ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 27. februarja 2003
Leto XIII, št. 4
SKUPŠČINA DRŽAVNE SAMOUPRAVE STR. 2
V GAUŠTJA SAM
SVOBODEN KAK FTIČ STR. 9
Prva država, ki jo je uradno obiskal predsednik Drnovšek, je bila Madžarska
Manjšini se počutita dobro, a obstajajo problemi
Predsednik Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek se je 17. in 18. februarja v Budimpešti pogovarjal z vodilnimi madžarskimi politiki. To je bil njegov prvi uradni obisk kake tuje države na tem položaju.
Prvega dne se je pogovarjal s kolegom Ferencom Madlom in predsednikom vlade Petrom Medgyessyjem, dan pozneje pa še s predsednico parlamenta Katalin Szili in budimpeštanskim nadžupanom Gaborjem Demszkyjem. Rdeča nit pogovorov so bili medsebojni odnosi in iraška kriza. Državi sta že vrsto let prijateljski, in med njima ni večjih problemov.
Gospodarsko sodelovanje je omejeno na blagovno menjavo, Slovenija je lani izvozila za 195,7 milijona evrov izdelkov, uvozila pa za 341,1 milijona evrov. Izmenjava bi gotovo lahko bila višja, ena od osnovnih težav, da ni tako, pa je slaba prometna povezava med državama. Z odprtjem železnice se je to že izboljšalo, Slovenija pa vztraja pri prvotnem dogovoru z Madžarsko, da bi ta do meje zgradila avtocesto. Zdajšnji madžarski načrti so namreč, da bi vodila avtocesta do meje s Hrvaško (Letenye), do mejnega prehoda Pince pa hitra cesta. Obe državi sta kandidatki za EU, referendum bo v Slovenil marca, na Madžarskem pa mesec dni kasneje. Pri vključevanju v evroatlantske povezave sta zaveznici in druga drugo podpirata, pri čemer je v slabšem položaju slovenska uradna politika,
saj jo še čaka izvedba referenduma za vstop v NATO, katerega članica je Madžarska že nekaj let. Položaj pred referendumom pa dodatno zapleta težavno reševanje iraške krize.
Predsednika Drnovšek in Madl sta veliko pozornosti namenila tudi narodnostnima manjšinama na obeh straneh meje. Sporazum iz leta 1992 po njunih ocenah zagotavlja zgledno reševanje manjšinske problematike, čeprav tako v Sloveniji kot na Madžarskem obstaja nekaj problemov. Madžarski predsednik Madl je tako posebej opozoril na to, da bodo morah zagotoviti denar za dokončanje kulturnega doma v Lendavi in za odprtje madžarskega konzulata.
V zvezi s položajem slovenske manjšine v Porabju sta se sogovornika strinjala, da se je v zadnjih letih izboljšal. Kljub temu pa Madžarska ne uresničuje vseh dogovorov. Najnovejši problem je s financiranjem manjšinskega osnovnega šolstva. Zanj je predsednik Madl dejal: »Pri položaju slovenskega šolstva madžarsko državo čaka veliko nalog.«
Med pogovori sta se na plenarnem zasedanju sestali tudi delegaciji obeh držav, dogovorili pa so se, da bodo pri medsosedskih odnosih v prihodnje prednostna tri področja: pospeševanje gospodarskega sodelovanja, izboljšanje prometnih povezav in varstvo avtohtonih manjšin.
Bojan Peček
Predsednik Ferenca Madl in Janez Drnovšek
Janez Drnovšek pri predsedniku vlade Petru Medgyessyju.
2
Dan slovenske kulture v Budimpešti
Slovensko društvo v Budimpešti vsako leto tradicionalno praznuje dan slovenske kulture. Letno imamo pet velikih prireditev, a za nas je ta najlepša. Letos smo ta dan praznovali 8. februarja, skupaj z Veleposlaništvom R Slovenije v Budimpešti. Na praznovanje je Veleposlaništvo
povabilo gledališko skupino Nindrik-indrik iz Monoštra, društvo pa Moški pevski zbor Maj iz Kranja.
Veseloigro z naslovom Krčma je napisal in režiral Miki Roš iz Murske Sobote. Skupina je igrala v porabskem narečju in v knjižnem jeziku. Naši ljudje so zelo uživali ob dogodkih na odru. Veliko smo se smejali.
Moški pevski zbor Maj pod vodstvom Janeza Čadeža je že drugič gostoval pri našem društvu v Budimpešti. Prvič decembra leta 2000, ko je nastopil na Prešernovi proslavi, ki je bila posvečena 200-letnici pesnikovega rojstva. Praznovanje smo imeli na Inštitutu Slovaške Republike
v Budimpešti. Pevski zbor je začel z Zdravljico, potem pa so sledili pozdravi in slavnostni govor veleposlanika Andreja Gerenčerja o največjem slovenskem pesniku dr. Francetu Prešernu. Za tem je zbor zapel venček pesmi: Moj dom, Završki fantje, Jaz sem pa en frišen jager, Planinska.
Recitator in povezovalec je bil Bojan Orel. Zelo praznično je bilo to povezovanje z besedami Franceta Prešerna in Simona Gregorčiča.
Igra je naredila veselo razpoloženje, nas pa peljala v po-
rabske krčme, med naše v naš rojstni kraj. Ko pa pevski zbor zapel drugi venček pesmi, smo bili v mislih v Sloveniji, v matični domovini, v čudovitih krajih, šli smo v gore in na planine. Na koncu pa je zaigral njihov mali ansambel na harmoniko, kitaro in kontrabas. Lepo je bilo. Obe skupini sta poželi veliko avplavza.
Potem smo šli na podružnico Državne slovenske samouprave in smo tam nadaljevali s prijateljskim večerom. Slišalo se je petje do pozne noči. Prešeren nas je zopet povezal, tako z veleposlaništvom kot s Kranjčani. Res je, da smo že stari znanci, saj smo se poleti srečali tudi na Gorenjskem. Vabljeni smo pa na piknik v Kranj k pevskemu zboru, če bomo poleti zopet romali v Slovenijo.
V nedeljo, 9. februarja, smo
gostom pokazali najlepše znamenitosti Budimpešte in ogledali so si parlament.
Na prireditvi se je zbralo veliko ljudi. Praznovanja so se udeležili predstavniki Veleposlaništva R Slovaške, predstavniki Slovaškega inštituta, člani našega društva in madžarski simpatizerji. Naši gostje so bili predsednik zbora Branko Belingar, akademski slikar Zmago Puhar, ki nam je podaril sliko Rast, ter Vladimir Brlek, koordinator kulture na Gorenjskem in akademski glasbenik.
V imenu Slovenskega društva v Budimpešti se najlepše zahvaljujem vsakemu, ki je prispeval k temu, da je to praznovanje bilo enkratno in dostojno.
Irena Pavlič
Moški pevski zbor Maj iz Kranja
Gledališka skupina Nindrik-indrik
Publika na proslavi
Skupščina Državne slovenske samouprave
10. februarja se je v Monoštru v Slovenskem domu sestala | skupščina Državne slovenske samouprave. Enaindvajset članov državne samouprave so izvolili 19. januarja na zboru elektorjev. Tokratna naloga skupščine je bila, da izvoli predsednika, podpredsenika oz. člane raznih komisij. Skupščini je predsedovala Marija Kozar.
Pod prvo točko dnevnega reda so izvolili predsednika samouprave. Za to funkcijo je kandidiral le bivši predsednik Martin Ropoš, zato ga je skupščina izvolila z javnim glasovanjem.
Za dve podpredsedniški mesti so se potegovali trije kandidati, Erika Koleš Kiss iz Monoštra, Laci Kovač iz Števanovcev in Ferenc Kranjec iz Budimpešte.
Glasovanje je potekalo tajno, podpredsednika sta postala Ferenc Kranjec s 17 glasovi in Erika Koleš Kiss s 16 glasovi. Laci Kovač je dobil 9 glasov.
Za tričlansko finančno-kontrolno komisijo so kandidirali štirje. Tibor Časar in Karel Dončec sta dobila vsak po 18 glasov, Laci Nemeš 17, Jože Karba pa 9.
Za petčlansko šolsko in kulturno komisijo je kandidiralo sedem ljudi. Marija Mukič je dobila 20 glasov, Erika Koleš Kiss 19, Ildiko Pusztai 16, Laci Kovač 16, Eva Lazar 15, Laci Bajzek 11, Jožef Kürnjek 8.
Predsednik finančno-kontrolne komisije je postal Laci Nemeš, predsednica šolske in kulturne komisije pa Eva Lazar.
Občni zbor je izvolil tudi desetčlansko predsedstvo. Poleg predsednika, dveh podpredsednikov in dveh predsednikov komisij so izvolili za člane predsedstva Marijo Kozar, Karčija Holeca, Lacija Bajzeka, Lacija Brašiča in Lacija Kovača.
Novemu vodstvu Državne slovenske samouprave čestitamo ter jim želimo uspešno delo.
Marijana Sukič
Skupščino je vodila Marija Kozar
Stari-novi predsednik Martin Ropoš
Porabje, 27. februarja 2003
3
Ob slovenskom kulturnom Svetki
9. februara smo v Monoštri praznovali slovenski kulturni praznik, obletnico smrti velikoga pesnika Franca Prešerna. V Slovenskom kultumo-in-formativnom centri se je ob 14.
vöri predstavila Enciklopedija Slovenije, v steroj piše tüdi o našom Porabji. Na predstavitvi smo spejvali Ijudski pevci z Gornjega Senika. V 16. vöri se je začeo osrednji program, mešani pevski zbor A CAPPELLA iz Petrovč pod vodstvom Mitje Bervarja je spopejvo slovensko himno, Zdravljico. Domačinka Erika Köleš Kiss, profesorica, svetnica občinskoga sveta v Monoštri, je lepo gučala od živlenja doktora prava in
pesnika Prešerna. Povedala je, da je za nas posaba važno, da naša mala manjšina obdrži svojo kulturo, identiteto.
MePZ A CAPELLA nas je počasi z lepim koncertom, navzoči
smo se njim s ploskanjom zahvalila to, ka smo dugo nej enjali ploskalo, pomeni, da smo res bili preveč zadovolni z njinim programom. Hvala Vam, pevke in pevci!
Naša mala skupina pevcev se je potem napotila v bolnišnico, sanatorij v Monoštri, gde že od januara leži predsednica seničkoga zbora Irena Barber. Naš Laci se je tak paščo, ka je ešče klonckali pozabo na dveri. Gda je malo odpro, sam ga vlekla
nazaj, potem sklonckala. Bilo nas je devet. Prej nas je telko kak Rusov, smo se smejali. Včasi smo se začnili hecati. »Ki nevolo ma, on špot tü má,« smo pravli. Dapa tao je nej dugo trpalo, ka smo ji začnili spejvati. Prva nas je samo gledala, skuze so ji tekle iz očaj. Začnili smo se resno pogovarjati, ka nam rejsan preveč fali, ka je ona predsednica pevskoga zbora A. Pavel, duga lejta spejva v zbori in dosta dela za nas. Naši mladi so me Spet silili, naj nika začnem, ka mo ji popejvali. Zmes je prišo njeni sin, kesno je že bilo, mislo je, ka bo mama Sama. Ona pa je mejla »velko držino«, štera ji je spejvala pa še ona nam je pomagala. Med tem cajtom je prišla nazaj bolnico štera je na konec kedna leko šla domou. Sprevodila jo je njena držina. Trno se je čüdivala, ka je telko lüdi vidla pri posteli sosedge. Mi smo se pa poslovili s spejvanjom. Začeli smo z eno lepo madžarsko melodijo, nadaljevali s slovensko. Obrazi so nam vse povedali. Naši dragi Ireni gratulejramo za njeni rojstni den. Bog daj, da bi ga še mnogokrat praznovala v dobrom zdravji! V imeni pevk in pevcev Ti želimo, da se zdrava vmeš v našo velko držino.
Vera Gašpar
Ljudski pevci z Gornjega Senika na predstavitvi Enciklopedije Slovenije
V Enciklopediji Slovenije najdemo sami sebe tö
Če gučimo o slovenskom kulturnom Svetki, o slovenski kulturi, ne moremo mimo slovenske besede. V kakšokoli formi je (gučani ali pisani), najbole točno nam pokaže, Sto smo, kakšni smo.
Tau funkcijo opravla Enciklopedija Slovenije tö, stera nam v 16 knjigaj »guči« o tom, sto smo Slovenci, kakšna je naša zgodovina, kultura, umetnost, Sto so irašnji Slovenci... »Enciklopedija Slovenije je nacionalna enciklopedija, s sterov se ne more povaliti dosta na-
rodov na svejti«, je povedo gospaud Bela Sever, urednik enciklopedije, steri je skrbo za tau, ka naj bi najšo med Porabci takše lidi, steri so ma pomagali vöpostavili, ka naj se piše o Porabji in Porabski
Slovencaj v tej knigaj. Ali so pa sami napisali članke za enciklopedijo. Za pomauč se je Zavalo Mariji Kozar, Franceki Mukiči, Katarini pa Jožini Hirnöki. Na predstavitev v Monošter (9. februara) sta prišla glavni urednik Dušan Voglar pa urednik Martin Ivanič tö. Obadva sta
gučala o tom, ka so trno skrb meli na tau, naj v enciklopediji pišejo o vsej Slovencaj, o tistij tö, steri živejo Zvün meje Slovenije v Avstriji, na Talanjskom, na Vogrskom ali gdekoli po svejti.
Vödavanje enciklopedije se je začnilo 1987. leta. Od tistoga mau so vsakšo leto vödali ene nauve knjige, en nauvi zvezek. Vsakši zvezek ma 416 strani. V šestnajsti knjigaj najdemo več kak 14 gezero gesel (címszó). Gesla je pisalo več kak 2 gezero lidi, kejpe pa ilustracije je delalo 150 lidi. Enciklopedijo je urejalo (szerkesztette) 62 urednikov. Že iz tej numer leko vidimo, kakšno velko delo je bilau opravleno v šestnajstij lejtaj.
V naslejdnji lejtaj bi radi enciklopedijo spravili v digitalno formo, ka bi te s pomočjauv računalnika dosta ležej bilau kakoli iskati pa najdti v njej. Enciklopedijo Slovenije mamo v knjižnici Slovenskoga doma v Monoštri, če bi si stoj rad kaj poisko ali pogledno v njej, leko pride vsakši delaven den.
M. Sukič
Urednik Bela Sever (s prave na lejvo), glavni urednik Dušan Voglar, urednik Martin Ivanič in predsednik Slovenske zveze Jože Hirnök
Če človek delo ma
Največ lüdi tak žive, ka si s svojim delom spravi vse potrebščine, ka on ali njegva držina nücata. Na svejti je največkrat tak, ka gestejo šteri delo dajo, ponüjejo lüdam, pa gestejo, ki tau delo obredijo. Živlenje je pa nej vekivečno, zatok pa eden človek naveke ne more delati. Zatok so vönajšli penzijo, ka si človek po dosti lejtaj slüžbe leko počine pa ma vsakši mejsec zatok poštaš cinga, prinese za živeti valaun.
Kak je tau gnes tü pri nas, od toga sam dosta kaj zvedla te dni, te par kednov. Lüdje dostakrat tak pravijo, ka je v prejšnjom režimi baukše bilau. Tistoga ipa so lüdje vsi dobili delo pa ranč oni so na gnes penzionisti. Kakoli so penzije nej velke, tej lüdje lepau živejo z nje, vej so pa nej tau včeni, ka bi na starejša lejta samo na riti sejdli. Vsakši si nika vcuj spravi k penziji. Če je njini obraz tü pa tam nej veseli, tau je zatok, ka mislijo na svoje siné, čerke, na svoje vnüke. Tak mislijo, ka je njigvo živlenje nej gladko.
Gnesden je delavec samo tačas leko gvüšen v svojoj slüžbi, tačas v rokej drži svojo maštrijo. Te pride eden den pa ma povejo, ka gnes se ma več nej trbej oblečti v delaven gvant, leko de domau. Pa takše se po različni delovni mestaj vsakši den godi. Gda se je tau začnilo, so se lüdje eške vüpali, ka dobijo podporo za brezposelnost, potistim pa nauvo delovno mesto pa tak tadala. Samo ka so Zadnja lejta pokazala, ka je buma tau nej tak. Tau je vse, samo nej gvüšno. Gvüšno je pa tau, ka deca vsakši den gesti prosi, reži trbej vöplačüvati, živeti trbej. Pa kak, če nejmaš nej slüžbe, nej penzije? Če si pa že 50 lejt star, ranč ne senjaj, ka delo dobiš. Ta generacija je že »dojspisana«. Samo ka ji je nej malo. Oni zdaj eške majo velke brige, ka bi je trbelo rešüvati.
Zatok je pa pri nas Zdaj prišlo do toga, ka si ta generacija tü išče svojo paut, kak voda, štera z bregá teče. Dosta lidi bi se rado invalidno upokojilo (rokkant nyugdíjas), ka tak zatok redno, vsakši mejsec invalidnino (rokkant nyugdíj) dobi, tačas nej 62 lejt star, pa leko redno v penzijo de.
Kak tau de? Lüdje smo zatok lüdje, ka pamet mamo pa si vse kaj vözgrüntamo. Nistarni slednje svoje pejnaze aldüjejo, naj leko pridejo es ali ta, v kakšo bolnico ali sanatorij, gde do njim vračili istinske ali vönajdte bolezni. Odijo neprestanoma od doktora do doktora, trdijo, ka je tü pa tam boli, ka je tau nej za vöprestati pa nega mašina, aparata, šteri bi vöpokazo, ka je tau nej tak. Pa te eden za drugim - eške mladi, za delo valaun - pridejo v penzijo. Če je stoj betežen, je tau normalno. Nevola je samo tau, ka dosta si ovak leko dejajo pa dosegnejo, ka njim ne odi. Nisterni pa betežni ne morajo si pomagati, ostanejo brez dela pa vüpanja.
Sto bi leko pito, ka je tomi krivo? Kriv je gnešnji svejt, šteri je takši, ka če se ne zandolejš, nejmaš zadosta mauči pa eden küp folišije v sebi, se zgibiš. Zatok smejm pa leko doj napišem vse tou, ka sam »svedok«. Vsakši den kaj takšega čüjem, Vidim, vej pa lüdje od toga odkrito gučijo.
Samo tau me zatok sploj mantra pa si premišlavam, če je tau dobro ednomi rosagi. Kak dugo de tau leko šlau, ka vse več lidi je prisiljeno na vsakšo fele praktiko pa folišijo. Ovak pa, žau, tau je tü istina, ka brez tej lüdi tü, je buma lüstvo na Vogrskon fejst betežno. Tau samo te vidiš, če po špitalaj
Odiš.
I.Barber
Porabje, 27. februarja 2003
4
Spoznavajmo sosede
Občina
Lendava
Občina Lendava - Lendva Község se razprostira na 123 kvadratnih kilometrih na vzhodu Slovenije ob meji
z Madžarsko in Hrvaško. V mestu Lendava in naseljih Banuta, Benica, Čentiba, Dolga vas, Dolgovaške Gorice, Dolina pri Lendavi, Dolnji Lakoš, Gaberje, Genterovci, Gornji lakoš, Hotiza, Kapca, Kot, Lendavske Gorice, Mostje, Petišovci, Pince, Pince Marof, Radmožanci in Trimlini živi blizu dvanajst tisoč prebivalcev slovenske in madžarske narodnosti, pa tudi pripadniki drugih narodov. Občina Lendava je torej narodnostno mešano območje, kar se pozna tako v kulturnem kot turističnem pogledu, ob slovenskem pa je uradni jezik še madžarski.
Središče občine je mesto Lendava, ki leži ob vznožju slikovitih Lendavskih goric in nedaleč od reke Mure. Ima bogato kulturno in gospodarsko tradicijo. Najstarejši pisni vir o Lendavi je darilna listina iz leta 1192. Lendavski grad, ki je že več stoletij eden najpomembnejših arhitekturnih spome-
nikov kraja, so začeli graditi ob koncu 12. stoletja, danes pa sta v njem galerija in muzej, v katerem so shranjene muzealije in predstavljena nekatera ključna zgodovinska obdobja ter osebnosti tega kraja. V času družine Banffy se je v gradu odvijalo pomembno duhovno, kulturno in politično življenje. V tem času, leta 1573 so v tiskarni Rudolfa Hoffhalterja v Lendavi natisnili dve knjigi' leta 1574 pa še eno protestantske vsebine. Ob koncu 16. stoletja so tudi Lendavo ogrožali Turki, vendar mesta in gradu niso mogli zavzeti. V spomin na njihov izgon je dala družina Gludovácz v letih 1727-28 na vrhu hriba Svete Trojice zgraditi kapelo, v kateri je tudi mumija Mihaela Hadika, ki je po legendi umrl v bitki s Turki leta 1603. Pod
grajskim hribom stoji v baročnem slogu zgrajena cerkev Sv. Katarine iz leta 1751, svojo cerkev pa ima tudi evangeličanska verska skupnost. Od druge polovice 18. stoletja pa do konca druge svetovne vojne je v Lendavi in njeni okolici živela tudi vplivna židovska skupnost, o kateri še danes priča zgradba nekdanje sinagoge.
Prenovljena sinagoga, s katero upravlja Zveza kulturnih društev Lendava ob pomoči Javnega sklada kulturnih dejavnosti OI Lendava, s številnimi izbranimi koncerti, gledališkimi predstavami in likovnimi razstavami, ki so jih strnili v ponudbi Obiski v sinagogi, zelo obogatila kulturno ponudbo kraja in privabila številne obiskovalce, ob tem pa postala ne le kulturni, ampak tudi osrednji družabni prostor lendavske občine. Lendava torej ob bogati zgodovinski kulturni dediščini postaja tudi kraj živahnega kulturnega utripa, h kateremu pomembno prispevajo tudi številna delujoča društva. V občini jih je dvajset, nekatera med njimi z dolgo tradicijo, omembe vredno pa je tudi njihovo sodelovanje s podobnimi
društvi na Madžarskem, s čimer prispevajo k živahnejšemu utripu življenja ob meji. Lendavčani pa si še večjo kulturno razgibanost obetajo po dokončanju kulturnega doma.
Občina Lendava pa ima tudi bogato gospodarsko tradicijo, ki temelji predvsem na industriji, zaradi naravnih danosti pa tudi na kmetijstvu in turizmu. V občini deluje 435 gospodarskih subjektov, od tega 283 samostojnih podjetnikov. Slednjih je za deset odstotkov manj, kot znaša povprečje v Pomurju, medtem ko imajo v občini kar 13,6 gospodarskih družb na tisoč prebivalcev, in tako za trideset odstotkov presegajo povprečje v Pomurju. V strukturi gospodarstva so najbolj zastopane kemijska, elektro-predelovalna, kovinsko-predelovalna in storitvena dejavnost ter gradbeništvo. Na področju kemijske dejavnosti so najpomembnejša podjetja Nafta Lendava, Lek Ljubljana, Ilirija, na področju elektro -predelovalne dejavnosti podjetje Elektromaterial, na področju kovinsko-predelovalne Varstroj in Artex, na področju gradbeništva pa Variš Lendava in Gra-
dbeništvo. Pomembna pa je tudi storitvena dejavnost. Podjetje Integral z dejavnostjo prometa in avtomehaničnih delavnic, Quick s opravljanjem špedicije, Kompas s turistično poslovnimi storitvami. Pomemben prispevek k turizmu pa daje tudi zdravilišče Terme Lendava.
Industrijska cona v Lendavi se je že pred leti pokazala kot odločilen dejavnik za pritegnitev vlagateljev in odpiranje novih delovnih mest. Razprostira se na površini 186 hektarjev, za nove vlagatelje pa je na voljo 3600 kvadratnih metrov proizvodnih prostorov in 16 hektarjev zemljišč. V Lendavi prav v tej ponudbi vidijo možnost nadaljnjega razvoja gospodarstva v občini.
Priložnost za razvoj pa vidijo tudi v kmetijstvu, kjer sta pomembna dejavnika Kmetijsko gospodarstvo Lendava in Razvojni center s programi pridelave vrtnin in drugih kmetijskih pridelkov. Občino zaznamuje tudi vinogradniška in vinarska kultura, ki ima na območju Lendavskih goric dolgo tradicijo, v zadnjem času pa jo turistično bogatijo ob vinski cesti posejani vinotoči in turistične kmetije, svoj pečat pa ji daje tudi lendavska klet z bogato ponudbo različnih znamk lendavskih vin. Za razvoj turizma so pomembna tudi naravna bogastva, to je termalna voda, za lov in ribolov pa z divjadjo bogati gozdovi in z ribami polni potoki, jezera ter mrtvi rokavi reke Mure.
Župan občine Lendava Anton Balažek
Lendavski grad so začeli graditi ab kancu 12. stoletja
»Dokument je pripravljen s finančno pomočjo Evropske skupnosti. Stališča izražena v tem dokumentu so stališča radia Murski val in časopisa Porabje ter se v nobenem primeru ne morejo obravnavati kot uradno stališče Evropske skupnosti«
Porabje, 27. februarja 2003
5
Gorenjesenička folklora je vödjala zasé
Senička folklorna skupina se je na lanjsko djesen tak okrepšala, ka ma deset parov plesalcov. Zatau se posaba za(h)valimo tistim „starim” plesalcom, steri so spunili željo Andrazi Sukiči s tejm, ka so nazaj prišli plesat, če rejsan v držini majo dva-tri deteta. Nej ka bi me stoj lagvo razmo! S tejm neškem prajti tau, ka ne cenimo tiste plesalce, steri kak ustanovitelji (alapító tagok) od začetka mau - tau je že skur dvajsti lejt - gora držijo skupino ali ka ne cenimo
zavole tiste mlade plesalce, steri menje časa plešejo. „Stari plesala” so za velki asek pri tejm tü, ka s svojim pridnim delom, s svojo karažnostjo, narodnostno zavednostjo pokažejo tisto paut, kak se da delati z dobre vole za ves, za svojo manjšino, kak se trbej držati, prilagoditi, naj se vsakši dobra počüti v skupini. Plesalci bi z menov vred trno veseli bili, če bi iz seničke mladine eške več dobilo volo nota staniti v skupino pa se s tašnim veseldjom navčiti slovenske plese, kak je tau djau mladi „Szódás” s svojo ženauv, steri se je kak Vogrin oženo na Senik.
Senički plesala Zdaj leko spunijo vse pozvanje, ka sedem-osem parov furt leko vöpostavijo, s sterimi se ške velki oder lepau napuni. Istina, ka so od decembra mau sploj nej meli počitka. Vala Baugi! Vej pa tau znamanöja, ka majo Zakoj probati. Od tistoga mau so meli tri
pomembne nastope pa ške drügo delo tü. 15. decembra so meli nastop v domanjom kulturnom daumi, gda je Skupščina Železne županije (Vas Megyei Közgyűlés) držala svetek ob dnevi manjšin na Vogrskom. Posaba nas je veselilo, ka so s svojimi plesi pozdravili odlikovance (kitüntetettek), med njimi svojo bivšo učiteljico, ravnateljico Eriko Glanz, stera je skaus s skonznati očami občüdovala njine flajsne noge pa smeječe obraze. Na Slovenskoj zvezi smo se
tü tak odlaučili, ka za kulturni program na letošnjom
Slovenskom plesi zaprosimo seničko folkloro s prleškimi plesi, za naslejdnjo leto pa sakalavsko folklorno skupino. Samo ka je seničko folkloro niša kriva paut kaulek prinesla tak, ka so nej meli svojoga harmonikaša, gda bi se njim trbelo pripravlati na tau. Nej bilau drügo, kak smo se obrnauli za po-
mauč na gospauda mentorja trej folklorni skupin v Križevci pri Ljutomeri, Viktorja Slavinca iz Boreči, naj nam spravi „svojoga” odlično dobroga harmonikara Janka Laha iz Prlekije. Janko Lah nam je že bio na pomauč majuša, gda so se Senički mladi včili prleške plese od gospauda Viktorja Slavinca. Pa buma, sta nam na prvo rejč „na pomauč” skočila, dvakart sta prišla na probo pa na nastop v Monošter. Zakoj se leko najdejo tašni lidge in kak so sprejeli prleške plese Senički plesala, s sterimi so ške do januara nej mogli meti nastop pau-
leg muzike, naj povej sam Viktor Slavinec: „Dobro so še navčili, dobro so sprejeli tüdi tisti den, gda smo se vküper včili te plese. Sem zelo zadovolen, sicer vidim kaše male popravke, keri vsigdar morajo biti. Res je, da je harmonikar preveč zaseden, sam pa mam telko sreče, ka se raz-
miva, ka sam ga leko nagučo, ka va šla pa vam pomoram v tom nevoli. Jaz vem, kak je to, ka sam dostakrat tašne stvari emo. Se je zgodilo, ka smo niti nastopali nej mogli, ka smo nej meli harmonikara. Jaz sam se zatau vzeo in je tö šlo. Harmonikar Janko je hvala bogi sen. Bio sam veseli, ka leko jaz nikak tüdi predam, kar vem, drügim lidam, skupinam, pa sam bio v cejlom Živlenji praktično v plesi, saj od 1961. leta plešam. Včim tri skupine in vsaka skupina ma svojega harmonikara pa svoje ple-
salce. In gda je posebno, gdaje strašno sila, kak tüdi gda smo meli nastop pri vas v Monoštru, smo s tri skupin eno dobro skupino vküp napravili. Obadva s harmonikarom sva bila veseliva. ka sva vam leko pomogla v tau nevoli pa bom veseliva, če vam kdajkoli še leko stopiva na pomoč.”
S toplim srcaum pa iskreno se njima zahvalimo in njima želimo dosta uspešni nastopov pa dobro zdravdje. Na Slovenskom plesi so etak leko Uspešno nastaupili Senički plesala, stere so sprvajali goslarge, Janko Lah na harmoniki, Laci Nemet na klarineti pa Čaba Čerpnjak na tropejti. Samo ka nam je na vrati že kloncko nauvi problem za rešüvat. Skupino je že v lanjskoj djeseni pozvala nemška narodnostna šaula v Vecsési na Vogrskom na 8. mednarod-
no srečanje folklorni skupin. Sploj bi nej bili radi, če bi nam nazaj trbelo prajti, vej so pa organizatorji zdaj pozvali oprvim slovensko skupino iz Porabja. Vedli smo, ka je Janko iz Prlekije v tistom časi v Italiji. Zatau smo ga prosili, naj nam ške gnauk itak pride prejk, gda se leko njegva muzika gorvzeti, posnema za CD. V pet dnevaj je že zgoščenka bila gotova. Domanjoga harmonikara Lacina Gyécseka so pa plesala zadobili, ka se njim je v enom kedni navčo tiste naute, na stere leko plešejo porabske plese. Zdaj so že bili brezi brige. Velko presenečenje nas je doseglo, posebno name, gda smo se 15. februara zazranka napautili v Vecsés, pa smo na avtobusi meli štiri goslare. Leko si zmislimo, s kašnim dobrimi čütenjom, s kašno dobro volauv so leko šli plesala na oder. Najprvim so zaplesali prleške plese, po tistom pa porabske plese na živo muziko. Dvorana se je napunila s „sončnimi žarki“, publika ji je lepau sprejela. Ranč tak organizatorji programa, steri so nas lepau gora prijali pa vse želja izpunili. V programi smo leko čüli lejpe nemške pesmi od skuine iz Slovaške pa domanji Nemcov, vidli mlašeče pa odrasle skupine z vogrskimi -nemškimi plesi. Po programi smo se pa dobili na prijatelskom srečanji, gde sta našiva muzikanta, Laci Ne met pa Djančko, s harmonikarom iz Slovaške taši dober ansambel vöpostavili ka so nisterni ške plesati dobili volo. Ta dobra vola je skaus domau po pauti vödržala, če smo se gli večer v frtau devetoj napautili prauti dauma. Na avtobusi je telko dobri pevcov pa pevk bilau, ka so vödjali en menši pevski zbor. Nej Zaman, ka so tej plesala nej tak dugo nazaj v seničkom pevskom zbori med najbaugšimi pevci bíli. Priznam, ka sam je rada poslüšala. Dva fudaša sta ma tü redno davala. Takšna Vesela drüžba leko nota zopodi cejli svejt pa ji nede dolgočasna paut. Čestitamo! Klara Fodor
Viktor Slavinec na probi na Seniki
Baukša sta dva harmonikaša kak eden nej
Senička folklora na odri v Vecsési
Porabje, 27. februarja 2003
6
Anton Rop predsednik največje vladne stranke
Naj večja vladna stranka, Liberalna demokracija Slovenija (LDS), je na celjskem izrednem kongresu izvolila novega predsednika. Delegati so predsedniku vlade Antonu Ropu, dosedanjemu podpredsedniku LDS, sicer edinemu kandidatu za naslednika dolgoletnega predsednika liberalne demokracije Janeza Drnovška, ki je po lanski izvolitvi za predsednika države odstopil z vodstvenega položaja v stranki, dali prepričljivo podporo. Bolj kot volitve predsednika, kjer je bil izid predvidljiv, pa so bile vsekakor zanimive volitve podpredsednika - to mesto se je "izpraznilo" po tem, ko je Rop postal predsednik LDS - in podpredsednice stranke. Za podpredsedniška mesta so se potegovali štirje kandidati Slavko Gaber, Majda Širca, Metka Vesel Valentinčič in Jožef Školč. Naposled je kongres odločil, da nova podpredsednika postaneta Gaber in Sirca. Tretji podpredsednik LDS še naprej ostaja vodja strankine poslanske skupine Tone Anderlič, ki je bil za podpredsednika izvoljen že lani.
Deset let samostojne slovenske škofovske konference
19. februarja je minilo deset let, odkar je papež Janez Pavel II. potrdil samostojno slovensko škofovsko konferenco. Ob osamosvojitvi Slovenije so namreč 28. aprila 1992 tudi slovenski škofje prenehali biti člani jugoslovanske škofovske konference, Sveti sedež pa je ustanovitev samostojne škofovske konference potrdil slabo leto kasneje, 19. februarja 1993.
Po cerkvenem pravu pripadajo škofovski konferenci vsi krajevni škofje, škofje pomočniki, pomožni škofje in drugi naslovni škofje, ki jim apostolski sedež ali škofovska konferenca poveri posebne naloge, da jih opravljajo na področju konference. Tako so člani SŠk poleg ljubljanskega nadškofa in metropolita Franca Rodeta, ki je tudi njen predsednik, še mariborski in koprski škof, Franc Kramberger in Metod Pirih, koprski pomožni škof Jurij Bizjak, ljubljanska pomožna škofa Andrej Glavan in Alojz Uran ter mariborska pomožna škofa Jožef Smej in Anton Stres. Katoliška Cerkev v Sloveniji je sicer upravno razdeljena na tri škofije: ljubljansko nadškofijo, mariborsko škofijo in koprsko škofijo. Vse tri škofije skupaj sestavljajo slovensko cerkveno pokrajino ali ljubljansko metropolijo.
Stiki z murskosoboškim dijaškim domom
Prijateljstvo,
Odkrivati plemenite duše in jih piliti, je morda eden najlepših poklicev. Kdor opravlja ta poklic, že danes gradi bodočnost. Gotovo je to dejstvo spodbudilo profesorja Ištvana Hajoša, državno znanega in priznanega strokovnjaka, županijskega svetovalca za pouk kemije, profesorja kemije in filozofije na Srednji geodetski in živilski šoli v Szombathelyu, da si je izbral ta plemeniti poklic.
• Kaj vas je spodbudilo k temu, da ste iskali možnosti za sodelovanje z dijaškim domom v Sloveniji?
»Ko sem začel iskati možnosti za sodelovanje, je R Slovenija še bila del Jugoslavije. Kljub temu da razdalja med nami ni velika, nas je razdvajala meja, ki ni upoštevala naših konstruktivnih prizadevanj, sé ni ozirala na nikogar in ničesar, ni upoštevala niti interesov in zahtev na obeh straneh meje živečih narodnosti. Od leta 1980, ko je politična napetost začela popuščati, so se postopoma začeli popravljati tudi naši odnosi z R Slovenijo, najprej na županijski ravni, predvsem v okviru sodelovanja delovne skupnosti Alpe-Jadran. Na županijskem svetu so predstavniki obeh držav izrazili željo, da bi se tudi mladina vključila v sodelovanje, predvsem na področju kmetijstva in gradbeništva. Takrat sem bil županijski organizator mladinskih delovnih brigad, tako sem se neposredno lahko vključil v to dejavnost. Določili smo kontingent udeležencev. Spomladi leta 1985 sem bil kot član delegacije mladinske organizacije v Sloveniji. V Mariboru smo razpravljali o možnosti medsebojne izmenjave brigadirjev in smo pripravili njihova potovanja. Kmalu je prišla na vrsto tudi prva izmenjava brigadirjev. Ko smo se vračali iz Maribora, smo se med potjo ustavili V Murski Soboti v neki slaščičarni, kamor nas je povabila Suzana Sabo Pahič - naša prevajalka iz Murske Sobote. Med razgorovom nam je omenila, da bi Dijaški dom Murska Sobota rad navezal stike z nekim dijaškim domom iz Szombathelya. Jaz sem ji obljubil, da bom pri tem z veseljem posredoval. Gospa Žuža je takoj poklicala po telefonu takratnega direktorja Dijaškega do-
ma gospoda Alfreda Šebjaniča, ki je čez nekaj časa tudi prišel v slaščičarno. Ta gospod je takoj pritegnil našo pozornost s svojo izredno skromnostjo, prijaznostjo, nesebičnostjo, huma-
nostjo. Poleg njegovih človeških vrednot sem kmalu spoznal tudi njegove pedagoške kvalitete. Dobro je obvladal madžarski jezik, kajti njegov oče je bil madžarskega porekla, živel je v Bodoncih. Prosil me je, naj mu pomagam pri tem, da bi lahko navezal dolgoročne stike z dijaškim domom iz Szombatheíya. Izmenjala sva naslove, telefonske številke. Po vrnitvi v Szombathely sem najprej omenil njegovo željo v svoji šoli, le-to pa je naša šola z veseljem akceptirala. Bilo je pa to takrat še težko izvedljivo. Sledila je cela vrsta prošenj, dovoljenj za potovanje, za sodelovanje na nedevizni osnovi itd. Moram pa priznati, da je takratno županijsko vodstvo to naše sodelovanje podpiralo, le takratnih birokratskih predpisov smo se morali držati.«
• Katerega leta j epotem dejansko prišlo do sodelovanja? »Prva izmenjava dokumentov je bila aprila leta 1986 tukaj v Szombathelyu. Takrat smo podpisali dolgoročni spora-
zum o sodelovanju, ki je veljaven še danes. Sedaj razmišljamo o obnovitvi tega dokumenta, kajti okoliščine sodelovanja so se znatno spremenile. Tudi Slovenija je postala samostojna država, imeni dijaških domov sta se spremenili, obe državi si prizadevata za priključitev k Evropski uniji. Podpisanega sporazuma o sodelovanju pa se vse do danes obojestransko strogo držimo. Ti naši stiki so preživeli jugoslovansko vojno. Le en obisk smo morali preložiti na poz-
nejši datum. V teh težkih časih, ko nam je uspelo dobiti telefonsko zvezo, smo drug drugemu zagotovili, da bomo s sodelovanjem nadaljevali takoj, ko se bo položaj konsolidiral.«
•	Ali predvidevate v okviru sodelovanja tudi izmenjavo dijakov?
»Seveda sodelujejo pri naših obiskih tudi dijaki. Žal, ne v velikem številu. Tako v soboškem dijaškem domu kakor tudi v našem se je število dijakov z narodnostnega območja znatno zmanjšalo, ker so se izboljšale prevozne razmere in sé ti dijaki vsakodnevno vozijo v šolo. Zaradi tega en čas dijakov sploh nismo vključevali v delegacije, sodelovanje je potekalo le na ravni izmenjave izkušenj pedagoških delavcev.«
•	V katere programe so se vključevali dijaki?
»Na začetku našega sodelovanja so prihajali večinoma mladinski voditelji, pozneje pa pretežno športniki, ker smo za dijake prirejali predvsem športna srečanja. Njihovi obiski so
bili dvodnevni in so si tako po tekmovanju lahko priredili tudi kakšne skupne programe. Po skupni večerji so oni šli z našimi dijaki večinoma v disko.«
•	V katerih športnih panogah so se pomerili med seboj?
»V nogometu, šahu in namiznem tenisu.«
•	Ati ste morda že pomislili tudi na to, da bi kompletirali vaše sodelovanje z izmenjavo šolarjev? Tu mislim na to, da bi povabili iz Slovenije v vašo šolo bodisi na živilski, bodisi na geodetski oddelek madžarsko govoreče dijake, v zamenjavopaposlali porabske Slovence v Mursko Soboto ali Lendavo na strokovno šolo... »To bi bilo izvedljivo le v tem primeru, če bi sodelovanje razširili na sodelovanje med šolami. Dijaški domovi nimajo takšne pristojnosti.«
•	Domnevam, da je prišlo tudi do izmenjave izkušenj na področju vzgojnoizobraževalnega dela, kajti vi, gospod Hajoš, ste biti dolga leta županijski svetovalec za vzgojo in ste biti vedno pripravljeni sprejemati nove, racionalne
izkušnje, pa tudi s predajo vaših izkušenj niste skoparili. »V okviru tega sodelovanja smo imeli priložnost spoznati tudi nekatere šolske ustanove, med drugim Dvojezično srednjo šolo v Lendavi in njenega izvrstnega ravnatelja Tiborja Füleja, ki nas je vedno prijazno sprejel. Dvakrat smo obiskali murskosoboško srednjo tehnično šolo in gostinsko srednjo šolo v Radencih. Ti obiski so bili za nas zelo poučni, kajti večina naših vzgojiteljev tudi poučuje na šoli.«
•	Gotovo ste tudi vse primerjali z našimi okoliščinami, z našimi metodam in možnostmi. So bile za vas te izkušnje poučne?
»Vsekakor. Spoznali smo njihove pedagoške programe, strukturo njihovih učnih načrtov, njihovo opremo, vsebino, metode in okoliščine njihovega vzgojno-izobraževalnega dela, kadrovske in predmetne pogoje. Izredno nam je ugajal temeljito premišljen in organiziran dvojezični pouk v Lendavi.«
•	Ati so njihovi predmetni pogoji še vedno tako dobri, kot
V dijaškem domu na Ptuju Andrejem Fekonjo in Elico Čisar
Porabje, 27. februarja 2003
7
ki presega meje
so bili v času Jugoslavije? »Stvarni pogoji dela so bili pri njih tako v nekdanji Jugoslaviji kakor so tudi v sedanji samostojni Sloveniji znatno boljši kot pri nas na Madžarskem. Boljša je pri njih oprema, znatno boljši je gmotni položaj, bolj racionalen je njihov sistem financiranja. Skratka, so daleč pred nami. V samostojni Sloveniji se je tempo razvoja še pospešil, tako so nas prehiteli še dodatno za deset let. Mi pa -lahko rečemo - v primerjavi z njimi stopicamo na mestu.«
•	Kaj bi vi v prvi vrsti prevzeli iz njihove prakse?
»Predvsem gospodarnost poslovanja in sistem financiranja. Vsaka njihova dejavnost je podrejena cilju intenzivnega razvoja in racionalnosti. Vzemimo primer, ki je povezan z delovanjem dijaškega doma. Pri njih predstavljata dijaški dom in kuhinja absolutno organsko enoto. Pri nas je kuhinja ločena od dijaškega doma. Mestna samouprava nam jo je vzela in predala podjetniku v najem. Presenetila nas je sodobna oprema dijaškega doma. Zelo smotrno je njegovo večnamensko izkoriščanje. Dijaški dom namreč razpolaga tudi s posebnim delom, ki ga lahko dajejo v najem turistom, tečajnikom ali drugim. Z dohodkom seveda lahko razpolagajo oni in gospodarijo po volji.«
•	Ste obiskali morda tudi podjetja, kjer učenci opravljajo obvezne prakse?
»Obiskali smo nekatere obratovalne enote podjetij. Posebno nam je bilo všeč to, da se tako rekoč na enem mestu nahaja cel kopleks za proizvidnjo kruha. V okolici železniške postaje se nahaja skladišče, od koder dostavljajo žito v mlin, od tam gotovo moko v pekarno, kjer se peče kruh. Obiskali smo tudi tovarno mesnih izdelkov in tovarno čevljev.«
•	Kakšno vlogo igra pri vašem sodelovanju kultura, udeležba na prireditvah oz. spoznavanje prirodnih lepot? »Dvakrat smo bili na izletu v Moravskih Toplicah, kjer so nas podrobno seznanili z obratovanjem zdravilišča, njegovim laboratorijskim ozadjem in balneološko terapijo. Iz stro-
kovnega vidika je za nas bilo posebno zanimivo obratovanje vinskega kombinata v Jeruzalemu in spoznavanje kmečkega turizma. Tudi izleti, ogledi zgodovinskih spomenikov, obiski muzejev in razstav so na programu tako pri njih kakor tudi pri nas.«
•	So se vaši obiski osredotočili večinoma na Mursko Soboto?
»Ne, osredotočajo se na obe strani Mure. Bili smo v Ptuju, kjer smo v spremstvu nekdanjega ravnatelja tamkajšnjega dijaškega doma Andreja Fekonje in sedanje ravnateljice Danice Štark razen dijaškega doma spoznali tudi grajski muzej. Videli smo v Veržeju plavajoči mlin na Muri, kovaški muzej in delavnico nekje na slovensko-hrvaški meji. Ime naselja sem žal pozabil, ali zanimivo je bilo, da lastnik stanuje v Sloveniji, kjer ima tudi delavnico in privatno muzejsko zbirko, posestvo pa ima na hrvaškem ozemlju, za kamor potrebuje potni list. Lahko potrdim, da smo dobili tipični prerez gospodarskega, kulturnega in političnega življenja Slovenije.«
•	Kaj pa je bilo na programu ob njihovem obisku pri nas? »Skušali smo jim nekaj podobnega nuditi tudi mi. Najprej smo jih seznanili z znamenitostmi mesta Szombathely, potem pa z njegovo okolico: zdraviliščem Bük, mestoma Celldomolk in Sarvžr. Peljali smo naše goste tudi na obalo Blatnega jezera. Tudi mi smo poskrbeli za strokovni program, v okviru katerega smo
obiskali v Szombathelyu Vrtnarsko zadrugo in Mesni kombinat. Izmed muzejev je naše goste najbolj zanimala ljudska arhitektura, ki so jo videli v Muzeju na prostem, v tako imenovanem skanznu, in etnografska zbirka Muzeja Savaria. Z velikim zanimanjem so si
ogledali rimske izkopanine.«
•	Kako pogosto se srečujete? »Prejšnja leta so bili naši obiski bolj pogosti. Srečevali smo se letno dvakrat, spomladi pri nas, jeseni v Sloveniji. Sedaj se srečujemo le enkrat letno, eno leto pri nas, naslednje leto pa pri njih.«
•	Lahko torej ugotovimo, da vaši medsebojni odnosi niso več tako intenzivni, kakor so bili prej?
»Ne, ta ugotovitev nikakor ne drži. Ravno nasprotno. Naši odnosi niso zgolj formalni, temveč vedno bolj napolnjeni z vsebino. Če imamo kakšno pomembnejšo prireditev, potem so partnerji na njo povabljeni. Naša šola bo na primer spomladi proslavila 75-letnico svojega obstoja, kamor smo že povabili delegacijo soboškega dijaškega doma. Leta 1999 smo se tudi mi udeležili 70-letnice Dijaškega doma Murska Sobota. Pokrovitelj proslave je bil takratni predsednik republike Milan Kučan, ki je imel tudi svečani govor. Takrat smo imeli priložnost spoznati tudi župana Murske Sobote in se z njim pogovarjati o naših odnosih, ki jih je on pozitivno ocenil.«
•	Ali vam jezik ne povzroča težav?
»Sploh ne. Angela Čisar, prejšnja ravnateljica Dijaškega doma, odlično govori madžarsko, ravno tako soproga vzgojitelja Janeza Kolarja, gospa Rozika. Z njihovo delegacijo vedno pride nekdo, ki dobro obvlada madžarski jezik. Razen madžarskega jezika poteka med nami komunikacija tudi v nemškem jeziku, kajti sedanja ravnateljica Antonija Berden in tudi ravnatelj naše šole Imre Böcskei se brez prevajalca lahko sporazumevata med seboj, ker oba dobro obvladata nemški jezik.«
• Kaj vi lahko uporabite od tistega, kar ste pri naših prijateljih spoznali?
»Ugotovili smo, da imamo celo vrsto skupnih potez pri našem vzgojnem delu. Dobili smo s tem neke vrste podkrepitev pravilnosti naših vzgojnih metod pa tudi nove spodbude predvsem pri tem, kako se lahko konstruktivno načrtuje izkoriščanje prostega časa učencev. Moram pa ponovno poudariti, da z nobeno pedagoško inovacijo ne moremo nadomestiti tistih dobrih materialnih pogojev, s katerimi razpolagajo kolegi onkraj meje.
Za konec želim še enkrat poudariti, da so ti naši odnosi preživeli spremembo političnega sistema, južnoslovansko vojno, in vse kaže, da bodo preživeli tudi priključitev k Evropski uniji, kajti imajo že tako globoke korenine, tako v uradnih kot prijateljskih odnosih, da bi jih bilo težko prekiniti. Lahko računamo s tem, da naše odnose še bolj razširimo ali jih vsaj ohranimo v današnji obliki. Spoznali smo, kako ljudje živijo onkraj meje, kako vzorno delajo, kakšni so njihovi pogoji. Spoznali smo njihovo prijaznost, spoznali smo njihove gastronomske specialitete, zgodovino, njihovo korektnost, neposrednost, gostoljubnost. To je za nas pomenilo veliko več, kot še toliko tečajev o Sloveniji.«
Hvala za pogovor in želim vam tudi v bodoče vzorno in konstruktivno sodelovanje.
Suzana Guoth
Prijateljsko srečanje v Murski Soboti
Izredna seja madžarskega parlamenta
20. februarja je madžarski parlament na izrednem zasedanju sprejel sklep, v katerem se dovoli, da bo lahko Nato uporabljal madžarske cestne in železniške povezave pri prevozu vojaške tehnike in obrambnih sredstev v Turčijo. Stranke madžarskega parlamenta so se pred zasedanjem večkrat usklajevale o tem vprašanju. Madi demokrati so izjavili, da bodo sklep izglasovali le v primeru, če bo vlada jamčila, da bo v pošiljkah le vojaška tehnika, ki jo Nato potrebuje za obrambo Turčije ter da se ta tehnika ne bo uporabljala ob morebitnem napadu na Irak.
Na čelu
Demokratskega
foruma ponovno lbolya David
15. februarja so na XVIII. državnem zboru Madžarskega demokratskega foruma na čelo stranke ponovno izvolili dosedanjo predsednico Ibolyo David. Stara nova predsednica je izjavila, da je demokratski forum sredinsko-desna stranka, ki se nima namena povezovati s strankami, ki so na levem krilu strankarske palete. Sodelovanje s Fideszom je mogoče, toda Forum bo na volitvah v evropski parlament leta 2004 kandidiral kot samostojna stranka.
Program
• Turistična kmetija Smodiš, Srednja kmetijska šola Rakičan, osnovni šoli Kuzma in Puconci prirejajo 28. februarja v Otovcih etno večer, na katerem bodo člani gledališke skupine Nindrik--Indrik predstavili skeč z naslovom Čistak normalen den. Naslednji dan pa bodo na etno dnevu nastopili ljudski pevci z Gornjega Senika.
Porabje, 27. februarja 2003
8
Fašenek pa post
Čas od trej kralov do fašenskoga torka se zové fašenek. Do 20. stoletja so se lüdje v tom časi ženili. Če do pepenice nej bilau gostüvanja te so mladi za štraf baur mogli vlejčti na fašensko nedelo. S pepenicov je konec zime, se začne post, steri drži cejlak do prve nedele po puni luni po 21. marciuši. Prvin je lüstvo sploj držalo post, štirideset dni je nej djelo mesau. Kak je pa gnes? Od toga sam spitavo Röfcinoga Jeneka v Števanovcaj.
»Na fašenski torek smo djeli oslejdnjim mesau, zato ka se je potistim začno post. Ranč nej na fašenski torek, litji na tüčen četrtek. Te so ešče tjüjali kapüsto pa svinjsko glavau, po tistim so več rejsan nej djeli mesa.«
•	Ka so tjüjali na fašenski torek?
»Te so tö kapüsto tjüjali pa svinjski kučat z repom vred. Tak so držali, ka rep srečo prinese. Pa fantje (krofe) so pekli. Brezi tej bi fašenek nej fašenek bijo. Tau so ešče držali, ka na fašenski torek nej slubaudno delati. Če Sto tau pregrejši, te vleta, gda največ dela baude, betežen grata, pa nede mogo delati.«
•	Po tüčnom četrtki se je začno post. Ka je te lüstvo djelo? »Mesa so sploj nej djeli, vsefele drugo, gra, kapüsto, kromče, kloce... Na vüzem, gda smo do mesa prišli, te smo tak djeli
kak vukauvdje. Starejši so zatok bola naletja vöprstali post, dapa mladim je trno špajsno bilau.«
•	 Post vsakši notradržo?
»Nej, zato vsakši nej. Bili so takši tö, steri so se samo na velki petek pa velko soboto postili. Moj Oča so v Rusičkom bili zgrableni. Oni so mi pripovejdali, ka tam gde so bili, so Rusi tak držali post, ka so samo krü pa kisele bubrike djeli cejlak do vüzma. Dapa dja tak mislim, ka je lüstvo vejn zato tö post držalo, ka tistoga reda nej bilau tak mesa kak zdaj.«
•	Pa gnesden?
»Gnesden lüstvo dugoga posta ne drži. Samo velki petek pa soboto. Po varašaj pa ešče tau nej trno. Mati od moje žene so držali post, skurok štirideset dni so nej djeli mesa. Oni so sploj bogaboječi bili.
Z ednoga tala zatok dobro, ka djeste post, če se človek ranč samo dva dneva posti. Človek gnesden skurok vsigdar samo mesau djej. Etak pa, gda je post, se človeško tejlo malo vösčisti.«
K. Holec
»Pa nej čüdno? Kantor sam pa dunk moram v knigaj pogledniti, kak de letos post,« pravijo Röfcin Jenek.
Pismo iz Sobote
Brodo sam o tejm, dapa ...
Gda demo pri nas doma zazrankoma raznok, vsikši na svoj kraj, mi moji domanji vsefele povejo, ka moram naredti, ka moram küpiti in tak tadale. Razmej se, ka njim povem, ka de tak, kak si želejo ali pa kak so mi zapovedati. Po slüžbi pridem domou in po tistom se zača velko spitavanje. Najprva se na mene obejsita mojiva mlajšiva.
-	Si mi prineso nouvi mobitel, kak si mi obečo? - moja dekličina že naprej vej, ka sam njoj nej nika prineso, zato njoj že tečejo skuze.
-	Pravo si, ka zmejs med slüžbo prideš domou, ka boš mi pomago delati za šoulo! - se čistak po moško čemeri moj sin.
-	Njemi je cejli té guč zaman! Meni je tö nika nej prineso iz baute pa sam njemi eške dala pejneze, - kcuj deje svoje eške moja tašča Regina, trno čedna ženska.
Moja žena pa je ostanila čista tiuma pa je od vsega toga, kak sam na njou pozabo, nej pravla nika. Vidla je, kak sam sé cejli vküper pogrozno, leko sam njim samo pravo:
- Vej sam si brodo, dapa vsigdar je nika zmejs prišlo. Tou je vse, ka sam leko povedo. Pa tou je ranč istina bila. Tou, ka mi zadnji mejsecov vsigdar nika zmejs pride. Ja, že sam v tej lejtaj, ka mi vsikši den nika zmejs pride. Nej kakša ženska ali kakša druga nevola, tou sploj nej. Tou je v tejm zadnjom časi prišlo zmejs, ka čidale več vse tapozabi. Kak pridem v slüžbo in začam delati, nagnouk vse tou od douma odide vö iz glave in tak nagnouk je zatoga volo doma nevola.
-	Steromi nika ne ostane v glavej, naj si na papir napiše pa te si tou taprešte pa te po tistom nika ne pozabi, - je bila trno moudra moja tašča Regina, trno čedna ženska.
Po svoje pa je ta moja Regina mejla istino in zavolo lüboga mira doma sam si pred dnevi rejsan Zazrankoma vse, ka so škeli, gornapiso. Minila je slüžba, v krčmej sam po slüžbi po staroj šegi s padašom spiu tri špricere in prišo domou.
-	Si prineso krü pa mlejko? - je gledala žena moje prazne roke.
-	Ka, je šujster eške nej popravo moje najboukše ci-
pele? - se je dekličina že pripravlali ka zača djoukati.
- Boug moj, vej pa tou nej mogouče! Že sam pa ostanila brezi moji küjarski novin!- je kak kakši Perün po rami spiščavala grmlanco moja tašča Regina, trno čedna ženska.
-	Kak pa je z moje nouvo labdo?- je pojbič začo brsati v nogačo od stola.
Ge pa sam je samo gledo, gledo in gledo, pomalek segno v žepko in iz nje vöpotegno papir, kama sam vse tou gornapiso. Biu sam pogroznjeni v sebe kak eške nigdar nej.
-	Vej bi pogledno na té papir, dapa... Vej sam si brodo nanga, dapa nika je zmejs prišlo pa sam te po tistom nej pogledno, nejsam taprešto, ka moram naredti za vas, - sam medlouvno tumačo o toj mojoj nevouli.
Zdaj je tak, ka mi več nika ne povejo, ka nücajo. Meni pa se je včera zgodilo eške tou, ka sam prišo v slüžbo pa sam se pito, Zakoj sam sploj prišo delat. Nejsam pozabo, brodo sam si od slüžbe, dapa... Že pa je nika zmejs prišlo.
Miki
Živlenje piše zgodbe po svoje
Če bi nej vidla črno na bejlom napisano, kakšne zgodbe (történetet) vej napisali živlenje, bi buma nej dala valati. Če tau taprštete, ka nam je napisala Siničina Mici iz Horvátzsidánya, vüpam, ka te vi tö dali valati.
»Sam Siničina Miri (Horvath Istvdnné) iz Horvatzsidánya, narodila sam se na Gorenjom Siniki 1942. leta. Kak sam es prišla, tau vam gnauk drgauč napišem, če mo živela.
V novinaj Porabje sam štejla, ka v Monoštri bau Slovenski ples. Tak včasin sam zvala po telefoni Klaro Fodor pa dala prištölati tri karte, za sebe, za sinapasnejo. Trno sam se pripravlate na te večer, küpila sam si lejpi bluz (pa za snejau tö), gor sam pozvalo padaškinjo, stera se v Varaši drži, ka naj si ona tö küpi karto pa mo te štirgepri ednom stauli. Že v petek sam si vse spakivala v taško, ka človeki trbej na bali, štrumpfe, ruž, puder.
pejnaze... Na drugi den me je čakala moja druga sausadkinja, stera je frizerka, ka mi vlase naredi. Zazranka kaulek ousme vöre sam veselo šla do nje, malo so me noge bolele, dapa vrag si z njim, vej sam pa dvajsti lejt pošto nosila.
Moja frizura je že skurok gotovo bila, gda mi je gnauk samo vrauče gratalo, sam se počujsnila s stauca pa sam omedlejla. Nika sam nej čüla. Nej tau, gda so me trausili pa zavüje mlatili, nej gda so kričati, ka Mici, vej si pa skurok mrla. Vse tau je trpalo 2-3 minute. Gda sam k sebi prišla, me nika nej bolelo, doktorca je že tam bila, ge sam pa nika
drugo nej gučala, kak mo ge večer na slovenski bal üšla. Doktorca mi je pravla, naj še mi tau ranč ne senje, kabina bal üšla, vejpa tak vögleda, ka mam embolijo na plüčaj Napisala mi je napotnico za špitale pa me sploj nej pos-
lüšala, ka ge melem o nikšom slovenskom bali.
Kaulek pau desete vöre smo s sinaum pa s snejov od daumi šli, ge sam v »glavej« čüla, kak fanj špilajo na bali. V Somboteli smo še stavili v špitalaj,
naj mi pečat gor dejejo na napotnico.
Bola sam gučala, ka mo ge gnes večer v Varaši na slovenskom bali plesala, bole so me nej poslüšali. Namé so potegnili redato pižamo, nej ka bi vujšla, me v postelo poklačili mi krv vzeli, injekcijo dali... En keden sam mogla tam ostati, Žitek mije zatok nej v nevarnosti biu, dapa
baukše, ka so doktorge nej poslüšali mojo prošnjo, ka bi na bal üšla, ka leko, ka bi vam te tau več nej mogla napisali. Mladiva dva sta sama šla na bal trno dobro sta se čütila, lejpo hvala organizatorom. Zdaj več vejm, ka samo en moment trpi pa se živlenje leko na smrt obrne.«
Porabje, 27. februarja 2003
9
„V gauštja sam svoboden kak ftič"
Če se stoj vö iz Varaša proti Števanovcam pela, leko vidi, ka je med gauštjov, v dulej vsigdar dosta lesa vküpsklajeno. Nejga tašoga dneva, ka bi nej stau tam eden kamion naklajeni z lesaum. Dostakrat je telko vküpnavoženo, ka cejla törme vküpskladejo. Te lejs je v trej vasaj - v Števanovci, v Andovci pa na Verici - vözrejzam. Gnauk svejta so te gauštje vse popovske gauštje bile. S tauga pulonja so pavrom vödali, pulonja so pa že zdaj sledkar državne gratale. Te gauštje zdaj varaško Gozdno gospodarstvo ma prejk. Ka tau pomeni, de nam pripovejdo gozdar Robi Sukič.
•	Od kelšoga leta delaš ti pri Gozdnom gospodarstvi kak gozdar?
»Od 1991. leta.«
•	Kak velka gauštje se k tebi držijo?
»953 hektarov je velka tista gauštja, ka dja mam prejkvzeto. Tau zvekšoga na tri porabske vasi spadne, na Števanovce, Andovce, Verice. Zato so pa zvekšoga delavec steri tü pri meni delajo, Slovenci.«
•	Ka tau pomeni ka »Gozdno gospodarstvo«?
»Tau, ka mi delamo, tau je kompleksno delo, zato ka ne sejkamo samo vö lejs, liki sadimo ga nazaj tö. Če edno gauštjo vözusejkamo, potistim tam nam edno nauvo gauštjo trbej nazaj posadili. Capike trbej posaditi, trnje vöpucati pa čuvati od divjačine. Tak ka dočas go znauva leko rejže, dočas sploj dosta trbej z njauv delati. Zato pa za dosta fele gauštje moramo skrbeti. Tau je odvisno od starosti lesa. Mamo vsakše fele gauštje od deset, dvajsti, tresti, cejlak do stau lejt stari.«
•	Iz stere gauštje je največ? »Največ je borovo pa djalenkovo, dapa mamo bükove pa hrastove gauštje tö, samo menje. Istino, ka delavci Nacionalnega parka tau pravijo, ka so djalenštjak tak posadili v tau krajini, pa nej sam od sebe zraso. Pa tak vögleda, ka ga putejm trno že ranč nedo dali saditi.«
•	Stere drejve majo najve-
kšo vrejdnost?
»Hrast pa bükvi bi bili, dapa v tašoj zemlej, ka je v Porabji, se jim trno ne vidi. Zato
je pa nej tak kvalitetni lejs, kak bi mogo biti.«
• Zdaj ka Porabje tö v Nacionalni park spadne, kak leko v gaušlji gazdöjva?
»Leko, samo ka njim tü notra moramo dati prošnjo, če sejkati škemo. Te oni vküpsedejo pa se zgučijo, ka gdé leko pa kelko leko sejka. Tau mi tö notra moramo držati, ka če nej, te nas tö poštrafajo. Zvekšoga zato pistijo. Dapa zato djestejo taše gauštje v vsakšoj vesi, na stere sploj skrb majo. Tam samo sploj na rejdki pa malo leko rejže.«
•	Lejs se naletji oda? »Vsigdar več problemov mamo že s tejm. Najbola težko je borovi lejs odati. Dapa
Zdaj že tak vögleda, ka z bükovim pa hrastovim tö težave mamo. Istino, ka je najžmetnejše Zdaj v zimi lejs odati. Gda pride sprtulejt, te že bola naletji leko odamo.«
•	Cejlo leto sejkate?
»Cejlo leto, dapa nej vsakše fele. Bükovo pa hrastovo samo v zimi leko sejka, gda menje vode ma v sebi. Borovo cejlo leto leko sejka.«
•	Sejkanje je odvisno kaj od vrejmena?
»Nej trno. Samo te, če séedež sploj lejva ali fejst snejg de, ovak vsigdar delamo. Mamo taše mašine, steri v kakšom koli velkom snagej tadejo. Vejpa največ lesa v zimi moramo vözusekati.«
•	Nejga tašoga dneva, ka bi nej vido austrijski kamion, steri meterska borova drva pela. Ka delajo s tauga Austrijci?
»Veltje fabrike majo, gde papir redijo. Te meterska drva tavozijo. Oni tö dosta lesa majo, dapa itak malo za tiste fabrike, zato vozijo od tec, iz Vogrskoga. Tau je Vaugrom tö dobro, zato ka Austrijci z euronom plačajo.«
•	V dosti mejstaj leko vidi, ka djalenkoš vösene. Zakoj?
»Tau je kompletni problem. Tak se začne, ka je gnesden sploj malo deža pa od toga slabi grata djalenkoš, potistim se pa notra v njega spravi edna stvar pa skaurdja dolaspadne. Potistim pa cejlo drejvo tapusene. Tau nam sploj dosta kvara napravi. Lani smo za tauga volo dvejdjezero kubikov mogli vözusekati. Zato ka če nej, te bi te betag üšo tadala, pa te bi še vekši kvar meli.
Zdaj, ka je dosta snega dolaspadnilo, zdaj se vöjpamo, ka tau leto baukše baude.«
•	Edno leto kelko kubikov lesa zusejkata vö?
»Tau je nej vsigdar gnako. Gnauk več, gnauk menje. Bilau tak, ka smo osem gezero kubikov vözusekali, dapa bilau tak tö, ka samo dvej gezero.«
•	Kelko lüstva zusejka vö te vnaugi lejs?
»Mamo svoje delavce pa mamo podjetnike, steri nam delajo. Tau je vse od toga odvisno, kelko dela mamo. Če menje dela mamo, te samo naši delavci delajo, če več, te pridejo podjetniki.« Imre Mešič, delavec iz Števanovec, nejga tašoga dneva, ka bi še nej srečala na pauti, gda deš s konji v gauštjo ali gda deš domau. Zaka trbej gnesden konje v gauštjo, da telko mašinov djeste?
»Zato, ka mašini vseposedik ne morejo vcujpridti. Tašoga reda te dja s konji jim vözvlačim lejs.«
•	Kelko konjov maš? »Dva.«
• Čidniva sta?
»Gozdno gospodarstvo je küpilo konja, dapa pri mena sta doma pa dja je polagam. Zazranka v pau tretjoj stanem pa večer v edenajstoj dolaležem.«
•	Konjom še kak vidi v gauštja delati?
»Dobro, z menov vret se jim vidi.«
•	Gda je velka vročina ali krepak mraz, te tö delate? »Tau se nam ne šte, mi smo
se že k tauma vcujvzeli.«
•	Na den kelko kubikov lesa leko vözvlači s konji?
»Do tresti, štirideset kubikov.«
•	Kelko mauči majo konji?
»Dosta, človek bi ranč nej dau valati. Bilau, ka sam te veltje mašine, ka lejs vövozijo, vlačo, gda so veznili.«
•	Kak dugo leko eden konj v gauštja dela?
»Emo sam dva veltjiva konja, tistiva sta trideset lejt delala z menov v gauštja. Istino, ka polagati sam je tö redno mogo. Kelko so mogli zesti, telko so dobili. Te konje, steri v gauštja delajo, fejst trbej polagati, zato ka tej cejli den dejo. Podne, gda dja djejm, oni z menov vret djejo. Dja sam na konje sploj aklavi pa skrb je mam tö. Dja iz nji živem. Tak so oni mena, kak če bi mi sodelavci bili.«
•	Kelko lejt delaš ti pri Gozdnom gospodarstvi? -- pitam Karla Domitera
»Zdaj že edendvajsti lejt. Z motorno žagov podiram lejs. Vseedno je, če je leta ali zima, dja sam vsigdar v gaušči.«
•	Gda je baukše, vzimi ali vleti?
»V zimi je baukše, zatok ka te nej vrauče.«
•	Snejg?
»Snejg se ne šte.«
•	Zdravdje zato maš?
»Hvala baugi, mam. Do tejga mau sam eštje betežen nej bijo.«
•	Kelko vör moraš žagali na den?
»Pri nas je nej na vöre. Ka je vödano, tisto moraš naprajti. Če gnes menje napraviš, te zranja več moraš naprajti. Dapa na den zato štiri-pet tankov vözaženem.«
•	Tebi se tü v gauštja vidi delati ali bi bola v Varaš v fabriko üšo?
»Za niše pejnaze nej. Dja bi v fabriko nej üšo delat, zato ka je tam človek notrazaprejti cejli den. Tü v gauštja sam pa svoboden kak ftič.«
K. Holec
Gozdar Rabi Sukič z austrijskim kamionistom
Imre Mešič
Karel Domiter
Porabje, 27. februarja 2003
10
Brez daumi
Vsakša trava, Vsakša rauža, vsakšo drejvo tam raste najbole gde so koranje pistili. Če je prejkposadimo v drügo zemlau, te tapusenejo. Leko ka znauva vöpožanejo, dapa tau gvüšno, ka že tak lepau nigdar nedo cveli
kak tam, gde so najprva bili.
»Margit, paški se, vej pa včasin po nas pridejo,« pravi Joška. »Samo tisto poberi vküp, ka je najbola potrejbno, drügo naj ostane vragaum.«
»Ka mi je najbola drago, tau tak v rokej držini,« stisne vcuj k sebi pet mejsecov staro Irinko.
»Margit, tau sva si že gnauk zgučali Irinko pri sestri njava, ne moreva go s seuv nesti,« se čemeri Joška.
»Te dja tö ostanemo ji pritečejo skunze.
»Razmi, moramo titi, če nej, te nas vse tazastrejlajo. Tau škeš?« kriči Joška. »Gora so nas zglasili. Tau so prajli, ka smo špionge, moramo pobegniti, če škemo ali nej. Malo Irinko pa do Merike s seuv vlejčti ne moremo. Sto vej, če se nam posreči. Čüla si, ka so prajli, eške ves ne smejmo tanjati, ka nas včasin tastrlijo. Pri moji sestri go njamo, njej de tö tau najbaukše.«
»Rejzika, sploj skrb mej na Irinko,« pravi Margit pa go eške oslejdnjin k sebi stisne. Prt, gde so gvant meli, so si na pleča zvezali, pa gda so prejk praga staupili, so eške gnauk nazaj poglednili s skunznatimi očami.
»Kak leko, pridemo po njau,« pravi Joška, dapa na glasi sé ma čüje, ka on dosta vüpanja tö nejma.
Gda so pri austrijskoj granici bili, te so že čüli, ka sodački autondje dejo. Nej dalač, gde so sodacke stražili, je tö velka larma bila pa psauvdje so začnili lajati.
»Margit, morava se paškiti, zato ka naja že iščejo,« pravi Joška. S klejšči je ranč prejkvrezo draut pa sta se že vlejkla skauz njega. Gda sta prejk meje prišla, sodacke
so že tak skrak bili, ka sta je čüla, kak staplajo.
»Bejživa, ka naja tastrlijo,« pravi potima Joška. Nej sta djala vejn pet stopajov, pa sodacke so že za njima strlili. Srečo sta mejla, ka edna mala gauška bila, kama sta notra skočila. Dapa eške etak so je skur nej dolastr-lili. Eden golaubiš je skrak pri njima tafüčno pa notra v edno brezo počo.
V Austriji sta se nej dugo šetala, vejn pau vöre pa so je že sodacke zgrabili. V eden lager so je notrapelali. Dva mejseca sta bila tam. Potejm sta dobila papire pa prejk Taljanskoga sta se v Meriko odpelala. Sprvuga je žmetno bilau, dočas sta nej dobila slüžbo. Dapa sledkar jima je že vsigdar baukše šlau. Kakkoli dobra sta živela, nej bilau dneva, ka bi Margit nej spominjala: »Jaj, ka baug dela moja mala Irinka.«
»Vejpa že ranč nej tak mala, pet lejt stara minauli« pravi Joška.
»Vsakšo nauč, gda se mi senje, vsigdar njau vidim. Če bi vedla, ka je z njauv, te bi zato baukše bilau,« pravi Margit. »Dapa na pisma, ka smo poslali, valasa nejsmo dobili.«
»Gvüšno jim ne dajo ta,« pravi Joška.
»Nej baja, dja zato vsakši mejsec edno goradam,« pravi Margit, »gnauk se samo posreči.«
Te čas sta doma Franci pa Rejzika tak goraranila Irinko, kak če bi prava hči bila. Nigdar z edno rečjauv sta ji nej prajla, ka so nej oni pravi stariške. »Sto vej, leko ka nigdar nede vidla svoje stariše, ka mo go pa te nauro redli,« je šegau emo prajti Franci. Dapa zato se je vsigdar bojo od tistoga časa, gda Irinka odide od nji.
Edno leto odišlo, drügo prišlo pa Irinka tak nagnauk deset lejt stara gratala. Ranč tisti den, gda so lastvice nazaj prišle, je poštaš pismo prineso iz Merike.
»Mati, oča, gledajta, kakšno pismo smo dobili. Tašo sam eške nigdar nej vidla. Vauska pa duga, odkec smo jo dobili?«
Rejzika blejdo na Francina pogledne. »Ti, Franci, tau pismo je... iz Merike prišlo.« »Rejsan, es go daj!« Roke so ma tak trpetale, kak če bi krepak mraz bijo. Pismo brž goravtrgnejo pa Obadva nagnauk začneta šteti. »Draga Rejzika, dradji Franci! V Meriki sva. Ne moreva se nikanej taužiti, zato ka dobra živeva. Samo edno velko žalost mava, dobro bi bilau, če bi Irinko... V vesi vsakšoga pozdravlava, vi se pa skrb mejte. Staukrat vas tjišüvata Margit pa Joška.« se je končalo pisanje.
»Ka mo zdaj delali?« pita Rejzika.
»Pa ka bi delali, ka trbej,« pravi Franci žalostno. Vedo je, ka gnauk se tau mora zgoditi, dapa nej mislo, ka tak naglo. Te čas mala Irinka na ladi sedi pa se z bábov špila. Kak se više njé nagne, duge črne vlase bábo cejlak zakrijejo. Eške ne zna, ka de se z njauv godilo.
Eške tisti keden so valas dali, ka so pismo dobili. Za eden mejsec znauva prišlo pismo iz Merike. V tauj so že vse podraubnoma dola meli spisano, ka njim trbej delati. 12. julijuša se morajo v Pešt pelati z Irinkov.
»Dja se malo bojim od tauga,« pravi Rejzika. »Ka de te, če se kaj ne posreči.«
»Ne boj takšna, žena. Zaka bi se pa nej posrečilo,« pravi Franci pa ferank vkraj potegne na okni. »Gledaj!« Rejzika tü vcujstaupi k okni pa vidi, ka mala Irinka venej v ogradi v travi sedi. »Rožica med rožicami,« pravi Franci pa skonznate oči si zbriše z rokauv.
Irinka pa, kak če bi vejdla, ka se oslejdnjin špila na taum ogradi, veselo naganja matüjre pa skače, kak če bi se ona tü nesti stejla kak ftiči.
Nej ji je trbelo dosta čakati, pa se je rejsan nesla, dapa
nej tak kak ftič liki s fligarom.
Fligar se več ne vidi na nebi, dapa Franci pa Rejzika eške itak tamta gledala, gde sta oslejdnjim tisto malo piknjo vidla.
Kak edna mala srna, tak prestrašeno je gledala kaulakvrat Irinka, gda je v Meriko prišla. Velki rami, dosta autonov, dosta lüstva, stere ona ne pozna. Te se je oprvin tak poznala, počütila, ka je Sama. Nej vejdla, zaka trbelo njej es pridti žlato poglednit. Njena družina je v Andovcaj, tam ma stariše. Dapa zaka so nej prišli z njauv? Ranč si je etak zmišlavam gda je gnauk samo edna žena k njej skaučila pa go v luft zdignila. »Jaj, kak sam te že dugo čakala!« go je vse dolapotjišüvala. »Tam ti je oča,« je kazala na enga moškoga Margit. »Idi ta!« Dapa Irinka eden stopaj nej djala, samo v zamlau gledala. Etak se je malo leko skrila svejti, steri je kaulak njé bijo. »Moj Oča pa mati sta doma ostala, Zaka tašo pravijo tej,« si je zmišlavala Irinka.
Žmetni mejsecke so čakali na Irinko. Nauve stariše je dobila, ka ona trno nej stejla. Nauvi gezik se mogla včiti pa eške vse dosta drügo, ka go je v taum »drügom« svejti čakalo. Pau lejta je nej bilau dneva, ka bi nej djaukala. Mir si je samo v posteli našla, gda je zaspala. Gda se ji senjalo, te vsigdar doma bila v maloj hiši. Gda se je pa gorzbidila, te jo je eške bola srce bolelo pa tisto, ka je pozabiti stejla, ji je nazaj prišlo v mišlenje.
Lejta so šle pa Irinka dvajsti lejt stara gratala. Dapa nej bilau tašega kedna ali mejseca, ka bi nej brodila na Francina pa na Rejziko, stera je samo tak zvala, ka andovski stariške. Probala sé je vcujvzeti k nauvomi svejti, dapa nej šlau. Njeno mišlenje je indrik ojdlo. Mejla že prijatele, dapa največ je zato vsigdar Sama bila. Stariške so tau tö vidli pa so
go trno šanalivali. Gnauk Joška etak pravi Margiti: »Dja tau več ne morem gledati. Sploj rad mam Irinko pa tak mislim, ona nas tü, dapa nika ji fali. Naj se pela nazaj na Vogrsko pa naj si ona vöodebere, gde ške živeti.«
Irinka, gda je tau zvejdla, je vse po lufti odla od radosti. Komaj je čakala, naj se leko pela. Kak mali mlajši tak je štejla dneve. Napauti, dočas se je pelala, cejli cajt ji je v pameti bijo tisti mali ram, gde je vse tak lejpo bilau. Franci pa Rejzika sta že audalič zaglednila Irinko pa eden za drügim sta letejla pred njau.
»Jaj, kak velka si zrasla,« pravi Franci pa go tak k sebi stisne, ka Irinka komaj luft dobi.
»Pojmo notra, Vejpa nemo tü vanej stali,« pravi Rejzika. Gda Irinka notra v künjo staupi, te vidi, ka edna sedem, osem lejt stara dekličina sedi na tistoj ladi, gde je ona tö šegau mejla sejdati. Ranč pitati stejla, ka Čidna je ta dekličina, gda Rejzika vcujstaupi k deklična pa pravi: »Tau je naša Jutka, potistim se je naraudila ka si ti odišla.«
Irinka brž ranč nika ne vej prajti. Dapa vej, ka se je nika obrnilo. Tisto, ka je na teltja čakala, je Zdaj tü kauli nje, dapa tau je že nika drügo, ka je ona pred desetimi lejti tünjala.
»Kelkokrat mi je napamet prišla ta postela, gde sam spala,« pravi Irinka pa sede na njau.
»Tü zdaj Jutka spi,« pravi Franci.
Irinka, kak če bi na iglau vsela, včasin gorskauči.
Tri kedne je bila v Andovcaj, dapa nikanej tak poznala, Čütila, ka bi tau njeni daum bijo, liki vsigdar bola za lekoga se je čütila. Korenje, ka je tü njala, so že taposenile. Na fligari že vejdla, ka več ne pride nazaj na Vogrsko. Nauvi dom in domovino si na tihinskom mora iskati.
K. H.
Porabje, 27. februara 2003
11
Iz lade moje stare mame
Duga lejta je najviše na brgej Male vesi stau ram od moje stare mame. Že se je skur vküper začo sinjavati. Pri srcej meje stisnilo in pravo sam si, ka tou ne smem dopisiti. Zavolo nje pa zavolo sebe tö nej. Tak sam se kcuj k deli vzeu in si obečo, ka ga vred vzemem, te njeni ram. V tom deli sam gori na podi
najšo njeno lado, ranč takšo, v steroj so inda svejta lidge nut skladali vse fele stvari. Moja stara mama je bila ranč takša in v ladi sam najšo...
MOJ PRVI KEJP Gda sam oprvin opro lado moje stare mame, sam dugo časa gledo v vse tiste stvari. Rejsan dugo. Kak če bi emo stra, ka ne smejm nut segniti, ka se toga vsega njenoga ne
smejm dotekniti. Ne vejm gda, dapa nagnauk je moja rouka Sama od sebe odišla v lado. Med prstami se mi je znajšla edna malička fotografija ali pa kejp, če škete. Najprva sam pogledno, ka zar piše. Brž sam spozno pisanje moje stare mame. Ranč takšo je bilou, kak sam si ga zapomno. Pisalo je: Tak je vövido moj vnuk Miki, gda so ga oprvin doj gemali. Biu je star eno leto in dvajstieden dni. Obrno sam kejpec in zagledno sebe, kak sam vövido, gda sam biu star eno leto in dvajstieden dni. Če bi nej najprva taprešto zar, bi nej vedo, ka sam tisti pojbič ranč ge. Bole bi pravo, ka je tam dolvzeta kakša dekličina nej pa pojbič, eške najmenje pa ge. Tisti kaputek bi leko bila kakša obleka za dekličine tö. Tisto, ka sam emo na glavej, bi ranč tak leko noso pojbič ali pa kakšo
mlešé. Samo oči so bile nikak moje. Tou sam gorprišo, gda sam se že preci dugo gledo.
- Tou sam gvüšno ge v moji najmlajši lejtaj. Tou vejm po očaj pa moja stara mama še je nikak nej mogla zmejšati,
ka bi zar kaj naoupak napisala - sam se sam sebi začo videti.
Tam na kejpi pa je bilou Zvün mene eške nika. Trno sam mogo opirati oči, ka sam gor prišo, ka bi tou naj bilou. Rejsan, za meuv je v kiklej biu rep ednoga psa. Kak sam v pamet vzeu te rep, že sam v glavej odišo daleč nazaj v moja mlašeča lejta. Nagnouk sam se spoumno na psa moje stare mame. Ime njemi je bilou čistak enostavno Pes. Dapa te pes je nej biu takši prosti pes. Pa nej je biu nej velki pa nej mali pes te njeni Pes. Dapa biu je trno čeden pes, te naš Pes.
Že sam odo v šaulo, gda mi je stara mama pripovejdala o njem eške cejla v skuzaj. Gli tisti den je Pes premino.
- Tou eške ti ne poumniš, ka si trno mali biu - si je z vaca-lejžecom zbrisala oči. - Gda so telko stari kak ti, eške odlipo vse štiraj, si še ti že paklau na svoji kratki nogaj. Vse tou pa zavolo našoga Psa. Mama pa oča sta tebe večkrat tü pri meni njala, gda sta šla v slüžbo. Pes je pazo nate, ti pa si ga obimo. Un je samo čako pa po tistom, gda si ga trno krepko prijo, je pomalek stoupo naprej, ti pa za njim. Tak sta se špitala iz dneva v den, iz kedna v keden. Biu je takši kiseli sprtolejtni den. Tak nagnouk je začo lajati. Poglednila sam in ti si čistak sam stau na
svoji nogaj. Pes pa je cejli srečen majüto z repom. Kak sta eške gledala mama pa
oča, gda
sta prišla po tebe.
Od toga pripovejdanja so meni tö prišle skuze v oči, ka ga več nega, ka tej naš Pes premino. In zdaj mi je tö spadnila skuza na kejp pred menov. Ranč ta je spadnila, v tisti kikeu, gde se je vido rep mojoga padaša Psa.
Mogouče me je ranč ta skuza spoumniš, kama je soused zakopo psa. Stoupo sam na rob lesa malo vkraj od rama. Tam so cveli törski klinčki in tam pod njemi leži Pes.
- Hvala ti, Pes! - sam spuco listje z njegvoga groba in se zagno po brgej gor pa doj, es pa ta, kak če bi se ranč z njim vküper naganjala po domanjom brgej.
Miki Roš
Slike s Prešernovega dneva
Učenci višjih razredov OŠ I. Szechenyi iz Monoštra so predstavili na zanimiv način življenje in dela velikega slovenskega pesnika.
Ka se zberemo vsi učenci in dijaki, ki se učimo slovensko, nas je kar veliko.
Učenci nižjih razredov so sestavili simpatičen program.
Gostje iz OŠ Kuzma.
Škrata Babilona je našel tiskarski škrat
Živomi se prej leko vse zgodi. Tak se je nam v prejšnjoj številki novin Porabje Zgodilo, ka smo namesto kejpa škrata Babilona notridali prvo stran ene druge knjige. Tau našo hibo zdaj popravlati. Opravičujemo se avtorji knjige, Mikini Roši, in avtorji članka, Štefani Kardoši.
Porabje, 27. februarja 2003
Vsakši je najšo kaj zasé
14. februara so meli penzionisti na Gorenjom Seniki veseli večer. Vera Gašpar, članica predsedstva Drüštva Porabski penzionistov, je nej samo domanje pozvali liki penzioniste z drügi vasnic tö, steri so gnauksvejta na Seniki bili doma. Najprva je vsakši najšo za sebe kakšno »delo«.
Ženske so trle pa čistile oreje...
...čejsale perje...
...čistile gra.
Moški so tö nej ostali prazni rauk.
Pridite vsi!
Od podplata vekši, od kolena menši !
na
PORABSKO BOROVO GOSTÜVANJE,
stero organizira Slovenska zveza
2. marciuša,
na fašensko nedelo v Varaša.
Program:
8.30
Najdemo se pri kapejli v Slovenski vesi (Poderé se baur za špot, se vösprosita ženin pa sneja.)
10.00
Baur se začne vlejčti prauti Varaši (Med pautjov se povorka stavi pri bauti Hétház)
12.30
Zdavanje v Varaši pred restavracijo Tromejnik
14.00
Baur se potegne do Slovenskoga dauma
15.00
Licitacija baura, gostüvanje, snejin ples, žganje vreka bora. Gostüvanje bau v velkom šatori pri Slovenskom daumi.
Igro de ansambel Trio Prekmurci.
Tau je gvüšno
Franci pa Ödön sta si dobriva padaša, vküper delata v Varaša v fabriki. Gda iz fabrike staupita po konci dela, napona letita na eden špricer. Franci vsigdar ma pejnaze, Ödön pa buma dostakrat nej. Etognauk sta si nika pripovejdala pa se je Ödön taužo, ka prej njegva žena ma vsigdar najde pejnaze, gdekoli si je ta srani. Etak pita Francina: »Franci, kama ti skriješ svoje pejnaze, ka ti žena ne najde?«
Franci pa Zdaj etak: »Kama, kama? Svoje prišparane pejnaze v tisto kaštülo skrijem, gde lüknjaste zoknine pa štrumfe držimo. V tistoj kaštüli moja žena gvüšno nigdar ne razkapa.«
Tazanjani mauž
Hugona padaši si pripovejdajo. Robi etak pravi: »Čüjo si, ka je Hugona tam njala žena?«
Drugi pa: »Rejsan? Pa kak je tau Hugo doživo, kak je kaj?« Robi pa: »Na, na gnes se je že malo zmero. Liki Sprvoga je Zvün sebe bio od veselja.« Tau je vcejlak drugo 
Dvej padaškinji se po dugom cajti srečata. Ta prva etak pravi: »No, lepau sva. Ti si me dobro nut napelala. Tak si prajla, ka prej je moj Ivan bogati. Ge sam se pa, butaš, včasin oženila z njim.« Padaškinja pa Zdaj etak: »Nikak nejmaš istino. Ge sam ti samo telko prajla, ka tvoj Ivan več pejnaz ma kak pameti.«
I. Barber
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1, p.p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.