359
Dopisi.
Iz Celovca razglasujejo oklic za „Janežičevo ustanovitev" in priporočajo, naj se po Slovenskem razglasi.   Naj ob kratkem razglas povemo.
Prvi se je oglasil D a v. Trstenjak in je sprožil misel, da naj bi Slovenci rajnemu Janežiču postavili spodoben spominek. Trstenjakove misli so te-le: „Naj bi pri vstopu k družbi sv. Mohora prihodnje leto udje razun letnine dali vsaki po 10 nkr., po tej poti bi se nabralo okoli 1300 gl. Za 300 gl. bi se Janežiču omislil spodoben spominek. Letni odstotki od 1000 gl. pa bi se dajali za darilo pisatelju, kteri bi družbi izročil naj boljše delo za natis, in to bi bila vse žive dni: „Ja-nežičeva ustanovitev."
Tudi odbor družbe sv. Mohora se je hitro potem, ko je njen tajnik Janežič oči zatisnil, te misli poprijel: Janežič mora dobiti spodoben spominek.
Odborniki vsi so se 9. oktobra posvetovali, kako naj se postavi Janežiču spodoben spominek?
Sklenilo se je enoglasno to-le:
1.  Naj se Slovenci naprosijo, da naj „Besednikav kteri je zdaj vdovi in sirotama edina podpora, prav izdatno podpirajo.
2.  Naj se Slovenci vabijo, da pošiljajo denarja za „Janežičev spominek." Od tega denarja se oberne 300 gl. za spodoben spominek na grobu, kar se pa več nabere, naj se vloži v hranilnico na obresti. Eno polovico teh odstotkov dobiva Janežičeva hči Olga do svoje smerti, eno pa njegov sin Evgen do svojega 30. leta. Odbor, ki nabrani denar oskrbljuje, vzdiga vsako leto obresti iz hranilnice injih izroča Janežičevi vdovi, dokler vdova ostane in otroka ne postaneta polnoletna.
Vdova mora te obresti obračati za spodobno odgo-jitev imenovanih dveh otrok. Ko pa vdova umerje ali se omoži, dobi te njene dolžnosti in pravice otr6k postavni varh ali jerob. Kader Olga umerje ali pa Evgen 30 let star postane ali pa tudi če prej umerje, napravi se iz tako oprostene polovice ali polovic shranjene istine ali glavnice tako imenovana „Janežičeva ustanovitev," do ktere ima pravico naj pred Janežičeva ro-do vina in žlahta, potem iz gornje in spodnje Rožne doline, in slednjič sploh na Koroškem rojeni slovenski učenci. Pravica, to ustanovitev ali štipendijo deliti, pripada odboru družbe sv. Mohora.
3.  Nabira za „Janežičev spominek" naj se raztegne na pet let in naj se voli poseben odbor treh gospodov, ki darila v ta namen dajane sprejema in oskerbljuje.
4.   Nato nabiro daje družba sv. Mohora celih pet let vsako leto polovico čistega dobička, ki ji po plačanih stroških iz vsakoletnega pošteva ostane.
Tako je sklenil družbin odbor in je — tako mislimo — gotovo ravnal po volji celega naroda slovenskega. Zasluge Janežičeve so nepopisljive za ves narod, — ves narod naj mu tudi stavi spodoben spominek. Janežič je brez vsega dobička delal za ves narod in ni si nabiral zakladov, ki bi jih zapustil svojim otročičem. Od leta 1852. do leta 1868 je brez vse plače čisto zastonj spolnoval težavne dolžnosti tajnikove za družbo sv. Mohora. Časniki, ki jih je na svitlo dajal, niso si dobili nikoli toliko naročnikov, da bi si bil rajni kaj mogel na stran djati za svojo družino. Bolehal in bolehal je leta in leta in tako veliko denarja potrosil na zdravnike in zdravila. Mladim pisateljem, ki so mu pošiljali rokopisov, je plačeval njih izdelke čez mero dobro, da bi jim veselja narejal in jih vnemal za daljše delovanje na polji narodnem. Naročnine, ktero so poverjeniki nabirali po raznih mestih, ni dobival cele, temuč moral je po-gostoma zgube terpeti, ktere so znašale sto in sto goldinarjev. Zdaj se lahko verjame, da si Janežič ni nabiral zlata in srebra. Lahko se verjame, da so ga na smertni postelji zdihljeji posilili in solze polile, ko je pomislil, kaj bo z njegovo družino. Naravnost povemo, da smo mu britke ure poslajševali in sladili s tem, da smo mu rekli: Slovenski narod tvoje družine pozabil in zapustil ne bo.
Slovenci!
Na smrtni postelji in že umirajoč se je Janežič Vas prijazno spominjal in Vam priporočal svoja dva otroka, ki šteje Olga 14, Evgen pa 8 let. S tem upanjem je Janežič umeri, da se bodo Slovenci usmilili njegovih otrok. Slovenci! ali se je rajni mar motil? Ali ne bote poiskali po vsih kotih in predalih in radi položili za Janežičev spominek poslednjega krajcarja, ki bo služil na čast celemu narodu in sprva podpiral Janežičeve, za njimi pa druge slovenske otroke? Slavni bratje naši Čehi so Zdenki Havličkovi nabrali tavžente za doto in jo poslavili z imenom: „Hči češkega naroda." Nas Slovencev ni sicer toliko kakor Čehov,  pa vendar nas je
360
l1/^ milijon, in ako vsakter le po krajcarju daje, dobimo že lep denar za uboga otročiča in za njima za druge slovenske učence.
Slovenci. Slavimo slavno slavnih Slavov slavo! Živila Janežičeva ustanovitev!
Za odbornike, ki bojo nabirali in oskrbljevali podarjeni denar, so se izvolili ti-le gospodje: Durnwirth Karol, špiritval v Celovškem semenišču, B. C. Rossba-cher, trgovec, in Einšpieler Lambert, škofji tajnik v Celovcu. Denar naj se pošilja pod napisom: Dtirn-wirth Karol, špiritval v Celovcu. Vse, kar se pošlje v ta namen, bo razglaševal Janežičin časnik „Be-sednik"*) in prevzel se bo vsak darček s hvaležnim srcem. Po petih letih se pa položi celi račun od te nabire za Janežičev spominek.
Slovenci! Božja pomoč!
V Celovcu 11. oktobra 1869.
v
Iz Črnega vrha 26. okt. — Dovolite mi drage „Novice" mali prostorček, da dopis iz našega kraja 8. oktobra malo popravim in poresničim. Dopisnik se pritožuje, da v naši občini ni narodne Čitalnice ne bralnega društva. Res, da žalibog nimamo še čitalnice; al bralno društvo pa imamo, ker jo podpira naša častita duhovščina, učitelj in pa jaz, in sicer s tem, da smo si naročili veliko časnikov, ki jih lahko vsakter brezplačno čita. Da je učitelj napravo narodne čitalnice oviral, je laž, ker ravno on je bil prvi, ki je Fr. Mikuža pri njegovem hvalevrednem prizadevanju za osnovanje narodne čitalnice podpiral, in je nam tudi obljubil čitalniško petje preskrbovati. Vse je bilo že pripravljeno in mislili smo si, da čitalnica je gotova; al pri nabiranji udov se je pokazalo, da še se pogreša žrtovanje rodoljubov, kajti skoraj vsak je hotel biti le brezplačni ud čitalnici, in tako je zaostala ta jako koristna naprava. Vendar upanja še nismo izgubili, da jo sčasoma ustanovimo. Prečudno pa je to, da ravno dopisnik, ki učitelja graja, se za uda čitalničinega ni bil podpisal. Da naš učenik cerkveno godbo zamudi, da bi kmalu o naj-večih praznikih tiho mašo imeli, je tudi laž. Svetoval bi dopisniku, naj se le rajši svojega rokodelstva dobro poprime, namesti da laži po svetu trosi. Toliko v pojasnilo.                                  Anton Plešnar, župan.
Iz Dolensfcega. 30. okt. © Po časnikih smo brali, da naš poslanec gosp. dr. Zarnik, ko je bila volitev v državni zbor, ni hotel voliti, kakor je rekel iz prepričanja ter se je v tej reči „odločil od narodne večine dež. zbora." Mi „mali politiki na kmetih" sicer ne vemo na tanko presoditi pomena te volitve, mislimo si pa, da n&rodna večina je utegnila imeti tehtne vzroke za to, kar je storila, tem več, ker so tudi Tirolci ravno tako volili. Ali čudili smo se, ko nam te dni „Slov. Nar." prinese dr. Zamikov predlog zastran zjedinjene Slovenije, v kterem izrekoma zahteva, naj se sedanja državna ustava revidira in spremeni po ustavni poti; in po ustavni poti naj se tedaj napravi Slovenija. Mi res nismo, Bog zna kako učeni, al to vsak vidi, da naš poslanec, ki noče v državni zbor voliti, ki pa zahteva, naj se Slovenija naredi po ustavni poti, to je na državnem zboru, je sam seboj v nasprotji. On po takem v eni sapi hoče ustavnost in neustavnost; on hoče ob enem, naj se pred državni zbor nese predlog, a naj  se vanj ne hodi.    Po naših
*)   „Besednik"  izhaja vsak prvi in tretji četrtek v mesecu in velja za celo leto 2 gold. 50 kr., za pol leta pa 1 gold. 30 kr.
„Besednik" je zdaj začel izhajati v založbi vdove gospe Karoline Janežičev e. Do nje se pošilja naročnina in sploh vse, kar spada v administrativne zadeve, spisi vredništvu namenjeni pa pod vrednikovim imenom. Živo priporočamo „Besednika" Slovencem. Vrednižtvo si bo posebno prizadevalo, da bo list kolikor mogoče napredoval.             Vred. „Besed.u
mislih je to dvoje nemogoče na enkrat, in se nam zel6 dozdeva, da eno ali drugo ni dobro prevdarjeno, drugače bi ne vmoglo biti take nedoslednosti. Tako mislimo mi. Ce se pa znabiti motimo, prosimo, naj se nam, ki le od daleč gledamo in smo kakor gori rečeno, le politiki „minorum gentium, ne zameri."
Iz notranjskega Krasa 1. nov. Z. — Huda zima tudi nas tare. Kmetovalci imajo še ajdo, dosti repe, korenja in zelja pod snegom, vse to pride gotovo pod zlo, ker je začelo zmrzovati; tudi si niso stelje ne drv napraviti mogli. Letošnje leto bilo je sploh kmetijskemu obdelovanju neugodno. Ubogi kmet celo leto obrača, slabo vreme pa v 2—3 dneh vse obrne, tako, da tukaj šnemu kmetu je in bo gorje.
Iz Sodrašice 29. okt. B. Št. — Zvečer ob po-10. uri smo slišali nekako čudno bobnenje, ki je 2 mil nuti trpelo, šipe na oknih so se tresle, in zjutraj smo imeli snega pol sežnja debelo. Ljudje pri nas za zimo niso preskrbljeni niti s steljo niti s kurjavo; tudi repa in korenje sta pod debelim snegom.
Iz Ljubljane. {Nenavadno huda zima s snegom) je nastopila letos že cel teden pred vsemi Svetimi. To je velika nadloga kmetijskim gospodarjem, kteri imajo še skoro vso repo in korenje pod debelim snegom, sem ter tje tudi še zelje, in kje je stelja za živino? Zraven teh velikih nadlog pa je žalosten pogled po vrtih in gozdih, kjer je sneg polomil sila veliko drevja, ki ni še listja izgubilo. Ker smo pa tudi že mraza imeli do 6 stopinj, ni se nadjati, da bi južno vreme odtajiti moglo ledeno skorjo snegu. S tajsimi žalostnimi vtiski nastopimo tedaj letošnjo zimo. Se grobov na pokopališču predvčerajnim skor ni bilo moči obiskavati, ker odkidati ni bilo mogoče snegL; društvo „Sokolovo", ki je z ginljivimi pesmami obhajalo spomin svojih umrlih udov pred velikansko piramido, si je komaj pripravilo potrebni prostor.
— Rudarji kranjski so v nedeljo in pondeljek imeli zbor v Ljubljani. Neugodno vreme je bilo krivo, da bilo je le malo deležnikov iz dežele; iz Koroškega so prišli rudarski prvaki.   Prihodnjič več o tem zboru.
—  Gosp. Ribard Dolenec, Majaron in Piskar so včeraj prišli iz Moravskega domii. Vsi trdijo, da so veliko videli in skusili, kar utegne naše domače p redi v o povzdigniti do veliko veče cene, ako se bode tako ravnalo, kakor ravnajo na Moravskem. Videli so ondi predivo iz različnih dežela in tudi kranjsko, pa kaj mislite, kako cenijo ondi naš pridelek ? — tako, da mu pravijo, da je na pol predivu na pol pa lanu podobno. Tedaj drugo seme in drugačno ravnanje, pa hitro pridemo na boljo stopinjo.
—  {Zaupnica gosp. dr. Zamiku.) Gosp. dr. Zarnik je dobil od nekih farmanov ljubljanskega šempeterskega predmestja za svoje delovanje v deželnem zboru zaupnico, ki se brez podpisov bere v „Slov. Narodu." Radi
!)rivoščimo gosp. doktorju to čast, in prav od srca že-imo, da bi si še mnogo zaslug storil na tem polju, sebi na slavo in slovenskemu narodu na korist. Vendar si ne moremo kaj, da bi pri tej zaupnici ne opomnili nekterih reči, ki se z djanskimi drugo str an-s k i m i okoliščinami ne ujemajo, in marsikaj drugače razlagajo, kakor je v resnici. In to samo je, kar daje povod temu sestavku, ki zadeva le tiste, ki so zaupnico skladali.
Zaupnica se opira posebno na štiri vzroke, ktere naj posamič malo bolj pogledamo. — Prvo, kar se doktorju v hvalo šteje, je zajeto v stavku, ki se glasi: „Da Vam po Vaše povemo, Vi ste stopili med slovenske, po mnozem trudu že nekoliko obnemogle moči, kakor blagodejno olje v kolesa, ki so začela počasneje gibati." — Ta stavek, ki se po svojem zlogu precej
361
za g. Levstikovo delo razodeva, je naravnost razžaljiv za dr. Zamika, ker si nemoremo misliti, da bi on tako neskromen   bil,  da   bi  tako  govoril   in  s  takimi  besedami   sebe  povzdigoval, in svoje tovarše v deželnem zboru poniževal  očitno  pred  svetom.    Saj   dr.   Zarnik predobro  ve, in tudi stenografični zapisniki jasno kažejo, kteri so  delavci v deželnem zboru,  ki ima toliko in mnogovrstnega posla; saj on predobro ve, kako malo jim  je  še   do   zdaj   njihovo  breme  zlajšaval,  čeravno njegove sijajne govorniške zmožnosti nihče ne bo tajil; in tudi to  on   dobro ve, da so  bili tudi tisti predlogi, ktere je on v deželnem zboru stavil, v narodnem klubu popred posvetovani, formulirani in  sklenjeni.   To  vse on dobro  v6,  in zato smo trdno prepričani, da ga je zaupnica, ki mu lasti, kar si on sam nikakor ne more lastiti,  le  razžalila. — Drugi vzrok zaupnici, daje le „neustrašni   pogumnosti"  dr.  Zamika zahvaliti,  da je deželni zbor vsaj malo ene resolucije prinesel, je spet resnici naravnost vprek,   ker zastran  tega, da naj se resolucija sklene, v narodnem  klubu  nikoli ni bilo dvombe,   nobenega   vpiranja,  zastran  tega  je bil  ves klub ene misli, prašalo se je le to, kak o sna naj ona bo. — Za tretjo slugo povdarja zaupnica, da je bil dr. Zarnik  edini,  kteremu  seje resolucija, po narodnem klubu   sklenjena, [pretesna   zdela.   Al  tudi to ni res, kajti  tisti predlog, ki je bil po  časnikih rasglašen  za dr.   Zamikov predlog,  ni bil od njega, ampak od dr. Koste,   kteri ga je izdelal,   in v klubu  nasvetoval; a dr. Zarnik je ta predlog, še le potem za svojega pobral, ko ni bil v klubu sprejet, in po dr. Kosti samem {»opuščen. — Sploh pa moramo opomniti, da bi ta pred-og,   kar je nam znano, po klubovih pravilih cel6 ne bi smel razglasiti se,  ker so si vsi klubovi udje dvakrat kot  „mož beseda" obljubili,  da ima to, kar se v u klubu godi,   tajno  ostati,   kar je tudi  za omenjeni predlog veljalo  tem  bolj,  ker  je dr. Zarnik v klubu izrekoma obljubil, da ga v deželnem zboru ne bo  stavil. — Zatoraj  je  bil tudi tisti pristavek po  časnikih, da bi bil dr. Zarnik ta predlog v deželnem zboru postavil,  in da je  bilo upanje, da bi bil tudi  sprejet, do čistega izmišljen in neresničen. — Tudi to ni res, kar se v zaupnici med vrsticami, v „Slov. Nar." pa naravnost narodni večini očita, da iz  zgolj bojazlivosti,   (o kteri   ni  nikjer   nikakoršnega  sledu čuti niti v obnašanji niti v govorih naših poslancev — glej štenograf. zapisnike) dr. Zarnikovega, prav za prav dr. Kostovega predloga ni sprejela. Razlogi so bili vsi drugi. Predlog ni bil sprejet   zato, ker v svoji  drugi točki  zahteva, naj   se   slovenski   deli  Koroškega   in   Stajarskega  od ten dežel odtrgajo   in s Kranjskim v novo državno-pravno  skupino z imenom „Slovenija"  združijo.   Narodna večina nikakor  ni prezirala želje in potrebe slovenskega naroda po združenju, ktero jej je zmirom bilo in  bode vzor, za kterem teži in kteri  je tudi izrazen v  resoluciji narodne večine (glej 43. list „Nov." stran  350.);  al  ona je morala tudi pripoznati, da kaj tacega zahtevati  deželni zbor kranjski po svoji sedanji ustavi po svoji sedanji  kompetenciji nima pravice, tako malo, kot bi smel koroški ali štajerski zbor zahtevati  kos o ve  kranjske ali ^goriške zemlje; ona seje morala   nadalje ozirati na Cehe in Poljake,  ki za zdaj še ne pritrjujejo načelu, da bi se historiške dežele po narodnosti trgale, ki tedaj ne bi podpirali  zdaj pri nas, kar pri sebi nečejo. Kaj bi nam pa tak sklep pomagal, ki ne   nasprotuje samo  Nemcem,  ampak tudi Čehom in Poljakom, to  zrelemu politiku ni težko presoditi.   To so  bili  razlogi, kterih   važnost je  tudi dr. Kosta  pripoznaval,  in  kterih   dr. Zarnik ni  neovrgel, ne ometaval. — Četrti vzrok zaupnici je naposled ta, da dr.  Zarnik   edini n i  volil za državni zbor.    To je
sicer res; al vendar se nam zdi, da šempeterski farani tudi v tej reči dr. Zamika ne sodijo po vse prav. On je res se zdržal volitve, al to samo za-se, on pa ni nasprotoval, da bi drugi ne volili, on ni ne v klubu ne v zboru predlagal, da bi se ne volilo; in v svojem predlogu, ki ga je pobral po dr. Kosti, on ustavno pot naravnost povdarja. Iz tega je pa jasno, da po njegovi misli tudi pot, ki so jo v tej reči odbrali njegovi zborni tovarši, z ozirom na sedanje okoliščini, ni kriva. — Tako smo pretehtali zaupnico na vse strani, in se nadjamo, da smo z svojo odkritosrčno besedo ustregli tako dr. Zamiku kakor sploh javnosti, ker smo „sine ira et studio" resnico povedati in dati „vsa-kemu svoje."
— t»Slov. Nar.") še noče prevideti, da so „No-vice" imele popolnoma prav, ko so ga zadnjič zarad nepremišljenih napadov na gosp. Svetca in narodno večino kranjskega deželnega zbora zavrnile. Mi se tudi ž njim ne bomo v dolge prepire spuščali, le na kratkem rečemo to, da tiste misli, ktere on gosp. Svetcu podtika in po kteri ga znači Ziemialkovskemu, v predlogu narodne večine, za ktero gosp. Svetec solidarno stoji, nikjer ni; tudi je gosp. Svetec ni ne v poročilu ne drugej nikoli izustil. Pred bi se našla v predlogu gosp. dr. Zamika, ki ustavno pot naravnost zahteva, pa vendar — se ve da — ni bilo brati, da bi mu „Slov. Nar." zarad tega kaj očital. Ali je tedaj treba jasne-jega dokaza, da vse namenjeno napadanje je brez razloga, krivično? — Spoštovaje sicer popolnoma svobodo tiska, po kteri vsak, kdor koli more kritikovati kakor mu drago, si vendar ne moremo kaj , da ne bi apelo-vali na pogum časnikarskih pisateljev in da ne bi izrekli želje, naj bi vsak, kdor kritikuje delovanje kake osebe, podpisal svoje ime. To bi bilo — kakor Nemec pravi — „Mann gegen Mann mit offenem Visir", in bralci bi potem kakor kritikovane poznali tudi kritike. To bi stvar jako razjasnilo: kritika bi tem večo vrednost imela ali pa tudi nobene; videlo bi se tudi, ali izvira le od kake koterije, ktera zmirom hvali ali zmirom graja, pa naj bi raje kaj druzega sebi primernega počela namesti da jezdi politiko, ali pa da izvira od različnih nepristranskih mož, kterih ne vodi oseben odium. Taka kritika bi tudi velik vspeh imela na kri-tikovanega, kajti cenil jo bo po vrednosti, — tako pa mu je za-njo toliko mar kot za lanski sneg; napiše se obrekovanj na cente papirja, stvar pa ostane kakor je bila.
—  (Iz katoliške družbe). Vsled družbinih pravil bode za to leto veliki shod v sredo 24. listopada popoldne ob 5. v čitalniški dvorani. Odbor to naznanja častitim družnikom in jih ob enem vabi, naj bi obilno na shod prišli. — Tisti p. n. gg. družniki, kteri mislijo na velikem shodu kake predloge staviti (kaj nasveto-vati), naj blagovolijo taiste najdelj do 10. listopada pisane poslati odboru, ali jih pa družbinem predsedniku besedno sporočiti, ker pozneje poslani ali naznanjeni ne grejo več na dnevni red, o tem pa se ne obravnava na shodu, kar ni na dnevni red postavljeno. — Vstop je dopuščen le po skazanji vstopnice.
V Ljubljani 10. vinotoka 1869.
Za odbor: Vil. grof Wurmbrand.
—  (Društvo »Sokola") napravi prihodnjo soboto, 6. dan t. m., na spomin obletnice svoje v čitalnični dvorani besedo s plesom. Vabijo se k tej veselici vsi čestiti članovi čitalnice in „Sokola".               Odbor.
— Pri tumarskih vajah se je te dni mlad fantič, učenec 4. razreda St. Jakobske šole in sin dr. R., vrat zlomil, tako, da bode revež brž ko ne umrl. Ali je tej nesreči to krivo, da je učitelj turnarjev premalo pazil ali da je fantič sam kaj nerodnega počel, ne vemo, to
362
pa vemo, da tudi brez turnarskega prekucevanja v šolah so bili fantje zdravi in močni. Javaljne bodo sta-riši, kterim se taka ali enaka nesreča primeri, hvaležni za to moderno izrejo otrok!
— (Naznanilo.) Podpisani odbor naznani, da se dobivajo pri njemu sledeče za možki zbor sestavljene pesmi. Cena za en glas je po 5 soldov. 1. zvezek obsega: „Na boj" od Forster-ja, „Večerna" od Rihar-ja, „Zapuščena" od Ipavic-a. 2. zvezek obsega: „Na morju" od Jenko-ta. 3. zvezek obsega: „Ur&" od Glinka, Slovan" od Vašak-a; „Strunam" od Jenko-ta. 4. zvezek obsega: „Samo" od Forster-ja, „Plahe deklice" od Ho-rak-a. 5. zvezek obsega: „Nad zvezdami", pogrebna pesem od Gruntman-a, „Psalm" od Grbec-a, „Na gomili", pogrebna od Kreutzer-ja.
Pevski odbor čitalnice ljubljanske.
—   Po odhodu dr. Uranitscha se je število advokatov pomnožilo za dva v Ljubljani, kjer sta dr. Jožef »Sajovic in dr. K. Ahačič svoje odvetniške pisarne odprla.
—  Že omenjene pesmi dobro znanega g. Stritarja so ravnokar v okusni obliki na svetlo prišle.
—  (Nauk v petji.) Drugi del pevske šole g. Ant. Forster-ja, pevovodja ljubljanske čitalnice, je prišel ravnokar na svetlo. V kratki lahko umevni besedi obsega ta del: Različnost intervalov, razloček med dur in mol, paralelne dur- in mol-tone, melodične mol skale s trizvoki, vaje v duru in molu, vaje v enharmoničnih tonih, pregled tonovih načinov, 10 triglasnih vaj iz vseh slovanskih narečij, glasbene olepšave, akcent, pregled oktav, v kterih glasovi poj6 in stare tone, ki se rabijo v starodavnih koralih. Pridana so kratka vodila, kako naj se poje, vsakdanje vaje za olepšanje glasu, in konečno imenik tujih besed in skrajšb, ki se rabijo v muziki. Prvi in drugi vezek obsegata na 64 straneh, kakor je iz omenjenega videti, bogat zaklad za vsacega prijatelja petja, in je ta knjižica posebno priporočati vsem, ki se uče sami in ki uče druge petja. Našli bodo v njej vse na kratko in umevno razloženo, česar potrebujejo. Dobiva se ta vezek, kakor tudi prvi pri izda-telju samem ali pa pri g. Giontini-u. Cena vsacega vezka je 50 kraje. Naj sežejo pridno po tej knjižici tisti, kterim je namenjena.
—   {Poziv.) Častiti gospodje, kteri so prejeli oglas-nice zarad j,Slov. doma", pa jih še niso nazaj poslali, so prošeni, vrniti jih do 20. no vembra t. L, da se kmalu potem skliče občna skupščina. Pri tej priliki dalje prosimo, živo pred očmi imeti veliko in vsestransko važnost in korist nameravanega početja. Konečno še opomnimo, da se na eno in isto oglasnico lah~o zapiše mnogo deležnikov.
—  ^Poslano.) Na moje vprašanje zarad mestne peticije je v sobotnem listu „Tagblatt" zavil odgovor tako, kakor da bi ne bil razumel vprašanja. Ne zategadel sem stavil očitno vprašanje, da ne bi bil vedel, da se je ono mestno pismo založilo; vprašanje je segalo le v hudobno sumicenje „Tag-blattovo", da je kak odbornik ga „nalašč poskril" , čeravno je bilo v deželnem zboru jasno razloženo kako in kaj. Da dr. T o m a n ni videl tega pisma, — da ga j a z nisem videl, to je konštatirano popolnoma, in tudi dr. Costa ga ni videl, čeravno se mu je po pomoti pisarnice vpisalo v nje-gov zapisnik. Čemu tedaj pri jasnem položaji hudoben sum valiti na odbor, in to ne samo enkrat, ampak večkrat? Ce nima „Tagblatt" poštenejega izgovora za svoje pisarije, kakor to, da „časnik sme po svoje obračati stvari kakor hoče" — je to pač privilegija, s ktero se le listi „Tagblattovega" značaja ponašati morejo. Ce pa „TagbL" pravi, da „kardinal~ punkt" pri tej stvari je ta, da predlog deželnega odbora so napadali odborniki sami,   je   to   po razloženih antecedencijah
prav naravna prikazen, kterej bi bil mogel in moral oni odbornik v okom priti, ki je dobro vedel, da sem se jaz odločno izrekel zoper ta predlog in zarad kterega se dr. T o-mana še poprašalo ni. Celo abotna pa je pritiklina, češ, da sva se dr. Costa in jaz hotla pred mestjani zdaj „lepa storiti", ker sva zoper predlog glasovala. Naji kakor dr. Tomana navdaja dobra zavest, da smo storili svojo dolžnost, dolžnost mestjansko, da smo odvrnili nesrečo od mesta, da se sedanji čas in brez potrebe ne proda mestno posestvo, ktero bo čedalje veco vrednost imelo. To nam je potrdilo že mnogo mestjanov.                                                 Dr. Jan. Bleiweis.