hotenj in teženj, da bi ustvarili materialne in družbene možnosti za enakomernejši razvoj vseh republik in avtonomnih pokrajin, s tem pa tudi za uresničevanje ekonomske, politične in kulturne enakopravnosti vseh narodov in narodnosti. Po zbranih merilih in kazalnikih bi (manj) razvitost republik in pokrajin določili za vsako petletno obdobje. Vse je kazalo, da bo ZIS, kot je naročila resolucija, do srede marca lani predlagal, skupščina pa bo do konca leta sprejela omenjeni odlok, ki bi omogočil, da bi po letu 1990 meje razvitosti določili z ekonomskimi merili in ne politično odločitvijo. To pa se ni posrečilo.
Ves čas usklajevanja so pooblaščeni delegati v odboru poudarjali svoje probleme in težave. Pri tem niso imeli, zlasti tisti iz članic »kluba manj razvitih« preveč posluha za težave in probleme drugih. Da so težave, v katerih se je znašlo gospodarstvo, objektivno velike, menda ta hip v Jugoslaviji nihče ne dvomi. Res pa je tudi, da je večina teh težav posledica subjektivnih slabosti na vseh ravneh in v vseh območjih. Premalo se ob tem zavedamo in včasih tudi nočemo vedeti, da nas licitiranje potreb ne bo pripeljalo do razumne in dolgoročne rešitve teh problemov. Bolj smiselno bi bilo probleme razdeliti na skupne in tiste, ki so specifični za posamezna območja.
Spasoje Medenica, ki je v prejšnjem delegatskem sklicu sedel na drugi strani mize (kot član ZIS, zdaj pa je vodja črnogorske delegacije v zboru republik in pokrajin, stališča Črne gore takole pojasnjuje: »Z dvema meriloma in tremi kazalniki ni mogoče stvarno in objektivno določiti pogojev in možnosti razvoja. Opozoril bi rad, da je tudi predsedstvo CK ZKJ pred dvema letoma opozorilo, da moramo pri presoji razvojnih možnosti upoštevati specifičnosti posameznih okolij. Podobno piše tudi v sklepih predsedstva SFRJ. ZIS ni razumel vsebine problema, odloča brez argumentov in brez potrebnih in zahtevanih analiz. Ne upošteva vpliva obstoječe gospodarske strukture na razvojne možnosti v naši republiki. Naštel bi lahko kopico analitičnih podatkov, ki dokazujejo zelo različno stopnjo akumulativne sposobnosti med posameznimi panogami — najmanjša je prav v dejavnostih, ki jih ima naša republika, to je v surovinski proizvodnji. Torej ne gre toliko za natančnost ali nenatančnost odloka - gre za pravičnost pri spoznavanju razlik v stopnji razvitosti. Merila in kazalniki kakršni so ali bodo, ne morejo zamenjati političnega sistema.«
Tudi delegat Makedonije Milan Hrovat je opozoril, da je do razlik v mnenjih in pristopih prišlo že pri samem oblikovanju besedila odloka: »Dve merili in trije kazalniki ne zadoščajo. Čudi me tudi, da je ZIS v svoji obrazložitvi predvidel možnost, da se republika ah pokrajina, ki doseže stopnjo razvitosti, lahko pozneje spet vrne v klub manj razvitih. Razen v primeru naravnih katastrof se to ne bi smelo zgoditi. In še nekaj: ZIS preveč poudarja moč ukrepov tekoče ekonomske politike. S tem meša pšenico s plevami.«
Delegata Črne gore (Spasoje Medenica in Milivoje Lauševič) sta vztrajala, naj ZIS opravi »objektivizacijo kriterijev« (kar je razumeti, naj upošteva posebnosti posameznih okolij in težave - dolgove, izgube, nelikvid-nost-gospodarstva in bank) ter kot četrti kazalnik vpiše »neto reprodukcijsko sposobnost gospodarstva«.
Sobranje Makedonije je predlagalo še dva kazalnika: stopnjo nezaposlenosti (število oseb, ki iščejo zaposlitev na tisoč dela zmožnih) in sredstva za reprodukcijo v družbenem sektorju gospodarstva na prebivalca.
ZIS, ki gaje na odboru zastopal Tibor Salma, je mnenja, da bi objektivizacijo res potrebovali, če bi za oceno razvitosti republik in pokrajin uporabljali en sam kazalnik, denimo osnovna sredstva. Zaradi različnih strukturnih odnosov in različnih ekonomskih učinkov pa je bolje uporabiti tri kazalnike, ki se med seboj dopolnjujejo in ponujajo dovolj objektivno sliko dosežene stopnje razvitosti.
Zdi se, da je osnovni problem že v pristopu samem: v republikah in pokrajinah se pogovarjajo bolj o zmanjševanju razlik, ne pa o stopnji gospodarske rasti in kakovosti razvoja. Resnični napredek v gospodarsko manj razvitih okoljih pa je veliko bolj odvisen od dinamike in učinkovitosti našega skupnega gospodarskega razvoja, kot pa od sistema pomoči za hitrejši razvoj proizvajalnih sil na gospodarsko manj razvitih območjih.
Delegatka BiH Suada Muminagič pogreša analizo ZIS in resen odgovor na vprašanje ali gre za zmanjševanje razlik v stopnji razvitosti ali pa za približevanje, manj razvitih razvitejšim. Toplica Nedeljkovič, delegat Srbije, pa zahteva presojo razvitosti vseh republik in pokrajin, saj se mu zdi delitev na razvite in manj razvite v sedanjih pogojih neustrezna (gospodarstvo ožje Srbije tudi v vseh ukrepih ekonomske politike zahteva posebne ukrepe za zaustavitev lastnega razvojnega zaostajanja). Zato se Nedeljkovič bolj jezi, ker ne uresničujemo ne družbenega plana ne resolucije, kot pa zato, ker ni izdelana regionalna razvojna analiza.
In spet Spasoje Medenica: »Politična opredelitev je zmanjševanje razlik v stopnji razvitosti. Ekonomska obrazložitev, ki jo ponuja ZIS, tega ne vzdrži. ZIS bi moral svoje predloge vsaj nekoliko argumentirati. Ustavna opredelitev je: enakomeren razvoj vseh delov države. Podobno piše tudi v sedanjem petletnem družbenem planu. To določa, da je meja razvitosti vsaj na povprečju države. Udeležba Črne gore v družbenem proizvodu SFRJ pa je le 2,1 odstotka, akumulativnosti gospodarstva Črne gore komaj 1,1-odstotna. Torej 70 odstotkov povprečja države ne zadošča za dinamičnejši razvoj, kaj šele za zmanjševanje sedanjih razlik, ki se nenehno večajo.«
Milan Hrovat: »Mejne vrednosti so postavljene tako, da bodo sedanjerazmere zacementirale za vselej. Če srbsko gospodarstvo, ki je na 95 odstotkih povprečja, stoka zaradi zaostajanja, kako naj se razvija gospodarstvo, ki je komaj doseglo 70 odstotkov povprečja države.«
Franc Križmančič je predlog Slovenije (dve tretjini, ko gre za družbeni proizvod in 70 odstotkov pri ostalih dveh kazalnikih razložil z mnenjem, da je dve tretjini pač tista meja, do koder je skrb širše družbene skupnosti za razvoj posameznih delov nujna, ker razlike postajajo socialno nevzdržne. Višje mejne vrednosti pa bi pomenile le zmanjševanje odgovornosti za lastni razvoj in čakanje na pomoč iz družbenih jasli, ki so in bodo na ta način vse bolj prazne. Tudi hrvaški delegat Luka Bročilo je enakega mnenja.
Mejne vrednosti ostajajo jabolko spora. Črna gora in Makedonija ne odstopata niti za ped, ZIS (ob podpori ostalih federalnih enot) pa tudi ne.
Razlike v različnostih
Kopja se lomijo še okrog nekaterih delov besedila odloka, ki naj bi z merili in kazalniki odločal, kdo je in kdo ni manj razvit. Kaj bo, ko območje, ki je bilo manj razvito, preseže mejne vrednosti? Bo petletno prehodno obdobje dovolj za utrditev gospodarstva?
Različni pristopi, različna razmišljanja, precej hude krvi. Zdi se, da še niso vsi doumeli, da je učinkovit gospodarski (in družbeni razvoj) eden tistih temeljnih skupnih interesov, pa tudi objektivno merilo za usklajevanje interesov in za presojo uspešnosti razvojnih
Člana črnogorske delegacije v zboru republik in pokrajin skupščine SFRJ Spasoje Medenica in Milivoje Lauševič sta pred nekaj dnevi v odboru za manj razvite razložila, zakaj so Za SR Črno goro tudi nova stališča ZIS k osnutku odloka o merilih za ugotavljanje stopnje razvitosti nesprejemljiva in torej ne morejo biti podlaga za usklajevanje. Omenjena delegata sta poudarila, da morajo biti merila temelj, ne pa avtomatizem, s katerim hi zamenjali sistemske rešitve, ter da se Črna gora zavzema za objektivne kazalce, ki bi temeljili tako na znanosti kot tudi na praksi, saj bi tako dobili realnejšo osnovo za nadaljnji hitrejši razvoj manj razvitih republik in SAP Kosovo.
Skupščina SR Črne gore je že pred enim letom dala k osnutku odloka več novih predlogov. Pri ocenjevanju ravni razvitosti naj bi torej poleg meril, ki jih je predlagal ZIS, vključili še nekaj drugih možnosti. Med temi naj omenimo družbeni proizvod in nabavno vrednost osnovnih sredstev ter uvedbo novega kazalca o stopnji neto reproduktivne sposobnosti gospodarstva.
Prav tako skupščina SR Črne gore ne more podpreti predloga ZIS, po katerem naj bi kot kazalce uporabili podatke zveznega statističnega zavoda za zadnje leto, za družbeni proizvod pa dvoletno povprečje. Namesto tega naj bi za Črno goro upoštevali podatek, ki velja za družbeni proizvod gradbeništva po organiziranem načelu, ne pa po načelu čistih dejavnosti. Poleg tega bi bilo treba upoštevati tudi stopnjo brezposelnosti v družbenem sektorju, ki naj bi jo prikazali s številom zaposlenih na tisoč delovno sposobnih prebivalcev.
Vsi ti predlogi naj bi pripomogli k temu, da bi pri ugotavljanju stopnje razvitosti upoštevali neugodno infrastrukturno razvitost in izredno neugodno strukturo gospodarstva, ki je bolj bazično kot predelovalno, zlasti pa naj bi realneje prikazali sedanjo nadpovprečno zadolženost, ki onemogoča izločanje lastnih sredstev za hitrejši razvoj.
Za zdaj so razlike med stališči ZIS in stališči skupščine SR Črne gore izredno velike. Če se ne bo na tej ali oni strani kaj bistveno spremenilo, jih bo prav gotovo zelo težko uskladiti.
BRANKO JOKIČ
ZIS meni, da kazalnik gospodarske neto reproduktivne sposobnosti ni potreben, saj je ta v soodvisnosti z družbenim proizvodo'm. Po drugi strani pa imata notranja in zunanja prezadolženost gospodarstva (in podobni pojavi) globoke korenine v delovanju gospodarskega sistema, razvojne in ekonomske politike.
Dejstvo, da so ti pojavi v različnih republikah ali pokrajinah različno izrazit, ne more ovreči spoznanja, da imajo skupno naravo in da morajo imeti skupen izhod v uspešnejši gospodarski politiki in sistemu.
Problem reprodukcijske sposobnosti in zadolženosti gospodarstva v gospodarsko manj razvitih republikah in SAP Kosovo je resen, vendar ga poskuša ZIS preseči z drugimi ukrepi (odložitev plačila dolgov, posojil, obresti, tečajnih razlik). ZIS zavrača tudi predlog sobranja, saj meni, da stopnja zaposlenosti odraža stopnjo razvitosti proizvajalnih sil, razvojne rezultate in življenjski standard, oziroma socialni razvoj.
Delegacija Črne gore in Makedonije sta vztrajali pri svojih predlogih, vsi drugi so glasovali za stališča ZIS. Tega vozla še niso prerezali.
V osnutku odloka je ZIS trem kazalnikom določil mejne vrednosti, na katere se je vsula kopica opazk in novih predlogov. Za družbeni proizvod je ZIS predlagal mejno vrednost 70 odstotkov povrečja države v prepričanju, da je to tista raven razvitosti, ko je ob lastnih naporih možen samostojen družbenoekonomski razvoj. To pa ne pomeni, da širša družbena skupnost ne bi nič več pomagala. Tudi izkušnje razvitejših držav pričajo, da je treba ukrepati ne glede na stopnjo razvitosti posameznih območij. Hkrati pa ZIS sodi, da lahko območja, ki dosežejo razvitost 70 odstotkov povprečja v državi ob boljšem in uspešnejšem združevanju dela in denarja, ob smotrnejši uporabi lastnega kapitala in v skladu z dogovorjeno ekonomsko politiko, sama skrbijo za svoj razvoj.
alternativ. Dokler ne bodo tega vsi spoznali, bodo vsi novi in novi ukrepi le gasilske vaje, nikoli pa ne bodo nadomestili kvalitativnih sprememb v našem gospodarstvu.
Odnos bolj razviti — manj razviti je le obroben vidik splošnega problema neustreznega odnosa do družbenih sredstev in ta z odpravo medregionalnih razlik še zdaleč ne bi bil rešen. Nujno je torej odločno preiti od licitiranja naložbenih potreb k preverjanju dejanskih rezultatov in odgovornosti za vložena družbena sredstva. Še zlasti, ker se ta, ki jih zdaj zbiramo v zveznem skladu, zaradi težav uporabljajo za kritje izgub, izplačila OD itn. torej ne za tisto, za kar so namenjena: za spobujanje razvoja in odpiranje produktiv-nostnih delovnih mest. Tako se lahko zgodi, da bo prepad med razvitimi (pogojno) in manj razvitimi res vse manjši, da pa bodo eni in drugi prišli na beraško palico.
Zapiranje gospodarstva v lokalne in republiške okvire pa vsa ta nasprotja in probleme še poglablja, tako kot tudi vpletanje državne administracije v to torišče gospodarstva. Ita-lija je problem nerazvitega juga rešila tako, da je dala vlada mir in zdaj žanje ovacije. Mi pa ne zaupamo samoupravno organiziranemu delavcu, gledamo mu pod prste, jemljemo, kar ustvari, delimo, kakor se nekomu s črnimi narokovniki zljubi.
Tako razviti kot manj razviti danes in jutri potrebujejo skladen, resničen, učinkovit razvoj. To je možno ob spoštovanju tržnih in ekonomskih zakonitosti, ob pametnem vlaganju denarja in truda, ob razvijanju lastnih ustvarjalnih sil. Noben sistem spodbujanja manj razvitih območij pa ne bo mogel zagotoviti razvoja, če ne bomo prej razrešili problema učinkovitosti gospodarjenja. Če nam bo to uspelo, pa najbrž sploh ne bo treba deset let presedeti za tisto mizo, ob kateri se dogovarjajo o kazalnikih za zaostajanje vseh vrst.
IVAN VIDIC
PORTRET TEDNA
Mirko Novosel
Mirko Novosel Neuničljiv stroj na dveh nogah tudi pravijo generalnemu sekretarju Univerziade Zagreb 87, saj je zadnjo leto njegov delavnik po šestnajst ur na dan. In da ima zdržljivost, ki je že skoraj na meji človekove zmogljivosti, dokazuje tudi to, da je v četrtek zjutraj — potem ko je prireditveni odbor skupaj z Zagrebčani slavil do ranega jutra prvi vrhunec univerziade, posrečeno slovesno otvoritev
—	ob dogovorjeni rani uri že sedel v pisarni, pripravljen na nove živčne in telesne strese.
Motiv je tisto, kar omogoča človeku, da zmeraj ob pravem času iztisne iz sebe največ, brez motiva nihče ne more imeti uspeha na nobenem področju. Več kot tri leta pa so spodbujevalec Mirka Novosela, 49 let je dopolnil 30. junija, univerziada in njeni trije temelji, na katerih bo mesto lahko gradilo naprej drugače, drzneje:
»Vse mesto in širše, lahko bi rekel tudi velik del republike Hrvaške smo spravili iz mrtvila, spet lahko govorimo o navdušenju naštevilnih področjih, spremenil se je celo način življenja, nekdaj puste ulice so spet oživele: pokazala se je čudovita podoba Zagreba, ki je bila dolga leta zanemarjena;
—	za študente (v naseljih, kjer so športniki vsega sveta), bo še 1.600 novih postelj, veliko novih športnih objektov; univerziade so se razveselili tudi zagrebški športniki, saj so doslej vaterpolisti morali igrati v Ljubljani, čudoviti kompleks Jaruna so prej gradili 23 let po polževo, zdaj je postal naposled rekreacijsko središče Zagreba«.
»128 sodelujočih držav (Toliko zastav sem videl na enem kraju samo še ob zasedanjih generalne skupščine OZN, je s ponosom poudaril predsednik predsedstva SFRJ Lazar Mojsov, ko je odpiral svetovne študentske športe igre) je nova uveljavitev Jugoslavije,« upravičeno trdi Mirko Novosel; toliko držav skupaj ni bilo na športnih tekmovanjih zadnjih 15 let, od Miinchna 1972 naprej.
Če ne bi imel Mirko Novosel svetlih las, bi bili zdaj verjetno vidneje prepreženi s sivimi prameni skrbi. Kako tudi ne, saj so se odprte zadeve kopičile druga na drugo, na prvem mestu pa so bili, kot pri vsaki veliki organizaciji, denar in naložbe. Generalni sekretar univerziade se rajši ne spominja zadnjih dni pred otvoritvijo, ko so organizatorji že spodrivali delavce na nekaterih športnih napravah. »Če smo še toliko prepričevali gradbince, so si nekateri med njimi vtepli v glavo, da je prvi dan univerziade hkrati tudi rok zanje, da dokončajo objekte. To je prineslo še dodatne zagate, vendar upam, da smo jih le rešili v zadovoljstvo vseh.«
Nemalo razprav je bilo o denarju za univerziado, končna številka se bo gibala okrog 91 milijard dinarjev. Obrazložitev Mirka Novosela, ki ve, da bo prireditev denarno pokrita, je, da je predvsem inflacija kriva za povečanje proračuna s 40 milijard na 91. Programa — tako objektov kot prireditve same — niso povečevali, pač pa je inflacija priložila najprej deset milijard, pa še in še — do končne vsote.
Seveda skica za portret te dni v Zagrebu najbolj iskanega človeka, ne bi bila popolna, če bi ostala brez Novoselovega drugega jaza — košarke. Kar 35 let svojega življenja je posvetil športu, v katerem je začel kot pionir, se prebil do dresa z državnim grbom, potem pa na čelu državne reprezentance in Cibone osvojil vse, kar je v amaterski košarki možno. Dom Novoselovih krasijo kolajne z ohmpijskih iger, svetovnih prvenstev, evropskih prvenstev in pokalov. In še zmeraj ima motiv, še zmeraj so stvari, poteze, ki so lahko še popolnejše, popolnost pa prinaša nesluteno zadovoljstvo. In kdor je enkrat okužen s športom, pravi Mirko Novosel, kdor ima šport v krvi, ta mu je zapisan za vse življenje.
SLOVENSKO JA VNO MNENJE 87
Kritičnost in zrela samozavest
Kdor bi hotel danes delati portret Slovencev, bi težko shajal brez veščine v slikanju naslednjih potez: kritičnost (kot še nikdar), naveličanost s političnim sistemom, vendar ne apatičnost, zrela samozavest, odpor do institucionaliziranih oblik, velika naklonjenost do mladine...
Skratka, možno bi bilo reči, da tista ponižnost, ki si jo tako radi pripisujemo, hitro kopni. Drugače rečeno: najnovejša raziskava slovenskega javnega mnenja kaže, da je naše večietno nezadovoljstvo globoko in zmeraj močnejše.
Letos junija izvedena raziskava javnega mnenja, ki jo je tudi tokrat opravil inštitut za FSPN pod vodstvom dr. Nika Toša, je pravzaprav še v delu. Iz prvih podatkov, ki so jih predstavili Niko Toš, Zdenko Roter, Peter Klinar in Boštjan Markič (vsi sociologi, vsi doktorji znanosti, vsi zaposleni na FSPN v Ljubljani in vsi že vseskozi interpreti javnomnenjskih podatkov), pa so razvidne poteze osveščenih ljudi, ki se ne pustijo več vleči za nos. Za začetek jih predstavimo na kratko, v grobih obrisih.
Križaje spodnesla standard in varčnost
Večina Slovencev hudo občuti gospodarsko krizo, ki se, jasno, za vse nas začne pri denarju. Pravzaprav ne za vse - med nami je za 1,8 odstotka ljudi, ki jim vsak mesec ostane precej denarja, medtem ko eni tretjini »nekaj ostane«. Vsi drugi živimo iz rok v usta, se pravi od plače do plače. Pri inflaciji, ki je presegla številko sto, se je'izjemno zmanjšala tudi pripravljenost na varčevanje, ki je nekoč veljala za eno glavnih slovenskih odlik: 65 odstotkov pritrjuje tistim, ki denar sproti porabijo, še vedno pa je četrtina Slovencev za varčnost. S trajanjem in poglabljanjem krize zmeraj bolj občutijo pojave korupcije, nedelavnosti, vsakršne netolerantnosti — tisto torej, kar sociologi označujejo za socialno de-zorganizacijo.
Vsa ta opažanja veljajo za jugoslovansko krizo. vendar se slovensko javno mnenje ne omejuje samo nanjo. Zaznava tudi širše dimenzije slepe ulice nebrzdanega industrijskega razvoja in katastrofalnih posledic, ki jih
prinaša. Slovenci so sicer pristaši modernizma, a jih je strah odtujevalnih in uničevalnih efektov modeme tehnologije. Vsak šesti od desetih Slovencev je odločno proti gradnji industrijskih gigantov, zraven pa temu v glavnem pritrjuje še četrtina ljudi. Tovarne, ki prinašajo samo izgubo, pa bi bilo treba zapreti, »če se delavci zaposlijo drugje« - to misli 70 odstotkov odraslih Slovencev.
Z ironijo zavrnjeno iskanje sovražnikov
Po mnenju vseh štirih sociologov, ki že dvajseto leto interpretirajo podatke o naših skritih mislih, celi nizi odgovorov kažejo, da smo Slovenci postali tudi politično zreli. S tem mislijo, daje nekdanje megleno nerazpolože-nje z družbo nadomestila osveščenost; ljudje kratko malo znajo s prstom pokazati na nevralgične točke političnega sistema in »ne pustijo se več žejni prepeljati čez vodo«, kot je položaj predstavil Boštjan Markič. Kako naveličani so izpraznjenih ideoloških ritualov, kažejo odgovori na temo iskanja »razrednega sovražnika«. Večina Slovencev se te igre ne gre več; »klasični razredni sovražniki« kot so obrtniki in kmetje, še bolj pa intelektualci, revoltirani mladinci ipd. se zdijo večini Slovencev koristni. Če bi že koga ožigosali za sovražnika, potem bi bili to »tisti, ki se zavzemajo za centralizem, za trdo roko« in pa »tisti, ki tiskajo denar«.
Prestop s splošnega na konkreten nivo pokaže, da večina Slovencev podpira angažma pisateljev, družboslovcev, v alternativi aktivnih ljudi, skratka kritičnih intelektualcev, pri tako rekoč vsem, kar je bilo zadnja leta predmet njihovega prizadevanja. Na primer: še bolj kot lani so za ukinitev verbalnih deliktov, za pluralizem in za strpen dialog o vseh spornih vprašanjih. Podpirajo štrajk labin-skih rudarjev, mirovne in ekološke akcije, pisateljske tribune in vsa prizadevanja za pre-krojitev štafete. Samoumevno se jim zdi, da so demokratične le tiste volitve, kjer je več kandidatov. Čisto na kratko bi lahko rekli: Slovenci so za civilno družbo.
Kritičnost se druži z narodno samozavestjo
Podatki o množični podpori altrnativam, iskanjem, pobudam, osebnemu in stanovskemu angažmaju si podajajo roko z močnim odporom do vsega institucionaliziranega in sistemsko zacementiranega. Tako je, denimo, dodatno upadel ugled zveze komunistov; medtem ko je bil lani enako nizek kot kritičnega leta 1968, se je letos še za pet stopnic spustil. Funkcioniranje preostalih »subjektivnih sil« ni dosti bolje ocenjeno. Delovanje delegatskega sistema zbuja naveličano ravnodušnost. Ljudje so pri delovanju obstoječih političnih institucij izrazito kritični zato, ker omogoča brezimno in neodgovorno delo, za nameček pa pomeni ogromno »prostega teka« oziroma navidezne aktivnosti.
Slovenci so postali tudi dosti bolj kritični do svojega položaja v Jugoslaviji. Zdi se jim, da Slovenija zaostaja v razvoju in čeprav so še zmeraj dokaj solidarni, je ekstremna oblika solidarizma zdrsnila izredno nizko. Drugače rečeno, zdi se jim jasno, da z denarjem morajo pomagati pri razvoju nerazvitih, vendar so prepričani, da bi se nerazviti morali bistveno bolj potruditi. Zelo pa je zraslo tudi mnenje,
da naj se »nerazviti kar sami razvijajo!« približalo se je rekordnemu iz leta 1968.
Slovence izredno zanima afera Waldhe-im, vendar bi si želeli biti o njegovi preteklosti bolj seznanjeni, kot jim je bilo dano. Ker so pristaši odgovornega vedenja politikov in ker želijo osvetlitve zamolčanih plati zgodovine in ker jim, končno, NOB pomeni veliko vrednoto, mislijo da bi morala jugoslovanska vlada objaviti
vse dokumente o njem	.  ......64%
da jih ni treba objaviti ........20%
Na celem nizu vprašanj se vidi, da »je dozorela slovenska nacionalna samozavest«, kot temu pravi Zdenko Roter. Dosti bolj kot prej se doživljajo kot subjekt, nacionalnost pojmujejo kot pozitiven projekt in od svojih politikov pričakujejo, da se bodo temu ustrezno vedli. Polovica Slovencev misli, da je slovenska nacionalna politika »premaio samostojna« in 7 odstotkov, da »sploh ni samostojna«. Velika večina jih pozitivno ocenjuje enotni slovenski kulturni prostor (83 odstotkov) oziroma prizadevanja za tesnejše kultur-ne in. socialne povezave z rojaki v Italiji in Avstriji ter drugod po svetu. Polovica Slovencev je tudi mnenja, da bi nova ustava morala prinesti večjo politično, gospodarsko in kulturno samostojnost kot doslej. Tega ne zahtevajo le za Slovenijo, pač pa nasploh za vse republike. Hkrati pričakujejo večje odpiranje v Evropo, povezovanje s svetom — narod dojemajo kot skupnost, ki jim mora nuditi razločno identiteto, hkrati pa jim omogočati odpiranje v svet. Svoj jezik ocenjujejo kot dokaj ogrožen, a so tudi samokritični, ko gre za iskanje krivde.
Pristaši kovanja lastne sreče
Vrednostni svet doživlja različne preobrazbe, vendar v njem ni nekaterih pričakovanih prestopov. Tako, na primer, je bilo mogoče pričakovati, da bo gospodarska kriza (skupaj s krizo politike, morale in mnogih štirideset let skrbno vcepljanih vrednot) prinesla izrazitejšo hedonistično usmerjenost. A to se ni zgodilo, dve tretjini anketiranih vidi smisel življenja v tistem »nekaj več« kot goli užitek. Tudi o moralni anomiji ni mogoče govoriti in v povečani veri v usodo tudi ne. Kakšen je torej povprečen Slovenec?
Povprečen Slovenec ima aktiven odnos do življenja, je pristaš kovanja svoje sreče, zaupanja v lastno delo in iniciativo. Je pristaš poštenja in odgovornega ravnanja, tudi in predvsem pri politikih, kadar nastopajo v njegovem imenu. V njegovem vrednostnem svetu je dosti bolj kot nekoč poudrajena demokratičnost, strpnost, odprtost za novo, medtem ko je proti inštitucionaliziranim rigidnim oblikam delovanja. Upirajo se mu oguljene in spraznjene dogme in s posmehom zamahne nad tradicionalnimi strašili, naj so že rdeča ali črna. Če namreč Slovenci odklanjajo lov na politične čarovnice, jim tudi hudiča ni več mogoče prodati — samo 7 odstotkov verjame vanj. Pač pa se polovica Slovencev močno boji aidsa, pa tudi tega, da se bo ponovil Černobil.
Še to: večina Slovencev misli, da trdo, morda preveč dela. A delavnost ostaja konstanta vrednostnega sistema pod Triglavom.
ALENKA PUHAR
DELO
Veliko pripomb je bilo v košarkarskih krogih na Novoselov račun, veliko nasprotujočih si ocen. »O sebi ne razsojam, imam dosti prijateljev in pristašev, imam tudi nasprotnike; verjetno nisem slab človek, bi rekel zase, vem pa, da sem delal napake — in jih verjetno še bom. Kdo pa jih ne, če se resno loti dela?«
Zanimivo je, da si Mirko Novosel nikoli ni izbral poti, ki je mnoge naše druge strokovnjake in igralce vodila — v tujino. Predsednik svetovne košarkarske trenerske organizacije Mirko Novosel je bil zmeraj zvest domačim tlem. Zakaj? Njegovi trije vzroki so preprosti in prepričljivi:
»Prvič, doma imam kar potrebujem: drugič, rad imam mesto, v katerem sem zrasel in živim v njem; tretjič, moje geslo je, ne zahtevaj še kruha, če imaš v roki že potico. Zame sta svetal zgled zvestobe domačemu kraju in športu Ivo Daneu in Rato Tvrdič. Seveda pa s tem ne obsojam tistih, ki so šli po zaslužek v tujino, vsi pač ne moremo živeti po istem kopitu in imeti enake ideale in zglede.«
Diplomirani pravnik Mirko Novosel je poskušal tudi rodove košarkarjev vzgajati v tem duhu. Po njegovem mnenju si lahko vrhunski športnik v Jugoslaviji med športno kariero reši vsa življenjska vprašanja: konča šolanje, se uveljavi v družbi, saj mu športni sloves odpira vrata na široko tudi na drugih področjih. Ce pa ostane zgolj športnik, potem sta na razpolago dve poti: ali odhod v tujino ali pa bifejčkar-stvo, ki pa za inteligentnega vrhunskega športnika res ne more biti življenjski cilj.
Svoja življenjska gesla poskuša Mirko prenašati tudi na mladi rod Novoselov. Starejši sin je že dober pri kadetih Cibone, mlajši ima lep zgled pri očetu in bratu. In kaj pomeni šport v krvi, dokazuje tudi boljša polovica družine Novosel. »Tak način dela, kot sem ga vajen jaz, zahteva žrtve — to je družina. Na srečo imam razumevajočo ženo, ki je ugotovila, da ji bo najlaže in da me bo največkrat videla, če se bo še sama priključila prirediteljem univerziade.«
Čez osem dni bo konec univerziade. Ko bo narejen zaključni račun Zagreba 87, bo Mirko Novosel spet vse moči posvetil — Ciboni Kajti Cibona in Novosel sta bila eno, univerziada in Novosel sta eno, Cibona in Novosel bosta spet eno. Drugače pri človeku, ki se je z dušo in srcem zapisal športu, ne more biti.
VLADO ŠLAMBERGER
PREDLOGI ZA SPREMEMBE V VOLILNEM SISTEMU
Različice naših bodočih volitev
Kako bomo volili na naslednjih splošnih delegatskih volitvah? Bo več neposrednih volitev delegatov? Bo mandat tudi za funkcionarje trajal štiri leta, brez možnosti ponovitve? Bomo še imeli take družbenopolitične zbore in četrte zbore občinskih, mestnih, obalne in republiške skupščine? Na vsa ta in še nekatera vprašanja bo prinesla odgovore šele javna razprava o spremembah v volilnem sistemu, Id se bo začela jeseni povezano z razpravo o osnutku ustavnih sprememb.
Gradivo za to javno razpravo pa je že pripravljeno, saj je posebna skupina predsedstva RK SZDL, oblikovana po lanskih splošnih volitvah, svoje delo strnila v ugotovitve in predloge za spremembe in dopolnitve volilnega sistema in delno tudi ustave v poglavjih o volilnem sistemu.
Pripravljeno gradivo ima nekaj dobrih lastn sti: m pretirano obsežno, že zdaj ponuja n katere rešitve, ki bi zlasti v manjših okolj olajšale vključevanje ljudi v razvejeni del gatski sistem, o vprašanjih, o katerih so tal v javnosti kot v delovni skupini sami mnen in rešitve deljena, pa ponuja variantne prei loge. Vodilo delovne skupine je bilo, da treba v volilnem sistemu doseči še večdemi kratičnosti, ki bo utrjevala temelje politični ga sistema, razvijala delegatski sistem in z: gotavljala uresničevanje načel skupščinsl vladavine in enakopravnost narodov in n; rodnosti. V iskanju najboljših rešitev so se delovni skupini ozirali tudi na volilne sistem v svetu in skušali uporabiti posamezne el< mente, ki niso v nasprotju z našim sistemon lahko pa bi prispevali k temu, da bi se okrep la vloga skupščin pri sprejemanju družbeni odločitev, pa tudi k temu, da naši delegati n bi bili več tako zelo anonimni in bi se okrep la javnost njihovega dela in odgovornost za t delo.
In kaj ponuja gradivo? V delovni skupini so se najprej lotili kandidacijskih postopkov, ki so uvodno dejanje volitev. Zavzemajo se za krepitev stalnega evidentiranja in s tem stalnih priprav na volitve, kar naša zakonodaja že določa, le praksa je bila precej nedosledna in so se v neredkih okoljih priprav na volitve lotili, ko je bilo treba pripraviti liste evidenti-
ranih možnih kandidatov. V ostalih kandidacijskih postopkih pa so predvidene nekatere novosti, saj v delovni skupini menijo, da je treba prav v njih zagotoviti ljudem čim več možnosti za predlaganje in določanje kandidatov tako za temeljna delegatska okolja kot za širše ravni delegatskega sistema, vključno z nosilci najodgovornejših funkcij.
Osrednjo odgovornost za to imajo družbenopolitične organizacije, ki morajo zagotoviti demokratične postopke in omogočiti tudi s svojim sodelovanjem pri izmenjavi mnenj, pobud, različnih pogledov, da bodo prevladala merila kadrovske politike in vsebinski argumenti, ne pa argumenti avtoritete.
Kriteriji za kandidiranje
Kriteriji za kandidiranje so bili doslej šibka točka našega volilnega sistema in dogajalo se je, daje bil posameznik predlagan tudi za več zelo različnih delegatskih dolžnosti. V prihodnje naj bi se temu izognili z jasnejšimi kriteriji za kandidiranje na posamezno dolžnost po vsebini dela in odvisno od ravni delegatskega sistema (torej drugačna merila za krajevno, občinsko ali republiško skupščino na primer). Taki kriteriji ne bi smeli biti narejeni po ljudeh, ki naj bi jih izvolili na določeno delegatsko dolžnost. Niti ne bi smeli omejevati ljudi na kandidacijskih konferencah, da za določeno funkcijo predlagajo še koga. Na kandidatno listo bi se uvrstil, če bi tak — dodatni - kandidat dobil tretjino oziroma po variantnem predlogu četrtino glasov vseh delegatov kandidacijske konference.
Tako imenovano oženje kandidatnih list ne bi smelo biti v rokah koordinacijskih odborov za kadrovsko politiko (ali celo neformalnih skupin, kar je naša praksa tudi poznala), ampak bi to delo opravljala predsedstva oz. konference SZDL po že omenjenih kriterijih in z utemeljitvami.
Delovna skupina tudi predlaga, naj bi kandi dacijske postopke časovno nekoliko podaljšali: evidentirane možne kandidate naj bi objavljali najkasneje v novembru v letu preč volitvami, pri čemer naj bi ohranili dosedanje načelo, da je evidentiranje javno priznanje posamezniku, ki pa bi mu lahko omogočili, da se na njihovo željo njegovega imena ne objavi s pripombo, da ne želi kandidirati. Predstavitev možnih kandidatov naj bi bila temeljitejša kot doslej, najtemeljitejša seveda za najodgovornejše funkcije. Zajemala naj bi delovne rezultate posameznika, njegove značajske lastnosti, oceno, ki bo povedala, zakaj naj bi bil posameznik kos nalogam, za katere je predlagan. Predstavitev naj bi vsebovala tudi poglede posameznika oziroma program, kako namerava uresničevati svoje naloge' izhajajoč iz programov družbenega razvoja, ki so jih sprejele skupščine. To ne izključuje morebitnih kritičnih pogledov kandidata na družbene razvojne programe in na odprta družbena vprašanja. Delovna skupina pri tem posebej poudarja, da ne gre za programe, ki jih poznajo v sistemih večstrankarske parlamentarne demokracije, ampak za osebno predstavitev kandidata, da bi ljudje vedeli, kaj lahko od njega pričakujejo in kako bc opravljal funkcijo, če bo izvoljen.
Nekaj novosti je ponujenih tudi za kandidacijske konference. Najprej ta, da naj bi ponovno uvedli drugo temeljno kandidacijsko konferenco, v enaki sestavi kot prvo, razširjeno z na novo izvoljenimi delegacijami, s
čimer bi bil zagotovljen pretok informacij med temeljno in občinsko ravnjo kandidiranja. Novosti naj bi bile tudi v sestavi kandidacijskih konferenc, ki naj bi jih oblikovali čim bolj neposredno. Tako naj bi bile temeljne kandidacijske konference v manjših okoljih kar zbor občanov ali zbor delavcev, kjer velikost to onemogoča, pa naj bi delegate za kandidacijsko konferenco posebej izvolili, pri čemer naj bi bilo število delegatov približno enako ali celo večje od števila članov samoupravnih organov. Doslej so bili v sestavi temeljne kandidacijske konference samoupravni organi in vodstva DPO. Po variantnem predlogu naj bi poleg neposredno izvoljenih delegatov temeljno kandidacijsko konferenco sestavljali tudi člani delavskega sveta oziroma skupščine krajevne skupnosti, kar bi bilo dobro zlasti v primeru, če bi tudi v prihodnje volitve za skupščine samoupravnih interesnih skupnosti potekale sočasno z volitvami v skupščine družbenopolitičnih skupnosti.
Za oblikovanje prve in druge občinske kandidacijske konference so ponujeni trije predlogi, po katerih naj bi obe konferenci sestavljali samo delegati temeljnih kandidacijskih ravni ali tudi delegati vodstev družbenopolitičnih organizacij ah po tretji možnosti drugo občinsko kandidacijsko konferenco tudi že na novo izvoljeni zbor občinske skupščine. Podobni so predlogi za sestavo prve in druge republiške kandidacijske konference. V delu kandidacijskih konferenc naj bi ohranili novost, uveljavljeno že na prejšnjih splošnih volitvah: to je glasovanje pri oblikovanju stališč in mnenj o kandidatih, ki jih predlagajo na višjih ravneh za nosilce odgovornejših funkcij.
Širjenje neposrednih volitev
V delovni skupini za pripravo predlogov sprememb in dopolnitev v volilnem sistemu, ki je sicer delala v več podskupinah za posamezna področja, je bilo največ dela in tudi največ kresanja mnenj o širjenju neposrednih volitev. Pripravljeno gradivo dokaj izčrpno predstavlja utemeljitve za širjenje neposrednih volitev — če naštejemo le nekatere, naj bi s tem izvoljeni delegati pridobili večjo avtoriteto, s tem bi odpravili zamenljivost delegatov, zaradi katere da je okrnjena nadzorna vloga skupščin, zamenljivost, ki je omogočila popolno dominacijo profesionalnih skupščinskih organov nad delegati, pa tudi, da delegati nimajo odločilnega vpliva, kar v delovnih telesih skupščine delajo stalni delegati, v zborih pa se menjajo. Navedene so tudi utemeljitve proti širšemu uvajanju neposrednih volitev, med njimi, da bi se z neposrednimi volitvami omajala vloga, pomen in odgovornost temljnih delegacij za vsebino in kontinuiteto dela delegatskih skupščin, s tem pa vloga človeka, organiziranega na temeljni samoupravni ravni, da bi bila prekinjena vez med volitvami in stalnim delegatskim razmerjem, onemogočena zamenljivost delegatov, okrepile bi se težnje po klasičnem obvladovanju zadev s strani družbenopolitičnega faktorja in še nekatere.
Bolj kot načelne opredelitve so za splošno radovednost, kaj bi se lahko spremenilo pri volitvah, uporabni konkretni variantni predlogi, ki jih je v gradivu prav o volitvah največ.
O volitvah v skupščine krajevnih skupnosti so si bili v delovni skupini enotni. Pritrdili so uvajanju neposrednih volitev skupščin kot celote ali tudi samo njenih posameznih delov,
ki imajo stčflni sestav. Tako bi se okrepila avtoriteta samoupravnih organov KS, ti organi bi lahko opravljali tudi vlogo delegacije za skupščine SIS, ki niso četrti skupščinski zbor, morebiti pa celo za vse SIS družbenih dejavnosti.
Skupščinski sistem v interesnih dejavnostih se je doslej najbolj šibko uveljavil, tudi za volitve vanje je bilo med ljudmi precej manj zanimanja kot za volitve v skupščine občin, mesta, obale, republike, in kar praksa je že postalo, da so bodoče delegate zanje izbirali na koncu, potem ko so najboljše izbrali za samoupravne organe in druge funkcije. Zato delovna skupina predlaga ločitev splošnih skupščinskih volitev od volitev v skupščine interesnih skupnosti, tako da bi bile volitve v samopupravne interesne skupnosti sočasne z volitvami v delavske svete in v skupščine krajevnih skupnosti. Delovna skupina tudi meni, da bi morali odločneje poenostaviti volitve in odpoklic delegatov v teh skupščinah. Sicer pa naj bi ohranili splošne, skupne in posebne delegacije, omogočili pa tudi, da bodo to funkcijo delno ali v celoti prevzeli delavski sveti ali celo posameznik, ki bi ga posebej neposredno izvolili, delal pa bi po smernicah delavskega sveta. Tudi v krajevnih skupnostih naj bi bilo več prožnosti pri oblikovanju delegatske baze za skupščine SIS. Tako bi recimo lahko hišni sveti oblikovali delegacijo za stanovanjsko skupnost, sveti staršev za vzgojo in izobraževanje in podobno, kar bi lahko bilo porok za večjo učinkovitost delegatov. Če bi bile skupščine KS izvoljene neposredno, bi tudi lahko bile osnova za delegiranje v vse skupščine SIS. Sicer pa delovna skupina še predlaga, naj bi proučili, ali so skupščine interesnih skupnosti, ki nastopajo kot četrti zbor skupščine družbenopolitične skupnosti, sploh še potrebne. Gotovo pa je, da bi morali vlogo zborov združenega dela ob ukinitvi teh skupščin nekoliko spremeniti oz. dopolniti.
Nekaj več prožnosti naj bi bilo tudi pri oblikovanju temeljnih delegacij v združenem delu. Tako kot je bilo že uveljavljeno za delegacije za delegiranje v skupščine SIS, bi lahko manjši kolektivi oblikovali tudi skupno delegacijo za zbor združenega dela, čeprav naj bi bila ta možnost izjema, ne pa pravilo.
Predlog predsedstva SFRJ, da se začne postopek za spremembo ustave, vsebuje tudi predlog o uvedbi neposrednih volitev v zbore krajevnih skupnosti občinskih skupščin. Delovna skupina se s tem predlogom ne strinja in predlaga, da bi ohranili sedanji način volitev v zbore krajevnih skupnosti, še zlasti zato, ker se je zamenljivi mandat in temeljna zasnova delegacije najbolje uresničevala prav v teh zborih.
In kako naj bi po novem oblikovali zbore združenega dela občinskih skupščin? Delovna skupina meni, da se je tudi tu dosedanji način delegiranja iz temeljnih delegacij in zamenljivost delegatv ustrezno uresničevala, in zato ne bi bile potrebne spremembe. Ostajanje na starem pa najbrž ne bo več možno za zbor združenega dela republiške skupščine.
V tem zboru, menijo v delovni skupini, bi morali predvsem okrepiti delovno-funkci-onalno načelo, saj se je v praksi ta zbor ne tako redko obnašal kot nekak svojevrsten zbor občin, pri čemer so bili interesi združenega dela potisnjeni v ozadje — čeprav temeljne skupnosti, torej občine, ne bi kazalo povsem zanemariti.
O načinu delegiranja oziroma volitev v ta zbor sta ponujeni dve enačici. Po eni naj bi neposredno volili skupine delegatov znotraj okoliša, morda celo posebej vodjo skupine delegatov. S tem bi ohranili zamenljivost delegatov, delegiranje na zasedanje zbora na osnovi vsebine dela, in tudi zagotovili funkcionalno povezanost s temeljnimi delegacijami. Po drugi možnosti naj bi delegate v ta zbor volili neposredno. To naj bi bili stalni delegati oz. stalna delegacija z vodjo, ki bi edini imel pravico glasovanja, medtem ko bi bila delegacija posvetovalno telo, njeni člani pa bi tudi lahko nastopali v skupščini.
Še več različnih mnenj je o oblikovanju družbenopolitičnih zborov, katerih pristojnosti bi bilo treba omejiti predvsem na uresničevanje, razvoj in varstvo sistema. Ob manjšinskem mnenju v delovni skupini, da bi. bilo treba razmisliti o ustreznosti teh zborov v občinski skupščini, je predlagano še, naj bi družbenopolitične zbore oblikovali kot doslej, torej z neposrednim glasovanjem, uveljaviti pa bi veljalo odprte liste po delih. Po drugem predlogu naj bi tudi v družbenopolitičnih zborih omogočili zamenljivost delegatov in bi tako družbenopolitične organizacije na sejah zagotavljale udeležbo delegatov, ki obravnavano tematiko poznajo. Manjšinski je tudi predlog, da bi družbenopolitične zbore spremenili v nekakšne splošne politične zbore, pomeni, da bi v ta zbor volili delegate posamično, ne s celotno listo, kandidirali in volili pa bi jih ljudje neposredno v okviru volilnih enot.
O oblikovanju zbora občin republiške skupščine je bilo mnenje večinsko o tem, da bi ohranili sedanji način, manjšinski predlog pa ponuja neposredno izvolitev stalnega delegata, ki bi lahko imel ob sebi skupino delegatov kot posvetovalno telo. Glasoval bi lahko le stalni delegat, ostai pa bi imeli pravico sodelovanja na sejah zbora.
Kaj pa delegiranje v zvezno skupščino? Skupina meni, da za oblikovanje zbora republik in pokrajin niso potrebne spremembe, v
zveznem zboru pa bi bilo treba povečati število delegatov iz združenega dela, vse delegate za ta zbor pa naj bi volili neposredno, čeprav bodo delegati v tem zboru, ne glede na bazo (KS, združeno delo, družbenopolitične organizacije) vendarle morali ostati univerzalni delegati. Kandidatne liste bi naj bile tudi odprte, torej z več kandidati, vendar po
Pa še nekaj besed o najodgovornejših funkcijah. Delovna skupina predlaga, da bi predsednike in podpredsednike skupščin, predsednike zborov, predsednika in predsedstvo SRS ter predsednika ustavnega sodišča volili za štiriletni mandat brez možnosti ponovitve. Pri volitvah ne bi smelo biti nobenih pomislekov o odprtih kandidatnih listah za vse te funkcije in tudi za člana predsedstva SFRJ iz naše republike. Morebitne težave bi se pri tem pokazale le pri predsednikih izvršnih svetov zaradi njihove mandatarske funkcije.
O izvolitvi županov so si bila mnenja v delovni skupini spet različna. Večina je menila, da bi neposredno volitve teh funkcionarjev omogočile prevlado posameznika nad skupščino, in bi torej še bolj zaživele »županske težnje«. Manjšinsko stališče pa je bilo, da bi neposredne volitve predsednikov skupščin zadovoljile interes občanov, da vplivajo na izbor nosilcev funkcij v občini, odpravilo apatjo med ljudmi in tudi bolje uveljavilo odgovornost.
predsedstva republike bi bile prevelik poseg v ustavni položaj predsedstva, s tem bi se preveč približali predsedniškemu sistemu in se oddaljili od načel enotnosti oblasti in skupščinske vladavine. Zato je večina v delovni skupini menila, da bi predsedstvo repu-bjike volili po sedanjem načinu, okrepiti pa bi bilo treba povezanost med predsedstvom republike in republiško skupščino. Po že uveljavljenem načelu naj bi volili tudi člana predsedstva države iz naše republike.
JANA TAŠKAR
Foto: Joco Žnidaršič
RAZVOJ PROIZVODNJE -NAŠA ŠIBKA TOČKA
Kdo naj začne
učinkovito
gospodariti?
Naše gospodarske težave: inflacija, rastoča brezposelnost ter težko breme zunanjih zadolžitev imajo v grobem en skupni imenovalec, in to v šibki sposobnosti te družbe za razvoj proizvodnje. Razprava o prepočasnem napredovanju gospodarske učinkovitosti se vleče pravzaprav že od časov gospodarske reforme (1965), ko nam je ni uspelo izpeljati.
Prepričanje, da je najbrž nekaj narobe z našim modelom družbenega in gospodarskega razvoja pa se je tudi med neekonomisti utrdilo, še posebej v začetku 90. let, ko so začela v plačilo dospevati tuja posojila, ki smo jih najemali v prejšnjem desetletju in ki so te pomanjkljivosti za širšo javnost prikrivala. Demokratizacija razprav o nadaljnji usodi družbe je do danes pripeljala do najširših poskusov, da bi se stanje izboljšalo. Ekonomisti razpravljamo o pomenu ekonomskih objektivnosti za naš nadaljnji razvoj, potekajo javne razprave o spremembah ustave, zakona o združenem delu, dopolnitvah gospodarskega sistema itd., skozi kolesje gospodarstva pa vsake toliko časa švignejo ukrepi ZIS, ki so praviloma intervencijski.
Rast proizvodnje v februarju in marcu letošnjega leta za preko 5% ter napredek konvertibilnega izvoza, ki v prvih petih mesecih presega letošnjo planirano povprečno stopnjo rasti za skoraj dvakrat, bi lahko bila znanilca gospodarskega vzpona, če se ne bi rast proizvodnje aprila in maja spet umirila (2,2 odst. oz. 1,4 odst. glede na ista meseca lani). Nič torej ne daje jamstva za gospodarsko oživitev, še več, podatki za daljše razdobje kažejo, da se nadaljuje počasno povečevanje obsega proizvodnje, ob nezadostnem izkoriščanju sredstev, s tem pa povečevanje stroškov na enoto proizvoda ter reproduciranje inflatornega načina gospodarjenja.
V čem je razlog, da nam ne uspe in ne uspe spremeniti takšnih trendov in kaj je v danih razmerah moč storiti, da bi naš družbenoekonomski model bolje izpolnil naša pričakova-
nja? Menim, da odgovori na ti dve vprašanji ležijo v dejanskem položaju realnih kategorij gospodarjenja pri nas ter v nesposobnosti skupnosti, da bi se sporazumela o osnovnih vprašanjih proizvodnje.
Realne in nominalne kategorije gospodarjenja
S stališča podjetja kot osnovne celice v blagovni proizvodnji še zdaleč ni vseeno, kakšne so razmere gospodarjenja. Prevladuje pravilo, da v razmerah stabilne in predvidljive ekonomske politike, v tem še posebno nizki stopnji inflacije ter ob jasnih pravilih igre na trgu podjetja svojo pozornost usmerijo na rast, tehnološki napredek, razvijanje znanja zaposlenih itd. Ta področja opredelimo kot realne kategorije gospodarjenja. Le-te skupaj s povečevanjem zaposlenosti, materialnega položaja ljudi, povečevanjem deleža v mednarodni menjavi itd. predstavljajo pomembne družbenoekonomske cilje. Na dlani je, da v stabilnih razmerah podjetja s svojo dejavnostjo neposredno podpirajo razvoj realnih kategorij gospodarjenja ter s tem odvzamejo del skrbi javni upravi, ki je po ustavi odgovorna skupnosti za izpolnjevanje skupnih ciljev in interesov.
V	razmerah močnejših inflacijskih pritiskov se interesi podjetij praviloma preusmerijo in se poveča zanimanje za nominalne kategorije gospodarjenja. Merila ekonomičnosti in rentabilnosti, ki so pomembna pri sprejemanju odločitev o razvoju, se skrčijo na skrb, kako se bo podjetje odrezalo (četudi navkljub vsem družbenim ciljem) v tekmi med stroški in cenami. Skrb za razvijanje proizvodnje dobi drugoten pomen, predstavlja le še nujno predpostavko, saj na usodo podjetja in zaposlenih veliko bolj vplivajo velike spremembe nominalnih kategorij (rast cen, stroškov, spremembe razmerij cen-itd.). Pričakovati je, da bo v takšnih razmerah javna uprava nastopala kot odločen zaščitnik razvoja realnih kategorij predvsem s povečevanjem finančne discipline, a tudi s svojim zgledom pri omejevanju neproizvodne porabe. S tem poskušajo znova uvesti stanje, v katerem je delež družbenih subjektov v delitvi produkta sorazmeren njihovemu prispevku pri ustvarjanju produkta.
Rezultati gospodarjenja v zadnjih letih nedvoumno kažejo, da oblikovalci ekonomske politike pri nas v tem pogledu niso uspeli. Občutek ljudi, da gre vse skupaj le naprej, je tako omejen predvsem na obdobja, ko ekonomska politika izgubi nadzor nad osebnimi dohodki, ki v rasti za nekaj časa presežejo življenjske stroške. Dejansko je inflacijski način gospodarjenja že do velike mere izrinil iz našega vsakdanjega obzorja skrb za proizvodnjo in merila za to, kaj si lahko glede na našo proizvodno sposobnost privoščimo.
V	takšnih razmerah realna proizvodnja le počasi sledi svetovnim tokovom na področju razvoja znanja in tehnologije ter se tudi njena proizvodna sposobnost v primerjavi z deželami, ki smo jih nekoč kanili celo dohiteti, relativno manjša. Za nami je približno petnajstletno obdobje, ko so oblikovalci razvoja menili, daje zastavljene družbenoekonomske cilje mogoče dosegati predvsem s temeljitimi reorganizacijami družbenega in gospodarskega življenja. Predstavljajoč si, da bo zelo komplicirana shema organizacije dajala tudi
AKTUALEN POGOVOR S TOMOM NIKOLOVSKIM
Poceni impulzi nas bodo drago stali
Za telekomunikacijske zmogljivosti sleherne dežele ali države velja povsem enako splošno pravilo kot za živčni sistem v človeškem telesu: toliko so dobre, kolikor je dober najšibkejši člen ožilja. Slaba tolažba je torej dejstvo, da se »živčni sistem« Jugoslavije na mnogih svojih delih ponaša z opremo in rešitvami, ki pomenijo zadnjo besedo tehnike in tehnologije. Še vedno je namreč v njem preveč ozkih grl, zaradi katerih ta modernost ne pride dovolj do izraza.
Telekomunikacijsko omrežje SFRJ sicer sestavlja 5 mednarodnih. 17 tranzitnih, 70 glavnih, skoraj 500 vozliščnih in več kot 3000 končnih central, prek katerih poteka hkraten notranji in zunanji promet v najrazličnejših smereh, v primeru okvar pa so na voljo tudi že »obvoznice«. Njihovo optimalno funkcioniranje, vzdrževanje, širjenje, posodabljanje in še zlasti prilagajanje potrebam ljudi, družbe kot celote ter gospodarstva posebej je osnovna naloga jugoslovanskih PTT organizacij z okrog 80 tisoč zaposlenimi, vštevši poštno službo. Se pravi, da so sedanja iskanja boljših, drugačnih, sprejemljivejših in še kakšnih receptov, ki naj zagotovijo tehnološko oziroma organizacijsko enotnost PTT, lahko smiselna in smotrna samo, če po bližnjici peljejo v kakovostnejši in bolj raznolik prenos informacij; zasledovanje zaslužkarskih, parcialnih političnih, regijskih in panožnih interesov ali vrinjanje kvaziideoloških dilem je nedopustno. Kajti edino merilo je učinkovitost, učinkovitost kot nekaj, kar je nemogoče relativizirati glede na posamezna okolja.
»Ko stranka z Jesenic kliče znanca v Doj-ran, je zanjo važno samo, da ga prikliče. Čisto nič ji ne pomaga, če je impulz gladko, brez zastojev potoval skozi štiri republike, skozi pet tranzitnih, deset glavnih in sto vozliščnih postaj, obtičal pa je v preobremenjeni končni centrali, tristo metrov od pozivnega naslova. Mehanizem ne deluje, stvar je zanič, je neučinkovita, pa naj so vanjo vključeni še tako bleščeči dosežki elektronike,« pravi član poslovodnega odbora skupnosti jugoslovanskih PTT Tome Nikolovski, ki je v pogovoru z novinarjem Igorjem Guzeljem skušal iz
zveznega zornega kota osvetliti pereča vprašanja preobrazbe in nadaljnje rasti naše PTT.
— Tehnično in tehnološko enotnost si premnogi vplivni tovariši predstavljajo kot izenačitev nivoja razvitosti po republikah, kar bi del PTT organizacij v Jugoslaviji pahnilo v stagnacijo in investicijski zastoj, dokler jih zamudniki ne bi ujeli. Je to pametno, če vemo, da bi v primerjavi z Evropo tudi oni bolj napredni zaostanek povečali na štiri ali pet desetletij?
»Naj brž povem: pri vprašanju, kako naprej v tehničnem in tehnološkem pogledu, ni bilo med republikami in pokrajinama nikoli niti najmanjših razhajanj. Dokazov je veliko. Med drugim jih najdemo v zelo sodobnih in usklajenih generalnih planih PTT organizacij kjerkoli v Jugoslaviji, v visoki stopnji avtomatizacije telefonije in telegrafije (je 99,9-odstotna), v uvajanju modernih sredstev za zvezo itd. Izrecno bi rad poudaril, da so spojne in prenosne naprave na ključnih točkah obstoječega omrežja znatno boljše kot v večini evropskih dežel; denimo Metakonta 10C, ARF 12, AXA. . . Res je vmes še vedno precej aparatur starejšega tipa, a povprečje je zavidljivo visoko. Problem je le, ker je njihovo število, njihova gostota premajhna m ker po absolutnih zmogljivostih ne dosegamo Evrope. Skratka, kar imamo, je vrhunsko, plani so dovolj vizionarski in soglasno sprejeti, ni pa prave sloge pri vprašanju, kako in s kakšno dinamiko nadaljevati. Tu so razlike med razvitimi in manj razvitimi republikami bolj očitne. Krivo je seveda nenehno pomanjkanje denarja, ki pesti oboje — in v enaki
gospodarske rezultate, očitno niso veliko mislili na nevarnost, da bi finančno breme, ki ga mora nositi gospodarstvo, le-tega lahko oviralo pri razvoju.
Ker se je to nedvomno zgodilo, imamo sedaj na eni strani oslabelo in visoko obremenjeno gospodarstvo (raven fiskalnih in parafiskal-nih obremenitev nas kljub skoraj najnižji ravni dohodka v Evropi uvršča med najbolj obremenjena gospodarstva najrazvitejših dežel), na drugi strani pa velikansko mrežo državnih in paradržavnih inštitucij. Vmes je sektor družbene »porabe« (ki lahko odločilno pripomore k razvoju). Vmes tako, da vsakič, ko gospodarstvu uspe doseči zmanjšanje obremenitev, se to ne pozna na krčenju mreže inštitucij, ampak skoraj v celoti na slabšanju materialnega položaja tako občutljivih sektorjev sociale in razvoja, kot so zdravstvo, šolstvo, kultura in znanost.
Zapletena shema organizacije in odločanja zahteva energijo oblikovalcev ekonomske politike, ki se tako v glavnem ubadajo s porazdeljevanjem razpoložljivega dohodka. Tu jim je inflacija v pomoč, saj brez stalnega razvrednotenja denarja praktično ne bi mogli pokriti vseh zahtev. S tem je ekonomska politika odtegnjena od skrbi za razvoj realnih kategorij. Da je v resnici tako, dokazujejo njeni ukrepi, kjer s fiskalno politiko bolj krpajo luknje v proračunu, kot pa usmerjajo razvoj, kjer se količina denarja v obtoku bolj kot po potrebah proizvodnje oblikuje po pritiskih v neformalnih kanalih (siva emisija), politika cen pa se tudi omejuje predvsem na administrativno popravljanje nesorazmerij s povsem realno podlago. Tu mislim na nesorazmerje med ponudbo in povpraševanjem, nizko produktivnost itd. Če je tako, je očitno, da tisti (ekonomska politika, ki bi moral skrbeti za razvoj realnih kategorij, tega ne počne, ker ima druge (navidezno) večje skrbi. Zakonsko ima to možnost še združeno delo (podjetja), ki pa te obveznosti objektivno ne more prevzeti, saj nima niti obzorja niti možnosti za ukrepanje, torej nima lastnosti nosilca ekonomske politike.
Do tu je videti, da je odgovor na vprašanje, kdo naj prevzame odgovornost za učinkovit gospodarski razvoj, jasen: to naj bodo oblikovalci gospodarskega razvoja oziroma država, ki naj se vmešava v delitev produkta čim manj, to naj v glavnem prepusti ekonomskim objektivnostim, sama pa naj bdi nad globalnim izpolnjevanjem družbenoekonomskih ciljev, merjenih s pomočjo realnih kategorij. Vendar pa ostane odprto še eno vprašanje: kako in kje naj se začnemo sporazumevati o osnovnih vprašanjih proizvodnje in ali je mogoče dovolj, če uvedemo prisilo ekonomskih objektivnosti?
Koliko lahko pripomorejo ekonomske objektivnosti?
Strinjam se s kolegi ekonomisti, da je prisila trga najbolj demokratična oblika prisile za učinkovito gospodarsko ravnanje. Do sedaj je človeku še ni uspelo odpraviti, oziroma jo zamenjati z mehanizmom, ki bi bil bolj demokratičen, ob tem pa ne mnogo manj učinkovit. Predpostavlja se, da so mehanizmi trga sposobni najučinkoviteje deliti ustvarjeni produkt glede na prispevek pri njegovem ustvarjanju. Pogojna predpostavka je, da je govor o stabilnih gospodarskih razmerah ter
odprtosti vseh trgov, realna pa, da ima država možnost intervenirati, ko gre za resurse, proizvode in storitve splošnega pomena. Z ustreznim ravnanjem bi naj gospodarski osebki tako imeli možnost vplivati na svojo raven dohodka, kar je seveda odločilna spodbuda za učinkovitost v proizvodnji in poslovanju.
Če primerjamo naše relativne ravni osebnih dohodkov s tistimi v razvitih deželah, vidimo, da je glede na primerljivi produkt delitev pri nas mnogo manj stimulativna. Zato tudi ni čudno, da ljudje pogosto iščejo zadovoljitev svojega ekonomskega optimuma izven (svojih) podjetij. To ne pomeni zgolj tega, da v prostem času kažejo, kako se znajo gospodarno obnašati, temveč tudi, da se v rednem delovnem času manj naprezajo. Poleg neustrezne delitve je za to nedvomno kriva tudi neustrezna postavitev družbene lastnine. Tu pa je še nekaj.
Ko gre za sporazum družbe o tem, kaj je za skupnost dobro in kaj ni, je treba to opredeliti s pogodbo. Ta mora ščititi integriteto in osebne interese ljudi v družbi, mora biti kratka in razumljiva vsem, ki se s svojo dejavnostjo vključujejo v skupnost, nikakor pa ne zamotana in takšna, ki dopušča razlage, ki ustrezajo trenutnim koristim kogarkoli. V tem primeru je zlahka tekmovanje v izigravanju sporazuma, rezultat pa je slabša razvojna učinkovitost (gospodarska, družbe).
Do sedaj se (tudi pri nas) ni pokazalo, da bi ljudje imeli sposobnost za učinkovit sporazum že v sebi ter da bi zakonsko prisilo na osnovnih področjih življenja in dela lahko učinkovito zamenjal družbeni dogovor. Ravno obratno: ker ni jasne družbene pogodbe, ki bi imela demokratično večino, se pri dogovarjanju mora usklajevati brez števila, individualnih optimumov, ki jim je odprt prostor, da se razlikujejo v temeljih. Posledica tega je, da noben (še tako pameten) predlog za nadaljnjo pot ne more dobiti dovolj glasov, da bi lahko prevladal.
To, da smo takšno oprijemljivo družbeno pogodbo zanemarili, ima povsem konkretne posledice za razvoj proizvodnje. Le-ta kot družbeni proces zahteva medsebojno sodelovanje (kooperativnost) med udeleženci v gospodarskem prostoru, ki bo tem večje, čim večje bo medsebojno zaupanje v dobronamerno ravnanje. Podlaga takšnemu zaupanju pa je prav takšna družbena pogodba, ki, čeprav udeležence delno omejuje pri (po njihovem mnenju za njih najbolj smotrnem) ravnanju, jim tudi razumljivo dopoveduje, da gre za skupno korist. Razmere, ko udeleženci v gospodarskem prostoru takšnih lastnosti obstoječe zakonodaje niso odkrito prepričani, pa porajajo stanje, da na račun uveljavljanja individualnih (tudi podjetniških ali tistih, ki jih imajo posamezne skupine v družbi) interesov trpi skupen cilj — v našem primeru proizvodnja.
Očitno je torej rešitev v zaupanju, ki temelji na brezpogojnem izpolnjevanju družbene pogodbe — ta pa ščiti povsem osnovne interese ljudi v neki družbi.
V tem pogledu moram ugotoviti, da dosedanja razprava o ustavnih spremembah in spremembah zakona o združenem delu (če je sploh potreben) daje vse premalo poudarka osnovnemu in vsem razumljivemu sporazu-
mu o temeljnih pravicah in dolžnostih vseh vrst osebkov v tej družbi.
Kot poizkus odgovora na v začetku zastavljeno vprašanje, kako in kdo naj sproži učinkovito gospodarjenje, bi to kratko razpravo lahko povzeli tako: mnogo jasneje morajo (z družbeno pogodbo) biti opredeljene osnovne pravice in dolžnosti vseh osebkov v družbi kot tudi oblikovalcev razvoja, ter seveda sistem kontrole njihovega ravnanja. Šele jasna osnovna pravila igre, ki uzakonijo področje minimalnega zaupanja, bodo omogočila, da
Foto: Joco /nidui>i<
se bo le-to lahko širilo naprej. Šele potem bo ! prostor za delovanje ekonomskih objektivno- ! sti, a tudi za težnjo ljudi v podjetjih, da j vplivajo na svojo raven dohodka s povečanim naporom v proizvodnji. Od tu naprej pa ni ' daleč do uveljavljanja znanja in tehnološkega I napredka ter spoznanja, da visoka inflacija vsem skupaj samo škodi. V takih razmerah je potem lažje pogledati skozi prste tudi napakam v ekonomski politiki, saj morajo to storiti tudi drugje.
RASTO O VIN
meri ves jugoslovanski PTT. Seveda so razviti vendarle šli dalje hitreje, pri čemer jih ni nihče skušal ovirati. Nihče ni nikoli terjal, naj ga drugi čakajo; v PTT smo soglasni, da bi bilo to absurdno, pogubno. Izkušnje, pridobljene z uvajanjem novih tehnologij v Sloveniji ali na Hrvaškem, so lahko kvečjemu spodbuda in dobrodošla šola nerazvitim, ki v okviru finančnih možnosti skušajo slediti njihovemu zgledu prej in z manj težavami, kot bi šli v posodabljanje sicer.«
—	Ali ni nevarnosti, da med manj in bolj modernimi deli jugoslovanske PTT mreže pride do kratkih stikov?
»Dosledno spoštovanje načela o kompatibilnosti opreme in sistemov je doslej preprečevalo zaplete te vrste. Skratka, uvesti ni mogoče nobene novosti, ki ne bi delovala tudi v povezavi s starejšimi tipi prenosnih sredstev in naprav. Hočem reči, da je sleherni napredek v katerem koli koncu države pravzaprav napredek celotne jugoslovanske PTT. Težave so, če še enkrat ponovim, le pri denarju: depresirane cene razvitim že onemogočajo pokrivati razmeroma višje stroške poslovanja, nerazvite pa silijo v odstopanja od načrtovane dinamike naložb. Ne vem, če vam je znano, toda naš telefonski impulz je najcenejši v Evropi: povsod na stari celini je pet do dvajsetkrat dražji. Podobna nesorazmerja bremenijo dolgo vrsto drugih poštnih storitev. Nič čudnega torej ni, da je šibka akumu-lativnost večni sopotnik PTT dejavnosti in da se škarje med potrebami uporabnikov ter obsegom in kakovostjo storitev nenehno razpirajo. Trenutno na telefonski priključek v Jugoslaviji čaka okrog dva milijona prosilcev - in vprašanje je, kdaj ga bodo dobili. Skokovito tudi naraščajo težnje po usposobitvi vzporednega informacijskega omrežja, ki danes obstaja samo v Sloveniji in Hrvaški, a bo pokazal svojo pravo vrednost šele, ko bo razpreden po vsej SFRJ. Isto velja za mobilno telefonijo, teleteks, videoteks itd. Žal lastnih virov dohodka ni, komercialni krediti so usahnili, pogoji za najemanje bančnih posojil pa so se strahotno zaostrili.«
-	Skoraj prazna blagajna je ponavadi tleče kolišče nesporazumov. Mar ste v PTT izjema? Mar težave, o katerih pripovedujete, ne porajajo nujno pričkanja, kako razdeliti, kar je ostalo?
»Seveda nastajajo nesporazumi. Dilema, kako razdeliti, kar je ostalo, je zgolj drugače izražena različnost gledanj na samoupravni sporazum o medsebojnih dohodkovnih odnosih. V resnici smo priča ne dovolj razčiščenemu vprašanju vloge skupnih PTT kapacitet v pridobivanju dohodka posameznih organizacij, zlasti v primerjavi z vlogo lastnih, »hišnih« zmogljivosti. Koliko, vzemimo, stane upravljalce določenega odseka teh skupnih prenosnih zmogljivosti njihovo vzdrževanje, kdo naj jih gradi, kje in kakšne naj bodo? Letos smo prvič v 17 letih uspeli, da so ustrezni sporazum podpisala vsa podjetja, prvič je bila dosežena 100-odstotna soglasnost. Prej je enotnost motilo veliko navzkrižij v gledanjih, ki niso nastajala samo med razvitimi in nerazvitimi, temveč tudi med samimi razvitimi in med samimi nerazvitimi. Točno je, kar je pred tedni omenil že vaš Miloš Mitič: da so po dovčerajšnji metodologiji obračunavanja plačil oziroma nadomestil največje ugodnosti uživali tisti, čez katerih ozemlje pelje največ kilometrov magistralnih
in mednarodnih telekomunikacijskih vodov in kjer je nameščenih največ tranzitnih central. Toda v resnici teritorialni ključ določanja stroškov odpove, če upoštevamo, da ima od storitev magistralne ali mednarodne narave koristi skupnost PTT Jugoslavije kot enoten organizem, ki je tudi financiral postavitev ustreznih zvez. Slednje očitno ne morejo postati avtomatičen vir dodatnega zaslužka posamičnih PTT organizacij zgolj zato, ker so dale na voljo prostor za koridor, potegnjen prek 15 in več interesnih con.«
— Zakaj še nastajajo konflikti?
»Konflikt ni primerna beseda, neujemanja mnenj pa so normalen pojav. Nenehno nastajajo - in sproti jih tudi odpravljamo. Zdaj je, vzemimo, aktualno sinhronizirano nameščanje spojnih priključkov na mednarodne in magistralne centrale in linije. Ali se oprijeti analognih, tehnično malce starejših rešitev ali se odločiti za digitalizacijo? Ali so primernejše polelektronske ali elektronske postaje? Vzporedno kajpak teče razčiščevanje ekonomskih neznank, ki predstavljajo mnogo občutljivejšo temo. Posledice bodo dolgoročne in ne bodo krojile samo usode PTT, saj v končni fazi nujno morajo prestati preverjanje v družbi, v gospodarstvu in tudi v varnosti države. Tu se pokaže, kako važno je odgovorno samoupravno dogovarjanje in sporazumevanje, kako tvegano je zavlačevanje ali podleganje marginalnim, ozkim, lokalistič-nim interesom in računom. V dokaz naj navedem premalo znan in včasih nalašč zamolčan podatek, da v Jugoslaviji ni PTT tozda ali delovne organizacije, ki bi znotraj ali na meji svojega gravitacijskega območja ustvarjala več kot 30 odstotkov dohodka. Najmanj 70 odstotkov ga namreč ustvari v širšem medob-močnem, medrepubliškem in mednarodnem prometu, ob čemer je treba dodati, da delež raste premosorazmerno z rastjo telekomunikacijskega standarda določenega okoliša, s številom, gostoto in raznovrstnostjo navezav na magistralno in mednarodno prenosno ožilje. Skupni projekti so potemtakem dohodkovno privlačni za sleherno PTT enoto v državi in le laiki ali zlonamerneži lahko svoje zanimanje zanje »dozirajo« po bližini oziroma oddaljenosti objektov. No, tehnološka enotnost hkrati kazensko zavezuje sleherno od PTT organizacij, ki leži vzdolž trase nove ali rekonstruirane telekomunikacijske zveze na relaciji, denimo, Ljubljana — Skopje, da spoštuje količinske in kakovostne zahteve projekta. Če je predvidena pretočnost 300 vodov, ni in ne more biti dovolj tehtnega razloga, ki bi kjerkoli vmes opravičeval namestitev 200-vodnih zmogljivosti, čeprav so se v preteklosti dogajale tudi takšne reči. Možna je napaka pri napovedih bodočih potreb, ni pa možno niti zaradi finančne stiske, kaj šele zaradi muhavosti, samovolje ali preusmerjanja denarja v krepitev krajevne telefonije namestiti v magistralko zamašek. Infarkt bo neizogiben.«
— Kako točno je sploh mogoče uganiti potrebe čez deset, petnajst, dvajset let?
»V glavnem zelo točno, vendar se v posameznih primerih zgodi, da stvarnost postavi na laž napovedi, ker celo preverjene, unificirane mednarodne formule izračunavanja ne morejo upoštevati kake izjemne okoliščine. Če vzamemo Jugoslavijo kot celoto, so diagrami vseh oblik PTT prometa obrnjeni strmo navzgor. Kljub naši siromašnosti in pomanjkanju
akumulacije usposobimo približno 250 tisoč novih telefonskih priključkov letno, objektivno, ob upoštevanju razpoložljivih potencialov domače elektronske industrije, pa bi jih bili zmožni zagotoviti 500 do 600 tisoč. In smo spet pri osnovni težavi, pri prepičlih sredstvih.«
—	Enotnost je torej edina alternativa?
»Da. Ampak tehnično-tehnološka, ne politična enotnost. PTT sistem v tehničnem smislu niti v SFRJ niti kjerkoli v svetu ne more biti struktuiran drugače kot hierarhično, če želimo, da bo funkcioniral. Toda to dejstvo še ne terja hierarhije pri sprejemanju odločitev. Ko doumemo, daje ustvarjanje dohodka najprej odvisno od glavnih in tranzitnih central in šele nazadnje od končne ali krajevne, postane administrativno vodena politika odveč. Smerokaz je dohodek in prek njega hotenja porabnikov, ki storitve plačujejo in ki vrhu piramide običajno težje dopovejo, kaj bi radi, kot če se o pobudah presoja bliže temelju. V nekem delu dežele, na primer, je število telefonov na sto tisoč prebivalcev trikrat večje kot petsto kilometrov proč, vendar sama gostota še ni razlog, da bomo v bodoče tam pospešili in tu zavrli montažo novih priključkov. Merilo je povpraševanje, je število prosilcev, ki zaradi razlik v splošni razvitosti obeh okolij morebiti narekuje nadaljnje poglabljanje telekomunikacijskega prepada. Se pravi, da sta potrebna posluh in prilagodljivost, ki smo ju doslej prepogosto pogrešali.«
—	Vaša dokaj sveža gledanja bodo nujno prišla navzkriž z gledanji občinskih in regijskih struktur, s parcialnimi, teritorialno utesnjenimi načrtovanji...
»Gotovo si vsaka občina prizadeva zadovoljiti želje v pripadajočem prostoru, želje svojih prebivalcev in svojega gospodarstva. Vendar ni osamljen otok in če je že pripravljena investirati v komunikacije, ne more imeti pred očmi samo pridobitev 10 tisoč telefonov za, recimo, tovarno hladilnikov v Bitoli, njene delavce, družine in mesto, marveč tudi boljšo povezanost navzven, z Jugoslavijo. Matematike za zaplotniško rabo v PTT ne priznavamo, ker samo poglablja neskladja. Ne moremo se obnašati kot komunalna podjetja.«
—	Ali ne diši po zaplotništvu tudi sedanja praksa, da PTT organizacije vsake republike vlagajo denar le v gradnjo odsekov magistralnih in mednarodnih ožilij znotraj republiških meja, saj se jim zdi tvegano in negotovo finančno sodelovati pri usposabljanju delov istih linij drugod?
»Res je tako. Krive pa so nedorečenosti v zakonu o združenem delu, kjer je položaj sovlagateljev v objekte zunaj območij njihovega upravljanja slabo opredeljen. Investicije so možne, a žal investitor lahko računa samo s povračilom vloženega zneska in ne s kakršnimi koli dividendami ali ugodnostmi. Domicilni organizaciji bo kasneje primoran plačevati stroške uporabe brez slehernih bonitet, pri čemer je odrinjen od nadzora nad poslovanjem, tekočim vzdrževanjem in ugotavljanjem vrednosti opravljenih storitev. Dohodek pripada izključno upravitelju, namesto da bi bil »tuji« sofinancer trajno udeležen v njegovi delitvi, premosorazmerno višini zneska, ki ga je oddvojil za stvar skupnega po-
Če kaj, potem je to področje, na katerem bi \ okviru sprememb gospodarskega sistema veljalo zamašiti vrzeli. Zdajšnji način realizacije skupnih programov PTT je namreč upravičeno tarča kritik. Uvedba zadostnih jamstev in zadostnih spodbud bi brž Obrodila sadove. 1 Odpravila bi razparceliranost dozdevno enotnih infrastrukturnih zmogljivosti v sedem ali osem fevdov, ki utegnejo motiti normalno funkcioniranje mreže.«
— K izboljšanju razmer bo najbrž morala kar precej prispevati tudi država. Slovenski PI I strokovnjaki poudarjajo, da federacija v vlogi trmastega zaviralca cen koplje ! jamo napredku in postavlja na laž usmeri- i tve, zapisane v resolucijah in dokumentih, kakršen je stabilizacijski program. Kako bi označili početje ZIS v odnosu do PTT dejavnosti v zadnjih dveh, treh letih?
»Pod strogo družbeno kontrolo so cene, od katerih je odvisnih 90 odstotkov prihodka PTT organizacij. Zaradi depresiranih tarif je Jugoslavija po številu telefonov na sto prebivalcev predzadnja v Evropi, zaradi njih se v modernizacijo telekomunikacij in poštnega prometa pri nas pretaka beraških 0,2 do 0,4 odstotka narodnega dohodka. Dolga leta drug drugega prepričujemo, da naj bo razvoj vračunan v ceno storitev. A kaj smo dosegli? Ko je liter bencina stal 10 dinarjev, je bil impulz 50 par ali dvajsetkrat manj. Zdaj je bencin drag 420 din, impulz pa 5 dinarjev ali 84-krat manj! SFRJ plove v dobo informatike na skladovnicah referatov. Ko hoče človek uveljaviti deklarirane obljube, se pokaže, da pristojni uvrščajo izdatke za pošto, telegrafijo in telefonijo med rušilce standarda, med dejavnike inflacije, ki jih je treba v obče splošno dobro kar najbolj brzdati. Neumnost brez primere!
Nas ni treba biti sram zastran zgrešenih investicij in zastran zavoženih političnih naložb; nikoli nismo dobivali nobenih dotacij in upam si trditi, da smo skromno akumulacijo smotrno rabili. Zrcali se v visoki kakovosti razpoložljivih osnovnih sredstev, žal pa ne tudi v njihovem številu, v pokritosti ozemlja Jugoslavije. Vzporedna tem zablodam so vseh sort tolmačenja ideje o enotni ceni Nismo pristaši enakih cen po celi državi, smo le pristaši minimalne enotne osnove, ki bi dopuščala poljubno dodajanje namenskih dinarjev, pač odvisno od specifičnih potreb in načrtov posamezne republike in pokrajine ter seveda od volje ljudi in gospodarstev, da za izpopolnjevanje, izboljšave ali vzdrževanje omrežij združujejo poljubne vsote. Zakaj, vzemimo, naj bi bila telefonska naročnina povsod enaka, če nivo ponudbe v. Črni gori niti približno ni enak slovenskemu in če je razlika v splošni draginji ter zaslužkih znatna. Toda gornja logika mnogim v federaciji noče v glavo. Vizija ekonomske enotnosti je globoko zakoreninjena, čeprav je v praksi neuresničljiva. Naposled ni recepta, ki bo prebivalce nekega odročnega okoliša prisilil, da bodo iznenada začeli telefonariti in pošiljati naokrog pisma enako pogosto kot Ljubljančani - in sicer samo zato, ker je njihova končna centrala izkoriščena komaj 30-odstot-no, ker pošta odpremi na dan le dva ducata dopisnic in ker dosežena produktivnost vsaj še naslednjega četrt stoletja ne opravičuje nikakršnih razvojnih sanjarjenj. Tudi upoštevanje naših danosti, naših raznolikosti je prispevalo k družbenoekonomski stabilizaciji.«
/
DELO
ANKETA DELA: ZAKAJ OSTAJA 30. ČLEN STATUTA ZKJ NA PAPIRJU?
Odpravimo že enkrat navado, da nosimo v žepu statut, v glavi pa kariero
V 30. členu statuta ZKJ je natančno določeno, da se morajo partijske organizacije in organi pri izpolnjevanju svojih nalog in vodenju akcij dosledno in odločno boriti proti vsem pojavom oportunizma, dogmatizma, liberalizma, kritizerstva, karierizma, pa tudi proti obnašanju, ki ni v skladu s cilji in politiko ZKJ, interesi delavskega razreda in socialistično samoupravno moralo. Boriti se morajo torej prav proti tistim negativnim pojavom, ki se v zvezi komunistov, pa tudi v družbi v celoti, dokaj pogosto pojavljajo. Zakaj tega statutarnega določila v praksi ne izvajamo, kdo to onemogoča, in ali veste za kakšen primer, ko bi zaradi neizvajanja tega člena statuta ZKJ moralo kako partijsko telo ali posameznik tudi odgovarjati?
To vprašanje smo zastavili predsednikom statutarnih komisij republiških in pokrajinskih komitejev ZKJ na nedavnem posvetovanju v Smederevu.
Brezkompromisni — samo v kompromisih
MARTIN IVEZAJ, statutarna komisija CK ZK Črne gore:
»Po mojem mnenju ne moremo trditi, da tega člena statuta ZKJ ne izvajamo. Verjetno ga ne izvajamo v zadostni meri. Razlogov, zaradi katerih tega člena statuta pogosto ne izvajamo ali pa ga ne izvajamo pravočasno, je veliko. Da bi jih lahko razumeli, je treba vse to neposredno povezati z zavestjo in samimi odnosi v zvezi komunistov. V ZK v precejšnji meri gojimo tak način dela in delovanja, pristajamo na kompromise (tu smo popolnoma brezkompromisni), pri tem pa ne moremo vedno zagotoviti enotnosti misli in akcij.
ske interese svoje družine, v glavnem izpolnjuje samo najosnovenjše partijske obveznosti, kot je na primer plačevanje članirine, ali pa se udeleži kake seje, kjer v glavnem razpravlja takrat, ko gre za osebne dohodke ali stanovanjske probleme, za ideološka vprašanja pa se bolj malo zanima. Člani ZK, ki opravljajo odgovorne politične funkcije, se v glavnem borijo proti tem negativnem pojavom, žal pa pri tem niso preveč uspešni. Nakopičile so se gospodarske, družbene, pa tudi ideološke težave, poiskali naj bi izhod iz krize, ki nam ga za zdaj še ni uspelo najti, ZK pa s tem vse bolj izgublja svojo avantgardo vlogo — čeprav izhod iz krize prav gotovo obstaja.
Po mojem mnenju gre največkrat za oportunizem. V vsem povojnem obdobju ga ni bilo toliko kot sedaj. Člani ZK so zaradi zgoraj navedenih razlogov preveč pasivni, največji problem pa je občutek nemoči pri reševanju nakopičenih težav.
Čeprav nam je prav to najbolj potrebno, nimamo prave diferenciacije članstva, posamezni člani organov, ali pa že kar organi v celoti, pa se pogosto zavzemajo za lokalne ali osebne interese. Če k temu dodamo še dejstvo, da v ZK že precej časa (v zadnjem času vse močneje) kot način obnašanja živi oportunizem, čeprav bi morale osnovne organizacije postati jedro idejnega boja, potem je povsem jasno, zakaj v ceioti ne izpolnjujemo obveznosti, ki nam jih nalaga omenjeni člen statuta.
Izvajanje tega člena statuta je neposredno odvisno od boja zveze komunistov za samoupravne družbenoekonomske odnose. Kolikor bo zveza komunistov uspela izpolniti svoje naloge pri nadaljnjem razvoju samoupravljanja in uresničevanju interesov delavskega razreda, toliko bo pravzaprav tudi uspešna v svojem boju proti pojavom, ki niso v skladu s politiko ZK. Boj za samoupravljanje namreč zahteva odločno nasprotovanje vsemu, kar ga ovira in moti njegov razvoj.
Vem, da so v ZK zaradi nespoštovanja omenjenega člena statuta že ugotavljali odgovornost posameznikov, pa tudi nekaterih teles oziroma odgovornost posameznikov iz partijskih teles. Vem tudi, da je v posameznih telesih zaradi tega prišlo do kadrovskih sprememb.«
Na podlagi dela statutarnih komisij je mogoče sklepati, da je zaradi omenjenih negativnih pojavov moralo idejnopolitično odgovarjati več članov ZK in da so nekaterim izrekli tudi idejnopolitični ukrep. Zaradi tega so celo razpustili nekaj osnovnih organizacij.«
Niti malo — niti srednje — niti veliko
NEDŽIP ČENGIČ, statutarna komisija CK ZK BIH:
»Pri delu osnovnih organizacij pa tudi organov ZK se prav gotovo pojavlja problem uresničevanja statutarnih določil, ki urejajo obveznosti članstva, organizacij in organov, da se nenehno borijo proti navedenim negativnim pojavom v družbi. Težko pa je ob tem reči, ali je tega malo, sredje veliko ali veliko, saj bi nas življenjska praksa pogosto postavila na laž. Prav zato sem tudi jaz prepričan, da omenjenega statutarnega določila v praksi ne izvajamo. V nekaterih okoljih to določilo izvajajo na začetku, ko naletijo na omenjene pojave, v nekaterih drugih pa to storijo s precejšnjo zamudo. To so predvsem tista okolja, kjer so se posamezniki »vsilili« osnovni organizaciji ZK, omrtvili njeno delo in zavrli proces demokratičnih odnosov v ZK. Kot po nekakšnem pravilu osnovne organizacije ZK v teh okoljih nimajo dovolj moči in volje, da bi s temi posamezniki ali skupinami dejansko obračunale.
Dovolj sposobnosti — premalo pripravljenosti
SRETA STAJIČ, statutarna’ komisija PK Vojvodine:
»Točno ste povedali, kar je zapisano v statutu ZKJ. Osnovni pogoj za dosleden in odločen boj proti dogmatizmu, liberalizmu, kritizer-stvu, karierizmu in vsem drugim ravnanjem in obnašanjem, ki niso v skladu s cilji in politiko ZKJ, pa je, da iz same zveze komunistov odpravimo oportunizem.
Prav oportunizem v organih in organizacijah ZK namreč zvezi komunistov onemogoča, da bi v družbi učinkoviteje odigrala svojo vodilno idejno vlogo, ovira pa tudi boj proti nesprejemljivim ravnanjem in obnašanjem v ZK. Do takega ravnanja je prihajalo tudi v preteklosti, vendar pa je zveza komunistov vedno imela dovolj moči, da je svoje akcije pripeljala do konca. Te moči danes nekako ni videti, čeprav trdim, da smo za to dovolj sposobni, da pa na vse skupaj nismo dovolj pripravljeni.
Po mojem mnenju so tu glavni razlogi, zaradi katerih ne spoštujemo omenjenega statutarnega določila. Žal ne morem trditi, kdo onemogoča izpolnjevanje te statutarne norme, dejal pa bi, da je CK ZKJ v razpravi o osnutku sklepov 13. seje dobil široko podporo članstva ŽK za idejnopolitično diferenciacijo v ZK, pa tudi v svojih vrstah. Vendar pa tega žal ni izkoristil, premalo je namreč vztrajal pri tem, da je treba izpolniti naloge, ki smo jih sprejeli na 16. plenumu. Poglavitna vzroka sta torej oportunizem in kompromi-sarstvo, ki jih je mogoče občutiti v celotni organizaciji ZK.
Ne bi pa mogel našteti niti enega organa zveze komunistov, ki bi moral odgovarjati zaradi tega, ker ni spoštoval omenjene statutarne norme. Vem, da je bilo nekaj osnovnih organizacij ZK zaradi tega razpuščenih. Slišal sem tudi, da so bili nekateri člani OK ZK razrešeni svojih dolžnosti zaradi neaktivnosti, nekaterim pa so zaradi tega izrekli idejnopolitični ukrep, kakršen je na primer opomin. Kljub vsemu sem prepričan, da nimamo prave idejnopolitične diferenciacije da pa bi jo zelo potrebovali.«
Aktivna kriza - pasivno članstvo
MILICA STUPAR, statutarna komisija CK ZK Hrvaške:
»Ti negativni pojavi se pojavljajo v družbi nasploh, tako da je povsem logično, da se z njimi srečujemo tudi v ZK. To je pravzaprav odsev družbenoekonomske krize, v kateri se je znašla naša družba. Člani ZK se seveda morajo odločno boriti proti tem negativnim pojavom. Ker pa je »navaden« član ZK preveč zavzet s tem, kako se bo izboril za žiljenj-
Tako se je pogosto dogajalo, da so osnovne organizacije in komiteji ZK zaradi kršenja omenjene določbe statuta članom ZK in članom organov ZK izrekli posamične disciplinske ukrepe, vendar pa le do ravni občinskih organizacij ZK. Kar zadeva kolektivno odgovornost, ne bi mogel našteti niti enega primera, ko bi tak ukrep izrekli kakemu organu ZK, izvršilno političnemu organu ZK ali njegovim delovnim telesom.«
Izzivi današnjega časa
SILVA JEREB, statutarna komisija CK ZK Slovenije:
»Več pogojev je potrebnih, da bi bile osnovne organizacije ZK in organi ZK pri uresniče-vanu tega statutarnega določila uspešnejši. Ne bi mogla našteti vseh, zato bom, ne da bi pri tem upoštevala njihovo pomembnost rekla le tole:
•	Potrebni so demokratični odnosi, demokratično ozračje v ZK, komunistični in tovariški medsebojni odnosi, da bi sploh lahko prišlo do dialoga in do ocene o tem, ali je (ali ni) določeno stališče dogmatično ali liberalistično, ali je (ali ni) neko obnašanje birokratsko, karieristično itd. itd . . .
•	Če smo že ustvarili pravo ozračje, pa potrebujemo še usposobljenost, znanje, interes in voljo za ustvarjalni dialog v teh vprašanjih; potrebna so nam merila, ki služijo za oblikovanje ocene; potrebujemo ustvarjalnost, s pomočjo katere bomo namesto zavrnjenega stališča izoblikovali boljšega, neprednejšega, takega, ki bo v skladu s programom in statutom ZK; potrebna nam je pokončna drža in komunistična morala, ki bo, ko bo zavrnila karierizem ga izključila iz svojih vrst), pokazala na primer doslednega komunističnega ravnanja, ga spodbujala in si prizadevala, da bo le to prevladalo.
•	Potrebno je torej delovati predvsem kot zveza komunistov z ustvarjalnostjo vseh članov, da bi tako uveljavili in preverjali politiko ZK po izjemno zahtevnih poteh znotraj našega sistema socialistične samoupravne demokracije, ne pa kot partija na oblasti z avtoriteto vodstva in neaktivnim članstvom. Ob velikih zahtevah do posameznih članov, do osnovne organizacije, do organov ZK in do ZKJ kot celote je potrebno vsakič posebej in vedno znova ugotavljati, kakšni smo v resnici in kaj moramo spreminjati, da bi odgovorili na zgodovinske naloge in izzive današnjega časa.«
Ne vem za nikakršen konkreten primer
— REXHEP HAXHIMUSA, statutarna komisija PK ZK Kosova:
»V kolikšni meri tega statutarnega določila v praktičnem delu ZK ne izvajamo, je odvisno
predvsem od tega, v kakšnem okolju živi in dela kak član ZK. Verjetno ni enako v vseh okoljih. Tam, kjer so samoupravni odnosi bolj razviti, te naloge bolj vestno izpolnjujemo. Tam, kjer so osnovne organizacije ŽK ter drugi organi in forumi ZK idejno usposobljeni, je tudi boj proti dogmatizmu, karierizmu, kritizerstvu in drugim pojavom intenzivnejši. Ti pojavi so seveda bolj pogosti v tistih osnovnih organizacijah ZK, ki niso dovolj idejno in akcijsko usposobljene. Domnevam, da bi v samih osnovnih organizacijah ZK, organih in forumih našli člane ZK, ki so podlegli tem pojavom ali pa čutijo, da nimajo dovolj moči, da bi se jim postavili po robu. To pa hkrati potrjuje tudi to, da so se na nek način dali tem pojavom, okolju, v katerem delajo in živijo, pa tudi širše.
Če upoštevamo sedanji ekonomski in politični položaj v družbi, lahko rečemo, da se vse to tudi dejansko dogaja. Zveza komunistov mora zato nujno sprožiti akcijo, s katero bo preprečila vse te nepravilnosti. Ne vem pa za noben konkreten primer.«
»Pozabljena« kolektivna odgovornost
FUAD ŽARNOSKI, statutarna komisija CK ZK Makedonije:
»Vprašanje je, koliko se in ali se vse organizacije in organi dejansko borijo oziroma izvajajo omenjeno statutarno določilo. Iz analiz je razvidno, da so v mnogih organih ZK preverjali navedene pojave in tudi sprožili ukrepe idejnopolitične odgovornosti, vključno z izključitvijo iz zveze komunistov.
Kljub temu pa sem prepričan, da se proti navedenim pojavom še vedno ne borimo dovolj dosledno in ustrezno. Tiste osnovne organizacije in organi ZK, ki so sicer aktivni pri izvajanju sklepov 13. kongresa ZKJ, ki so aktivni in dosegajo pozitivne rezultate tudi pri reševanju drugih vprašanj, so uspešni tudi v boju proti omenjenim pojavom. Tam, kjer je v delu organizacije čutiti pasivnost, pa seveda tudi ni odločnega boja za dosledno upoštevanje 30. člena statuta ZKJ.
Ne morem pa vam navesti niti enega primera, ko bi kdo zaradi nedoslednega izvajanja omenjenega določila določeno partijsko telo poklical na odgovornost. Po mojem mnenju je krivo to,ida se v praksi še vedno ni dovolj uveljavil občutek za uresničevanje konkretne odgovornosti. Kar zadeva posamične člane ZK, pa bi lahko naštel več primerov, ko so koga poklicali na odgovornost, o čemer pričajo tudi analize o izrekanju idejnopolitičnih ukrepov, To odgovornost običajno sprožijo v primerih, ko posameznik prekrši omenjeno statutarno določilo oziroma ko podleže oportunizmu, karierizmu ali drugim negativnim težnjam, potem pa v okviru tega ugotavljajo njegovo odgovornost tako glede storjenih napak kot tudi zaradi tega, ker se proti tem napakam ni dovolj odločno boril.«
»Zastarela« odgovornost
MOMČILO VIČENTIJEVIČ, statutarna komisija CK ZK Srbije:
»Po mojem mnenju ni mogoče trditi, da te statutarne obveznosti v praksi ne izvajamo. Izvajamo jo, le nepopolno. Strinjam se z ugotovitvijo, da se organizacije in organi ZK še vedno premalo odločno borijo proti tem pojavom. Ob tem pa se nam seveda zastavi tudi logično vprašanje, zakaj tega ne počno tako odločno, kota bi sicer morali. Po mojem mnenju bi morali odgovor na to vprašanje poiskati v celotnem položaju v ZK in družbi nasploh. Pogosto namreč prihaja do odstopanj od statutarnih določil nasploh, to pa seveda močno vpliva tudi na samo aktivnost članov, osnovnih organizacij in organov ZK. Se vedno statut premalo uporabljamo kot del vsakdanjega življenja v ZK, prav zato pa tudi njegov duh, njegova načela in določbe nedosledno izvajamo. Za popolnejši odgovor na to vprašanje pa je seveda potrebna širša in globalna analiza stanja v ZKJ.
Kar zadeva drugi del vprašanja, ali torej poznam kak primer, ko bi bili posamezni člani ZK ali člani organov ZK zaradi kritizerstva in karierizma poklicani na idejnopolitično odgovornost, pa naj povem naslednje. To seje v glavnem dogajalo na nižji ravni organiziranja. Kar zadeva odgovornost zaradi dogmatskega in liberalističnega obnašanja (od sedemdesetih let dalje), ne bi mogel našteti niti enega primera, ko bi morali posamezniki, člani organov ZK Srbije ali ZKJ za to odgovarjati. Taka odgovornost je zdaj »zastarela«. Nasprotno, zdi se mi celo, da se določeno število članov z dogmatsko in liberalistično zavestjo prebija v sama vodstva ZK.
Če torej proti takim težnjam ne bomo odločno ukrepali v samih vrstah ZK, bi utegnilo to imeti hude posledice za uresničevanje globalnih opredelitev, ki jih vsebuje program ZKJ.«
★ ★ ★
Anketa zgovorno priča o tem, da statutarne obveznosti članov, organizacij in organov ZK v boju proti klerikalizmu, oportunizmu, liberalizmu, dogmatizmu in drugim negativnim pojavom ne uresničujejo tako, kot bi bilo treba. Največje število anketiranih trdi, da se tem težnjam ne znamo postaviti po robu zaradi oportunizma članstva. To naj bi bil glavni razlog. Zanimivo pa je to, da nihče od anketiranih ni konkretno odgovoril na vprašanje, kdo onemogoča izvajanje te statutarne norme. Nihče izmed njih tudi ni navedel niti enega konkretnega primera, ko bi moralo kako partijsko telo ali posameznik odgovarjati za to, ker ni izpolnil statutarne dolžnosti, ker se torej ni boril proti dogmatizmu, karierizmu ali kritizerstvu.
Morda je še posebej zanimiva ugotovitev ankete, da s političnega partijskega vrha do ::daj nihče ni odgovaijal zaradi tega, ker ni izvajal 30. člena statuta ZKJ. Nemogoče pa je, da bi se uspavanost in oportunizem pojavljala le v »bazi«, v partijskem vodstvu pa ne bi bilo niti enega samega »grešnika«, ki bi mu lahko očitali premalo odločnosti v boju proti karierizmu. Prej bi lahko rekli, da je stvar obratna. To seje še najbolje pokazalo v javni razpravi o osnutku sklepov 13. seje CK ZKJ, ko je najširše partijsko članstvo spregovorilo popolnoma neoportunistično, samo vodstvo pa je zamudilo priložnost, da bi v enakem stilu spregovorilo o sebi.
Statut ZKJ velja za vse člane ZKJ in tukaj ne more biti izvzet nihče - niti partijska vodstva. Skrajni čas je že, da ukinemo prakso, po kateri statut nosimo v žepu, kariero pa v glavi.
Pripravil:
ŽARKO RAJKOVIČ
VEDEJEVSTVO V DRAMI
Direktorja zamenjaš, občinstva ne
SNG Drama ima spet vršilca dolžnosti. Istega, igralca Andreja Kurenta, ki je opravljal to začasno funkcijo pred štirimi leti. Tedaj je bila hiša brez direktorja od leta 1981, ko je z vodilnega mesta v njej odšel nazaj med igralce Polde Bibič; ta pa je bil po odstopu Tarasa Kermaunerja z direktorskega mesta in pred prihodom Janeza Šenka nanj tudi že vršilec dolžnosti ...
Vedejevstvo se je v osrednjem slovenskem gledališču razpaslo potem, ko je bil po sede-minpolletnem vztrajanju na najvišjem mestu prisiljen ponuditi odstop Bojan Stih. Ta je tedaj postavil tudi tole (retorično vprašanje): Če vse neuspehe, napake in spodrsljaje pripisujete enemu človeku ali skupini, komu boste potem pripisali uspehe, če so bili? Eden od razlogov, ki jih je Stih tedaj navedel v zvezi z »vrsto vprašanj in navzkrižij«, je bil tudi ta, da »smo se v zasedbeni politiki poskušali posloviti od takoimenovnih stalnih, standardnih zasedb, odpirajoč pri tem široke možnosti v skladu s talentom in sposobnostmi posameznikov«.
Ta človeku pade v oči predvsem zato, ker nezadržno spominja na razloge (navidez manjšega pomena, kot so denarni), ki so pravkar spet privedli na rob obupa mariborsko gledališče. Poleg tega, da se je Štih odkrito ukvarjal z mislijo, ki je preganjala (in pregnala) tudi mariborskega Vilija Ravnjaka, da bi bilo namreč nemara »koristno zamenjati zakrnele življenjske angažmaje z občasnimi, pri čemer pa seveda ne bi smele biti oškodovane delovne, socialne in druge pravice umetnikov.«
Kdo bo koga?
A zmeraj se mora - vsaj v gledališču je to zlahka moč preveriti — zgoditi nekaj zelo določnega, da javnost potem »na vsem lepem« izve, »znašli so se v krizi, za katero so krive neurejene razmere znotraj in zunaj hiše«. Leto dni pred Štihovim odhodom na primer je Bert Sotlar na premieri Hamleta
»za las prehitel Rudija Kosmača in namesto njega zaigral zvijačnega in strupenega danskega kralja Klavdija«. »Dejanje sem storil zato,« je takrat izjavil igralec, »ker sem globoko ogorčen nad razmerami, ki vladajo pri nas v gledališču«. In nato, zaradi vztrajnosti izpraševalca, »razložil«, da vodstvo »loči igralce na mlade in stare in tu se začenja nekakšno umetno dialektično nasprotje . . .«
To je bil šele dim. Ko so se gledališčniki vrnili z gostovanja po Sovjetski zvezi in v televizijski oddaji Kulturne diagonale pripovedovali o uspehih in neuspehih svojega poslanstva, je javnost izvedela, da v Drami vlada kriza. Potovanje očitno ni dalo želenih rezultatov, sicer se po njem v časopisih ne bi začeli pojavljati naslovi Kriza je dozorela, Kako iz krize, Pred veliko preizkušnjo. Sprva so igralci hoteli zvaliti krivdo na novinarje, češ da so »s svojim poročanjem dajali podporo nekemu klanu v Drami«; šele ko so ti pokazali zobe, se je zadeva vrnila na raven krize v hiši sami. Tedaj je iz vlaka izstopil (Štih je menda »na vse kritične pripombe tistih igralcev, ki so spoštovali tradicijo SNG, odgovarjal, ,komur ni všeč, naj izstopi iz vlaka1«) Stane Sever, kije po svojem odhodu v Gledališče enega (in v smrt) v odstopni izjavi zapisal, »jaz pa sem kot oseminštiridesetletnik ostal takorekoč edina živa vez med starejšo in mlajšo generacijo in sem tudi zagovornik pridobljenih delovnih izkušenj stoletne inštitucije, ter sem vzbujal smeh, ker sem zatrjeval, da se kulturnost nekega naroda meri tudi po tem, koliko starcev je v ansamblu njegovega gledališča«.
Tista predstava, o kateri so imeli po vrnitvi iz Sovjetske zveze ljudje največ povedati, so bili Cankarjevi Hlapci. Slovenski novinarji so namreč domov poročali, da jih tamkajšnje občinstvo ni razumelo in da drugače tudi pričakovati ni bilo. (»Sovjetski gledalec živi v povsem drugačnih zgodovinskih in družbenih razmerah«). No, Cankarja tudi v Mariboru pred kratkim niso vsi razumeli in so zaradi tega izzvali povsem negledališko krizo, da ne govorimo o tem, kako usodno vlogo so imeli Hlapci za ljubljansko gledališče leta 1939, ko so na premieri izzvali demonstracije; po tistem, ko jim je proti svoji vesti in volji France Koblar »na štirih, petih mestih odbil tiste besede, ki so kliki dale vetra«, pa doživeli »medklice, češ, kje je to in to« . . . Ko je »oblast spet vrnila celotni tekst« na oder, je Koblar izstopil iz cenzurnega sveta, kot je zapisal, »za eno skušnjo bogatejši«, in leta 1943 odklonil mesto dramaturga, ki so mu ga ponujali v Drami ter se raje posvetil profesuri na Glasbeni akademiji oziroma igralski akademiji.
Kdaj bodo dvorane spet polne?
Igor Lampret, zadnji direktor in obenem v. d. umetniškega vodje v Drami, zunaj gledališča ni bil deležen posebnih kritik.
Zabavno zgodbo o vlogi, ki jo je imel pri izbiranju predstav za Borštnikovo srečanje (tja namreč ni poslal nesporno uspešne Malomeščanske svatbe), je objavil Pavliha. Igralec Ivo Ban pa je pred kratkim izrekel nekaj gorkih na njegov račun, drugače pa je bilo, vsaj na zunaj, v času njegovega štiriletnega mandata v SNG Drami vse v redu. Če ne
upoštevamo dejstva, da gledališče letos ni odigralo repertoarja, ki ga je obljubilo, oziroma da ga je do »uspešnega« konca požrtvovalno hočeš nočeš pripeljala mlada Barbara Hieng s predstavama, ki bi si jih do nedavnega živ krst ne mogel predstavljati na velikem odru. Ko je Igor Lampret postal direktor SNG Drame, na svoji prvi tiskovni konferenci, ni nikomur nič obljubljal, veliko pa je razmišljal o poslanstvu Gledališča in podobnem. Tako bi ga človek celo po tem, ko prebere vse, kar je v štirih letih izjavil, težko prijel za besedo. Se več, ko je prišel k hiši, je rekel takole: »Saj z novimi ravnatelji gledališč je vedno tako (da delavci ustanove kot en mož stojijo ob njem in verujejo vanj), po izteku mandata so tudi kot en mož, le da te nesejo ven«. Nihče ga ni nesel ven, lahko bi celo ponovno kandidiral za ravnatelja, pa ni . . .
Po Štihovem odhodu je postal vršilec dolžnosti ravnatelja Janez Negro, sicer dramaturg SNG Drama. Ko je po nekaj mesecih na seji sveta delovne skupnosti (na kateri niso mogli »najti enotnih poti iz težav, iz katerih so vodstvo Drame in samoupravni organi že vse leto iskali izhod«) odstopil, da bi, hkrati z nekaterimi igralci, člani sveta, ki so storili enako, »dali možnosti iskanja novih poti za urejanje problemov«, so na njegovo mesto postavili režiserja Žarka Petana. Ta je bil tudi tisti, ki je vršil dolžnosti, ko so izbruhnile polemike okrog gostovanja v Sovjetski zvezi in ko je gledališče zapustil Stane Sever. Po šestih mesecih so le našli spet direktorja. Bil je to Taras Kermauner. Ta je, iz bolnišnice, kjer se je takrat zdravil zaradi pljučnice, pet mesecev pozneje javil, da bi se rad odrekel svojemu položaju. Vršilec dolžnosti je tedaj postal igralec Polde Bibič. Leta 1971 ie hiša končno spet dobila direktorja, Janeza Šenka, takrat režiserja na televiziji, ki je gledališče vodil do 1981, ko je spet napočilo obdobje vedejevstva: eno leto je to funkcijo opravljal igralec Marjan Hlastec, naslednje leto, do Lampretovega prihoda, pa Andrej Kurent.
V	obdobju sedemletne Šenkove »vladavine« je prišlo že na začetku do znamenitega dogodka, do »odstopne izjave treh režiserjev«. Da ne bodo več sodelovali s SNG Dramo, so izjavili Mile Korun, Žarko Petan in France Jamnik (isti, ki je lani po bojkotu študentov AGRFT odstopil z vodilnega mesta te ustanove).
V	sezoni 1974 — 75 pa se je zgodilo še nekaj, kar prizadeti in opazovalci še do dandanašnjega dne niso povsem razčistili med seboj: za osrednji slovenski dnevnik je postal kritik predstav v Drami zagrebški novinar Jožo Pu-ljizevič.
Po Janezu Šenku je bil štiri leta direktor igralec Polde Bibič. V času, ko je vodil gledališče on, javnost ni zaznala nobenih pretresov, tudi o krizi ni nihče govoril več kot ponavadi; prav narobe, Bibič je, kot govornik na eni od Prešernovih proslav, prav prijetno vznemiril javnost. Kaj se lahko kriznega v SNG Drami zgodi zdaj, ko je kriza nasploh takšna, da se o njej ne splača niti govoriti? Nič takega, kar se že ni zgodilo. Razen da spet začnejo igrati predstave, ki bodo napolnjevale dvorano, saj se po Socialističnem kulaku kaj takega ni več zgodilo.
VESNA MARINČIČ
POVABLJEN K RAZMIŠLJANJU
OD na podlagi minulega dela -da ali ne?
MIRAN
MIHELČIČ
Kategorija minulega dela in osebnih dohodkov na tej podlagi sta po znanstvenih in tudi političnih razpravah v letih okrog 1970 našli svoje mesto tako v Ustavi iz leta 1974 kot dve leti kasneje v Zakonu o združenem delu. V Sloveniji je politični zagnanosti in hkrati resnemu strokovnemu izzivu glede praktične uporabe teh kategorij z določeno strokovno rešitvijo prva ustregla delovna organizacija Novoles iz Novega mesta. To pa seveda še ne pomeni, da ni bilo določenih iskanj in tudi ponujenih poti v zvezi z zamislijo minulega dela že pred sprejetjem obeh navedenih dokumentov. Spomnim naj samo na »primer Ljubljanske DO Hoja.«
Za kaj pri kategoriji minulega dela pravzaprav gre? Motivacijsko gledano naj bi ta kategorija pomenila orodje, zaradi katerega bi se delavci v naših organizacijah združenega dela v pogojih socialistične blagovne proizvodnje, torej ekonomske prisile, začeli v večji meri vesti kot dobri gospodarji. Na tehtnici svojih interesov naj bi - če sledimo logičnemu razumevanju pojma »dobri gospodar« — bolj uravnovesili interes za povečevanjem osebnih dohodkov (danes in tukaj!) z interesom za kakovostno ohranjanje in povečevanje ali akumuliranje družbene lastnine proizvajalnih sredstev. Tej ekonomski posledici naj bi z vidika konkretnih družbenoekonomskih odnosov v stabilnem gospodarskem sise-mu sledila morda še pomembnejša politična posledica: izbočenje ali vsaj omejitev države kot večnega zaščitnika družbene akumulacije.
Da je akumulacija kategorija par exellence, nas vestno opozarjajo vsi učbeniki za predmet Politična ekonomija. Po izvoru gre - če odmislimo primere nevračljive tuje pomoči določeni državi - za v preteklosti ustvarjen, prihranjen in proizvodno naložen dohodek nosilcev gospodarskega delovanja v državi. Politična ekonomija nas dalje podučuje, da upravljalcev akumulacije in sredstev za enostavno reprodukcijo konec koncev pravzaprav vlada. Vladanje oziroma oblast pa gre v državi samoupravnega socializma seveda delavcem v organizacijah združenega dela, seveda skladno z njihovimi rezultati dela.
Za ekonomista je akumulacija pomembna še iz nekaterih drugih razlogov. Omogoča boljšo tehnič-
no opremljenost s sredstvi in zato praviloma tudi večjo ekonomsko učinkovitost, ta pa povečuje kon -kurenčnost in seveda tudi življenjski standard. Je nujno potreben ključ za preustroj gospodarstva, ki se mu ne more izogniti nobena družba. Razpolaganje z njo krepi občutek samostojnosti in odgovornosti, ta pa že spet spodbuja nosilca gospodarjenja k večji učinkovitosti (naložb in v poslovanju). Aliče razpolaganje z akumulacijo poenostavljeno poistovetimo z ekonomsko lastnino - kot je že davno tega v zvezi s falanstrsko utopijo zapisal Charles Fourier: »Lastniški duh je največji vzvod, ki ga poznamo za elektriziranje civiliziranih ljudi; v primerjavi s suženjskim ali mezdnim delom lahko brez pretiravanja dvojno ocenimo produkt lastnikovega dela. Dejanske dokaze o tem vidimo vsak dan. Delavci, ki so osupljivo leni in nerodni, ko delajo za mezde, se spremenijo v prava čuda marljivosti, ko delajo za svoj račun.
Zato bi si morali kot prvi problem politične ekonomije zastaviti nalogo, da spremenimo vse plačane delavce v sozainteresirane ali pridružene lastnike, ki so člani združenj.«1
Vodstvo slovenskih sindikatov je, kot bi sledilo pozivu Fouriera, v letih po 1976 zato vztrajno iskalo raziskovalno organizacijo, ki bi ugriznila v kislo jabolko »operacionalizacije« zamisli o osebnih dohodkih na podlagi minulega dela. O kislem jabolku lahko govorimo zaradi tega, ker je kazalo Fourier-jeve dejavnike prisvajanja dohodka po posameznih pridruženih lastnikih falanstere, torej delo, kapital in sposobnosti vendarle soočiti z Marxovim stališčem, da enkrat podružbljena proizvajalna sredstva ne bi več smela postati zasebna lastnina. Če temu dodamo še sicer spodbudno, a nekoliko nejasno Kardeljevo misel, da »mora družbena lastnina po svojih učinkih postati osebna lastnina«, je bilo rezultat iskanja vodstva slovenskih sindikatov kar nekako pričakovati. Za delo pri tej raziskovalni nalogi se ni javila nobena raziskovana organizacija.
Na ravni visokih zamisli pa so stvari vendarle tekle dalje in je bil tako leta 1982 po hudih porodnih krčih končno le sprejet zakon o razširjeni reprodukciji in minulem delu. Ponovno aktualizirana kategorija minulega dela, pod katero skušajmo (poenostavljeno) razumeti tako celotna družbena proizvajalna in druga sredstva družbene lastnine, ki jih uporabnik družbenih sredstev uporablja pri svojem delu, kot sredstva, ki jih delavci samoupravne organizacije in skupnosti združenega dela oblikujejo kot akumulacijo, se je zdaj ponovno znašla na praktičnem izpitu.
Ponovno je vodstvo slovenskih sindikatov iskalo izvajalca raziskovalne naloge za operacionalizacijo modela osebnih dohodkov na podlagi minulega dela v gospodarstvu in ga tudi našlo: ITEO -Inštitut za trženje, ekonomiko in organizacijo, Ljubljana. Izvajalec je nalogo v sodelovanju z nekaj teoretiki in praktiki iz 5 večjih delovnih organizacij Slovenije tudi dokončal, predstavil model, zainteresiranim strokovnjakom na več seminarjih, v končni obliki pa je bil model, ki je zadostil zakonskim zahtevam, objavljen v II. delu Strokovnih podlag, ki izhajajo iz Družbenega dogovora o skupnih osnovah za oblikovanje in delitev sredstev za osebne dohodke in skupno porabo.
Model, v katerem je uspelo v veliki meri uskladiti navedena stališča Fouriera, Manca in Kardelja, je dobil neuradno celo nekak ideološki blagoslov Komisije za uresničevanje Zakona o združenem delu pri Skupščini SFRJ, potem pa »vse tiho je bilo.« Z vidika časovne oddaljenosti gledano lahko imamo tišino morda kot posledico uveljavitve drugih družbenih vrednot v obdobju suhih krav, vljudnosti do avtorjev za nekatere spornega modela, nestrpnosti do dvojnih ulomkov na področju delitve osebnih dohodkov, užaljenosti avtorjev boljših zamisli itn. Kakorkoli že januatja leta 1986 lahko slišimo na
sekciji MC CK ZKS. »da prepada med akumulacijo in osebnimi dohodki z institutom minulega dela niso uspeli premostiti.«
Istega meseca, natančneje 15. januarja 1986, pa je CK ZKJ na svoji 18. seji obravnaval temu »uveljavljanje ustavnega položaja delavca pri odločanju in razpolaganju z dohodkom in sredstavi družbene reprodukcije« in v predlogu stališč poudaril, »da moramo celovito in dosledno uveljavljati načelo delitve po delu in rezultatih dela. To pomeni, da je treba kar najbolj upoštevati kategorijo minulega dela in interes delavca, izražen z delom osebnega dohodka, ki ga prejema na podlagi tega. za izločanje akumulacije in razširjeno reprodukcijo, pa tudi za smotrno izkoriščanje vseh družbenih sredstev.«
Stališča CK ZKJ so sprožila v javnosti paleto razmišljanj o (ne)umestnosti delitve kategorije osebnih dohodkov na dva dela, na tiste iz tekočega dela in na tiste po uspešnosti gospodarjenja. Bralci slovenskih revij in časopisov, ki jih ta tematika podrobneje zanima, se bodo še spomnili člankov A. Bajta, F. Černeta, I. Jurančiča, M. Tajnikarja, Z. Tanka in drugih. V člankih teh avtorjev smo lahko našli veliko tehtnih misli, začuda pa se skoraj nihče od njih — izjema je I. Jurančič — ni dotaknil modela, objavljenega v strokovnih podlagah, kaj šele ga opredelil.
Na srečo — tu seveda namenoma odmišljam razprave o enaki višini osebnega dohodka iz tekočega dela po vsej Jugoslaviji — pa je ponudba dvodelnega modela s strani CK ZKJ v delih nekaterih od navedenih in drugih avtorjev izzvala nekatere koristne primerjave s sistemi delitve dobička med delavce v razvitem kapitalističnem svetu. Gre za sisteme delitve, v katerih so delavci (ob delničarjih) soudeleženi pri rezultatih poslovanja podjetij, pa se zato povečuje stopnja poistovetenja zaposlenih s cilji in rezultati podjetij, to pa dokazano vodi k večji uspešnosti podjetij.
Potreba po primerjavah je tako pripeljala do imena Martina Weitzmana, profesorja ekonomike na Inštitutu za tehnologijo v Massachusettsu, ZDA, pa do predstavitve mondragonskega modela itn. Wc-itzman, ki je leta 1984 objavil knjigo The Share Economy, se zavzema za dvodelne plače z manjšo osnovno plačo od sedanje in kasnejšo soudeležbo pri dobičku, kar naj bi po njegovem mnenju omogočilo več novih delovnih mest. Za razliko od te zamisli ima mondragonski model svoje korenine v letu 1950, ko so v baskovskem delu Španije skupine zadrug razvile poseben tip strukture kapitala, kjer ima vsak trenutni član zadruge poseben kapitalni račun. Lastnina delavca na kapitalu temelji »lahko tako na vplačanem kapitalu kot na obdrianem zaslužku. Ti kapitalni računi prinašajo obresti.«2
Sam sem v letu 1985 opravljal raziskovalno delo s področja delitve dobička med delavce v Veliki Britaniji, v državi torej, ki ima na tem področju kar dolgo tradicijo. Naj iz zbranega gradiva navedem le nekaj zanimivih utrinkov:
—	v velikem samoupravnem in zelo uspešnem trgovskem podjetju John Lewis sicer nimajo lastninske zasnove delitve dobička med partnerje (tako sc imenujejo zaposleni!), so pa s svojim modelom delitve vseeno ustvarili visoko stopnjo poistovetenja partnerjev s podjetjem,
—	v imenitno locirani stavbi ICI - Impcrial Chemi-
cal Industries, podjetja s preko 300.000zaposlenimi po vsem svetu, na Millbank v Londonu, me je trojica ravnateljev iz kadrovske službe podučila, da zasnove njihovega sistema delitve dobička med delavce segajo tja v leto 1926; odstotek delavcev, ki pri delitvi dobička raje segajo po delnicah kot po dodatni gotovini, pa od uvedbe delitvene sheme z delnicami brez omejitve prodaje leta 1954 vztrajno, pa čeprav počasi, narašča,	^
KAKO JE Z UVEDBO DELNIC PRI NAS
Bomo
trgali
kupone?
Ko je beograjski gospodarski tednik Ekonomska politika približno pred letom dni povabil k okrogli mizi naše znane ekonomiste, v glavnem srednje in mlajše generacije, da bi se profesionalno pogovorili o možnostih, prednostih in slabostih uvedbe delnic in drugih vrednostnih papirjev v jugoslovansko gospodarstvo, sploh ni bilo sporno, da bi imelo od tega koristi.
Nad to strokovno podporo, z večjimi ali manjšimi pridržki, se je zgrnila pri nas vedno in povsod prisotna ideološka senca, celo miselna avtocenzura: lepo in dobro je, da razpravljamo, toda od tega v teh in takšnih razmerah še dolgo dolgo ne bo nobene koristi.
Prezgodaj bi bilo trditi, da se je v času od teh in podobnih intelektualnih vaj tržnega in smotrnega gospodarjenja pa tja do dejanske premiere zgodilo kaj zares novega in nepričakovanega. Toda če nas občutek, ko spremljamo dogajanje na našem gospodarskem prizorišču, vendarle ne vara — vsi mi pa žal še vedno preveč živimo in sklepamo po občutku - dobivajo razprave o delnicah, obveznicah in drugih vrednostnih papirjih državljansko pravico hitreje, kot so to, recimo, predvideli udeleženci že omenjene okrogle mize Ekonomske politike.
V prid zahtevi po živahnejši razpravi o tej kočljivi temi bi lahko na primer povzeli odlomke iz osebnih pogovorov s starostami naše ekonomske misli. Ljubljanski profesor Aleksander Bajt bi kot poklicno zagnani ekonomist seveda bil za uvedbo delnic, ker se zaveda vseh posledic, pa hkrati opozarja, da v tem primeru nikakor ne smemo pozabiti, da pravih delnic ni brez trga in borze, to pa je potem že povsem drugačen gospodarski sistem od našega. Direktor zagrebškega ekonomskega inštituta prof. Dragomir Vojnič izhaja iz tega, da brez trga družbenega kapitala ni samoupravljanja, zato ne vidi razloga, zakaj tudi pri nas, poleg obveznic, ne bi uvedli delnic, ki bi imele svojo veljavo na finančnem trgu (pa če tudi se ga ideološko ne
bi drznili imenovati borza). V rezervi pa ima Vojnič še enega asa za razpravo o pravicah, ki bi jih v naših razmerah lahko imel tak delničar. Neuradni vodja beograjske trgovske ekonomske šole prof. Zoran Pjanič (ki je, mimograde povedano, še do nedavnega nasprotoval uvedbi delnic) zdaj meni, da je treba s trgom iti do konca, to pa potem pomeni tudi uvedbo tržnega kapitala z delnicami in drugimi vrednostnimi papirji vred, pa tudi z njihovim kupovanjem in prodajanjem na borzah.
(Namenoma smo navedli ta mnenja naših starih ekonomskih lisjakov, ker so s svojimi teoretičnimi predlogi pogosto pluli skozi nevarne politično-ideološke ožine. Ne bo narobe, če se, recimo, spomnimo, da so se prvi predlogi o uvedbi vrednostnih papirjev v jugoslovanskem samoupravnem gospodarstvu pojavili že leta 1969. Takrat jih je pod vodstvom Milentija Popoviča pripravila delovna skupina, v kateri so bili K. Gligorov,A. Gr-ličkov, Lj. Markovič, V. Rakič in Ž. Rakočevič. Očitno je bilo še prezgodaj za sprejetje takega gradiva. Najprej je šlo v pozabo, potem pa je pod vplivom takratne premoči ekonomistov dogovorne ekonomije, doživelo obsodbo v izhodiščih za 10. kongres ZKJ.)
Širše možnosti za trg kapitala________
Razpoloženje za podobno razpravo je zdaj malo drugačno. Čeprav na tem področju ne bi kazalo podcenjevati vpliva Tez o nadaljnjem izpopolnjevanju gospodarskega sistema, ki jih je dal v javno razpravo ZIS, se tudi v tem dokumentu, pod figovim listom sociali-stično-samoupravnega čistunstva, skrivajo širše možnosti za trg kapitala v našem gospodarstvu in uporabo vrednostnih papirjev v njem, dasiravno še z veliko bojaznijo pred delnico. Gradivo predsedstva ZKJ o lastniških odnosih je v tem pogledu malo bolj »liberalno«. Sicer pa je o delnicah in obveznicah na tak ah drugačen način kar naprej slišati v razpravah o spremembah ustave in zakon o združenem delu, še zlasti takrat, kadar gre za vprašanje, kako s pravo mero opredeliti družbeno lastništvo, ki je v sedanjih razmerah nenehno pod skalpelom kritikov, tako da se je sprevrglo že v nikogaršnjo last.
Nehvaležno bi bilo izpostavljati se tveganim napovedim o tem, kako se bo končala ta razprava o delnicah in obveznicah — najverjetneje s kompromisi, tako kot vse ostalo — toda, če že nič drugega ne, je zanimivo vsaj raziskati njen izvor in impulze.
Po vrstnem redu seveda ni na prvem mestu — kajti mi smo, ali pa si vsaj tako domišljamo, vendar le svet zase, ideološko izviren — vendar je očitno, da se tudi naše dileme glede tega,»ali bomo trgali kupone«, vključujejo v podobne razprave po svetu ali, bolje povedan, se z njimi ujemajo.
Oglejmo si samo svet kapitala zahodnih industrijsko najvišje razvitih držav. Odkar je tako imenovana država blaginje zadela ob zgornjo mejo ekonomskih možnosti in nesmotrnega ravnanja, je v svetu vse narobe. Država je skoraj povsod na razprodaji. Nerentabilna državna podjetja so na prodaj zasebnemu kapitalu in malim delničarjem. Od velikih industrijskih gigantov, mostu čez Bospor do kaznilnice v Tennesseeju. Opaziti je nekaj
prav nenavadnega. Ne glede na to, ali so na oblasti desni al levi premierji, z izjemami, ki so v politični igri normalne, se državna podjetja spreminjajo v delniška. Svet je tako paradoksen, da potekajo celo takšne razprodaje države pod okriljem tako neokonserva-tivnih premierov, kot je v Veliki Britaniji Margaret Thatcherjeva ali pod geslom ljudskega ali popularnega kapitalizma.
Čeprav bi v vsem tem, gledano skozi prizmo socialistične pravovernosti, lahko videli novo past prekanjenega kapitalizma, je tu še vedno dejstvo, da vsa ta reprivatizacija in, če že hočemo, propaganda popularnega kapitalizma potekata v znamenju nove znanstveno-tehnične revolucije in korenitih gospodarskih sprememb najrazvitejših zahodnih gospodarstev. Ne le da v njih propadajo neuspešni in nesmotrni državni giganti, temveč med kroženjem tega delničarskega kapitala .vznikajo manjša, prožna, prilagodljiva in tehnološko napredna podjetja. Ves ta proces spremljajo viharji na borzah, pri vsem tem pa raste vrednost delnic, ki so se v zadnjih nekaj letih dvignile že za več kot 100 odstotkov. Na borzi je treba špekulirati, lahko pravljično obogatiš, pa tudi katastrofalno izgubiš. Ne glede na to, kako se bo končala ta norost, pa ostaja dejstvo, da brez nje ne bi prišlo do tako naglih sprememb v svetovnem gospodarstvu, pa ne le v državnih, temveč tudi v mednarodnih razsežnostih, kajti tokovi kapitala so poštah v mednarodnem gospodarstvu pomembnejši od navadne trgovinske menjave. Kdor se med tem svetovnim viharjem skriva v zatišju lastne varnosti, gotovo nič ne tvega, hkrati pa tudi nima možnosti, da bi se vključil v ta svetovni proces preobrazbe.
Spremembe v socialističnem taboru
Zlahka bi preboleli tudi zapravljeno tveganje in priložnosti, ki jih ponuja novo tržišče kapitala — in to s preprosto ideološko frazo, da se ne pustimo izkoriščati — če se na tem področju ne bi dogajale tudi nepričakovane spremembe v doslej zdravih jedrih socializma. Pri Madžarski, ki je že od nekdaj »sumljiva«, bi namreč nekako še razumeli, da odpira borzo za vrednostne papirje, toda zdaj počne to tudi še do nedavnega »pravoverna« Kitajska.
Tudi v Sovjetski zvezi so že začeli razpravljati o naravi tega nikogaršnjega vseljudskega lastništva — prvič je javno segel po ta kostanj v žerjavico akademik Oleg Bogomolov, in sicer te dni v časopisu Izvestija — potem pa se je sprožil plaz preverjanja zadružne, pa tudi zasebne lastnine, skupnih vlaganj s tujim, zahodnim kapitalom. Mlajši sovjetski ekonomisti, med njimi na primer Otto Lacis ali Ruben Jestignjejev, že razmišljajo o delničarstvu in se pri tem sklicujejo na izkušnje Leninove NEP (nove ekonomske politike z začetka dvajsetih let), ko je bilo javno reklamiranje prodaje delnic, pa tudi skupnih vlaganj z zahodnim kapitalom nekaj povsem normalnega.
Čeprav ne precenjujemo teh, za zdaj bolj miselnih kot praktičnih podvigov, ki so že v povojih, pa tudi pod vplivom še živega »Stalinovega pogleda«, se tudi mi, kot avantgarda novih idej in ideološke neobremenjenosti, ne moremo otresti pritiska tega, kar se dogaja v svetu socializma. Verjetno nam ta pritisk pride prav za razbijanje in preverjanje lastne ideološke okostenelosti in samozadovoljstva.
Lahko je čisto stranskega pomena, v kolikšni meri ta svetovni proces širjenja delničarstva — ne le v kapitalizmu, temveč zdaj čedalje bolj tudi v socialističnem svetu — vpliva na lastne razisakve. Tako v tem, kakor tudi v drugih podobnih primerih so na prvem mestu še vedno zahteve, ki jih narekuje lastna praksa. (Iz tega bi spet morah povzeti, da je v takem paralelizmu razprav o tržišču kapitala tudi nekakšen determinizem; se pravi, da vendar tudi na lastnih tleh le delimo usodo sveta, ki nas obdaja, ne glede na to, ah ga ideološko priznavamo ah ne.)
Akumulacijo smo izčrpali sami
Odpiranje politično-ideoloških ventilov za razpravo o trgu kapitala, z vsemi njegovimi posledicami — od delnic do borze efektiv, pa pravzaprav zahteva samo stanje naše akumulativne sposobnosti gospodarstva. Sedanjemu gospodarskemu sistemu lahko sicer kolikor hočemo kadimo s kadili ideološke pravovernosti raznih oblik, grobo dejstvo pa je, da je prav ta sistem popolnoma uničil akumulativno sposobnost jugoslovanskega gospodarstva družbenega sektorja. Ta sektor akumulacije preprosto nima sredstev za naložbe, preureditev ah pospešeno vključitev v znanstveno-tehnični napredek. Hudo jalov je namreč izgovor, da jo je izčrpal zunanji bančni kapital prek našega odplačevanja doglov. V resnici jo je izčrpala naša nizka rentabilnost kapitala, ki iz leta v leto, iz petletja v petletje, daje vse manjši prispevek. Tako smo na primer za en dinar družbenega proizvoda jugoslovanskega gospodarstva morah v osnovna sredstva družbenega sektorja do leta 1965 vlagati 2,9 dinarja, do leta 1975 že 3,6 dinarja, od leta 1976 do leta 1980 pa celo 4,2 dinarja na leto. Pri tem niti ne računamo poznejših kriznih let; ko je bilo treba za en dinar družbenega porizvoda vložiti celo 25 dinarjev. (Seveda pa to za ekonomsko analizo in primerjavo že ni več normalno stanje). Z razpredelnice mednarodnih primerjav pa lahko hkrati razberemo, da bi z isto učinkovitostjo vloženega kapitala, kakršno so na primer dosegle nekatere, nam podobne države evropskega juga, lahko imeli dvakrat večji družbeni proizvod in kar trikrat večje osebne dohodke od teh, ki si jih danes tako beraško delimo. Očitno je, da tak sistem ne more delovati.
Kadar gospodarstvo nima akumulacije, potem jo je treba poiskati kje drugje. Določene anallize so pokazale, da se ti viri naše akumulacije v glavnem skrivajo pri samih prebivalcih, in sicer nič manj kot v drugih razvitih državah, ljudje imajo denar seveda doma, da, pa pri tem niti ne omenimo tistih 20 milijard dolarjev, ki so jih naši delavci na začasnem delu v tujini naložili v tujih bankah. Jugoslovanski državljan doma ah v tujini pa seveda ni nikakršna nova »posebna kategorija« niti nov »tip človeka-samoupravljalca«, take ljudi, je bilo mogoče tudi zdaj srečati sodobni civilzaciji. Vsekakor tudi on ni pripravljen varčevati, pa tudi ne vlagati v lastne ah družbene posle, če od tega nima določenih koristi. Če za to ne bo dobil ustreznih realnih obresti, s čimer se bo potem njegov apetit povečal, tako da si bo že zaželel udeležbe v dobičku delnic, bo ta denar prav gotovo zapravil. Kupil si bo počitniško hišo ah grobnico. To očitno kažejo tudi vsa naša sprenevedanja ekonomske politike; oglejte si samo, kako se gibljejo obrestne mere, pa boste
— britanska vlada je uvedla posebne davčne olajšave za podjetja, ki del zaslužka delavcev izplačujejo v obliki deleža pri dobičku; to dejstvo mi je George Copeman, eden od ustanoviteljev skupine za pritisk Wider Share Ownership Council (Svet za širše lastništvo nad delnicami) in eden od avtorjev knjige Shared Ownership (Skupna delniška lastnina) iz leta 1984 označil kot »tiho angleško revolucijo, ki bo imela prodornejši učinek, kot ga je imela francoska revolucija«.
Lahko bi še in še našteval primere uveljavljanja zasnove širjenja lastnine med zaposlene ter povečevanja poistovetenja zaposlenih s cilji in rezultati kapitalističnih podjetijJ, a mislim, da že navedeno zadostuje za vsebinsko ponazoritev tega področja. Naj dodam le še izjavo predsednika Fondacije za proučevanje delitve dobička (v izvirniku: The Profit Sharing Research Foundation) iz ZDA Berta L. Metzgerja iz leta 1979: »Podjetja z uvedenim sistemom delitve dobička si kot skupina prizadevajo prekositi s svojimi rezultati tista, ki niso uvedla sistemov delitve dobička med kapitalisti in delavci.«
Vrnimo se zdaj v naše loge. Smo v obdobju, ko se delež akumulacije v dohodku organizacij združenega dela nevarno zmanjšuje, s tem pa objektivno narašča pomen inflacijsko ustvarjene akumulacije kot enega najnevarnejših orodij odtujevanja oblasti ustvarjalcem dohodka in zniževanja učinkovitosti v poslovanju. To je eno najbolj grenkih dejstev, za katero moramo najti zdravilo pri tako pomembnih spremembah nekaterih vidikov našega družbenoekonomskega sistema, kot jih obetajo razprave v zvezi s spremembami Ustave SFRJ in Zakona o združenem delu ter teze za nadaljnje dograjevanje gospodarskega sistema.
Pobudam za večjo vlogo proizvodnih naložb občanov ne gre odrekati dokajšnjega pomena, pa vendar zaradi enega ali nekaj dreves ne smemo izgubiti izpred oči gozda: potrebe po bolj učinkovitem gospodarjenju s proizvajalnimi sredstvi v družbeni lasti. Pogumneje kot pred nekaj leti moramo preiti od abstraktne zasnove družbene lastnine na povezavo osebnega dohodka vsakega zaposlenega v združenem delu z njegovim prispevkom k ohranjanju in povečevanju družbene lastnine v različnih oblikah (npr. tudi znanja) ter kakovostjo rezultatov njene uporabe. To povezavo moramo razviti na vseh področjih družbenega življenja, ne samo v gospodarstvu, kjer so nam simpatično inačico osebnih dohodkov na podlagi minulega dela konec leta 1986 ponudili strokovnjaki iz Železarne Ravne, ampak tudi v negospodarstvu. Prizadevanja za oblikovanje enotne mere uspešnosti (za razporejanje čistega dohodka), kot smo jim priča v zadnjem času v Sloveniji, so nam pri kritičnem dopolnjevanju in izpopolnjevanju enkrat že ponujenega modela za oblikovanje in delitev osebnih dohodkov na podlagi minulega dela lahko pri tem samo v pomoč.
Naj strnem. Pogosto razmišljanje o tem, da jc gibanje osnovno gibalo razvoja, dojemam na svojevrsten način. Kritično se namreč sprašujem — ob primeru vprašanja prvenstva kure ali jajca - če niso v rahli prednosti družbenoekonomske razmere za razvoj znanja in možnosti njegove ekonomske uporabe? S tem pa smo že pri problematiki vrednot v družbi in strategije družbenega razvoja, kar pa je deloma že druga zgodba.
1 Charles Fourier (1 772—1837) v knjigi Utopični socialisti. Cankarjeva založba. Ljubljana. 1979. str 312.
1 David P. Ellerman: Horizon problems and property rights in labor-managed firms, School of Management Boston College. referat za Staff Economist Industrial Cooperative Association, maj 1985. stran 3.
'Več o tem v knjigi M. Mihelčiča in J. Zenija: Osebni dohodki na podlagi minulega dela. Gospodarski vestnik - ITEO. Ljubljana. 1986.
POVABLJEN K RAZMIŠLJANJU
Šola,
religija,
ateizem
Dr. MARKO KERŠEVAN
Mislim, da smo že pred leti v številnih razpravah ustrezno opredelili temeljne koordinate in smernice odnosa, ki naj ga ima šola do vprašanja religije in ateizma (ter zadev, k1 so s tem v zvezi, kot je na primer vprašt ije religioznosti učiteljev, o čemer je takrat s) re-jela poseben dokument tudi SZDL). O srn je zdaj mogoče brati tudi v knjigi Religt,a v samoupravni družbi (DZS, Ljubljana 1984). V tem duhu so pisana novejša srednješolska učbeniška besedila, ki obravnavajo religijo (dr. Majerja in dr. Kirna v učbenikih za STM in moj prispevek za učbenik sociologije v družboslovni usmeritvi). Napravljen je bil nov učni načrt za predmet Družbenomoralna vzgoja v osnovni šoli in pripravljen je nov učbenik, za katerega je napisal poglavje o religiji dr. Grmič. Po mnogih predavanjih in razgovorih s prosvetnimi delavci se mi zdi pravzaprav odveč ponovno govoriti o tem, pa vendar so nekateri, resda posamezni, odmevi ob pripravi »idejnega plenuma« CK ZKS pokazali, da ob tovrstnih občutljivih vprašanjih ni odveč včasih ponoviti (aktualizirati in precizirati) nekatere stvari.
Če je bilo v omenjenih razpravah kaj jasno povedano, je bilo to, da šola, njeno izobraževalno in vzgojno delo, ne more imeti med svojimi cilji — vzgojnoizobraževalnimi smotri, kot govore posvečeni v šolsko retoriko — boja za religijo in vzgajanja ateistov (vzgoje za ateizem). Ze zato ne, ker ni mogoče zaresno in verodostojno na eni strani poudarjati kako »religija ni nikakršna ovira za vključevanje človeka vernika v socialistično življenje družbe« (Kardelj), na drugi strani pa inštituciji, ki za tako življenje izobražuje in vzgaja, nalagati kot cilj boj z religijo ali podobne
zavito opredeljene naloge. Nikakršne resnične ali domnevne »dvoličnosti«, na primer religioznih učiteljev, ni mogoče reševati z uvajanjem (ali ohranjanjem) take temeljne družbene dvoličnosti.
dročja obnašajo tako, da pri tem upoštevajo tudi znanstvena spoznanja in speifično znanstveno optiko, humanistične vrednote, človeško solidarnost.
Toda ali to pomeni, da šola glede na religijo in ateizem nima nikakršnih nalog, ali se lahko tem vprašanje enostavno izogne?
Ne, kajti religija in z njo povezana vprašanja so (bili) tako vpeti v zgodovino, kulturo, družbeno in osebno življenje, da jih šola, ki resno jemlje svoje poslanstvo, ne more enostavno ignorirati. Usposabljati mora za soočanje z njimi na isti način, kot to počne pri drugih družbenih, zgodovinskih, kulturnih, osebnih dogajanjih in vprašanjih; s posredovanjem znanstvenih spoznanj, z usposabljanjem za znanstven, objektiviran in kritičen pristop, za vrednotenje s skupnimi vrednostnimi merili. Pri tem ji, kot rečeno, ne gre za to, da bi ljudje postali ateisti (ali verniki), ampak za to da bi svojo (ne)religioznost — svoj odnos do lastne in tuje (ne)religioznosti — oblikovali in uresničevali tako, da ne bo obremenjevala ali celo ogrožala njihovega skupnega življenja in delovanja, ampak ga vzpodbujala, utemeljevala, dopolnjevala.
Mimogrede: resolucija predzadnjega kongresa ZKS je prav ob vprašanju odnosa do religije in vernikov ponovila misel iz starega Komunističnega manifesta, da si komunisti ne prizadevajo za neke svoje posebne pravice in interese, ampak za tisto, kar je interes delavskega razreda oziroma delovnih ljudi in občanov, kot se pač glasi utečena retorika. Ob vprašanju religije in ateizma tak (skupen) interes gotovo ni ateizem, pa tudi ta ali ona religija ne, pač pa svoboda verskega in ateističnega opredeljevanja in tako uresničevanje te svobode, ki ne ogroža skupnega življenja, ampak prispeva k njemu. Ce je to naloga članov ZKS, je jasno, zakaj si morajo člani prizadevati tudi v šoli.
Pri tej nalogi je šola kot skupna, javna (in celo obvezna) ustanova nenadomestiljva in nenadomestljiva je vloga učitelja v njej. To je treba povedati, ker se včasih učitelji počutijo v svoji vlogi pri obravnavanju religije negotovi, češ, o tem premalo vemo, nismo bili ustrezno izobraženi, primanjkuje nam časa pri poameznih predmetih — še posebej, če se primerjajo z duhovniki, ki so bili za delo z mladimi ljudmi o vprašanju religije posebej vzgajani, imajo ves čas na razpolago zgolj za to itd. Res je, toda še tako izobražen, kultiviran, strpen in človeško širok duhovnik — in prav je, če je tak — učitelja v njegovi vlogi ne more nadomestiti. Duhovnik je navsezadnje vendarle vedno duhovnik določene religije in cerkve, njen aktivist in propagandist, če uporabimo politični žargon; navsezadnje si.prizadeva, da pridobi ljudi za določeno religijo in cerkev. Učitelj pa mora pomagati — s sredstvi, ki so lastna šoli — učencu, da si svojo vero ali nevero oblikuje na način, ki ustreza njegovi osebnosti, pluralistični sodobni kulturi in civlizaciji, skupnim humanističnim vrednotam in potrebam skupnega družbenega življenja.
K takemu odnosu do njihove lastne in tuje (ne)religioznosti šola učencev ne navaja le, ko izrecno govori o religiji in ateizmu, ampak vedno, ko jih navaja in usposablja, da se do kateregakoli življenjskega vprašanja in po-
Gotovo so prav religijska in z religijami povezana vprašanja take narave, da jih ni mogoče izčrpati, do kraja zajeti, »zapeti« z znanstvenimi pojmi in humanističnimi načeli. Neizogibno ostajajo in morajo ostati »odprta« za osebno opredeljevanje in osebno tveganje: tisto, za kar si mora šola kot skupna in javna ustanova prizadevati, je, da bi te opredelitve vsebovale kot svojo skupno sestavino, kot stalnico humanistične (socialitične) vrednote in da bi bili ljudje sposobni za kritičen, distanciran premislek tudi o lastni religiozni ali nereligiozni opredelitvi in usmeritvi. Brez takih skupnih vrednot in take pripravljenosti so (ne)religiozne opredelitve stalno v nevarnosti, da usmerjajo v fanatizem, netolerantnost, nespoštovanje ali vsaj ignoriranje drugih in drugačnih.
Ko šola obravnava religijo v okviru različnih strok, na katere se opira, jo neizogibno obravnava drugače, kot to počne verski pouk v cerkvi ali kot jo obravnavajo zagovorniki posameznih svetovnih nazorov. Na nobenem področju in v nobeni stroki ne more uporabljati pojmov in kategoriji kot so »bog«, »čudež«, »razodetje«, kot sredstev za razlago različnih posamičnih pojavov in dogodkov, pa tudi tako ali drugače pojmovane »celote sveta« ne. Shajati mora brez teh kategorij, ki niso sredstva znanstvenega spoznavanja, ravnati mora »metodično ateistično«
Če bi ravnala drugače, bi zapustila »znanstveno« raven in okvir, ki ji je lasten in bi se znašla pred nujnostjo, da izbira med različnimi pojmovanji boga /različnih religij/ ali pa da sama — na sledi te ali one filizofije — oblikuje novega. Če bi na primer ob vprašanju nastanka krščanstva poskušala s tovrstno razlago, bi se morala opredeliti, ali se bo oprla na krščansko verovanje, po katerem je bil Kristus ena od treh božjih oseb, ali na muslimansko, po katerem je bil eden od največjih božjih poslancev, toda vendarle samo človek, ali na židovsko, po kateri ni .bil niti pravi prerok itd. V nekaterih sodobnih državah si šola še lahko privošči nenačelen kompromis, da se pač opre na vladajočo, domačo religijo. Toda v resnično pluralistični družbi in kulturi, kakršna naj bi bila naša, si tega ne more več privoščiti. Šola mora povedati, kaj znanosti lahko povedo, o čem potekajo razprave in kakšne znanstvene hipoteze so na razpolago, kje pa se začenja, polje osebno ali kulturno-tradicijsko pogojenih, neobvezujočih opredelitev. Prepustiti mora učencem, da iščejo in se opredeljujejo tudi onkraj tega, kar nudi šola in znanosti), ali da se zavestno vzdrže takih iskanj in opredelitev in žive /a-teistično/ z odprtimi vprašanji.
Tako razhajanje med šolo in cerkveno versko vzgojo ne pomeni nujno medsebojnoega nasprotovanja in dileme ali šola ali cerkev, gotovo pa onemogoča tudi nenačelno sodelovanje na račun temeljnih načel šolskega dela. Gre za medsebojno napetost (ne izključevanje), ki je lastna naši civilizaciji in ki jo moramo biti sposobni živeti, če hočemo, da bo naša civilizacija preživela. Kdor meni, da ni vredna, da preživi, bo seveda naredil drugačne zaključke . . .
videli, kako in koliko ljudje varčujejo, kam nalagajo denar in kako špekulirajo z devizami. Inflacija je prav gotovo pripomogla k temu, da smo dobili podroben prikaz obnašanja jugoslovanskega državljana kot homo oeconomicusa. Prav zato je treba odločno stvari spraviti na njihovo pravo ekonomsko mero, hkrati pa gospodarski sistem prilagoditi v tem smislu, da bodo ljudje varčevali in da bo gospodarstvo končno dobilo akumulacijo. Vsega tega pa ni mogoče doseči brez trga kapitala, v katerega sodijo tudi delnice.
Delnice tudi iz socialnih razlogov
Gre pa tudi za socialne razloge, zaradi katerih bi bilo treba uvesti delničarstvo. Naj to prikažem s preprostim primerom. Dvajset ah trideset let ste pridno in marljivo delali, ob tem ste dobro zaslužili, v svoji delovni organizaciji pa ste ogromno denarja vlagali v vse mogoče sklade. Potem pa se vam je v življenju nekaj zgodilo; »utrgalo« se vam je, počenjate politične neumnosti, nič več niste politično neoporečni. Zaradi tega ste lahko deležni partijskih ah kakih drugih družbenih kritik, celo sankcij, lahko pa se celo znajdete na cesti. In čeprav je vse to v civlizirani družbi nekaj povsem normalnega, je povsem jasno, da morate za to sVoje obnašanje trpeti določene posledice. Pa ima res kdo pravico, da vam odvzame 30 let vašega minulega dela? Kdo vam lahko odreče določeno materialno varnost? Za to nimate nikakršnega potrdila in nikakršnega zagotovila. Družba, ki vsega tega ni ekonomsko uredila, ustvarja služabnike in podložnike, ne pa ekonomsko samostojne in ustvarjalne ljudi — samouprav-ljalce.
Kakšen bi bil torej položaj našega delavca ah vodilnega delavca, če bi imel ta svoj delež pri ustvarjanju družbenega kapitala, in sicer kot delnico, ki lahko kroži samo znotraj družbe-
In ko smo že pri civilizaciji in kulturi: jasno je, da mora šola pokazati na delež in mesto religij znotraj posameznih civilizacij, še posebej seveda na delež in vlogo krščanstva v nastanku in razvoju naše civilizacije. Brez zadržkov mora pokazati, v čem smo vsi dediči krščanstva, pa najsi verujemo v krščanskega boga ali ne, v čem so naše vrednote krščanske, bodisi ker jih je krščanstvo oblikovalo bodisi ker jih je prineslo v naš prostor in čas /čeprav jih poznajo tudi druge religije in tradicije./
Mimogrede: v okviru obče in kulturne (literarne) zgodovine bi bilo treba v šoli več narediti za to, da se ohranja zavest o tej krščanski dediščini oziroma o krščanskosti naše dediščine /kar je seveda možno le ob širšem pogledu in ob širši primerjavi z drugimi religijskimi usmeritvami in tradicijami/.
Nujno bi bilo treba na primer prirediti Biblijo za šolsko uporabo v poznani zbirki Kondor /tako kot so že bila prirejena druga klasična dela/. Tega znanja in te dediščine ni mogoče prepuščati posameznim cerkvam, ki navsezadnje skozi taka besedila »demonstrirajo« božjo naravo besede lastne religije, medtem ko lahko gre - in mora iti - šoli le za človeško kulturno vsebino, vzroke in učinke vseh religij in v tem okviru posebej tiste, ki je tradicionalno navzoča v naši družbi. Šoli gre za spoznavanje človeških razsežnosti religij, ne za nasprotovanje njihovemu božjemu, nadnaravnemu statusu /ki ga prepušča verovanju ali neverovanju posameznika in posameznih cerkva/.
Na koncu še o vprašanju, ki se vsiljuje /in ki sem ga že obsežneje obravnaval v uvodoma omenjenem delu/: kaj je pri vsem tem z marksizmom, z »marksistično naravnanostjo« šole. Zapisal sem že: marksizem je pri tem — pri prizadevanju za znanstvenost, hu-manističnost, socialistično usmerjenost izobraževanja in vzgoje, zlasti vzgoje skozi izobraževanje — sredstvo, neizogibno sredstvo, ki pa kot tako ne izključuje drugih sredstev. To je s svojimi znanstvenimi spoznanji, s svojo kritično naravnanostjo, zasidranostjo v razvoju evropske misli, s svojimi vrednotami /v veliki meri skupnimi s krščanskimi oziroma izhajajočimi iz krščanstva/ to je tudi kot primer za oblikovanje relativno celovitega, pa vendar odprtega svetovnega nazora.
Če se reče, da je šola marksistično zasnovana, ne pomeni — ne sme pomeniti — da kot nekakšna »marksistična cerkev« služi za uveljavljanje marksističnega svetovnega nazora oziroma marksizma kot svetovnega nazora; pomeni le, da se pri nas pri realizaciji temeljnih ciljev in načel - znanstvenosti, humani-stičnosti, socialistične naravnanosti — opira na marksizem in njegove sestavine in si z njim kot s sredstvom pomaga. Ti cilji pa ne vključujejo ateizma in boja z religijo. Zato tudi ateistične predpostavke in konsekvence marksizma v šoli nimajo drugega statusa, kot ga imajo druge ateistične in religiozne predpostavke in opredelitve. Kdor pri šolsem delu ne zmore upoštevati takega razmerja med šolo in marksizmom in take notranje diferen-ciranosti vsebine marksizma, mu v šoli ravno tako ni mesta kot tistemu, ki ob svoji religioznosti ni zmožen metodičnega ateizma, ki ga zahteva šolsko in znanstveno delo.
nega sektorja, s tem, da bi jo lahko prenesel iz enega v drugo podjetje? Tako bi prav gotovo dobili ne le svobodne in ustvarjalne ljudi, temveč tudi ekonomski mehanizem prestrukturiranja gospodarstva, v družbi pa bi zavladala živahna ekonomska dejavnost. Konec koncev bi bil s pomočjo delnic, ki bi jih ljudje vlagali v socialno in pokojninsko zavarovanje, kot to sicer počnejo v razvitih zahodnih državah, povsem drugačen tudi položaj naših upokojencev.
Ljudje bi skrbeh za svojo prihodost in varnost, to pa bi bilo vsekakor bolje, kot pa da so v tej inflaciji prepuščeni na milost in nemilost državne oziroma sisovske birokracije. (Mimogrede naj povemo še to, da so danes v razvitejših državah glavni delničarji - ti imajo v svojih rokah 60 odstotkov vseh delnic -zavarovalni in okojninski skladi, ne pa zloglasni individualni kapitalisti in milostni delničarji; v Veliki Britaniji so ti skladi bogatejši od najmočnejših bank.)
Pomemben element v dilemah glede razvoja delničarstva pri nas pa je logika, po kateri bi se bilo pametno opredeliti za tržno gospodarstvo. Povsem jasno je, da blagovni trg nima nikakršenga smisla, če kot svojevrsten informacijski sistem ni povezan s trgom delovne sile in kapitala. To pa pomeni, da je v primeru, če se cena nekega blaga ali moč nekega ekonomskeg sektorja povečuje, vse brez pomena, če hkrati ne dobimo informacije o tem, da je treba v ta sektor preseliti delovno silo in kapital. Trg v okviru sedanjega sistema nima nikakršnega smisla, če nas nihče ne usmerja v uspešnejše sektorje. Če ne pokaže, kam in kako je treba preseliti kapital, kateri kapital dobro kotira in kateri propada, in če vsega tega z vsemi morebitnimi tveganji ne ureja borza ah kaka podobna ištitucija, za kar bi prav gotovo znali skovati svojo samoupravno in za ostali svet popolnoma neprevedljivo terminologijo.
Pred tako stvarnostjo in logiko zdaj popušča tudi naša ideološka fronta. S čim jima sploh še lahko nasprotuje? S slabimi, posamičnimi citati iz klasikov marksizma, kot nam je to priznal sovjetski akademik Bogomolov, ko je komentiral ogorčena pisma, ki so sledila njegovemu intervjuju v Izvestijah, v katerem je govoril o značaju lastništva v socializmu; njegovi kritiki so zgolj citirali klasike, on pa je opazoval kruto sovjetsko stvarnost.
Mimogrede rečeno, pa tudi pri nas se vsi ti citatomani niso prebili niti do tretje knjige Marxovega kapitala, kjer je avtor jasno predvidel novo vlogo delničarstva kot »ukinitve kapitala kot zasebne lastnine v mejah samega kapitalističnega načina proizvodnje«, ki pa je pravzaprav »nujno izhodišče, da se kapital ponovno spremeni v lastnino proizvajalca, seveda pa ne gre nič več za zasebno lastništvo privatnih proizvajalcev, temveč za lastništvo vseh njih združenih v celoto, torej za neposredno družbeno lastništvo.«
Naši ideološki križarji se proti delničarstvu srdito bojujejo celo pod ravnjo teh Marxovih opažanj iz prvih zametkov delničarstva in se vračajo k tezam o izkoriščanju. Vsekakaor pa bi morah tisti trenutek, ko so pod pritiskom življenja priznati obresti kot prihodek lastništva, dosleno priznati tudi »trganje kuponov«. Tudi to je prihodek od lastništva. Prihodek, ki na trgu kapitala prinaša več kot obresti, ah pa tudi manj. Vse dokler se te izgube in prihodki gibljejo v okviru družbenega sektorja in tako omogočajo, da se celotna družbena lastnina povečuje, je to lahko le spodbuda za napredek in gospodarsko ustvarjalnost. Vsi vemo, da se z delnicami ne da le dobivati, temveč da ljudje s tem pogosto tudi veliko izgubijo. Če gre pri vsem tem za strah pred bogatenjem zasebnikov, potem bi lahko - kot to sicer delajo po vsem svetu - to uredili z davčnim sistemom. Če že ne nič drugega, bi nas ta vsaj prisilil, da kapitala ne bi nesmotrno trošili, temveč bi bil ta ujet v proizvodni proces ekonomskega življenja.
Edina stvar, ki naš še vedno muči, kar zadeva razlike med obrestmi in obveznicami z ene strani in delnicami z druge strani, pa je, kot se zdi, predvsem to, da prve prinašajo manjši, a zajamčen prihodek, druge pa večji, a ne povsem gotov dobiček. Poleg tega kot lastniki prvih nimamo nikakrše pravice do lastništva, pri drugih pa ta pravica pravzaprav nudi tudi možnost samoupravljanja. Ponovno gre za lažno dilemo. Če bi se malo bolj poglobili v svet sodobnega kapitalizma, bi lahko vedeli, da majhni delničarji nimajo kakega večjega vpliva na upravlanje tehno-menežerske kulture. (Čeprav v zadnjem času tudi v kapitalizmu o tem problemu vse pogosteje razpravljajo.) Večji vpliv imajo močnejši delničarji. Če bi vse to prilagodili našim pogojem, bi to prvzaprav pomenio, da majhni delničarji v delovnih organizacijah sektorja ne bi imeli zaskrbljujočega vpliva na vse skupaj, če pa bi tak vpliv imeli drugi, večji delničarji, torej druge delovne organizacije, pa bi se po vsej verjetnosti pojavil bistven problem. Vprašanje je, ah imajo bolj upešne delovne organizacije, ki svoj denar vlagajo pri poslovnih partnerjih ah pa kupujejo kapital slabših organizacij, pravico, da vplivajo na te odnose in ah morda s tem kratijo samoupravne pravice nerentabilnih .
Če nismo pripravljeni sprejeti tega tveganja, torej samoupravlanja pod vplivom sposobnejših, potem nam preostane samo še to, da država »trga kupone« vse tanjšega in nerentabilnega družbenega kapitala.
DRAGO BUVAČ
DELO
RAZISKUJEMO: DOMOVI STAREJŠIH OBČANOV
Zakaj jim pravijo kar hiralnice?
Pred približno dvajsetimi leti, ko so v naši republiki začeli intenzivneje graditi domove upokojencev oziroma starejših občanov in s tem razvijati zavodski del skrbi za starejše občane, je bilo predvideno, da bo v njih prebivalo 70 odstotkov sorazmerno zdravih starejših ljudi. Samo 30 odstotkov pa naj bi bilo v njih takšnih, ki bi potrebovali zdravstveno nego.
Z leti se je zdravstvena sestava oskrbovancev bistveno spremenila in je zdaj stanje obratno, saj kar 76 odstotkov oskrbovancev potrebuje bolj ali manj stalno zdravstveno oskrbo in nego, kar pomeni, da morajo domovi dopolnjevati organizacijo in vsebino dela. So tej novi vlogi kos, kaj bi bilo treba storiti, da bodo svoje delo resnično kakovostno opravljali kljub spremenjeni funkciji? Ob tem kaže odgovoriti še na vse pogostejša vprašanja, kaj so v resnici domovi upokojencev, ki jim uradno pravimo splošni socialni zavodi. So to neke vrste hiralnice nove dobe, so podaljški bolnišnic?
Da se je sestava oskrbovancev domov, kar zadeva njihovo zdravstveno stanje, tako zelo spremenila, niti ni presenetljivo. Že po demografskih kazalcih namreč spadamo Slovenci med narode z nadpovprečno starostno sestavo prebivalcev. Delež prebivalcev, starih nad 65 let, zelo hitro narašča: še leta 1961 je znašal 7,8 odstotka, dvajset let kasneje — leta 1981 — pa že 11,3 odstotka. V letu 1991 je sicer po projekcijah prebivalstva predvideno znižanje na 9,6 odstotka, nato pa do leta 2001 znova povečanje na 11,2 odstotka prebivalcev, starih nad 65 let. Ker je starejših prebivalcev vedno več. daljša pa se tudi življenjska doba, je razumljivo, da je med njimi vedno več bolnikov. Odhod v dom za starejšega človeka oziroma za njihove svojce ni preprosta odločitev in jo nerekuje šele nuja, ko resnično več ne more živeti v svojem domu.
Največkrat pa šele takrat, ko zaradi bolezni starejši človek ne more več ostati sam doma, ali ko mu zaradi bolezni nega na domu ali s strani svojcev ne zadostuje več. Torej je odstotek bolnih v domovih doslej naraščal in se utegne še povečati.
Domovi niso več samo socialni zavodi
Čeprav se domovi že od nekdaj imenujejo socialni zavodi, samo to že dolgo niso več, zato bi bilo prikladneje govoriti o socialno-zdravstvenih zavodih in to funkcijo opredeliti
v ustrezni zakonodaji — v zakonu o socialnem skrbstvu in zakonu o zdravstvenem varstvu, meni Zdravko Kaučič, tajnik skupnosti socialnih zavodov Slovenije. Zdravstvena funkcija domov bi namreč morala biti jasno opredeljena, s čimer bi se izognili nejasnosti pri financiranju.
Spremenjena funkcija domov zahteva tudi spremembe v njihovi kadrovski sestavi. Domovi potrebujejo več zdravstvenih delavcev, in to vseh vrst, imeti bi morali več medicinskih sester kot doslej, v vseh domovih bi morali imeti močneje razvito fizioterapijo in delovno terapijo. Razlog za to je en sam, pravi ilr. Bojan Accetto, saj je treba starejše in bolne ljudi čim dlje obdržati aktivne, v neki življenjski kondiciji. Meni pa tudi, da bi moral biti v domu stalno nameščen vsaj en zdravnik in to kot detaširana služba zdravstvenega doma tistega območja.
Kar zadeva zdravstveno nego, je ta v domovih dokaj solidno urejena ne glede na to, da ponekod še niso dosegli normativov iz sporazuma o sodelovanju in razmejitvi nalog med zdravstvenimi skupnostmi in skupnostmi socialnega skrbstva in kot bi bilo to potrebno glede na zdravstveno sestavo oskrbovancev, pravi Zdravko Kaučič. Velike vrzeli pa so še v tistem delu zdravstvenega varstva, ki naj ga zagotavlja zdravnik in ga mora po sporazumu zagotoviti območna zdravstvena skupnost. Po podatkih, ki so jih zbrali na skupnosti socialnih zavodov Slovenije, je leta 1985 odpadlo na oskrbovanca povprečno 22 minut dela splošnega zdravnika, specialista pa 4 minute na mesec, skupaj torej 27 minut na mesec.
Morda te minute niso niti najbolj natančne niti najbolj pomembne, vendar pa dejstvo, da pride v nekateri domovih povprečno kar ura dela zdravnika na oskrbovanca, v drugih pa
Ocene za osnovno oskrbo se od doma do doma razlikujejo: odvisne so od kategorije sob, enoposteljne sobe so dražje kot one z več ležišči. Letos aprila so se gibale v enoposteljni sobi od 2.376 dinarjev na dan v Lukavcih pri Ljutomeru do 4.240 dinarjev na dan v Kočevju (gre za enoposteljno sobo z balkonom, povedati je treba, da je kočevski dom nov sodoben dom z najvišjim bivalnim standardom, delati je začel lani junija). Najnižja cena v večpo-steljni sobi je spet v Lukavcih — 2.033 dinarjev na dan, naj višja cena v tej kategoriji pa je prav tako v Kočevju s 3.856 dinarjev na dan.
zgolj sedem minut na mesec, dovolj zgovorno kaže, da v domovih nimajo v redu organiziranega osnovnega zdravstvenega varstva. Se posebej, ker imajo mnogi starejši več bolezni hkrati. Zato takih stvari ne kaže enostavno prepustiti (ne)razumevanju problematike v določenem okolju, kajti tudi zaradi tega prihaja do razlik v kakovosti storitev, ki jih zagotavljajo domovi.
Vedeti je tudi treba, da v socialnih zavodih, ki jih delimo na splošne in posebne (ti so samo trije) ni samo precej bolnikov s telesnimi boleznimi, temveč so tudi z boleznimi, ki spadajo v skupino duševnih motenj. S takšno diagnozo je v domovih kar 39 odstotkov oskrbovancev, pri čimer ni upoštevan Hrastovec kot specifična ustanova, ki dela ves čas kot izpostava psihiatrije. Z njim vred je oskrbo-
/
vancev z diagnozo, ki spada v skupino bolezni duševnih matenj, celo 47 odstotkov. Ti odstotki so od doma do doma zelo različni in se gibljejo od 7 do 91 odstotkov. Težave so torej v tem, da se je v nekaterih zavodih zbralo večje število takšnih oskrbovancev, vendar pa za te domove veljajo povsem enaki prostorski in kadrovski normativi kot za splošne socialne zavode, čeprav ti ljudje potrebujejo drugačno oskrbo in obravnavo kot telesno bolni. Kljub temu so v marsikaterem domu mislili tudi na to, spet drugje pa življenje oskrbovancev z duševnimi motnjami poteka zelo enolično in povsem pasivno, kar prinaša s seboj še druge posledice. To še posebej vzbuja skrb, če vemo, da mnogi pridejo v dom sorazmerno mladi, o čimer priča tudi podatek, da je njihova povprečna starost šele 51 let. Telesno mnogi še dokaj čili, z njimi se je treba ukvarjati na drugačen način, zanje je treba organizirati delo. Kot primerjavo povejmo še, da je povprčna starost tistih oskrbovancev domov, ki že imajo nad 65 let, nekaj nad 80 let.
Po vseh mednarodnih normah Evrope in Amerike je treba imeti v domovih za starejše ljudi prostora za 5 do 6 odstotkov populacije, stare nad 65 let. V Sloveniji smo jo skorajda dosegli oziroma presegli, saj smo lani razpolagali s približno 11.300 mesti v vseh domovih za varstvo odraslih. Te zmogljivosti namreč zadoščajo za več kot 6 odstotkov prebivalcev te starostne skupine. Dejansko pa je v zavodih mest za nekaj več kot 5 odstotkov prebivalcev, starih nad 65 let, saj je v njih približno 25 odstotkov oskrbovancev, ki so stari manj kot 65 let. Vendar so med posameznimi območji kar precejšnje razlike v tem, za koliko odstotkov starejših od 65 let zadoščajo domske zmogljivosti; gibljejo se od 2,5 do več kot 6 odstotkov, kar je prevelik razpon, četudi upoštevamo različne potrebe v urbanih in ruralnih okoljih. To bo nedvomno treba upoštevati pri načrtovanju novih zmogljivosti, obenem pa tudi poiskati odgovor na vprašanje, koliko mest v domovih dejansko potrebujemo. Se posebej, ker na eni strani ugotavljamo, da jih imamo že dovolj, na drugi pa, da jih še potrebujemo.
Vse je odvisno od tega, kako bomo razvili druge nujne oblike družbene skrbi za starejše ljudi. Mednarodne norme, kar zadeva domsko varstvo starejših ljudi, namreč niso postavljene kar tako. Strokovnjaki ugotavljajo, da je približno 80 odstotkov ljudi, starejših od 65 let, relativno zdravih in žive samostojno. Približno 5 odstotkov ljudi iz te starostne skupine potrebuje ali želi domsko varstvo, približno 15 odstotkov starejših ljudi pa lahko živi samostojno, če imajo zagotovljeno ustrezno pomoč na domu, ki jo potrebujejo stalno ali občasno, sicer ne morejo ostati v dotedanjem življenjskem okolju.
Namen socialne nege na domu, na katero smo kar preveč pozabili, medtem ko zdravstvena še kar nekako gre, je predvsem pomagati starejšemu človeku z različnimi oblikami pomoči na njegovem domu in mu s tem omogočiti, da čim dlje ostane v svojem stanovanju. Ta pomoč je za starejšega človeka nedvomno velikega pomena. Analiza možnosti za zagotavljanje ustreznih življenjskih razmer v starosti, ki so jo poleg akcijskega programa pripravili na republiškem komiteju za zdravstvo in socialno varstvo, pred tremi leti, v različnih inačicah ponuja rešitve, kdo in kako
naj izvaja socialno nego glede na izkušnje, ki jih imamo s tem po Sloveniji, pravi namestnik predsednika republiškega komiteja za zdravstvo in socialno varstvo Franc Dolenc. Občinam pa je bilo prepuščeno, da se same organizirajo. Razprave, ki so bile konec lanskega leta na regijskih posvetih o osnutku mreže domov, pa so pokazale, da so v marsikateri občini na to obveznost enostavno po-, zabili. Se vedno hočejo večino problemov reševati skozi domsko varstvo; kar deset občin bi v tem srednjeročnem obdobju želelo zgraditi nov dom. Za toliko domov pa ob vseh drugih potrebah po adaptacijah, dograditvah, preureditvah domov, ki jih narekuje
V splošnih socialnih zavodih narašča število oskrbovancev, ki so sposobni sami ali skupaj s svojci plačati vse stroške oskrbe. Leta 1980 je bilo takšnih 33 odstotkov, leta 1984 že 41 odstotkov, predlani že 45 odstotkov, medtem ko je bilo 34 takih, ki so prispevali del stroškov za oskrbo, drugi del pa je prispevala pristojna skupnost socialnega skrbstva. Za 21 odstotkov oskrbovancev pa je stroške oskrbe v celoti pokrila pristojna skupnost socialnega skrbstva.
urejanje domov, ne bo denarja. Vedeti pa je tudi treba, da domovi z majhnimi zmogljivostmi ne morejo racionalno poslovati. Sredstva sklada za sofinanciranje gradnje domov pri skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije (odstotek od pokojnin in izplačanih varstvenih dodatkov) so namreč omejena. Do letošnje jeseni pa se bo na ravni republike vendarle treba dogovoriti o mreži domov in tudi za usklajen finančni program v tem srednjeročnem obdobju. Do konca letošnjega leta bodo na republiškem komiteju za zdravstvo in socialno varstvo pripravili dolgoročen program razvoja domov, s katerim bodo predvsem opredelili vsebino, organizacijo in metode de||.
»Dom starejših občanov ne more postati hiralnica, četudi je v njem tričetrt bolnih ljudi, če bo opravljal tudi zunanje dejavnosti, tako imenovane dejavnosti gerontološkega centra za tisto območje, kjer dom stoji,« povedal dr. Bojan Accetto. Domovi so bili že opredeljeni tako, da naj bodo žarišče skrbi za starejše, ne samo za tiste, ki so v njih nameščeni, marveč tudi za one zunaj doma. Šele, ko bodo resnično postali domovi odprtih vrat, bodo izgubili prizvok hiralnice. V domove bodo prihajali tudi zdravi starostniki, ki bodo uporabniki različnih storitev, kot so prehrana, pranje, dnevno varstvo, fizikalna in delovna terapije, udeleževali pa se bodo tudi drugih domskih aktivnosti. Tako bo v domu vedno tudi zunanje življenje, torej tisti utrip in ozračje, ki sta nujna za vse, ki bivajo v njem.
Nekateri domovi so se tega svojega poslanstva že resno oprijeli, drugi manj, čeprav je odpiranje navzven, prevzemanje še drugih nalog zunaj doma pomembno tudi za same zaposlene. Delo v domovih je naporno, s širšo dejavnostjo pa bi lahko na primer negovalkam zagotovili, da bi nekaj časa delale v domu, nato pa tudi zunaj njega, kar bi zanje gotovo pomenilo razbremenitev, meni Franc Dolenc.
»Sestava oskrbovancev v socialnih zavodih oziroma podatki o tem so pravzaprav podlaga za to, da vemo, kako naprej,« pravi Zdravko Kaučič. Gre namreč za to, kako bi
te raznovrstne potrebe po institucionalnem varstvu odraslih v Sloveniji enotneje uredili; kar med drugim pomeni tudi opredelitev, kakšne strokovne moči potrebujejo, da bi jim vtisnili več vsebine. Marsikateri dom je glede tega dokaj dobro urejen, toda razumeti je treba, da je tudi Slovenija različno razvita in imajo v okoljih, kjer je družbeni standard manj razvit, težave pri uveljavljanju že zdaj veljavnih normativov.
Ljutomer: dom tudi za tiste, ki se »normalno« starajo
Od prvih devetdeset hlapcev in dekel, ki so živeli v starem dvorcu leta 1952, se je število varovancev povečalo na 243. Dom je dobil tri sodobne prizidke, v katerih so zdaj poleg treh oddelkov še kuhinja, pralnica in vse druge pritikline, kmalu pa bodo začeli obnavljati še stari dvorec, v katerem so bivalne razmere najslabše. Dom v Lukavcih pri Ljutomeru se je neuradno specializiral za oskrbo duševno in telesno motenih starejših ljudi iz skoraj vse severovzhodne Slovenije, teh je v domu 90 odstotkov, vendar kljub temu še vedno nima priznanega statusa posebnega zavoda. Toda poskrbeti bo treba tudi za tiste, ki nimajo takih težav: če bi namreč dom v Lukavcih dobil zahtevani status, zanje v njem ne bi več bilo prostora, zato so se že dogovorili, da bi v samem Ljutomeru začeli leta 1990 graditi dom s 60 posteljami, ki pa bi bil organizacijsko oddelek doma v Lukavcih.
Maribor: dom kot bolnišnica za starostnike
V Mariboru so leta 1973 odprli dom upokojencev Danice Vugrinec, vendar zdaj opozarjajo, da je od prvotne zasnove doma ostalo bolj malo, saj so v dveh stolpičih od treh nameščeni dementni in nepokretni starostniki, le v enem pa so pokretni, čeprav še med temi mnogi potrebujejo pomoč. Dom bi lahko kar preimenovali v geriatrično bolnišnico. Toda medtem ko so tu urejene vsaj bivalne razmere, je položaj mnogo težji v enoti v Viltušu kjer se je porušil del stropa, saj več kot sto let stare stavbe, ki je tudi pod spomeniškim varstvom, ni mogoče ustrezno urediti-za domsko varstvo. Zato so se v Mariboru dogovorili, da bo svoj delež primaknilo tudi mesto, da bi omogočili čim hitrejši začetek gradnje nadomestne stavbe v občini Tabor.
Krško: načrtujejo pravi gerontološki center
Snežana Resman, strokovna sodelavka v občinski skupnosti socialnega skrbstva: »Krški dom upokojencev je bil zgrajen pred desetimi leti, vendar pa so medtem njegovo okolico povsem pozidali. Zato je dom ostal praktično brez metra zelenice, pred stavbo sta lahko samo dve klopi, povejmo pa še, da so v neposredni bližini tega doma še regionalna cesta, mednarodna železniška proga in tovarna Djuro Salaj. V tem okolju prebiva vsaj sto upokojencev, čeprav ima dom dovolj zmogljivosti le za 85 postelj. Ker je med oskrbovanimi kar polovica nepokretnih, imajo zaposleni glede na take razmere še toliko več dela. V Krškem že dve leti potekajo priprave za gradnjo nadomestnega doma z razširjenimi zmogljivostmi, da bo v njem lahko prebivalo od 160 do 180 ljudi. Pravzaprav načrtujejo pravi gerontološki center, ki bo zagotavljal še nego na domu.
Preddvor: lastna ekonomija je tudi v zadovoljstvo oskrbovancev
Peter Starc, direktor doma Albina Drolca v Preddvoru: »Zavedamo se, da v domu ne morejo biti le zdravi starostniki, temveč da so med njimi tudi bolni in taki, ki potrebujejo nego. Vendar pa mislim, da dom ne sme biti podaljšana roka bolnišnice, čeprav se je doslej prepogosto dogajalo, da so iz bolnišnice pošiljali ljudi v dom umirat. Zato bi morali najti pravo razmerje med zdravimi in tistimi oskrbovanci, ki so bolni ali celo nepokretni. Vendar pa je vedno več prošenj prav za sprejem na oddelek za nepokretne.«
V tem domu so v zadnjih letih z obsežnimi obnovitvenimi deli in z novo opremo v starem objektu ter s prizidkom temeljito izboljšali življenjske razmere oskrbovancev in delovne razmere zaposlenih. Delovni zaposlitvi namenjajo veliko pozornosti. Za to namreč izkoristijo vse od hišnih opravil do preprostih del, ki jih redno opravljajo po pogodbi s konfekcijskim podjetjem Triglav in ljubljanskim Plutalom ter z nekim obrtnikom iz Kranja. Temu so pridružili kmečka dela, saj so lani zgradili večji rastlinjak, v katerem bodo pridelovali zgodnjo zelenjavo, uredili pa so tudi večjo njivo, posadili sadovnjak in zgradili svinjak, v katerem bodo lahko vsako leto zredili več kot sto pujskov. Pravijo, da s tem domskim stanovalcem, ki so še pri močeh, omogočajo, da se še naprej čutijo koristno.
Bežigrad: smo sredi življenja
Mirjam Belič, direktorica bežigrajskega doma starejših občanov: »Brez zunanjih dejavnosti bi bilo pri nas pusto. Ljudje, ki prihajajo k nam od zunaj nas ne obremenjujejo.<- Ta dom opravlja za starejše prebivalce bežigrajske občine številne storitve, saj pripravljajo in razvažajo kosila na njihova stanovanja, operejo jim perilo, v dom lahko prihajajo na rekreacijo, v dnevno varstvo, obiščejo družabni popoldan, nudijo jim možnost dnevnega bivanja, udeležijo se lahko zdravstvenih predavanj in podobno. Dom pa je tudi izvajalec gospodinjske pomoči na stanovanjih starejših ljudi. Odprtost doma in ozračje v njem vpliva tudi na svojce, da se več posvečajo svojim sorodnikom, ki prebivajo v domu. Stike s svojci je treba negovati in temu dom posveča res veliko pozornost
Ormož: kako omogočiti poslovanje tudi majhnemu domu?
V Ormožu nujno potrebujejo za svoje občane dom s sto mesti. Vendar je tolikšna zmogljivost premajhna, da bi lahko dom tudi racionalno posloval, hkrati pa so ugotovili, da bi si z večjim nakopali samo dodatne težave. Nov dom bodo gradili v Ljutomeru, zato so Ormožani že trikrat sedli z njimi za mizo, da bi v tem pogledu združili svoje moči. Ker pa bi vsak rad gradil v svojem mestu, se niso mogli sporazumeti.
FRANC MILOŠIČ,
VLADO PODGORŠEK, JOŽE POJ BIČ. LADO STREŽNIK,
ZORA ŠTOK IN MIHAEL
UNIVERZA PRENAVLJA RAČUNALNIK
Znanje na magnetnih trakovih
Ugotovitev, da je bila v planskem obdobju 1981/85 odločitev za koncept integrirane računalniške mreže z distributersko obdelavo pravilna, nas obvezuje, da v tej smeri gradimo računalniško infrastrukturo tudi naprej. Računalniška centra obeh univerz morata zagotoviti članicam univerze ustrezne informacije in računalniško podporo pri izvajanju njihovih vzgojno-izobra-ževalnih in raziskovalnih programov.
Tako piše v planu razvoja računalniške infrastrukture, ki sta si ga zastavili Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani in Univerza v Mariboru za plansko obdobje 1986/90. O potrebnosti tovrstnih načrtov obeh univerz in o sredstvih zanje bosta odločali Izobraževalna skupnost Slovenije in Raziskovalna skupnost Slovenije, ki sta tudi doslej prispevali glavnino sredstev za opremo in delo.
Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani prenavlja svoja centralna računalnika DEC 10 in DEC 20 z 2 računalnikoma VAX 8700, posodablja telekomunikacijsko računalniško opremo, prenavlja hibridni sistem na Fakulteti za elektrotehniko, izpopolnjuje mikrora-čunalniško opremo, razvija opremo za ekspertne sisteme. Strokovni svet za računalništvo Univerze Edvarda Kardelja se je odločil za specializacijo opreme po sistemu porazdeljene obdelave podatkov, kar omogoča sodobna informacijska tehnologija. S tem bodo vlaganja racionalnejša, zmanjšal pa se bo pritisk na zmogljivosti centralnih računalnikov. Prenovljena računalniška mreža bo omogočala 320 priključkov (zdaj 256). Vozlišča bodo imela predvidoma po en mikro VAX II, ki bo podpiral lokalno mrežo Ethernet in jo povezoval z univerzitetno mrežo. Na Ethernet bo moči priključiti tudi osebni računalnik tipa IBM oz. njim kompatibilne mikroračunalnike. Uporabnik na univerzi se bo mogel povezati neposredno na centralni sistem ali drugam po omrežju. Večino lažjega dela bo tako mogoče opraviti na osebnih mikroračunalnikih, na centralni sistem pa bi prenašali zahtevnejše delo. Visokošolske organizacije bodo po planu dobile z novo mikroračunalni-ško opremo 269 novih delovnih mest.
Mariborska univerza pa je svoj načrt opremljanja za obdobje do leta 1990 že uresničila in predvem razširila procesne diskovne in komunikacijske zmogljivosti ter povečala število delovnih mest (110) za pedagoško in raziskovalno delo. Razvit komunikacijski sistem je prvi pogoj za usklajeno delovanje računalniške infrastrukture obeh univerz, kot poudarjajo. Povezave naj bi razvili preko JU-PAK omrežja za prenos podatov in z najeto neposredno širokopasovno zvezo med centralnim računalnikom univerze, kar bo omogočilo tudi povezavo univerze v Mariboru z računalniškimi sistemi inštitutov in drugih raziskovalnih organizacij v Sloveniji.
Računalniški center Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani je lani izdal publikacijo Razvoj računalniške mreže univerze v planskem obdobju 1986 — 1990. V njej je posebej poudarjen pomen informatike. Visoko šolstvo bo moralo posvetiti veliko več pozornosti sistemskemu načrtovanju kadrov, ki bodo obvladali področja informacijske tehnologije. V to smer bo potrebno izobraževati tudi učitelje. Neogibno je, da se bo tudi vsak študent netehničnih ved v času študija na univerzi srečal z računalništvom, vsaj informativno. Tam piše, da je danes na univerzi le kakšnih 100 učiteljev in asistentov, ki študentom lahko nudijo računalniško podporo in nasvete. Šolanju in izpopolnjevanju pedagoškega kadra se v minulem petletju ni posvečala zadostna pozornost.
Plan predvideva, da bo leta 1990 vsak študent uporabljal računalnik povprečno vsaj po 2 uri letno. Krog raziskovalcev, ki bodo uporabljali računalnik, se bo povečal vsaj na 400. Bistveno naj bi se — v primerjavi z minulim petletnim obdobjem — poživila uporaba računalnika pri raziskovalnem delu. Tem potrebam bodo prirejene računalniške zmogljivosti, na univerzi, ki jih zdaj prenavljajo.
Toda tudi zdaj je ponudba podatkov bogata. Po podatkih iz leta 1986 ima računalniški sistem ljubljanske univerze večje zbirke podatkov za tale področja: specializiran IN-DOK center za družboslovje hrani podatke
32.000	dokumentov o člankih in knjigah in se letno povečuje za 8000 podatkov. Specializiran INDOK center za ekonomijo ima 30.000 dokumentov o člankih in knjigah z letnim prirastom 3000 dokumentov. Specializiran INDOK center za strojništvo hrani 32.000 dokumentov, letno pa se povečuje za 4500 dokumentov. Narodna in univerzitetna knjižnica ima 16.000 enot v zbirki o tujih revijah, naročenih v 11.000 knjižnicah po Sloveniji, in
11.000	dokumentov v zbirki o raziskovalnih nalogah, ki jih financira Raziskovalna skupnost Slovenije. Inštitut za raziskovanje Krasa pri SAZU ima med drugim 2500 dokumentov z osnovnimi podatki o kraških objektih in se letno povečuje za 1000 enot. Specializiran INDOK center za biomedicino hrani 15.000 dokumentov v zbirki Biomedicina Slovenka z letnim prirastom 3000 enot, nadalje je tu 6000 dokumentov o naročenih tujih revijah s področja biomedicine v vseh jugoslovanskih biomedicinskih knjižnicah, 5000 dokumentov v zbirki Zavoda za rehabilitacijo invalidov in 8000 dokumentov v zbirki destriptorjev za biomedicino.
Predstojnik Računalniškega centra Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani Franc Mandelc je povedal, da bo prenovljena računalniška mreža univerze (kot del republiške informa-
cijske infrastrukture) postala bolj zanimiva tudi za združeno delo (vanjo se kot porabnik vključuje tudi zdaj), ko bodo z dograditvijo omrežja za prenos podatkov (JUPAK) postale njene zbirke dostopnejše. Preko JUPAK omrežja bo vpeljana povezava z informacijskimi centri in tujimi univerzami, s katerimi ljubljanska univerza že sodeluje.
Vsem uporabnikom znanstveno-tehničnih informacij v Jugoslaviji so že zdaj dostopne naslednje zbirke podatkov: Automated Re-trieval Techicque to Examine Managment Information Systems, Baza za samoupravljanje, Biomedicina Slovenica, Centralni katalog serijskih publikacij v Sloveniji, Specializirani INDOK center za ekonomijo, Slovenian Biotehnical Documents, Krasoslovna bibilio-grafija, Naravne nesreče, Sistem za avtomatizacijo informacijsko dokumentacijskih centrov — graditeljstvo, Sistem za avtomatizaci-
jo informacijsko dokumentacijskih centrov, Baza podatkov s področja sociologije, političnih ved in novinarstva. Franc Mandelc omenja, da razvoj programske opreme za podporo INDOK in knjižnično informacijskega sistema (KIS) teče na računalniških centrih obeh univerz, s tem da je ljubljanski center doslej več vlagal v razvoj programske opreme za potrebe INDOK dejavnosti, v Mariboru pa v programsko opremo za podporo knjiž-ničnoinformacijske dejavnosti. Z dograditvijo programske opreme in s povezavo le-te preko standardov za KIS bi bili obe univerzi v kratkem času sposobni ponuditi uporabnikom programsko opremo za sistem znanstve-no-tehničnega informiranja (ZTI), ki bo popolnoma konkurenčen tujemu.
Razvojni načrt upošteva nakazane potrebe po modernizaciji sistema znanstveno-tehnič-nega informiranja, potrebe po modernizaciji novih področij dejavnosti visokega šolstva in univerze ter potrebe po večjem pretoku znanja iz razvitega sveta.
Obogatila naj bi se tudi programska biblioteka računalniškega centra univerze s programskimi sistemi COSMOS za potrebe strojegradnje, gradbeništva in potresnega inženirstva, GENSTAT in LISREL za potrebe družboslovja, NAG (matematična knjižnica), programskih paketov za poslovno informatiko, nadalje za ekspertne sisteme, elektronsko pošto, konferenčne zveze itd. Poleg nakupa domače opreme bo zato treba omogočiti tudi uvoz sodobne programske in strojne opreme in doseči, da bo univerza odprta za dotok novih znanj iz sveta v domače okolje.
Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo med drugim predlaga v svojih planskih dokumentih (kakor je razvidno iz že omenjene publikacije ROV), naj bi pri načrtovanju računalniškega sistema na univerzi posvetili več pozornosti razvoju računalniških podsistemov, ki bodo prevzeli specializirane obdelave podatkov, obenem pa zagotavljali večjo zanesljivost obratovanja računalniškega sistema univerze. Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo načrtuje razvoj sodobne računalniške grafike, katere nosilka razvoja je bila že zdaj. Ekonomska fakulteta predlaga, da univerzitetni računalniški center dobi opremo za pripravo matematičnih tekstov, (TEX), ki bi bila namenjena vsem članicam univerze. Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo uvaja študij družboslovne informatike in se na to pripravlja v vseh pogledih. Medicinska fakulteta, ki je že zdaj
zelo uvajala računalniško tehologijo v svoje pedagoško in raziskovalno delo, je preko IB-MI (instituta za biomedicinsko informatiko) nosilka specializiranega informacijskega centra za biomedicino v Sloveniji in medrepubliški koordinator za vso Jugoslavijo. Svoje potrebe planira Višja pomorska šola v Piranu. Prav tako Centralna tehniška knjižnica, ki je nova članica Univerze Edvarda Kardelja, ter Narodna in univerzitetna knjižnica. Fakulteta za telesno kulturo kot pomemben porabnik računalniških kapacitet na univerzi se zavzema, da Računalniški center univerze zagotovi tiste storitve, ki bi bile predrage, če bi jih posamezne fakultete razvijale zase;
velike zbirke podatkov in se opremlja v tem smislu, naj bo servis za povezavo z vzdrževalci, za svetovanje in nakup opreme. Posodobitev računalniških zmogljivosti načrtuje prav tako Fakulteta za strojništvo, enako tudi Biotehniška fakulteta, ki uvaja računalništvo v vse smeri študija, raziskave pa se tudi vse bolj opirajo na računalniško obdelavo značilnih podatkov in so podlaga resnemu pedagoškemu in raziskovalnemu delu. Ta fakulteta še posebej opozarja na potrebo po ustreznem šolanju učiteljev in raziskovalcev. Fakulteta za elektrotehniko kot matična za področje računalništva in informatike bo bistveno posodobila svoje nove izobraževalne programe in se ustrezno tehnično opremila za to, razen tega bo prenovila svoj center za hibridno računanje, ki je edini v Jugoslaviji in potrebuje specializirano opremo, kakršno je na univerzi smotrno imeti na enem mestu.
Projekt razvoja računalništva na obeh slovenskih univerzah se vključuje v republiški visokošolski informacijski sistem, ki bo univerzi povezoval informacijskim sistemom Izobraževalne in Raziskovalne skupnosti Slovenije, Zavoda za statistiko, ter drugimi, vključno z informacijskim sistemom SDK, Zveze skup-
opravlja naj integrativno funkcijo med fakul tetami za področje računalništva, podpira na
nosti za zaposlovanje, Skupnostjo pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Kakšna je finančna plat računalniškega projekta univerze? V pojasnjevanju tega vprašanja se je Franc Mandelc z mislijo sprehodil 25 let nazaj k začetkom računalništva na ljubljanski univerzi in k njegovemu skokovitemu razmahu tja do leta 1980. Leta 1962 je bil ustanovljen računski center na univerzitetnem inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko kot prvi tak center odprtega tipa v Jugoslaviji sploh. Leta 1971 je bil ustanovljen Univerzitetni računski center. V tem obdobju je bilo računalništvo na univerzi financirano neposredno iz republiških sredstev za univerzo preko ISS in RSS, kar je ugodno vplivalo na njegov razvoj, uporaba računalnika v znanstvene namene se je skokovito širila, preko raziskovalnega dela pa je hitro osvajala tudi pedagoško delo. Zrastel je domač rod strokovnjakov s področja računalništva, ta generacija je razvila to, kar na tem področju danes imamo. Tudi to, da Iskra Delta kot kvaliteten domač proizvajalec računalnikov sploh obstaja, je pravzaprav naložba raziskovalne in izobraževalne skupnosti iz obdobja do leta 1980 in rezultat takratnega načina financiranja računalništva na univerzi.
Po letu 1980, v planskem obdobju 1981/85, je bil stari sistem dotacij nadomeščen s sistemom svobodne menjave dela. Denar za računalniški center univerze so na podlagi samoupravnega sporazuma združevale visokošolske organizacije, članice univerze. Neposredni dohodkovni odnosi niso prinesli perspektivnih rešitev za razvoj računalništva na univerzi, to področje dejavnosti se je v zadnjem planskem obdobju bolj ohranjalo kot razvijalo. Bistveno se je zmanjšal delež raziskovalnega dela pri uporabi računalniških kapacitet, kar je zelo pomembno in tega ne more odtehtati razvoj računalništva na pedagoškem področju v tem času. Zmerom je raziskovalno delo kakovostna podlaga pedagoškemu.
V obdobju 1982/85 se je v primerjavi s j prejšnjim šestletnim obdobjem 1976/81 j obseg raziskovalnega dela na računalni- j kih pri magisterijih zmanjša! z 12 odstot- j kov na 3,6 odstotka, pri doktoratih z 12 j na 1,6, pri pripravah na podiplomski štu- j dij z 10 na 6,8 in pri drugem raziskoval- j nem delu s 25 na 18,4 odstotka. DeI j svojih računalniških zmogljivosti je mora- j la univerza v tem obdobju prodati zuna- i njim uporabnikom, katerih udeležba na ! univerzitetnem računalniku se je v tem : obdobju povečala in na ta račun se je J zmanjševal časovni prostor za pedagoš* <> j delo in druge uporabnike na univerzi.
Franc Mandelc je prepričan, da bi bilo treba ponovno pretehtati izkušnje in finančne odnose iz obdobja 1972—1980 in jih v neki novi obliki vnesti v sistem financiranja za prihodnje obdobje. Vsaj del sredstev za računalniške potrebe univerze — tako ljubljanske kot mariborske — naj bi se nakazoval neposredno.
Posebno vprašanje je plačevanje deviznih | obveznosti za najeto programsko računal- j niško opremo na univerzi. Po napornih J dokazovanjih je ta obveznost do tujine zdaj uvrščena na prednostno listo naših plačilnih obveznosti, a kaj ko banka nima denarja niti za aktivne izvoznike, kaj šele za te potrebe. Razmere so klavrne, iz tujine prihajajo zelo urgentna pisma in na univerzitetnem računalniškem centru ne vedo, koliko časa bodo še lahko tako funkcionirali, saj jim v tujini lahko zaklenejo najete programske pakete, kar bi bilo za univerzo katastrofalno.

Tudi izrabljenost računalniške opreme že resno ogroža pedagoško, raziskovalno informacijsko dejavnost Univerze Edvarda Kardelja, zato je prenova računalniškega sistema nuj na. Z razpadom sistema bi postale vse že navedene baze podatkov znanstvenega informiranja neoperativne, nepredvidljive posledice pa bi nastale z razpadom informacijskega sistema usmerjenega izobraževanja, ki ga gradi Izobraževalna' skupnost Slovenije, in velikih baz podatkov Kmetijskega inštituta Slovenije in navsezadnje univerzitetnega v i-sokošolskega informacijskega sistema, ki ga univerzi razvijata skladno z zahtevami Zavoda za statistiko SRS. Franc Mandelc, predstojnik Računalniškega centr Univerze Edvarda Kardelja, je še posebej poudaril pomen prenove računalniškega sistema glede na že doseženo mesto in vlogo računalniškega sistema Univerze Edvarda Kardelja kot republiške informacijske infrastrukture in ob tem. da univerze s svojim tehnološkim potencialom v deželah razvitega sveta dobivajo vse pomembnejšo vlogo v verigi družbene reprodukcije. Podobno mesto v družbi bi morala imeti tudi naša univerza. Znanje in informacije dobivajo vse večjo strateško in tržno vrednost, zato ob sprejemanju in odločanju o razvojnih načrtih v interesnih skupnostih vendarle ne bi smelo biti pomislekov o tem, ali naj združeno delo podpre ali odloži projekte univerz. Vendarle gre za naše univerze, od katerih združeno delo pričakuje najboljše strokovnjake. Slaba in neopremljena univerza pa res predstavlja le družbeno porabo.
JANKO SVETINA
UNCTAD
Negotovosti in skromna pričakovanja
Velika negotovost ter relativno skromna pričakovanja, predvsem v taboru držav v razvoju, sta temeljni značilnosti sedmega ministrskega srečanja UNCTAD (Konference združenih narodov za trgovino in razvoj), na katerem naj bi temeljito pregledali stanje v mednarodnem gospodarstvu, postavili diagnozo in predpisali način in metode zdravljenja.
Obe označbi podkrepljuje vrsta dokazov. Mednarodne gospodarske razmere so v času ženevskega zasedanja veliko slabše, kot so bile pred štirimi leti v Beogradu na šestem zasedanju UNCTAD, in v tem času je v svetu prišlo do nekaterih procesov, ki vzbujajo skrbi in ne dajejo veliko upanja, da bi takrat prišlo do programa konkretnih ukrepov za gospodarsko oživjanje, predvsem na svetovnem jugu, ter do strategije za reševanje nekaterih najbolj žgočih gospodarsih problemov. V svetu je namreč opaziti že dalj časa trajajočo krizo mednarodnega dogovarjanja, tako gospodarskega kot tudi političnega, kajti v ospredje se je prebila teza o dvostranskem urejevanju 'problemov, ki jo je opaziti v odnosih med razvitimi (lep primer je anemičnost junijskega srečanja sedmerice bogatih v Benetkah) ter med njimi in svetom v razvoju. Zmerni pesimizem (ali realizem, kot ga imenujejo nekateri udeleženci razprav v Palais des nations) sprožajo tudi težave, ki so jih članice UNCTAD sploh imele pri sklicu sedmega zasedanja, in problemi z oblikovanjem dnevnega reda (da bi zadovoljili okus vseh članic, a hkrati vendarle ostali konkretni). Sedmo zasedanje UNCTAD bi - tako kot šesto - moralo potekati v Havani, a se je Washington tudi tokrat nespravljivo postavil po robu takšni možnosti. Po mučnih razpravah so sklenili sklicati zasedanje kar v Ženevi, Kubo pa so pomirili tako, da so upoštevali njeno izjavo, da se ne odpoveduje časti gostiteljice in da ostaja kandidatka za osmo konferenco, ki bo čez štiri leta. Ce tudi takrat ZDA ne bodo blokirale njenih prizadevanj. Težave s sestavljanjem dnevnega reda pa so bile posledica negativnih izkušenj beograjskega zasedanja. Države v razvoju so namreč v konferenčni center Sava pred štirimi leti prinesle zajeten sveženj predlogov, ki so ga v taboru razvitih držav ocenili kot nesprejemljivega, češ da preveč posega v delovno področje specializiranih mednarodnih organizacij ter da je treba v UNCTAD razpravljati predvsem o globalnih problemih, konkretne rešitve za določena področja gospodarskih odnosov pa prepustiti Mednarodnemu denarnem skladu(dolžniška kriza), Svetovni banki (financiranje razvoja) in splošnemu sporazumu o carinah in trgovini (protekcionizem in mednarodna menjava naspoh).
Le pri vprašanju surovin so zahodne države voljne razpravljati na forumu UNCTAD. A tudi tukaj bilanca doslej ni kdove kako ugodna. Skupni sklad za surovine, za katerega so se države v razvoju tolkle kar na treh zasedanjih UNCTAD, sedem let po uradni razglasitvi še veno ni zaživel, kajti blokiralo ga je preprosto dejstvo, da ga ni ratificiralo dovolj držav. Med temi so nekatere največje, ki bi morale zagotoviti tudi pretežni del denarja za financiranje sklada, ki bi preprečeval prevelika nihanja cen, izvoznicam pa zagotavljal relativno stavilne iztržke od izvoza. Po ugotovitvi izvedencev UNCTAD so cene surovin lani padle kar za 11 odstotkov (in pri tem nafta spoh ni upoštevana). Zaradi istočasnega povečevanja cen industrijskega blaga in opreme, kar manj razviti uvažajo s severa, se pogoji za menjavo držav v razvoju že od leta 1980 dalje nenehno slabšajo. Delež manj razvitih držav v svetovni trgovini se je v obdobju 1980-86 zmanjšal z 28 na 23 odstotkov, to razmerje pa bi bilo še slabše, če ne bi upoštevali nekaterih hitro rastočih držav, predvsem
v Aziji in deloma tudi v Latinski Ameriki, ki pa so formalno članice Skupine 77 in jih statistiki UNCTAD, GATT in dugih mednarodnih organizacij ter inštitutov pač morajo vključiti med države v razvoju.
Posebne težave sestavljalcem dnevnega reda in temeljnih dokumentov je povzročala že sama štartna pozicija. V tem ko razvite države menijo, da je odgovornost za nakopičene gospodarske probleme deljena, torej da so zanje krive tako industrializirane kot tudi države v razvoju, pa slednje vztrajajo pri ugotavljanju, da niso storile prav ničesar, kar bi svet pahnilo v sedanjo krizo, še več, iz dokumentov držav v razvoju že nekaj časa sledi, da je kriza nastala s hitrim zviševanjem bančnih obresti, ki je posledica toge ameriške denarne politike v obdobju neusmiljenega boja z inflacijo, med katerim v Washingtonu niso mislili na širše mednarodne posledice. Tako se je nad svet v razvoju zgrnila dolžniška kriza. Vsota nakopičenih dolgov vseh vrst bo kmalu prinesla 1,1 bilijona dolarjev. Dotok svežega denarja, ki lajša odplačevanje zapadlih obveznosti, namesto da bi ga usmerjali predvsem v razvoj, pa usiha. Dežele v razvoju so lani plačale kar 50 milijard dolarjev samo za obresti, neto odtok denaja s svetovnega juga pa se je s 26,3 milijarde dolarjev v letu 1985 povečal lani na 29 milijard, zatrjuje zajetno poročilo strokovnjakov UNCTAD, pripravljeno prav z sedmo ministrsko zasedanje.
Dnevni red so tako formulirali močno previdno, da ne bi še pred samim zasedanjem prišlo do prevelikih napetosti. Gre torej za »oživljanje razvoja, rasti in mednarodne trgovine v napovedljivih okoliščinah in ugodnejšem ozračju ter s pomočjo krepitve 'mednarodnega sodelovanja«. Ta osrednja točka je nato razdeljena na štiri konkretnejša področja, in sicer surovine, mednarodno trgovino, financiranje razvoja ter dolgove in probleme najmanj razvitih držav.
Razmišljanje o končnem izidu sodi v delovno področje politične meteorologije, ki je še veliko nenatančnejša od običajne. Glavni problem je v pomanjkanju zaupanja med dvema glavnima pogajalskima skupinama (industrializiranimi in državami v razvoju) ter v njunih pozicijah. Poučene z beograjskimi izkušnjami, kjer so razprave nekaj časa potekale »na nož« ter se nato potopile v sivino posplošenih resolucij, ko je postalo jasno, da zahodne države raje tvegajo odkrit neuspeh, kot da bi za konec odstopile od svojih stališč, se v krogu skupine 77 bojijo predvsem, da bodo razviti s sedmega zasedanja UNCTAD skušali narediti predvsem forum za akademsko razmišljanje o gospodarskih in razvojnih problemih, namesto da bi mu dale veljavo srečanja za odločanje in konkretno ukrepanje. In obratno, v žarišču razmišljanja zahodnih držav je bojazen pred prevelikim številom politično obarvanih resolucij, ki po njihovem mnenju zakrivajo bistvo problemov.
Tega so se države v razvoju, ki so po ustaljeni praksi najprej sklicale regionalne konference (Jugoslavija je bila na srečanju azijske skupine v Daki), nato pa še skupno srečanje Skupine 77 v Havani, krepko in pravočasno zavedale. Dokument iz kubanskega glavnega mesta je manj obsežen od pripravljalnih gradiv držav v razvoju za beograjsko zasedanje UNCTAD, a vendarle dovolj konkreten in tudi odločen v političnem razsojanju gospodarskih problemov. »Osemdeseta leta lahko imamo za izgubljena za razvoj juga«, med drugim beremo v njem, kar pomeni krepko klofuto jalovemu mednarodnemu dogovarjanju, ne da bi s prstom pokazali na krivce in jih tako potisnili v defenzivo ali celo pripeljali do vročega kresanja mnenj, kdo je dejansko zakrivil gospodarsko in razvojno krizo na svetovnem jugu. Precej bolj politično je oblikovana trditev, da je v nekaterih razvitih državah opaziti težnjo za miniminizacijo pomena zunanjih gospodarskih dejavnikov in vztrajanju pri vlogi notranjih gospodarskih in političnih ukrepov v državah v razvoju. Iz te nekolikanj zavite, a za tiste, ki znajo brati, vendarle popolnoma jasno zapisane trditve sledi, da države v razvoju ne bodo voljne poslušati govorov, češ da lahko kar same največ storijo za izhod iz krize, v katero so bile pahnjene, ne zgolj in vselej po svoji krivdi. Nekatere gospodarske zablode, primeri slabega upravljanja in celo malverzacij v državah v razvoju pač ne morejo pomeniti posploševanj in bremena odgovornosti zvaliti na pleča nerazvitih. V ta kontekst sodijo tudi prizadevanja, da bi gospodarske uspehe peščice afriških držav v razvoju predstavili v glavnem kot posledico njihove ekonomske odprtosti in spodbujanja zasebnega sektorja, ki za razliko od javnega zagotavlja maksima-lizacijo gospodarske učinkovitosti. Takšna stališča so se prebila celo v dokument zasedanj IMF in Svetovne banke, in države v razvoju ugotavljajo, da je od tod do podiranja vseh ovir in omejitev transnacionalnim korporacijam le še majhen korak.
Kakšno je torej razmerje moči v Palais des nations v času zagrevanja splošne razprave? Države v razvoju, ki se torej postavljajo po robu akademiziranju zasedanja UNCTAD,
V ZARISCU
Odložitev
plačila
dolgov
Jugoslavija je prosila za odložitev zaradi »sezonskih problemov« z likvidnostjo, zagotovila pa je, da bo plačilne roke v prihodnje dosledno spoštovala. Prvič po letu 1983 se je Jugoslavija zatekla k prošnji za začasno odložitev plačila, v zadnjih šestih letih pa je tujim upnikom vrnila 23,3 milijarde dolarjev, v glavnem na račun obresti.
Italia Oggi, Rim
Krog držav, ki svojih obveznosti ne poravnajo pravočasno, se vse bolj širi. Poleg Brazilije kasnijo s plačilom obresti ali glavnice trenutno tudi Argentina, Ekvador, Peru, Bolivija, Kostarika in Zambija. Ameriške banke, ki so povečale svoje obvezne rezerve za več kot 10 milijard dolarjev, bodo zato, da bi se zavarovale pred to vrsto izgub, še bolj zaostrile posojilne pogoje oziroma bodo posojila odobravale res samo tistim državam, za katere bodo sodile, da jih bodo tudi pravočasno vračale.
The Wall Street Journal, New York Pravzaprav gre za odraz širših gospodarskih problemov, ki bodo verjetno tudi v prihodnje izzivali podobne prošnje za odlaganje plačil.
Beograd seje od leta 1983 prvič zatekel k taki rešitvi, doslej pa je vedno pravočasno izpolnjeval svoje dolžniške obveznosti. Osnovni problem je vendarle v jugoslovanskem gospodarstvu in inflaciji, ki je dosegla sto odstotkov. Velik je tudi trgovinski primanjkljaj; lani se je povečal za 25,7 odstotka — na 2,01 milijarde dolarjev. Številna podjetja zamujajo s plačili uvoženega blaga tudi za več kot eno leto, položaj pa se bo še poslabšal z uveljavitvijo novega zakona o stečaju.
II Sole!—24 ore, Milano
Prošnjo za 90-dnevno podaljšanje odplačila so utemeljili kot začasne težave, povezane s sezonskim pomanjkanjem deviz pred razmahom letne turistične sezone v nekaj naslednjih tednih. Kot pričakujejo, bodo med najpomembnejšimi bankami kreditorji, ki bodo obiskale Beograd, Barclays, Westdeutsche Landesbank in Bank of Tokio.
Vsekakor se država sooča s svežnjem dospelih zahtev za plačilo 2 milijard dolarjev obresti in več kot toliko med letom. Zadnja poteza lahko pomeni začetek dolgotrajnih pogajanj, ki lahko pripeljejo — če bodo gospodarski uspehi — do novega sporazuma o odložitvi plačila.
Bankirji sodijo, da je jugoslovanska poteza znak ponovne krize plačevanja obveznosti. Jugoslavija, ki dolguje okoli 20 milijard dolarjev, od tega 70 odstotkov bankam, je vestno spoštovala prejšnje sporazume z bankami in odplačevala obveznosti. V nasprotju z ostalimi dolžniškimi državami je odplačevala glavnico ravno tako kot obresti.
Njene zadnje težave izvirajo iz neenakomernega deviznega priliva kljub rasti izvoza.
The Financial Times. London
njegovemu drsenju v prazni retorični forum, so pripravile platformo, ki jo sestavlja »deklaracija iz Havane« s temeljnimi opredelitvami vzrokov in razsežnosti gospodarske krize, pri čemer so poudarjena tudi temeljna načela, ki jih je ta pogajalska skupina v UNCTAD že doslej zastopala. Gre za načelo krepitve mednarodnega gospodarskega sodelovanja na temeljih enakopravnosti vseh držav, hkrati pa zatrjujejo, da bodo države v razvoju dokajšen delež gospodarskih in razvojnih problemov skušale urediti z okrepitvijo medsebojnega sodelovanja. Drugi, obsežnejši del platforme zajema predloge ukrepov za oživljanje razvoja, rasti in mednarodne trgovine, njena najpomembnejša poglavja pa so soodvisnost gospodarskega razvoja ter že omenjene štiri točke z dnevnega reda (financiranje razvoja in dolgovi, surovine, mednarodna menjava in problemi najmanj razvitih držav). Razvite države (v pogajalskem žargonu UNCTAD Skupina B), ki vztrajajo, da Beograd 1983 ni bil uspešen zaradi njihove togosti, temveč spričo tega, ker so manj razviti v pogajanja stlačili preveč točk za eno samo mednarodno konferenco. Četudi predvidoma traja štiri tedne, se zavzemajo za enoten praktičen dokument, ki bi nakazal konkretne usmeritve, sicer pa bi se osredotočil na obujanje dialoga Sever-Jug, ki je že nekaj časa v globoki letargiji, ter na finančni položaj držav v razvoju. UNCTAD torej ni mesto za pogajanja o konkretnih temah, temveč predvsem priložnost za oblikovanje predlogov, ki bi se jih nato lotile mednarodne inštitucije, specializirane za financiranje razvoja in monetarne probleme, dolgove ali mednarodno trgovino. Iz te relativno meglene platforme nekolikanj izstopa Evropska skupnost, ki je napovedala nekaj konkretnih pobud. Član evropske komisije Claude Cheysson zatrjuje, da bo na zasedanju UNCTAD podal predloge za reševanje cen surovin in oživljanje skupnega sklada ter večji dotok kapitala. A te ideje, o katerih za sedaj krožijo kuloarske govorice, na papirjih pa jih še ni zaslediti, očitno zgolj odražajo politično strategijo evropske skupnosti, znano že iz sporazumov z afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami, v katerih je zahodna Evropa predvsem skušala aktualizirati in prilagoditi svojo nekdanjo vlogo kolonialne metropole.
Stališče vzhodnoevropskih socialističnih držav bo najverjetneje tudi po sedmem zasedanju UNCTAD ostalo nespremenjeno, kajti »perestrojka« mednarodnih gospodarskih odnosov še ni zajela. Vzhodne države slej ko prej zatrjujejo, da gospodarske krize držav v razvoju niso povzročile, temveč da so zanjo krive tiste države, ki so imele kolonije, zato je tudi reševati ne mislijo. Tako Vzhod zgolj podpira predloge držav v razvoju, zlasti tiste, ki govorijo o obveznostih zahodnih držav, konkretne ukrepe pa omejujejo na dvostransko dogovarjanje. Kitajska bo tokrat še nekolikanj bližja državam v razvoju. Že nekaj časa namreč neuradno sodeluje na sestankih Skupine 77, a več kot verbalne podpore bržkone tudi od nje ni pričakovati.
Plenarno razpravo v Ženevi bodo bržčas začinile nekatere drobne konkretnosti, kot je denimo obljuba japonskega ministrskega predsednika Jasuhira Nakasoneja, da bo njegova država namenila za razvoj svetovnega juga trideset milijard dolarjev, a tudi to najverjetneje ne bo spremenilo vtisa, da se mednarodno dogovarjanje le stežka prebija skozi pasti in mimo čeri političnih, strateških in gospodarskih interesov najpomembnejših akterjev.
BOŽO MAŠANOVIČ
PRETOK KAPITALA
Pojemajoča sapa velikih investitorjev
Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z investicijami, pravijo, da so kapitalistične naložbe preteklost. Večina podjetnikov raje kupuje delnice drugih podjetij, kot pa zgradbe in opremo. Za letos napovedujejo, da se bodo kapitalne naložbe v industrijsko razvitih državah povečale le za skromen odstotek v primerjavi z lani, medtem ko so se še leta 1985 in leto poprej povečevale po 9-odstotni letni stopnji. Znova so zanimivi vrednostni papirji.
V OECD (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj) napovedujejo, da se bodo kapitalne naložbe v ZDA letos celo zmanjšale, tokrat že drugo leto, medtem ko se bodo v ZR Nemčiji in na Japonskem povečevale po 1 odstotek. Večina strokovnjakov je presenečena zaradi takih napovedi, saj zmanjševanje naložb ni običajno za razmere, ko se znižujejo obrestne mere, ko je dovolj poceni kreditov in večina podjetij dobro zasluži, relativno stabilna pa je tudi gospodarska rast. Investicije so običajno povezane tudi z naraščajočim povpraševanjem in tehnološkimi inovacijami. Odkod torej pojemajoča sapa investitorjev?
Čeprav so se obrestne mere v zadnjih mesecih precej zmanjšale (Japonska in ZR Nemčija imata najnižje obresti po zadnji vojni, medtem ko ima na primer Velika Britanija še precej prostora za zniževanje obresti), je realna cena posojenega denarja še vedno zelo visoka. Podobno, kot so se absolutno povečali profiti, je njihova realna rast veliko skromnejša. Namesto opreme pa večina podjetnikov raje kupi delnice, kar je razumljivo ob podatku, da tudi v razvitih državah stopnja izkoriščenosti industrijskih zmogljivosti še precej zaostaja, zato imajo podjetniki malo možnosti za izbiro, kam naložiti denar. Zgovoren je podatek, da je stopnja izkoriščenosti britanske industrije v povprečju enaka tisti v sedemdesetih letih. Gospodarska rast industrijsko.razvitih držav temelji na drugih osnovah, ne na kapitalnih naložbah. Na investicije v precejšji meri vpliva tudi zakonodaja, še posebno davčne spremembe v ZDA in v Veliki Britaniji, ki so jih uvedli lani. Prizadevanja za svobodno trgovino v svetu in pritiski za liberalizacijo na Japonskem so navidezno v nasprotju s prizadevanji vlad, ki z različnimi zakonskim spremembami vnašajo nemir med investitorje. Preveč pravnih sprememb nikjer po svetu ne privablja tujega kapitala. Tako so
ZDRUŽEVANJE DELA IN SREDSTEV
Tveganje, ki prinese zelo malo
Za združevanje dela in sredstev je med našimi ozdi iz leta v leto manj zanimanja. Po eni strani morda zato, ker je opremljeno s kopico normativnih določil, ki pričakovanih ekonomskih učinkov ne zagotavljajo. Od donosnosti takšnega vlaganja, ki naj bi hkrati tudi ustvarjalo enoten jugoslovanski trg, je ostalo bore malo oziroma le visoko tveganje, ki pa ga je v zaostrenih, morda že streznitvenih gospodarskih razmerah težko pokriti tudi z inflacijo.
To ugotavljajo v informaciji, ki so jo pripravili na Zveznem zavodu za družbeno planiranje in Gospodarski zbornici Jugoslavije. Še največ zanimanja kažejo za združevanje na primer v predelovalni industriji, saj jim to nemalokrat olajša oskrbo s cenejšimi surovinami, še posebej, če je uvoz teh surovin omejen. Podoben interes je tudi v elektrogospodarstvi!, vendar je treba poudariti, da gre tukaj
prečno akumulacijo, visoke osebne dohodke in bolj ali manj dominanten položaj na trgu.
Natančne raziskave bi seveda pokazale, zakaj se podjetja ne odločajo za množično združevanje dela in sredstev. Vprašanje je, če bi bilo mogoče upoštevati različne specifične argumente, ki jih od te oblike vlaganj odvračajo. Ekonomski interes pa vsekakor ne sodi med te specifične okoliščine. To je razumljivo, saj bi moral biti v prvi vrsti izpolnjen, vendar pa od ekonomske zanimivosti ostane bore malo — le tveganje, ki pa si ga podjetja zaradi slabih izkušenj nočejo več privoščiti, saj imajo na poslovanje delovnih organizacij, v katere vlagajo, premalo vpliva. Precej zavi-
• Leta 1980 so združena sredstva v skupni vsoti denarja, namenjenega za naložbe, predstavljala 6,7 odstotka in leta 1984 že 21,2 odstotka. Predlani in lani se je ta delež začel zmanjševati in je lani dosegel le še 20,6 odstotka. Najvišji je v Sloveniji (40), sledi Hrvaška (29,7), Vojvodina (28,6), v drugih predelih države od 10 do 16, najnižji pa je v Makedoniji (5,9) odstotka.
• Motivi, zaradi katerih naša podjetja sklepajo pogodbe s tujci, so različni, vendar je skoraj vsem lastno, da je skupno vlaganje le hlinjeno. Lani in predlani je bilo skupno odobrenih 53 pogodb o skupnem vlagnju s tujimi partnerji, vendar se za temi pogodbami pogosto skrivajo kupoprodajni odnosi, ki našim podjetjem omogočajo, da s posojili nabavljajo cenejšo in kvalitetnejšo opremo, reproma-terial in podobno blago. Vedno večje število in vrednost teh pogodb pa seveda predvsem povečuje zadolženost našega gospodarstva v tujini.
za tako imenovano zakonsko združevanje sredstev. Pogosto se podjetja odločajo za združevanje tudi zato, ker bi del sredstev tako ali drugače morala odvajati za hitrejši razvoj manj razvitih ali pa gre za tiste organizacije, ki so slabo tehnološko opremljene in imajo neučinkovito proizvodnjo in nerazvit marketing. Značilno pa je, da je najmanj zanimanja prav v podjetjih, ki imajo nadpov-
ralno, mogoče pa tudi streznitveno deluje dejstvo, da podjetja za takšne naložbe porabijo le tretjino lastnih sredstev. Na to jih seveda »napeljuje« denarno-posojilna politika. Je kot voda na mlin za tiste, ki so desetletja ugotavljali, da se sredstev ne splača združevati, ker so bila posojila cenejša. Danes posojilni pogoji že temeljijo na visokih obrestih, zato je najemanje posojil za nove naložbe, zelo tvegana odločitev, saj že vnaprej »zagotavlja« obremenjen in zdesetkan dohodek na novo nastalih podjetij.
Vedno manjše število podpisanih sporazumov o skupnih vlaganjih oziroma vedno več prekinjenih sporazumov je preprosto zaradi inflacije. Za nekaj let nazaj je namreč značilno (in to kar v 95 odstotkih naših podjetij), da dohodka ne povečujeta učinkovitost dela in smotrno izkoriščanje sredstev, ampak predvsem inflacijsko povečanje cen. Še preden gospodarstveniki zaključijo prve pogovore o morebitnih naložbah, se namreč jasno zavedajo te sive eminence, ki sredstva sproti požira. Kdo se bo torej še odločal za naložbe, ki jih bo inflacija, še preden bodo pogodbe podpisane, že nekajkrat podražila?
Tudi vpliv delavcev, kakorkoli je na prvi pogled neekonomska kategorija, postaja za naložbe vse pomembnejši. Najbolj svež primer je odločitev delavcev v krški papirnici. To pa prav zato, ker je bilo njihovega vpliva v dosedanji praksi premalo, skoraj nič. Čeprav so naložbe potrjevali delavci, so dejansko o njih odločali drugi. Njihove odločitve so tako prispevale k še večji monopolnosti in ozki teritorialni zaprtosti gospodarstva. Moč teh »struktur« se je še posebej izkazala v vplivu, ki ga imajo na delitev dohodka in s tem davkov in drugih družbenih obveznosti. Z raznimi odloki pospešujejo vlaganje akumulacije v svojem okolju, čeprav se pri tem seveda ne sprašujejo o njegovi smiselnosti oziroma učinkovitosti. Zanima jih predvsem financiranje njihove splošne in skupne porabe, problemi zaposlovanja in podobno.
stroški ameriškega kapitala v različnih delih sveta drugačni. Se največ prispevajo k zmanjšanju naložb medvalutne razlike in špekulacije na borzah. Primer sta Japonska in ZR Nemčija. Močni valuti v povezavi z zmanjševanjem izvoza, ker dragi izdelki v tujini niso več konkurenčni, prizadanejo predvsem investicijske plane izvoznikov. Japonci so rešili problem tako, da selijo proizvodnjo drugam, v sosednje azijske države. Zanimiva sta postala dva trga: ameriški in britanski. Naložbe v delnice ameriških korporacij so ostale vabljive predvsem za azijski kapital. Japonci na primer z dobički kupujejo ameriška podjetja, še bolj zanimivi so britanski vrednostni papirji. V nasprotju z jenom in marko se je vrednost britanskega funta po februarju 1985 zmanjševala skupaj z dolarjem, od letošnjega februarja pa se je usoda funta in dolarja ločila. V zadnjih mesecih se je vrednost britanskega funta v odnosu do dolarja povečala za 10 odstotkov, za 8 odstotkov v primerjavi z zahodnonemško marko in celo 1 odstotek do japonskega jena. Ravno povečana naložbena dejavnost je po mnenju analitikov dokaz trdnosti britanskega gospodarstva.
Uporaba računalnikov, modeme računalniške tehnologije in bolj prilagodljiva politika razvoja kadrov obenem omogoča podjetnikom, da kapital, ki ga imajo, tudi bolje izkoristijo. Namesto naložb v zidove so bolj donosne naložbe v ljudi, v najsodobnejšo tehnologijo. Znani so tudi podatki o zmanjševanju naložb v zidove, ki so se na primer v ZR Nemčiji s polovice vseh naložb v začetku sedemdesetih let zmanjšale na okoli 30 odstotkov v zadnjih petih letih. Podobni so podatki za Japonsko. Povprečna življenjska doba strojev in opreme se je v zadnjih letih zmanjšala, saj oprema hitro zastari, najkasneje v petih letih, medtem ko zidovi »zdržijo« tudi po tri desetletja. Kot kaže, se menežerji uspešnih podjetij spreminjajo v velike trgovce z moderno tehnologijo.
Več špekulacij omogočajo naložbe v vrednostne papirje. Pretok denarja med delničarji se iz leta v leto povečuje. Samo japonski investitorji vsak mesec pokupijo ali prodajo za okoli 300 milijard dolarjev vrednostnih papirjev. Od tega največ ameriških, britanskih; precej denarja pa se obme tudi s posredništvom švicarskih bank.
MILENA FORNAZARIČ
Foto: Joco Žnidaršič
Združevanje denarja in sredstev, kot vidimo, za naše ozde ni zanimivo. Zato bi seveda bilo absurdno pričakovati, da se bodo zanj ogreli kmetje ali obrtniki. Oblike njihovega združevanja združništvo - so tako v svetu ko pri nas že dolgo znane, vendar so dejansko zaživele le v Sloveniji, približno 50 občin v državi pa nima nobene zadružne kmetijske organizacije. Včasih tudi zato ne, ker že obstoječe z vsemi načini branijo svoj monopolni položaj.
Tudi obrtniško zadružništvo - lani je bilo v Jugoslaviji 491 takšnih zadrug — je najslabše razvito v manj razvitih območjih. To seveda ne kaže samo na manjše zanimanje zasebnikov za združevanje, ampak predvsem na veliko nezaupanje do samega dela obrtnikov in s tem nezainteresiranost podjetij za sodelovanje z njimi. Prav zaostrene gospodarske razmere, med katere sodijo tudi manjše možnosti za uvoz, počasi vendarle talijo samozadostne zidove podjetij, ki so za kooperacijsko in drugo poslovanje z obrtniki in njihovimi zadrugami prisiljene vstopati hote ali nehote.
Tudi tujih partnerjev nismo kaj prida uspeli pritegnili k združevanju dela in sredstev. Kako bi jih tudi, saj tujci sila težko pristajajo na naše specifične oblike združevanja, ki jim jih ponujamo. Tuji partnerji morajo, če poskušajo vlagati v naše gospodarstvo »od julija 1986 proučiti 123 jugoslovanskih zakonskih in podzakonskih aktov, pri tem pa niso upoštevani še tisti tajni, neobjavljeni, ki pa bodo sprejeti, ko bo treba.« Ne glede na to bogato bero zakonskih predpisov, ki je nemara edinstvena na svetu tako po obsegu kot po vsebini, pa naša država ni sprejela niti ene od veljavnih oblik vlaganja tujega kapitala, ki je značilna za večino sveta. Tako ostaja pogodbeno vlaganje tujega kapitala, ki ga zaenkrat priznavamo, za tuje partnerje nezanimivo. Kako naj se sprijaznijo z dejstvom, da niso lastniki vloženega kapitala, oziroma da nimajo skorajda nobene besede v podjetju, v katerega vlagajo. Na to, kot smo videli, vedno manj pristajajo celo domači partnerji!
Spremembe gospodarskega sistema napovedujejo med drugim tudi izboljšanje položaja, v katerem tava združevanje dela in sredstev.
To združevanje, ki naj bi prispevalo h krepitvi tržnih razmer in oblikovanju enotnega jugoslovanskega trga, je ‘korajda padlo na izpitu. Čas bo pokazal, ali bodo spremembe gospodarskega sistema zadostna opora za uspešno opravljen popravni izpit.
# Pomemben instrument za vzpodbujanje svobodnega kroženja sredstev razširjene reprodukcije na enotnem jugoslovanskem trgu bi morale biti obveznice, ki bi jih tiskali v primerih skupnega vlaganja družbenih sredstev.
Trg je kraj s tržnimi pravicami. Enoten jugoslovanski trg, ki naj bi uskladil svoja nesorazmerja tudi s pomočjo združevanja dela in sredstev, je odraz pravic, ki mu jih teoretično resda dajemo — vsak dan, ne samo na sema-nji, pa mu jih, mimo lepo zvenečih načel, odvzemamo.
SILVA ČEH
SPOSOJENI KOMETAR
Vpliv trgovine na rast
Vpreteklih 25 letih so vlade številnih držav v razvoju skušale doseči hitrejšo gospodarsko rast predvsem s politiko nadomeščanja uvoza, z drugimi besedami, s spodbujanjem svojih proizvajalcev k proizvodnji blaga za domačo porabo, namesto da bi jih usmerjali v izvoz. Pogled po svetu očitno še vedno potrjuje -če pustimo ob strani članice OPEČ - da države postajajo bogatejše s politiko industrializacije. Če torej revna država uveljavi strategijo, s katero bi postala izjemno učinkovita izvoznica banan ali česarkoli drugega, kar pač ima v izobilju, ji bo manjkala industrijska osnova, ki jo potrebuje za dolgoročno rast.
S spodbujanjem rasti domačih industrij lahko vlada države v razvoju zagotovi, da bo potrebne industrijske temelje zgradila v najkrajšem možnem času. Tako so nastale bazične industrije, kot je jeklarstvo, ali pa so vrgle vse sile v proizvodnjo blaga za široko porabo, ki so ga dotlej uvažale. Pri tem so z zaščito pred uvozom omogočile domačim proizvajalcem prednost pred tujimi. S povečevanjem cene uvoza je postala proizvodnja teh izdelkov donosnejša od proizvodnje blaga za izvoz, četudi je v praksi takšna usmeritev lahko pogubna za proizvojalce, ki skušajo biti uspešni na tujih trgih.
Ta usmeritev je v ekonomskem besednjaku znana kot navznoter usmerjena trgovinska strategija. Nasprotna usmeritev, pri kateri vladni ukrepi ne razlikujejo med proizodnjo za domači trg in proizvodnjo za tujega, pa je navzven usmerjena strategija. Po njej države v razvoju izdelujejo jeklo in druge izdelka, s katerimi nadomeščajo uvoz, samo, če jim to uspeva narediti ceneje kot tujim tekmecem.
Da bi ugotovili, katera usmeritev najbolje deluje, so v najnovejši študiji Svetovne banke proučili 41 držav v razvoju, razvrščenih glede na njihove trgovinske politike. Po vrsti zapletov s klasificiranjem so izvedenci Svetovne banke razvrstili države v štiri skupine.
V	prvi so močno navzven usmerjene države, kjer proizvodnje za domači trg sploh ne spodbujajo, ali pa zelo malo. Vsakršno odvračanje od izvoza, ki ga povzročajo uvozne omejitve, morajo takoj nadomestiti z izvoznimi spodbudami, tečaj pa ohranjati na ekonomsko upravičeni ravni. V obeh obdobjih, ki soju preučevali - 1963/73 in 1973/85 - so bile v tej skupini iste tri države: Hongkong, Singapur in Južna Koreja.
Med države z zmerno usmeritvijo navzen so uvrstili tiste, ki so s svojo trgovinsko politiko nekolikanj spodbujale proizvodnjo za domači trg. Zanje je ■ značilna nizka stopnja učinkovite proizvodnje z relativno majhnimi nihanji med panogami in omejeno uporabo količinskih u voznih ovir. V obeh obdobjih so bile v tej skupini Brazilija, Izrael, Malezija in Tajska, ostale pa so se menjavale.
V	skupini zmerno navznoter usmerjenih držav je v obeh obdobjih tudi Jugoslavija, poleg nje še Mehika, Kenija, Filipini, Honduras, Salvador in Nikaragva. Skupna značilnost so gospodarske spodbude, ki so nedvoumno v prid proizvodnji za domači trg. Povprečna stopnja zaščite je visoka in med panogami močno niha. Na veliko uporabljajo kvote in druge necarinske ovire. Menjalni tečaj je prevrednoten.
V	zadnji skupini, v kateri so močno navznoter usmerjene države, so vlade uveljavile izjemno visoko stopnjo zaščite, neposredni nadzor in uvozne licence, tečaji pa so močno prevrednoteni. V tej skupini so v obeh obdobjih Argentina, Bangladeš, Burundi, Dominikanska republika, Etiopija, Gana, Indija, Sudan, Tanzanija in Zambija.
Najhitrejšo gospodarsko rast so v obeh obdobjih dosegle države v prvi skupini, v letih 1963-73 je ta dosegla od 9 do 6 odstotkov, nato pa se je zmanjšala na 6,5 (Singapur) do 5,4 odstotka (Južna Koreja). V obdobju 1973-85 so zmerno navznoter usmerjene države dosegle povprečno višjo stopnjo rasti od zmerno izvozno usmerjenih. V obeh obdobjih so najhitreje rastoče države v skupini močno navznoter usmerjenih prekašale najpočasnejše med zmerno navznoter usmerjenimi. Poseben primer je Kamerun, čigar zmerno navzen usmerjena politika je povzročila daleč najslabše rezultate v tej skupini, z zmerno navznoter usmerjeno strategijo v obdobju 1973-85 je po stopnji rasti celo presegla Južno j Korejo.
Jugoslavija je bila z rastjo 4,9 odstotka v obdobju ! 1963—73na vrhu lestvice zmerno navznoter usmerjenih držav, v naslednjem obdobju pa je dosegla v povprečju 2,7-odstotno gospodarsko rast, ki jo je potisnila v sredino lestvice držav, ki so v tem času gospodarsko napredovale. Poudariti velja, da so v prvem obdobju le štiri države imele t.i. negativno gospodarko rast (poleg Kameruna še Senegal, Bangladeš in Sudan), v drugem pa kar šestnajst, vse iz skupine navznoter usmerjenih.
Četudi je vsaka država poseben primer, je analiza pokazala zvezo med rastjo in navzven usmerjeno trgovinsko politiko. Ne le zaradi treh azijskih uspešnic (Hongkong, Singapur in Južna Koreja), temveč tudi pri nekaterih drugih. Kostarika, Gvatemala in Slonokoščena obala so po visoki rasti v letih 1963-73, koso uveljavljale politiko zmerne usmerjenosti navzven, zdrsnile pod mejo rasti, ko so se v naslednjem obdobju odločile za zmerno navznoter usmerjeno strategijo. Čile in Urugvaj , dve med najpočasneje napredujočimi državami v obdobju 1963-1973, sta se v naslednjem obdobju hitro prebila navzgor, potem ko sta močno navznoter usmerjeno strategijo zamenjala z zmerno navzven usmerjeno.
V	prizadevanjih za čim višjo stopnjo rasti se mora veliko držav v razvoju ubadati s problemom pomanjkanja kapitala za investicije. Analiza je pokazala, da imajo države z visokim deležem varčevanja državljanov prednosti pri rasti, kajti ustvarjajo več kapitala, ki ga potrebujejo v ta namen. Seveda pa se postavlja vprašanje, kako učinkovito bo porabljen ta kapital.
Med stopnjo varčevanja in trgovinsko politiko pa ni jasne zveze. V prvem zajetem obdobju so močno navzven usmerjena države imele najnižjo stopnjo varčevanja, a do leta 1985se je varčevanje povzpelo na raven, ki je precej višja od ostalih treh skupin. Četudi je gospodarska politika močno odvisna od stopnje varčevanja, pri trgovinskih ukrepih ni jasne
Seznam gospodarskih slabosti, ki jih poraja zaščita pred tujo konkurenco, je skoraj brezkončen. Zaščitene firme pogosto postajajo skoraj monopoli na domačem trgu, kar spodbuja neučinkovitost. Vlade številnih držav v razvoju uporabljajo administrativno kontrolne ukrepe, (uvozne licence, omejevanje posojil in tujih valut) kot del protekcionističnega mehanizma. Premeteni podjetniki pa pri tem pogosto ugotavljajo, da je bolj dobičkonosno izigravati te omejitve, namesto da bi se trudili za prozvodnin blaga navkljub tem predpisom.
Po Economistu, London
DELO
POGOVOR Z AVSTRALSKIM MINISTRSKIM PREDSEDNIKOM PRED DANAŠNJIMI VOLITVAMI
Most med Evropo in Pacifikom
CANBERRA, julija — Avstralski premier Bob Hawke meni, da bo na današnjih volitvah zmagala laburistična stranka in da bo tako že tretjič zapored predsednik vlade. Razne raziskave javnega mnenja so kazale, da laburistična zmaga ni tako zanesljiva, Bob Hawke pa je v intervjuju za Delo in Borbo prepričan, da ne bo poražen. Med drugim je v pogovoru izrazil upanje, da bo v prihodnjem mandatu obiskal Jugoslavijo. Intervju s Havvkom je v dneh pred volitvami imel naš posebni poročevalec Stane Stanič.
Avstralija, ki je zgodovinsko in gospodarsko povezana z Zahodom, je v zadnjih 25 letih razvila nove vezi, nova partnerstva — s kom, kako in zakaj?
»Gotovo je res, da je Avstralija zgodovinsko povezana z Zahodom. Vendar so ekonomske vezi le del zgodbe. Naj to ponazorim z razmerami pred 25 leti. V tem času, v zgodnjih šestdesetih letih, je bil najpomembnejši gospodarski dogodek, ki je vplival na Avstralijo, namera Velike Britanije, da vstopi v EGS. V tem času so bili Avstralci zaradi tega zelo zaskrbljeni. To je zdaj že zdavnaj pozabljeno. Naš razvoj je tekel naprej. Vsekakor so naši najpomembnejši trgovski partnerji države pacifiškega bazena, na primer Japonska, Kitajska, ZDA in države članice Aseana. Stare povezave so še vedno pomembne, toda ko so nastale nove države, še posebno v območju Pacifika, smo neizbežno morali navezovati nove stike. Zvez, kot so v južnem Pacifiku, pred 25 leti ni bilo, toda zdaj so za nas izjemnega pomena. Kot vsi vemo, je nemogoče prezreti, kar se dogaja v vašem lastnem sosedstrvu.«
— Kako je to vplivalo na avstralske mednarodne odnose? Kaj je temelj povezav s Commonwealthom danes — z ZDA, Kitajsko, Japonsko in Aseanom? Kaj pa Evropa! Kaj za Avstralijo danes predstavlja Evropa. Pa Vzhodna Evropa?
»Če nadaljujem, mislim, da je prav, če rečem, da so naši' novi stiki obogatili naše odnose s Commonvvealthom; medsebojno se ne izključujejo, pač pa dopolnjujejo. Na primer, nič manj kot 11 članic Commonvvealtha so pacifiške države, ki so postale neodvisne v zadnjih 15 letih ali kasneje. Commonwealth je zato za Avstralijo pomemben, toda v skladu z našo lastno politiko in gospodarskimi interesi. Poleg tega je za nas pomembno okno v druge dele sveta, kot sta Afrika in Karibi.
Vprašali ste o Združenih državah. Kot veste, smo z ZDA formalno povezani z zvezo An-zus. Ogromna večina naših ljudi povezavo močno podpira in je tudi osrednji dejavnik naše zunanje politike. Toda stiki so precej obsežnejši in zavzemajo širok izbor političnih, gospodarskih in drugih interesov. Za nas so podobno življenjskega pomena tudi druge države. Opazili ste, da so to Kitajska, Japonska in države, članice Aseana. Laburistična vlada Gougha Whitlama je navezala diplomatske odnose s Kitajsko leta 1972. Danes se politični in gospodarski pomen Kitajske izjemno povečuje. Kitajska postaja ključna država v našem območju.
Največji avstralski trgovinski partner je Japonska. Obe strani si resno prizadevata razširiti osnove tega sodelovanja. Najpomembnejša regionalna grupacija je Asean. Naši gospodarski odnosi z državami članicami se ne razvijajo tako hitro, kot bi želeli, toda naši skupni politični in drugi interesi so zares pomembni. Naj se zdaj povrnem k vprašanju o Evropi. Za Avstralce naši odnosi z Evropo niso stvar preteklosti, pač pa izjemno pomemben
živ stik. Nekaj deset tisoč Avstralcev je umrlo v Evropi v dveh svetovnih vojnah. Milijoni Avstralcev so se prav tako rodili v Evropi ali imajo evropske starše — precej tudi iz Jugoslavije. Nemogoče je, da ne bi spoštovali takih čustvenih vezi in posledic, ki jih imajo. Evropa ostaja gospodarsko pomembna, tako kot trg za naše izdelke in kot vir vrhunske tehnologije. Pomembnejši od tega so naši skupni interesi z vsemi evropskimi državami glede razorožitve, ki v precejšnji meri zadeva ravno Evropo. To me je pripeljalo do Vzhodne Evrope. V zadnjih letih smo razširili naše diplomatske odnose, trudimo se razširiti trgovinske in druge stike. Toda biti moramo pošteni in priznati — na obeh straneh — da smo začeli pozno in da je pred nami še dolga pot. Vsekakor sem prepričan, da z dobro voljo in prizadevanji lahko razširimo stike.«
—	Kakšni so vaši odnosi z državami v razvoju? Ali vidite smisel v njihovem prizadevanju po združevanju? Kakšne so možnosti zanje in za sodelovanje z njimi?
»Gotovo razumem, zakaj razvijajoči svet čuti potrebo, da se združuje. Skupne izkušnje in enaki interesi vedno združujejo države, ne glede na to, ali so razvite afi v razvoju. Odnosi Avstralije s tretjim svetom so se v zadnjih 20 letih bliskovito razvijali — kot dokaz naj navedem le nekaj primerov, mreža stikov na našem lastnem območju, aktivna vloga v sodelovanju z afriškimi državami glede vprašanja Južne Afrike in naši stiki z neuvrščenim gibanjem, kjer je Jugoslavija med ustanoviteljicami in vodilnimi članicami. Toda oklevam pri delitvi sveta v strogem pomenu besede med razvite, razvijajoče, vzhodne in zahodne ali kako drugače. Dejstvo je, da imamo v temeljnih vprašanjih človeštva vsi skupne interese in skupne cilje.«
—	Položaj Avstralije je nekoliko nenavaden; je to razlog za njeno posebno vlogo? Ima Avstralija glede tega posebno strategijo?
Položaj Avstralije je nenavaden in res imamo posebno vlogo. Nočem pretiravati, toda poglejmo nekaj dejstev. Smo ena izmed razvitih držav v delu sveta, ki se šele razvija. Naša kulturna dediščina je večinoma evropska, medtem ko je naš geografski položaj v azijskem pacifiškem predelu. Smo srednja sila z dobrimi odnosi, in mislim, da uživamo zaupanje pri vseh velesilah. Ne da bi bili preveč domišljavi, gre za precejšnjo mero zaupanja. Zato smo v odličnem položaju, da lahko razumemo različna mnenja drugih držav. Naša strategija, če že hočete uporabiti to besedo, je, da čimbolj uporabimo naše zaupanje, ki ga ponazarja naša zelo aktivna in ustvarjalna vloga, ki jo imamo v razorožitvi in v prizadevanju, da bi države proizvajalke— tako razvite kot države v razvoju — skupaj zmanjšale protekcionistične omejitve, ki trenutno ovirajo svetovno trgovino.«
—	Kako so se vse te spremembe v zadnjih nekaj desetletjih odrazile v domači politiki? So spremembe doma (glede prebivalstva, imigracijskih vzorcev, življenjskega standarda, tehnologije, mogoče v politični ideologiji ali mišljenju) vplivale na usmeritve Avstralije v mednarodnih odnosih?
Naše domače spremembe, ki ste jih omenili, so gotovo vplivale na vlogo Avstralije v svetu. Mislim, da smo v primerjavi z razmerami pred 20 ali 30 leti, bolj samozavestna in trdna
država. Staro politiko bele Avstralije smo odpravili pred leti. Več imajo stikov v našem območju. Vse to je zelo pozitivno, toda kot vse drugo, to ne sme vzbujati samozadovoljstva: nadaljevati moramo s trdim delom. Avstralija nadaljuje zgodovinsko preobrazbo svojega gospodarstva, zato se je naša država hitro vključila v gospodarski razvoj azijske pacifiške regije, ki je najhitreje gospodarsko razvijajoče se območje na svetu.
Utrjevali bomo naše sodelovanje z velikanom, ki se modernizira, s Kitajsko, z gospodarsko supersilo Japonsko, ki je trenutno v procesu pomembnih strukturalnih sprememb, in z državami Aseana, ki so ena izmed najbolj politično in gospodarsko uspešnih grupacij v svetu.
Dinamika zahodnega Pacifika predstavlja za Avstralijo dolgoročni izziv in možnosti. Pacifik postaja eno izmed največjih novih gonil svetovnega gospodarstva. To nas opozarja, da moramo razvijati spretnosti in specializacije in da moramo pospešiti naložbe in trgovino med članicami tega velikega območja. Preprosto si ne moremo privoščiti napak.
Pot, ki smo jo utrdili v štirih letih vladanja — s spremembo našega finančnega sistema, z razvojem takih konceptov, kot so avtomobilske in jeklarske tovarne, z ukinjanjem umetnih investicijskih ovir — predstavlja smer Avstralije v devetdeseta leta in naprej.«
— Avstralija je bila med prvimi, ki se je
odločila za preudaren, multikulturen odnos
do etničnih skupin. Kaj so bili dejansko
glavni razlogi za to in kakšni so rezultati?
»Verjetno je bilo neizogibno, da je bila Avstralija med prvimi državami, ki so se odločile za preudaren in usklajen koncept večkulturnosti. V večjem ali manjšem obsegu je bila Avstralija vedno večkulturna. Toda večkulturnost se je naglo začela razvijati po letu 1945, z velikimi migracijskimi valovi, ki se nadaljujejo tudi 40 let kasneje. Veliko vaših bralcev bo verjetno presenečenih ob odkritju, da je eden od petih Avstralcev rojen v tujini. Obiskati morate katerokoli predmestje naših mest, da bi videli ugodni učinek takega pogleda na avstralsko družbo. Ne morete pričakovati, da bodo ljudje preprosto pozabili svojo kulturno dediščino, pa naj bodo iz Velike Britanije, Italije, Grčije, Jugoslavije, Vietnama ali Filipinov. Če bi se to zgodilo, bi pravzaprav izgubili precej bogastva in koristi naših migracijskih programov.
Zato spodbujamo ljudi, da v avstralskem okolju ohranijo svojo dediščino, tradicije in vrednote: to se bo še najbolj pokazalo prihodnje leto ob proslavi naše dvestoletnice. Eden izmed naših največjih nacionalnih dosežkov je, da smo v Avstraliji sposobni tolerantno in s spoštovanjem sprejeti milijone ljudi iz različnih okolij in jim zagotovoti pravičen nov začetek. Verjamem tudi, da se bo zaradi takega pristopa razvil zelo dinamičen in raznolik značaj Avstralije, ki bo ustrezal izzivom pred nami.«
— Ste na čelu stranke, k! je prišla na oblast po dolgem obdobju v ozadju, a ste jo potem hitro izgubili (zaradi neizkušenosti?). Kaj pričakujete od sedanjih volitev? Zakaj so razpisane predčasno?
»Whitlamova laburistična vlada, velika vlada reform, je izpeljala pomembne in že dolgo potrebne spremembe v avstralski domači in zunanji politiki. Oblast so izgubili, ker so konservativne sile v državi zlorabile dogovore in ustavne spremembe, da bi jih odstranili z oblasti. Toda tudi mednarodne gospodarske razmere so pri njihovem padcu odigrale svojo vlogo.
Za avstralsko laburistično stranko je bila potrebna precejšnja mera samodiscipline in odločnosti, da je znova prišla na oblast leta 1983. V teh štirih letih smo dokazali, da smo sposobni kompetentno vladati v časih, ki za avstralsko gospodarstvo niso bili lahki. Ponovno smo ustvarili temelje konsenza kot načela sprejemanja odločitev v naši družbi v nasprotju s prepričevanjem naših konservativnih nasprotnikov.
Na volitvah 11. julija, se pravi danes, ki po avstralskih zgodovinskih merilih niso bile razpisane predčasno, pričakujem, da bodo Avstralci presodili, kar smo naredili in o naši viziji, ki jo še naprej ponujamo, sposobno in z razumevanj em.«
—	V Avstraliji so se skupaj z vsem drugim spreminjale tudi politične stranke. Kakšne spremembe, kakšen razvoj je bil v vaši stranki in v drugih? Kaj pričakujete, da se bo zgodilo v prihodnosti? Ali imajo klasične stranke prihodnost?
»Avstralska laburistična stranka postaja vse bolj zrela in odgovorna politična inštitucija. Je najstarejša in najbolj pomembna politična stranka v Avstraliji, toda preveč svoje zgodovine je preživela v opoziciji. Na primer, naša zmaga danes bi pomenila, da so prvič v avstralski zgodovini laburisti trikrat zapored zmagali na volitvah. Disciplina in enotnost, ki jo je pokazala stranka po porazu 1977 in še posebno po ponovnem prihodu na oblast leta 1983, sta spremenili politično sliko Avstralije.
V istem času so naši nasprotniki hudo razcepljeni glede politike in osebnosti in njihov poraz na sedanjih volitvah utegne povzročiti velike spremembe konservativne politike in značilnosti avstralske politike nasploh.
Verjamem, da ima avstralska laburistična stranka kot klasična partija še veliko prihodnost.
—	Kako ocenjujete avstralske odnose z Jugoslavijo?
Avstralski ljudje in avstralska vlada z velikimi simpatijami spremljajo Jugoslavijo.
»Zelo spoštujemo vodilno vlogo Jugoslavije v neuvrščenem gibanju in v mednarodnih odnosih nasploh. Cenimo veliko skrb vaše države, da ohranite svojo neodvisnost in da se razvijate po svoji poti v zelo pomembnem predelu sveta, kjer je Jugoslavija.
Temelj naših dvostranskih odnosov so tisoči Avstralcev jugoslovanskega rodu, ki živijo v tej državi in pomenijo most prijateljstva med nami. Ta človeški potencial krepi odnose, ki temeljijo na dobri volji in podobnih pogledih o večini mednarodnih vprašanj, še posebno glede miru in razorožitve, enakosti med ljudmi in gospodarskega razvoja. Veselim se napredka naših odnosov na vseh področjih in upam, da bom v naslednjih letih naše vlade obiskal Jugoslavijo.«
PO KONFERENCI V WASHINGTONU
Strah
se imenuje aids
NEW YORK, julija — Seje začel aids nezadržno širiti med ameriškim prebivalstvom ali pa je še vedno bolezen, ki je omejena v glavnem na tako imenovane rizične skupine? Od odgovora na to vprašanje je namreč odvisna strategija nadaljnjih ukrepov proti tej morda najbolj nevarni bolezni 20. stoletja.
Po ocenah svetovne zdravstvene organizacije je na svetu okuženih z virusom aidsa približno 10 milijonov ljudi, od tega približno 1,5 milijona v ZDA (samo v New Yorku je približno 500.000 tisoč ljudi okuženih s tem virusom).
Po ocenah, ki so bile izrečene na nedavni 3. mednarodni konferenci o aidsu v Washingtonu, bo konec stoletja z virusom aidsa na svetu okuženih približno 100 milijonov ljudi. Po projekcijah Centra za raziskave aidsa iz Atlante pa bo samo v ZDA do leta 1991 za to boleznijo zbolelo 270.000 liudil Na omenjeni konferenci je prevladala ocena, da so svetovni politični voditelji v glavnem šele začeli razumevati mogoče katastrofalne posledice širjenja aidsa. Usodno pomembno vprašanje je, ali bodo vodilne politične strukture sprejele ustrezno zdravstveno politiko ali pa se bodo ukvarjale s stranskimi oziroma celo z nekaterimi škodljivimi akcijami, kot je dejal na konferenci dr. Donald Hopkins iz Centra za raziskave aidsa iz Atlante.
V skladu s tezo, ki jo je izrekel ameriški predsednik Reagan en dan pred začetkom mednarodne konference o aidsu, češ »da se aids s skrivnostno hitrostjo širi med ameriškim prebivalstvom«, so namreč ameriške oblasti začele pripravljati ukrepe za obvezno testiranje širših plasti prebivalstva. Omenjena politika, ki ji strokovni krogi najbolj odločno nasprotujejo, utegne namreč prenašalce aidsa samo spraviti v podzemlje, kar bi še bolj otežilo kontrolo nad širjenjem te epidemije.
Po mnenju strokovnjakov federalnega centra za nadzorstvo nalezljivih bolezni bi morali v tej fazi širjenja aidsa v ZDA poudarjati predvsem »prostovoljno« testiranje tako imenovanih rizičnih skupin in akcijo za čimširše osveščanje prebivalstva in razlage preventivnih ukrepov proti tej bolezni.
Vodilni epidemiolog iz federalnega centra za nadzorstvo nalezljivih bolezni dr. Harold Jaffe na primer sodi, »da zaenkrat ni dokazov, da bi se aids hitro širil izven rizičnih skupin prebivalstva. Za večino ljudi je tveganje, da zbolijo za aidsom, zanemarljivo majhno...«
Ta ugotovitev je pomembna predvsem zaradi tega, ker so se v ameriški javnosti v zadnjem času pojavile ideje o »obvezni karanteni« nosilcev virusov te bolezni in ker je v nekaterih rizičnih skupinah epidemija aidsa začela (vsaj začasno) popuščati. Zdravstvene oblasti v San Franciscu so na primer opazile, da je število novih obolenj med homoseksualci, ki so bili doslej glavne žrtve, začelo kot posledica učinkovite zdravstvene akcije relativno upadati. Med obolelimi v ZDA je na primer približno dve tretjini homoseksualcev, približno 17 odstotkov pa narkomanov.
začeti z obsežnim obveznim testiranjem. Žal danes medicina še ne pozna zdravila, ki bi uničilo te viruse. Po mnenju tega najbolj vplivnega ameriškega časopisa je sprejemljivo samo obvezno testiranje emigrantov (saj ima vsaka država dolžnost braniti zdravje svojega prebivalstva), zapornikov in reprezentančnega vzorca prebivalstva, kar bi omogočalo spremljanje epidemije. Obvezno testiranje prebivalstva bi po mnenju tega časopisa nujno pripeljalo do karantene in posebnih taborišč. To pa bi pomenilo najbolj grobo ukinitev vseh ameriških liberalnih tradicij.
Epidemija aidsa se še naprej nezadržno širi med narkomani, ki uživajo mamila intravenozno. Cenijo, da se utegne v naslednjih letih z virusom aidsa okužiti približno 750.000 ameriških narkomanov, polovica od približno 200.000 narkomanov na področju New Yorka pa je že okuženih. Narkomani, ki širijo virus tudi na svoje seksualne partnerje, so po mnenju strokovnjakov iz centra v Atlanti »glavni kanal, po katerem se aids širi med ameriško heteroseksualno prebivalstvo«.
Kljub temu pa vodilne ameriške zdravstvene avtoritete trdijo, da zaenkrat ni nevarnosti oziroma znakov, da bi se aids hitro širil tudi med heteroseksualnim prebivalstvom, čeprav s tem ni rečeno, da se ni bati »eksplozije aidsa« tudi med to skupino prebivalstva, na kar opozarja predvsem epidemija v Afriki.
Najmanj 1.5 milijona Američanov bi bilo v tem primeru doživljenjsko konfiniranih. Če bi bil to edini način za preprečitev epidemije, ugotavlja The New York Times, potem bi bil tak skrajni ukrep morda sprejemljiv (v prihodnosti bo mogoče tako), vendar to zaenkrat še zdaleč ni res. Razen tega so dosedanje izkušnje s testiranjem dokazale, da testi niso povsem zanesljivi. Protitelesa se na primer po mnenju nekaterih strokovnjakov razvijejo šele tri mesece po okužbi z virusom. Kot trdi študija harvardske šole za javno zdravje, pride na 100.000 pripadnikov nerizičnih skupin, ki jih pregledajo z dvema najbolj razširjenima testoma (Elisa in We-stern blot), 11 napačno pozitivna in dva napačno negativna rezultata.
Deset umrlih na dan
Če bi se virus v ZDA hitro širil tudi med druge skupine prebivalstva, bi ga po mnenju tukajšnjih strokovnjakov najprej opazili med ljudmi, ki so zboleli za drugimi spolnimi boleznimi, saj se aids razen s krvjo prenaša.predvsem s spolnim občevanjem. Med 205 pacienti na kliniki za spolne bolezni v Queensu v New Yorku je bil od 205 pacientov z virusom okužen samo en pacient, v Denverju med 1000 pacienti ni bilo nobenega pozitivnega, prav tako tudi med 300 pacienti v Seattlu itd.
Omenjena raziskava je pomembna predvsem zaradi razmišljanj, ki so se nedavno pojavila v ameriški javnosti, češ, da je treba vse prenašalce tega virusa (posebej prostitutke) spraviti v karanteno. Doslej so v ZDA zaradi izrazito »agresivnega vedenja« dali v prisilno karanteno le nekaj oseb (ne več kot 20), ki so bile nevarne okolici.
Namerno širjenje kaznivo
Polovica ameriških zveznih držav razmišlja o razširitvi zakona o preprečevanju širjenja spolnih bolezni, po katerem bi »namerno širjenje virusa aidsa uvrstili med kazniva dejanja«. Na Floridi, v Idahu, v Coloradu in v Indiani so na primer že sprejeli zakone, ki dopuščajo obvezno karanteno za ljudi, ki so nevarni javnemu zdravju, v Nevadi pa na primer sprejeli zakon, ki za namerno širjenje virusa aidsa predpisuje 20-letno zaporno kazen«. Vprašanje pa je, koliko bodo takšni prisilni ukrepi zalegli. Tožilcem bo na primer zelo težko dokazati takšna dejanja, dobiti priče, poleg tega pa za bolnike, ki so zboleli za to usodno boleznijo, ki pacienta pobere v 2 do 3 letih, praktično ni nobene učinkovite kazni. Boja proti epidemiji aidsa torej ne bo mogoče dobiti s prisilo in s kaznovalno politiko, temveč predvsem z osveščanjem prebivalstva.
Polemika o uvedbi obveznega testiranja za aids (zaenkrat je obvezno za pripadnike vojske, za zapornike v federalnih zaporih, emigrante in obiskovalce klinik za spolne bolezni) je dobila »žolčne« razsežnosti prav zaradi nevarnosti, da bi obvezno testiranje pomenilo uvod v karanteno vseh oseb, ki prenašajo ta virus (po sedanjih ocenah zboli za aidsom med 10 in 25 odstotkov prenašalcev virusa). Teh pa je v ZDA najmanj milijon in pol, po nekaterih ocenah pa tudi milijon več.
Odločni nasprotniki obveznega testiranja vsega prebivalstva ali vsaj večjega dela niso samo vsi homoseksualci in ameriške zdravniške organizacije, temveč tudi ameriška zveza za državljanske svoboščine in druge liberalne organizacije. Če bi obstajal način, da bi se virus aidsa lahko odstranil iz telesa, ugotavlja na primer uvodničar The New York Timesa, potem bi bilo potrebno kar najhitreje
The New York Times zato opozarja, naj administracija, namesto da vodi politiko, ki utegne pripeljati do ideje o ustanovitvi posebnih taborišč za prenašalce virusov te bolezni, raje razmišlja o tem, kako zajeziti epidemijo med visoko rizičnimi skupinami. Predsednik Reagan je dan pred začetkQm 3. mednarodne konference o aidsu s predlogom o »rutinskem« testiranju vseh zapornikov, migrantov in novoporočencev zavzel nekakšno srednjo linijo med skrajnimi konservativci, ki terjajo obvezno uvedbo testov, in zdravniškimi strokovnimi organizacijami, ki predlagajo »prostovoljno« testiranje pripadnikov rizičnih skupin in vseh ljudi, ki to želijo. Posebno vprašanje je tudi, ali je mogoče, »da ostanejo« rezultati testiranj tajni, tako kot predlaga administracija, in kako to zagotoviti. Tajnost testov bi namreč po eni strani preprečila, da ljudje, ki so okuženi s tem virusom, ne bi postali žrtve vsesplošne diskriminacije, po drugi strani pa bi to omogočilo tudi širjenje epidemije. Nek newyorški zdravnik na primer postavlja javno vprašanje, kaj storiti, če prenašalec virusa o tem noče obvestiti članov svoje ožje družine. Zabeleženih je na primer več primerov, da so žene homoseksualcev, ki si niso upali odkriti svojega »dvojnega življenja«, dobile aids.
Posebno vprašanje, ki ga postavlja širjenje epidemije te smrtonosne bolezni, so tudi stroški. Lansko leto so v ZDA za zdravljenje te bolezni namenili približno 1.1 milijarde dolarjev od skupnih stroškov za zdravstvo, ki znašajo letno približno 430 milijard dolarjev. Že ob koncu desetletja naj bi samo stroški za zdravljenje aidsa znašali na leto med 10 in 16 milijardami dolarjev. Trenutno stane letno zdravljenje enega pacienta z aidsom med 35 in 130 tisoč dolarjev. Samo v newyorških bolnišnicah je na primer razerviranih trenutno približno 1000 postelj za bolnike s to boleznijo.
V obeh ameriških prestolnicah aidsa, v New Yorku in San Franciscu, so v zadnjem času pognali kot gobe po dežju tudi številni privatni inštituti, ki skrbijo za psihično stanje pacientov in njihovih družin. Svojce obolelih učijo predvsem, kako naj s čim manj bolečinami prenašajo to bolezen, paciente pa, kako lahko najlažje umrejo. Socialni delavci pravijo, da se žrtve aidsa ne bojijo toliko smrti da bodo umrli popolnoma osam-
Medtem ko je danes zjutraj v newyorških bolnicah za posledicami aidsa umrlo znova približno 10 mladih ljudi, pa glavni kanali newyorške televizije večkrat na dan predvajajo opozorilo glavnega ameriškega zdravnika dr. Everetta Koopa: »Poleg normalnega življenja in vzdržnosti je glavna obramba proti aidsu uporaba kondoma.«
UROŠ LIPUŠČEK
same kot dejstva, ljeni in zapuščeni.
NOVI NASKOKI NA STALINA
Latvijski
kip
svobode
MOSKVA, julija — »Bog ohrani Latvijo« je pisalo na traku venca, ki so ga v nedeljo, 14. junija, po množičnih prireditvah ob koncu kolesarske dirke položili aktivisti latvijske skupine za varstvo človekovih pravic k spomeniku svobode na ulici Lenina v glavnem mestu Rigi. Že dolge dneve pred tem so zahodne radijske postaje v latvijskem jeziku pozivale na to slavje. In milica te ceremonije niti ni nasilno preprečila.
Zdaj na veliko pojasnjujejo, kaj se je dogajalo. Najprej vsi pojasnjevalci naredijo temeljit skok v zgodovino. Nekateri posvečajo več pozornosti pojasnjevanju pomena spomenika svobode, drugi 14. junija. Na kratko moramo povzeti eno in drugo. Časovno pa je prvi na vrsti kip svobode.
Po kratkem obdobju sovjetske oblasti se je Latvija skupaj z obema pribaltskima republikama (Estonijo in Litvo) odcepila od sovjetske Rusije. Meščanska vladavina je sprva vzdržala nekakšen demokratični red. V drugi polovici 30. let pa je prevzel oblast diktator Ulmanis. Uradno označujejo to dobo zdaj za »fašistično diktaturo«, latvijski izobraženci pa dodajo: mnogo hujša je bila takrat Stalinova diktatura, Ulmanis ni poznal niti smrtne kazni.
No, meščanska Latvija si je dala v prestolnici postaviti velik spomenik svobode. Naredil ga je kipar Karlis Zale (1888 — 1942), ki ga je visoko cenil celo Lenin. Mati Latvija visoko nad mestom drži v rokah tri petokrake zvezde, ki simbolizirajo tri latvijske pokrajine. Meč drži proti (nemškemu) zahodu, raztrgane okove proti (slovanskemu) vzhodu. Postavili so ta spomenik leta 1935, torej že.v času Ulmanisa.
Molk o spomeniku
Potem je prišla druga svetovna vojna. Po sovjetsko je treba zgodovino brati tako, da se je latvijski proletariat s komunisti na čelu dvignil in obnovil sovjetsko oblast. Resnici bližje pa je dejstvo, da sta si Stalin in Hitler lepo razdelila plen in da je Stalin zasedel tri baltske republike.
Potem je prišlo leto 1941. Stalin je dal slavnega 13. junija 1941 razglasiti svarilo vsem, ki širijo glasove o domnevnih pripravah Nemčije za napad na Sovjetsko zvezo. Toda hkrati je 14. junija 1941 dal deportirati tisoče latvijskih izobražencev, bivših finkcionarjev v meščanski republiki, z družinami vred. Poslali so jih globoko za Ural. Večina je izginila brez sledu, nekateri družinski člani so se po vojni vrnili v svojo domovino.
In kako danes pojasnjujejo vse to?
Najprej priznavajo (Sovjetska kultura v velikem članku z naslovom V senci spomenika), da je bilo usodno napačno, da so desetletja sploh zamolčevali ta spomenik. In sicer o njem ne govori niti velika latvijska enciklopedija, ki je izšla leta 1985, čeprav je kipar Zale pač spoštovan že zato, ker ga je cenil Lenin in ker je naredil še druge domoljubne spomenike. O kipu svobode bi zaman iskali pojasnila ali fotografije v turističnih vodičih, čeprav stoji na drugem koncu iste avenije, na kateri stoji tudi veliki kip Leninu.
Stalin pa je naredil le »preventivni ukrep«. Preventivni — pa saj vendar zgodovina dokazuje, da je hkrati svaril pred vsakršnim širjenjem govoric o vojni nevarnosti. Da, zmeda v sovjetskem latvijskem zgodovinopisju je tako popolna, da nihče ne ve, kdo bo zbral pogum, da bo presekal ta gordijski vozel in povedal vso resnico. Tako pač zahteva generalni sekretar CK KPSZ Mihail Gorbačov in tako za njim ponavljajo zdaj latvijski publicisti.
Stalin je torej tik pred izbruhom vojne dal odstraniti iz obmejnega območja ljudi, ki so bili nevarni kot peta kolona. Ampak med njimi so bile ženske in otroci, med njimi so bili čisto nepolitični latvijski izobraženci, profesorji, humanisti. Da, zgodile so se napake, zdaj pravijo uradni tolmači dogodkov. Pri tem pa je zanimivo, da si osrednji moskovski tisk privošči dosti bolj oster besednjak kot latvijski, ko gre za označevanje Stalinove politike.
Rehabilitacija Hruščova
Poleg Stalinovega sindromu je demonstracija latvijskih nacionalistov postavila na veliko preizkušnjo politiko »glasnosti«, se pravi javnosti demokratizacije. Kaj je dovoljeno in česa ne smemo dovoliti? Latvijsko politično vodstvo se je torej odločilo, da ne onemogoči samega polaganja venca pred spomenik svobode, pač pa je milica pozneje, pozno po polnoči, razgnala več sto »razgrajačev«, deset jih je aretirala in kmalu spustila. Organizatorjem narodov grozijo s posledicami.
Sovjetskaja Latvija je 18. junija objavila velik članek z nadnaslovom. Več demokracije — več socializma (gre za eno od gesel Mihaila Gorbačova) in z naslovom Mar ne bi morali ukrepati bolj odločno? Za povod navaja pismo nekega udeleženca velike domovinske vojne, ki z najbolj ostrimi in grobimi besedami (gnusna akcija, buržoazno-nacionalistične puhlice, razpihovanje nacionalistične psihoze) napada oblasti, ker so dopustili takšen shod, češ da hočejo takšni provokatorji »spodkopati proces demokratizacije in perestrojke«. V članku mu odgovarja zunanjepolitični komentator tega dnevnika M. Wulf-sons. Na široko pojasnjuje globoki smisel »glasnosti«, zapletenost sprememb v sovjetski družbi, težave v Latviji spričo dejstva, da
celi rodovi niso doživeli demokratične sovjetske oblasti, kije trajala do leta 1928, ko so še spoštovali leninske norme in dopuščali ustvarjalne razprave. »Precej je ljudi, ki so slabo poznali sklepe 20. kongresa KPSZ, ki je razkrinkal Stalinov kult osebnosti. Se pravi tega kongresa, katerega smernice ne samo sledimo in nadaljujemo, marveč jih tudi dosledno razvijamo v skladu z zahtevami sedanjosti, pri čemer imamo znanstveni pristop in zalet«. Tole je ena redkih in razmeroma hrabrih tez o tem, da danes sovjetska partija gradi na 20. kongresu - saj vendar nihče
Geslo »boh ohrani Latvijo« je začetek bivše republikanske himne. Kot »očitni anahronizem« obsoja provokacijo Valdis Krumins v Moskovskih novostih, češ da meščanska Latvija spada v preteklost. Sovjetskaja kultura pa predstavlja voditelje skupine Helsinki 86. 21-letni študent Rolands Silaraups je že znan v latvijskih emigrantskih krogih in »dejansko že izoblikovan nacionalist«, čeprav so ga letos spomladi pomilostili in se hoče predstavljati za voditelja »domnevne opozicije«, piše Sovjetskaja kultura. Vse vire nacionalizma torej vsi vprek iščejo izključno v posledicah zahodne (radijske) propagande — nihče si še ne upa naravnost zastaviti temeljnega vprašanja: Kakšne pa so tiste prvine naše sovjetske resničnosti, ki dajejo plodna tla za nacionalistična gesla?
javno ne upa omeniti, da je bil junak tega kongresa Nikita Sergejevič Hruščov. Ali to pomeni torej »rehabilitacijo« popolnoma zamolčanega in od kremeljskih pokojnih veličin odrinjenega Hruščova? No, iz kakšne latvijske Rige se to pač ne bo zgodilo, zato pa je pomembno, da v boju proti lastnim nacionalističnim pojavom latvijski publicisti uporabljajo kar 20. kongres, da bi posredno povedali, da enako ostro obsojajo Stalina in njegovo politiko, kot je to storil Hruščov leta 1956.
V obrambi javnosti in demokracije pa isti komentator Sovjetske Latvije svari pred tem, da je ta proces treba varovati pred tistimi, ki »nikakor ne morejo preživeti vezi s takšnimi stereotipi preteklosti, kot so gesla: »to ni dovoljeno«, »o tem se ne sme govoriti«, »o tem ne gre pisati«. Zlasti so ti ljudje nevarni, ko gre za nove, večplastne in včasih nenavadne oblike pojavljanja demokracije,« pravi M. Wulfsons.
Če hočemo našo zgodovino očistiti vseh maličenj in nedorečenosti, če hočemo imeti socialno pravičnost in socialistično etiko, potem je potrebna popolna resnica o preteklem in sedanjem, ne pa imitacija resnice, ne pa puhla apologetika. Tako zahteva komentator latvijskega dnevnika »popolno resnico, tako v dejstvih kot tudi v presojah«. To pa v bistvu pomeni: dovolite nam končno, tovariši iz Moskve, da povemo svojim ljudem resnico o »fašistični diktaturi«, zlasti pa popolno resnico o tem, kaj je pri nas povzročil Stalin. Povzročil je namreč - nacionalizem.
Ali pa je zdaj spomenik svobode tisti kraj, kjer naj bi počastili spomin Stalinovih žrtev? Na to vprašanje odgovarjajo publicisti pritrdilno (poleg že omenjenih tudi članek v Moskovskih novostih). Pač pa ne smemo dopustiti, da bi se takim slovesnostim pridružili protisovjetski nacionalisti, pravijo.
ANTON RUPNIK
USPEHI IN ZA GA TE GLASBENE MATICE V TRSTU
Krojač noče urezati širše obleke
Razpoloženje v Glasbeni matici v Trstu je razdvojeno. Veliko je upravičenega zadovoljstva zaradi uspehov v vzgojno-šolskem, koncertnem in splošnem kulturnem in narodnostnopolitičnem delu, toda vsaj toliko je tudi zaskrbljenosti in zagrenjenosti, ker ustanova še kar naprej ostaja zasebna šola in je država noče priznati in sprejeti v krog državnih ali javnih glasbenih šol in ustrezno finančno podpreti.
Glasbena Matica, ena prvih slovenskih kulturnih ustanov, ki so jo v Trstu obnovili po koncu vojne, je tudi po drugem rojstvu ohranila delovni program iz daljnega leta 1909, ko so jo ustanovili še kot podružnico ljubljanske Glasbene matice: ohranjanje in spodbujanje slovenske in širjenje splošne glasbene kulture s koncertnimi in pevskimi prireditvami, ustanavljanje in vzgajanje pevskih in komornih orkestralnih skupin, posredovanje domače glasbene ustvarjalnosti, predvsem pa pedagoško delo in glasbeno izobraževanje mladih. Če zadnjo točko tega programa ponazorimo z nekaterimi podatki, veljavnimi za pravkar končano šolsko leto, dobimo vsaj približno podobo kar mogočne kultumo-izobraževalne inštitucije z razvejano dejavnostjo na vsem ozemlju Furlanije-Julijske krajine, kjer živi slovenska narodnostna skupnost, se pravi od Milj pa tja do Ukev v Kanalski dolini. V štirih šolskih središčih (Trst, Gorica, Špeter, Uk-ve) in še v desetih podružnicah v večjih slovenskih krajih na Tržaškem in Goriškem je v minulem šolskem letu 66 stalnih profesorjev in sodelavcev skrbelo za glasbeno vzgojo več kot šeststo gojencev.
Tri priložnosti preverjanja
Najmočnejše šolsko središče je seveda tržaško, kjer je v minulem šolskem letu 46 profesorjev in sodelavcev poučevalo po učnem načrtu, veljavnem za italijanske javne glasbene šole, 416 gojencev in ki tudi lahko popelje gojenca od pripravljalnice tja do akademske diplome. Pouk posameznih inštrumentov (vsega 13) in stranskih predmetov (teorija in solfeggio, harmonija, glasbena zgodovina) so
lani dopolnili še z razredom kompozicije; sicer pa v okviru šole delujejo še godalni orkester, dva harmonikarska ansambla in otroški, mladinski in dekliški pevski zbor, ki so na nedavnem skupnem javnem koncertu zbrali več kot 120 mladih glasov. V šolskem središču Glasbene matice v Gorici, ki je pred mesecem z akademijo gojencev proslavila 25-letnico ponovnega rojstva, ima pa sicer korenine v Pevskem in glasbenem društvu, ustanovljenem že leta 1900, je v šolskem letu 86/ 87 sedem profesorjev in sodelavcev poučevalo 83 gojencev, v precej mlajšem središču v Spetru v Slovenski Benečiji se je glasbeno šolalo 106 gojencev in za delo 11-članskega orkestra skrbelo 10 sodelavcev, v najmaljši šoli Glasbene matce v Ukvah v Kanalski dolini pa je troje sodelavk poučevalo 17 gojencev klavir, harmoniko ali kitaro.
Samo številke zlasti v umetnosti ne povedo veliko in množičnost ne zagotavlja samodejno tudi kakovosti. Toda glasbeno šolstvo Matice ima kar tri priložnosti za sprotno preverjanje kakovosti dela. Ena ji je pravzaprav vsiljena in bi se ji prav rada odpovedala, saj po svoje pomeni nezaupnico in tudi nekoliko žali poklicni ponos: kot zasebna šola mora namreč veljavnost svojega pouka potrjevati z izpiti gojencev na italijanskih državnih glasbenih šolah. Zato pa sta toliko prijetnejši in spodbudnejši priložnosti javni zaključni koncerti in sodelovanje posameznih gojencev ali ansamblov na raznih tekmovanjih v Italiji in tujini.
Samo gojenci Glasbene Matice v Trstu so letos poleg 19 ne povsem internih produkcij in še 16 zaključnih nastopov po podružnicah priredili od konca maja do srede junija še 7 javnih zaključnih akademij, ki so bile očitno dogodek za glasbeno navdušeni Trst, saj je bilo med poslušalci v luteranski cerkvi vselej tudi kar precej Italijanov. In še (nepopoln) seznam uspehov gojencev Matice na raznih tekmovanjih: harmonikarski ansambel Synt-hesis je zasedel prvo mesto na republiškem tekmovanju v Sloveniji in nato še na zveznem v Dubrovniku, lani novembra pa je bil na Srečanjih v Valjevu Kosta Abraševič nagrajen z zlatim kipcem; pianistka Beatrice Zonta je bila prva na tekmovanju sodobne glasbe v Stresi; kvintet harmonik je bil prvi na tekmovanju ob Gardskem jezeru; mladinski pevski zbor je na mednarodnem zborovskem tekmovanju v Celju dobil srebrno plaketo, spomladi pa je uspešno gostoval v Belgiji in na Nizozemskem . . .
Vse več italijanskih poslušalcev
Svojevrstna potrditev kakovosti šolanja pri Matici je tudi njena sposobnost samorepro-duciranja, če lahko tako čudno rečemo dejstvu, da se je večina sedanjih profesorjev in sodelavcev izšolala prav na Glasbeni matici. Hkrati pa se vrsta njenih nekdanjih gojencev uspešno uveljavlja na koncertnih odrih, kjer tudi ni nikakršne manjšinske solidarnosti ali prizanesljivosti.
Nekdanji in sedanji gojenci Glasbene matice so tako vse bolj dejavni - tudi zato, ker jih je vse več — v glasbenem in splošnem kulturnem življenju ob meji, še dejavnejša pa je sama Matica kot ustanova, ki se ob šolskem delu ukvarja tudi s prirejanjem koncertov. Zdaj je že tradicija, da priredi na leto 9 abonmajskih koncertov. Če so sezone že po naravi stvari boljše ali slabše, velja za sezono 86/87, da je
bila med najboljšimi in najbolj uspešnimi. V okviru abonmajskih koncertov je poleg vrste priznanih solistov in manjših zasedb dvakrat nastopil orkester Slovenske filharmonije, hkrati pa so bili prav abonmajski koncerti še ena priložnost za potrjevanje nekdanjih gojencev Matice. Tako je koncertiral Godalni kvartet Glasbene Matice, orkestru Camarta Labacensis je dirigiral Stojan Kuret, solist pa je bil kitarist Igor Starc, samostojni koncert pa je imel tudi Tržaški oktet, eden najuspešnejših vokalnih ansamblov (v pretekli sezoni 41 nastopov ali snemanj, od tega 11 v deželi, 17 v širši Italiji in 5 v Sloveniji), ki sicer deluje v okviru Glasbene matice. Poleg tega je Glasbena matica priredila še tri koncerte zunaj abonmaja in po osmih letih v sodelovanju s Slovenskim stalnim gledališčem spet pripeljala na oder tržaškega kulturnega doma tudi slovensko opero (mariborsko z Gorenjskim slavčkom). Prav koncertna dejavnost Glasbene matice, programsko namenjena predvsem slovenski narodnostni skupnosti, pa po malem, a vztrajno podira ogrado med manjšino in vsaj delom večinskega naroda, saj je na koncertih iz leta v leto več italijanskih poslušalcev.
»Obleka je postala pretesna,« je prejšnji teden nekdo dejal na občnem zboru Glasbene matice, ko je bilo treba ob naštevanju vse delavnosti in uspešnosti ustanove priznati, da ni vse tako rožnato, da so zagate hude in da je v nevarnosti normalen razvoj, mogoče pa 'tudi obstoj Matice. Pretesna obleka pa preprosto pomeni, da na vseh koncih zmanjkuje denarja in da tako podjetna Matica postaja vse težje breme za tisti del slovenske narodnostne skupnosti, ki ji s prispevki pomaga kriti kronične stomilijonske primanjkljaje (v lirah) navsezadnje pa tudi staršem nekaj pomeni šolnina, ki je v italijanski državni šoli ni. Hudo pa je, da edini krojač, ki bi lahko Matici urezal širšo obleko, ne kaže prave volje, da bi se lotil tega dela.
Glasbena matica je prvič zaprosila za status državne ali javne šole — za »publicizacijo«, kot temu pravijo — že pred 15 leti in taka zahteva je tudi v nekaterih osnutkih zakona o globalni zaščiti. Tod Rim ni tako radodaren, kot je bil nekoč cesarsko-kraljevi Dunaj, ki je pred prvo svetovno vojno Matici že po dobrih dveh letih obstoja priznal vse pravice javne šole, vključno s tisto, da dobi denar iz K. und K. blagajne.
Želja, da bi v Trstu nastal državni slovenski konzerva torij, bo verjetno še nekaj časa čakala na uresničitev kot tudi sam globalni zaščitni zakon. Toda šola Glasbene matice že po obstoječih zakonih in predpisih izpolnjuje pogoje za vsaj delno »publicizacijo« in tudi za kaj več kot samo simbolično denarno podporo za svojo koncertno dejavnost. Tako je torej vse odvisno samo od dobre (politične) volje tistih, ki odločajo. Zato naj bi vsaj do jeseni, ko bo že znano, kdo vlada v Rimu, Glasbena matica poskušala dobiti najširšo podporo vse slovenske narodnostne skupnosti in hkrati vseh tistih italijanskih sil, ki so vsaj za glasbeno samostojnost in ustvarjalnost manjšine, za novo odločnejšo akcijo, ki naj bi jo tako ali drugače rešila bremena »zasebni-štva«, ne da bi se hkrati morala odpovedati svoji pomembni samostojni vlogi v slovenski narodnostni skupnosti in tudi v širšem italijanskem okolju, ki ga s svojo dejavnostjo pridno bogati in pestri.
MIRO POČ
DEVETDESETLETNICA TONČKE KOSOVELOVE
»Bili smo bolni
od lepega«
S kozarcem kraškega terana, tistega najbolj pristnega, iz Tomaja, iz Kosovelovega vinograda, zadaj za domačijo, v bregu, smo ta teden nazdravili ob devetdesetletnici Tončke Kosovelove, sestre pesnika Srečka Kosovela. To se je zgodilo v Ljubljani, v hiši pokojnega starejšega brata Staneta, prav tako literata, o čemer je pričala bogata knjižnica mnogih prvih izdaj slovenskih pisateljev, med njimi Cankarjevih rokopisov.
Preko rokopisov pa je zrl s polmračnega platna prav tako že pokojnega slikarja Grabarja, moža mlajše sestre Karmele, pianistke, oča-lasti deški Srečkov portret.
Kljub visoki starosti je bila Tončka v rdečem dirndlu s stisnjenim životcem in ogrlico za vratom videti povsem mladostna. Med živahnim govorjenjem se je tu pa tam le popihljala s starinsko pahljačo. Ko so v prvi svetovni vojni tik za fronto glasbeno izšolani avstrijski oficirji — tudi Slovenci ali Čehi med njimi — zaslišali v hiši vaškega učitelja klavir, na katerem so prebirale tipke ljubke domače gospi-ce, so v zahvalo za to kavalirsko prinesli iz Trsta tudi kako darilce. »Ta pahljača je še od tedaj!«
Ko se je zahvalila za poklon, da tudi zdaj ne kaže let, je nadrobila, češ da že tri tedne proslavlja to devetdesetletnico in da je dobila na kupe čestitk. »Prva je pa prišla z univerze ali cekaja«, mi je pokazala pismo, v katerem sem prebral vrsto kulturnih misli dr. Matjaža Kmecla: »Vse najboljše za vaš rojstni dan, ki ga pač ne dočaka prav vsak Slovenec . . . Koliko dobrega ste s svojim tihim, vztrajnim in zvestim delovanjem napravili za našo slovensko kulturo in zavest.. .«
Pokazala mi je novo razglednico s sliko Tomaja, domačo hišo in Srečkovim portretom ob letnicah 1904—1926. Tončka je živahno pripovedovala predvsem to, da so dobili zdaj v Tomaju končno razglednice, ki jih je na pol založila sama, na pol pa župnišče. »Ves čas sem vztrajala, da naj bi na razglednici natisnili tudi kakšen kratek Srečkov verz, zlasti izmed onih, ki govorijo o Krasu, pa konec koncev iz tega ni bilo nič. »Katera bratova
pesem ji je sicer najbolj pri srcu, se ni mogla odločiti. Toda ob letnicah 1904—1926, se je žalobno zavrtala misel: Le kako, da je moral Srečko umreti tako mlad?
»Srečko, veste, ni bil v bistvu nikoli bolan! To, da je umrl za jetiko, so si izmislili, ker se je že udomačilo mnenje, češ da mladi pesniki umirajo zaradi jetike. Bil pa je Srečko zelo mil otrok. Bilo nas je pet otrok, a on je živel najbolj izven doma. In tuje študiral, vedno je študiral, bil je podhranjen, saj veste, bila je
Videla je dve vojni, veliko ruja, ki je rdel na Krasu. »Doživela sem staro Avstrijo, Italijo in nekdanjo Jugoslavijo. Najhujše je bilo pod fašizmom. Še zdaj vidim, kako so v Trstu na tramvajski postaji pretepali dva moža, samo zato, ker sta spregovorila po slovensko.«
vojna in vsega je manjkalo v družini. Ni bila bolezen, manjkala sta mu pa kruh in polenta! Pozneje so ga navidez podpirale narodne dame, med njimi tudi neka Maša Grom iz Sežane, a to bolj zaradi sebe, kot da bi res pomagale njemu. Pa tudi sicer takrat nismo tako pazili na zdravje in Srečko je hodil naokrog s prehladom in mrzlico. Tako je prišlo tudi do tega, da je v takem stanju predaval v Trbovljah, da je nazaj grede zamudil vlak, se do kraja premrazil in umrl od vnetja možganske mrene.«
Natanko se je Tončka spominjala bratovega pogreba pred več kot 60 leti: »Bilo je dosti
ljudi. Iz Ljubljane so prišli tudi štirje fantje, med njimi Bratko Kreft, in prinesli slovensko trobojnico. Čeprav je bila tod Italija, so po govorih s to zastavo pokrili Srečkovo rakev v grobu. V Tomaju sicer nismo imeli fašistov, toda v trgovini mi je že dan za tem trgovka izzivajoče rekla: Sliši se, da bodo vaš grob spet odprli? - Zakaj? - Zato ker ste vanj položili jugoslovansko zastavo! je rekla ona, jaz pa: Veste, Srečko je bil jugoslovanski državljan in nismo položili v grob samo ene zastave, ampak kar več zastav! To je očitno tudi povedala edinemu fašistu v kraju in ta se je s tem očitno zadovoljil.«
Oče Kosovel, čeravno samo učitelj na vasi, je imel, kot se je spominjala Tončka, velik ugled. Italijanski oblastniki v Sežani so si močno prizadevali, da bi tudi tod dobili pristaše za fašizem, baje razen župana v Tomaju fašistov ni bilo. Nasprotno pa je oče s svojo narodno zavedno vzgojo razvijal mlade, kot sta bila Pahor in Hreščak v Sežani; v skromno hišo Kosovelovih v Tomaju pa so tudi še pozneje zahajali kulturniki, kot so bili Josip Ribičič, brata Pahor in brata Širok, pa Breda Šček, Marij Kogoj ali Josip Vidmar. »No, Vidmar je prišel ravno tedaj, ko me ni bilo doma, ker sem šla s Srečkovimi izmerami temperature k zdravniku v Trstu.« Oče Kosovel je bil v boju za narodni obstoj oster kot nož: »Vedno nas je učil, češ da ne smemo dopustiti, da bi postali tnalo, na katerem bodo tujci drva sekali!«
naravnost zaverovani v vse lepo. »Bili smo bolni od lepega. In ta žeja po lepem, povezana z voljo po napredku, po življenju morda danes mladini nekoliko manjka,« je menila Tončka, ki pa zna biti tudi zelo praktična, saj je po vojni vodila vrsto kuharskih tečajev v Dutovljah, Divači in Tomaju, delala je tudi v zavarovalnici. Pozneje pa je z izjemno ljubeznijo mnogim generacijam šolskih otrok, ki so prišli v Kosovelovo domačijo, razlagala življenje in delo svojega brata.
In je še rekla: »Včasih smo dobili od kake tete ali strica kako kronico za to, da bi si kupili kruh ob desetih dopoldne. Pa smo to hranili, da smo kupili materi darilce za god. Spominjam se tudi, kako smo nekoč šli Srečko, Anica in jaz po mestu in smo v izložbi zagledali čudovita jabolka. Vstopili smo in vprašali za ceno. Čeprav so nas jabolka mikala, se nismo mogli odločiti za nakup. Ko pa smo v naslednji trgovini zagledali v izložbi Beethovnovo posmrtno masko, smo vstopili in jo, ne glede na ceno, kupili.«
Videla je dve vojni, veliko ruja, ki je rdel na Krasu. »Doživela sem staro Avstrijo, Italijo in nekdanjo Jugoslavijo. Najhujše je bilo pod fašizmom. Še zdaj vidim, kako so v Trstu na tramvajski postaji pretepali dva moža, samo zato, ker sta spregovorila po slovensko.«
»Slovenec sem« je bila prva pesem, ki so jo Tončki Kosovel za njeno devetdesetletnico prišli pod okno te dni zapet vrli pevci moškega zbora iz Divače pod vodstvom Edija Ra-ceta.
Na Krasu ležijo kamni in stojijo ljudje.
BOGDAN POGAČNIK
KASSELSKA DOCUMENTA 8
Nova moderna po (likovni) postmoderni
Gotovo niso napačne tiste najsplošnejše opredelitve Documente 8, največje razstave sedanje likovne umetnosti v svetu, ki vidijo njeno posebnost v prehodu od strukture k metafori, od zaznave k spominjanju, od individualnega izkustva telesa k zavesti o okolju, od individua k družbi, od čiste avtonomije k uspelim povezavam avtonomnosti in uporabnosti ter od čistosti žanrov k večmedijskim projektom, kot je v svoji interpretaciji razstave poudaril tudi njen umetniški vodja Manfred Schnecken-burger.
Vendar pa ta opis kar preveč usmerja k zavesti o nekakšni totalni zamenjavi ustvarjalne paradigme na likovnem področju, ki naj bi jo registrirala ta razstava. Documenta 8 kot muzej, antologija in trg novega, zbranega iz vrhunske likovne produkcije zadnjih nekaj let? Nikakor. Uvodoma omenjene opredelji-tve so sicer točne, vendar pa je tista točka, na katero se letošnja razstava tudi nanaša, prav tradicija te inštitucije same, ki si je v svojem 32-letnem razvoju že izoblikovala svoj profil. Documento 8 namreč lahko opredelimo glede na Documenti 7 in 6, močan pečat pa ji dajeta tudi selektorsko avtorstvo umetniškega vodje Schneckenburgerja (skupaj s skupino svetovalcev) in navsezanje tudi sama kasselska likovna prizorišča. Takšna razstava je namreč možna samo v Kasslu z izjemno zanimivo mestno topografijo, povezano z umetelnimi prizorišči nad Fuldo: baročnim mestnim parkom Karlova loka, poznobaročnim vrtnim gradom Orangerija, starim kasselskim Notranjim mestom in klasicističnim muzejem Fridericianum.
Če skušamo ugledati jedro letošnje documente glede na prejšnji dve, potem lahko opazimo zanimivo opredeljevanje do njiju, ob hkratnem poudarjanju predvsem tistih del, ki skušajo ponovno graditi mostove do vsakdanjosti in zatorej najširše publike, tako rekoč do slehernika. Documenta 8 je bližja šesti in povsem nasprotna sedmi. Šesta documenta (1977. leta) je namreč prvič vključila kot integralne dele razstave fotografijo, film in video, poudarjeno se je osredotočila na raziskave oblik, demonstracijo materialov in samorefleksijo medijev. Sedma documenta pa je bila vsa pod vtisom takratnega razcveta novega ekspresivnega slikarstva od nove po-
dobe do novega ekspresionizma. Sedanja osma documenta se usmerja k novi antropološki kompleksnosti umetnosti, ki je povezana tako z novim tipom percepcije sedanjega človeka (narašča pomen taktilne percepcije, povezane z inervacijo, ki jo vzbuja delo z orodji medijskih tehnologij), kot tudi z radikalnim odpiranjem žanrov in njihovim sodelovanjem. Tu gre predvsem za povezave kiparstva z arhitekturo in designom, slikarstva z novomedijskimi podobami in performanca z gledališčem.
Razširjen in kompleksen pojem likovnosti
Umetniškega vodjo Scneckenburgerja zanima na Documenti 8 predvsem tisto, kar ni samo dvodimenzionalna, enoravninska slika, vendar pa ima kakršnokoli zvezo z likovnim izrazom. Že če gre za sliko relief s kombinacijo objektivnih tridimenzionalnih elementov, mu je stvar videti bližja in relevantnejša. V ospredju so zato instalacije, ambienti in objekti, ki odgovarjajo na velike teme sedanjosti, ugledane pod optiko nove modernosti. To so dela, ki so postavljena predvsem v muzeju Fridericianum, medtem ko se zanimive, domačne, nič nevarne in vsakdanje umetniške stvari, oblikovane na meji umetnosti, arhitekture in designa pojavljajo v gradu Orangerija. Ko omenjamo obe poglavitni prizorišči, naj opozorimo še na letošnjo novost, in sicer posebno videoteko in avdioteko ob muzeju Fridericianum.
Kritična moderna proti postmoderni
In katere umetnike je Scneckenburger (ob sodelovanju skupine svetovalcev in področnih selektorjev) povabil v letošnji likovni Kassel? Med velikimi, tako rekoč že legendarnimi imeni so to Beuys, Kiefer in Paik, slednji že z umetnino, posvečeno Beuysu — z video instalacijo, sestavljeno iz 48 monitorjev, Beuys-Voice z zapleteno členjenimi programi različnih posnetkov Beuvsovih umetniških akcij. Toda legendarna imena niso tista, ki bi bila najbolj značilna za likovni izraz nove moderne kot družbenokritičnega projekta, ki ga je Lothar Romam (v katalogu) označil s sintagmo »moderna po postmoderni«, v igri teoretskih razprav o likovni umetnosti ob koncu 80. let pa je tudi opredelitev »umetnost po Beuysu in ob Baselitzu«. Izhodiščna točka teh razmišljanj je v spoznanju, da je ob koncu 80. let in po neuspehu konformističnega postmodernizma (Edward F. Fry ga naravnost zmerja v svoji razpravi, objavljeni v katalogu, s »kapitalističnim socialističnim realizmom iz Reaganovega obdobja«) že povsem preživela umetniška težnja po avto-nomizaciji in purizmu medijev.
Iz modernizma, osredotočenega na osebnostno problematiko in hermetični izraz, se mora zato umetnost usmeriti v javnost, in to s kritičnim impulzom, ki povezuje na nov način kritični mimezis 19. stoletja z refleksivno dediščino klasičnih avantgard 20. stoletja. Cilj je vstop umetnosti v nek svet onstran fetišizirane avtonomne subjektivnosti, ki ni več togo ločen na umetnost in življenje. Humano jedro, ki ga odkrivajo likovniki po postmoderni, kot so Morris, Holzer, Longo, Finlay, Golub in Jaar, ni po besedah E. F. Fryja v mitu in zablodi »velikega« temveč samo v svobodi, skupnosti in odgovornosti. Filozofski pogled na novo modernost je (zopet) povezan s kritično teorijo družbe in
predvsem s Habermasovimi prispevki in ne (več) z Lyotardovimi in Baudrillardovimi teoretskimi nastavki za teorijo o postmoderni. Seveda pa se vsi teoretiki nove modernosti zavedajo zablod lažnega populizma, torej naivne socializacije umetnosti: pot k družbenemu se zato skuša ustvariti le ob upoštevanju posebnosti umetniškega in celo poudarjeni afirmaciji estetskega (kot čutno dopadljivega). Le vrhunska, kakovostna umetnost, bleščeča v svojem kodu in izrabi materialov, se lahko odpravi na to negotovo potovanje k današnjemu posamezniku . . .
Domačne in zanimive umetnine
Opozorilo na nekatere zanimive umetnine Documente 8 začnimo z ugotovitvijo, da je zanje značilen skrajni pluralizem modernističnih postopkov in oblik, divje kombiniranje žanrov ter težak koncept ambientalnih in instalacijskih del. Most med umetnostjo in družbo se gradi ob upoštevanju posebnosti in celo avtoritarnosti umetniškega; gre za po-družbljanje, ki ohranja nivo in avtoriteto estetskega. Pluralizem oblik se tudi ne izteče v nekakšni vseenosti, temveč v konkurenčnosti in konfrontaciji. Privlačna oblika za vstop iz umetniške zasebnosti v javnost pa je tudi performance (kot socialna metafora) in video monitor kot del številnih video in avdio instalacij .
Med zanimivimi umetninami naj opozorimo ha Roberta Longa Zaljubljene stroje, Gi-useppa Penoneja Pokrajino z osmimi posajenimi kretnjami, instalacijo poraščenega jezu Nikolausa Langa Obrnjen zoper sebe in druge, Roberta Morrisa zapleteno večravninsko sliko Brez naslova, z bodečo žico ograjen ambient Terryja Allena Kitajska noč, video instalacijo, sestavljeno iz 26 monitorjev Marie Lo Lafontaine, Alfreda Jaara delo 1 + 1 + 1, veliko plakatno in objektno instalacijo na Zahodu živečih ruskih likovnikov Komarja in Melamida Yalta — Moskovska zima, utesnjujoče Spirale Richarda Serre (mimogrede, jeklena instalacija tega svetovnega mojstra, ki je te dni na ogled v Miinstru, je stala kar 900.000 mark), Vrt naslade Alberta Hiena, Gerharda Merza delo Zmaga sonca in Otomano Scotta Burtona.
Med »domačnimi« umetninami, razstavljene so v Orangeriji, pa naj opozorimo na designi-rano delo Ettora Sottassa Poglej se uokvirjenega kot normalna slika, instalacijo štirih osrednjih avtomobilskih profilov Richarda Baquija z imenom Amore mio, Liz Magor Kraljevski okras, Shigeka Kubota instalacija Niagarski slapovi (iz devetih monitorjev z različnimi video programi pred katerimi veristično dežuje v bazen), Buky Svvartzovo delo Relais Stations (pravcati paviljon iz lesene konstrukcije in z dvema stolpoma s po sedmimi monitorji, na katerih se lahko vidijo gledalci kadar stopijo pred ogledala v središču ambienta). Potem je tukaj delo Charlesa Moora Sedem mest Cibole s kičastimi, baročno izrezljanimi maketami mestnih palač z življenjem v njih. Gre za skupino na nekakšne oltaije nameščenih objektov, ki spominjajo na Van VValkenborgovo sliko Babilonski stolp (iz 1595. leta). Fantastična raba designa je značilna za dela Denisa Santechiara, Os-carja Tusquetsa in Andreasa Brandolonija; njihova dela so ambienti z vazami, stoli, roboti, računalniki in knjižnimi omarami, oblikovanimi z nespornimi estetskimi ambicijami.
Skupni imenovalec teh zanimivih del in, zakaj ne. tudi zabavnih (mimogrede, za koncept te razstave je tudi značilno, da združuje zabavno in resno likovno umetnost, če smemo tudi pri tej umetnosti uporabiti to delitev, sicer povsem običajno pri glasbi in literaturi) je, da poudarjajo ambientalnost in povezovanje različnih medijev, še posebno videa in kiparstva. Videti je, kot da poteka svojevrstna pot iz avtonomične čistosti žanrov in ezoteričnosti k družbenemu in javnemu (vrsto zanimivih del je postavljenih tudi v mestu in bližnjih parkih, na primer umetnine lana Hamiltona Finlaya, Klausa Kumrova in Scotta Burtona) prav preko video monitorja oziroma TV zaslona kot zanimive naprave, ki očitno kar se da udomačuje. Enoravninskih, dvodimenzionalnih slik tako rekoč ni, postale so premalo za sedanji model kompleksne, celostne umetnine, ki združuje slikarstvo in kipartstvo, design in arhitekturo ter avdio in video reprodukcije.
Nedvomno je torej značilnost likovne umetnosti 80. let sodelovanje scenskih ambientov in videa. Video instalacija je tipična umetnost sedanjega časa ali vsaj del širše koncipiranega ambientalnega dela. Opozorimo naj še na kakovostno, elitno izdelavo in dodelavo, ki je nujna pri teh delih. Reven likovnik, tudi če kar žari od idej, nima tu kaj početi. V koncept teh del pa je programiran tudi obiskovalec gledalec, ki se mora »naseliti« v njihovi bližini in zasesti njihove prostore. In v igri njegove recepcije nista le vid in sluh, tem več tudi (o)tip, torej taktilni moment. Tudi obiskovalec sodi v »ospredje« teh umetnin, ki so bolj transparentne za strukturirano »bližino« kot pa za nekakšno transcendentalno »daljino«. To, kar sedaj vidiš, slišiš in tipaš, in sredi česar se torej nahajaš, je »ta umetnina« in ne nekaj še posebnega »zadaj« — je nekakš-
no nenapisano geslo za ustrezno percepcijo teh del.
Brez deleža v modernistični tekmi fetišiziranih novosti
Documenta 8 torej (kar nekam akademsko in elitno) uzakonja ambientalno multimedialno umetnino (poznih) 80. let. Ob tej apologiji tega razširjenega koncepta likovnosti skuša razviti tudi teorijo nove (likovne) modernosti, ki pa je še premalo dodelana in komaj kaj manj jasna in razumljiva od eklektičnih pojmovanj, lastnih teorijam o postmodernizmu. Dela na Documenti 8 so torej zanimiva in domačna, čeprav v marsičem skromna, povprečna in nič izredna glede na kriterij novega. Zgodovina medijske umetnosti (od digitalnega videa preko laserja kot umetnosti do holografije) pozna že najmanj dve desetletji zanimivejša in tehnološko inovativnejša dela od tistih, postavljenih na tej razstavi. Vrsto umetnikov, zastopanih na njej, bremeni tudi velik kompleks neoavantgarde 60. let, ki je tudi že uresničila dovolj zanimive, domače in kibernetizirane ambiente.
Brez dvoma so Tinguellyjevi kinetični objekti zanimivejši od Baquilovega dela Amore mio, in če primerjamo Hansa Haackerja instalacijo Kontinuiteta (sestavljena je iz tridimenzionalne adaptacije simbola nemških bank, vrteče se neonske Mercedesove zvezde, svetlobnih omar z velikimi diapozitivi, fotopano-jev v pozlačenih okvirjih in šestih lovorjevih dreves) z Beuysovo instalacijo Črpalka medu na delovnem mestu, postavljeno na Documenti 6, lahko prej govorimo o degresiji kot pa o kakem posebnem napredku.
Ali pa tudi ne! Documenta 8 nedvomno, kljub svoji konceptualni (v katalogu dovolj
eksplicitni) alergiji na teorije postmoderne, uveljavlja prav postmoderno celostno umetnino, osvobojeno kompleksa novega in racionalne gosposke logike evropske umetnostne moderne. Bleščeče ponovno afirmira estetsko kot tisto, kar prijetno učinkuje na čute in s tem zopet odpira problematiko t.i. fenomenologije estetskega ugodja. Ta premik tudi aktualizira filozofsko estetiko in njen govor. Seveda pa bo kljub vsemu obiskovalec, vajen spektakelskih presenečenj, pogrešal tudi ogromne in atraktivne umetnine, ki so dajale pečat nekaj prejšnjim documentam. Nikakršnih velikih laserskih svetlobnih skulptur ni. prav tako je že kar pozabljena zvrst Christo-vih »landart instalacij«, v zadnjem letu pa sta umrla tudi Andy Warhol in Joseph Beuys. Slednji je, na to moramo vsekakor opozoriti, posthumno dovolj prisoten tudi na tej razstavi, potem ko je s svojimi instalacijami dajal pečat petim predhodnim documentam, od tretje dalje.
Tokrat je na ogled Beuysovo delo Bliskovit zamah s svetlobnim snopom po jelenu, 12. junij, dan otvoritve Documente 8, pa je bil tudi dan dokončanja njegove velikopotezne akcije — posaditve 7000 hrastov. Zadnje drevesce je na Friedrichovem trgu v Kasslu zasadila njegova vdova. »Nevidna skulptura, k idejnemu sklopu razširjenega pojma umetnosti« pa je naslov Beuysovemu delu posvečenega poletnega znanstvenega srečanja v okviru Svobodne mednarodne univerze, ki poteka v muzeju Ottoneum. Moto srečanja je Beuysova misel »Kot človeka še ni, temveč mora šele nastati, tako mora tudi umetnost šele nastati, kajti ni je še.«
Drzna, predvsem pa zanimiva misel ob toliko umetninah in umetniških svetovih.
JANEZ STREHOVEC
S POTI PO BELORUSIJI
Na ulici desno je prva
zasebna kavarna
Droban, a večkrat siten dežek občasno naredi prostor nalivu, ta pa kratkim premorom brez dežja. Sobota, dvajset, trideset kilometrov proč od mesta Brest, ki je kot Brest — Litovsk 1918. leta prišel v zgodovino z leninskim podpisom miru med novo, šibko, od državljanskih vojn rahljano državo in Nemčijo pred razpadom, in drugič tistih nekaj dni po zori 22. junija 1941, s tragičnim brezumjem hrabrih branilcev trdnjave.
Smo sredi namočenih in razmočenih kolhoz-nih in sovhoznih in agrokombinatskih polj, ki največkrat segajo do (oblačnega) obzorja. Na območju novorojenca v sovjetski kmetijski politiki smo, agrokombinata Zahodni Bug (Bug je reka). Njegova rojstna letnica je 1. april iy87, sodi med prvence nove politike Gorbačova na vasi, povezave kolhozne, sov-hozne in zasebne (kolikor je je na ohišnicah), pridelave v kolikor toliko samostojna podjetja. Ta naj bi se izvila iz nekajdesetletne podrejenosti raznoraznim ministrstvom republiškega in posredno zveznega ranga, despot-stvu gosplana, vsemogočnega državnega načrtovanja od zgoraj, po strogi hierarhični lestvici, na kateri je imel tisti na nižjem klinu (doslej) zmerom manj besede od onega na klinu više; in še ima.
A preden rečemo besedo ali dve o postopnem, napornem, obotavljivem slovesu od polstoletne prakse, najprej nekaj osebnih, nujno nepopolnih, neogibno subjektivnih vtisov ob nekaj pogovorih v nekaj obratih (podjetjih) novega agrokombinata Zahodni Bug.
Občasni korektiv teh osebnih vtisov na srečanjih s kmetijskimi voditelji je star malodane dve desetletji: leta 1967 sem bil 14 dni na novinarskem obisku v Ukrajini, sosednji republiki Belorusije. Bilo je slaba tri leta po prihodu Hruščova, ki v sodobnem sovjetskem zgodovinopisju in publicistiki še ni bil deležen nedvoumne sodbe, ki je po svoje zamolčevani generalni sekretar partije, bilo je v prvih letih vladanja njegovega naslednika Brežnjeva, ki je bil nedavno posthumno deležen v Pravdi precej bridkih besed. Tedaj, na Ukrajini, je bilo čutiti ozračje negotovosti, kako in kam naprej, pa tudi, kako in kaj storiti z Josifom Visarionovičem, ki mu je Hruščov na 20. kongresu odvzel domala vsa cesarjeva oblačila. Na vasi, v kolhozih, je bilo še vse po starem, od pičlih ohišnic do pičlih odnosov pri kmetovanju. Če spomin ne vara, so bile izjave takrat obotavljive, bodisi bolj ali manj propagandistično patetične, bodisi zavite v plansko latovščino, ki ne operira z absolutnimi številkami, marveč le z odstotnim preseganjem skrivnostnih planskih postavk.
Nadih prehodnosti
Tokrat, v Brestu je bilo precej drugače; po dveh desetletjih je že čas. Sobesedniki so bili praviloma stvarni v besedah, leporečja je bilo malo ali nič. Pač pa več podatkov, opozoril, da so v marsičem komajda na začetku. In nobenih optimističnih napovedi, daje zmaga že v dosegu roke.
Vzemimo glavnega inženirja mlekarne agrokombinata, na žalost nezapisanega priimka in imena. Postaven tršat, nekako po kmečko prepihan v obraz. Menežer, ki ne reče nobene odvečne besede v slavo nove politike finančne in siceršnje (večje) samostojnosti podjetij. Niso več »pod ministrstvom«, marveč v pristojnosti novih, nekako polvladnih teles v kmetijstvu. Mleko daje domala dve tretjini vrednosti proizvodnje, ostalo so mlečni izdelki, od smetane in skute od namazov in pol-mehkih sirov; v celem 44 izdelkov. Presežke, ki jih ne morejo prodati v Brestu in okolici, so doslej z odobritvijo pristojnega ministrstva prodajali v druge republike, v Ukrajino, celo v daljni Kazahstan. Mleko odkupujejo v glavnem od kolhozov, po 32 do 36 kopejk liter. V prodaji — s 3,2% maščobe — je po 24 kopejk. Kdo plača razliko? Država. Prodajna cena ie nekako nenormalna: pol litra mineralne vode stane v trgovini 10, pol litra mleka komaj dve kopejki več.
V odgovorih na vprašanja je nadih prehodnosti, novega sistema v črki, starega v praksi. Sami bi že šli na izdelavo novih proizvodov, a se še ne da. — Teoretično sta samofinancira-
nie, samostojnost podjetja rešena, praktičr še ne. — Pravno je že vse v redu, v življen še ne. - Ni še dovoljeno. - Nimamo lastn’ ga prevoza, ni denarja za tovornjake, pa tu< tovornjake hladilnike težko dobiš. — Odkuj na cena mleka ne krije proizvodnih stroške kolhozov. — Začeli so z lastnimi prodajaln; mi, kombinat tod prodaja mleko in mlečr izdelke. - Odprto je vprašanje, kako sam< stojno določiti cene novih izdelkov. — Mie* nost krav ni visoka, pod 4000 litrov na krav letno. Štiri tisoč litrov je komaj planski cilj 2 leto 1990. Skratka, sklene sobesednik: S stem po novem imamo, a še ni izdelan.
Po ogledu mlekamiških obratov še pokušina za gosta, dva novinarja Dela. Raznovrstni izdelki -- razen enega — so v embalaži iz povoščenega papirja, potiskani v bledobnih barvah. Izjema je plastična posodica s skuto, zaprto z aluminijasto folijo s prikupnim dizajnom. »To smo dobili iz Avstrije. Z domačo embalažo so križi ne le zaradi tiska, marveč tudi zato, ker moraš vnaprej naročiti po pol milijona izvodov, na kvaliteto^tiska in dobavni rok pa ne moreš vplivati. Še ne.«
Še ne — to je bil kasneje še večkrat izraženi refren. Brez propagandistične patetike, z zmernim, opreznim optimizmom. Kakor da so sobesedniki pritrjevali svarilu beloruskega pisatelja Markoviča, objavljenem ondan v anketi Izvestij pred 70-letnico oktobrske revolucije: pazimo se, da v predprazničnem
času ne bi z votlim patosom prekrili, zamolčali naše križe in težave, pozabili na tegobno iskanje izhoda iz njih.
Volge peljejo na novo postajo razgledne poti po agrokombinatu. Tople grede. Večidel steklene, nekaj jih je v plastični foliji. Vmes ob mokrotni cesti kažipoti: Vrnik, Bedulja, Tu-hiniči, Visoko, Žabinka, Ostromečevo. V avtu zvemo nekaj splošnih podatkov o kmetijstvu brestske oblasti, pokrajine z 1,2 milijona prebivalcev. Kolhozov kakih 400, sovhozov precej manj, na 15, 20 kolhozov pride en sovhoz. Žitnih polj je 400.000 hektarov. Pridelek 30 stotov na hektar, po planu naj bi leta 1990 dosegli 40 stotov. »V beloruski republiki smo pobudniki akcije, da bi krave povprečno dajale po 4000 litrov mleka na leto.«
Kasneje neki drugi domačin načne staro rano kolhoznega kmetijstva. Težave s pridelavo krme. Zlasti še na ohišnicah. To da se vleče še iz časov Hruščova. Z (močno) subvencioniranim kruhom krmijo prašiče. Mladi bežijo s polj v mesta.
Glavni agronom Aleksander Barski, v karirasti flanelasti srajci z zavihanimi, rokavi, kaže pod strop: sadike paradižnikov segajo malone tri metre visoko. »Naš, domači, ruski hibrid,« razlaga. »Po planu naj bi pridelali 120 ton na hektar, mi dosegamo 145 ton. Na kvadratnem metru naberemo po 12 kil paradižnika, po 22 kil kumar.«
rubljev mesečno. Skozi hodnik pridemo v preddverje vrtca. Domači umetniki so iz lipo-vine izrezljali ptičje — cvetlične motive za na zid, na tleh so preproge, zadnja stena je steklena. Skoznjo vidiš kakih osem metrov dolg bazen za otroke. Zgoraj so spalnice, v jedilnici skupina otrok kosi: zrezek iz mletega mesa, ajdova kaša, mleko, sadni kruh. Na dvorišču vrtca dve zastekleni lopi za igro v slabem vremenu. Pri vhodu naprave za igro in plezanje. Len krokodil, lesena lokomotiva z vagončki. »Delo domačih mojstrov,« razloži partijski sekretar.
Da bi bilo obilo kruha in soli
Kosilo tudi za goste in gostitelje. V menzi ostromečevske farme (»Deset tisoč bikcev redimo«). Ob vhodu v lokal po belobeloru-sko z umetelnimi črkami zapisan rek: »Usja-go davoli i hleba i soli« — vsakomur obilo i kruha i soli. Glavni del menze: strežni pult, mize in stoli, bife. Posebna soba, kjer nam postrežejo, je sicer za zaposlene z dietno hrano, pravijo.
Pijača je, kot uradno tod vsepovsodi, v znamenju striktnega spoštovanja zakona. Ve se, kateri zakon je pisan z velikimi črkami: tisti abstinentski, antialkoholični, del velikanske kampanje zoper pijanstvo. Postrežejo torej s kumisom, kobiljim mlekom, sadnimi sokovi, slatino.
Kako je s cenami, rentabilnostjo? To je sezonska zelenjava, cena bo kmalu padla. Paradižnike odkupuje državna trgovina po 1,70 rublja kilo. Nekdo za mano polglasno pripomni:
»Stroški pridelave pa. .. Ni da bi govoril.« Sledi debata domačinov o vnuku Leva Tolstoja, ki da živi v Italiji, ki bi jim moral biti vzor pri pridelavi mleka in zelenjave.
(
Oaza, nekakšna izjemna resničnost
Spet v volgo, Ostromečevu naproti. Kaj je to: oaza sredi pretežno lesenih hiš, v Belorusiji resda od mojstrov rezbarjev največkrat lepo okrašenih, pa vendarle oaza, nekakšna drugačna resničnost. Koliko drugačna od siceršnje? To je bil edini kolhoz, ki sem ga videl, nobenega od preostalih 400 ne.
Oaza ali ne: Ostromečevo, sedež vaškega sovjeta, sedež kolhoza Spomin na Iljiča, je kakor iz škatlice vzeto mestece sredi polj. 1169 prebivalcev živi v novih, zidanih hišah v nadstropje, večidel z ravnimi strehami. Okoli hiš vrtovi, za vrtovi kurniki, svinjaki. Vrtovi skrbno obdelani: tu krompir, tam jagode, drugod solata. Nizke ograje. Veliko iz svetlega lesa izrezljanih okraskov. Pred hišami klopce. Stanovanja merijo po 45 kvadratnih metrov (tod v kvadraturo ne štejejo sanitarij, predsob, hodnikov, drugih pritiklin). Najnovejša vrsta-hiš ima poševne strehe, segajoče do tal.
Ceste v Ostromečevu so asfaltirne. Vas (ali vaško mestece) premore na glavnem križišču semafor. Sekretar patijskega komiteja Simon Mihajlovič Vnun nas sprejme v svoji pisarni, standardno po sovjetsko opremljeni. Na zidu velik Leninov portret. Velika pisalna miza, pod pravim kotom sejna miza s stoli. Na mizi šop s svinčnikom popisanih papirjev. V sobi je tudi mladi inštruktor z rajonskega komiteja. »Na sejo komiteja se pripravljamo.« Članov partije je 178 plus štirje kandidati.
Spodaj v preddverju imajo nekakšen informativni džuboks. Tipke, zraven katerih so zapisane rubrike: prebivalstvo, zaposleni, dohodek, čisti dohodek, delitev, strokovna izobrazba, plače itn. Pritiskam na gumbe, na vrtljivi osi pritrjeni kartoni s podatki se prikazujejo v okencu: 22 vasi, največ prebivalcev je v Ostromečevu, najmanjša vas šteje 32 duš. Zaposlenih je 1494, od tega mehanikov in traktoristov 173, šoferjev 104, živinorejcev 311, dijakov 115. Višjo izobrazbo ima 91 delavcev. Dobra tretjina zaposlenih je mlajših od 30 let, kar imajo za velik plus spričo starostnih tegob kolhoznih vasi. Plače. Nov karton s podatki: traktorist dobi mesečno povprečno 346 rubljev (sovjetski tečaj je 1000 dinarjev za rubelj), živinorejci, mlekarji 318, šoferji 233, zidarji 284, težaki 152 rubljev.
(Med enotedenskim obiskom v Belorusiji smo z domačini večkrat primerjali njihovo kupno moč z našo. Pri hrani in stanovanju, elektriki, plinski kurjavi so, kot kaže, gostitelji bili na boljšem, pri obleki in obutvi močno na slabšem (tako v ceni kot v kakovosti in izbiri), pri tehničnem blagu prav tako: novi barvnitelevizor stane do 750, lada »žiguli« in lada samara pa sta po 9500, volga 17.000 rubljev. »Proizvodna cena volge je pa 1800 rubljev,« je zagodrnjal slučajni znanec iz vrst tehnične inteligence.)
Pred šolo je ducat učencev pod nadzorstvom učiteljice plelo in okopavalo cvetlične gredice. Zraven je bil vrtec. Stavba ni več nova, a očitno dobro vzdrževana. V vrtcu je 144 otrok. Starši plačajo različno — od 7,50 do 16
Sekretar razlaga, kako da uspešno spodkopavajo religioznost. Seveda, vernost ni prepovedana. Toda v cerkev hodijo samo še nekateri starejši. Vendar bo več še treba storiti za družabno življenje: dolgčas je topla greda religioznosti. Zato kolhoznike vozijo na kulturne prireditve v Brest, na izlete v Moskvo, glasbeno šolo imajo, otroško športno šolo, moški pevski zbor je tretji najboljši v vsej oblasti. In tako »skušajo priti človeku v dušo«. In tako »zadnja tri leta ni bilo nove nobene cerkvene poroke.« In lani so tu, v tej menzi »imeli pet komsomolskih porok, brezalkoholnih.«
V Brestu pogovor z glavnim direktorjem kombinata Zahodni Bug, enega od pol ducata ali koliko agrokombinatov, ki jih snujejo v okviru »perestrojke«. Nikolaj Nikolajevič Ki-seljevič je kratek, stvaren. Z ljubljansko Emono so že podpisali protokol o sodelovanju, Emona naj bi predvsem posredovala »tehnologijo pri pridobivanju svinine.« Kombinat bi plačeval z blagom: konji, vodko, lanom, gobami, zdravilnimi zelišči in še čem. Promet z Emono naj bi bil vreden kakšnih šest milijonov rubljev. Prve stike so navezali tudi z neko dansko firmo. V agrokombinatu je 38 podjetij, 15.500 zaposlenih. Pridelava: žito, meso, mleko, mlečni izdelki, sadje in sočivje, presno, sušeno, konservirano, brezalkoholne in alkoholne pijače. »Skušamo
predelati vse, česar ne prodamo sveže. Izvoza še ni, med drugim naši pokrovčki ne ustrezajo mednarodnim standardom. Izvažali bomo tudi med, matični mleček, ribe.«
Kako po novem? »V prihodnje bomo morali zadoščati le dobavam v zvezne in republiške sklade, sami pa bomo lahko določali izbiro izdelkov, večidel sami določali cene, iskali dobavitelje in odjemalce. Prihodnje leto bodo cene že sproščene, določane bodo po povpraševanju na trgu. Računamo s 7 — 10 odstotki dobička.«
Zdaj pa boš, dragi bralec, (če zapišem v stilu kakšnega ruskega romana iz 19. stoletja) vprašal: kje pa je privatna kavarna?
V Brestu zaviješ z glavne avenije. Moskovska ulica imenovane, na desno. Ulica je zaprta za motorni promet. V njej je veliko trgovskih in nekaj manj gostinskih lokalov z velikimi napisi v čast sadnih sokov in sladoleda. Tod je tudi prva nekako polzasebna kooperativa, zadruga. V izložbi piše, da popravljajo okna, vrata, ključavnice, pleskajo in delajo še to in ono rokodelskega. Pa tudi: pomagajo in posredujejo pri prošnjah na uradne oblasti, poskrbijo za razna dovoljenja, tudi za listine za pot v na tuje. Čisto pri dnu piše, da so — ni jasno, kako — povezani z mestnim komunalnim podjetjem.
Malo naprej prva zasebna kavarna v Brestu — in daleč naokoli. Ura je sedem zvečer. Zapirajo. Sprva nas nočejo postreči. Kolega Tone podraži moža in ženo v lokalu, češ, kapitalizem se greste, pa ne znate imeti malo dlje odprto, ko pridejo gostje. Lokal je majhen, dobrih dvajset kvadratov, na zidu plakat z reklamo za Cinzano. Na pločniku štiri mize, Cinzana ne točijo. Pač pa postrežejo s turško, skuhano na razbeljenem pepelu. Prodajajo buterbrode, obložene kruhke, pirožke. Morda še kaj. Alkohola seve ne točijo. In niso kapitalistični, je zategnil lastnik (?), marveč državni. Pa vendar, čeprav so seve — ni znano kako in koliko — odvisni od dobav državnega podjetja, je to prva zasebna kavarna v Brestu. In ena prvih v vsej širni Sovjetski zvezi.
JOŽE ŠIRCELJ
MED AZIJSKIMI BEGUNCI
(3)
Na napačni
strani
meje
»Nikoli se ne pritožujejo. Vedno nosijo na ustnicah spokojen smehljaj. Toda vem, kako hudo jim je pri srcu. Jočejo ponoči, skrivaj. Izgubili so vse, dom, družino, prijatelje ... Zdaj nekateri izgubljajo še edino, kar jim je preostalo — upanje. Za seboj imajo temno preteklost, živijo v sivi sedanjosti, pred seboj vidijo le negotovo prihodnost.«
Tako mi je o Kampučijcih govoril Pierre Sa-vac, francoski misionar in starosta prostovoljcev na Tajskem, ki že osem let živi in trpi z njimi in gotovo dobro pozna njihovo življenje in njihovo budistično dušo. Najprej je živel z njimi v pragozdu na kampučijski strani meje, po hudi vietnamski ofenzivi pred tremi leti pa so pribežali čez mejo na Tajsko.
Dobila sva dovoljenje za obisk treh taborišč: Kao-I-Danga, Položaja 2 in Položaja 8. Pot do dovolilnice je bila zapletena: morala sva si preskrbeti kup potrdil, izpolniti formularje v petih kopijah in nato potrpežljivo čakati. Po treh tednih sva jo dobila in to šele potem, ko sva podpisala, da na lastno odgovornost odhajava v kampučijska begunska taborišča, le streljaj oddaljena od meje.
Konec lanskega leta so tajske oblasti že zaprle Kao-I-Dang. V tem sicer lepo urejenem taborišču s prostornimi hišami, z vrsto odličnih bolnišnic in osnovno šolo v vsakem sektorju,, toda obdanem z bodečo žico, z grozečimi stražarskimi stolpi in številnimi v črno oblečenimi stražarji, je v času najinega obiska okoli 25.000 Kampučijcev čakalo na preselitev v ZDA, Francijo ali kakšno drugo zahodno državo. Bilo je eno od treh begunskih centrov na Tajskem, za katere je skrbel Urad visokega komisarja ZN za begunce in kjer so imeli Kampučijci mednarodno priznan status begunca. Vsi drugi namreč živijo v tako imenovanih evakuacijskih centrih, nimajo statusa begunca in zato nikakršne pravice do izselitve v tretjo državo.
Begunci se znajdejo . . .
Položaj 2, ki je v severovzhodnem koncu le za slab kilometer oddaljen od Kampučije, je s
148.000	prebivalci takoj za Pnom Penom drugo največje kampučijsko mesto — resda na »napačni« strani meje — ter hkrati tudi drugo največje tajsko mesto, takoj za Bangkokom.
Naselje je ogromna vas, vrste bambusovih hišic se nizajo, kolikor daleč seže oko. Med skupaj stisnjenimi hišami je veliko vrtičkov s skrbno obdelanimi gredicami koruze, fižola in kumar. Vas sekajo široke, prašne ceste v pravilne četverokotnike — sektorje. Na cestah je živahno. Polno je pešcev, kolesarjev in kakih deset velikih modrih cistern z napisom UNBRO. Vsak dan namreč 128 cistern Organizacije ZN za obmejno pomoč pripelje vodo. Ravno tisti dan so delili tudi riž, po sedem kilogramov vsaki begunki za en teden. Dobivajo tudi koruzo, ribe in včasih malo zelenjave. Nekaj pridelajo na skromnih vrtičkih, nekaj riža zamenjajo za priboljške . . . Čeprav obiskovalci in prostovoljci ne smejo ničesar prinesti v taborišče in čeprav begunci ne smejo ven, se očitno kar dobro znajdejo. Ob glavni cesti na stojnicah prodajajo slaščice, zelene in nagnite pomaranče in doma zvarjeno pijačo.
»Skrbimo samo za civiliste,« mi razlaga prostovoljec UNBRO, »za ženske in otroke. Moški večinoma živijo kot borci v ločenih vojaških taboriščih in prihajajo sem samo na obisk, neoboroženi. Takrat seveda jedo begunski riž svoje družine . . . Javna skrivnost je, da veliko riža najde pot čez žico . . . Tajske oblasti zelo preganjajo črno borzo, mi pa zatiskamo oko, če se le da. Kakšna črna
Foto: Joco Žnidaršič
borza neki, čisto običajen svoboden trg! Vsakdo si pač skuša popestriti prehrano ali še kaj zaslužiti zraven.«
Razkažejo nama bonišnice, rehabilitacijski center za invalide, kulturni dom in osnovno šolo. V šoli naju hočejo peljati prav v vsak razred.
>>Saj veste, kako je,« se mi smehljaje opravičuje ravnatelj. »Otroci so tako veseli obi-
Z učenci se pozdravljam s kot v molitvi sklenjenimi rokami, tradicionalno kmersko gesto, malce se pogovarjamo po francosko ali angleško, pojasnjujem jim, od kod sem. V vsaki učilnici visi okorno narisan zemljevid, na katerem je Jugoslavija precej prevelika, meji pa naravnost s Sovjetsko zvezo!
V dvorani kulturnega centra se sredi vročega opoldneva gnete gledalcev, čeprav igralci šele vadijo za večerno predstavo.
»Vadimo tudi tradicionalne plese in te-kvon-do, preučujemo stare kmerske obrti, šivanje, popravljanje radijskih sprejemnikov . . .« mi našteva navdušen japonski prostovoljec. Njihov največji ponos je knjižnica. Vse knjige so sami prevedli in natisnili v taborišču.
Najbolj zanimivo je hoditi po naselju kar na slepo srečo in brez uradnega spremstva, zato pa s krdelom otrok, se pogovarjati s preprostimi ljudmi (žal jih veliko ne ve povedati več kot »hallo, mister«), se sprehajati med hišami in posedati na razmajani klopi ob kozarcu dobrega, toda mlačnega zvarka, ki ga starka pripravi v svoji potujoči štacuni.
Svoje življenjske zgodbe, odisejade trpljenja pripovedujejo Kampučijci v skopih besedah, stvarno, skorajda neosebno:
Begunci breme in korist
»Hodili smo pet dni . . . Najprej smo živeli v gozdu, potem ko so nas vojaki napadli, smo spet bežali. Sem sem prišel pred osmimi meseci. Od družine imam živega samo še enega brata.«
O njihovem življenju doma, za časa vladavine Pol Pota, zvem več šele iz filma Polja smrti (ko so ta film pokazali kampučijskim beguncem, so se menda histerično smejali, saj so po stari budistični navadi skrili svoja prava čustva za smeh!), o problemih v taboriščih pa od številnih prostovoljcev mednarodnih dobrodelnih organizacij, od mladih Francozov, Švicarjev, Američanov, Avstralcev, Kanadčanov in drugih, ki pomagajo beguncem kot zdravniki, sestre, kulturniki ... V taboriščih smejo biti le čez dan, jedo in spijo pa zunaj. V obmejnem mestu Aranjapratet (v njem ne manjka tudi vohunov vseh sort, ruskih, ameriških, vietnamskih in tajskih, mi napol v šali in napol zares pove eden izmed njih) zvečer ob pivu pripovedujejo o svojem delu, izkušnjah in problemih.
Begunsko življenje se jim še malo ne zdi zavidanja vredno, kot to nemara mislijo okoliški revni tajski kmetje. Čeprav vedo, da so begunci za Tajsko veliko politično in vojaško breme, trdijo, da njene humanitarne vloge ni treba precenjevati, saj bi lahko storila precej
Tajska je imela še pred letom 1979 četrt milijona indokitajskih beguncev iz Laosa, vietnamskih »ljudi s čolnov« in nekaj Kampučijcev, zato ni čudno, da je ob prvih znamenjih eksodusa prebivalstva iz sosednje Kampučije zaprla mejo. Odprla jo je za štiri mesece šele med oktobrom 1979 in februarjem 1980 in takrat je pribežalo 160.000 Kampučijcev. Večina pa je ostala vzdolž meje na kampučijski strani. Njim so odprli mejo v začetku leta 1985 in jih evakuirali pred vietnamsko ofenzivo.
»Tajci so dali na razpolago ozemlje in zagotovili varnost, za vse drugo pa je poskrbela mednarodna skupnost. UNBRO s sodelovanjem nekaj deset dobrodelnih organizacij iz zahodnih držav oskrbuje begunce z vodo in hrano, Rdeči križ je organiziral mrežo bolnic in ambulant, urad visokega komisarja ZN za begunce pa je prevzel skrb za tri taboriščas. Tajska torej ne nosi pretežkega finančnega bremena. Narobe! Mednarodne organizacije kupijo, večino hrane in drugega na Tajskem. Mi, prostovoljci, pa porabimo samo v Ara-njapratetu desetkrat več kot domačini!« trdi prostovoljec francoske organizacije Zdravniki brez meja.
»Tajska ni podpisala konvencije o statusu beguncev in ima Kampučijce za ilegalne imigrante, za kršilce zakona. Zato morajo živeti za žico, zato imajo pravico streljati nanje, če hočejo pobegniti iz taborišča. Ce podkupijo stražarja, pa seveda lahko na skrivaj odidejo čez žico . . . Še kolo si pretihotapijo noter, če imajo dovolj denarja . . .«
»Čudne stvari se dogajajo v taboriščih,« trdi oče Pierre. »Ropi, posilstva, umori. Pred mesecem dni so v Položaju 2 našli zaklano žensko in dva otroka. Teden dni kasneje je nekdo vrgel ročno bombo na hišo — dva otroka sta bila ubita, sedem ranjenih . . . Nihče ni temeljito raziskal, kaj se je zgodilo, in zločincev še niso našli. In jih verjetno nikoli ne bodo. Taborišča so odprta lovišča za kriminalce, za tajske in kampučijske tolpe, ki prihajajo čez mejo. Marsikdaj imajo vmes prste tudi tajski stražarji.«
Kampučija se skriva za »bambusovo zaveso« že več kot petnajst let. Kaj se je dogajalo v njej za časa vladavine Rdeči, Kmerov (množične usmrtitve, prisilno delo, mučenje političnih zapornikov, preganjanje izobražencev . . .), šele zdaj razkrivajo pričevanja preživelih in napihuje vietnamska propaganda. Kaj pa se dogaja danes, osmo leto po vietnamski intervenciji in ustoličenju marionetne vlade Henga Samarina, razbiramo iz uradnih sporočil, skopih zahodnih virov in pripovedovanj beguncev.
Stanje v državi se ne umirja. V začetku leta 1985 so sicer uničili glavna gverilska oporišča v pragozdu ob tajski meji in pregnali »bandite« čez mejo. Toda gverilcev niso uničili in zdaj so, po lastnih trditvah, na tretjini kam-, pučijskega ozemlja, ogrožajo glavne preskrbovalne poti iz Vietnama, včasih pa celo izvedejo akcijo v samem Phnom Penu.
rreoivaici so Vietnamce v začetku morda res sprejeli kot rešitelje pred krvavimi Rdečimi Kmeri, toda kmalu so spregledali njihove prave namene. Bratska reševalna misija se je namreč izkazala za okupacijo in vietnamiza-cijo dežele. Vietnamski kadri vse bolj vdirajo na vsa področja družbenega življenja, Vietnamci se naseljujejo v mestih, na obmejnih območjih in ob rečnih poteh. Vse močnejšo vietnamsko navzočnost (poleg 160.000 vojakov še najmanj 700.000 civilistov) pa komaj petmilijonski kampučijski narod - najmanj en milijon jih namreč ni preživelo štiriletne vladavine Pol Pota — čuti kot grožnjo svojemu preživetju.
0. Zaradi želje po boju proti okupatorju, težkih življenjskih razmer in pomanjkanja, prisilne mobilizacije in obveznega tromesečnega dela pri gradnji vojaških objektov in cest je zbežalo na obmejno območje med Kampučijo in Tajsko na stotisoče ljudi, prevsem kmetov, pa tudi izobražencev, študentov in celo vladnih uslužbencev in vojakov. Okoli 175.000 se jih je že preselilo v ZDA, Zahodno Evropo in Avstralijo, četrt milijona pa jih živi v 14 taboriščih vzdolž meje.
Med Rdečimi Kmeri_________________________
Privrženci treh političnih in vojaških frakcij živijo v ločenih taboriščih. Tako v Kao-I-Dangu in Položaju 2 živijo samo pristaši nekdanjega premiera Son Sana, v Greenhillu princa Sihanuka in v Položaju 8 le pristaši Rdečih Kmerov. Politična koalicija treh frakcij, za katero je v začetku malokdo verjel, da se bo sploh obdržala, je trdna in uspešna. Toda ideološke in politične razlike, razlike v vojaški moči in breme preteklosti so tolikšni, da odnosi med njimi nikakor niso brez napetosti.
Stranka demokratične Kampučije oziroma nekdanji Rdeči Kmeri, kot jih neuradno še vedno imenujejo, je vojaško najmočnejša, saj ima kar 50.000 borcev. Uradno so zavrnili radikalno komunistično ideologijo nekdanjih Rdečih Kmerov na oblasti. Odrekli so se celo socializmu in izjavili, da bo neodvisna, neuvrščena in nevtralna Kampučija imela kapitalistično gospodarstvo in parlamentarno demokracijo. Njihov vodja Pol Pot se je umaknil v pokoj in pod vodstvom Kje Sampana, »človeka brez velikih grehov«, deluje zmerno.
Toda nezaupanje je ostalo. Še več, ljudje se še zmeraj bojijo. So se nekdanji krvniki res pokesali grehov iz preteklosti ali pa se samo pretvarjajo? Kako so novo partijsko politiko sprejeli stari kadri, ki sojih temeljito preželi z najbolj skrajno ideologijo kulturne revolucije?
Evakuacijski center Položaj 8 se stiska pod skalnat previs Kao Jai, kjer poteka meja. V njem živi 34 tisoč pristašev Rdečih Kmerov, večinoma žensk in otrok. Gverilci in njihove družine namreč živijo v ločenih vojaških taboriščih na obeh straneh meje.
Leto dni staro naselje - prej so živeli na N kampučijski strani meje je v primerjavi z drugima dvema taboriščima, ki sem ju obiskala, zelo revno. Kolibe so manjše in pred dežjem jih ne varuje moder polivinil. Ljudje so slabše oblečeni, na ulicah pa ne prodajajo ničesar. Taboriščna bolnišnica je zelo skromno opremljna, v njej pa se tare bolnikov. Za ranjene gverilce imajo posebno vojaško bolnišnico, mi povedo, kjer delajo samo Kampučijci in kamor niti prostovoljci Rdečega križa nimajo vstopa. Imajo eno samo osnovno šolo.
»Rdeči Kmeri odklanjajo našo pomoč, ker se bojijo zahodnjaškega vpliva,« so trdili prostovoljci v Aranjapratetu. V taborišču pa pravijo drugače: večina mednarodnih dobrodelnih organizacij nerada pomaga »rdečim« in so veliko bolj velikodušne s prozahodno usmerjenimi taborišči.
»Že zdavnaj smo zaprosili, naj nam pomagajo ustanoviti srednjo šolo,« se pritožujejo, »toda še vedno nismo dobili odgovora. Ne vemo, ali zaradi nasprotovanja tajskih oblasti ali humanitarnih organizacij.«
Ozračje v Položaju 8 je napeto.
»Stalno smo pripravljeni«, naju že na vhodu opozori komandir straže. »Pred tremi dnevi so nas Vietnamci bombardirali. Zdaj pričakujemo nov napad. Če začnejo padati granate, morate takoj iz taborišča.«
Ljudje postajajo pred kolibami in prisluškujejo slabotnemu, oddaljenemu grmenju. So spet Vietnamci.ali Tajci ali »njihovi fantje«?
Prostovoljci so se umaknili iz taborišča, ostali so le zdravniki. Begunci nimajo kam iti. Ob napadu so nekateri ostali kar v hišah, drugi so se poskrili v koruzo. Ubitih je bilo 12, ranjenih pa 40 ljudi. Zdaj kopljejo preproste, plitke bunkerje v hišah. Tiste iz podrtih hiš so preselili v prostore osnovne šole, ženske v zadnjem mesecu nosečnosti pa v Kao-1-Dang.
»Zaprosili smo tajsko vojsko, naj nas preselijo na varno, stran od meje,« pove bolničar Haing, ki naju spremlja. »Odgovorili so nam, da nas bodo, če nas bodo Vietnamci še napadali.«
V Položaju 8 so begunci bolj kot drugje nezaupljivi, bolj so molčeči, večina ne zna nobega tujega jezika. Ne morem verjeti, da bi ti ljudje podpirali nekdanjo krvavo vladavino rdečih Kmerov. Zlasti še, ker so večinoma otroci, mladina in ženske, ki verjetno sploh nimajo političnega prepričanja in jih je tok zgodovine morda bolj naključno kot zavestno prinesel na stran nekdanjega komunističnega režima.
»Vse mogoče nam očitajo,« pravi Haing zagrenjeno, »toda ne morejo nam očitati, da se ne borimo za domovino. V boju proti Vietnamcem bomo dokazali, da smo rodoljubi in da se borimo za naše ljudstvo. Nismo ga pustili samega, naši fantje so stalno na ozemlju Kampučije, borijo se proti sovražniku celo v glavnem mestu. Nekega dne jih bomo pregnali iz dežele in tega nam Kampučijci ne bodo pozabili.«
ROMANA DOBNIKAR
DELO
PO KONGRESU ZA PRE VENCIJO SAMOMOROV V SAN FRANCISCU
Življenje in kakovost življenja
14. kongres mednarodne zveze za prevencijo samomora (IASP) je bil združen z 20-letnim zborom ameriške suicidološke zveze (A AS). IASP združuje strokovnjake 27 držav. Jugoslavija zaradi deviznih težav formalno še ni njen član. Zborovanje je potekalo od 25. do 30. maja 1987 v svobodnjaškem San Franciscu s svojim znamenitim visečim mostom Golden Gate, s katerega je v 50 letita obstoja skočilo v smrt več kot 1000 ljudi.
Sestanek je imel za vodilno temo Samomor in kulturalne vrednote z nacionalnih in mednarodnih vidikov. Na kongresu je bilo 350 udeležencev, ki so v splošnem dovolj vestno spremljali delo. Podali so 290 referatov, katerih izvlečki so bili skromno in celo slabše čitljivo objavljeni v programu. Tudi sicer je bil kongres v celoti ameriško ekonomičen. Začeli so ga brez posebnih ceremonij, kar je sicer običaj v Evropi, a tudi brez kakšnih poglobljenih uvodnih misli, kot ta jih npr. ob odprtju 13. kongresa na Dunaju pred dvema letoma izrekla tedanji predsednik Avstrije dr. Kirchschlager in kardinal dr. Konig.
Na predkongresni dan je imel ugledni Edwin Shneidman obširno predavanje o definiciji samomora, zatem pa je govorila Margo In-glese o nasilnem vedenju.
Naslednjega dne je bila uradna otvoritev kongresa, ki so jo pozdravili predstavniki mestnih služb za duševno zdravje True, oddelka za mentalno zdravje Kalifornije 0’Connor in Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Prvo predavanje je imel F. Sulli-van, direktor nacionalnega inštituta za duševno zdravje. Dejal je, da zadeva samomor vse skupine prebivalstva.
Svetoval je, naj bi raziskave vodili v vseh smereh in ne samo v eni, saj bi tak način postal glede na rezultate vprašljiv. Raziskovati je treba bazična, klinična in praktična področja ter združiti vsa spoznanja. Raziskovati je treba biološko osnovo, posebej genetska stigma in seveda psihološke mehanizme, sociokulturalne vplive (alkohol, droge, druge rizične faktorje) in tudi filozofske aspekte. Referent je še posebej poudaril problem osamelosti in depresije pri starih osebah.
Motnje v samospoštovanju
Naslednji glavni referat je imel predsednik mednarodnega združenja, prijatelj Jugoslovanov dr. Kalle Achte iz Helsinkov, ki je
pripotoval v San Francisco z 2. jugoslovanskega kongresa o prevenciji samomora v Osijeku in se o njem pohalno izrekel. Svoje predavanje je posvetil starostnikom. Široko je razmišljal o mnogih obremenilnih pojavih v višji starosti in o možnostih njihove preven-cije. Govoril je o ekonomskih problemih in socialni izolaciji. Huda je izguba svojca, še zlasti zakonca in osamelost. Nastopa nebogljenost in brezupje. Starostnik postane prizadet zaradi staranja in spremenjene podobe svojega videza. Pojavijo se motnje v samospoštovanju. Slabo vplivajo socialni konflikti, osamljenost in čustvena motenost, zlasti depresija in anksioznost. Pojavlja se blodnja-vost in nastopajo telesne bolezpi, ponavadi več hkrati. Procesi staranja človeka polagoma razdirajo. Naš Ivo Andric je v višji starosti menda otožno potožil, kako da vse deluje proti človeku, »prav vse«. V Sloveniji je med starostniki (po 65. letu) praktično dvakrat več samomorov kot med celotno populacijo. Podobno je tudi drugod po svetu.
Tretji glavni referat na prvem plenarnem zasedanju je imela C. Pfeffeijeva, ki je govorila o problemih otrok in mladostnikov. Zelo aktualno področje. Referentka je posebej poudarila pomen genetskih faktorjev.
Opoldne tega dne je bilo delovno kosilo nacionalnih predstavnikov in podano tudi poročilo o suicidologiji v Jugoslaviji. Posebno pozornost je vzbudil predstavnik LR Kitajske Shu Tao Zhai, ki je povedal, da se njegova dežela odpira v svet v vseh smereh in tako tudi glede problema samomorilnosti. Sedaj podatke o samomoru objavljajo. Vendar so šele na začetku svojih raziskav. Uradni podatki za glavno mesto njegove pokrajine Na-njing, ki ima 2 milijona prebivalcev, prikazujejo koeficient samomora 4 (na 100.000 prebivalcev). V Sloveniji je bil leta 1985 ta količnik 34,3 in leta 1984 doslej najvišji 35,8.
Tretji dan kongresa so bili na plenarni seji spet trije glavni referati. Prvega je namesto odstotnega častnega predsednika E. Ringla podal sedanji generalni sekretar združenja Sonneck z naslovom Perspektive ustanovitelja — potem in sedaj. Na Dunaju so začeli z organizirano prevencijo samomora leta 1960 psihiatri in psihologi, ki so iz svojega centra širili to dejavnost navzven, kar ni vselej običaj. Referent pove, da ima Avstrija določene težave zato, ker so med drugo svetovno vojno tudi v njihovi deželi preganjali Žide in je samomor pri njih naraščal. Poudari, da je vsako življenje pomembno in ni ne nad in ne pod — ljudi. Žato je potrebna-splošna preven-cija samomora. Samomor predstavlja v neki meri tudi protest proti razmeram. IASP ima mednarodno osnovo in za vse je dobro, da je sedaj prisotna tudi Kitajska. Poročevalec je govoril še o odnosu katoliške cerkve do samomora, ki ga pač poznamo. Prevencija samomora naj bo predvsem dolžnost države. Komparacije med različnimi deželami so potrebne zato, da bi skušali ugotoviti, zakaj nastopajo razlike.
Problemi samomora so tudi v eksplozivnem naraščanju človeštva, v pojavih pri starostnikih, v socialnih vprašanjih, nezaposlenosti .. . Kaže le povedati, da so v Jugoslaviji že pred leti zastavljeno mednarodno študijo preprečili. Seveda zaradi politične slabovidnosti.
Potem je nastopil spet E. Shneidman. Odzval se je razmišljanju predgovornika na relaciji »potem in sedaj«. Govoril je o pomenu pesimizma in brezupja. Pri preprečevanju samo-mora je treba upoštevati marsikaj: psihološke dejavnike - potrebe in frustracije, psihično bolečino, občutek krivde, čustvene motnje, sociološke in psihiatrične ter biološke, genet-
ske dejavnike. Avtor je prikazal teoretski model kocke, ki naj ponazarja nastanek samomora. Pri tem gre za združitev treh dimenzij: za poečanje psihološke bolečine od znosne do nevzdržne, za pritisk od pozitivnega k negativnemu in za perturbacijo od majhne k veliki. Po tem referatu so razpravljali na način okrogle mize.
Tretji glavni referat tega dne je imel Leo Rangell. O samomorilnosti je govoril pretežno z ortodoksnim psihoanalitičnim konceptom. Zaustavil se je pri mehanizmu odločitve za končanje življenja. Sama suicidalna težnja ni samomor in tudi poskus to še ni. Suicidal-nost ne more predstavljati diagnoze. Samomorilnost in samomor nista isto. Samomorilnost je treba analizirati, samomora — žal — ni več treba. Avtor je govoril o kategorijah ljubezni in sovraštva ter upanja. Navajal je pomen brežupja in onemoglosti ter tudi ka-stracijske anksioznosti. Prikazal je občutek krivde pri preživelih (survivor’s guilt), posebej pri Židih. (Občutek krivde pri preživelih borcih. . .) Opisal je pojem podzavestnega morilca. Anksioznost ima dva obraza. Do samomora pripelja akutna kriza. Avtor je omenjal seveda sistem jaza, nadjaza in onesa. Superego dviguje občutek krivde in izziva samokaznovanje. Dotaknil se je tudi evtanazije. Spomnil je na samomor v Johnstovvnu pred leti, ko je šlo za popolno vdanost vodji in tudi na množični samomor v Masadi 73. leta našega štetja.
Evtanazija pri aidsu
Četrti dan kongresa je ameriška suicidološka zveza (AAS) posvetila svoje delo poročilu oddelka za zdravje glede na prevencijo samomora pri mladini in predložila obširne programe.
Petega dne so bili na plenarnem zasedanju štirje referati in govorilo so tudi o aidsu in v zvezi s to novo boleznijo o tim. racionalnem samomoru. Ob tem so obširneje govorili seveda o evtanaziji (pospešitev smrti iz usmilja-nja), aktivni in pasivni, oziroma — kot je menda primerneje — o prostovoljni in neprostovoljni. V razpravi so kar precej nagibali k sprejetju evtanazije v zvezi z aidsom, ki ga je že kar veliko še zlasti v San Franciscu, Los Angelesu in New Yorku. Znano je, da smo jugoslovanski zdravstveni delavci proti evtanaziji.
Šesti in zadnji dan kogresa so v veliki meri posvetili delovanju in pomenu javnih komunikacijskih sredstev. Pri objavljanju se ne postavlja vprašanja — da ali ne, marveč — kako? Tega dne so kongres zaključili. Končal ga je predsednik dr. Achte, ki ga je skušal analizirati in oceniti. Poudaril je ugotovitev, da samomor narašča. Prevencija naj ne bo usmerjena samo v ohranitev življenja, marveč predvsem v zavzemanje in ohranitev resnične kvalitete življenja. Izguba upanja je močan negativni dejavnik pri samomoru. »Vsakdo ima pravico tudi upati,« je lepo zapisal slovenski psiholog J. Trček. Kako pa naj hospitalizacija prepreči samomor ostaja odprto vprašanje. Prevencija aidsa je istočasno tudi prevencija samomora.
Vse {Dopoldneve je teklo kongresno delo v mnogih sekcijah in večina referatov je bila predstavljena ravno v teh delnicah. Seveda večine poročil na velikih kongresih ni mogoče spremljati, ampak si posamezni udeleženci izberejo pač tista teme, ki jih bolj zanimajo oziroma so za njihovo okolje bolj aktualne. Najbrž je smotrno slediti kakšnim 10-odstot-kom vseh predavanj. Teme so bile zelo različne in v neki meri celo razmetane. Govorili so tudi o homoseksualnosti, ki je še zlasti v San Franciscu pogosta, saj je menda polovica
vseh neporočenih moških tako usmerjena. Tudi psihiatrija je v ZDA v tem pogledu spremenila svoja nekdanja stališča. Nekoč so imeli homoseksualnost za patološko in potrebno zdravljenja, sedaj ni več tako. Vendar je homoseksualnost še danes včasih političen problem.
Iz Jugoslavije sva bila na kongresu le dva udeleženca, oba Slovenca. Psihologinja Onja Gradova je podala referat Elementi nacionalnega značaja — študija primera in pisec članka Telesne bolezni in problem samomora pri starostnikih.
Kongres je bil primeren nivoju. Kakšnih posebnih odkritij na tako velikih sestankih običajno ni pričakovati. Takšni shodi dajo predvsem nekaj drugega: udeleženca opozorijo nekateri poudarki, skuša si ustvariti širši presek problema, včasih uzre celo nove poti, spozna se z novimi raziskovalci, sreča stare znance.. . predvsem pa o vprašanju poglobljeno in v miru razmišlja.
Če se mi je na Dunaju pred dvema letoma vtisnil poudarek, da ima vsakdo »pravico do samomora«, potem bi iz San Francisca strnil tele misli: Ne kaže ohranjati samo življenja, marveč se je treba prizadevati za primemo kvaliteto življenja. To pomeni, strokovno rečeno, primarna prevencija samomora, za katero so odgovorne bolj splošne družbene strukture kot pa ožji specialisti. Vendar je tudi dolžnost strokovnjakov, da družbene delavce nenehno opozarjamo na naše ugotovitve. Drugi poudarek kongresa je bil v tem, da je treba raziskovati samomorilnost na različnih področjih in ne le na enem samem ali pretežno na enem (npr. psihiatričnem oziroma psihološkem), ker bi raziskave z enega samega zornega kota lahko pripeljale do zgrešenih zaključkov. Na kongresu so dokaj velik pomen pripisovali dednostnim faktorjem. Vendar sodim, da kaže glede teh pri samomorilnosti ohranjati primemo distanco in kritičnost ter še naprej gojiti pri vsaki osebnosti psihodinamski koncept.
Predsednik mednarodne zveze za prevencijo samomora dr. Kalle Achte je objavil, da bo naslednji 15. kongres leta 1989 v Bruxellesu.
Davek za udobno življenje
Število samomorov v svetu očitno narašča, predvsem v razvitih, industrializiranih deželah. V nerazvitih je samomora sorazmerno
Upam, da mi kulturniki ne bodo preveč zamerili, če govorim torej o »slovenskem kultumo-brezkulturnem prostoru«. Pogosto sem namreč priča tudi nekulturnim ali vsaj brezkulturim dogajanjem. Še zlasti v svoji ordinaciji in posebno glede našega odnosa do delavcev »z juga«, s katerimi se pogovarjam seveda v srbohrvaščini. Preprosto zato, ker se iz kant za smeti ne morejo naučiti slovenščine — ali pa . . . Govorim o fizičnih delavcih in ne o kakšnih menežerjih.
malo. Pri tem podatku ne gre za bolj in manj točno statistiko, marveč preprosto za dejstvo. Tako pač je. Seveda se bomo vprašali — zakaj? Splošni odgovor bi lahko bil v tem, da morajo sorazmerno bogate družbe za svoje udobno življenje, ki je večkrat celo razkošno, objestno in razvratno, vendar plačevati nek davek. Seveda so še druge oblike tega davka, ki ga plačujejo razvite dežele: prometne nesreče, travmatska epidemija, specifične bolezni (npr. psihosomatske) in še marsikaj. Ampak vse te oblike davka nas ne prizadenejo tako hudo kot ravno samomor, četudi
pogosto vodijo v smrt ali invalidnost. Samomor je v tem pogledu nekaj posebnega, za nas nekaj posebno pretresljivega. Seveda zato, ker vemo ali vsaj nelagodno podoživljamo, da plačujemo ta davek s soljudmi, ki večinoma niso krivi za neuravnoteženost pa tudi brezobzirnost in agresivnost bogatih dežel. Osebe, ki storijo samomor, so pretežno nežne, občutljive in krhke duše. In s takšnimi je najlažje plačevati davek, saj se nič preveč ne upirajo. Kot žrtvene živali stopijo npr. na most Golden Gate, morda še malo opozorijo nase, na svojo nevzdržno stisko, v bistvu že posmrtno pokličejo na pomoč in se prek ograje prevalijo 67 metrov globoko v valove neskončnega Pacifika . . . Kje m kdaj pa je že plačeval davek tisti, ki bi ga bil najbolj dolžan?!
V naravi in tako tudi v človeški družbi kot njenem delu mora vladati vsaj približno ravnotežje, sicer pa naj bi vladalo ubrano dialektično nasprotje. Če tega ni, se pojavijo na tehtnici določeni korektivi, popravki. Zdi se, čeprav to težko izrečem, da upam, da je samomor v vsej svoji krutosti in pretresljivo-sti morda vsaj eden od takšnih korektivov. S tem ne mislim na kakšno biološko ravnovesje, saj je v bogatih deželah v splošnem prirastek že tako nizek, da v tej smeri pač ne potrebuje še kakšnega zmanjševanja. Mislim na psihološko oziroma duhovno področje in ravnovesje.
Saj je samomor vendar tisti ambivalentni akt, ki v istem času predstavlja protest proti organizirani družbi in prošnjo za njeno pomoč. Malo se nam pa najbrž že oglasi naša zavest in vest, kadar »zaslišimo« pretresljivi krik prostovoljne smrti ... V tem vidim ta žalostni korektiv.
Lahko tudi ne sprejmejo te razlage, utegnemo pa sprejeti tisto misel, ki pravi, da samomorilnost in samomor nista pojava od danes ali včeraj, ne pri posamezniku in ne v družbi, ampak segajo njune korenine daleč nazaj: pri posamezniku v otroštvo, pri družbi v zgodovino. Tako pa tudi ne kaže visokih številk slovenskega samomora izkoriščati v kakšne zle politične namene in jih preprosto povezo-vata samo z našim sedanjim neugodnim družbenim stanjem. Seveda je treba ob tem že priznati, da tudi neurejenost trenutnih razmer predstavlja enega od suicidogenih faktorjev. Vendar v kakšnih izjemno hudih časih ni bilo tudi izjemno veliko samomora (vojna, zapori, taborišča). Nočem pa zamolčati tegale dokumentiranega žalostnega podatka: od 44 med vojno padlih slovenskih partizanskih zdravnikov so 4 napravili samomor.
Nobena bolezen praktično nima samo enega vzroka (the cluster theory of illness), še najmanj družbena, kar bi psihična depresija s samomorilnim razmišljanjem in samomor vsaj pogojno tudi bila. Samomor ima mnoge, široko razpredene in globoke korenine. Zato je predvsem neinteligentno razmišljati, govoriti al pisati npr. takole: v Sloveniji imamo veliko samomora samo zato, ker vlada sedaj slabo družbeno vzdušje . . . Nič boljša politična in posebej ekonomska situacija ni npr. na Kosovu ali v Makedoniji, vendar imajo tam kar desetkrat manj samomorov kot pri nas.
Korenine slovenskega samomora segajo daleč nazaj (čeprav ga ni veliko dokumentiranega), predvsem pa od nekaterih v zelo opevano »Mitteleurupo«, ki nam je s svojo kulturo in tudi nekulturo v veliki meri izoblikovala naš narodni značaj. Leta 1787 je v avstrijskih deželah (torej tudi na ozemlju današnje Slovenije) začel veljati npr. splošni zakon o zločinu in njega kaznovanju, ki me drugim določa naslednje: »Če je ostal (samomorilec) na
mestu mrtev, ali če je umrl, ne da bi se bil pokesal, naj ga konjederec (Schinder) zagrebe.« In podobno naprej . . . Nekdanji predsednik Češkoslovaške T. G. Masaryk je v svoji dovolj znani študiji pred več kot sto leti razgrnil mnoge brezkulturne in otožne probleme glede samomora v tej »Mitteleuropi«. Samomor je npr. v eni tretjini povezan z alkoholizmom.
Motil bi se tisti, ki bi sodil, da je slovenski alkoholizem »zrasel« v slovenskih vinogradih. Kaj še! Predvsem se je širil v nevinorod-nih predelih, v industrijskih centrih. To ugotovitev je dovolj nazorno razkril prof. dr. Janez Kanoni na IV. znanstvenem sestanku nevrologov in psihiatrov Jugoslavije na Bledu že leta 1956.
Na prvem jugoslovanskem kongresu o prevenciji samomora na Ohridu leta 1983 so ob zaključni večerji živahno plesali makedonsko kolo. Jaz sem seveda sedel za mizo... In se je nagnil k meni neki makedonski kolega ter dejal: »Ce bi vi Slovenci plesali kolo, bi imeli manj samomorov.. .« Globoka misel.
Sodim, da bo število samomorov v »slovenskem kulturno-brezkulturnem prostoru« lahko še nekaj naraščalo, potem pa se bo zaustavilo, ustalilo in morda celo upadalo. Tukaj se moram pa zaustaviti! In citirati neko svojo mišek »Pri celoviti in resnični umetnini se najbrž ni mogoče izogniti komparaciji ali vsaj neki spodbudi k njej, pa najsi gre za slika-stvo, glasbo ali literaturo. In ravno v tej točki sta si umetnost in znanost najbližji.« Primerjava je še zlasti nujna pri znanstvenem in raziskovalnem delu.
Menim torej, da bo število samomorov pri nas kmalu doseglo svoj vrh, kot ga bo ali ga je že dosegla naša povprečna dolgost življenja. Vsak proces doseže enkrat svoi vrh, ko višje pač ne gre. Če bi ne bilo še drugi »popravkov« (prometne nesreče, poškodbe itd.), bi bilo morda samomora še več. Sicer pa ne vemo točno, koliko sa ga skriva med prometnimi in drugimi nesrečami. Nekaj prav gotovo. In po potrebi se pojavijo še novi »korekti- < vi«, npr. mamila, aids . . Ves čas mislim na psihološko dogajanje.
Če vsi ti in še kakšni novi korektivi ne bodo dovolj učinkoviti za naše možgane, še bo tej nesreči, da se iz generacije v generacije v generacijo večajo in že predstavljajo »največji in najbolj maligni tumor« (človeški možgani namreč), kot se je nekdo izrazil, potem se utegne primeriti še kaj hujšega. Če bo na- 1 mreč človek v naši civilizirani družbi še kar | naprej hodil po svojem brezumnem (de- j mentnem) starem kolovozu ter se ne bo dovolj resno odzival na zelo resna opozorila j (npr. na umiranje gozdov) in ne bo upošteval j ne apelov in ne protestov (npr. samomoril- j cev), potem se utegne enkrat zgoditi, morda j v prav kratki prihodnosti, da bo izginil s j površja te naše majhne, a vsekakor lepe in ! zanimive Zemlje.
Naš prominentni znanstvenik, ljubitelj živali in tudi človeka, čeptav slednjega najbrž nekaj manj, si je ob tej možni in celo verjetni poti zastavil tole vprašanje: »In kaj potem?« Na to svoje vprašanje je tudi odgovoril: »Nič Mar naša zemlja človeka sploh kakorkoli potrebuje?!«
JANKO KOSTNAPFEL
POLJSKI POLETNI KROKI
Po papežu in pred reformami
Prizorišče: Veliko varšavsko gledališče z več kot 1000 sedeži. Predstava: operni dogodek sezone. Naslov: Mojster in Margareta, »romantična opera v desetih slikah z epilogom po povesti Mihaila Bul-gakova.« Avtor: Vzhodni Nemec Rainer Kunad. Občinstvo po zadnji sliki tega izjemnega spektakla burno ploska, vzklika: Bravo! Bravo! ... Da se ve: prvikrat so opero Mojster in Margareta uprizorili lani v Karlsruheju, in sicer v režiji Jurija Lubimova.
Varšava diha razmeroma sproščeno. Mi je pa kolegica iz prijateljske redakcije Glos Robot-niczy, dnevnika v Lodžu, med korzom po najprometnejši varšavski ulici (menda se ji reče Novi svet) odkrito priznala, da se z ekologijo še ne ukvarjajo. Prej sem ji namreč potarnal. Varšavski smog je uničujoč. Kot ribja kost se zagozdi v grlu in se ga ne da požreti. Povsem drugače je v Krakovskem predmestju Varšave. Tam človek na smog pozabi. Druge reči so zanimivejše. Pred rahlo obledelo spominsko ploščo se ustavim, kajti tekst opominja. Nemci so leta 1944 Krakovsko predmestje porušili, četrt milijona Poljakov pobili.
Na drugi strani Visle so v času bojev Sovjeti skupaj s prvo poljsko armado brezbrižno čakali, kakšna bo usoda varšavske vstaje. Uporniki so ostali sami. Nemška vojska je z njimi neusmiljeno obračunala. Veličastje stare arhitekture in zgodovine je brezobzirno zrušila. Poteptala, uničila. Poljaki so Krakovsko predmestje obnovili v prvem desetletju po vojni.
Da bi bilo tako, kot je bilo.
Je to predanost zgodovini, tradiciji in kulturi? Bi rekel, da je. Z vsemi krasnimi zgodbami o poljskih kraljih in njihovih družicah.
Ampak v pogledu nazaj je kar mnogo ponosa in morebiti nekaj nepozabljenega hrepenenja. Ne morem drugače, kot da napišem -kar sem pač moral opaziti. Najsi je bilo to v rojstni hiši nesmrtnika Chopina ali v kraljevski palači v Varšavi ali pa v majhnem ljudskem muzeju v podeželskem mestu Nieboro-wa - povsod so se na lesenih ali marmornatih mizicah v preddverju in v vsaki muzejski sobani očem ponujale vrtnice, nageljni, jasmin . .. rože.
Poljaki imajo radi rdeče rože.
Ja, pa tudi alkohol, čeprav ga smejo uradno točiti šele po 13. uri.
Vojnega stanja ni več. Okrog zgradbe CK poljske partije še policije ni opaziti. Vsaj ne mnogo. Ekonomska kriza? To je nekaj drugega. Vrste, vrste - tudi za toaletni papir.
Na primer. To, kar Jugoslovane morda čaka spet v jeseni, se zdaj dogaja na Poljskem. Omejena poraba bencina. Samo 24 litrov na mesec - toda ljudje se znajdejo in poljske ceste (boljše so kot naše) ječijo od prepolne pločevine. Vodi seveda poljska »bolha«. Mesa ni dovolj, mesnice so prazne. Mati lahko kupi zase na mesec 2,5 kg mesa, za otroka pa je dovoljena količina višja — 4 kg. Ali se da meso kupiti drugje? Seveda. Na črno ali pa na trgu. Čokolada? Tudi s čokolado je križ. A v privatnih kioskih se da kupiti celo »toble-rone« — toda po visoki ceni. Najtežje pa si Poljaki privoščijo južno sadje. Limone prodajajo, če jih slučajno kje le ponujajo (v menzi varšavskega mestnega partijskega komiteja so jih imeli), po 600 zlotov za kilogram. To ni nič v primeri s ceno banan in pomaranč — 2000 zlotov. Ker pa južnega sadja praviloma primanjkuje, cvete trgovina na črno. Preprodajalci zahtevajo za eno limono tudi 400 zlotov. So pa jagode zato zelo poceni, samo po 150 zlotov za kg.
Te številke nič ne povedo, če ne vemo, kako se potaplja poljska nacionalna valuta — zlot. Uradno je tečaj zlota krasno urejen. Za 1 ameriški dolar odštejejo 251 zlotov. Na črno, in te vrste menjave je, kolikor je kdo hoče, pa je zelenec vreden kar 1000 zlotov. In cena domači valuti še kar pada in pada. Za 100 din pa poljske menjalnice ne dajo več kot 29 zlotov. Kako poljska ekonomska politika ni niti malo usmiljena s tujči, povedo tudi hotelske cene — za domačine stane prenočišče v luksuznem hotelu samo 3200 zlotov. Od tujcev pa hotel Orbis v Varšavi pospravi kar 18800 zlotov (v dolarjih kajpak). Tuji turist je deležen še zajtrka, domači pa ne!
Poprečne poljske plače so lahko 20.000 zlotov, 30.000, morebiti kje še več. Novinar v redakciji Gloz Robotniczy zasluži mesečno s honoraiji vred do 35.000 zlotov. Ampak poljski novinar, kateri pa ne, honorarje seveda odšteje — ker mora za tak dohodek »tezgariti« na različnih koncih. Zato na vprašanje, koliko zaslužijo, raje odgovarjajo v drugi valuti: ne zaslužim niti 80 dolarjev mesečno.
Tudi nizke novinarske plače pač kroji poljska ekonomska kriza. Stvari niso niti malo nedolžne. Ni deviz za uvoz repromateriaia, država se srečuje s prvimi bankroti delovnih organizacij. Uradne partijske izjave pa so dokaj določne: Tovarna, ki ne more poslovati rentabilno, se mora preusmeriti ali pa naj propade.
Ko sem vprašal šefa za tisk in propagando pri mestnem partiskem komiteju v Lodžu, koliko bankrotov jih je že doletelo, mi je odvrnil, da v njihovem mestu takega primera na poznajo. Citiral sem tekst iz dnevnika Glos Ro-botniczy.
»To,« mi je pojasnil, »je nekaj drugega. V tej tovarni gre za reorganizacijo.«
Po nekaterih neuradnih navedbah je bilo v zadnjem obdobju v državi prek sto bankrotov. Kaj je res? Nesporno ekonomski problemi dodatno zapletajo že tako ali tako razrahljano politično stavbo. Uradna inflacija ni višja od 12 odstotkov. Dejanska znaša najmanj 70 odstotkov. V vsakem pogovoru omenjajo partijski delavci in gospodarstveniki izvoz, pomanjkanje deviz, prestrukturiranje gospodarstva, boljše delo, učinkovitejšo organizacijo.
Za kakšno ekonomsko in razvojno politiko se odloča Poljska, bo kmalu znano. Ekonomsko »perestrojko« pripravljajajo načrtovalci oziroma državni organi. Druga etapa poljske ekonomske reforme se naj bi začela prihodnje leto. Napovedujejo pomlad ekonomskih zakonitosti in trga.
Kako gledajo na dogajanje v Sovjetski zvezi?
Najprej si niso bili na jasnem. Ali gre za propagandni manever ali Gorbačov misli resno. Zdaj se jim zdi, ne iz zadržane posmehlji-vosti na sovjetski račun /in s tem na domači -poljski/ da ni vse megla. Ja, pravijo, če bo partijski aparat Gorbačovu dovolil tako agresiven slalom . . .
Ali ima poljska partija kaj več ugleda, kot ga
General Jaruzelski ga še kar ima, pravijo. V zadnjih dneh junija je Poljska z napetim navdušenjem spremljala generalov obisk na Japonskem. Tudi oni si želijo drugačnih ekonomskih zvez z najbolj razvitimi.
Nedavni papežev potep po Poljski pa je, kljub drugačnim pričakovanjem partije in vlade, samo ponovno razkril niti malo zmanjšan kup nevšečnsti /ali protislovij/, ki štrlijo iz političnega in družbenega sistema. Godil mi
je pošten odgovor organizacijskega sekretarja varšavske mestne partije, češ da lahko ekonomski in drugi problemi spet oživijo gibanje Solidarnost. Bolje — povečajo moč opozicije. Med papeževim obiskom provokacij skorajda ni bilo. Nekaj pač. Pred ameriško ambasado. V Krakovu. V Gdansku. Tam pa je, a samo v tem primeru, kot je zagotovljal sekretar, policija ukrenila vse, da ne bi prišlo do incidentov.
Papež je seveda vedel, kaj hoče. Menda je že mislil tudi na obisk v Litvi.
Ali so se zbližala stališča med vlado in Vatikanom?
Je most postavljen?
Da in ne. Mrebiti bi bilo celo bolje, da obiska ne bi bilo. Tudi predrag je ves ta spektakl.
Vsi nabožni spomeniki, vse kapele, vse Matere božje, vsi vhodi v cerkvene hrame, vse, kar je povezano z vero in z Bogom, še vedno ne more skriti barvitega razkošja, s katerim so Poljaki množično /milijoni ljudi/ sprejeli svojega rojaka. Na neverjetno očiščenih cestah. Toda papež se je med svojim ljudstvom
vozil v močno zavarovanem avtomobilu. Cerkve pa so, vsaj tiste, ki sem si jih ogledal v Krakovu in Varšavi, bolj prazne, kot sem slutil.
Pa vendarle — tudi za spoved se je vila vrsti.
Boj za mlado generacijo se je začel. Partija je do leta 1985 izgubljala članstvo. Nato se je razmerje med osipom in na novo sprejetimi /kandidati stojijo v »pripravljalnici« eno leto/ nekako uravnovesilo. V zadnjem času število članov raste. Ni lahko. Spremembe v partijskem delu /govorijo o novih metodah dela/ so prepočasne. Tudi odnosa do obsega reform v političnem sistemu — javna ustavna razprava se še ni začela — še niso poenotili. Najbolj bode v oči vprašanje, koliko pravic naj bi dobili delavci, kaj bo s pravico do štrajka, kaj z upravljanjem podjetij.
Morda prvi vtis vara. Toda nisem se mogel znebiti občutka, da se vse več Poljakov zaveda, kako nujne so spremembe. Problem je motivacija. Problem je, kako spodbuditi človeka, da bo hotel. Da bo videl smiselnost v »hoteti«. Kar se ne da skriti očem, je povečanje zanimanja za privatni sektor.
Foto: Joco Žnidaršič
Tisto, kar je splošno znano, pa je povezano z njihovimi brezcarinskimi prodajalnami. V Pewexu se da za devize kupiti vse. Tudi stanovanjsko hišo za 12.000 dolarjev. Država obupno potrebuje devize in kdor jih ima ali jih pač kupi, četudi na črno, jih lahko zapravi v brezcarinskih prodajalnah. Ni primerjave med izbiro blaga v državnih trgovinah in v Pewexu.
Toda noven vtis o poletni Poljski ni tako močan kot tisti, ki je povezan z njihovim odnosom do kulture. Saj v Krakovu res manjka turističnih publikacij v angleščini. Tudi v Varšavi je tako. Ampak ko sem stal pred mogočnim spomenikom Adama Mickicvvicza - postavilo ga je ljudstvo, piše - ali pa ko sem bil v operi v Lodžu in Varšavi, v številnih knjigarnah, muzejih in cerkvah, kraljevskih palačah in parkih, povsod se da vsrkavati nek j poseben, intimen, globok odnos do kulture. Kot da čutijo kako je to tisto, kar jim ne more nihče nikoli vzeti. Zares impresivno.
JOŽE VOLFAND
DELO
postni, , predal 29
Nadaljevanje s 18. strani)
jeziku, pa (vsaj večina) dobro ve, da drugačnih ni in da smo jih poslali predvsem zato, da bi poenostaviti plačilo naročnine.
In na koncu še pripomba o tistem delu stališča Jezikovnega razsodišča, ki govori o »vsestranski nekakovosti« našega časopisa. Pri najboljši volji ne moremo sprejeti take ocene, še zlasti ne, ker se skriva za »jezikovnim vprašanjem«. Prav gotovo smo v našem pisanju do jezika še posebej občutljivi, zato imamo tudi v uredništvu lektorja. Ne trdimo, da smo lahko z doseženim zadovoljni, vendar smo prepričani, da je naša revija tudi po jezikovni plati dosegla raven, ki se je nam ni potrebno sramovati.
Ludvik Škoberne,
Glavni in odgovorni urednik revije Naš delavec
Delo, 13. junija
Člani ZIS pojasnjujejo najnovejše podražitve
K pisanju tega prispevka me je vzpodbudil nastop in izjava zveznega sekretarja za finance Rikanoviča na nedavni seji zveznega zbora Skupščine SFRJ. Gre za delegatsko vprašanje delegata Vilka Jelena iz Maribora glede usode dolgov naših dolžnikov in izjavo omenjenega sekretarja glede nedavne podražitve naftnih derivatov. Zelo neprijetno preseneča pripomba zveznega sekretarja, da je delegat uporabil besednjak, ki da ni primeren za javno komuniciranje, sklicujoč se pri tem tudi na enakopravnost v dialogu. Spričo žgočega problema naše zunanje likvidnosti in skokovitega naraščanja inflacije je bilo delegatovo vprašanje ne samo umestno, ampak tudi nujno. Se bolj res pa je, da je obrazložitev nedavne podražitve bencina nestrokovna, politično nevzdržna in zato res diletantska. Je ta izraz potemtakem žaljiv in neprimeren za javno komuniciranje? Takšna izjava ministra bi v parlamentih omenjenih in drugih zahodnih držav najbrž naletela na ostro reakcijo z vsemi posledicami. Saj je znano, da je dialog med poslanci in vlado v teh državah tudi o manj pomembnih vprašanjih včasih izredno oster. Ne vem, kako bi se v takšnem dialogu znašel zvezni sekretar. Ne gre za to, da bi tudi v našem skupščinskem sistemu uveljavili prakso dialoga zahodnih parlamentov. Vendar pa se mi ob tem primeru vsiljuje vprašanje. ali bomo z delegatskimi vprašanji razvijali dialog in s tem uveljavili večji skupščinski nadzor nad delovanjem vlade in upravnih organov ali bomo ustavno delegatsko pravico avtoritativno utišali? Težko si namreč razlagam »prizadetost« predsednika ZIS Branka Mikuliča. ki da je moral v enem letu že tretjič pred delegate zvezne skupščine. Vse hujša gospodarska kriza, v katero bredemo s trimestno inflacijo, bo najbrž zahtevala več tudi njegovih nastopov v skupščini, vsekakor s konkretnimi predlogi ukrepov, ki bodo vodili k izhodu iz krize. Če že primerjamo naše cene bencina s cenami v Avstriji in Italiji, potem moramo delati enake primerjave s produktivnostjo dela in poslovnostjo ter osebnimi prejemki delavcev v teh in drugih zahodnih državah, predvsem pa z njihovimi ukrepi za brzdanje inflacije, ki je lani bojda znašala manj kot 3%. Ali je res potrebno, da moramo ob tako neresni izjavi glede podražitve bencina dobiti prave odgovore v raznih revijah, da se del prometnega davka preliva v univerziado, s čimer si posamezniki želijo že za življenja postaviti spomenik? Če je tako, potem naj takšni spomeniki nosijo še napisno tablo Inflacijski spomenik tov. NN, da bodo tudi zanamci vedeli, kako skrbni gospodarji smo bili.
Takšen nastop, kot sta bila omenjena primera v zveznem zboru, zanesljivo ni v prid krepitvi skupščinskega delegatskega sistema. Morali se bomo navaditi na ostrejše razprave, včasih zelo neprijetna delegatska vprašanja, in nanje dajati konkretne in strokovno utemeljene odgovore. Bolj kot doslej se bo morala uveljavljati ustavna funkcija skupščine in njenih zborov, da opravlja politično nadzorstvo nad delom izvršilnega organa in uprave ter krepiti in uresničevati njeno večjo ustvarjalno vlogo v oblikovanju politike gospodarskega razvoja. Če pa je ZIS glede na ustavno opredelitev svoje funkcije nesposoben uspešno obvladovati akutno gospodarsko situacijo in vladati, potem spremenimo ustavo in mu dajmo potrebne prerogative vlade z istočasno polno odgovornostjo, toda ne z vnaprej zagotovljenim mandatom kot varovalnim mehanizmom. Še vedno pa bo izvršni svet izvršilni organ skupščine, tega pa ne bi smel prezreti noben član vlade.
Slavko Kunej,
Krško
Delo, 13., 20. in 27. junija
Kdo je kriv za nekvalitetno družboslovno literaturo?
Tovariša Andrej Kirn in Ivan Hvala mi v svojem odgovoru, objavljenem v Delu 27. junija 1987pripisujeta »neustrezen, zavajajoč naslov« zapisa Kdo je kriv za nekvalitetno družboslovno literaturo? Ta očitek je zgrešil naslovnika, saj ne gre za naslov mojega teksta, temveč za naslov poročila s seje sveta Marksističnega centra CK ZKS, ki gaje novinar Peter Kolšek objavil v Delu 13. junija 1987. Ker je bila v tem poročilu citirana tudi sporna trditev dr. Andreja Kirna, ki sem jo s svojim odgovorom v Delu dne 20. junija spod bil, je bila v skladu z uredniškimi pravili rubrike Poštni predal 29 moja reakcija opremljena z naslovom poročila, na katerega se nanaša. Če se tovarišema Kirnu in Hvali ta naslov zdi neustrezen, bosta to morala rešiti z uredništvom Dela, ne pa z menoj.
S svojim prvim odgovorom sem reagiral na izjavo dr. Andreja Kirna na omenjeni sej, češ »da sta Teorija in praksa in Anthropos v finančno podrejenem položaju v primerjavi z Novo revijo ali Problemi«.
Poročilo Kulturne skupnosti Slovenije za 1. 1986, ki sem ga pri tem navajal, vsebuje med drugim tudi zgovoren podatek, da je v lanskem letu Nova revija z lastnimi prihodki od naročnine in prodaje krila 71%, Teorija in praksa pa 20% stroškov; to hkrati pomeni, da je v lanskem letu delež družbene subvencije za kritje stroškov pri Novi reviji znašal 29%, pri Teoriji in praksi pa 80%.
Kljub frapantni razvidnosti teh podatkov se dr. Andreju Kirnu ni zdelo vredno umakniti neutemeljene trditve o domnevni finančni podrejenosti Teorije in prakse v primerjavi z Novo revijo.
Namesto tega sta tovariša Kirn in Hvala razložila finančne zagate, ki v letošnjem letu pestijo Teorijo in prakso spričo spremenjenega načina subvencioniranja in izpada dela subvencije.
Obžalujem izpad dela sredstev pri Teoriji in praksi. Uredništvu te revije solidarno želim, da si uredi finančni položaj in izpolni program dela za letošnje leto.
Hkrati pa uradni podatki kažejo, da Teorija in praksa kljub tem težavam še zmeraj prejema neprimerno višjo družbeno subvencijo kot druge revije.
Tovariša Kirn in Hvala mi očitata, da v svoji reakciji navajam le primerjalne podatke za 1. 1986, medtem ko zanemarjam finančno situacijo v tem letu, ki da je za Teorijo in prakso težja.
Lanskoletne podatke sem analiziral zato, ker gre za uradne podatke iz poročila Kulturne skupnosti Slovenije, ki so nastali na podlagi zaključnih računov obravnavanih revij, medtem ko je razmerja za letos, spričo divjanja inflacije, nenehnega skakanja cen in negotovih revalorizacij, težko natančno izračunati.
Ker pa tovariša Kirn in Hvala v mojem tekstu pogrešata letošnje podatke, bom navedel podatke iz sedanjih finančnih načrtov interesnih skupnosti za obe reviji.
Teorija in praksa bo po sedanjih načrtih v letošnjem letu prejela naslednje subvencije (v dinarjih):
Raziskovalna skupnost Slovenije 34,656.000
Kulturna skupnost Slovenije	13,179.000
Izobraževalna skupnost Slovenije 662.000
CK ZKS (doslej)	4,000.000
Skupaj bo torej Teorija in praksa prejela
52,497.000	dinarjev družbene subvencije.
Nova revija je deležna le subvencije Kulturne skupnosti Slovenije, ki po sedanjem načrtu v letošnjem letu znaša 26,441.000 dinarjev.
To pomeni, da bo v absolutnem znesku Teorija in praksa prejela za 99% večjo družbeno subvencijo kot Nova revija.
Se ostrejše pa je to razmerje po avtorski poli. Teorija in praksa namerava v letošnjem letu tiskati 162 avtorskih pol, Nova revija pa 300. Družbena subvencija, preračunana na avtorsko polo, znaša torej pri Teoriji in praksi 324.056 dinarjev, pri Novi reviji pa 88.13 7 dinarjev.
To pomeni, da bo glede na predvideni obseg Teorija in praksa v letošnjem letu prejela 3,68-krat višjo družbeno subvencijo kot Nova revija!
V lanskem letu je to razmerje znašalo »samo« 2,84-krat več za Teorijo in prakso.
Torej se bo razlika v subvenciji na predvideni obseg glede na 1. 1986 v letošnjem letu povečala za 29,6% — v korist Teorije in prakse. In to kljub izpadu dela subvencije!
Tako tudi letošnji podatki nazorno kažejo, da je trditev o domnevni finančni podrejenosti Teorije in prakse povsem neutemeljena — vsaj kar zadeva primerjavo'z Novo revijo.
Obenem pa se je treba zavedati bolečega dejstva, da je finančni položaj vseh kulturnih in družboslovnih revij žal nezadovoljiv in da ne omogoča normalnega revijalnega delovanja.
Boris A. Novak,
Ljubljana
Delo, 1. julija
Se enkrat: Štafetni tek še ni športni dan
Na območju ljubljanske organizacijske enote Zavod za šolstvo SR Slovenije poznam primere osnovnih šol, ki jesenski športni dan namenijo izbiri tekačev v krosu za občinska prvenstva. Učenci posameznih razredov prihajajo po objavljenem umiku na štartno mesto in tekmovalno odtečejo tisto razdaljo, ki je pač predvidena za njihovo starost. Tak »športni dan« traja za posameznega učenca največ pol ure (telesna aktivnost pa le nekaj minut), učitelji pa na hiter in enostaven način izberejo tekače za višje tekmovanje za občinsko prvenstvo.
Takšni kakovostno in športnega dne količinsko siromašni športni dejavnosti ne moremo priznati status (kvečjemu športne minutke). Takšnemu športnemu dnevu pravijo na kadrovski šoli, kjer se izobražujejo športni pedagogi, »pedagoški kriminal«, želeč pri tem poudariti njegovo neustreznost. Posamezni svetovalci Zavod SR Slovenije za šolstvo so na raznih seminarjih, v razgovorih in strokovnem tisku tudi že negativno ocenili takšne primere.
V primeru športnega dne Srednje naravoslovne šole v Ljubljani (Pisma bralcev, 11. junij in 1. julij) pa svetovalec ljubljanske or-ganizacijske enote naenkrat postane razumevajoč za »športne dni«, ki trajajo nekaj minut. V meditativnem zapisu se trudi, da bi dal obema stranema prav in se pri tem zavzema za dve izključujoči se stvari. Ko na eni strani nedvoumno pove, da mora športni dan trajati najmanj štiri šolske ure, in da mora sleherni učenec biti telesno dejaven 180 minut, pa hkrati daje podporo spornemu »športnemu dnevu«, v katerem je bilo 56% učencev dejavnih 2 do 10 minut, ostali pa so odigrali vlogo gledalcev. S takšnim stališčem je svetovalec Zavoda SR Slovenije za šolstvo javno prižgal zeleno luč in s tem legaliziral takšne in podobne »športne dni«.
Še bolj skrbi svetovalčevo razmišljanje o možnih dopolnitvah obravnavanega »športnega dne«. Obogatitev vidi v tem, »da bi lahko ugotavljali in primerjali najboljši učencev povprečni dosežek ■ v oddelku, mogoče nekaj najboljših dosežkov v celotnem skupnem rezultatu oddelka itd. Ne bi bilo slabo dodati še nekaj ponovljenih štafetnih tekov. . .« Gre torej za docela mehanicistično-storilnostno naravnanost, brez globljih pedagoških prvin in namenov.
Za športni dan v uradnih listinah piše, da morajo učenci doživeti vrednote športne aktivnosti. Najbrž v dveh minutah ni mogoče doživeti nikakršne vrednote, pedagoški učinek takšne inačice »športnega dne« pa je zagotovo ničen in zato zgolj formalnost, da lahko rečemo, da je šola imela štiri predpisane športne dni. Prav gotovo športni dnevi niso prišli v učne načrte zaradi takšnih name-
nov. Dve minuti teka imenovati »šolski praznik teka« pa je milo rečeno smešna izjava. Nekaj minutne dejavnosti učencev ne moremo imenovati niti športni niti obrambni niti kulturni niti naravoslovni dan.
Naj povem, da se sporno razmišljanje svetovalca oddaljuje od pogledov kadrovske šole, kjer se izobražujejo športni pedagogi in od teoretičnih smernic, ki jih bodoči pedagogi dobijo med študijem. Tudi za nikakršno strokovno dilemo ne gre, kot trdi svetovalec. Resda obstajajo nekatera organizacijska in finančna vprašanja, toda strokovnih dilem ni.
Svetovalec Zavoda SR Slovenije za šolstvo svoje dvomljivo stališče opravičuje z ugotovitvijo, da je v spornem primeru šlo za »resnejšo učenčevo in učiteljevo pripravo za to prireditev«. Ne vem, kako se je za to prireditev pripravljal učitelj, vem pa, kako so se pripravljali učenci enega od prvih razredov. Tekače je na razredni uri izbiral razrednik (ki poučuje angleški jezik) na podlagi »prijateljskega prepričevanja«. Nikakršne vnaprejšnje priprave in nikakršni že prej ugotovljeni dosežki niso odločah o tem, kdo bo v tekmovalni ekipi. Lahko torej ugotovimo, da je športni pedagog v celoti odpovedal in razrednik je poskušal rešiti, kar se je rešiti dalo, da ne bi njegov razred prišel na slab glas. Zelo zanimiva je ugotovitev svetovalca, »da se dosežki večine nastopajočih ekip glede na preteklo leto izboljšujejo«. Učenci prvih razredov na takšni prireditvi prej nikdar niso sodelovali, na naravoslovno šolo pa so prišli z različnih osnovnih šol. Odkod podatki o njihovih lanskih dosežki? In če ima letošnja populacija učencev boljše rezultate od lanske populacije, sta to vendar dve različni populaciji, ki jih ne gre enačiti in primerjati s kvaliteto pedagoškega dela. Sanda simphcitas! Menda je 10 fantov in 10 deklet letos doseglo najboljši čas doslej (23:29,6). Svetovalec ugotavlja, da to resda ne pove veliko. Pridružujem se njegovemu mnenju z majhnim popravkom. Ta rezultat prav nič ne pove o ustreznosti športne vzgoje teh fantov in deklet in ostalih njihovih 360 sošolcev, zlasti če upoštevamo »pripravo« za to prireditev.
Strokovni žargon »pedagoški kriminal« najbrž kar ustreza za športne dni, o kakršnem teče beseda. Zakaj tega svetovalec Zavod SR Slovenije za šolstvo javno ne zapiše, ve on sam. Ali pa morda tudi ne! Majhno opravičilo za svetovalčevo sporno pojasnilo je dejstvo, da je v svojem razmišljanju o spornem športnem dnevu izrecno poudaril, da bo dal »bolj osebno interpretacijo«. Osebna interpretacija pa se seveda ni nujno tudi strokovno neoporečna.
Najbrž je kar prav, da še naprej iščemo učinkovitejši zakon o pedagoški službi.
Silvo Kristan,
Ljubljana
Delo, 3. julija
V Tivoliju nobene izjeme več
Ob branju prispevka Jelke Kraigher se mi je vzbudilo upanje, da Tivoli, kakršnega se spominjamo Ljubljančani iz prvih let po vojni (mir, negovano zelenje, sveže pograbljene peščene poti, cementne žabe, ki žrejo odpadke ...), morda le ni za vedno izgubljen. O, da bi se uresničil predlog varovalcev okolja glede selitve telovadnice Partizana v Halo Tivoli in se s tem prekinilo širjenje zazidave tega »zaščitenega« parka.
Lahko se pohvalim, da sem o tem, kaj se dogaja okoli hale Tivoli v zadnjih letih resnično na tekočem. Po poti, ki pelje od Celovške ceste pri gostilni Keršič skozi Tivoli grem namreč vsak dan peš na delo v center mesta. Tako lahko opazujem še pred prihodom snažilk sledove, ki so jih nočni obiskovalci lokalov, ki se vežejo na halo Tivoli, pustili za seboj.
Navadno se začne že pri lunaparku, kjer je pot posuta s papirnimi in plastičnimi odpadki, koški za smeti so prevrnjeni in vsebina raztresena. Včasih je kakšen košek zažgan, tako da visi na svojem podstavku kot kaka črna smrdljiva cunja. Tik pred mostom, ki pelje proti zimskemu bazenu, so na travi sledovi nočnega parkiranja. Uničena je travna ruša, narejene globoke blatne kolesnice in seveda izpuljeni kovinski količki, ki naj bi zelenico varovali pred parkiranjem. Na začetku strmine mostu je od časa do časa postavljena kovinska zapora. Ne vem, če je kdo že preštel, kohkokrat je bila v zadnjih letih izpuljena, izkopana, prežagana. . . Zamenjano je bilo nešteto konstrukcij, ena močnejša od druge, pa brez uspeha. Očitno so tu na delu res sveže sile! Tako je pot na most, ki naj bi bil le za pešce, ponavadi prosta za vseh vrst vozila. Včasih se je kar težko prebiti mimo parkiranih avtomobilov v bližini vseh imenitnih lokalov, ki točijo pijačo športnikom vseh vrst. Pijače se tu gori popije res dosti. To ob jutrih dokazujejo visoke skladovnice zabojev od piva, kartonov od vina.. . Razbita steklenica ni na tem predelu nič izjemnega, svež urin, ki se od kotov stavbe izteka proti sredini poti, je vsakdanji pojav, ki potem posušen čaka na pravi večji naliv. Na drugi strani mostu seveda zopet kolesnice, uničena zelenica in tudi veliki oljni madeži od razlitega motornega olja. Nadaljuje se z razbitimi lučmi. Posebna tarča nočnih junakov so Plečnikove luči na glavni promenadi, pa tudi luči v podhodu niso varne. Podhod je ponoči priljubljena točka za ponovno praznjenje mehurja, včasih tudi debelega črevesa, da je treba paziti, kod stopam. Na stopnicah naletim še na kako razbito steklenico in na vsebino kakega želodca. Tako pripotujem na Prešernovo cesto, v civilizirano okolje.
Ko se popoldan vračam domov, je pot v glavnem pospravljena, le razbite luči nadomeščajo bolj poredko, vendar pa se naslednje jutro vse zopet ponovi in tako iz meseca v mesec, iz leta v leto.
Vse našteto je izključna posledica poslovne podjetnosti naše zelo športne hale Tivoli. Svoje prostore razprodaja vsem mogočim dvomljivim gostincem, povsem zanemarjen prostor, kjer je bilo zunanje drsališče, pa oddaja lunaparku najslabše kategorije, ki s svojo hrupno glasbo s dan in pozno v noč vznemirja širno okolico. Prepričana sem, da je tak program dejavnosti hale Tivoli tako daleč od prvotnih načrtov za športne objekte, zgrajene v začetku šestdesetih let, kot je Zemlja od Sonca.
Naj zaključim, da sem res vesela pobude varstvenikov okolja glede selitve telovadnice Partizan v halo Tivoh. Prepričana sem, da bodo to pobudo podprli tudi vsi ljudje dobre volje v Ljubljani, seveda če jih bo sploh kdo vprašal.
Marija Senčar,
Ljubljana
Delo, 3. julija
Moja generacija je apolitična in resignirana
Res, v elitnem izboru kvazipredstavnikov neke generacije ni moč prezreti, da gre za »sinove« v grobih obrisih že znanih pozicij. Nova slovenska tipika kritiškega trganja, jodlanja in manekensko jet-set spoliranega gibanja si z veliko muko in popadki koplje počasno, a gotovo pozabo. Ne vem, kako se lahko neki Crnkovič, Novak in Štefančič okličejo za nosilce in preroke prihodnosti, kljub dobrim rodovnikom, brez kakršnekoli kritičnosti do časa, v katerem prav lepo živijo. To so njihove pozicije, to je njihova apolitičnost in resig-niranost. Vsi pa so prav dobri politiki, ko se je potrebno izboriti s kimanjem, s sodelovanjem od pionirjev naprej, v vseh političnih organizacijah, prav dobro obvladujejo politično sfero in od nje dosti dobivajo. Oni so namreč tista generacija, ki smo jo čakali, generacija, ki se bo zanimala samo za prihodnost, ki ji bo vseeno, kakšen je položaj mladega literata, slikarja, režiserja. To naj bi bila generacija, ko bo vsak znal poskrbeti zase, počepniti tam, kjer bo treba, saj se njim ni treba boriti, ker jim je bilo dano.
Absurdno pa je, da ta generacija ni samo brez preteklosti, če bi šli v sociološko analizo, je tudi brez prihodnosti, kot je lucidno zapisal Tomaž Mastnak. Torej, kje je ta generacija? V vakuumu?
Nikakor se ne morem strinjati z njihovim blejanjem o množični in elitni kulturi. Precej dobrih študij je napisanih o tej temi, žal več v preteklosti kot v bližnji preteklosti.
In literarna kritika, ki se je gredo v Uri kulturne anatomije, je čista oslarija. Velja poudariti, da jo zapisujejo ljudje, še stari po srcu, ki naskrivaj pridno škrabajo, kdaj pa kdaj pa vesoljnemu malemu narodu dovolijo, da prebere njihove umotvore. In tu je ena od njihovih osnovnih blokad, kreativno niso prav nič prodorni (tu sta izjemi Blatnik in Debeljak) in zanimivi, še več, prekleto dolgočasna zna biti njihova proza, dramoleti jn esejistika. Crnkovičeva proza, ki jo je objavil v dveh številkah Sodobnosti in jo posvetil Luki Novaku, ni samo napad na človekovo zdravo pamet, gre za tako izrabljen kliše, ki ga človek ne bi pričakoval od pljuvača Kun-dere, Kovačiča, da naših pisunov niti ne naštevamo. Njegovo tračarjenje o oblekah, raketah, računalništvu, parjenju psov, izletih z agencijo ni le brez barve, okusa in arome, brez vsebine je. Dramoleti M. Štefančiča, Drakula brez Drakule naprimer, se z Jančarjevim Briljantnim valčkom ne dajo primerjati niti v snu. Globokoumno mozganje Luke pa bi lahko prebiral njegov najboljši prijatelj, oče in še kdo od študijsko frustriranih kolegov:
Druga blokada, ki jih determinira, je, da so prav vsi za silo ali pa celo z dobrim rodovnikom, kar pa seveda ni njihova krivda. Kljub temu pa ni mogoče prezreti, da težjega od svinčnika in žlice niso dvignili, da je za njih proletarec eksotično bitje, ki slučajno živi tam v nekih barakah.
Gotovo, oni pač nikoli niso imeli težav z eksistenco.
Za njimi se pojavlja seveda še najmlajši rod kritiških bratcev, ki se bo učil od velikih vzornikov.
Vse to pa jim nihče ne bi zameril, če ne bi bilo poleg njihove vsevednosti še ena tipična slovenska poteza, zavist, agresivnost pljuvanja. Težko srečaš človeka s te scene, ki bi pri kateremkoli piscu našel pozitiviteto, če pa jo slučajno omeni, se takoj nadaljuje, da bi lahko bil boljši itd.
Sam Andreja Blatnika cenim kot pisatelja, nikakor pa ne kot patentiranega konformista, ki pač zna z raznoraznimi organizacijami, zvezami, sestanki. Nimam mu kaj zameriti. Niti Alešu Debeljaku ne, da v svojih kritiških spisih z visoko teoretičnim jezikom meditira o določenih knjigah in se še le ob vezanju na tragično preteklost zave teže svojega pisanja. Zamerim pa jima, da na mnogih javnih nastopih niti ne omenita, kakšen je položaj mladega ustvarjalca, pa ne samo literata, mladega delavca, kmeta, intelektualca v tej družbi, v tem času. Vseeno mi je, če njuna literatura živi nadzemni čas, ni mi pa vseeno, ko na radiu, TV blejata o tem, da že bo, kakor bo, če bo, saj nikoli ni tako bilo, da ne bi bilo . . .
V redu je, če premoreš nonšalanco, a kaj hitro se izrodi v cinizem, prav je, da si kritičen, a najprej do sebe, moraš podirati, a zato, da bi gradil.
Zato vsem petim imanentnim predstavnikom »moje« generacije sporočam, da živimo v SFRJ, v SRS, v letu 1987, v času krize, v tej mali vasi, da je moje gledanje na to diametralno nasprotno njihovemu, da se bom boril za ogromni kapital, ki so ga na področju družbenega življenja, v mnogih primerih za visoko ceno, priborili ne samo literati, da vlada v SRS vsaj neka toleranca, da se mladinci upajo boriti ne le za čisto okolje, ampak tudi za civilno služenje vojaškega roka, za civilno družbo, za demokratizacijo . . .
Kajti ne živimo v praznem prostoru, v vsakem trenutku sedanjosti in prihodnosti je del preteklosti.
Zato ne pripadam njihovi generaciji, bolj knapu — pesniku Petru Rezmanu, ZKO-jev-cem iz Izole, Petru Božiču, Lojzetu Kovačiču in še mnogim drugim. Ti iz dneva v dan garajo, tudi za popljuvane ideale, brez katerih si ne znam zamišljati prihodnosti, o kateri so blejali na okrogli mizi, ki je tako lepo naslovljena: Moja generacija je apolitična in resignirana!
Franjo Frančič,
Piran
Delo, 17. in 27. junija
Znanje pomaga proti aidsu
Tradicionalna judovska morala, v kateri ima svoj izvor tudi krščanska, zahteva spolno nedolžnost pred zakonsko zvezo ter nato zvestobo zakoncev. V atomskem veku je to utopija! V zapisih Stare zaveze lahko beremo tudi to:
Bolnik, ki je zaradi izločka iz spolnega organa postal nečist, mora taborišče zapustiti. Tisti, ki se ga oboleli dotakne, bo prav tako pregnan. Vse, česar se bolnik dotakne, pa najsi je to posoda ali ležišče, je treba osnažiti ali uničiti. Tisti, za katerega se sumi, da se je dotaknil za kužno boleznijo umrlega, bo za sedem dni proglašen za nečistega . . . itd.
Če bi Mojzes tako drakonsko ne ukrepal, bi nikdar ne pripeljal Abrahamovega plemena iz Egipta v Palestino!
Ti ukrepi so pa tudi zadostovali proti temu, da bi se v tisti davni dobi pojavil aids med Judi, čeprav baje staroegipčanskemu cesarstvu ni bil tuj?!
Ne samo to, da danes prekleto malo piše o aidsu v naših erotičnih revijah, temveč še manj opozarjajo na to spolno kugo erotični filmi, ki se neredko reklamirajo v plakatnih vitrinah kar pred šolo, cerkvijo ali pa pred zdravstvenim domom itd.
Da ne bi omenjal »satirično-erotskih sexeks-plozijskih« kabaretov, ki skrbe za dobro počutje zlasti zdaj v poletnem času, za animira-nje naših domačih in tujih turistov, ki naj bi bili vsi idealno zdravi, ker so pač s konvertibilnega področja.
Sicer pa gorje tistemu, ki nastopi proti »kultu gole riti« ali pa proti »združenemu seksu«, kajti takoj te proglase za konservativnega puritanca, ki se nestrokovno zmrduje nad to sodobno idealno spolno svobodo, ki pač preprečuje, da bi ljudje postali nevrotiki! Tem strokovnjakom za spolni narodov blagor je pač kultura iz njih src zlezla v spolovila, ker so ta pač po njihovem nazoru postala sveta vladar!
Ob neki priložnosti mi je pokojni pisatelj France Bevk povedal, kako skeptičen je bil njegov prijatelj, pisatelj Franc Saleški-Finž-gar, ko smo sprejemali našo prvo petletko, vsaj kar se tiče moralno-etične prevzgoje našega človeka v dobrega socialističnega humanista. Dejal je da to poskuša katoliška cerkev že dva tisoč let, pa ji še ni uspelo!
Morda bi to lahko potrdila nedavna izvohtev pornozvezde Ilone Staller v italijanski parlament, kjer se misli še naprej boriti za popolno seksualno svobodo. Cicciolina si je sicer zastrla svoje prsi ob vstopu v to rimsko palačo. Vendar sta jo do vrat spremljali dve še bolj prsati dami z razgaljenimi bujnimi dojkami. Vse to se je dogajalo nedaleč od Vatikana!
Ali ni morda tudi to protest proti vsem tabujem, ki jih je imela krščanska vzgoja, kar se tiče človekovega spolnega življenja ter s tem . ni prizanesel niti obali našega Jadrana. Ta je začel »ilegalno« rušiti vse tabuje, ker sta pač to pozabili storiti šola in cerkev in tako smo pač v določenem obdobju prišli do spolne anarhije, ker so k nam čez mejo prihajali dobri in slabi turisti različnih šeg in navad.
Zato čimprej, čeprav je že kasno, opremimo sobe, zlasti pa kopalnice naših hotelov, ne samo z milom in šamponom, temveč tudi s kondomi. Pa ne samo tiste hotele ob obali!
Zaenkrat je to najbolj učinkovito sredstvo proti aidsu. To se pravi, vsaj bolj učinkovito kot vsaka pridiga s te ali one prižnice. Upam, da nam bo prizanesel val s perzijske homeini-jeve obale, ki zahteva za vsak spolni prekršek 90 udarcev s palico po goli riti!?
Dr. Aleksander Nardin,
Šempeter pri Gorici
10. junija
Kako iz krize v Telematiki?
Večina slovenskih in del jugoslovanskega časopisja z bučnimi naslovi obvešča bralce o dogajanju v Telematiki. Bralec dobi vtis, da je udarila strela in razdejala tovarno. V resnici pa je kronični bolnik s prikrivano diagnozo.
Sanacijski program, sprejet leta 1985, naj bi dal resnično diagnozo, pa ni bilo tako. Bolezen se je ugotavljala na osnovi vase zaprtega bolnika. Program, ki je napisan v zajetni knjigi okrog 400 strani, je že pozabljen, dela se nov, ki po dosedanjih obvestilih kaže, da se bo spet merila količina porabljenega papirja, ne pa vsebina. Banka že sklepa o novih posojilih, brez resnega programa. Lahko trdim, da je bil program zavajanje javnosti, še posebno delavcev Iskre, in tudi tistih, ki so prispevali sredstva, banka, sklad gospodarskih rezerv in delovne organizacije. Sicer za zadnje naštete to ne bi smelo veljati, prej bi trdil, da so sokrivci propadle sanacije, saj so imele možnost in dolžnost, da se prepričajo v realnost programa. Tega pa ni bilo težko oceniti kot pravljico, saj je bil pripravljen za trenutne potrebe. Ko prebiram glasilo DO Telematike z dne 12. 6. 1985, si težko pred-
m.........
Foto: Joco Žnidaršič
stavljam razliko med ponujenim in resničnostjo. Naslovna stran s sliko kaže knjigo program, ki so ga pripravili vodilni delavci.
Pod sliko je izjava tov. Osojnika in Rajiča. »Sanacijski program je bil pripravljen v načrtovanem roku. Če bomo tako uspešni tudi pri uresničevanju ukrepov in ciljev iz programa, se ni bati za prihodnost Iskre Telematike.« Je kdo vprašal tovariše z naslovne strani, zakaj pri uresničevanju ukrepov in ciljev niso bili uspešni? Program so delavcem ponudili prav ti tovariši, delavci so jim zaupali in jim dali nalogo, da program, ki so ga ponudili, tudi uresničijo. Motnje so nastale že leta 1983. Akcijska konferenca ZK tovarne je zahtevala, da se ugotovi odgovornost. Kolegij direktorja je obravnaval zahtevo in ugotovil, da ni osnov za disciplinsko in materialno odgovornost. Tak je pač sklep, če o svoji neodgovornosti sklepajo prizadeti sami, to bi morala vedeti konferenca ZK. Oceno so obravnavali tudi v sozdu in sicer z nekoliko ostrejšo oceno do vodstva. Prišlo je novo vodstvo, prejšnje pa je ostalo na odgovornih mestih. Novo vodstvo je napravilo sanacijski program, banka in ostali so dah sredstva in tako se je preživelo leto 1985 in 1986. Dvignib so osebne dohodke, še celo več, kot so to zmogle DO, ki so prispevale sredstva za sanacijo in tako je prišlo do »štrajka« pri darovalcih sredstev. Sanacije ni bilo mogoče izvesti, saj ni temeljila na realnih tleh. Spet naj bi ugotavljali odgovornost po starem sistemu - napravimo nov sanacijski program. Kaže, da bodo kaznovani samo tisti, ki so zaupali vodenje, delavci z nizkimi osebnimi dohodki ali celo z izgubo delovnega mesta. Vodilni bodo ostali na položajih, če ne v tej, pa v drugi DO. Sanacija v okviru občine in republike ne bo uspela, je le začasna in se bo ponovila s spremembo tehnologije v svetu. Sam sanacijski program ugotavlja, da je razvoj mogoč le v srednjih in velikih teleinformacijskih sistemih. Na svetu, da je le osem takih organizacij, ki imajo večji del svetovne proizvodnje, med ostalimi so ITT, ATT Siemens in druge. Kako reven je svet, saj imamo v Jugoslaviji več »velikih« podjetij kot ostali svet. Vendar se velikanke med sebojno povezujejo, naše organizacije pa ne.
Kupujemo tuje licence, nisem proti nakupu znanja, zakaj bi odkrivali to, kar je že znano.
Ne morem pa razumeti, da vsaka naša organizacija kupuje licence pri drugem proizvajalcu, Telematika v Belgiji, El Niš v Ameriki itd. Dokler ne bomo doumeli, da je za naše razmere zadosten enoten program, ki naj bi ga z delitvijo dela izvajale naše organizacije, in bi imele enoten razvoj, ki bi zmogel tujemu znanju dodati lastnega, toliko časa bodo sanacije propadale. Konkurenčnost naših podjetij na notranjem tržišču je odveč, saj to niso pekarne. Enotni moramo na svetovno tržišče, na naše pa pustiti druge proizvajalce in tako zagotoviti konkurenčnost in razvoj. Mislim, da drugega izhoda ni, povezanost ali propad, in ne le Telematike, tudi drugih proizvajalcev.
Sanacijski program Telematike predvideva za leto 1987 akumulacijo v višini din 5.138.038.000, v prvih treh mesecih pa so pridelali 5,5 milijarde izgube. Planiranje m realizacija sta v tako velikem navzkrižju, da to nazorno kaže, kako nerealen je bil program. O gospodarjenju v Jugoslaviji bo OECD tudi v naprej lahko dajala tako neugodna poročila, kot je to za leto 1986, s »pohvalo« našim bankam za podporo takega gospodarjenja.
Zanimivo je brati časopis Iskre št. 6 z dne 17. februarja 1986, ta obvešča delavce o uspehih gospodarjenja v letu 1985. Še posebej pohvalno piše o tozdu na Blejski Dobravi, ki je presegla letni plan po vrednosti za 6% in pravočasno izdelal centrale za izvoz. Kaj je v tem tozdu le dobro leto kasneje? Poročilo navaja, da si je Iskra zagotovila tudi boljše delovne razmere, saj jim je uspelo nabaviti za 8 milijonov dolarjev najsodobnejše opreme.
Ali je to krivda za neuspehe?
V časopisu z dne 7. 4. 1986 je prikazana usmeritev do leta 1995. Če so delavci brali ta časopis in so verjeli verziji, ki je bila podana, so bili prav gotovo ponosni, da delajo v Telematiki. Kritično je opisano leto 1985 in podana dobra predvidevanja za leto 1986 in 1987. Takšna predvidevanja in prav obratni rezultati so resnično presenetili delavce, zato so z vso pravico vprašali vodilne delavce, ali so zaslužili osebne dohodke, ki so jih prejemali.
DELO
postni , ^ predal 29
Prav tako je težko verjeti v verodostojnost članka, ki smo ga brali v Delu, 2. marca 1987, o zaključnem računu za leto 1986, saj ni mogoče, da bi bila takšna razlika med uspehom leta 1986 in neuspehom tromesečja v letu 1987. Že 13. maja pa smo bili obveščeni o veliki izgubi, 10. junija smo brali, da delavci z Blejske Dobrave niso vedeli, v kako težkem položaju je njihov tozd. Verjetno so se tudi delegati tozda premalo zanimah za poslovanje in preveč verjeli napačnim napovedim vodstvenega kadra.
Vse kaže, da smo se še premalo naučili, da vozimo še naprej po starih tirnicah, da nam je odgovornost še vedno tujka, to pa nas vodi v propad.
Andrej Babič,
Kranj
Delo, 23. junija
Država in kruh
V torkovem Delu, dne 23. 6. 1987, berem v Temi dneva z naslovom Država in kruh, da se je moralo mleko podražiti med drugim tudi zaradi vedno dražje embalaže. Sprašujem se, kam so šli polnilni stroji, ki so jih včasih uporabljale mlekarne, ko smo hodili v trgovino po mleko s prazno steklenico in jo zamenjali s polno. Upam, da niso pristali na smetiščih. kamor vržemo tudi današnjo mlečno embalažo. Sploh nas je osvojila zahodna od-metovalna kultura. Tudi pivo je zdaj že v pločevinkah. Kakšen napredek! Da pri tem mečemo v smeti denar (pa ne mislim smetišča v Zagrebu), se najbrž niti ne zavedamo. Zahod se že duši v smeteh. Občine ne vedo, kje naj odpirajo nove deponije. Nihče ne želi smeti pred svojim pragom. Dobesedno. Nihče ne mara strupenih odplak v svojem vodnjaku. Zakaj se ne učimo na napakah drugih? Zakaj ne posnemamo tistega, kar je dobro?
Slovenija, moja dežela — same prazne besede in fraze! Na Pohorju sem doživela črn sneg; ko pridem pozimi v Celje, se dušim, ker sem se odvadila slabega zraka. Nikoli ni bilo toliko bolnih otrok na dihalih kot sedaj.
Slovenija, moja dežela, še umrla nam boš, če ne bomo spremenili svoje potrošniške miselnosti in začeli upoštevati zdravi razum.
Majda Hovestadt,
Rheda-Wiedenbriick, ZRN
Delo, 3. juiija
Obresti, ki so se jih še banke ustrašile
Ne nameravam ponavljati, kar smo občani zvedeli v sredstvih obveščanja, med drugim tudi v Delu, glede posojila za prodane devize občanov. Pogoji, kot so 92-odstotne obresti in možnost dviga posojila v sorazmerju ena proti ena za prodane devize so ne samo nevabljivikot navajate v Delu, temvečppgi. in to vedo tudi tisti, ki so take pogoje postavili, kar je razvidno tudi iz časopisja. Tu pa nastane vprašanje, čemu sprejemati nek zakon, ki je že pred Sprejemom obsojen na neuspeh. Še več, ne samo na neuspeh, tem več še na druge negativne posledice, saj se med občani že širijo govorice, da je to samo predpriprava in ustvarjanje razmer za državni poseg po devizah občanov. Češ, ponudili smo vam pogoje za dobro zamenjavo oziroma prodajo deviz, in ker ni bilo učinka, smo bili prisiljeni poseči po drugih ukrepih za zagotovitev prepotrebnih deviz. Taka in podobna mnenja imajo občani o novem predpisu za prodajo deviz.
Osebno sem prepričan, da ne bo ravno tako. Res pa je, da mi nikakor ne gre v glavo, zakaj sprejemati nek odlok, predpis ali zakon, ki je že vnaprej obsojen na neuspeh. Vsiljuje se mi misel, da nekateri s takimi in podobnimi predpisi namenoma ustvarjajo nezadovoljstvo med ljudmi, da bi s tem čimbolj uveljaili centralistično vodenje države, trdo roko, kar z drugo besedo pomeni uvajanje diktature, češ da je ta nujna zaradi anarhije, katero pa dejansko sami ustvarjajo.
Tudi nove obresti na devizno varčevanje zdomcev niso kaj prida spodbudne. Ne toliko zaradi obrestne mere, temveč zaradi drugih neprestanih sprememb ustreznih predpisov, ki so ustvarili in še ustvarjajo zmedo med zdomci. Posledice so vidne — denar vlagajo v tuje banke. Tudi dejstvo, da zdomec, ko se za stalno vrne v domovino, zgubi status zdomca glede obračunavanja obresti in drugih ugodnosti, ki jih je imel kot zdomec in je izenačen s tistimi, ki so do deviz prišli na nepojasnjen, to je ilegalen način, ni spodbudna in zdomce odvrača od vlaganja v domače banke.
Namesto da bi družba naredila vse, da pride do prepotrebnih deviz, izdaja predpise, kot da bi se deviz hotela na fin način otresti. To ne velja samo za devize občanov, temveč tudi za devize, ki naj bi jih prineslo gospodarstvo.
Žarko Žbogar,
Piran
Delo, 1. julija
Zapora prometa pred ustavnim sodiščem SRS
V delu sem prebral, da je neki občan iz Pirana sprožil spor pred Republiškim ustavnim sodiščem glede ustavnosti odloka IS Piran o zapori prometa v mestu.
Kako je s to zadevo v Piranu, je že splošno znano. Znano je tudi, da se večina občanov ne strinja s tako zaporo, kot je in da je bilo to storjeno v njihovem imenu proti njihovi volji. O tem sem že pisal, ko je bil prvič sprejet sporni odlok.
Nobenega dvoma ni, da je bilo nujno nekaj urediti glede prometa in parkiranja v mestu, toda vse, kar je bilo narejeno, je narejeno na hitro, nestrokovno, brez predhodne analize in proučitve. Posledice tega pa so splošna zmeda in anarhija, s katero je treba končati. Stvari se je treba lotiti znanstveno in ne samo s prenagljenimi odloki, temveč tudi z drugimi posegi, ki seveda zahtevajo določene izdatke. Toda brez tega ne gre, to bi že lahko vedeli še pred izdajo odloka, da s tem ne rešimo ničesar, če ni za uveljavitev nobene podlage.
Upajmo le, da bo ustavno sodišče zadevo pravilno proučilo in zadovoljivo rešilo.
Žarko Žbogar,
Piran
Delo, 19., 30. maja, 6., 27. junija in 3. julija
Socializem pravic
Vinko Blatnik primerja najin dialog razgovoru naglušnih v hrupnem mlinu. Jaz bi ga raje primerjal s šahovsko partijo, v kateri se poteze ponavljajo. Tako ali drugače pa je čas, da zaključiva razpravo. Tega prispevka ne bi napisal, če ne bi Vinko Blatnik izrecno zahteval, naj povem, kako sem prišel do trditve, da on »meni, da bi morah z normativnimi spremembami in dopolnitvami doseči dosledno uresničevanje (tj. ustavnih) temeljnih opredelitev.« Tega Blatnik ni izrecno napisal. Ali je to mislil takrat, ko je pisal svoj članek, ali to mish sedaj, lahko sam on ve. No, sedaj Blatnik kategorično izjavlja, da tega ni mislil in da to ni razvidno glede na preostalo vsebino njegovega članka. Nimam nobenega interesa, da bi mu oporekal. Avtor zapisa ima načeloma pravico, da pove, kaj je z njim mislil in česa ni mislil in da se mu to verjame celo, če to pojasnilo ni k skladu z njegovim pisanjem ali če je šele naknadno spremenil svoje mnenje. Tako načelo je v skladu z demokracijo enako, kakor to, če se vsakdo lahko vsakokrat pri svobodnih volitvah odloči za tega ali onega kandidata, za ta ali oni program. Za kulturo dialoga je upoštevanje tega načela nujno.
Kategorična izjava Vinka Blatnika, da s svojim člankom ni mishl tako, kot sem mislil, da je, oziroma da ne misli o tem drugače kot jaz, me pravzaprav veseli, ker vidim, da se danes ljudje že branijo, če jim pripišemo mnenje, ki je do nedavnega pri nas veljalo kot edino primemo in so ga le maloštevilni posamezniki kritično obravnavali. Kljub temu da se danes le malokdo oglasi v obrambo »dogovorne ekonomije«, proti sprostitvi tržnih zakonitosti, za obstoječi normativizem, pa vendar takšna normativna ureditev in praksa trajata naprej. To stanje, ko se moramo spopadati proti nevidnim, pa vendar močnim in učinkovitim silam, bolj vzbuja skrbi kot pa redki odkriti zagovorniki tega stanja.
Na koncu svojega pisma z dne 27. junija skuša Blatnik posmehljivo obravnavati moje predloge oziroma predpostavke za izhod iz krize. S tem pa je le pokazal, da misli drugače kakor jaz, česar se je malo prej tako ogorčeno otepal. Meni ni treba mojih predlogov v ničemer spreminjati ah dopolnjevati, ker so dovolj jasni in razumljivi, upoštevajoč okvir (dovoljeno dolžino) poštnega predala 29. Če Blatnik vidi v tem teoretske in praktične uganke, si jih lahko reši, če bere obsežnejše razprave vedno številnejših avtorjev v revijah Naši razgledi. Teorija in praksa, Organizacija in kadri in drugih, avtorjev, ki z enakih ah podobnih izhodišč obravnavajo iste probleme. Mislim pa, da so tudi kratki zapisi v tej rubriki sobotne priloge Dela zanimivi, za večino bralcev celo bolj kot dolge razprave, piscem pa pomenijo izziv za kratko in konciz-no izražanje in za kulturen dialog. S to rubriko je Delo veliko storilo za demokratično kulturo v Sloveniji, tudi če nekateri pisci pokažejo nestrpnost.
Mitja Kamušič,
Ljubljana
★ ★ ★
Vključujem se v peti krog načelnih razmišljanj Vinka Blatnika in Mitje Kamušiča. S pogledi Mitje Kamušiča se popolnoma strinjam in ga popolnoma podpiram glede načelnega programa izhoda iz krize.
Prav veliko razhajanje med načeli in prakso delovanja sistema pove, da naša družba temelji na vrsti protislovnih izhodišč graditve sistema in ideoloških zablodah, da ne rečem neumnostih. Osnovni ideološki zablodi v oblikovanju modernega in učinkovitega socializma sta v naslednjem:
Namesto da bi za izhodišče razvoja socialistične družbe vzeli razvoj proizvajalnih sil družbe na temelju družbene lastnine, smo za izhodišče oblikovanja sistema postavih suverenost naroda kot popolnoma abstraktno kategorijo. Posledica takšnega izhodišča je obstoječi koncept političnega sistema »socialističnega samoupravljanja«. Da je politični sistem udejanil vse etatizme in nelegitimno odločanje v imenu delovnih ljudi, ni potrebno dokazovati. Praksa je to dovolj zgovorno potrdila. Tezo, da je funkcija političnega sistema, da zagotavlja nemoteno uvajanje in potekanje ekonomskih odnosov in procesov (naši ideološki volunterji), nihče več ne vzame resno (razen v hudo načelnih debatah), (B. Ferfila — Naše bistvene posebnosti — Delo — 27. junij). Če je to res, je edini logični sklep, da je politični sistem napačno zasnovan in da so temeljna izhodišča po marksistični teoriji napačna ah pa da sistema samoupravljanja sploh nimamo vključenega v gospodarstvo! Ravno sklicevanje Vinka Blatnika na boj proti »neorganiziranemu delovanju trga« oz. boj proti obstoječemu liberalizmu gospodarskega sistema pove, da naš gospodarski sistem nima niti funkcionalnih inštitucij niti mehanizma odločanja, ki bi vnesel v neorganizirano delovanje tega nujno potrebno plansko komponento. E. Kardelj pravi: »Samoupravljanje je treba graditi v okviru enotnega sistema družbenoekonomskih odnosov v vsej verigi dela in ustvarjanja od ozdov, bank, združenj in gospodarskih zbornic, obenem pa tudi v integraciji celotnega trga proizvodnega dela z vsemi drugimi družbenimi dejavnostmi — vse do znanosti, izobraževanja ipd.« Tako npr. že dlje časa (okrog 20 let, op.p.) ne moremo dovolj uspešno izkoriščati prednosti povišanja gospodarskega razvoja, ker nismo uvedh takega mehanizma planiranja, ki bi ustrezal samoupravnemu sistemu za urejanje problemov us-klajanja materialnega razvoja na enotnem gospodarskem področju SFRJ. Leta in leta se nismo mogli dogovoriti o tem, da moramo ostanke starega sistema, ki nas močno obremenjujejo, obravnavati kot problem zase, ki ga bomo urejali posebej in da bi se lotih nalog na podlagi novih, na samoupravljanju temelječih ekonomskih odnosov v naši družbi in med našimi narodi (E. Kardelj: Samoupravljanje, DZS Lj. 1979).
Fetišiziranje pojma delavski razred nas je privedlo do mehanizma samoupravnega odločanja delavcev v vseh temeljnih organizacijah združenega dela in višje. Kakšno je to posredno odločanje delavcev, ve vsak samou-pravljalec. Odloča o vsem in o ničemer. Formalno odločanje je dober zastor za manipulacijo delavcev s strani birokracije v spregi z vodstvenimi strukturami. Skupinsko lastninski odnosi, ki so značilni za fevdalno dobo, so rezultat decentrahziranega samoupravnega odločanja delavcev. Praksa, ki izhaja iz ideološke zablode, ker se ne upošteva razredne vsebine tehnokratizma, je bolj škodljiva kot
ves voluntarizem subjektivnih sil. »Iluzija je, da je politična moč delavcev v vsakem posameznem ozdu sama po sebi dovolj, da lahko sami uredijo probleme zlasti glede razčiščevanja notranjih družbenoekonomskih odnosov posebej v boju proti birokratizmu«. (E. Kardelj).
Popolnoma se torej strinjam z Mitjo Kamuši-čem v tem, da bistvo našega sociahstičnega samoupravnega odnosa ne vidimo v obstoječi vsebini ustavnih in drugih normativnih določb, npr. v ZZD, ampak v demokratičnem (neposrednem) odločanju delavcev in delovnih ljudi, ki mu moramo zmerom znova in znova iskati in najti najbolj ustrezne in racionalne obhke odločanja v lastninskih razmerjih, ki najbolje služijo interesom družbene skupnosti, kolektivom in posameznikom, ki uporabljajo družbena, zadružna in privatna sredstva, ter v socialno sprejemljivih oblikah dehtve dohodka, ki zagotavljajo zadostno družbeno akumulacijo in zadostno motivirajo delavce, da dosežejo čimboljše delovne rezultate.
Razvoj in stanje produktivnih sil sta odvisna prav od upravno-organizacijskih, lastninskih in delitvenih obhk (produkcijska razmerja) in jih ni smotrno zacementirati v normativnih dokumentih.
»Socializem«, kakršnega živimo zdaj, zgrajen na etatističnem tipu razvoja, birokratsko izobličen, temelječ na socialnem egoizmu, namreč ni ne naš vzor ne naš cilj. Načelno je torej vse jasno. Če gredo tendence, kot pravi E. Kardelj, v smeri vrnitve v sistem buržoazne politične države in v tako obliko parlamentarnega predstavniškega sistema, ki bi se opiral na osamosvojene politične grupacije, odtujene ne samo od združenega dela, od delavskega razreda, marveč tudi od družbe sploh, ni problem prakse, temveč ideoloških načel. Red pa, ki bi uvedel oblast nad delovnimi ljudmi, ne samo da ne bi bil demokratičen, ampak ne bi bil niti socialističen. Praksa pa je tista, ki more potrditi dilemo o tem, ali zamenjati ljudi ali pa sistem! Da je potrebno zamenjati ljudi v predsedstvu ZKJ in ZK republik, ki se dogmatsko in apologetsko držijo smernic, da temeljnega izhodišča ustave ni potrebno spreminjati, o tem ni nobenega dvoma (npr. dr. Cirila Ribičiča), kot ni nobenega dvoma o tem, da je ob nujni organizacijski in kadrovski prenovi vsebinskega delovanja v KPJ (ne v zvezi komunistov) na podlagi demokratičnega centralizma in uvedbe neposrednih volitev nujno preiti h korenitim spremembam družbenoekonomskega in družbenopolitičnega sistema. Če je razviti svet prešel v 21. stoletje po zaslugi sistema upravljanja, za katerega je značilen termin »20. stoletje kot era upravljanja«, potem mora biti za našo družbo era upravljanja izziv. Vsako dogmatsko vztrajanje pri sistemu samoupravljanja, ki kot ideja izhaja iz 19. stoletja, nas bo pahnilo v družbeno razvitost, značilno za 19. stoletje.
Marko Jevnikar,
Maribor
Delo, 27. junija
Majhno je lepo
Povabljen k razmišljanju Ivo Banič prepričljivo prikazuje neustrezno normativno urejenost tako velikih kakor malih gospodarskih organizacij v Jugoslaviji. Žal dosedanji predlogi za spremembe zakona o združenem delu ne upoštevajo Baničevega zdravila: »Ne predpisujmo nobene notranje strukture gospodarskim organizacijam, saj mora ta biti različna od primera do primera«.
Dopolnil pa bi Baničevo misel o pojmovni zmedi glede malega gospodarstva. Strinjam se, da je pojem »malo gospodarstvo« sinonim za mala podjetja, kar ustreza normalnemu evropskemu izrazoslovju. V Jugoslaviji pa smo s predpisi in družbenimi dogovori (normativizem!) uvedli drugačen pojem »drobnega gospodarstva«. Družbeni dogovor o pospeševanju drobnega gospodarstva v SRS (Uradni list SRS, št. 14/82) določa, da drobno gospodarstvo obsega tozde in enovite delovne organizacije z manj kot 125 delavci, ki se ukvarjajo s posamično drobno oziroma maloserijsko proizvodnjo ali proizvodnjo v kooperaciji ali po posebnem naročilu in tudi če se ukvarjajo z zbiranjem sekundarnih surovin ali se razvijajo kot komplementarni del velike industrijske in druge proizvodnje. V drobno gospodarstvo tudi štejemo delovne organizacije do 250 delavcev, ki opravljajo instalacijske in zaključna dela v gradbeništvu ter vzdrževanje, prenovo in adaptacijo poslovnih in stanovanjskih objektov, dalje vse ozde ne glede na število zaposlenih, ki se ukvarjajo z opravljanjem obrtnih storitev, ki opravljajo dejavnost domače in umetne obrti, ortopedskih,slušnih in optičnih pripomočkov in dejavnosti za rehabilitacijo invalidov. V drobno gospodarstvo štejemo tudi samostojno osebno delo (do 10 zaposlenih) s privatnimi sredstvi (razen kmetijstva) in vse pozde in obrtne zadruge. V drobno gospodarstvo pa ne spadajo ozdi v procesni industriji, pri pridobivanju in predelavi kovinskih in energetskih rudnin, v visokoavtomatizirani predelovalni industriji, cementarne, predilnice, proizvodnja celuloze in papirja, tozdi (oz. delovne organizacije), ki opravljajo vzdrževanje ali druga popravila za druge tozde v delovni organizaciji (oz. v sozdu), čeprav zaposlujejo manjše število delavcev. Takšen kompliciran pojmovni konglomerat ekonomsko nelogično med seboj povezanih organizacij ljudem ni niti razumljiv niti znan. Zato v praksi mislijo ljudje na razhčne stvari, ko govorijo o malem ah drobnem gpspodarstvu (npr. pogosto mislijo zgolj za privatni sektor).
Rešitev ni v drugačni normativni opredelitvi »drobnega gospodarstva«. Te sploh ne potrebujemo. Statistika lahko brez tega spremlja mala podjetja po velikosti zaposlenih, po njihovi dejavnosti, po obliki lastnine ali še kako drugače. V normativni ihti pozabljamo na staro modrost »in iure omnis definitio pericu-losa est« (v pravu je vsaka opredelitev nevarna). Če že moramo posebej urediti neke zadeve za kakšno vrsto organizacij, navedimo v ustreznem predpisu, za koga velja. Praviloma pa mora veljati isti enostaven in razumljiv pravni režim enako za mala in velika podjetja.
Prav tako bi morah opustiti tudi zapletene tn neracionalne definicije osebnega in združenega dela, ozdov in delovnih skupnosti, tozdov , delovnih organizacij in sozdov, tj. pojme, ki so v nasprotju z običajnim jeziko-nim izražanjem in v nasprotju s strokovno terminologijo, ki jo uporabljajo družboslovne znanosti. Upoštevajmo Baničevo zdravilo: »Uredimo enostavno, razumljivo in stabilno zakonodajo, ki je prilagojena Evropi.«
Mitja Kamušič,
Ljubljana
Delo, 26. maja
Med ukori in opravičili
Med komentarji beremo 26. 5. v Delu sestavek pod navedenim naslovom. Majda Vuke-hč obvešča javnost o analizi ankete o izostajanju od pouka v srednjih šolah, ki so jo izvedli na Srednji šoli tiska in papirja v Ljubljani in o tem izvedli tudi razgovor. Ob prebiranju teh vrstic se že kot občan sprašujem, kaj šele kot učitelj, kam pelje vsestransko popuščanje v vseh primerih kršitev discipline, ki jo nujno terja vsaka šola po vsem svetu. Tako smo pred leti doživeh prvi, vsem šolnikom nerazumljivi ukrep, ko smo — verjetno edini v svetu — ukinili oceno vedenja učencev. Kako je prišlo do take »demokratično« sprejete zakonske odločitve, v podrobnosti ne vem — lahko pa zatrdim, da za ta ukrep nihče od učiteljev ni mogel glasovati, pač pa le nasprotovati. Gre namreč za zelo pomembno osnovo dejanske diferenciacije učencev, kako so se s svojim odnosom do šole, svojega odnosa do sošolcev in učiteljev, predvsem pa s svojim odnosom do del in nalog, ki jih imajo kot učenci, dejansko izkazovali, dokazovah. Ocena iz vedenja je večini učencev prejšnjih generacij pomenila bistveno več kot ocena iz kateregakoh učnega predmeta. Pa tudi pri zaključevanju ocen iz vedenja so se učiteljski zbori poglabljah z največjo mero resnosti in odgovornosti. V povojnih letih slaba ocena iz vedenja ob koncu šolskega leta ni imela formalnih posledic kot pred vojno, ko zaradi tega nisi izdelal razreda. Bila pa je ocena iz vedenja jasen odraz mišljenja učiteljskih zborov o učencu, kar ni bil rezultat trenutka, pač pa kompleksno vrednotenje učenčevega ravnanja, obnašanja, njegovega odnosa do vsega, kar tvori šolo v najširšem pomenu besede. Torej — ocen iz vedenja ni več.
Ostali pa so še ukori — bolje rečeno — razni vzgojni ukrepi. Se danes jih poimenujemo ukori, ki imajo štiri »zahtevnostne« stopnje, katerim pa sledi zadnji vzgojni ukrep — izključitev iz šole. Ukori so izgubili svojo pravo težo, čim je bilo ukinjeno ocenjevanje vedenja. Tako so izrečeni ukori bistveno manj učinkoviti in učencem danes ne pomenijo veliko. Še več - učenci znajo zelo dobro preračunati, do katere mere se še izplača kršiti disciplino, da ta dejanja ne presežejo meje, ki bi povzročila postopek za izključitev. Na žalost pa je največ kršitev dolžnosti in discipline prav zaradi neopravičenega izostajanja od pouka. Iz lastne prakse vem, da smo izrekli stotine vzgojnih ukrepov, nad 90% vseh, prav zaradi izostajanja od pouka. Učinki so navadno minimalni in odsotnost se nadaljuje tja do tistega števila neopravičenih ur izostankov, za katere učenci vedo, da lahko pride do izključitve. Vsaka izključitev mora biti dobro podprta z dokazi, saj gre za usodno zadevo za prizadetega, pa, če smo pravi učitelji, tudi za osebno prizadetost učiteljev, ki sprejmejo takšen sklep. Kaj storiti, da bi • vphvali na zmanjšanje odsotnosti od pouka — to so dobronamerni poizkusi učiteljskega zbora na Srednji šoh tiska in papirja, ko so uvedh dodatne naloge za vse, ki izostajajo več ur od pouka. Pa je v tem poskusu prava rešitev? Iz komentarja lahko izvemo, da so glede te oblike deljena mišljenja že pri samih učiteljih. Ta poizkus v načelu pozdravljam in podpiram, čeprav nalaga učitelju veliko dodatnega dela. V bistvu pa gre za marsikaj drugega.
Kot prvo in najpomembneje mora celotni učnovzgojni proces biti naravnan na privzgo-jo mladih na dosledno izpolnjevanje dolžnosti danes, da bodo kot zreli ljudje v združenem delu nadaljevali s takšno privzgojo in zavestjo. Zato sploh ne more in ne sme biti vprašanja: ali je prisotnost pri pouku obvezna ah ne. To mora biti absolutna obveznost za vse na vseh ravneh izobraževanja: od osnovne do visoke šole. Res je, da srednje šolanje ni obvezno — imamo pa ga in družba žrtvuje zanj ogromna materialna sredstva in vsestranske zahteve - pa bomo ob tem sploh dopustih »alternativna« razmišljanja: moram ah ne moram hoditi k pouku? Izobraževanje je nenehen, trajen, iz tisočerih elementov sestavljeni proces, ki je namenjen vsem učencem, vsak dan, vsa leta izobraževanja. Zato je prisotnost učencev prvi pogoj, da se uresničijo cilji vzgojnoizobraževalnih procesov, pa če je to posameznim prav ali ne. Vsaka odsotnost gre vedno v škodo odsotnemu, škoduje pa tudi izobraževalnemu procesu, posebej, če je očitno, da gre za namerno, neopravičeno izostajanje običajno vedno istih učencev. Kot logična posledica so bistveno slabši učni uspehi prav takih učencev, namerno izostajanje od pouka pa sčasoma pritegne še druge učence. In kje se znajde učitelj in tisti del učencev, ki so redno pri pouku? Prav ti poslušajo očitke in graje za tiste, ki tega sploh ne slišijo, saj jih ni v oddelku. Če se ti pojavi odsotnosti širijo — to pa se dogaja v marsikateri naši srednji šoli že do kritičnih meja - je nujno, da se moti normalno delo, smotri vsega dela niso doseženi, ob popustljivosti učiteljev pa si mnogi neresni učenci le na tak ah drugačen način priborijo minimalno pozitivno oceno — nikakor pa ne ustreznega znanja. Dokler ne bomo v vseh šolah dosledno sledili načelu: učence vzgajamo za življenjem delo, kjer nedisciphne biti ne sme, toliko časa bomo priče vse slabše pripravljenosti mladine za delo in življenje.
Drugi pogoj, ki ga nakazujem, da bomo opravili neopravičeno izostajanje od pouka, pa je vloga učiteljev, predvsem razrednikov. Spet govorim iz lastne prakse in to bi lahko potrdih številni učenci, katerim sem bil razrednik. Pisnih opravičil nismo poznali. Vsak učenec, ki je manjkal od pouka, se mi je javil sam prvo uro, ko je spet prišel v šolo in pred razredom povedal svoje opravičilo. Javno smo obravnavah vzrok njegovega izostanka, a le redkokdaj je sledil vzgojni ukrep.
Od prve ure šolskega leta so učenci vedeh, da je njihova dolžnost prisostvovati pouku in za smisel te zahteve. Dosledno sem se držal tega načela in prav redki so vendarle poskušali izostajati od pouka. Odprto smo se pogovarjali vedno le pred razredom, opravičil pa sem tudi v primerih, kadar je učenec odkrito priznal vzrok odsotnosti, čeprav ni bila to bolezen. Zgradili smo medsebojno zaupanje in rezultati niso izostah. Kadar pa je šlo za učenca, ki se ni hotel sprijazniti s poštenim delom in odnosom do šole, se je izključil praktično sam. Skoraj da takih primerov ni bilo.
Z živim primerom sem nakazal, po mojem, tisto pot, ki lahko tudi danes pelje do bistveno boljšega obiska pouka, saj temelji na zaupanju in na osnovnih smotrih vzgojnoizo-braževalnega dela. Res pa je, da smo tudi učitelji le ljudje, tudi z napakami, tudi s svojim ravnanjem. A naše napake in naša ravnanja ne smejo bistveno motiti bistva našega dela. Učenci so bolj kritični kot smo učitelji, bolje ocenjujejo kot mi učitelji, bolj
nas poznajo kot mi njih. Če je učitelj predan svojemu delu, če ima mladino rad, če zna pridobiti učence v svojem poslanstvu, bo brez težav dosegel tudi izpolnjevanje osnovnih dolžnosti pri svojih učencih.	\
Nepotrebno se mi zdi vsakršna razprava o obveznosti učencev, da so prisotni pri pouku. To je njihova dolžnost, da se bodo pripravili za delo. Nesmiselno se mi zdi, ko berem v članku tole: »Nekajdnevni počitek ob kritičnih trenutkih pa lahko pripomore k zmanjšanju števila psihosomatskih obolenj, ki med srednješolci naraščajo.« V čem so vzroki tovrstnih obolenj? V preobremenjenosti? Morda. Mislim pa, da so vzroki bolj v dokaj neenakomernem, kampanjskem učenju, kot v zahtevah šole. Če učenec redno sledi pouku, pa ima na voljo vsak teden še dva prosta dneva, kar ob kritičnih trenutkih lahko porabi tudi za večjo dozo učenja, pa izkoristi tudi druge pouka proste dneve, če gre za kritično premagovanje naporov, bo tudi teh obolenj zelo malo. Kdor dela sproti, do kritičnih trenutkov prihaja le redkokdaj, kar pa lahko spozna in upošteva tudi vsak učitelj, ki je res učitelj. Vsako popuščanje in toleriranje zavestne odsotnosti od pouka, gre v škodo ne v korist samih učencev. Res pa je, da so učni programi zahtevni, obsežni, često neživljenjski. O tem pa naj resneje prično razmišljati vsi, ki krojijo usodo tako učencev kot učiteljev. O tem pa raje ne nadaljujem, čeprav smo sredi reforme naše reformirane šole.
Milan Detela,
Ljubljana
PREJELI SMO
Slovenščina, Nizozemci in sveta Barbara
Ne morem si pomagati, Nizozemce imam že od nekdaj rad, predvsem zaradi njihove sijajne kulture, še posebej jih spoštujem, odkar so ga v odnosih z njihovo državo pred leti grdo polomili naši uradni ljudje. Posledica je bila, da je prišel k meni v Zvezni sekretariat za zunanje zadeve njihov veleposlanik. Jezno je protestiral, pritoževal se je nad neumnostjo odgovornih, in ko sem samo še čakal, kdaj bo iz svoje torbe izvlekel uradno protestno noto svoje vlade in mu jo predal, me je zares presenetil. Najprej je zmignil z remeni, mi nato ponudil roko in predlagal: vsaj midva si lahko ostaneva dobra prijatelja!
Pri Slovenski izseljenski matici sem letos spoznal Nizozemca, ki je poročen s Slovenko. Toliko dobrega in lepega je vedel o Slovencih v svoji deželi, da sem mu celo predrzno predlagal, naj napiše zgodovino o njihovi naselitvi in o delovanju v daljni deželi na severu. Niti razmišljal ni kaj dosti in mi takoj odgovoril. No, da, mogoče bi res poskusil.
Nekaj dni pred koncem maja me je obiskal mladenič, da je iz Nizozemske, mi je zaupal, njegova mati je Slovenka, oče Nizozemec. Poleti je končal v Kranju šolo slovenskega jezika, maturiral je doma. Kako obvlada nizozemščino, nisem hotel preizkušati, jaz je namreč sploh ne, in bi bili moji preizkusi jalovi. Pri znanju slovenščine me je potem presenetil, govoril je pravilno in čisto, kot le malokdo njegovih vrstnikov iz Ljubljane.
29. maja se je potem zares dogodilo. S prijatelji Ladkom Korošcem in njegovo skupino smo krenili na Nizozemsko, da obiščemo Slovensko kulturno društvo sv. Barbara v Heer-lenu. Sedeli smo že na svojih sedežih, deset minut pred odhodom vlaka je nekdo od nas ugotovil, da je pozabil svoj potni list v suknjiču, ki visi doma na stolu v kuhinji. Nastal je preplah, poskusil je s taksijem in peš, mednarodni brzovlak, ki vozi iz Splita v Ostende, je med tem brez nesrečnika odpeljal proti Jesenicam.
V vagonu smo obupano razmišljali, kaj vse se bo še dogodilo. Da bo čudež, če pridemo vsi skupaj do cilja. Ko ni preostalo nič drugega, smo se torej priporočili sveti Barbari, in čudež se je res dogodil, naš izgubljeni tovariš je v Ljubljani skočil na potniški vlak proti Gorenjski, njegov potniški vlak je na Jesenicah dohitel mednarodni brzi vlak, v katerem smo sedeli mi, pa je bilo tako na koncu spet vse v redu.
Med programom in med pogovori sem v daljni deželi na severu stalno razmišljal, kako in zakaj so se Nizozeci, poročeni s Slovenkami tako navdušili za slovensko kulturo, slovensko deželo in za slovenščino. Nizozemec, poročen s Slovenko, se je vklučil v slovenski pevski zbor; ko sta se z ženo razšla, so ga izvolili za predsednika slovenskega zbora. Nizozemec s težko okvaro hrbtenice se je spretno plazil po nevarnem ogrodju, da je lahko nanj-pritrdil stari prapor društva svete Barbare. Ali pa tretji, ki je pripravljal mladinsko plesno skupino, da je nastopala v raznih nošah narodov Jugoslavije.
Jezika se lotevajo s slovensko slovnico v rokah, namesto v razgovore o našem gospodarstvu, ki bi lahko bili komu med nami neprijetni, se spuščajo v resne razprve o slovenskih posebnostih, torej o dvojini.
Če bi bilo več časa, bi se najraje posvetil raziskavi nenavadnega, nadvse simpatičnega obnašanja tujih prijateljev, ki sicer nikoli ne govore o geslu bratstva in enotnosti, pač pa preprosto o prijateljstvu med ljudmi in o medsebojnem spoštovanu. Bojim se, da bi bil moj vzorec zaradi števila udeležencev premajhen, strokovno bi rekel, da ne bi bil signifikanten. Res škoda, mogoče bi se raziskave lahko lotil kakšen naš inštitut, odgovori bi najbrž bili podobni, kot sem jih dobival jaz.
Da so Nizozemci ljudje, ki so se stoletja dolgo povezovali s svetom ne glede na državne meje, ki ne bi smele ločevati ljudi, pač pa jih povezovati.
Če takšno stanje dolgo traja, se navade vra-stejo v človeško kri in zlasti v dušo.
Na žalost sem namesto znanstvenih raziskav o tako imenitni temi prav takrat, ko sem se vrnil s prijetne poti, v Ljubljani dobil na svojo mizo uradni dopis. Poslal ga je Zavod SR Slovenije za mednarodno znanstveno, tehnično prosvetno in kulturno sodelovanje.
Na drugi strani dopisa je obvestilo o načrtih za delovanje Jugoslovanskega kulturnega informacijskega centra na Dunaju. Med drugim piše tudi takole:
Menimo, da že prej predlagano gostovanje Lutkovnega gledališča Ljubljana ne pride v
poštev. Po mnenju centra bi moralo gledališče imeti predstave v slovenskem in srbohrvaškem jeziku, takšnih predstav pa nima.
Še tole:
Ko sem nekoč vedel, kako je s takimi zadevami, sem pomislil - če bi bil jaz v kakšnem takšnem centru in bi se dogovarjali o gostovanju Jugoslavanskega dramskega gledališča n. pr. z Nušičevim Narodnim poslanikom in bi se mi zareklo, da bi napisal — gledališče bi moralo izvesti predstavo v srbščini, slovenščini in makedonščini, kaj bi v takšem primeru storil. Priznal, da sem politično in kulturno nepismen, ugotovil, da sem prespal ves čas od leta 1941 do danes; ali enostano vzkliknil, da sem pač bedak?
Le na sveto Barbaro ne bi pomislil, kot smo mi na poti med Ljubljano in Jesenicami. Vedel bi namreč, da če je takrat pomagala nam. ko je šlo samo za potni list, je bilo vse v redu. Proti neumnosti birokratov pa bi tudi ona ostala povsem brez moči.
Mitja Vošnjak,
Ljubljana
Družbeni dogovor ali zakonska prisila?

22. 5. 1987. je bilo v Uradnem listu SRS št. 20 ! objavljeno prečiščeno besedilo Družbenega i dogovora o osnovah in merilih za samouprav- ; no urejanje odnosov pri-pridobivanju in deli tvi dohodka v SRS (v nadaljnjem besedilu DDJ), ki so ga sklenile Skupščina SRS (S i SRS), Republiški svet Zveze sindikatov SRS ; (RK ZZŠ) in Gospodarska zbornica SRS ’ (GZ SRS).
Ko človek bere ta uradni dokument, se mu, j ne glede na to, kako je izobražen, zastavljajo i naslednja vprašanja:
— Je dokument, ki ga sprejemajo tako reprezentativna družbena telesa, v resnici družbeni dogovor, ali pa le drugo ime za zakonsko prisilo, ki jo skuša neko birokratsko okolje skozi demokratične ustanove vsiliti vsej družbi?
Kakšna je dejanska vrednost družbenega dogovarjanja, če se to omeji zgolj na razpravo v ! posameznih družbenih ustanovah, kjer lahko 1 celo s pregledovanjem uveljavijo nek »dogovor?«
Kakšen smisel ima samoupravno urejanje odnosov v družbi, če se tri reprezentativne družbene ustanove lahko dogovorijo, kako ostali smejo »samoupravno« urejati medsebojne odnose, čeprav imajo za to dana vsa pooblastila v ustavi in zakonih!
Da je ta družbeni dogovor namenjen vsem, tistim ki ga sprejemajo, kot tistim, ki ga ne sprejemajo, je iz njegovih določb jasno razvidno, in tako se že danes v dnevni praksi tudi uporablja. Torej kot zakonska obveznost. V nekaterih delovnih organizacijah (npr. v DO Gorenje-Tiki) gredo celo tako daleč, da že pred prilagoditvijo (o podpisu družbenega dogovora niti ne razpravljajo, ker je ta že tu, kot obveznost) svojih samoupravnih aktov temu družbenemu dogovoru, uveljavljajo njegove določbe nasproti določbam svojih samoupravnih aktov z nekakšnimi začasnimi sklepi DS, s katerimi se na referen dumih sprejeta določila anulirajo. S tem se ; dejansko anulira tudi odločanje delavcev o t. ; i. nodtujivih pravicah, o katerih se imajo i pravico odločati z osebnim izjavljanjem.
In to kljub temu, da 149. člen Ustave SRS določa: »Samoupravni sporazum oziroma družbeni dogovor zavezuje udeležence, ki ga sklenejo ali k njemu pristopijo«. Torej le 1 tiste, ki ga sklenejo ali k njemu pristopijo« (v j tem primeru S SRS, RS ZSS in GZ SRS), ne ! pa vseh ostalih.
E. Kardelj v delu Svobodno združeno delo — brionske diskusije (DZS, Ljubljana 1978) o tem vprašanju pravi takole: »Udeleženci samoupravnega sporazumevanja in družbenega dogovarjanja so enakopravni, postopek sporazumevanja in dogovarjanja pa je javen. Samoupravni sporazum in družbeni dogovor se sklepata svobodno in s soglasno voljo udeležencev.« (str. 326/4. odst.)
In dalje: »Pri tem so svobodni in enakopravni in morejo sprejeti ali ne obveznosti, ki se določajo s samoupravnim sporazumom oziroma družbenim dogovorom. Kadar pa udeleženci sporazumevanja oziroma dogovarjanja sklenejo sporazum oziroma družbeni dogovor, oziroma ga podpišejo, tedaj prevzamejo tudi obveznosti, določene s temi akti. Seveda lahko vsak udeleženec družbenega dogovora vsak čas odpove svojo udeležbo v dogovoru, vendar samo na način, kakor je določeno z dogovorom samim«.
Na drugi strani so zavarovani tudi tisti samoupravni in družbeni subjekti, ki ne želijo podpisati samoupravnega sporazuma ali družbenega dogovora, kajti nihče nima pravica — niti država ne - da bi jim vsilil sporazum ali dogovor. Ti akti zavezujejo le tiste, ki so jih podpisali. Ustava daje torej pravice tudi tistim, ki ne želijo podpisati samoupravnega sporazuma ali se mu priključiti. Vrh tega zakon prepoveduje, da bi se sklepali sporazumi, naperjeni proti tistim, ki jih niso podpisali.« (str. 327/1. in 2. odst.)
».. . obveznosti iz samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov niso zakonske obveznosti, marveč so to obveznosti nekakšnih pravnoveljavnih pogodb, to je pogodbene obveznosti. Teh dveh vrst obveznosti ni mogoče izenačevati. Teza, ki je bila sicer presežena v ustavni diskusiji, da naj bi družbeni dogovor zamenjal zakon, se je v nekih variantah spet pojavila v razpravi o zakonu o združenem delu. Ta teza je bila zavrnjena v ustavni diskusiji. Že takrat je bilo razčiščeno tudi to, da je za uvedbo in izvajanje kakršnihkoli prisilnih ukrepov pristojna samo država z zakonom ali na zakonu temelječim predpisom, ne pa kakšen drug akt. Z družbenim dogovarjanjem in samoupravnim sporazumevanjem je treba razumeti ravno načelo enakopravnosti in prostovoljnosti, to je svobodno in soglasno izražanje volje udeležencev sporazumevanja in dogovarjanja, tako da izpolnjevanje prevzetih obveznosti ni več stvar dobre volje. Kajti ko nekdo podpiše dogovor, je s tem prevzel obveznosti, vendar ne do države in zakona^ marveč do drugih pod pisnikov dogovora. Ce se ena stran podpisnica ne drži dogovora in ga ne izpolnjuje, ima druga stran podpisnica dogovora, ne pa država. pravico, da toži prvo stran, da pred sodiščem odgovarja za kršenje dogovora.«
Predmetni družbeni dogovor je v pretežni meri skregan s citiranimi načeli Očiten je poizkus določene družbene skupine, ki bi
sobotna priloga
želela vsiliti vsem družbenim subjektom v SRS neke svoje kriterije za delitev sredstev •za OD. (To skupino je treba iskati z družbenim dogovorom ustanovljenem »odboru udeležencev« in krogu ljudi, ki imajo neposreden vpliv na njegovo delo.) Pri tem seveda izhajajo iz skrbi za lastne OD, ne pa za objektivna merila, ki bi delitev dohodka postavila v okvire dela in še zlasti rezultatov tega dela.
Da je temu tako, kaže vsebinska puhlost tega družbenega dogovora, ki se izživlja v ponavljanju zakonskih določb in v znanih praznih frazah, kot so: »si bomo prizadevali«, »se bomo zavzemali«, »bomo vztrajali«, »bomo delovali«, »bomo presojali«, »bomo uveljavljali« ipd., določanje dejanske vsebine pa prepušča »odboru udeležencev družbenega dogovora,« torej novemu birokratskemu centru moči s sedežem pri RK ZSS.
Kakorkoli že, družbeni dogovor, vsekakor ni bil narejen zato, da bi dali neposrednim proizvajalcem tisto mesto pri delitvi, kot jim gre pri ustvarjanju dohodka. Nasprotno. Osebno menim, da je bil ustvarjen prav zato, da bi blokirali vse očitnejše in vse odločnejše zahteve tega dela družbe po reafirmaciji njenega dela. Birokratske in tehnokratske strukture se z vse odločilnejšim (za enkrat še nenačrtovanim) stavkovnim gibanjem čutijo ogrožene v pridobljenih privilegijih na področju delitve OD. Ker želijo te privilegije, razumljivo, ohraniti, se posamično vedno težje upirajo zahtevam iz baze, se skušajo nekako povezati. Pričujoči družbeni dogovor naj bi jim zagotovil oboje — privilegije in povezanost. Po strokovni plati očitno sledi sedanjim določbam naših samoupravnih aktov o delitvi OD, Branko Weixler,
Ljubljana
Profesionalni ali amaterski delavski šport
V zadnjih dveh letih se je v Novi Gorici močno razširila rekreacijska dejavnost, zlasti v delavskih vrstah. Še posebej aktivni so tekači, ki so celo organizirali svoje društvo Utrip. Nastopajo na številnih rekreacijskih tekmovanjih v Italiji, kjer so prejeli številna priznanja za tekmovalne dosežke in množičnost.
Temu pozitivnemu razvoju delavskega športa nikakor ne sledijo odgovorni za razvoj te dejavnosti v Novi Gorici, razen občinskega sindikalnega sveta, ki vsako leto vzorno organizira delavske športne igre.
Občinska zveza za telesno kulturo s svojimi profesionalnimi delavci ni sposobna organizirati praktično nobene tekaške prireditve, čeprav so za to odlični pogoji (rekreacijska cona Panovec), pa tudi udeležencev bi bilo veliko. Letošnjega maratona v Radencih se je udeležilo za cel avtobus tekačev iz Nove Gorice , lani pa jih je bilo nekaj celo na maratonu miru v Atenah.
Že lani in letos ni bila izvedena akcija spomladanskih in jesenskih krosov (vsaj kar zadeva starejšo populacijo), čeprav bi po informacijah iz Dela lahko na prste prešteli tiste občine, ki vsaj teh akcij ne izvedejo.
Morda bi bilo bolje, če bi deprofesionalizirali nedejavne organizatorje delavske rekreacije in denar namenili za izvedbo akcij, v delo pa vključili amaterske organizatorje.
Številne tekaške prireditve, ki smo jim priča zlasti v zadnjih obdobjih v Sloveniji - v glavnem pa jih organizirajo prizadevni amaterski organizatorji — govorijo v prid temu predlogu.
Miran Boltar,
Nova Gorica
Imamo pogum in voljo za dejanja?
V poglabljanje gospodarske krize z očitno stagnacijo izvoza, skokovito naraščanje inflacije in nelikvidnost, problem Kosova in zaostrovanje mednacionalnih odnosov so osnovne značilnosti sedanjega položaja v Jugoslaviji, ki se kaže še v upadanju družbenega proizvoda in življenjskega standarda. Namesto konkretnih akcij za izhod iz takšnih razmer se vedno bolj porajata apatičnost in nepripravljenost vseh družbenih subjektov — tudi v Žvezi komunistov - za spreminjanje stanja in razmer, za dosledno izvajanje gospodarske stabilizacije in na kongresih dogovorjenih sklepov, navsezadnje za ponovno afirmacijo avantgardne vloge ZK v družbi.
Smo pred težko in odgovorno, hkrati pa nujno nalogo, kako čimprej iz sedanjega kriznega položaja k nadaljnjemu gospodarskemu in družbenemu razvoju. Ta naloga je toliko pomembnejša, ker mineva že četrto leto od sprejema dolgoročnega programa gospodarske stabilizacije, ki še vedno ni dobil »domovinske pravice« v našem vsakdanjem življenju in delu. To dokazuje, da še vedno nismo dojeli resnosti sedanje gospodarske in družbene krize. Ob njegovem sprejemu sem pričakoval, da bo sledila kritična analiza stanja in razmer v slehernem delovnem in družbenem okolju in sprejem konkretnih ukrepov za izvajanje programa, za boljšo organizacijo in večjo produktivnost dela, konkretno odgovornost za kvaliteto in poslovnost ter sočasno spreminjanje ekonomskega sistema, zasnovanega in usmerjenega k tržni ekonomiji. Nič takega se žal ni zgodilo, zaradi omahovanja in neodločnosti, morda iz strahu, da se ne bi porušil nekakšen »socialni mir«, smo ostali zgolj pri verbalnem opredeljevanju za stabilizacijski program in pri starih navadah lagodnega življenja in dela. Izgubili smo dragocena štiri leta z vsemi negativnimi posledicami.
Ob tem nezavidljivem položaju, ki pa ga marsikje v svetu korenito in dokaj uspešno obvladujejo, drsimo tudi v vse večjo družbe-nomoralno krizo. Tu ne gre samo za agonijo kosovskega problema, za podtalno in perfid-no delovanje iredente, z naraščanjem natalitete izsiliti svoje zahteve in jugoslovansko skupnost postaviti pred izvršeno dejstvo. Ta, za obstoj Jugoslavije usodni problem smo prepustili času in dopustili, da so se dobro organizirale in okrepile sovražne sile in razvnel nacionalizem vseh vrst. Polnih šest let smo morali čakati na »kosovski plenum«, da začrta jasne smernice in določi konkretne naloge za reševanje tega problema. Toda tako kot v tem primeru tudi za splošno družbeno krizo še vedno nimamo temeljite in poglobljene ocene, na kateri točki naše razvojne poti smo se začeli odmikati od temeljnih družbenih vrednot z vsemi posledicami negativnih in družbeno škodljivih pojavov. Ni morda vzrok v proklamiranju in uveljavljanju zgolj pravic ter zapostavljanju dolžnosti in odgovornosti, v razvrednotenju dela kot os-
novnega merila za določanje položaja človeka v družbi, v pretirani organiziranosti celotnega političnega sistema, ki postaja vedno bolj neučinkovit? Bolj kot s tem osnovnim problemom se ubadamo z raznimi alternativnimi gibanji, kot da leta predstavljajo politično opozicijo in nevarnost za stabilnost Jugoslavije. Njihovo sporočilo pa je, čeprav včasih nerodno, provokativno ali neokusno izraženo, samo poziv k spreminjanju stanja in razmer, za večjo demokratizacijo odnosov, kot alternativa staremu, preživelemu in neučinkovitemu delovanju v samoupravnem sistemu. Vendar pa sedanje razmere v družbi niso posledica dosedanjega dinamičnega razvoja, kot to radi opravičujemo, temveč naše samo-zaverovanosti in ideologiziranja razvoja brez upoštevanja razmer in procesov v svetu, dogmatizma reševanju aktualnih problemov in razvojnih usmeritev, pa tudi strah pred prehitro demokratizacijo družbenih odnosov.
Moramo se torej ozreti nazaj, v povojno obdobje, na velikanske uspehe na vseh področjih družbenega in gospodarskega razvoja, ki so uvrstili Jugoslavijo med srednje razvite države in vzor socialističnega samoupravljanja. Namesto napredka smo skupaj po vseh kazalcih na repu evropskih držav. Bomo mar vse to, kar smo dosegli in se v svetu uveljavili, enostavno izničili? Nadvomno je za sedanje stanje veliko vzrokov, toda po mojem mnenju je prav neodgovornost v vseh okoljih in nivojih eden od glavnih povzročiteljev sedanje gospodarske in družbene krize. In prav to vprašanje se danes postavlja in mora postaviti kot primerna družbena naloga. Še posebej je to aktualno za Zvezo komunistov in njene naloge v procesu prenove partije. Začeti pa mora najprej pri sebi, kajti samo neoporečna idejno prenovljena in zasnovana na demokratičnih odnosih znotraj sebe in do drugih subjektov bo lahko vodila boj za izhod iz sedanje krize. Soočena z moralno krizo v lastnih vrstah je ZK prav gotovo v nezavidljivem položaju. Tembolj zato, ker mora boj za idejno in akcijsko enotnost, osvobajanje od dogmatizma in oportunizma ter zaostritev odgovornosti izpeljati najprej v lastnih vrstah in potem to zahtevati tudi od vseh drugih. Toda ne s pozicije moči in oblasti, temveč kot avantgarda v Socialistični zvezi delovnega ljudstva in drugih družbenih in samoupravnih subjektih.
Predvsem pa morajo svoj del odgovornosti prevzeti vsi tisti, ki so se neodgovorno obnašali na svojih položajih in funkcijah ali to še vedno počenjajo. Gre namreč za konkretno odgovornost za preteklost, sedanjost in prihodnost, tudi za megalomanske zadolžitve v tujini, za številne zgrešene in politične investicije, za sprejemanje neumnih in škodljivih predpisov in ukrepov (devizni zakon in zamrznitev OD), za kosovski problem in pojave nacionalizma, za politično in ideološko nestrpnost itd. Pustimo proklamirano in uveljavljeno kolektivno odgovornost, za katero se skrivajo pravi krivci, ki danes še vedno udobno sedijo na mnogih vodilnih položajih. Če je delavec kriv, je kriv samo v tem, ker je sledil slabim zgledom. To dokazuje tudi kosovski primer, kjer so bili kaznovani izgredniki, ne pa njihovi duhovni vodje in pobudniki sovražnih idej. Zakaj ne ukrepamo? Bi bilo to morda v nasprotju z moralnimi načeli in humanizmom naše družbe? Ne mislim tu na množično policijsko ali sodno represijo, na pogrom ali lov na čarovnice. Z odločno akcijo z odstranitvijo s položaja, funkcije ali delovnega mesta vseh neodgovornih, bodo delavci in občani dobili zagotovilo, da se v zvezi z odgovornostjo nekaj premika in tudi sicer v družbi nekaj spreminja, drugim pa bo v resen premislek in svarilo. To mora veljati za vse ravni in okolja, saj ni mandat ali delovno mesto hkrati tudi jamstvo socialne varnosti, če ta ni oprta na vestno, pošteno in ustvarjalno delo in njegove rezultate. Samo z odločnim in doslednim izvajanjem kongresnih sklepov se bo Zveza komunistov zopet uveljavila kot avantgarda delavskega razreda.
Toda, ah je ZK takšna, kakršna je, sposobna za idejni spopad in uveljavljanje svoje družbene vloge? Bojim se, da bi bil realni odgovor »ne«. Že na kongresih, plenumih in sejah CK so se pojavljala in se še pojavljajo globoka razhajanja v oceni družbenih problemov, ki se vse prevečkrat sprevržejo v etiketiranja in podtikanja. Nemočni smo zoper oportunizem, sektaštvo in naraščajoči dogmatizem (politika kmetijstva in drobnega gospodarstva), dopuščamo in pogojujemo pojave nacionalne in siceršnje nestrpnosti. Vse to slabi idejno in akcijsko enotnost in krni ugled Zveze komunistov. Potrebna je torej temeljita prenova.
Kot povzetek teh razmišljanj postavljam javno vprašanje: Ali imamo dovolj poguma in volje za odločilni korak v spopadu z moralno krizo v ZK in družbi kot celoti? Žal alternative ni!!! Vsako odlašanje pa utegne biti škodljivo!
Slavko Kunej,
Krško
Slovencem se ni treba opravičevati
Vsaka naša republika je predvsem sama odgovorna za svoj notranji razvoj in potemtakem tudi za političnovarnostni položaj, zato SR Sloveniji ne bi smeli odrekati te pravice, ki jo imajo tudi druge naše republike. Nekateri družbenopolitični dejavniki iz drugih republik oziroma federacije namreč organe SR Slovenije povsem neutemeljeno obsojajo zaradi reševanja idejnih nesporazumov v spornih prispevkih v 57. številki Nove revije in plakata za dan mladosti. Nesoglasja so zgladili v demokratični polemiki, zato tudi represivni ukrepi, kot se je izkazalo, niso bili potrebni. To pomeni, da so družbenopolitični dejavniki v SR Sloveniji v skladu s stopnjo politične kulture svojega prebivalstva pravilno presodili, da bodo na ta način odpravili omenjene nesporazume, saj bi represija v tem primeru samo sprožila nezaželene politične posledice. Ali bi Slovenija zaradi počasnejših demokratičnih procesov drugod po SFRJ morala upočasniti oziroma ustaviti razvoj demokratizacije javnega življenja na svojem območju? V čigavem imenu in zakaj?
Kot bivši pomočnik občinskega javnega tožilca sem po.mojem mnenju pristojen za oceno, da sporni prispevki v 57. številki Nove revije in prav tako sporni plakat za dan mladosti ne morejo biti razlog za kazenski pregon, če avtorjem ni mogoče dokazati, da so nameravali vznemirjati javnost, kajti ideja, pa četudi je družbeno nesprejemljiva, sama po sebi tega namena še ne izraža.
Boris Vedenik,
Vinkovci
Odgovor IS SRS na delegatsko vprašanje
Skupina delegatov Skupščine obalne skupnosti Koper za zbor občin Skupščine SR Slovenije je na svoji seji 14. maja letos zastavila štiri vprašanja in eno pobudo. Ta se nanašajo na ribolov v Tržaškem zalivu ter nekatere odnose SFRJ z Republiko Italijo.
Vprašanja zajemajo naslednja področja:
Kako se uresničujejo' sklepi družbenopolitičnega zbora Skupščine SR Slovenije, ki sta jih sprejela tudi oba zbora zvezne Skupščine v zvezi z ratifikacijo sporazuma o ribolovu v Tržaškem zalivu?
Kdaj bodo sprejeti ukrepi (od raziskav kvalitete morja in življenja v njem do posodobitve opremljenosti pomorske milice ter zagotavljanja nadzora) in kdo bo zagotovil finančna sredstva za izvajanje teh ukrepov?
Kdaj bodo sprejeti ustrezni ukrepi, ki bodo preprečili ponavljajoče kršitve italijanskih ribičev in ali je naša diplomacija že protestirala v zvezi s tem?
Kako je italijanska stran reagirala na dodatne sklepe zvezne Skupščine in ali je pripravljena sodelovati pri njihovi uresničitvi. Gre zlasti za izvajanje raziskav o ekološki zaščiti Tržaškega zaliva?
Kot pobudo za reševanje se lahko šteje naslednja ugotovitev:
Delegati so izrazili zaskrbljenost glede predlaganega zakona o obveznem izpolnjevanju osebnih formularjev pri prestopu jugoslovan-sko-italijanske meje, saj je diskriminacijsko naraven in pomeni nazadovanje v že dobrem sodelovanju med državama ter je v nasprotju s Helsinško deklaracijo in Osimskim sporazumom.
Na zastavljena vprašanja daje Izvršni svet Skupščine SR Slovenije naslednje odgovore:
• Ob obravnavi predloga zakona o ratifikaciji sporazuma med SFRJ in Republiko Italijo o ribolovu v Tržaškem zalivu v okviru obmejnega gospodarskega sodelovanja in blagovne menjave z Italijo je Izvršni svet seznanil delovna telesa in zbore Skupščine SR Slovenije s programom ukrepov in aktivnosti za operativno izvajanje sporazuma o ribolovu v Tržaškem zalivu.
Ta program se vsebinsko in časovno usklajeno izpolnjuje, kar je bilo ugotovljeno na 6. seji koordinacijskega odbora IS za spremljanje in usklajevanje dela in nalog o uresničevanju Osimskih sporazumov 5. maja 1987. Program ukrepov in aktivnosti izvajajo:
—	Republiški komite za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano,
—	Republiški komite za mednarodno sodelovanje,
—	Republiški sekretariat za notranje zadeve,
—	Izvršni svet Skupščine obalne skupnosti Koper,
—	Gospodarska zbornica Slovenije in Medobčinska gospodarska zbornica Koper,
—	Morski raziskovalni in izobraževalni center Piran, v sodelovanju z Zveznim sekretariatom za zunanje zadeve, pristojno carinarnico in pristojno komando jugoslovanske vojne mornarice.
Sprejeti so bili tudi ukrepi za uspešnejše odkrivanje kršitev ter doslednejše varovanje naših ozemeljskih voda. S tem v zvezi je tudi okrepljena kontrola, ki jo izvajajo organi za notranje zadeve skupaj z enotami jugoslovanske vojne mornarice (skladno s to povečano aktivnostjo je tudi sorazmerno več vesti o italijanskih kršitvah in jugoslovanskih ukrepih).
Posamezne dejavnosti v zvezi s tem pa so opisane v nadaljnjih odgovorih.
• Pripravljen je program enoletne raziskave kvalitete morja in življenja v Tržaškem zalivu, ki jo bo izvajal Inštitut za biologijo Ljubljana, Morski raziskovalni in izobraževalni center iz Pirana skupaj z delovno organizacijo Droga Portorož. Predlagano je, da se del sredstev za to raziskavo zagotovi v programu Raziskovalne skupnosti Slovenije za obdobje 1987/88.
Finančna sredstva za izvajanje predvidenih ukrepov se zagotavljajo v proračunih obalnih občin, skupnosti obalnih občin in proračunu republike ter finančnih programih samoupravnih interesnih skupnosti.
Poleg tega je SR Slovenija dala pobudo za intenzivnejše delo stalne mešane jugoslovan-sko-italijanske komisije za varovanje Jadranskega morja pred onesnaženjem.
• Redno in dosledno se. izvajajo ukrepi za odkrivanje, preprečevanje in kaznovanje italijanskih ribičev, ki kršijo jugoslovansko-itali-jansko morsko mejo in nezakonito love v naših teritorialnih vodah. Te ukrepe izvajajo organi za notranje zadeve v sodelovanju z enotami jugoslovanske vojne mornarice ter pristojni sodniki za prekrške.
Po diplomatski poti in drugih stikih jugoslovanskih predstavnikov z osrednjimi in lokalnimi italijanskimi predstavniki in organi je naša stran večkrat protestila in opozarjala na nedopustnost stalnih kršitev. Dane so bile pobude za večje angažiranje italijanske strani pri prepečevanju ilegalnih prehodov oziroma kršitev morske meje ter za odločnejše in strožje kaznovanje kršiteljev..Sproženi so tudi že postopki za spremembo kazenskih določb Zakona o morskem ribištvu ter zakona o prehodu državne meje. Le-ti predvidevajo predvsem strožje in višje kazni za kršitelje državne meje tudi na morju.
Za učinkovitejšo kontrolo in ukrepanje pa potekajo tudi aktivnosti za boljšo opremljenost enot mejne milice v Kopru, ki izvaja nadzor v tem delu jugoslovansko-italijanske morske meje.
• Intenzivne so priprave za zasedanje jugoslovansko-italijanske medvladne komisije za obmejno gospodarsko sodelovanje in blagovno menjavo, ki je po sporazumu pristojna za njegovo izvajanje. V ta namen je že bil izdelan osnutek pravilnika, ki upošteva vse aktivnosti, ki so bile zahtevane ob ratifikaciji sporazuma o ribolovu v Tržaškem zalivu. Julija se bo predvidoma sestala mešana jugoslovan-lo-italijanska delovna skupina in bo uskladila predlog pravilnika. V jeseni pa pričakujemo sklic medvladne mešane komisije za obmejno gospodarsko sodelovanje in blagovno menjavo, ki bo med drugim imenovala s sporazumom predvideno podkomisijo za nadzor, sprejela omenjeni pravilnik, določila obrazce

ter druge pogoje za izvajanje sporazuma. Iz navedenih predlogov in priprav je razvidno, da je italijanska stran do sedaj pozitivno reagirala na naše predloge in pristala na opisani postopek priprav za operativnost sporazuma.
Do tedaj je sporazum neoperativen in je zato tudi vsak ribolov v jugoslovanskem delu predvidenega četverokotnika s strani italijanskih ribičev nezakonit.
Glede ocene, da uvedba ukrepa o obveznem izpolnjevanju posebnih formularjev za jugoslovanske državljane pri prestopu italijanske meje predstavlja diskriminacijo do Jugoslavije kot edine sosednje države, ki iz tega ni izvzeta, in je v nasprotju z doseženim stanjem sodelovanja ter predvsem dosedanjega razpoloženja na meji, Izvršni svet sporoča, da je bilo sproženih več akcij na različnih ravneh.
To vprašanje je bilo obravnavano v vseh stikih, ki so jih imeli predstavniki iz SR Slovenije z italijansko stranjo, posebej pa še v okviru delovne skupnosti Alpe-Jadran.
Tako je predsednik Izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije Dušan Šinigoj s posebnim pismom opozoril na to vprašanje predsednika deželnih odborov Furlanije-Julijske krajine, ter Veneta in ju zaprosil, da se zavzemata pri osrednjih oblasteh, da predvideni ukrep ne bi veljal za jugoslovanske državljane. Na to pobudo sta italijanska predstavnika pritrdilno odgovorila in tudi ukrepala. O tem je naš zvezni sekretar za zunanje zadeve poslal pismo svojemu italijanskemu kolegu. Na to pismo še ni italijanskega uradnega odgovora. Posredovana pa je bila ustna informacija, da bodo od izpolnjevanja takšnih formularjev izvzeti imetniki prepustnice na podlagi sporazuma med SFRJ in Republiko Italijo o ureditvi osebnega prometa ter kopenskega in pomorskega prevoza med obmejnimi območji. (Videmski sporazum).
Izvršni svet Skupščine SR Slovenije se bo zavzemal, da se z italijansko stranjo doseže, ne le da je iz navedenih ukrepov izvzet obmejni osebni promet, ampak Jugoslavija kot celote, tako kot so izvzete italijanske sosednje oz. mejne države, ki so članice EGS in Evropskega sveta, ter Vatikan in San Marino, ki takšnega statusa nimata.
Izvršni svet
Skupščine SR Slovenije
Ljubljanske
prometne
variante
Šala s predvojne ljubljanske klasične gimnazije pripoveduje, da je profesor Grošelj pri uri matematike velel dijaku Bogomiru Magajni, naj vzame kredo v levo roko in gobo v desnico, saj bo več brisal kot pisal. Če bi bil zloben, bi kaj podobnega izjavil tudi o načrtovalcih jutrišnje Ljubljane in pristavil bi še, da si mesto, v katerem živimo, na vse kriplje prizadevajo spremeniti v mesto, po katerem in skozi katerega se vozimo. Pa ne bom zloben in tudi do kakšnih modrih zaključkov se ne bom skušal prikopati, le v kratkem bom popisal razpravo o predlogih nove prometne ureditve na naši krajevni skupnosti Stari Vodmat letošnjega 2. julija.
Tovariša Guzelj iz Slovenija ceste — Tehnika in Vrhovec iz Ljubljanskega urbanističnega zavoda sta nam razgrnila načrte, ki si jih kljub vsem javnim predstavitvam večina Ljubljančanov najbrž niti približno ne predstavlja, pa jih bom zato poskušal na kratko-povzeti. Bistvo nove ureditve tega dela mesta je: 1. ponovna uvedba tramvaja - mimo železniške postaje po Masarykovi, nato en krak proti Savskemu naselju, drugi po Njegoševi in nato po Zaloški (kaj se nismo po teh cestah s tramvajem že vozili?). Cestišče je potrebno zaradi ločene tramvajske linije povsod znatno razširiti; 2. nova povezava sever — jug z razširitvijo podvoza podželeznico na Šmartinski cesti in široko novo Njegoševo cesto, ki je pretežno — od Bohoričeve ulice do šempetr-ske cerkve - speljana pod zemljo. Njegoševa cesta se nato z novim mostom preko Ljubljanice nadaljuje s predorom skozi Cukrarno in naprej na razširjeno Roško cesto in Karlovški most; in 3. razširitev Zaloške ceste v njenem moščanskem delu, nato pa preusmeritev vsega prometa iz vzhodnega dela Ljubljane na desno ob dolenjski železnici, najprej po moš-
čanskih tleh in kasneje z novim predorom pod železnico proti Masarykovi cesti.
Zdi se, da bodo imeli investitorji velikanske stroške, če bodo skušali vsaj približno ugoditi zahtevam vseh prizadetih na trasi in ob trasi bodočih hitrih cest. Samo v naši krajevni skupnosti — torej tostran železniške proge bo porušenih vsaj 30 hiš in več sto družinam bo potrebno zgraditi nadomestna stanovanja. Odškodnino naj bi dobili številni družbeni in zasebni lastniki lokalov. Univerzitetne stomatološka klinika naj bi dobila nov prizidek, Onkološki inštitut nov operacijski in intenzivni trakt ter bolniški oddelek za 120 bolnikov, inštituti in dekanat Medicinske fakultete nove prostore, prav tako Tehnične službe Univerzitetnega kliničnega centra. . . Na poglobljeni Njegoševi cesti bi zgradili avtobusno postajališče in ob njej dve podzemski garažni hiši ter nov vhod v Urgentni blok Univerzitetnega kliničnega centra. Komaj zgrajenim blokom ob Grablovičevi cesti bi v zgornjih nadstropjih vzidali nova okna za boljšo zvočno izolacijo, hkrati pa bi jim zaprli edini možni vhod v garaže.
Mene pa še koga od približno šestdeset prisotnih zgoraj imenovana tovariša nista mogla prepričati v najmanj štirih točkah. Prvič: ali so osnovni problem Ljubljane res vpadnice ali pa bi se jih dalo morda v veliki meri razbremeniti s krožno avtocesto okrog mesta, ki bi prevzela ves tranzitni promet pa še lep del notranjega prometa, na primer iz Most na Vič. Prav vsa velika evropska mesta imajo krožne avtoceste, kjer brez semaforjev obkrožiš mesto in prav nikjer ni taka krožna cesta ostala prazna. Ker se ljudje običajno ne vozijo iz dolgega časa, so s tem očitno razbremenjene ceste znotraj mesta. Po izjavi tovariša Guzelja pa pride zaključek ljubljanske krožne avtoceste s predorom po Golovcem v izvedbo šele po letu 2010. Ne zanikam, da ne bo morda nekoč res potrebno izpeljati zdaj načrtovana dela in vendar se vprašam, ali je prioriteta res najbolj smotrno določena. Drugič: proge, ki jih uporablja izključno tramvaj, pomenijo za mestno središče veliko zahtevo po novih prometnih površinah in novih rušenjih. Vprašanje je, če je javni tramvajski promet res najbolj smotrna rešitev; glede na dragocenost prostora v mestnem središču bi bila morda nekoč smotrnejša rešitev podzemeljska železnica. Tretjič: močno vprašljivo je, če si sploh kdo predstavlja, koliko bodo vsa predvidena dela stala in na kakšne nove probleme utegnejo gradbeniki naleteti. Ne samo kasarna (sedaj stavba A Onkološkega inštituta), tudi šempetrska cerkev se utegne posesti pod tresljaji podzemeljskih del in kasnejšega prometa v tunelu. Kar pa se denarja tiče: hudo debel je cestni dinar, če lahko za tri kilometre mestih cest zgradimo tristo metrov trideset metrov širokega tunela in še vse, kar smo prej našteli. In četrtič: kljub vsem obljubam o zaščiti pred hrupom se bo nedvomno poslabšala kvaliteta življenjskega prostora vseh, ki bomo ostali ob robu novih hitrih cest. Poseben problem sohrup, smrad in tresenje na izhodu iz tunela Njegoševe ceste, kjer so v neposredni bližini dva hospi-talna objekta Onkološkega inštituta ter univerzitetni kliniki za stomatologijo in otorinolaringologijo.
Poudarjam: to niso zaključki ali strokovna mnenja, to so zgolj opombe ob neki razpravi v neki krajevni skupnosti in zelo bom vesel, če se kdo od načrtovalcev oglasi z utemeljenim zagovorom svojih pogledov. Do konca leta, tako je dejal nepredstavljeni tovariš iz občinskega izvršnega sveta, naj bi bil predlog potrjen (če seveda bo potrjen), in potem naj bi pričeli z deli. In čez leto ali dve, na začetku počitnic, ko bodo pri nas zarohneli buldožerji, pride razprava v vašo krajevno skupnost.
Matjaž Zwitter,
Ljubljana
V
Štiripasovnica
tik
ob Radovljici
Glede prihodnje velike avtomobilske ceste, ki bo tekla od Ljubljane čez Gorenjsko pa do karavanškega predora, se dogajajo stvari, ki so popolnoma nerazumljive. Za kaj gre?
Kakor je znano, je bil o tej cesti govor že pred leti, ko zadeva še daleč ni bila tako pereča kot danes. Tedaj sta se Republiška
skupnost za ceste in predstavniki občine Radovljica po temeljitem pretresu odločili za traso, ki naj bi potekala od Černivca čez otoško polje in naprej proti Jesenicam, severno od letališča pri Lescah. Za to tako imenovano severno varianto so se odločili predvsem zaradi tega, ker bi se izognila največjim naseljem na tem področju, se pravi, da je pri teh posvetih in končno pri tej odločitvi prevladovalo tisto humano načelo, ki ga skušajo upoštevati načrtovalci velikih avtomobilskih cest povsod po svetu.
Zgodilo pa se je, da so začeli spodbijati to tako imenovano severno varianto, najprej Zemljiška skupnost Radovljica, tej pa se je, kakor se čudno sliši, pridružilo tudi občinsko Društvo za varstvo okolja, ki ima svoj sedež na Bledu.
In zakaj tako? Predvsem zato, ker je bilo napačno informirano o tem, kakšna bo pravzaprav ta cesta, saj so načrtovalci trdili, da bo sedanji regionalni cesti dodan le še en pas. Odbor tega društva je bil prepričan, da gre samo za cesto, ki bi bila modernejša naslednica sedanje in namenjena predvsem turizmu. Izkazalo pa se je, da bo to štiripasovna avtocesta, ki bo povezovala zahodno in tudi del vzhodne Evrope z Bližnjim vzhodom in drugimi azijskimi predeli. Služila ne bo samo turizmu, temveč predvsem tovornemu prometu. Po njej bodo drveli največji (tudi tridesettonski) vlačilci s prikolicami in turboreak-cijskimi motorji, ki daleč naokoli povzročajo neznosen hrup. Razen tega ob štiripasovnici ostane tudi današnja regionalna cesta, ki je nujna za medkrajevno povezavo. To bo gotovo potemtakem ena najbolj prometnih in najbolj bučnih cest na kontinentu. Prevzela bo dobršen del prometa, ki gre danes skozi Šentilj. Njena frekvenca bo po najbolj skromnih napovedih okrog šest tisoč vozil dnevno, po mnenju nekaterih objektivnih strokovnjakov pa je treba računati tudi z dvakrat ali trikrat večjim številom, saj bo to najkrajša cestnoprometna zveza med Evropo in Azijo. Če ne bi bilo tako, najbrž tudi mednarodne banke, povezane z EGS in multinacionalnimi družbami, ne bi bile tako voljne kreditirati ta projekt.
Ko se je Društvo za varstvo okolja bolje seznanilo z vsem tem, je prevladalo mnenje, da je treba stvar na novo preučiti.
Tudi ugovor zemljiške skupnosti, češ da bi severna varianta terjala več plodne zemlje, ne drži, o čemer je bil govor tudi v razpravi, ki jo je o tem problemu organizirala SZDL Radovljica (komisija za varstvo okolja in svet za družbeno planiranje). Tudi po mnenju dipl. ing. Gundeja, enega od predstavnikov republiške skupnosti za ceste, ki je sodeloval pri tej razpravi, bi tako imenovna severna varianta ne terjala več plodne zemlje kakor trasa ob sedanji cesti mimo Radovljice, kvečjemu še nekoliko manj, ker je ta trasa krajša. Kar pa se tiče vrednosti žrtvovane zemlje, bi bila škoda pri severni varianti manjša, ker je zemlja ta na dobršnem delu slabša.
Naslednji ugovor zoper severno traso pa je prišel s strani nekaterih ljudi, ki jih posebej skrbi krajinska podoba radovljiške doline, češ da bi jo nova (severna) trasa presekala na dvoje. Ta njihova skrb je sicer upravičena, vendar pa je veliko vprašanje, s čim bi bila podoba te doline z Radovljico vred bolj prizadeta: ali z novo cesto, ki bi se izognila večjim krajem in bi deloma tekla med gozdnatim gričevjem, ali z novo štiripasovnico, ki bi tekla mimo Radovljice ob sedanji cesti in ki bi jo bilo treba opremiti tudi z visokimi hrupobrani, medtem ko ti pri severni varianti, razen na tem ali onem mestu, ne bi bili potrebni. Bojazen, da bi v primeru severne variante dolino dvakrat sekali, je torej odveč, saj bo promet na pokrajinski (stari) cesti mimo Radovljice neznaten in cesta sama tudi panorame ne bi motila. Bilo bi jo namreč mogoče celo spremeniti v mikaven drevored, po zgledu nekaterih cest v drugih deželah. V tem primeru bi pokrajina lahko celo pridobila. Namesto hrupobranskih konstrukcij bi imeli z zelenjem obdano cesto. Taki cestni drevoredi so na primer v Franciji prav privlačna znamenitost.
Pri vsem tem pa je treba poudariti še nekaj: prvotna varianta je cenejša, ker je krajša. Stroške pa bi med drugim znatno povečal tudi vkop ceste, ki bi bil nujen, če naj bi šla mimo Radovljice. Toda pri vkopu gre še za nekaj. Svet za družbeno planiranje in varstvo okolja sta pristala na to varianto (mimo Radovljice) samo s pogojem, da bo cesta poglobljena ali vkopana, ker je drugače zaščita pred hrupom nemogoča. Zdaj pa smo iz Obzornika skupščine občine Radovljica izvedeli, da na kakršnokoli poglobitev ni misliti zaradi konstrukcijskih težav, ki bi jih bilo treba premagati, če bi regionalna cesta tekla na sedanjem nivoju, avtocesta pa pod njo. Tudi če bi bilo to res - gre za rušitev dveh priključkov na sedanji magistralni cesti — ali je mogoče stroške za to delo primerjati s stroški za en kilometer štiripasovnice? Toliko bi namreč bila trasa ob današnji cesti daljša.
Spričo hudega, celo usodnega posega ne samo v krajino, ampak tudi v bivalne razmere prebivalcev na tem področju, je težko razumeti, kako je mogoče, da ravno oni, ki naj bi skrbeli za dobro počutje svojih občanov, skušajo ovreči prvotno, dosti humanejšo varianto.
Cestna skupnost, kot smo izvedeli od njenih predstavnikov za zadnji seji Zveze za varstvo okolja v Sloveniji, je dolgo vztrajala pri svoji, se pravi, prvotni varianti, ki gre stran od Radovljice, nazadnje pa je popustila, predvsem glede na bodočo hitro železnico, ki naj bi ravno tako tekla po radovljiški ravani. Tako bi imeli kar tri prometne žile po tem ozkem prostoru, kar bi ga le preveč prizadelo. Spričo tega, da nove železnice po dolini ne bo -odklanja jo tudi občina in Društvo za varstvo okolja, pa tudi gospodarstvo, saj je mogoče staro traso ob Savi posodobiti, da bo povprečna hitrost vlakov večja - ne more veljati kot merilo za traso avtoceste, ki bi gosto naseljeno Radovljico z Lescami usodno prizadela.
Trditev, da ceste ne bi smele potekati po najkrajših in najcenejših trasah, ki smo jo brali v Delu (poročilo s konference Sveta za varstvo okolja pri SZDLS), je nesmiselna, če ji ne dodamo, »če škodijo okolju«. Prvotna trasa (Skupnosti za ceste) nikakor ni taka. Nasprotno, kot smo že zapisali v tem članku: v vsakem pogledu je okolju manj škodljiva, pa naj že gre za plodno zemljo ali krajino. Zlasti pa upošteva kategorični imperativ sodobne cestogradnje, ki zahteva, naj se avtoceste umikajo najbolj gosto naseljenim krajem, če je to le mogoče. In v našem, radovljiškem primeru je mogoče, zato za kakršnokoli odstopanje od tega načela, ki ga narekuje humanost, ni nobenega opravičila.
Matej Bor,
Jože Šifrer,
Radovljica
POVABLJEN K RAZMIŠLJANJU
Narodič na evropskem prepihu
Dr. RUDI SUPEK
Ste že opazili, da je neka močna nevidna roka spremenila smer naše ladje, ki je dolgo plula z vzhoda na zahod, zdaj pa se bolj giblje v smeri sever—jug. Dokler smo pluli od vzhoda proti zahodu, se je največ govorilo v političnem ali ideološkem jeziku, glavna tema pa je bila naša pot v socializem. Nasproti sovjetskemu etatizmu in buržoazni demokraciji smo visoko na jambor dvigali idejo samoupravnega socializma. Zdaj pa, v smeri sever-—jug, uporabljamo vse bolj pragmatični in gospodarski jezik. Glavna tema je, kako priti do posojil, da bi se lahko še naprej razvijali, — in kako plačati dolgove, ki smo jih naprtili celo našim otrokom in vnukom. Kot da bi zastali v naših razvojnih vizijah, kot da bi krepko besedo revolucija nadomestila skromnejša beseda — modernizacija. Kot da bi se stopila samozavest, ko smo govorili, da ima Jugoslavija najvišjo stopnjo gospodarske rasti v svetu, in prehitro ugotovili, da je samoupravni socializem učinkovitejši od kapitalizma in sovjetskega etatizma (za kar se lahko zahvalimo gospodarskim meritvam B. Horvata). Zlobneži se nam zdaj posmehujejo, da smo samo potrdili našo staro privrženost neuvrščeni politiki in neodvisnost od vzhodnega in zahodnega bloka, saj troštevilč-na inflacija potrjuje, da res pripadamo tretjemu svetu.
Nekateri se še vedno sprašujejo, kdo je odgovoren za to spremembo položaja, čeprav dobivajo odgovor, da »smo vsi odgovorni«, oziroma da ni določenih »subjektov«, ampak moramo spremembo smeri pripisati »objektivnim okohščinam«. Do spremembe položaja prihaja prav v času, ko je uradna politična doktrina že vse povedala, in ko nihče več ne ve, kako bi lahko še naprej »izpolnjevali« naš samoupravni socializem. Njegovi tvorci, spremenjeni v baker, si niso imeli kaj očitati! Ko so nekateri novinarji opozorili odločimo osebnost, da gospodarstveniki menijo, da se ne bi bilo dobro zadolžiti še za kakšnih 10 milijard dolarjev, je ta samozavestno odgovoril: »Ko bi poslušali gospodarstvenike, bi že davno padli v katastrofo«.
Kakšen zgodovinar bi nam lahko očital, da pomeni iskanje »odgovornih subjektov« za položaj, ki ga sedaj doživljamo, ukvarjati se s »priložnostno kratkotrajno zgodovino«. Primernejše bi bilo zavzeti distanco in se ukvarjati s »trajno zgodovino« — poiskati korenine današnjega položaja v širšem časovnem okviru, v silah, ki so oblikovale to Evropo in našo državo. Poskusimo!
Komisija je ugotovila, da je za neuspeh delavskega samoupravljanja odgovoren »politični dejavnik«, ki je obdržal svojo avtoritarno zgradbo (»demokratski centralizem«). Zato se postavlja vprašanje, od kod tako vztrajna avtoritarnost v naši družbi. Ali je to enostavno dediščina Vzhoda? Ali je to neogibna posledica tega, da je revolucija zmagala v socialno-gospodarsko zaostalih državah ? Ali je to plod politične teorije o zgodovinski vlogi avantgarde? Čeprav smo nastopali s starim rekom ex oriente lux, so zahodni glasovi govorili, da Vzhod boleha v smislu Aristotelove teze: Prihaja barbarsko samodr-štvo. To tezo je prevzel tudi Hegel, saj mu Zahod pomeni svobodo, Vzhod pa samodr-štvo. Toynbee pa trdi, da je sovjetski režim, kot tudi Peter Veliki, od Bizanca enostavno prevzel »popolno totalitarno državo«.
Obojestranske polemike za takšno razdelitev v Evropi in proti njej so opozorile na železno
POVABLJEN K RAZMIŠLJANJU
Boleče
vprašanje
sodobnosti
Dr. DUŠAN JANJIČ
Kriza določa družbeno življenje sodobnega sveta, iskanje odgovora na vprašanje o identiteti pa je oznaka duha sedanjega časa. V
zaveso in berlinski zid kot simbol te razdelitve. Mi smo logiko in strategijo železne zavese zavrgli z neuvrščenostjo. Ta poteza pa je bila uspešnejša v zunanji kot v notranji politiki, kjer je »železna zavesa« delila delavsko samoupravljanje od politične avtoritarnosti in monopola. To ni prišlo do izraza samo v spopadu med dogmatizmom in kritičnim duhom, neke psevdorevolucionarne frazeologije s poskusi odpiranja proti znanstveno-teh-nični revoluciji, ampak tudi v sumničenju in političnem onemogočanju antidogmatičnih marksistov, ki so zahtevah nove filozofske osnove za samoupravni socializem. Celo vodilne svetovne marksiste, ki so iskreno zagovarjali jugoslovanski poskus in samoupravljanje, so »speciahsti za posebno vojno« razglasili za agente sovražnih sil. V bistvu pa so ti ljudje, in ne samo oni, razen svojih simpatij do samoupravljanja ostro kritizirali kapitali-stični sistem, njegove idejne temelje v »instrumentalnem racionalizmu«, nihihstičnem tehnokratizmu, antihumanističnem pozitivizmu in »svobodnjaškem despotizmu«. Dobivali smo vtis, da zmešnjava in praznina v glavah naših krmarjev rasteta, zato je tudi sprememba smeri bolj posledica »objektivnih dejavnikov« kot njihova zasluga.
Seveda ne smemo pozabiti, da je kljub železni zavesi Uberalna misel poskušala spraviti svobodo z despotizmom, češ da se obe strani neizogibno razvijata v smeri prevlade tehnologije nad človekom in da demokracija odmira z naravno smrtjo (Schelsky), saj človek v avtomatizirani družbi nima o čem odločati.
Delavski razred naj bi se poburžoazil, po stilu življenja spremenil v srednji sloj in končno izginil iz družbene strukture, saj robotizacija delavca odpravlja iz proizvodnje. Tako naj bi se po teoriji približevanja Sovjetska zveza in Združene države Amerike z različnih izhodišč nekoč znašla v enakem družbenem sistemu!
Umetno razdelitev na bloke ie še bolj kot teorija približevanja dokazal Černobil! Jedrska katastrofa in sevanje v ceh Evropi sta pokazala', da so Jalta in njene meje iluzija, da so se meje skupaj z železno zaveso čez noč zrušile in da so odgovorni politiki z obeh strani pozvali k zaupanju in medsebojni pomoči. »Državna skrivnost« ni več državna skrivnost, strokovnjaki z nasprotnega bloka pa niso več tuji vohuni. Ljudje z obeh strani zidu so začeli govoriti v človeškem jeziku in skupni skrbi za varnost in preživetje! Kakšno zadoščenje so dobili Saharov in vsi disidenti in mirovniki, ki so govorili proti blokovskim pregtajam in kršenju človeških pravic v tej razdeljeni Evropi.
Černobil je v kratkem času pokazal tisto, kar ekologi in pacifisti že dolgo govorijo: da je usoda človeštva v stoletju, ko je človek obvladal naravne in biološke sile, ko so te postale velikanska uničujoča moč v njegovih rokah, enotna in skupna. Nasprotja med narodi in cela oboroževalna politika, ki jo vodi »vojno-industrijski kompleks« (Eisenhower), ki je pripeljala do absurda, da lahko s sedanjimi zalogami jedrskega orožja stokrat uničimo človeštvo, so pokazali svojo nesmiselnost. Če je Černobil zbrisal meje v nekaj dneh, bi atomska vojna to naredila v nekaj urah, iskanje in zdravljenje preživelih pa bi trajalo stoletja! Ah v takšni vojni še obstajajo zmagovalci in poraženci in ah brez teh izrazov sploh lahko govorimo o vojni? Gre za svojevrstno norost, premoč primitivnih nagonov, ki izkoriščajo človeško potrebo po varnosti in manipulirajo s tiskom in proračuni posameznih
narodov. Ah ne ustvarjajo tega absurdnega položaja tudi verige, ki danes vse bolj povezujejo evropske narode, majhne in velike, razvite in polrazvite, bogate in revne? Kaj danes sploh pomeni spraševati se o narodnostni identiteti?
Vse, kar ruši blokovsko razdehtev Evrope, krepi njeno združevanje. Za to tezo bomo vzeh najspomejši primer: problem narodnostne identitete. Navadno tu razpravljamo o partikularn im, po katerem se definira »narodnostna bit«, in univerzalizmu, po katerem se definira demokracija oziroma človeške pravice posameznika. Nobena narodnostna identiteta se ne more izogniti tej nasprotnosti kot svoji vsebini. Čudi pa nas, ko takšen akademsko izobražen posameznik poenostavlja narodnostno identiteto kot »narodnostno bit« in iz nje izključuje popolnoma demokratično problematiko (ah »pozablja« nanjo) — zaščito posameznika pred kakršnokoli kolektivno nasilno močjo. Že iz napoleonskih vojn poznamo takšno zlorabo »narodnostne biti«. Napoleon je pri svojih osvajalskih pohodih proti evropskih državam pridobil za zaveznika meščansko demokracijo in človeške pravice (podobno je naredil Stalin s »komunizmom«), Nemci pa so se mu uprli z mobilizacijo svoje »narodnostne biti« v imenu tradicije, zgodovinskega prava in celožo-ološkega porekla, kot je »kri in zemlja« (Blut und Boden). To so delali vse odJahna preko Lagardeja, Rankeja, Treitschkeja, Gobinea-uja Duh ringa do Heideggerja.
Takšno enostransko in konservativno določanje »narodnostne biti« ne vzdrži razmišljanja o zgodovini te naše Evrope, o vseh hordah in vojnih pohodih, o vseh selitvah in kolonizacijah, vojnah in kugi, ki jim je bila izpostavljena. Danes skoraj v vsakem Evropejcu teče kri več narodov. Vprašajte samo Francoza, ki je nedavno prišel k nam kot delegat evropske organizacije, kaj je po narodnosti, pa vam bo odgovoril: »Po rodu sem Bretonec in na to sem ponosen, saj imam rad svoj kraj, ljudi in govor. Vendar, kot vidite, sem tudi Francoz in na to nisem nič manj ponosen, saj sem bil v boju proti fašističnim okupatorjem pripravljen za Francijo dati tudi svoje življenje. Zdaj delam kot delegat v zahodnoevropski skupnosti in precej mi je do tega, da naj bo to resnična skupnost, narodi v njej pa še bolj povezani. Tako si prizadevam za ustanovitev skupne francosko-nemške vojske, čeprav sta se še včeraj bojevah ena proti drugi. Moram pa dodati, da sem gotovo tudi Evropejec, ne samo zato, ker je moj oče oboževal Tolstoja, nosil kmečke škornje in neke vrste rusko rubaško, ampak zaradi celotne moje vzgoje in osebne kulture. Tako je zame popolnoma samoumevno, da sega Evropa, kot je rekel naš veliki general De Gaulle, od Atlantika do Urala.« To kot primer sodobne večplastne nacionalne identitete. Podrobnejša kulturološka analiza bi pokazala, da je ta pluralistična identiteta skoraj v vseh evropskih narodih, in ne samo v tistih kozmopolitsko razpoloženih Evropejcih, ki jih poneumljena birokracija imenuje »svetovni potepuhi«.
Naj zaključim s pozivom evropske mreže za dialog med Vzhodom in Zahodom.
V njenem memorandumu piše, da »nam je precej do solidarnosti zunaj naših meja..., do sodelovanja in medsebojne podpore med posamezniki in skupinami, ki se bojujejo za mir, državljanske, sindikalne in družbene pravice, emancipacije žena in ekologije. Mislimo, da so te dejavnosti temelji demokratične in miroljubne Evrope«.
DRAGIŠA BOŠKOVIČ
Od zajtrka navzgor
Če ste na službeni poti v tujini dobili plačan zajtrk, morate svojo dnevnico zmanjšati za pet odstotkov. 'Če ste zastonj dobili kosilo, bodo od vas zahtevali, da dnevnico zmanjšate za 15 odstotkov, plačana večerja pa pomeni 10 odstotkov manjšo dnevnico.
To je samo nekaj novosti iz najnovejšega odloka jugoslovanske vlade, v katerem je podrobno določeno, kolikšna dnevnica vam pripada v enem od svetovnih mest, kaj se z dnevnico zgodi, če potovanje z letalom prekinete in potem prespite ali pa celo jeste na račun letalske družbe. Točno je tudi določeno, kdaj je treba sesti na vlak, da bi vam od dnevnice odbih samo del, ki se nanaša na brezplačno spanje. Po posebnem seznamu so razvrščena tudi mesta v posamezih državah. V Indiji boste na primer v Bombayu, Kalkuti ali Madrasu dobili za 11 dolarjev večjo dnevnico kot v New Delhiju, v ZDA pa je na primer dnevnica v New Yorku za 27 dolarjev večja od dnevnice v Washingtonu. Strogo je tudi določeno, kakšna dnevnica vam pripada za različna mesta, ki jih v atlasih ne boste našli, verjetno pa bi jih lahko poiskah v natančnejših zemljevidih posamezne države. Če boste odpotovali v Anabu bo vaša dnevnica znašala 147 dolarjev, če pa se bi odločih za pot v Alžir, torej glavno mesto te države, pa bo vaša dnevnica kar za 42 dolarjev večja. Za vsa ostala alžirska mesta vam pripada 31 dolarjev manjša dnevnica in tako naprej.
Že na podlagi vsega tega lahko bralec domneva, da gre za precej obsežen dokument. Prav gotovo ni šala natančno urediti vse mogoče položaje, v katerih se lahko znajde naš človek na službeni poti na vseh mogočih krajih globusa.
Domnevam, da avtorji odloka thisUjo, da so zadovoljivo opravili svoje obsežno delo.
Naj vam povem, da ga niso. Avtor teh vrstic, ki je bil skoraj deset let dopisnik iz New Yorka, vam lahko zagotovi, da dajejo odbitki dnevnice za plačan zajtrk, kosilo ali večerjo v tej ameriški metropoli pravzaprav možnosti za podvige, ki bi jih verjetno lahko uvrstih v rubriko »neupravičenega bogatenja«. Po vsej verjetnosti je ta problem nastal zaradi tega, ker smo naše domače, balkanske navade o tem, kdaj in koliko je treba jesti, s tem odlokom poglobili in jih uporabih v krajih, kjer čas teče drugače, sploh pa hitreje. Če bi nekdo žrtvoval kar 15 odstotkov dnevnice za plačano kosilo v New Yorku, bi bil to eden od najmanj donosnih poslov, ki bi jih lahko sklenil v tem mestu. V New Yorku namreč ljudje to opravijo stoje, ko se na tisoče tajnic in raznih usležbencev vsuje iz nebotičnikov na avenije in v različne lokale. Plačano kosilo, ki bi našega potnika sicer stalo skorajda 21 dolarjev (15 odstotkov od 138 dolarjev) in
ki je običajno le obloženi kruhek ne bi bilo le ekonomsko popolnoma nesmotrno, temveč bi našega potnika prikrajšalo tudi za svojevrstno doživete na Manhattnu, ki ga je tako sijajno znal opisati Irving Shaw. Ameriški pisatelj zatrjuje, da mora biti človek v času kosila v New Yorku nekje na križišču 42. ulice in Pete avenije, da bi tako užival v šopkih teh nasmejanih, v različne barve oblečenih deklet vseh barv in ras, ki v tem času izpraznijo nebotičnike in napolnijo avenije. Tudi za našega človeka na službeni poti v New Yorku je to priložnost, da podoživi tisti znani dialog med Leonidom Brežnjevim in Mohamedom Alijem.
Takrat je menda boksarski prvak na izjavo svojega gostitelja, češ da vodi državo, v kateri živi »100 narodov« odgovoril, da jih v njegovi državi živi samo pet - »beli, črni, rumeni, rdeči in rjavi«. Že samo zaradi tega doživetja se torej splača izogniti plačanemu kosilu v New Yorku, ki vas bo stal več kot 20 dolarjev, sami pa si ga lahko kupite po veliko nižji ceni.
Za zajtrk bi lahko rekli, da je na neki način nevtralna zadeva. Po najnovejšem odloku vam bodo namreč odbili 6,90 dolarjev, kar je veliko za tistega, ki zjutraj malo je, in malo za onega, kateremu je zajtrk glavni dnevni obrok. Ob tem problemu je prav gotovo težko izoblikovati jasno stališče. Posamezni naši statistiki pogosto, ko jim očitamo, kako spremljajo gibanje življenjskih stroškov, odgovorijo s temi besedami: »Prosim vas, da mi natančno poveste, kaj je to jugoslovanski zajtrk, ki bi ga statistika lahko kot vzorec uporabila tako, kot britanski statistik uporabi tamkajšnji standardni zajtrk.« Če vemo, da Jugoslovani zjutraj jedo strahovito različne stvari — od kruha z maslom do srbskega pasulja s suhimi rebri —je res težko svetovati, kaj naj bi glede zajtrka svetovali našemu človeku na službeni poti v New York. (Tudi pod našo reformsko vlado iz šestdesetih let, ko je ZIS prevzel »evropski delovni čas« in potem posegel tudi po kuhinji, da bi to stvar dokončno izpeljal, so na jedilniku prevladovale predvsem »lahke« jedi, kot so na primer pasulj, vampi itd). Tako kot se je general de Gaulle pritoževal, da je težko vladati državi, ki pridela toliko različnih sirov, bi lahko rekli tudi to, da so pripravljalci našega odloka, če upoštevamo tako različne jutranje jugoslovanske apetiste, najbrž težko sprejeli odločitev, za koliko naj bi človeku, ki ima nekje plačan zajtrk, zmanjšali dnevnico.
Kar zadeva večerjo, pa je vsaj v New Yorku stvar popolnoma obratna od vsega, kar smo napisali v zvezi s kosilom. Kakršen koli je že vaš apetit, bi lahko teh deset odstotkov, kolikor vam bodo od dnevnice odbili na račun plačane večerje, vzeli kot izredno donosen posel. Kot bivši jugoslovanski dopisnik iz New Yorka bi vam lahko na prstih ene roke naštel, kohkokrat sem se zvečer odločil obiskati kako newyorško restavracijo — razen seveda kitajskih oziroma McDonaldovih lokalov (kar seveda pripada preteklosti in upam, da ne zveni kot pritoževanje čez plačo). Tam, kjer ste opoldne za nekaj dolarjev dobili obložen kruhek, boste zvečer ob svečah in drugače oblečenih natakarjih za eno večerjo plačali kar 100 dolarjev. Večerja v običajni newyorški restavraciji je poseben obred, v katerem je skorajda natanko določeno, kaj vse je treba naročiti in koliko mora vse to stati. Čim več zvezdic si je kaka restavracija priborila v New York Timesu, toliko večji je tudi račun. Ne da bi zdaj naštevali
odgovoru na vprašaja »kaj sem Jaz in kdo smo Mi« je najpogostejši odgovor »Mi smo narod«. Narod — ta mit ali ta delujoča resničnost človeka in sodobnega sveta — je odgovor, ki se ponuja človeku in ki ga ta pogosto sprejema. Zato sta narod in narodnostna identiteta trajni in boleči vprašanji sodobnega sveta. To na svoj način izraža tudi izrek o 19. in 20. stoletju — danes pa je jasno, da moramo prišteti tudi 21. stoletje — kot o stoletjih narodnosti. Ta stavek označuje številna in različna narodnostna gibanja, nastanek številnih narodov in njihove zahteve po nacionalni samoopredelitvi in samostojnosti, najpogosteje po nacionalni državi, pa tudi celotno pohtično in socialno emancipacijo naroda. Izrek označuje tudi razredno, ideološko in pohtično »prisvajanje« rezultatov tega procesa za vladajoče razrede in za v državi etabhrane strukture kapitahstičnih in socialističnih družb, ki jih prikazujejo kot edini resnični »zgodovinski subjekt« in porok za nacionalne, pohtične in skupne družbene emancipacije. S tem se konec koncev siromaši bogastvo narodnega življenja, ki se podreja razrednim interesom vladajočih.
Lahko zatrdimo, da je vprašanje naroda resnično svetovno, saj se pojavlja v bivših kolonijah, meščanskih demokracijah in sociali-stičnih državah, torej tudi v Jugoslaviji.
Oživljanje narodnostnega vprašanja izraža ves družbeno-zgodovinski značaj in zapletenost: nastanka in razvoja sodobne meščanske družbe in njej prirejene zgodovinske oblike skupnosti ljudi — naroda; obhkovanja razvo-
ja in krize sodobne države in v njene nacionalne podobe ali podobe večnacionalne federacije; nastanka »svetovne skupnosti« utemeljene v »svetovnem trgu«; socialističnih revolucij; hitrega razvoja narodnoosvobodilnih gibanj in protikolonialnega boja; in posebno razvoja novih nacionalnih individualnosti v tako imenovanem tretjem svetu itd.
Vsi ti družbenozgodovinski procesi vsebujejo tudi prebujanje zavesti o svojih koreninah, izvoru in poreklu. Prihaja do prave »eksplozije subjektivnosti«, ki je rezultat širjenja in poglabljanja procesa družbene diferenciacije.
S tem se vse bolj poudarja problem svobode v razsežnosti avtonomnega obnašanja in razpolaganja s samim seboj. To razdehtev omejuje proces univerzalizacije in je eden njenih aktivnih dejavnikov. Univerzalizacija pa se kaže v nastajanju »svetovne« družbe na temelju »svetovnega« trga, nastajanja in širjenju splošnih vrednot v politiki, kulturi, znanosti, zabavi in drugih vidikih človeškega življenja.
Danes delujeta dve medsebojno pogojeni in hkrati nasprotujoči si težnji. To sta možnost in potreba po združevanju znotraj nacionalnih, etničnih in podobnih skupnosti ter potreba po ukinjanju in preseganju vseh nacionalnih, administrativnopohtičnih, državnih in podobnih ovir razvoja proizvodnih sil in nastajajočem združevanju v območno in svetovno skupnost. Medtem ko prva težnja močno poudarja nacionalno gospodarstvo in državo, pa druga teži k preseganju naroda v svetovno skupnost, kar danes praktično vodi k prevla-
di enega naroda nad drugim, to pa zato, ker »svetovna skupnost« danes predstavlja svetovno prevlado kapitala.
Najsplošneje povedano, delujejo procesi nasprotovanja in združevanja, zbhževanja in univerzalizacije narodov in človeštva v celoti. Napetost med temi procesi, njihova notranja zapletenost in protislovnost, je eden od dejavnikov krize sodobne družbe, ki se najjasneje kaže v protislovju internacionalizacije kapitala in mondializacije države na eni strani in že delujoče težnje podružbljenega človeštva, resnične skupnosti ljudi, na drugi stran!.
Kar se tiče ocene medsebojnega »odnosa sil« med tema težnjama, lahko rečemo, da še vedno velja staro spoznanje, da je prva težnja močnejša. V sodobnem družbenopohtičnem življenju mnogih »klasičnih« kapitahstičnih družb pričajo o tem močna gibanja »narodnega prebujanja«, zapostavljenih in asimilaciji podvrženih nacionalnih in etnično-kultumih skupin in skupnosti. Glede tega lahko rečemo, da niti močna država in nacionalna centralizacija nista vsemogočna. Celo Francova diktatura, ki je desetletja predstavljala politiko najstrožjega centralizma in pohtično-kul-tumega izenačevanja, ni uspela uničiti narodnostne in kultumo-zgodovinske zavesti različnih skupin in zatreti njihove težnje po samoupravi. O tem pričata baskovsko in ka-stilsko vprašanje. Obnavljanje in krepitev narodnostnih, etničnih in regionalnih nasproto-vij v državah, ki smo jih vedno imeh za nacionalno homogene, pa je rezultat delovanja centraliziranega kapitalističnega gospodarstva oziroma trga, pa tudi številnih drugih
družbenozgodovinskih, med njimi tudi političnih dejavnikov. Tako je na primer posebno pomemben dejavnik krepitve narodnostnega vprašanja, tudi v 20. stoletju, pojav fašizma in nacionalsociahzma, ki sta rasizem in naci-onahzem razvila do najskrajnejših oblik in neposredno ogrozila narodno neodvisnost in obstanek ne samo številnih majhnih, ampak tudi velikih narodov.
Boj proti fašizmu je bil zato tudi boj za obstanek, nacionalni obstoj in neodvisnost, zato je tako močno vplival na porajanje, razvoj in ohranitev narodne zavesti in na krepitev narodnoosvobodilnih gibanj. Zagovorniki jrolitičnega in kulturnega centralizma vidijo v teh procesih izključno »politični in duhovni partikularizem«, »obnovo provincialnega duha«, »zmanjševanje kulturnih vrednot in ogrožanje nacionalne kulture«, »zmanjševanje kulturnih vrednot in ogrožanje nacionalne kulture«, »separatistične težnje« in grožnje narodni enotnosti«. Pomembno pa so okrepljene zahteve po demokraciji in svobodi, ker so praktično potrdile, da politična enotnost, ustvarjena s prevlado države, ni več tako čvrsta, kot je prej kazalo. Tudi prikrivanje resničnih gospodarskih, družbenih, kulturnih in nacionalnih neenakosti ni bilo več tako enostavno. Po mojem mnenju nič ne spremeni ocene boja za narodno osvoboditev, niti to, da ni bil vedno najprimernejši okvir za resnično osvoboditev in da so se kasneje številni zagovorniki narodnega razvoja in samostojnosti tudi sami spreminjali v največje in najmočnejše tlačitelje narodov. S stališča prihodnjega razvoja družbe je pomembno, da je sprožil velik plaz zahtev po
številne druge podrobnosti, naj povemo le to, da lahko potniku na službeni poti v New Yorku z mirno vestjo svetujemo, naj vsekakor sprejme vsako plačano večerjo. S tistimi desetimi dolarji, ki mu jih bodo odbili, namreč ne bi mogel pojesti niti juhe, in sicer tudi zato, ker samo juhe ne more nikjer naročiti.
Je v tem, ko skušamo človeku na službeni poti v New Yorku svetovati, kako naj ravna, da bo pri raznih odbitkih dnevnic zanj najbolje, kaj slabega? Kdo bi vedel. Če sklepamo po časopisnih poročilih z nekaterih sojenj, je pri nas kar precej ljudi, ki se čudijo, zakaj odvetnik na sojenju sploh govori.
Drugod po svetu so nasveti ljudem, kako naj ravnajo v okviru določenih zakonskih predpisov, da bo zanje najbolje, ne le umestni, temveč že kar razviti in donosni poklici. Naši ljudje na službeni poti si bodo prav gotovo pomagali samo v okviru tega. tako da najbrž ni nič hudega, če zdaj o tem javno govorimo.
No, šalo na stran. Prav gotovo je treba zaradi davčnih (pa tudi drugih) razlogov tudi te stvari urediti s predpisi. Seveda pa je to mogoče storiti na več načinov: od najmanj do najbolj ambicioznega. S temi vrsticami smo na newyorškem primeru pokazali smešne plati ambicije, da bi »pravično« uredili odbitke za plačana kosila in večerje. Naslednje vprašanje je vprašanje stroškov; koliko časa in koliko svojih uslužbencev bi morala angažirati določena državna služba, da bi ugotovila, ali je imel ta in ta v Madrasu plačano kosilo. Vprašanje se morda sliši nekoliko karikirano, vendar pa bi morala vsaka država, če že nekaj predpiše, hkrati tudi vedeti, kako bo ugotovila, ali se ta njen predpis tudi spoštuje. Ker je tako urejenih podrobnosti strahovito veliko, to prav gotovo ni majhen problem. Vsekakor pa se država, ki ni sposobna zagotoviti spoštovanja svojih predpisov, spremeni v nekaj, kar Kitajci imenujejo »tiger iz papirja« - renči že morda, vendar pa nima zob.
Gledano z nekoliko drugačne strani pa lahko tako urejanje stvari zapusti precej grenak okus. Pred kakim tednom smo v zvezni skupščini slišali kratek govor predsednika vlade, ki so ga tako pri nas kot tudi po tujih časopisih tolmačili v smislu, da ta jugoslovanski center stoji brez moči sredi viharjev, ki so jih sprožili ostali centri moči v državi.
Ta center torej točno ve, koliko dnevnice je treba odbiti za plačan zajtrk, hkrati pa nima moči, da bi urejal veliko pomembnejše stvari. Čuden, zelo čuden vtis za vlado, ki mora iz tedna v teden urejati tako bistvene stvari, kot so na primer hitrost »tiskanja« in cena emitiranega ali posojenega denarja, vrednosti domačega denarja v primerjavi s tujimi valutami in distribucija tega tujega denarja, cene posameznega blaga, kaj lahko, in česa ne smemo uvoziti, koliko sme sama sebi povečati plače itd. Vsega seveda tukaj ne moremo našteti, težko pa verjamemo, da je prav pomanjkanje po oblastil problem za vlado, ki med drugim predpiše tudi odlok, po katerem je treba našemu človeku na službeni poti odbiti deset odstotkov dnevnice, če ga kdo v nekem dalj-njem kraju pogosti z zajtrkom ali večerjo. Med močjo, s katero se urejajo tudi taki, do zdaj neurejeni zajtrki, in močjo, s katero je mogoče »tiskati« denar, je v življenju še toliko stvari, da je morda prav ambicija, da bi vse to uredili, morda eden od bistvenih razlogov, da slabo urejamo prav najpomembnejše stvari.
svobodi in spoštovanju subjektivnosti. Ta plaz pa ne nosi samo možnosti očiščenja naroda, ampak tudi realno grožnjo, da jo zasuje in okameni, to pa zato, ker je ta hkrati tudi izraz močnih pretresov, ki jih nosi s seboj nastajajoča globalna in strukturalna kriza sveta kapitala in s to krizo okrepljene konservativne, etatistične in birokratske sile sodobnega sveta.
Pomen naroda v družbenem življenju sodobne družbe so poudarile tudi socialistične revolucije. Boj za narodno osvoboditev, potrditev in enakopravne odnose med narodi v večnacionalni in širši mednarodni skupnosti je poudarjen kot njihov sestavni dejavnik.
Se posebej je pomemben vpliv in nastanek socialističnih večnacionalnih držav (SZ, Jugoslavija, Češkoslovaška, Kitajska in druge). To je bilo globoko poseganje v pomembna vprašanja odnosa med človekom in narodom. O tem priča tudi nasprotovanje »nacionalnemu integralizmu«, ki je bil močno prisoten v ideologiji in politiki delavskega gibanja. »Nacionalni integralizem« je pogojen z delovanjem teženj po centralizaciji in koncentraciji državne lastnine, to pa mu je glavna opora tudi danes. V integralizmu se skrivata prevlada in hegemonizem. Izraz tega je opredmetenje splošnega in njegovo izločanje ter nasprotovanje posebnemu. To je posebno opazno v stalinističnem konceptu in politični praksi, posebno v njegovem prizadevanju po ustavitvi revolucionarnega gibanja in utelešenju birokratsko zamrznjenega stanja. Zaradi vsega tega je tudi zavračanje »nacionalnega inte-gralizma« dejavnik razvoja v potrjevanju naroda o svobodi in demokraciji, to je poglabljanje socialistične revolucije. Vprašanje enakosti in enakopravnosti v socialističnih državah in narodih, pa tudi med njimi, vse bolj postaja nov bistven element razvoja naroda in reševanja narodnega vprašanja. Narod in narodno vprašanje zavzemata enega najpomembnejših mest v dogajanjih, ki tvorijo prelomnico v zgodovini revolucionarnega delavskega in komunističnega gibanja ter sta posebno označevala njegov razvoj. Dosedanje izkušnje pričajo, da se bo socialistična revolucija še dolgo ubadala s to problematiko, posebno z vprašanjem razvoja naroda in uvajanja enakopravnih nacionalnih odnosov. Stališče o »ukinjanju narodov« je zgodovinsko in teoretično nevzdržno že pri prvih korakih nastajanja socialistične družbe. Nevzdržno je tudi neomejeno verovanje v državo (nacionalno ali federativno), ki baje sama od sebe, iz sebe in s seboj rešuje narodno vprašanje.
Kar se tiče Jugoslavije, je zanjo značilno, da je boj med samoupravljanjem in birokratizmom danes dosegel stopnjo zavračanja re-volucionamo-samoupravnega spreminjanja družbe v korist nacionalističnega in birokratskega posredovanja z družbenim življenjem. To se neogibno preliva v vprašanje državne in družbene ureditve. Gre pa pravzaprav za delavsko-razredno, humanistično, pa tudi nacionalistično spraševanje o lastni in narodni identiteti.