Darko Dolinar
SAZU v Ljubljani
PRIJATELJEVA RECEPCIJA MURNA
Razmerje med Josipom Murnom in Ivanom Prijateljem velja v naši literarni zgodovini že dokaj dolgo za enega tistih pojavov v širšem okviru slovenske modeme, ki zaslužijo pač nekaj več pozornosti kakor samo bežno omembo. Odveč bi bilo podrobneje naštevati av-torfe, ki so zbirali in objavljali gradivo o njem ter ga poskušali osvetliti z različnih plati, saj se je skoraj vsakdo, ki se je podrobneje ukvarjal s slovensko moderno oziroma zlasti z Murnom, moral ustaviti tudi ob našem problemu.' Razumljivo je, da se v vseh teh prizadevanjih kažejo nekatere skupne poteze, ki jih lahko povzamemo nekako takole:
Večina raziskovalcev izhaja iz ugotovitve, da je Prijatelj sopotnik slovenske moderne, ali če jo razumejo nekoliko širše, celo njen član; z vrstniki iz te skupine oziroma generacije ga poleg človeških, prijateljskih vezi družijo sorodni kulturno-ideološki in Hterarno-estetski pogledi. Zveza med Murnom in Prijateljem pa je še posebej zapisana v slovensko literarno zgodovino spričo tega, ker je ravno Prijateljeva posmrtna izdaja Mumove pesniške zbirke^ šele pokazala naši javnosti celovitejšo in bolj poglobljeno podobo človeka in pesnika, kakor jo je bilo mogoče razbrati iz dotedanjih objav, in tako omogočila odločnejše odkrivanje novih potez v Murnovi poeziji in s tem preoblikovanje in prevrednotenje odnosa do nje.' Toda kljub pomislekom, ki jih lahko imamo danes do Prijateljeve podobe Murna, je vsaj tisti njegov spis, v katerem je najpodrobneje izdelana, torej uvodni esej o Aleksandrovu iz Pesmi in romanc, ohranil nekakšno posebno mesto: če se izrazimo nekoliko pretirano, je tako rekoč postal integralni del Murnovega opusa"
Spričo vsega tega je upravičeno, da poskušamo ponovno osvetliti Prijateljevo recepcijo Murna s pomočjo že znanega gradiva. Če se nočemo zadovoljiti z domnevo, da je pesnik pač po izjemno srečnem naključju dobil tako kompetentnega bralca in razlagalca, se moramo torej vprašati, v kakšnih okoliščinah je potekala ta recepcij a, kakšne zakonitosti so jo usmerjale in kaj ji je omogočilo, da je tako prepričljivo vplivala na sodobnike in na poznejše rodove v široki publiki in v literarni zgodovini.
Razmerje med Murnom in Prijateljem je seveda kompleksno: to je najprej prijateljstvo med sošolcema, ki imata sorodne literarne interese in nazore in sodelujeta pri prvih publicističnih poskusih; poleg tega je to pozneje tudi odnos med avtorjem in urednikom ter med literarnim ustvarjalcem in zgodovinarjem, ki ga raziskuje in razlaga. O različnih plateh tega razmerja priča cela vrsta dokumentov od njune medsebojne korespondence ter odmevov v korespondenci z drugimi do Prijateljevih tekstov, ki bodisi v celoti ali delno obravnavajo Murna, oziroma do njegovih izvajanj o drugih pesnikih ali tudi o splošnih,
' Najpomembnejše osvetlitve tega razmerja so prispevali: Anton Slodnjak v uvodih k izdaji Izbranih esejev in razprav Ivana Prijatelja (l-II, Ljubljana, Slovenska MaUca, 1952,1953), Dušan Pirjevec v opombah k Zbranemu delu Josipa Murna (1-11, Ljubljana, DZS, 1954), Joža Mahnič v razpravi/van Prijatelj in slovenska moderna (Prijateljev zbornik. Ljubljana, Slovenska Matica, 1975, str. 94-129; o Murnu zlasti str. 99-104) ter Jaro Dolar v knjižici Slovenska moderna Pričevanja o njenem sprejemanju in o literarnem ozračju ob njenem nastopu (Ljubljana. Cankarjeva založba, 1977 - spremna študija ob faksimilirani izdaji pesniških prvencev slovenske moderne; o Murnu zlasti str. 125-137). Naša razprava se opira na gradivo, ki je prikazano ali citirano v teh spisih, in izhaja tudi iz nekaterih njihovih problemskih sodb, četudi vsa takšna mesta niso posebej označena v opombah.
^ Aleksandrov: Pesmi in romance. Založil L. Schwentner. V Ljubljani 1903. - Prijateljev uvodni esej z naslovom Aleksandrov na str. 111-XL11, ponovno objavljen v Izbranih esejih in razpravah 1, str 515-549; naši citati so povzeti po tej izdaji (odslej citirano kot lER). ' Prim. Mahnič, n. m., str. 102-104; Dolar, n. m., str. 136.
* O tem po svoje priča tudi zadnja izdaja Mumovih Pesmi (Ljubljana, Mladinska knjiga 1979), kjer je Pirjevčevemu izboru in študiji pridružen na uvodnem mestu tudi Prijateljev esej.
m
načelnih vprašanjih hterature in umetnosti, ki imphcitno osvetljujejo tudi njegov pogled na Muma.
Prijateljeva recepcija Muma je proces, ki traja od začetka njunega poznanstva v gimnaziji sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja tja do Mumove smrti in še dlje. V tem procesu se posamezne poteze Mumove podobe pri Prijatelju dopolnjujejo in spreminjajo, kar bi bilo pri podrobnejši obravnavi vsekakor treba upoštevati in te spremembe soočiti z različnimi konteksti, npr. z razvojem Prijateljevih načelnih stališč o literaturi in umetnosti, z razvojem notranjih razmerij med četverico modemistov, s sodbami drugih treh o Murnu, z njihovim postopnim uveljavljanjem v javnosti. O tem je zbranega že dosti gradiva in formuliranih nekaj relevantnih razlag.' Vendar bomo tu opustili razvojni vidik in se omejili le na najvažnejši tekst, ki je pač središčna točka Prijateljeve recepcije Muma: na njegovo izdajo Pesmi in romanc in predvsem na uvodni esej v tej zbirki.
Kot je ugotovila literarna zgodovina, je ureditev Pesmi in romanc še povsem Mumovo delo. Prijatelj se je po lastni izjavi ni dotikal in tudi ni sledil Mumovemu dovoljenju, da lahko popravlja ali izloča iz zbirke, kar se mu zdi slabo. Urednikovo delo je le Dostavek, ki pa preseneča zaradi skromnega obsega in zaradi izbora, v katerem je malo ravno pesmi iz tiste skupine, ki jo je Prijatelj sicer štel za umetniško najzrelejšo v Mumovem opusu -Li. kmečke pesmi. Kriterij, po katerem je bil opravljen izhoT v Dostavku, opisuje Prijatelj tako: »Kar se mojega dostavka tiče, je izbran seveda docela subjektivno. Sprejel sem vanj to, kar se mi je zdelo za Aleksandrova najznačilnejše, kar ilustrira njegov življenjepis bolje nego moje skromne besede, pa je vrhu tega samo ob sebi še dovolj umetniško.«' Kakor je sicer izdaja Pesmi in romanc izraz priznavanja Mumove umetniške vrednosti, v širšem kontekstu, zlasti v primerjavi z Aškerčevo izdajo Ketteja in z odzivi nanjo, pa tudi zavestno literarno-programsko dejanje za uveljavitev ne le Muma, temveč sploh slovenske modeme, tako se na dragi strani v ureditvi izdaje kaže tudi urednikov odnos do pesnika, odnos, ki nikakor ni popolnoma pritrdilen in brez pridržkov. Prijateljeva kritična stališča ki jih je mogoče razbrati že iz same ureditve Pesmi in romanc ter iz primerjave z rokopisnim gradivom, ki je bilo uredniku na voljo, so seveda veliko natančneje razložena in utemeljena v uvodnem eseju. Zato je čas, da si ga nekoliko podrobneje ogledamo.
Esej se začne z nekaterimi zanimivimi in značilnimi načelnimi trditvami in sodbami, h katerim se bomo še vrnih. Sledita jim dokaj natančen biografski prikaz in pa nekoliko krajša oznaka Muma kot pesniške individualnosti oziroma njegove poezije.
V biografski prikaz je Prijatelj vpletel zlasti tiste silnice, ki so po njegovem prepričanji odločilno vplivale na Mumovo osebnost Tu je najprej dmžinsko poreklo kot osnovne dejstvo, ki ga je vnaprej opredeljevalo, namreč to, da je bil siromašen nezakonski otrol brez pravega doma. Za njegov nadaljnji razvoj so bila bistvenega pomena različna okolja pri čemer ta izraz ne pomeni le geografskega, temveč predvsem tudi socialni prostor. Prijatelj tu nadvse plastično in barvito opiše dvoje ljubljanskih mestnih okolij, v katerih j€ živel Mum, revno delavsko in obrtniško predmestje ter četrt, kjer je doma bogata in bahata slovenska meščanska kasta; obojemu pa stoji nasproti opis ljubljanske podeželske okolice, tako da sta pravzaprav mesto in dežela tista osnovna polarna dvojica, ki skupa kot okolje opredeljujeta razvoj osebnosti.'
' Sodbe vrstnikov in sodobnikov o Murnu in njegovi poeziji podrobneje prikazujeta Pirjevec, n. m., str. 323 si., zlasti 331-342, in Do lar, n. m., zlasti str. 125-136. ' lER !. str. 548.
^ »Poljane in Šempeter, potem pa okolica doli do Marije Device v Polju - to je sreda, ki je iz nje izšel Aleksandrov. Mesto in dežela - Iz mesta ima svojo telesno pohabljivost in bolehnost - umrl je na mestni bolezni, jetiki - in pa rafiniranost duhaj od poljanskih delavcev, ki so mu bili bratje, nezaupnost in mržnjo do ljudi, ki mu niso enaki, mržnjo, ki se je pri njegovi slabotnosti in kulturnosti spremenila v strah pred ljudmi; iz šentpetrskega predmestja oni smisel za ponosnost. s katerim je pozneje na deželi prej ko vse drugo odkril tip bahatega slovenskega kmeta. A v njem samem se je ta lastnost šentpetrskih mesarjev razvila v veliki ponos duha (...) To ima iz mesta. Bližina dežele pa mu je podehla nagnjenje do vseh kmetiških reči, veselje do prirode in bivanja v njej, ki ga je skrivala pred ljudmi še kot dete.« (lER I, str. 524-525).
66
Potem ko so tako pojasnjene temeljne črte Mumove osebnosti, nam Prijatelj podrobneje opisuje njegovo življenje v letih, ko ga je poznal in se z njim srečeval. Tu so ključnega pomena doživljaji, ki so povzročili eksistencialne pretrese, podobne, kot je bil že tisti prvi, ko so Murna v otroštvu odtrgali od rejnikov na deželi in ga odpeljali v mesto: tu je zdaj zavrnjena ljubezen, propadli študij, neuspešni poskusi, da bi si utrdil življenjski položaj, beg iz mesta na deželo in v naravo, postopno napredovanje bolezni in bližanje smrti.* Vse te doživljaje povezuje Prijatelj z značilnimi pesnikovimi osebnostnimi potezami, ki se izražajo tudi v njegovi poeziji.
Murnovi pesniški individualnosti se bliža Prijatelj tako, da najprej dokaj podrobno označi literarno smer, ob kateri se je Mum formiral:' to pa je poezija evropske modeme, ki je doma na Francoskem. Nov pesniški ton je izraz dveh nasprotnih plati modernega človeka: na eni strani se izmučena, bolna duša izraža z rahlimi vzgibi, z občutji, ki so skoraj nevidne sledi dogodkov in stvari - to je čista lirika. Kadar pa se modemi človek loteva »starih davnih vprašanj bitja« v refleksivni liriki, ne more več graditi svojih odgovorov v celotnost sistema, ker je preveč skeptičen in ker nima moči za sintetično duhovno delo. Ne ustvarja filozofije, ampak neke vrste melanholijo, v kateri posluša utripe življenja in harmonične odzive vseh bitij. Tej, intimni strani duševnega življenja stoji nasproti draga, ki je bliže realnosti in je izraz svobodnega telesa oziroma njegovih instinktov ter njihov korelat v igri duha. Je polna drastičnih kontrastov; v njej se mešajo satira, humor, ironija, groteska; ustvarja novo logiko in estetiko smešnega; združuje nezdružljive stvari, postavlja najsvetejše poleg najprofanejšega.
Druga stran moderne lirike ni imela v Murnovi duševnosti nikakršne opore, zato pa mu je prva ustrezala kakor za nalašč. Bil je nežen, bolehen, osamljen in preplašen mestni otrok, in rahla občutja ter melanhohčna refleksivnost moderne lirike so našla v njem najustreznejši odziv, ker so bUa tudi del njegovega sveta. Vendar mu francoska lirika kmalu ni več zadostovala in obrnil se je k slovanskim pesnikom, k ruskim romantikom in Mi-ckiewiczu, pri katerih je iskal nečesa krepkega, vehkega, žar, patos, ponos. Ob slovanskih pesnikih pa je Murn - tako kot Kette - spoznal, kako je prava poezija vedno zakoreninjena v narodu, in tako je prek slovanstva našel pot k slovenstvu. Tu je začel pri zemlji in ljudstvu, ki je z njo v zvezi, in je v kmečki motiviki našel svoje pravo področje. - Veliko dela je posvečal pesniški tehniki oziroma izrazu; ker je bil človek nenavadno tanko razvitih čustev, je zanje nenehno iskal neobrabljenih, svežih izrazov. Prizadeval si je ustvariti svojo, novo formo, tako v besednem izrazju kakor v podobah, verzu in ritmu. Seveda tega dela še ni dokončal, a ravno ob kmečkih motivih, pri katerih mu ni do pripovedovanja, temveč do krepkih, določno izraženih linij in barv, je bil na najboljši poti, da premaga verbalizem in si prisvoji plastiko, v kateri temelji sugestivnost poezije. - Tako se Prijateljeva oznaka Mumove poezije stme v končno sodbo: »Aleksandrov je bil rojen lirik. V večini svojih pesmi se je še iskal, v svojih kmetiških se je našel. V njih je njegova pesniška fiziognomija...
Ob podobi Murna, kakršno razgrinja pred nami obravnavani Prijateljev spis, se zbuja vrsta vprašanj, ki zahtevajo podrobnejšo obrazložitev.
Najprej je treba spregovoriti nekaj besed o teoretično-metodološkem ogrodju Prijateljevega pisanja. To je biografski in kritični esej, vendar lahko v njem brez težave prepoznamo osnovne poteze čisto določenega znanstvenega modela -1, i. literarnozgodovinskega pozitivizma." Prijatelj si predvsem prizadeva, da bi zbral vsa relevantna dejstva v zvezi
* Prim. poročilo o Murnovi ljubezni do Alme in o posledicah njene odklonitve, ki jih Prijatelj opiše z značilnim izrazom »bankerot sanj«. aER 1, str. 52fr-527). ' lER 1, str. 535 si. " lER 1, str. 547.
"Za naslednja izvajanja prim.; Darko DoHnar, Poezija in literarna zgodovina v delu Ivana Prijatelja, Primerjalna književnost 1, 1978, št. 1-2, str. 44-53; nekoliko predelana verzija: Dolinar, Pozitivizem v literarni vedi, Ljubljana, DZS, 1978, str. 86-97. (Literarni leksikon 5).
67
z Murnqvim življenjem in pesništvom in jih po možnosti tudi podprl z dokumentarnimi dokazi. Že njegovi lastni spomini imajo vrednost avtentičnega pričevanja, ker je bil pač Murnov sodobnik in prijatelj. Vendar se ne zadovolji s tem, ampak navaja tudi Mumova pisma in se sklicuje na pričevanja drugih znancev.'^ Toda za teoretično-metodološko oznako Prijateljevega teksta je dosti bolj od tega osnovnega empiričnega postopka pomembno to, kako izbira gradivo in kako ga prikazuje ter razlaga. To lahko na kratko strnemo v ugotovitev, da je po njegovem prepričanju Murnova poezija pristen izraz njegove osebnosti,njen duševni ustroj pa je mogoče prepričljivo razložiti po biografski poti, ker se je formirala v konkretnih doživljajih in pod empirično določljivimi zunanjimi vplivi.
Če poskušamo najti v tekstu silnice, ki bi ustrezale tainovskim ali siceršnjim pozitivi-stičnim determinantam, se izkaže, da Prijatelj ne pripisuje tako rekoč nobene vloge pesnikovemu rodu oz. poreklu v smislu biološke ali dedne determiniranosti. Res sicer izvaja posledice iz Murnovega nezakonskega rojstva, vendar sodi to popolnoma v socialno-em-pirično območje. Dosti večjo vlogo ima okolje, ki je, kot smo lahko ugotovili, predvsem socialno relevantno. Naslednji pomemben faktor je vladajoča literarna smer - evropska oziroma francoska moderna, ki je »zašla« tudi na slovenska tla. Prijatelj razlaga značilne lastnosti moderne literature kot izraz moderne duševnosti, tu pa se njegovo utemeljevanje ustavi, saj se več ne sprašuje o morebitnih zunajliterarnih in zunajduhovnih vplivih na oblikovanje moderne duševnosti oziroma jih samo nakaže s trditvijo, da se ujemajo s celotno tamkajšnjo, torej očitno nacionalno kulturo."
Ali je torej mogoče trditi, da je Mum kot človek in kot pesnik determiniran v pozitivi-stičnem smislu?
Prijatelj se o tem nikjer neposredno ne izjasni, niti ne uporablja termina determiniranost ali celo determinanta. Vendar tako sugestivno razlaga oblikovanje Mumovih bistvenih duševnih značilnosti z vplivi okolja in ključnih doživljajev, da zbuja vtis o nekakšnem nujnem, določenem, nemara celo zakonitem poteku. Podobno je z njegovo oznako Mur-na-pesnika. Funkcijo okolja oziroma sklopa zunanjih vplivov dobi tu vladajoča literarna smer, toda pesnik iz nje izbere, si prisvoji in samostojno razvija dalje samo tisto, kar se ujema z njegovim temeljnim duševnim ustrojem, česar pa ne dobi v njej, si poišče drugje, denimo v literami tradiciji (pri slovanskih romantikih, pri Mickiewiczu). Tako se, po Prijateljevih besedah, pesniška individualnost oddeli iz svoje dobe.'" Tudi tu nam avtor nikjer izrecno ne govori o nujnosti ali determiniranosti takšnega razvoja, vendar jo dovolj prepričljivo sugerira, tako da si je ob danih predpostavkah nemogoče misliti, da bi se bil Murn lahko razvijal bistveno drugače. Osnovni deterministični vzorec je torej podan, da-siravno ni dosledno izpeljan in do kraja razvit (Tako se Prijatelj npr. sploh ne vpraša, kako da je Murn postal umetnik in to ravno pesnik.) Vendar tudi tak, kakršen je, povsem zadovoljuje potrebe esejističnega uvoda v pesniško zbirko, saj ga prekriva tako rekoč v celoti in mu daje potrebno utemeljitev.
V opisano idejno-metodološko mrežo razlage in argumentacije je vpletena vrsta konkretnih literarnozgodovinskih oznak, kritičnih stališč in eksplicitnih ali implicitnih vrednostnih sodb, ki bistveno opredeljujejo Prijateljevo recepcijo Murna.
Murn je za Prijatelja samo lirični pesnik; njegovo prozo omeni z enim samim stavkom in še tu govori le o podlistkih. To je najbrž treba pojasniti z dejstvom, da ni poznal kaj dosti Murnovih proznih spisov, ki so bili objavljeni pod psevdonimi ali anonimno in večidel šele pozneje evidentirani. Poleg tega očitno niti v slovenski literaturi niti v literaturi evropske moderne ni videl kaj dosti proznih del, ki bi jih lahko postavil ob velike stvaritve iz dobe realizma. Zato je razumljivo, da je bila njegova pozornost usmerjena izključ-
Prim. lER I, str. 533-534; več o tem Pirjevec, n. m., str. 336-337. " lER I, str, 535-537. " lER I, str. 535.
68
no v Mumovo liriko. V zvezi s tem je nekoliko presenetljivo edino to, da celo ob novelah Čehova ni bil zmožen opaziti svojevrstnih kvalitet Mumove proze."
Vidno mesto imajo v eseju vrednostne sodbe in stališča o Murnovem delu, ki pa jih ni mogoče povsem spraviti v sklad, ampak si delno celo nasprotujejo. Na eni strani gre za prepričanje, da se deh Murnov opus na dve fazi, da so umetniško dozorele le pesmi iz njegovih poznejših let, zgodnje pa nimajo prave umetniške vrednosti in pričajo le o napornem iskanju ustrezne forme in izraza" Na dmgi strani srečamo trditev, da je Mum umrl, preden je dozorel, da je sicer slutil prave umetniške cilje, a jih ni dosegel." Nekako na sredi med obema skrajnostma je sklep, da se je v večini svojih pesmi še iskal, v kmečkih pa se je našel, in da je v njih njegova pesniška fiziognomija.'*
Nekaj opore za te trditve je utegnil dobiti Prijatelj v Mumovem lastnem odnosu do svoje poezije. Kot priča Mumova korespondenca, pa tudi njegovo ravnanje s pesmimi, je bil pesnik sam o sebi prepričan, da je napravil precejšen razvoj, saj je dokaj ostro sodil o svojih starejših pesmih, nekatere večkrat predeloval in jih dosti zavrgel: zbirko je zelo skrbno redigiral in res sprejel vanjo več pesmi iz zadnjih let Ta kriterij si je prisvojil tudi Prijatelj. Na njegov odnos do Mumove poezije pa je brez dvoma močno vplivalo tudi to, kako so jo presojali Kette, Cankar in Župančič." V njihovi medsebojni korespondenci in drugje je ohranjena cela vrsta izjav o Mumovih pesmih in tudi o njegovi človeški podobi, ki so marsikdaj izredno ostre (največ pri Cankarju) in pričajo o pravem nerazumevanju. Še prva rokopisna redakcija zbirke, ki je 1.1900 krožila med Murnovimi vrstniki, jih ni mogla docela prepričati o njegovi umetniški vrednosti. Šele v zadnjih mesecih njegovega življenja in po smrti se je najprej Župančičeva in zatem tudi Cankarjeva sodba o njegovi poeziji spremenila na bolje. Odmevi teh kritičnih ocen in postopnega priznavanja se nedvomno oglašajo tudi pri Prijatelju, ki se ne more povsem otresti pomislekov o Murnovi človeški in pesniški nedozorelosti.
Če si hočemo razjasniti, kakšen je globlji smisel takšnih njegovih sodb o Mumu, moramo razširiti kontekst našega dosedanjega razmišljanja in se vprašati, kakšen je Prijateljev odnos do sodobne slovenske in evropske literature. V ta namen si je treba najprej še enkrat ogledati njegov opis modeme evropske oziroma francoske poezije.^" Tu so nekatere dokaj ostre negativne sodbe tudi izrecno formulirane, poleg tega pa jih je mogoče razbrati v izbiri izrazov in v načinu opisovanja: celo v navidezno nevtralnih ugotovitvah se skrivajo pridržki, tako da ne more biti nikakršnega dvoma, da Prijatelj to moderno poezijo odklanja. S tem da navaja na prvi pogled nevtralne, v resnici pa negativne karakteristike, ji pravzaprav implicitno očita pomanjkanje pozitivnih vrednot, ki naj bi bile očitno bolj metafizične in etične kakor estetske. (To je npr. jasno razvidno v njegovi trditvi, da se je Mum odvrnil od moderne francoske poezije in šel iskat pozitivne vrednote - nekaj krepkega, velikega, žar, patos, ponos - v slovansko romantiko.) Priznava ji potemtakem le to, da je avtentičen izraz moderne duše in da se povsem ujema z »ondotno hiperkulturo«, iz katere izhaja.
Te ugotovitve so vsaj na prvi pogled v svojevrstnem nasprotju z našim izhodiščnim prepričanjem, da je bil Prijatelj sopotnik oziroma član slovenske moderne, o kateri pa na splošno trdimo, da je iskala stik s sodobno evropsko literaturo in v svojem ustvarjanju rasla iz njega. To nas po svoje opozarja, da slovenska moderna niti svetovnonazorsko niti literarno-estetsko ni povsem enotna. Kje je torej Prijateljevo mesto v njej?
Če prav premislimo njegove opredelitve moderne lirike v eseju o Mumu, se izkaže, da je ne zavrača v celoti, temveč samo eno njeno smer (dasiravno tega ne pove, temveč go-
Blodnjak sicer opozarja, da je Prijatelj 1. 1901 posvetil svoj izbor in prevod novel Čehova ravno Murnu (opombe k lER II, str. 452). " lER 1, str. 548. "lER I, str 518 " lER I. str. 547. " Glej opombo ŠL 5.
" lER I, str. 535-537; prim. tudi 517-518.
69
vori o njej kot celoti). Večino njegovih oznak - ločevanje na spiritualno in senzualno območje, na izmučeno in bolno dušo ter na svobodno telo, nato pa prisluškovanje najrah-lejšim občutjem, na duhovnem področju nemoč, skepticizem, na drugi strani pa izraz svobodne igre instinktov, drastika, ironija, groteska, mešanje svetega in profanega, združevanje nezdružljivega, razvrednotenje stare logike in estetike - vse to je mogoče razumeti kot opredelitev dekadence in samo delno tudi impresionizma.^'
Prijatelj je že proti koncu devetdesetih let imel dokaj dober razgled po modemi evropski literaturi, vendar se je sam orientiral bolj po zgledih realistične^ psihološke proze, največ po mskih pisateljih, in mu je bila Cankarjeva (in nemara tudi Župančičeva) zgodnja poezija v znamenju dekadence prav tako tuja kot njune načelne programske opredelitve za njo. Pozneje, ko sta se usmerila v literarnem delu vsak po svoje in je prišlo med njima do nazorskega razdora, se je Prijatelj postavil na stran Župančičevega optimističnega vitalizma in ostro zavračal Cankarjevo delo, v katerem je videl destruktivni, pesimistični kri-ticizem v artistično izpiljeni formi.
Vendar ima Prijateljev literami nazor v prvih letih tega stoletja še dmge razsežnosti. Eno osrednjih mest zavzema v njem problem slovenske oziroma narodne umetnosti, ki ga je obšimeje razvil v nekaterih esejih o upodabljajoči umetnosti^' (in se pri tem tudi zapletel v neposredno polemiko s Cankarjem). Vendar pa je zastavljen že v eseju o Mumu, in trdimo lahko, da zavzema v njem skorajda osrednje mesto. Prisoten je že v ugotovitvi, da je Murn - tako kot Kette - ob slovanskih pesnikih spoznal, da je sleherna prava umetnost zakoreninjena v narodu, in da je prek tega našel pot k slovenstvu.^" Tako torej srečamo pri Prijatelju kategorijo nacionalne opredeljenosti, ki je v različnih variantah obvladovala razmišljanje o literaturi in sploh umetnosti od romantične filologije in kritike prek pozi-tivistične literarne zgodovine do začetkov duhovnozgodovinske smeri ob prelomu stoletja." Vprašati se je treba, kakšen pomen ima v Prijateljevem celotnem pogledu na literaturo: ali gre za eno izmed determinant v vzročno genetični shemi literature in umetnosti ali za ideološko nalogo, ki sili literaturo in umetnost k sodelovanju pri izpolnjevanju nacionalnega programa. Glede prve možnosti Prijateljev tekst ni popolnoma jasen, vendar bržkone ne gre zanjo, saj deterministična veriga niti v njegovi razlagi osebnosti niti v razlagi dobe oziroma literarne smeri ni speljana tako daleč, da bi segla do narodnega značaja ali narodnega duha kot ene temeljnih determinant Prej gre torej za dmgo možnost, saj Prijatelj izrecno postavlja zahtevo po slovenski, narodni umetnosti kot najvišji cilj, h kateremu naj se usmerja literarni razvoj.^' Tu pa se je treba vprašati, ali s tem ne določa literaturi neke funkcije, ki je v nasprotju z njeno estetsko avtonomnostjo - h kateri je težilo, kot je znano, tako hteramo ustvarjanje kot kritična in estetska misel modeme.
Odgovor na to je treba iskati v celotnem sklopu Prijateljevih pogledov na izvor, bistvo in funkcijo literature. Ti pogledi so se obhkovali nekako med dvema nasprotnima poloma: to je bila na eni strani njegova filološka in literarnozgodovinska izobrazba v znamenju pozitivistične metodološke orientacije, na drugi strani njegova pripadnost literaturi in
" o tem pričajo tudi imena avtorjev, ki jih Prijatelj na tem mestu navaja kot ilustracijo: Schnitzler, Hofmannsthal, Altenberg, Ver- \ laine, Baudelaire, ArisUde Bruant, Maeterlinck, izmed starejših le Heine: v tej zvezi pa se pojavita tudi Cankar in Župančič.       ! " O Prijateljevem razmerju do Cankarja in do Župančiča podrobneje razpravljata Slodnjak in Mahnič v navedenih spisih (op. 1). " lER 1, str. 538, 541,543.
" Prim. eseje Izprehodi po Parizu, Dunajska Secesija, Moderna manira in Žmilkov Poc. Umelniški cilji ter Slodnjakove komentarje k njim v lER II.
" Prim. Dohnar, Pozitivizem, str. 50-52, 55.
" Prim.: »Kje je dandanes pri nas duša, ki bi obromala košček sveta, ki mu pravimo 'slovenska zemlja', pa bi se potem zamislila v skrivnost te zemlje in naroda, ki hodi od dne do dne bolj nezadovoljen po njej in ves zastrašen od bledih prikazni, ki nas je v poslednjem času z njimi kaznovala Evropa. Ves pekel se je razlil med naše ljudstvo. Kje je prerok, svečenik zdrave, sočne zemlje, močan mož, ki bi vsaj iz najboljših naših ljudi izgnal strahove, vse te bledične izrodke tuje kulture in poklical narod od tujega k do- ; mačemu delu? - Slovenska umetnost se išče, a naši mladi telenti mrjo. (,.. Aleksandrov:) »Napravil se je bil na pot, vodečo proti j templju naše umetnosü, pa je omagal sredi pota On ni še nič povedal svojemu narodu, ker še ni bil prišel do tribune. Ali z lastnimi ' koraki je zaznamoval pot. ki je na nji slutil cilje naše umetnosti. In da jo vidijo vsi, to pot, jo je začrtal s svojo krvjo, potrdil s svojim ¦ življenjem.« (lER I, 517-518).
70
kritično-estetski misli evropske modeme, zlasti simbolizma.^' Prva orientacija je temeljila na implicitnem pogledu na literamo delo kot proizvod determinirane osebnosti in s tem kot odraz empirične realnosti, v katero je vpeto po nastanku in večidel tudi po funkciji. (Ob tem ne smemo pozabiti, da se je Prijatelju med študijem slovenske literarne preteklosti izostril pogled ravno za preporoditeljski pomen literature, se pravi za njeno funkcijo v empiričnem socialnozgodovinskem svetu, v okvim narodnega razvoja.) Na dmgi strani je estetska orientacija v znamenju simbolizma vzpostavljala popolnoma drugačna razmerja, po katerih sodita literatura in umetnost kot izraz svobodnega individua v avtonomno estetsko sfero, ki je duhovne narave in nad sfero empirične realnosti. V prostom med tema dvema težnjama je Prijatelj iskal različne in čedalje bolj kompleksne teoretične rešitve. Tako je poskušal združiti nasprotja v polarni koncepciji pesnika in občana,^' se pravi ustvarjalca avtonomne poezije, ki se ravna le po zakonih lepote, in ustvarjalca literature, ki se podreja pragmatičnim, socialnim in moralnim kriterijem. Ta koncepcija pa je prinesla s sabo precejšnje težave za smotmo znanstveno, tj. zgodovinsko raziskovanje in tudi za vrednotenje, zlasti pri slovenski Hteraturi, zato jo je Prijatelj preobhkovaP' v koncepcijo literarne umetnosti, ki je po svojih osnovah in po nastanku sicer v določeni meri vezana na empirično realnost, vendar se kot delo individualnega ustvarjalca prebija iz determinističnih vezi in s svojimi vrhovi dosega avtonomno umetniško sfero; obenem pa ravno s tem, da ostaja zvesta svojemu estetskemu bistvu, opravlja tudi posebno funkcijo v narodnem razvoju, vendar ne več v njegovi empirični, socialnozgodovinski, temveč v metafizično teleološki razsežnosti. Zato Prijatelj trdi, da je umetnost oziroma literatura organična življenjska funkcija naroda, ki z njo išče pot k lepoti, njen literamozgodovinski prikaz pa slika, ki je ogledalo naroda in obenem reflektor, ki mu kaže pot navzgor in na-prej.'"
V eseju o Mumu vsa ta problematika še daleč ni razvita. Vendar pa s pomočjo nakazanih stališč, ki so se v celoti izrazila šele veliko pozneje, lahko zaslutimo glavne obrise tiste predstave o slovenski literaturi, ki je bila Prijatelju pred očmi kot idealni cilj in mu je tudi določala vrednostne kriterije.
Ker je literatura zanj izraz osebnosti ustvarjalca, jo najprej vrednoti po avtentičnosti izraženega doživljanja (poleg tega pa še po popolnosti oblike, tj. tehnike izražanja, in po medsebojni skladnosti vsebine in oblike). Takrat ko je Mum dozoreval v pesnika, je spoznaval poezijo evropske modeme, ki je »izraz modeme duše«. Kolikor je torej njegov duševni ustroj soroden določenim območjem te »moderne duše«, se lahko avtentično izraža s pesniško motiviko in tehniko, kakršna se je razvila v tej poeziji, in kolikor to tehniko obvlada, tohko so njegove pesmi umetniške. Vendar je pesnik pripadnik svojega naroda, in šele kadar njegova poezija izraža poleg individualnih tudi elemente kolektivne duševnosti, lahko doseže višjo vrednost Zato je umetniški vrh Mumove poezije njegova kmečka lirika, pesmi z motiviko domače zemlje in ljudi. To pa je tudi največ, kar je lahko Murn dosegel v kratkem življenju, dasiravno nam Prijatelj zatrdi, da bi bila Kette in on gotovo »šla dalje skozi vse sloje naroda do najvišjih ciljev njegovih«." Zastavljene so torej naloge, ki so v zvezi s cilji narodovega razvoja. Teh nalog pa ne more opraviti katera koli poezija, četudi je avtentičen izraz individualnega doživljanja v idealni umetniški obliki. Sklepamo lahko, da poezija, ki je izraz izmučene, bolne duše ali sproščene igre telesnih nagonov, za to ni primema; prav tako ne poezija, ki izpopolnjuje samo svojo artistično plat, ali tista, ki prevzema tuje literarne vzorce in vplive. (Ob tem nam postane bolj razumljivo, zakaj Prijatelj tako ostro zavrača odmeve dekadence v slovenski literaturi.)" Za
"O njej priča mdr zgodnji esej Perspektive. Estetičen načrt (lER II, str. 21-31; prva objava 1906). "Pesniki in občani, lER II, str. 1-20. (Prva objava 1917).
^' v tekstu z naslovom Literarna zgodovina, ki je pravzaprav nastopno predavanje na ljubljanski univerzi leta 1919. (lER I, str. 1-36). »GlejIER 1, str. 36-37. >> lER I, str. 543.
" Prim.: »(...) oni, ki se love med kričavimi senzacijami tujih literatur (...) oni, ki poželjivo hlastajo po naplavini tuje, težke in opojne reke, razlivajoče se čez literami evropski trg in potem molče tišče pene, ali pa govore rjavojedko slino v obličje vsakemu, ki se jim približa.« (lER 1, str. 517; prim. tudi citat v opombi 26).
71
to je primerna in poklicana poezija, ki strogo varuje svojo estetsko avtonomnost, obenem pa vzpostavlja pozitivne ideale in vrednote ter odpira optimistično perspektivo, poezija, ki je izraz formiranega individua, močnega duha, tako da lahko deluje mobilizacijsko, ne da bi se podrejala pragmatični tendenci. Skratka, to po Prijateljevem tedanjem mnenju ne more biti Mumova in še manj Cankarjeva, pač pa edinole Župančičeva poezija." Zato Prijatelj trdi, da je Mum umrl, preden je dozorel, in da ni dosegel cilja naše umetnosti.
Naposled se je treba vprašati še to, kaj je Prijateljevi recepciji Muma omogočilo tolikšen odmev in vpliv.
Razlogov za to je več. S tem da je Prijatelj ustoličil Murna kot umetnika, kot enega izmed četverice avtorjev moderne, je hkrati tudi jasneje začrtal fiziognomijo cele skupine ter jo podprl pri njenem uveljavljanju. Če gledamo samo v glavnih potezah in zanemarimo notranjo diferenciacijo, je torej izražal težnje, cilje in kriterije smeri, ki je prevzemala vodilno vlogo v slovenski literaturi. To dogajanje pa je bilo v nekem smislu zakonito in ne naključno, saj je uspešen prodor moderne morala spremljati pripravljenost na sprejem pri širšem občinstvu. V tem sklopu je lahko tudi Prijateljev prikaz Murna naletel na tako ugoden odmev.
Prijateljeva interpretacija Murna pa je bila tako učinkovita in prepričljiva tudi zaradi tega, ker si je njegovo pisanje pridobilo avtoriteto še po drugih vidikih: avtor je bil sam neposredna priča Mumovega življenja in literarnega delovanja, poleg tega pa je svoj prikaz argumentiral in mu dal teoretično ogrodje, ki se je ujemalo z vladajočim znanstveno-me-todološkim modelom.
Spričo vsega tega lahko ugotovimo, da je Prijateljeva interpretacija Murna obdržala veljavnost in prepričljivost, dokler je na Slovenskem prevladoval tak tip hterature in kritičnega mišljenja o njej, kakršnega je uveljavila modema Šele po nastopu dmgih smeri, ki so prinesle s sabo bistveno drugačne upe poezije, so bili mogoči tudi drugačni pogledi na Muma. Kljub temu je Prijateljev esej ohranil v zvezi z Murnom vrednost m^kakšnega, če lahko tako rečemo, klasičnega dela. Ker pa po drugi strani predstavlja tudi enega prvih uspešnih poskusov uveljavljanja pozitivistične literarnozgodovinske metode, je obdržal podobno mesto tudi v zgodovini naše literarne vede.