Letnik LVII, september 2018 Cena: 3,75 € revija za tehniško ustvarjalnost 1 Model starodobnega vlečnega vozila 1 Volan za model čolna ali jadrnice ^ Bojtek - RV letalski model z vektorskim pogonom Zveza za tehnično kulturo Slovenije | www.zotks.si 9770040771208 ZVEZA ZA TEHNIČNO KULTURO SLOVENIJE PRIREDITVE ZOTKS V SOLSKEM LETU 2018/2019 AKTIVNOST IN KRAJ DOGAJANJA NA DRŽAVNI RAVNI SOLSKO TEKMOVANJE DRŽAVNO TEKMOVANJE O m Državno tekmovanje iz oranja Tekmovanje iz logike za osnovnošolce, izvedba po regijah, 22 lokacij po Sloveniji Tekmovanje iz logike za dijake in študente, Ljubljana Tekmovanje iz znanja naravoslovja, Ljubljana Timovo tekmovanje s papirnatimi letalci in tekmovanje z modeli drsalcev Tekmovanje osnovnošolcev iz znanja kemije za Preglova priznanja, 15 lokacij po Sloveniji Računalniški pokal Logo, Vrtec Rogaška Slatina Računalniško tekmovanje "Z miško v svet" za OŠ NIS, OŠ Jela Janežiča Škofja Loka Računalniško tekmovanje "Z računalniki skozi okna" za OŠ NIS, OŠ Jela Janežiča Škofja Loka Tekmovanje iz znanja biologije za srednješolce, Koper 27. 9. 2018 27. 9. 2018 20. 11. 2018 21. 1. 2019 15. 3. 2019 8. 1. 2019 8. 1. 2019 24. 1. 2019 7. in 8. 9. 201 i 20. 10. 2018 10. 11. 2018 26. 1. 2019 februar 2019 30. 3. 2019 13. 4. 2019 13. 2. 2019 14. 2. 2019 23. 3. 2019 Festival inovativnih tehnologij, Ljubljana Srečanje mladih raziskovalcev Pomurja - regijsko (OŠ III Murska Sobota) Srečanje mladih raziskovalcev Podravja - regijsko (OŠ Miklavž na Dravskem polju) Državno tekmovanje Etnološke in kulinarične značilnosti Slovenije, Novo mesto Državno tekmovanje srednješolcev iz znanja kemije za Preglove plakete, Ljubljana različno za posamezna tekmovanja 25.3.2019 22.3.2019 9. 3. 2019 11. 3. 2019 5. 4. 2019 11. 5. 2019 Srečanje mladih tehnikov, OŠ NIS, Ljubljana ©Tekmovanje v konstruktorstvu in tehnologiji obdelav materialov, Ljubljana ^^ Državno srečanje mladih raziskovalcev. Murska Sobota Državno tekmovanje v modelarstvu za osnovnošolce regijska tekmovanja končana do 19. 4. 2019 regijsko tekmovanje 5. 4. 2019 regijska - različno za posamezne regije regijska končana do 25. 5. 2019 10. 5. 2019 18. 5. 2019 13. 5. 2019 1. 6. 2019 SELES Á- TelekomSIovenije 1. Na letošnjem modelarskem mitingu v Lescah je na razstavnem prostoru vzbudila posebno pozornost maketa letala slovenskega vojaškega letalstva pilatus PC-9M, izdelana po načrtu iz revije TIM. Avtor makete je Milan Krpič iz Kranja. 2. Maketa ameriškega lovca F-86D sabredog je izjemen izdelek Kranjčana Anžeta Zorka, ki je s skrbno predelavo nekaterih detajlov ne preveč natančno Revellovo maketo postavil na precej višjo raven. Z maketo, ki predstavlja enega izmed atraktivneje pobarvanih lovcev bivše JVL, je Anže osvojil drugo nagrado na zadnjem Festivalu SVM. 3. Nemški modelar Gerhard Wobbeking z modelom RV jadralnega modela klove (galeb), namenjenim za šolanje pilotiranja mladih modelarjev. Učitelj s svojim oddajnikom krmili RV-vitel in nadzira letenje svojega učenca. Načrt za izdelavo tega modela bo predvidoma objavljen v enih od naslednjih številk revije TIM. 4. Francoski lahki tank somua S35 v barvah 1. tankovske brigade NOVJ je še ena od vrhunskih maket Danijela Viteza. Maketa prikazuje unikatno predelavo oklepnika, ki je nastala v tehničnih delavnicah brigade v Šibeniku jeseni 1944 leta, ko so iznajdljivi mehaniki iz zaplenjenega tanka in poškodovanega oklepnega avtomobila AEC M.II izdelali pričujoči hibrid. Ker je primanjkovalo streliva za francoski 47-mm top, so uporabili kar 57-mm z oklepnega avtomobila. 5. Futuristični hibrid VK4502/JS3 je izdelek Primorca Marka Lovreči-ča. Marko je križal podvozje nemškega tanka tiger-ferdinand in kupolo ruskega težkega tanka JS-3 (Josip Stalin 3). Z izdelkom je Marko dokazal, da odlično obvlada tehnike staranja in dodelav. Samo vprašanje časa je, kdaj se bo lotil maket »pravih« tankov. Foto: A. Kogovšek, S. Krašovec in G. Wobbeking Vrhunska znanost Vse, kar delamo, delamo za dobro ljudi. Kakovost je temelj naše predanosti bolnikom in našega odnosa do zdravja. Naše delovanje temelji na dolgoletnem znanju in izkušnjah, medsebojnem zaupanju, vključevanju in spoštovanju različnosti ter na najvišjih etičnih vrednotah. Stalna vlaganja v raziskave, inovacije in napredek proizvodnje omogočajo, da doma in po svetu ponujamo visoko-kakovostna, varna ter cenovno dostopna zdravila. Z dolgoročno načrtovanim razvojem zagotavljamo pogoje za nova delovna mesta in izobraževanje ter napredovanje strokovnjakov v vrhunske znanstvenike. Kot odgovoren delodajalec skrbimo za razvoj zaposlenih, odgovoren odnos z lokalnimi skupnostmi ter trajnostni razvoj okolja. Lek je cenjen član Novartisa, vodilne svetovne družbe v farmacevtski industriji. ...za zdravje. (D I to CÖ C CO CO CM in k 10 co Š 2 ■O CO iS co s 0) u CO E lek član skupine Sandoz POLNI CERTIFIKAT m Družini AMBASADOR prijazno KORPORATIVNE podjetje INTEGRITETE ti m revija za tehniško ustvarjalnost ^ Izdajatelj: Zveza za tehnično kulturo Slovenije, Zaloška 65, 1000 Ljubljana, p. p. 2803 telefon: (01) 25 13 743 faks: (01) 25 22 487 spletni naslov: http://www.zotks.si ^Za izdajatelja: Jožef Školč ^ Odgovorni urednik revije: Jože Čuden telefon: (01) 47 90 220 e-pošta: joze.cuden@zotks.si revija.tim@zotks.si ^ Uredniški odbor: Jernej Böhm, Jože Čuden, Mija Kordež, Igor Kuralt, Matej Pavlič, Aleksander Sekirnik, Roman Zupančič. ^ Lektoriranje: Katarina Pevnik ^ Poslovni koordinator: Anton Šijanec telefon: (01) 47 90 220 e-pošta: anton.sijanec@zotks.si ^ Oglaševanje: www.tim.zotks.si ^ Naročnine: telefon: (01) 25 13 743 faks: (01) 25 22 487 e-pošta: revija.tim@zotks.si Revija TIM izide desetkrat v šolskem letu. Cena posamezne številke je 3,75 EUR z že vključenim DDV. Redni naročniki TIM prejemajo z 10-% popustom, letna naročnina znaša 33,75 EUR z DDV. Naročnina za tujino znaša 50,00 EUR. Naročila na revijo TIM sprejemamo na zgornjih stikih in veljajo do pisnega preklica. ^ Računalniški prelom: Model Art, d. o. o. ■^Tisk: Grafika Soča, d. o. o. ^ Naklada: 2.100 izvodov Na podlagi Zakona o davku na dodano vrednost (UL RS, št. 117/2006 s spremembami in dopolnitvami) sodi revija med proizvode, za katere se obračunava in plačuje davek na dodano vrednost po stopnji 9,5 %. Izid revije je finančno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz sredstev državnega proračuna iz naslova razpisa za sofinanciranje domačih poljudno-znanstvenih periodičnih publikacij. Brez pisnega dovoljenja Zveze za tehnično kulturo Slovenije je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno s tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki. ^ Fotografija na naslovnici: Pilot Peter Podlunšek z letalom extra v nizkem preletu steze med izvajanjem akrobatskega programa. Zanimiva je bila primerjava med letenjem akrobatskih modelov in pravega letala. ^ Foto: Sašo Krašovec ^ REPORTAŽA 2 42. državno tekmovanje modelarjev osnovnih šol 5 30. alpski pokal RV letalskih maket ^ PRILOGA 8 Boltek - RV letalski model z vektorskim pogonom 15 Ameriška sondažna raketa terrapin ^ MAKETARSTVO 11 Model turške dvojambornice gulet (1. del) 12 Štuka s partizansko zvezdo ^MODELARSTVO 18 Model starodobnega vlečnega vozila 26 Volan za model čolna ali jadrnice 40 Novo na trgu ^ELEKTRONIKA 28 Elektrotehniške iskrice ^ZA SPRETNE ROKE 34 Modro-bele tekstilije (1. del) 38 Izdelava globokega okvirja 18 42. DRŽAVNO TEKMOVANJE MODELARJEV OSNOVNIH ŠOL ^ Matej Ogrinec ržavno tekmovanje modelarjev osnovnih šol, ki ga organizira Zveza za tehnično kulturo Slovenije, je tokrat potekalo v Kamniku in njegovi okolici. Mladi modelarji so se med seboj pomerili v več kategorijah modelov avtomobilov, zmajev, čolnov, jadrnic, letal in raket, poleg tega pa še v radioamaterskem goniometriranju. Vreme je bilo idealno za aktivnosti na prostem, ugodne pogoje z močnimi termičnimi dviganji pa so s pridom izkoristili predvsem letalski in raketni modelarji, ki so dose- vanja z modeli čolnov za prosto vožnjo v cilj kategorije MČ-1. Tovrstni modeli postajajo vedno hitrejši in pomočniki imajo kar veliko dela, ko jih lovijo na drugi strani bazena (slika 2). Modeli za kategorijo MČ so preprosti in peljejo proti cilju brez zunanjega upravljanja. Opremljeni so z akumulatorsko baterijo, elektromo- lar Niko Skočir, ki je z veseljem priskočil na pomoč vsem tistim modelarjem, katerih modeli so zaradi takšne ali drugačne napake nemočno obstali na vodi in odve-slal ponje (slika 4). Tekmovalci z modeli RV-čolnov z električnim pogonom so nastopili na progi v obliki trikotnika. Mesto vsakega zavoja označuje boja in tekmova- gali dolge polete. Gostitelj dogodka je bil Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Cirius, kjer je bilo zbirno mesto ekip, otvoritev tekmovanja in zaključna slovesnost s podelitvijo medalj in nagrad najboljšim, tam pa so potekala tudi tekmovanja z avtomobilskimi modeli, zmaji in modeli čolnov za vožnjo v cilj. Avtomobilski modeli Med modelarji, ki so nastopili z modeli avtomobilov, je bil največje pozornosti deležen Enej Pintarič, ki se je izkazal z izvrstno izdelanim modelom avtomobila s kovinskimi kolesi, oblazinjeno notranjostjo in delujočimi žarometi (slika 1). Modeli čolnov za vožnjo v cilj V centru Cirius imajo tudi notranji bazen, ki je bil kot nalašč za izvedbo tekmo- torjem, pogonsko gredjo s propelerjem, stikalom za vklop in izklop motorja in smernim krmilom. Cena takšne vgrajene opreme ne presega 30 evrov. Modeli so izdelani iz lesa ali umetnih mas, pogosto pa se modelarji odločijo tudi za modele iz sestavljank, za izdelavo katerih ni potrebnega veliko orodja in jih je mogoče izdelati v razmeroma kratkem času. Kategorija je namenjena začetnikom in je prvi korak v svet ladijskega modelarstva. Na progi za MČ se nam je še posebej vtisnil v spomin zanimiv lesen model hi-drogliserja (slika 3). RV-modeli čolnov in jadrnic Nedaleč od centra Cirius v nekaj minut oddaljenem Mengšu so se na tamkajšnjem ribniku Pristava odvijala tekmovanja radijsko vodenih modelov čolnov in jadrnic F5G. Tekmovanje je vodil izkušeni mode- lec mora peljati model okrog vseh boj, z izjemo najbolj oddaljene, okoli katere je bilo treba narediti celoten krog. Dogajanje na progi nadzoruje glavni sodnik in časomeri-lec. Cilj tega tekmovanja je prevoziti progo v čim krajšem času. Modeli, s katerimi so nastopili tekmovalci, so se med seboj zelo razlikovali. Nekateri so bili tehnično že zelo dovršeni (slika 5), drugi, opremljeni z bolj preprosto opremo, pa so pričali, da so bili izdelani za osnovnošolsko tekmovanje (slika 6). Štartni pomol je bil v prijetni senci, na njem pa so tekmovalci lahko opravili še zadnje fine nastavitve svojih modelov (slika 7). Tudi lokalni ribiči so pokazali veliko mero razumevanja za mlade modelarje in so v nasprotju z marsikje nestrpnimi posamezniki tu mirno opazovali napete vožnje mladih modelarjev. Tudi v tej kategoriji je bilo videti modele vseh vrst, od takih iz sestavljank, klasičnih lesenih (slika 9) do tistih, narejenih iz kompozitnih materialov (slika 8). Vsi tek- movalci so z veseljem pokazali svoje modele in opisali njihovo gradnjo vsakemu, ki ga je to zanimalo (sliki 10 in 11). Zanimiv pristop je predstavil Miha Kočar, učitelj tehnike in tehnologije na ljubljanski osnovni šoli Martina Krpana, ki je preizkusil lastno aplikacijo za pametni telefon, s katerim je mogoče upravljati modelarske modele (slika 12). Rakete, raketoplani in letalski jadralni modeli Na travniku v vasi Podgorje so se tekmovalci pomerili v kategorijah prosto letečih jadralnih modelov F1H, RV jadral- nih modelov F5J 400 - junior in raketnih modelov. Slednji so tekmovali v štirih kategorijah, in sicer v dveh kategorijah raket s padalom, S3A/2, z modeli, skladnimi s pravili FAI, vendar s pol šibkejšim motorjem, in z večjimi modeli nacionalne kategorije S3B - nacional (slika 13). Z modeli, ki za upočasnitev pristajanja uporabljajo trak, so mladi modelarji nastopili v kategoriji S6A/2. Tekmovalo pa se je tudi z modeli raketoplanov S4A (slika 14). Vsi raketni modeli so opremljeni z raketnim motorjem, ki ponese model do najvišje točke leta (okoli sto metrov), s katere se model potem varno pušča proti tlom s pomočjo pristajalnega sistema ali jadra kot jadralni model. Vžig motorja je električen s pomočjo električnega vžigalnika z uporovno žico (slika 15), akumulatorske baterije in najmanj pet metrov dolgega kabla, s čimer je poskrbljeno za varen navpičen vzlet modela z lansirne rampe. V kategorijah raketnih modelov je sodelovalo prek 40 tekmovalcev (slika 16), ki so prikazali izvrstno letenje in dobre rezultate ter poskrbeli za napete boje (slika 17). Na tekmovanju vsak štart odobri glavni sodnik, ki da dovoljenje za vzlet in oceni veljavnost leta. Dva časomerilca merita čas poleta od vzleta do pristanka modela oziroma do predpisanega maksimuma za posamezno kategorijo. Vetra na dan tekmovanja ni bilo, kar je tekmovalcem olajšalo delo pri vračanju modelov. V vetru ali močni ter- miki lahko modele odnese zelo daleč stran od vzletišča. Nekaj metrov stran od rake-tarskega dogajanja se je odvijalo tekmovanje z jadralnimi modeli, ki imajo vgrajen pomožni elektromotor (slika 18). RV jadralni modeli so krmiljeni prek oddajnika in se povzpnejo na delovno višino s pomočjo elektromotorja. Čas delovanja motorja je ena minuta in v tem času tekmovalec usmerja model s ciljem pridobivanja čim večje višine (slika 19). Po koncu ene minute sodnik opozori tekmovalce, naj izklopijo motorje. Nato ima- jo tekmovalci 10 minut časa, da poskusijo obdržati model čim dlje v zraku. Pristati je treba, preden se izteče maksimalni čas leta desetih minut. Pristaja se v točko in izmeri oddaljenost modela od ciljne točke (slika 20). Večja kot je ta razdalja, manj točk dobi tekmovalec za pristanek. Med modeli je bil še posebej opazen vrhunski RV jadralni model, izdelan v samogradnji (slika 21). Med obiskom vseh tekmovališč sem bil prijetno presenečen nad kakovostjo izdelave posameznih modelov. Zastopa- nost po kategorijah je bila zelo različna, od množične do zgolj simbolične. Upam, da bomo lahko naslednje leto poročali o boljši udeležbi tudi v tokrat deficitarnih kategorijah državnega tekmovanja osnovnošolcev. Zato na tem mestu naprošam učitelje in učiteljice tehnike in tehnologije ter mentorje modelarskih šol, da omogočijo učencem sodelovanje tudi v teh panogah, to pa je odvisno predvsem od njih samih oziroma njihove usposobljenosti. Modelarstvo je namreč hobi za vse generacije. 30. ALPSKI POKAL RV LETALSKIH MAKET ^ Sašo Krašovec a praznični dan, 15. avgusta, modelarska sekcija ALC Lesce že tradicionalno organizira mednarodno srečanje letalskih modelarjev Alpski pokal RV letalskih maket. Letošnje je bilo jubilejno, saj je bilo že trideseto po vrsti. Prireditev je kot vedno privabila številne tekmovalce s svojimi letečimi maketami, akrobatskimi in jadralnimi modeli ter helikopterji. Mnogi med njimi so že stalni udeleženci te prireditve. Dogodek si je ogledalo okoli tisoč gledalcev, tako odraslih kot tudi mlajših, ki so lahko uživali v spremljanju privlačnega letalnega programa. Poleg domačih modelarjev so na srečanju tokrat sodelovali še tekmovalci iz Avstrije in Italije. Vodja tekmovanja je bil Bogdan Žnidar, ki je vedno eden od organizatorjev prireditve. Skupaj s soprogo Silvo sta kot pobudnika tega dogodka aktivno sodelovala na vseh tridesetih dosedanjih prireditvah. V strokovno pomoč jima je bila izkušena ekipa sodnikov, ki je ocenjevala kakovost in natančnost izdelave, let in splošni vtis vsake makete. Ta mora biti čim bolj pristna pomanjšana upodobitev pravega letala, katere letenje mora biti prav tako, kolikor je mogoče, podobno letenju prototipa. Udeleženci tekmovanja so nastopili v šestih kategorijah: 1. motorni modeli z batnim motorjem, 2. jadralni modeli, 3. motorni modeli z reaktivnim pogonom, 4. helikopterji, 5. drugi atraktivni modeli in 6. samogradni modeli. Za gledalce je bil še posebej privlačen nastop skupine modelarjev in plesalke pod vodstvom modelarja in plesalca Jurija Ba-tagelja iz Ljubljane, ki je že skoraj stalnica te prireditve. Tokrat so nastopili z maketami lovskih letal iz druge svetovne vojne, lightning, mustang in thunderbolt, vse v merilu 1 : 6 in z električnim pogonom. Trojica je izpeljala skupinski letalni program, Jurij, oblečen v ameriško pilotsko vojaško obleko iz druge svetovne vojne, je po pristanku ob glasbeni spremljavi s tematiko iz 40. let prejšnjega stoletja s plesalko izvedel še plesno točko. Žal je med letenjem razbil svojo maketo, kljub temu pa je skupina požela buren aplavz vseh prisotnih. Z izvrstno izdelano maketo britanskega jadralnega letala slingsby petrel iz obdobja po drugi svetovni vojni je nastopil Klemen Korošec z Vrhnike. Maketa, izdelana Piper Pa-14 med vožnjo z enim kolesom po stezi. Maketa v merilu 1: 3,8 ima razpetino kril 280 cm in tehta 19 kg, poganjata pa jo dva elektromotorja. Pilot Peter Podlunšek z letalom extra v nizkem preletu steze med izvajanjem akrobatskega programa. Zanimiva je bila primerjava med letenjem akrobatskih modelov in pravega letala. Maketa ameriškega šolskega vojaškega dvokrilnika boeing PT-17 stearman iz obdobja 2. sv. vojne. Modelar Srečo Žnidarčič iz Grosuplja je z njo izvedel lep prikaz letenja. v merilu 1 : 3,5, ima razpetino kril 5 m in tehta 9 kg. Po odpetju od motornega vlečnega letala je Klemen prikazal skladno jadralno letenje, kot se za tako letalo spodobi. Na prireditvi je sicer sodelovalo več maket starodobnih jadralnih letal in tudi novejših, tako da so gledalci lahko opazili razliko med njimi ter napredek v oblikovanju in letalnih sposobnostih jadralnih letal. Med reaktivnimi modeli je s svojim nastopom občinstvo spet navdušil avstrijski modelar Christian Gschwen-tner, sicer že stari znanec in dolgoletni udeleženec prireditve. Nastopil je z novo maketo evropskega reaktivnega letala eurofighter, poleg te pa še z maketo lovskega letala F-16 v barvah nizozemskega vojnega letalstva - demo team. Piper Pa-18 super cub modelarja Uroša Murkoviča iz Ljubljane je pripravljen na vleko jadralnega modela. Maketa ima razpetino kril 3,8 m in maso 16 kg. Jak 55 Uroša Markiča iz Kranja ob vzletu. Maketa ima razpetino 2,20 m, tehta 8 kg, poganja pa jo 55-kubični motor. Miha Kramberger iz Dobove je nastopil z veliko maketo starejšega nemškega jadralnega letala KA 8b v merilu 1: 3 Maketa ima razpetino kril 5 m in tehta 9 kg. V zraku je videti kot pravo letalo. Makete ameriških lovskih letal iz 2. sv. vojne: mustang, lightning in thunderbolt (z leve). Z modelarsko in plesno točko so nastopili pod vodstvom Jurija Batagelja. - - -- ... Maketa ameriškega lovskega letala P-38 lightning Jurija Batagelja. Čez krila meri 210 cm, poganjata pa jo dva elektromotorja. Maketa potniškega letala caravelle avstrijskega modelarja Daniela Tammerla je dolga 230 cm, poganjata pa jo dva impelerska elektromotorja, nameščena v motorskih gondolah ob trupu. Helikopter slovenske policije EC-135. Posadka je med redno kontrolo prometa izvedla še zanimiv kratek letalski program in popestrila prireditev. V spomin na pokojnega modelarja Marjana Mencingerja, vrhunskega graditelja letečih maket iz Lesc, so njegovi prijatelji prinesli na razstavo legendarno maketo potniškega letala DC-9 super 80, ki jo je Marjan izdelal v obdobju svojega aktivnega modelarskega udejstvovanja. Izredno kakovostno narejena maketa je s svojo mogočno velikostjo spet požela obilo občudovanja med gledalci. Seveda moram pohvaliti vse ostale nastopajoče, ki so se prav tako zelo potrudili in s svojimi nastopi obogatili odmevno prireditev na leškem letališču. Michael Andunka med pristajanjem z maketo sovjetskega lovskega letala iz 2. svetovne vojne lavočkin La-7. Maketa je izdelana v merilu 1 : 3,2, čez krila meri 3,20 m in tehta kar 24 kg. Čeprav je poglavitni cilj tega modelarskega srečanja druženje ter izmenjava izkušenj in znanja nastopajočih, pa ima prireditev kljub temu tudi tekmovalni značaj. Zato si oglejmo, kdo so bili najuspešnejši udeleženci po posameznih kategorijah: • Motorni modeli z batnim motorjem: 1. Peter Jelenc, Slovenija, extra 330; 2. Grega Štular, Slovenija, extra 300; 3. Michael Adunka, Avstrija, lavočkin La-7. • Jadralni modeli: 1. Hans Walner, Avstrija, swift S1; 2. Klemen Korošec, Slovenija, slingsby petrel; 3. Rene Rupnig, Avstrija, blanik. • Motorni modeli z reaktivnim motorjem: 1. Christian Gschwen- tner, Avstrija, eurofighter in F-16; 2. Raimund Ganzer, Avstrija, L-39 albatros; 3. Anton Mauracher, Avstrija, MB 339. • Helikopterji: 1. Kristjan Pustinek, Slovenija, radical 700; 2. Zdenko Gačar, Slovenija, logo goose; 3. Tine Kemperle, Slovenija, radical 700. • Akrobatski in drugi atraktivni modeli: 1. Aero klub Kranj, Slovenija, formacija sti-ropora; 2. Jurij Batagelj, Tadej Podgornik, Aleš Hribar in plesalka, Slovenija (P-38 lightning, P-51 mustang in P-47 thunderbolt). • Samogradni modeli: 1. V spomin Marjanu Mencingerju - DC-9 super 80, Slovenija; 2. Michael Adunka, Avstrija, lavočkin La-7; 3. Michael Adunka, Avstrija, MG-19. Celotno prireditev je popestril in dodatno akrobatsko začinil posebni gost, akrobatski pilot Peter Podlunšek. S svojim letalom extra je izvedel kratek, a dih jemajoč akrobatski program. Med redno kontrolo prometa pa se je na krajši obisk oglasil še policijski helikopter. Na prireditvi je bilo dobro poskrbljeno za hrano in pijačo, na več stojnicah pa so nekateri trgovci in proizvajalci pripravili tudi pestro prodajno ponudbo različnih modelov in maket. Ob tem naj še omenim, da je aerotaksi obiskovalce ves dan prevažal po zelo ugodni ceni. Morda utegne biti prav to spodbuda za obisk 31. alpskega pokala RV letalskih maket, ki bo naslednje leto potekalo na športnem letališču v Lescah prav tako 15. avgusta. Pogled na razstavno štartni del prireditvenega prostora na letališču v Lescah MB 339 italijanske akrobatske skupine Frecce tricolori med pristajanjem. Model Avstrijca Antona Mauracherja ima razpetino kril 3 m, tehta 25 kg, poganja pa ga reaktivni motor s potisno silo 220 N. Albatros L-39, maketa češkega vojaškega letala, izdelana v merilu 1: 3,5, meri čez krila 2,70 m, dolga je 3,50 m, tehta skoraj 25 kg, poganja pa jo reaktivni motor s potisno silo 300 N. Raimund Ganzer iz Avstrije je z njo dosegel drugo mesto v kategoriji reaktivnih letal. Velikanska maketa DC-9 super 80 pokojnega modelarja Marjana Mencingerja. V spomin nanj so jo na razstavni del prireditve prinesli njegovi modelarski kolegi. NAROCILNICA Nepreklicno (do pisne odpovedi) naročam revijo TIM. Cena letne naročnine je 33,75 EUR in že vključuje 9,5 % DDV. Naročnino bom poravnal po položnici. o 1 C Ime in priimek: *c Naslov: Kraj: O Poštna št.: C -C Telefon: e-pošta: .o r> Datum: Podpis: * Naročilo mora podpisati polnoletna oseba. Če je naročnik mladoletna oseba, mora naročilnico podpisati eden od staršev ali njegov zakoniti zastopnik. Naročilnico, prosimo, pošljite na naslov: Revija TIM, Zveza za tehnično kulturo Slovenije, Zaloška 65, 1000 Ljubljana. Lahko jo pošljete po faksu na številko: 01/25 22 487 ali pa nam napišete elektronsko pismo na e-naslov: revija.tim@zotks.si. Za morebitne dodatne informacije nas pokličite na telefon: 01/4790 220. Več na www.tim.zotks.si. BOLTEK - RV LETALSKI MODEL Z VEKTORSKIM POGONOM T ^ Miha Kočar Foto: Mateja Novak O a letošnjem že tradicionalnem Zotkinem poletnem modelarskem taboru, ki je potekal od 1. do 7. julija na Naravskih ledinah pod Uršljo goro, so učenci izdelovali radijsko voden letalski model z vektorskim električnim pogonom (slika 28). Po zaključku tabora je vsak udeleženec svoj model skupaj z vso elektroniko seveda lahko odnesel domov. Model, ki so ga izdelovali, predstavljamo v tem članku. Njegov avtor je Matjaž Bolta, inštruktor v ljubljanski modelarski šoli, za izdelavo na taboru ga je dodatno optimiziral znani modelar Miha Kozjek, sam pa sem po zadnjem prototipu izdelal končni načrt. Fotografije posameznih korakov gradnje v tem prispevku so nastale na omenjenem poletnem taboru. Izdelava modela ni zahtevna, vendar je tako kot vedno pri takem delu za to potrebna določena mera potrpljenja in natančnosti. Ves material, potreben za gradnjo modela, pogonski sklop in naprava za radijsko vodenje pa so tudi cenovno dostopni. Materiali Model je skoraj v celoti izdelan iz de-prona. Za izdelavo potrebujemo depron debeline 3 mm, in sicer približno 0,5 m2, poleg tega še manjši kos deprona debeline 5 mm velikosti približno A5, za ojačitve 0,5 m dolg karbonski profil s prerezom 1 x 5 mm, 0,5 m dolg kos karbonske cevke za trup in kos balzove letvice 5 x 5 mm dolžine 150 mm. Za lepljenje uporabimo kontaktno lepilo UHU por, sekundno lepilo, ki ne topi penastih materialov, kakršna sta depron ali stiropor, ter aktivator za sekundno lepilo. Poleg tega potrebujemo še trši papir za šablone, lepilo v stiku, širok lepilni trak za zaščito delovne podlage in papirnat lepilni trak. Orodje in pripomočki Za uspešno delo potrebujemo modelarski nož ali skalpel, brusilni papir zrna-vosti 200, ravno delovno podlago, bucike in alkoholni flomaster. Predpriprava Kopijo načrta prilepimo na trši papir in izdelamo šablone. Delovno podlago zaščitimo pred iztekanjem lepila, najlažje s širšim lepilnim trakom. mm^m^m à Gradnja modela Krilo Gradnjo modela je najbolje začeti z največjim delom, tj. krilom. Če kakšen kos deprona med izdelavo poškodujemo, ga porabimo za izdelavo kakega drugega dela modela. Najprej na kos deprona debeline 3 mm z bucikami pritrdimo šablono, ob njej zarišemo obliko krila (slika 1) in jo izre-žemo (slika 2). S pomočjo 1,5 mm debele balzove letvice na sprednji strani krila z alkoholnim flomastrom označimo linijo na sprednjem robu depronske plošče (slika 3), do katere ploščo zbrusimo rahlo pod kotom (slika 4). Na enak način izrežemo in oblikujemo še manjši spodnji del profila krila (slika 5). Večjo zgornjo ploščo krila začasno z letvicami in bucikami pritrdimo na podlago (slika 6). S podlaganjem z drugo letvico ploščo ustrezno upognemo (slika 7) in na mestu upogiba prilepimo karbonsko paličico (slika 8). Nanjo z zadnje strani prilepimo trak deprona (slika 9). Sledi lepljenje spodnjega dela krila (slika 10). Sprednji rob tega dela krila rahlo zaoblimo, nato krilo prerežemo na pol in stični ploskvi na obeh polovicah pobru-simo pod kotom 7,5° (slika 11). Polovici nato spet zlepimo, da krilo dobi ustrezen V-lom (slika 12). Spoj okrepimo s karbonskim profilom s prerezom 1 x 3 mm (slika 13). Trup Ko izrežemo stranice trupa (slika 14) in vsa rebra (slika 15), s papirnatim lepilnim trakom začasno zlepimo vse sestavne dele trupa razen zgornje stranice, pri čemer moramo biti pozorni na orientacijo reber (slika 16). V konstrukcijo vstavimo 0,5 m dolgo okroglo karbonsko cevko (slika 17), nato vse dele trupa postopoma zlepimo v celoto (slika 18). Odrežemo presežke reber (slika 19), skozi izreze v trupu vstavimo krilo in ga prilepimo (slika 20). Nato izrežemo in pod kotom prilepimo še ušesi iz deprona debeline 5 mm, pri čemer si pomagamo s podporno deščico (slika 21). Za zaščito trupa pri pristajanju balzovo letvico s prerezom 5 x 5 mm in dolžino okoli 150 mm upogne-mo kot smučko in jo prilepimo na sredino spodnje stranice trupa na sprednjem delu (slika 22). Morebitne špranje med krilom in trupom zapolnimo z odpadnimi kosi deprona (slika 23). Nazadnje izrežemo še odprtino za vstavljanje baterije v trup in zanjo izdelamo pokrovček (slika 24). Višinski in smerni stabilizator Začnemo z višinskim stabilizatorjem iz deprona debeline 5 mm, v katerega na označenem mestu zarežemo utor in vanj vlepimo karbonsko paličico (slika 25). Iz-režemo še smerni stabilizator iz deprona debeline 3 mm in oboje natančno prilepimo na trup (slika 26). Pogon in krmiljenje Za pogon in krmiljenje uporabimo Grau-pnerjeva enoročni dvokanalni oddajnik mz-4 in pogonski sistem vector line. Test te kombinacije smo objavili v prejšnji številki revije TIM. Pred poletom tovarniško nameščen potisni propeler zamenjamo s priloženim vlečnim propelerjem. Vektorski pogon na model pritrdimo s koščki balze tako, da je propeler 10 mm oddaljen od sprednjega roba krila (slika 27). Žico za priključitev baterije nato speljemo v sprednji del trupa, kjer bo baterija nameščena. Za morebitno dodatno obtežitev tik pred prvim rebrom trupa izrežemo majhno odprtino, skozi katero v trup vstavimo ustrezno količino obtežila (plastelin ali svinec, ovit v vato). Spuščanje modela Prvi polet modela izvedemo na večji travnati površini v popolnem brezvetrju. Po poskusni brezmotorni reglaži smo pripravljeni na motorni let. V nasprotju z novinci bo letenje s tem modelov za izkušene modelarje sprva nekoliko neobičajno, saj s popolnim odvzemom plina izgubimo nadzor nad višino, z dodajanjem plina (ročica naprej) pa takoj opazimo, da se model začne vzpenjati. Med preizkusom letenja na Ljubljanskem barju smo v primeru, ko je bil model bolj oddaljen, zaznali tudi občasno izgubo signala. Zaradi tega odsvetujemo letenje na veliki višini ali v močnem vzgornjiku, če ne želimo izgubiti modela ali ga reševati z visokih dreves. Ob upoštevanju te manjše pomanjkljivosti pa bo ta modelček postal naš stalni spremljevalec, ki ga lahko hitro pospravimo v avtomobil. Ko se privadimo tega malce svojskega krmiljenja, ga bomo lahko brez težav natančno pilotirati tudi na manjših terenih. MODEL TURŠKE DVOJAMBORNICE GULET (1. del) A Iztok Sever aerjetno nas je veliko takih, ki nam poletne počitnice, preživete na morju, pustijo nostalgični spomin na prelepe barke, tako novejše kot tudi starodobne. Med slednjimi naj izpostavim predvsem trabakule, bracere in leute, s katerimi so naši dedje vozili različne tovore in z njimi oskrbovali prebivalstvo obalnih krajev in jadranskih otokov. Ko sem opazoval vsa ta čudovita plovila, so me še posebej prevzele čudovite starodobne turške jadrnice guleti, ki jih danes uporabljajo predvsem v navtičnemu turizmu za prevoz oseb. Zato sem se odločil, da pripravim niz prispevkov, v katerih bom predstavil gradnjo modela tega privlačnega dvojambornega starodobnika. Gulet je tradicionalno turško plovilo, ki so ga izdelovali že v obdobju Otomanskega cesarstva, tradicijo pa ohranjajo še danes. Po gradnji večjih dvo- ali večjambornih jadrnic slovita ladjedelnici v Bodrumu in Mar-marisu. Še zlasti Bodrum je po vsem svetu znan po gradnji tovrstnih plovil. Ker ima Turčija veliko borovih gozdov, so ta les že v preteklosti uporabljati za izdelavo plovil. Prvotno so gulete uporabljali tako ribiči, ki so z njimi svoj ulov vozili v prodajo v bolj oddaljen kraje, kot trgovci za razvoz blaga od luke do luke in tudi na večje razdalje. Gradnja guletov se je znova povečala v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je začelo naraščati število turistov v Turčiji in se je povečalo povpraševanje po turističnih prevozih. Od takrat naprej je gulet postal ikona turškega pomorskega turizma. Guleti so se začeli pojavljati po celem Sredozemlju, zapluli so v Egejsko morje, vse več jadrnic tega tipa pa videvamo tudi v Jadranskem morju. Uporabljajo se izključno v turistične namene, kot poslovne ali zasebne barke. Model, ki ga bomo izdelovali, bo pomanjšava 24-metrske dvojambornice, ki ima v svojem trupu šest spalnih kabin, na zgornji palubi pa velik salon s kuhinjo in prostorom za krmarja ter prostoren kokpit. Motorni prostor je dovolj velik, da bo na modelu vanj mogoče vgraditi električni pogonski sklop in opremo za radijsko vodenje. Model bo v merilu 1 : 20, kar pomeni, da bo dolg 1200 mm in širok 350 mm. Model bo tako kot prava jadrnica izdelan pretežno iz lesa. V ta namen bomo za začetek potrebovali 3 mm debelo topolovo vezano ploščo, nekaj smrekovih letvic s prerezom 5 x 3 mm dolžine 1300 mm in balzov furnir za prekrivanje trupa. Več o gradnji in ostalih materialih pa bomo spregovorili v prihodnjih številkah revije, kjer bomo v nekaj nadaljevanjih podrobno predstavili izdelavo celotnega modela. MAKETARSTVO ŠTUKA S PARTIZANSKO ZVEZDO ^ Marko Malec ed drugo svetovno vojno je okupirani Balkan postal območje močnega in učinkovitega partizanskega odpora proti nemškim in italijanskim enotam ter njihovim pomagačem. V odgovor na partizanski način bojevanja so Nemci uporabili bombnike strmoglavce tipa junkers Ju-87 štuka. Zato so Nemci svoje letalske enote na jugoslovanskem ozemlju dopolnjevali z letali tega tipa, ki so jih umaknili z drugih bojišč. Ko so se nad Jugoslavijo začela pojavljati zavezniška letala, pa je uporaba štuk postala omejena. Uporabljali so jih predvsem za kurirsko službo, vleko desantnih jadralnih letal in za izvidništvo. Štuka v partizanskem letalstvu Dopoldne, 12. februarja 1945, je na partizanskem letališču Sanski most pomotoma pristalo letalo Ju-87 B-2. Pilot in strelec opazovalec sta vzletela z letališča Butmir pri Zagrebu in se med letom izgubila. Ko sta zagledala letališče, sta mislila, da gre za letališče Zalužani pri Banji Luki. Pripadniki letališča so letalo takoj zasegli, pilot in strelec opazovalec pa sta postala vojna ujetnika. Pilot je bil iz sestava NSGr. 10 (Nachtschlachtgruppe 10), strelec opazovalec pa iz Nahaufklarungsstaffel Kroatien. Letalo so odvlekli v zaklonišče in ga prekrili s padalskimi kupolami. Tako je bil v zasneženi okolici praktično neopazno. Nemci so štuko naslednji dan pospešeno iskali iz zraka tudi v okolici Sanskega mosta, vendar je niso našli, ker so jo partizani dobro zamaskirali. Ti so že v naslednjih dneh prek nemških oznak narisali partizanske, nato pa z njo opravili nekaj preizkusnih letov in jo začeli uporabljati za bojne naloge. Posadka partizanske štuke je napadla nemške enote na območju Zenice in Busovače. Pri napadu na železniško postajo v Busovači je protiletalska obramba štuko zadela v zadnji del kabine. Zaradi zadetka je odpadel zadnji del kabine strelca opazovalca, odtrgalo pa je tudi stojalo mitraljeza. Posadka je ostala nepoškodovana, partizanska štu-ka pa je bila od takrat naprej brez zadnjega pokrova in mitraljeza. Od 12. februarja do 31. marca so s štuko, ki je bila takrat v sestavu Avtonomne letalske enote štaba V. korpusa, opravili nekaj več kot 20 bojnih letov. V večini letov so jo pilotirali Stje-pan Starjački, Sulejman Selimbegovič in Hamdija Hodžič, strelca opazovalca pa sta bila Pavao Kukalj in Daut Šečerbegovič. Po razpustitvi omenjene enote so štuko Junkers Ju-87 B2 štuka s partizanskimi kokardami. Od prvotne oznake 5B+ER je ostala le oznaka ER. Fotografija je bila posneta na letališču Zemunik pri Zadru. (Arhiv Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana) Partizanska štuka v Zemuniku pri Zadru. Stekleni del strelčeve kabine manjka, kakor tudi strojnica. (Arhiv Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana) pripojili Eskadrilji poveljstva aerodroma Mostar oziroma Mostarski eskadrilji, ki je bila ustanovljena na začetku aprila 1945. Štuka v sestavu Eskadrilje poveljstva aerodroma Mostar Posadke in letala Mostarske eskadrilje so sodelovale v operacijah proti četnikom v goratih predelih osrednje Bosne. Prvo nalogo je posadka s štuko opravila 6. maja. Čez dva dni, 8. maja, so napadli četnike, ko so ti poskušali prebiti linijo med Sarajevom in Mostarjem ter se prebiti na Bje-lašnico. Pozno popoldne se je eskadrilja premaknila iz Mostarja na letališče Raj-lovac pri Sarajevu, s štuko pa je iz okolice Zadra na Rajlovac istega dne preletel pilot Dragutin Žauhar. Partizanska štuka je do 15. maja intenzivno delovala v bojih proti ostankom četniških skupin, predvsem v okolici Kalinovika. Od 16. do 25. maja je eskadrilja in z njo tudi štuka sodelovala pri čiščenju sovražnikovih enot okoli izliva reke Bosne v Savo. Še posebej uspešno je bilo delovanje štuke, ko jo je pilotiral Vlado Špoljar. Njen učinek in delovanje ostalih letal Mostarske eskadrilje je v veliki meri doprineslo, da so enote JA obvladale to območje. V obdobju od 9. do 25. maja so s štuko opravili 34 bojnih letov, ki so skupaj trajali 33 ur in 15 minut. Po zaključku bojnih operacij je štuka z ostalimi letali priletela nazaj na mostarsko letališče. Štuka po vojni Ker je partizanska štuka imela vgrajeno kljuko za vleko jadralnih letal, so z njo s terena v zbirni center prepeljali eno od desantnih jadralnih letal. Konec julija je namreč pilot Vlado Špoljar preletel iz Mo-starja na letališče Cerklje ob Krki in letalo predal inženirju Borisu Cijanu. Čeprav Cijan nikoli ni letel s tem tipom letala, naj bi kot izkušen pilot s štuko v Pančevo prepeljal desantno jadralno letalo DFS 230. Po inštrukcijah letalskega mehanika, dopoldanskem proučevanju kabine med kratko vožnjo po tleh in nekaj krogih okoli letališča je Cijan s štuko in pripetim DFS 230 odletel najprej proti Zemunu in nato še proti Pančevu, kjer je kljub kratki vzletno-pristajalni stezi uspešno pristal. LOV pOZABLjeNlM zakladom Pa jo imamo! Knjigo z nalogami iz logike za naše najmlajše. Logika je v Sloveniji eno od bolj priljubljenih področij, če gledamo udeležbo na tekmovanjih, čeprav v izobraževalnem procesu nima svojega predmeta. Junaki, ki se v zgodbi podajo na lov za zakladom, bodo otroke popeljali skozi labirint različnih tipov nalog. Reševanje nalog je lahko dobra zabava za otroke in starše ter hkrati trening logičnega razmišljanja. To je dobrodošlo v vseh letih šolanja in tudi kasneje v poklicni karieri. Obilo zabave pri reševanju! Cena: 14,95 EUR Naročila sprejemamo na: info@zotks.si (01)25 13 743 Zveza za tehnično kulturo Slovenije Zaloška 65, p. p. 2803 1000 Ljubljana ZVEZA ZA TEHNIČNO KULTURO SLOVENIJE Štuka s partizanskimi kokardami v Zemuniku pri Zad.ru. Pod krili so obešene bombe, kar potrjuje, da je bila fotografija posneta še pred koncem vojne. (Vir: Marko Malec) Partizanska oficirja si ogledujeta štuko na letališču Zemunik pri Zadru. Z njo je kmalu po nastanku fotografije na letališče Rajlovac pri Sarajevu odletel Dragutin Žauhar (Arhiv Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana) Partizanska štuka na letališču Zemunik pri Zadru. Pod krili sta vidna dva nosilca za bombe. Letalo so uporabljali za zadnje napade na umikajoče se sovražnikove enote v Bosni. (Arhiv Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana) Štuka v povojnem jugoslovanskem vojaškem letalstvu Štuka z originalno tovarniško številko 0406 je v registru povojnega vojaškega letalstva Jugoslavije dobila registrsko oznako 9801. Poslali so jo v VTC (Vazduhoplovni tehnički centar) od tam v OAR (Oblasna aeroplanska radionica) in nato predali VVU (Vazduhoplovno vojno učilište). Štuko so razdolžili leta 1946 z navodilom - Za muzej! Vendar so jo kljub temu izročili Strojni fakulteti v Beogradu, kjer so jo konec petdesetih let prejšnjega stoletja zaradi pomanjkanja prostora razkosali. Leta 1982 je Muzej vojaškega letalstva končno prevzel večino razkosanih delov štuke in jih prenesel v novo stavbo letalskega muzeja na Surčinu. Zdaj je na ogled le restavriran rep nekdanje partizanske štuke, pa še ta z nepravilnimi oznakami. Barvanje in označevanje Partizanska štuka je bila v času službovanja pri partizanih in nato v povojnem jugoslovanskem vojaškem letalstvu kljub kratkemu obdobju označena s precej različnimi oznakami, kar je prav posebna zanimivost. Na podlagi dostopnih fotografij je imela kar štiri različne oznake, če ne upoštevamo originalne, ko je bila še v sestavu NSGr. 10. Za naslednjo številko revije TIM bomo pripravili barvne profile tega letala, ki bodo sestavni del članka s predstavitvijo plastičnih maket letala junkers Ju-87 B-2. Viri • Šime Oštric: Partizanska štuka; Aero- magazin 39 • Zoran Radojevic: Elaborat o značaju sačuvanih delova aviona Junkers Ju-87B-2 Štuka u MRV-u, Muzej ratnog va-zduhoplovstva, Beograd 2003 • Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana • Arhiv Marko Malec Tehnično osebje Letalske vojaške šole pred štuko na letališču Pančevo pozno poleti 1945 (Arhiv Šimeta Oštrica) Štuka na letališču Pančevo, posneta jeseni 1945. Letalo ima spet zastekljeni zadnji del kabine in nameščeno strojnico. Prav tako ima nove, povojne oznake JVL. (Arhiv Šimeta Oštrica) Štuka s povojnimi oznakami v Pančevu. Nato so jo predali v VVU (Vazduhoplovno vojno učilište), leta 1946 pa so jo izpisali iz registra in koncem petdesetih let zaradi pomanjkanja prostora razre-zali. (Arhiv Šimeta Oštrica) AMERIŠKA SONDAŽNA RAKETA TERRAPIN ^ Jože Čuden Risbe: Denis Čulinovic Oružba Republic Aviation je sredi 50. let prejšnjega stoletja za potrebe Univerze Maryland razvila preprosto in cenovno dostopno sondažno raketo terrapin, s katero naj bi univerza svojim podiplomskim študentom omogočila raziskave zgornjih slojev ozračja. Aktivnosti, ki jih je finančno podprla Nacionalna agencija za varnost, so narekovale uporabo rakete, ki bi bila sposobna ponesti 2,7 kg težak koristni tovor na višino 120 km. Za prvo stopnjo so uporabili motor vrste deacon, ki so ga v laboratoriju Allegheny Balistics prilagodili tako, da je gorivo v motorju zgorevalo s polovično hitrostjo. Druga stopnja je bila modificirana različica uveljavljenega Thiokolovega motorja T-55. Stopnji z motorjema na trdno gorivo so nadgradili s tovornim odsekom z instrumenti, vključno s tistimi za telemetrijo (prenos podatkov), ki so ga izdelali na oddelku za fiziko Univerze Maryland in je bil nameščen pod izredno dolgim zaščitnim nosnim konusom. Na oddelku za vodene projektile družbe Republic Aviation so vse komponente sestavili ter dodali stabilizatorje na obeh stopnjah in konični aerodinamični okrov na vrhu rakete. Stabilizatorji druge stopnje so bili konstrukcijska posebnost, saj so bili izdelani iz zelo tanke, zgolj 3 mm debele jeklene plošče in so bili zaradi majhnega upora nujni za načrtovano visoko zmogljivost rakete. Taka oblika stabilizatorjev pa ni bila skladna s konstrukcijskimi pravili agencije NACA, saj naj bi tanki stabilizatorji pri tako veliki hitrosti zanesljivo zavibrirali (padli v flutter) in celo odpadli. Predvidene stabilizatorje so kljub nasprotovanju nekaterih inženirjev obdržali v konstrukcijski shemi. Stopnji sta bili sestavljeni tako, da so bili stabilizatorji med seboj zamaknjeni za 45° in privarjeni neposredno na ohišji motorjev, kar je omogočala njuna izpopolnjena konstrukcija. S tem so kar nekaj prihranili pri teži rakete. Prvi dve raketi sta 21. septembra 1956 poleteli z izstrelišča na otoku Wallops. Ekipa agencije NACA je raketi s preprostih kratkih lanserjev izstrelila pod kotom 75°. Med poletom so naprave na raketi prek instrumentov za telemetrijo spremljevalni postaji na Zemlji posredovale podatke o intenzivnosti kozmičnega sevanja in letu rakete (meritve dveh temperatur, pospešek in sukanje rakete okoli vzdolžne osi). Prvi polet ni bil uspešen, saj se motor druge stopnje ni aktiviral, raketa pa je dosegla višino zgolj 16 km. Dvostopenjska sondažna raketa terrapin (H121-2681-I) na lansirni napravi na vzletišču Wallops Island v Virginiji (Foto: NACA, Foster) Ekipa inženirjev Univerze Maryland in osebja izstrelišča Wallops pred izstrelitvijo prve iz niza šestih raket vrste terrapin 21. septembra 1956 Sestavljanje stopenj tik pred izstrelitvijo Stabilizatorji druge stopnje iz tanke jeklene plošče so se kljub dvomom nekaterih strokovnjakov izkazali za modro odločitev. Pri prvi testni izstrelitvi 890 -►! rakete terrapin so bili stabilizatorji 1. in 2. stopnje med seboj poravnani. TERRAPIN Telo 1. stopnje - belo Stabilizatorji 1. stopnje - 2 črna, 2 bela (postavljena nasprotno) Napis TERRAPIN - črn (samo na eni (Font: Swiss condensed, italic bold) Shema barvanja BELA RUMENA ČRNA SREBRNA Drugi polet je v celoti uspel, raketa pa je po 43 km izginila iz radarskega dosega in po izračunih dosegla predvideno višino leta 120 km. Tudi stabilizatorji druge stopnje so ostali na svojem mestu in se v zadovoljstvo ekipe na izstrelišču dobro izkazali. Naslednje leto so izstrelili še štiri rakete tega tipa, vse brezhibno. Kljub preprostemu delovanju se je terrapin izkazal kot učinkovito sredstvo za raziskovalne namene, obetaven program pa so po vsega šestih izstrelitvah zaključili novembra 1957. Konstruktor rakete, inženir Morris Roth, ob Predstavitev rakete terrapin, ki je bila skupni projekt Univerze Maryland in podjetja Repu- zadnji šesti različici rakete terrapin blic Aviation. Stabilizatorji 2. stopnje - 2 črna, 2 rumena (postavljena nasprotno) — Motor 2. stopnje T-55 - rumen strani) 3 srebrni pasovi Konična glava in vezni člen s T-55 - črn TERRAPIN - TEHNIČNE LASTNOSTI: 1. stopnja štartna masa 70 kg masa goriva 45 kg premer 159 mm (6,25 in.) dolžina 2.788 mm (109,77 in.) 2. stopnja štartna masa 31 kg masa goriva 15,5 kg masa koristnega tovora 2,7 kg premer 151 mm (5,93 in.) dolžina 1.716 mm (67,56 in.) dolžina rakete 4.504 mm (177,33 in.) Prva testna raketa je imela stabilizatorje obeh stopenj med seboj poravnane. MODEL STARODOBNEGA VLEČNEGA VOZILA ^ Matej Pavlič Foto: Manca Pavlič ri iskanju kakega preprostega načrta, ki bi bil primeren za modelarje začetnike, smo se (znova) zatekli k že večkrat preizkušeni rešitvi. Modeli vozil, še zlasti pa starodobnikov iz vezane plošče, so med ljubitelji mode-larstva namreč tako zaželeni in iskani, da tu skorajda ni mogoče zgrešiti. Tako je izdelek na sliki 1, ki je nastal po vzoru pravega vlečnega vozila, kakršne so uporabljali pred sto leti (slika 2), že četrti po vrsti in z njim bo vaš avtomobilski park starodobnikov (slika 3) - če ste doslej izdelali model starodobnega avtobusa (Tim 2004, št. 5, str. 30) ter dostavnega (Tim 2006, št. 5, str. 34) in gasilnega vozila (Tim 2017, št. 1, str. 18) - spet nekoliko bogatejši. Gradivo Večina sestavnih delov modela je iz 5 mm debele bukove vezane plošče, le za šablono za izdelavo koles boste potrebovali tudi majhen kos 3-mm vezane ploš- če. Blatniki so iz 15-mm debele smrekove deščice, pokrov motorja je debel 10 mm, kolesa pa so izdelana iz kupljenih struženih obročkov za obešanje zaves, bukovih (struženih) zobotrebcev debeline 2 mm (za napere) in koščka bukove paličice s premerom 10 mm (za pesta); enak premer imata tudi žarometa in pokrov hladilnika. Osi koles in še nekaj manjših sestavnih delov boste nažagali iz 3 mm debele okrogle bukove paličice. Za lepljenje lahko uporabite katero koli belo lepilo za les, za barvanje pa po možnosti izberite brezbarvni zaščitni premaz in akrilne barve, ki se hitro sušijo, nimajo neprijetnega vonja, čopič in prste pa na koncu lahko operete z vodo. Orodje Potrebujete škarje, čim širši ličarski trak, običajno lepilo za papir, svinčnik, oster modelarski nož, modelarski lok s podložno mizico oziroma električno rezljačo, električno vbodno žago z ozkim listom in s čim bolj finimi zobci, modelarski vrtal-nik z navpičnim stojalom in vpenjalnim držalom, svedre za les 0 1, 2, 3, 4 (ali 3,2 oz. 3,5) in 10 mm, komplet iglastih pilic, fino ploščato pilo, grob in fin brusilni papir, nekaj modelarskih ali manjših mizarskih spon in čopič. Izdelava Najprej natančno preglejte načrt, sestavno risbo, kosovnico in fotografije, ki prikazujejo posamezne stopnje gradnje modela. Ker je načrt narisan v merilu 1 : 1, ga samo dvakrat prefotokopirajte in razrežite na ločene obrise sestavnih delov. Te nato s pisarniškim lepilom drugega ^ 1S I-1 7 6 8 19 20 3 10 9 KOSOVNICA St. Element Gradivo Mere (mm) Kosov 1 podvozje - sprednji del vezana plošča 5 1 2 podvozje - zadnji del vezana plošča 5 1 3 stranica vezana plošča 5 2 4 rešetka motorja vezana plošča 5 1 5 maska motorja vezana plošča 5 1 6 stranica motorja vezana plošča 5 2 7 pokrov motorja smrekov les 10 1 8 sprednja stena kabine vezana plošča 5 1 9 zadnja stena kabine vezana plošča 5 1 10 streha kabine vezana plošča 5 1 11 os navijala za vrv bukov les 0 10 ^ 30 1 12 držalo navijala za vrv vezana plošča 5 2 13 dvižna roka vezana plošča 5 2 14 os na vrhu dvižne roke bukov les 0 3 ^ 14 1 15 kavelj vezana plošča 5 1 16 pokrovček hladilnika motorja bukov les 0 10 ^ 3 1 17 žaromet bukov les 0 10^ 13 2 18 držalo žarometa bukov les 0 3 ^ 12 2 19 os volana bukov les 0 3 ^ 20 1 20 volan vezana plošča 5 1 21 stopnica vezana plošča 5 2 22 nosilec sedeža vezana plošča 5 1 23 sedež vezana plošča 5 1 24 sprednji blatnik smrekov les 15 2 25 zadnji blatnik smrekov les 15 2 26 obroč kolesa bukov les 0 56 ^ 9 5 27 pesto kolesa bukov les 0 10 ^ 14 4 28 pesto rezervnega kolesa bukov les 0 10 ^ 11 1 29 držalo rezervnega kolesa bukov les 0 3 ^ 10 1 30 napera kolesa bukov les 0 2 ^ 25 40 31 os koles bukov les 0 3 ^ 92 2 A šablona za kolo -spodnji del vezana plošča 5 1 B šablona za kolo -zgornji del vezana plošča 3 1 poleg drugega nalepite na ravno in gladko obrušeno vezano ploščo, ki ste jo prelepili z ličarskim trakom (slika 4). S tem se boste izognili zamudnemu in nenatančnemu prerisovanju s pomočjo kopirnega papirja. Število potrebnih kosov najdete v kosovnici. Da bi lahko izrezljali vse notranje zaključene površine (utori, vzporedne reže maske motorja, odprtine oken in vrat ...), morate v vsako z modelarskim vrtalnikom in s svedrom za les 0 1 mm najprej izvrtati luknjico. Skoznjo nato s spodnje strani potisnite v modelarski lok vpeto žagico in jo zategnite z vijakom na vrhu loka. Pri rezljanju bodite čim bolj natančni, da pozneje ne bo preveč popravljanja. Po končanem delu z izžaganih sestavnih delov odstranite ostanke papirja, nato pa jih obrusite po robovih in poskusno sestavite, da se prepričate, ali se med seboj natančno ujemajo. Sestavljanje zaradi razmeroma majhnega števila kosov nikakor ni zahtevno. Najprej zlepite rešetko (4) in masko motorja (5), ki sestavljata nos vozila. Ne pozabite izvrtati luknjic za montažo žarometov (17), ki ju naredite iz bukove palice s premerom 10 mm, držali (18) zanju pa iz bukove paličice s premerom 3 mm (slika 5). Osušen zle-pek nalepite na sprednji del podvozja (1) ter dodajte najprej zadnjo steno kabine (9) in eno stranico (3), kot kaže slika 6, nato pa še zadnji del podvozja (2) in drugo stranico (3). Da se elementi med sušenjem lepila ne bi premikali, na vrh kabine začasno nataknite streho (10); (slika 7). S fino ploščato pilo in z brusilnim papirjem poravnajte vse štrleče stike utorov in vogale. Ko dodate še stopnici (21), je pred vami groba oblika izdelka. Sledi izdelava drobnih dodatkov (slika 8). Sedež sestavljata dela 22 in 23, ki ju zlepite pod pravim kotom in jima zaoblite robove. Navijalo naredite iz dveh držal (12) in osi (11), oba dela dvižne roke (13) in os (14) na njunem vrhu pa boste zlepili šele po barvanju. Tudi na košček vrvice ali žice privezani kavelj (15) boste namestili šele takrat. Os volana (19) odžagate od bukove paličice s premerom 3 mm in jo zalepite v luknjo v volanu (20). Kot je v stranskem risu prikazano na načrtu, je treba stranicama motorja (6) nekoliko poševno posneti krajša robova, nato pa ju prilepite pravokotno na pokrov motorja (7) iz 10 mm debele smrekovine, ki mu na zgornji strani z rašpo in brusilnim papirjem enakomerno zaoblite daljša robova. Tako obdelani zlepek se mora tesno prilegati prostoru med masko motorja (5) in sprednjo steno kabine (8). Ker je 15 mm debelo poskobljano smrekovo deščico, iz katere so blatniki koles (24 in 25), z modelarsko rezljačo nekoliko težje žagati, si pomagajte z električno vbodno žago, v katero vpnite ozek list s čim finej- šimi zobci. Z rašpo enakomerno zaoblite zunanje robove blatnikov in jih zgladite z brusilnim papirjem (slika 9), nato pa natančno prilepite na njihovo mesto. Iz 10 mm debele bukove palice naredite še pokrovček hladilnika motorja (16). Ker lepo izdelana kolesa zelo vplivajo na videz izdelka, se kljub njihovi na prvi pogled morda nekoliko zapleteni izdelavi splača potruditi. Da bi si čim bolj olajšali delo, za obroče koles uporabite kar kupljene lesene stružene prstane z zunanjim premerom 55 mm, ki se uporabljajo za obešanje zaves na lesene karnise. Za napere so najprimernejši okrogli bukovi (struženi) zobotrebci s premerom 2 mm, pesta pa naredite iz okrogle bukove palice s premerom 10 mm. Vse luknje morajo biti zares natančno izvrtane, zato je priporočljivo električni vrtalnik vpeti v navpično stojalo, ki to omogoča. Naslednji pripomoček, ki zelo olajšuje sestavljanje koles, je šablona, ki je v merilu 1 : 1 prikazana na strani 21. Na kvadratni kos 5 mm debele vezane plošče (A) narišite diagonali in simetrali, nato pa točno na njihovo presečišče nalepite še okrogli kos B s premerom 38 mm in z 10-mm luknjo na sredini. Debel mora biti 3 mm, kajti le tako bodo paličice med pestom in 9 mm širokim obodom kolesa točno na sredini. Obroč kolesa (26) položite na šablono in na njegovem obodu s svinčnikom narišite osem črtic, ki označujejo mesta vrtanja z 2-mm svedrom. Med vrtanjem mora obroček stati popolnoma navpično (slika 10). Nato v luknjo na sredini šablone potisnite daljši kos bukove palice in tudi na njem narišite 8 oznak. Palico 4 mm pod vrhom štirikrat previdno prevrtajte, s čimer ste dobili pesto kolesa (27), nato pa jo odžagajte na dolžino 13 mm. (Ne prezrite podatka, da je držalo rezervnega kolesa (29) dolgo samo 10 mm.) Luknje za osi (31) boste izvrtali pozneje, ko bodo vsa kolesa obdelana do konca. Ko ste izdelali glavne dele koles, pride na vrsto njihovo sestavljanje. Če so zobotrebci, ki ponazarjajo napere (30), predebeli, zaradi česar ne gredo v izvrtane luknje, jih nekoliko stanjšajte z brusilnim papir- jem. Na eni strani jim odščipnite konico in jih nato drugega za drugim potisnite skozi luknjo v prstanu do pesta (slika 12). Stik utrdite z lepilom. Ko se posuši, previdno odžagajte odvečne dele zobotrebcev in vse skupaj gladko obrusite (slika 13). Na koncu v sredino pesta izvrtajte še 4-mm luknjo za os koles (31). Opisani postopek je treba ponoviti vsega skupaj petkrat, saj ima naš model na zadnji steni kabine tudi rezervno kolo (slika 15). Na njegovo mesto ga boste (po končanem barvanju) nalepili s pomočjo držala (29). Gladko obrušen izdelek lahko samo po-lakirate, vendar bo pobarvan precej lepši. Po sliki izvirnega vozila (slika 2), najdeni na internetu, sta kabina in sprednji del vozila temno zelena, maska motorja in kavelj srebrna (slika 14), sedež, volan in podvozje črni, ploščad na zadnjem delu je v naravni barvi lesa, dvižna roka in navijalo pa sta rdeče barve (slika 15). Najprej pobarvajte notranjost kabine, nato vanjo nalepite volan in sedež, na koncu pa na kabino nataknite streho (10) ter jo pobarvajte do konca. Modelu po želji lahko dodate še kakšne okraske ali napise. Pri barvanju koles si pomagajte z debelejšim vodoobstojnim črnim flomastrom (slika 16). Na izdelek jih skupaj z osema (31) pritrdite čisto na koncu (slika 17). Pri gradnji vam želimo čim več užitkov in uspeha, ob pogledu na izdelani model pa obilo zadovoljstva in ponosa. Vlečna vozila skozi čas V prejšnji številki Tima smo pisali o ladijskih vlačilcih, v letniku 2013/2014 smo objavili več načrtov za izdelavo modelov različnih izvedb tovornih vlačilcev, tokrat pa je na vrsti kratka predstavitev vlečnih vozil. Čeprav drži, da je vlečno vozilo vsako vozilo, ki nekaj vleče, npr. tudi navadno tovorno ali turistično prikolico, imamo v tem primeru v mislih izključno takšne izvedbe, ki so namenjene prevozu okvarjenih, poškodovanih ali kako drugače prizadetih vozil, pa prevoznih sredstev, ki zaradi kakega drugega razloga ne smejo na cesto (niso registrirana ali atestirana, so zaplenjena, nimajo ustrezne opreme), muzejskih ali sejemskih eksponatov, salonskih avtomobilov ipd. Sem lahko prištejemo tudi (narobe parkirana) vozila, ki onemogočajo normalno odvijanje prometa oziroma posredovanje policije, reševalcev, gasilcev ipd., zato jih je treba odstraniti. Potreba po vlečnih vozilih se je pojavila že takoj ob pojavu prvih avtomobilov, saj ti nikakor niso bili imuni na različne okvare, poškodbe in nesreče (slika A). Do slednjih je prihajalo predvsem zaradi slabih poti, saj cest v današnjem pomenu besede ob koncu 19. stoletja sploh še niso poznali, neupoštevanja že tako ali tako skromne prometne signalizacije in neurejenega prometnega sistema na podeželju in v mestih nasploh, neizku- šenosti ponosnih lastnikov (in lastnic) hrumečih štirikolesnikov, ne tako redko pa tudi zaradi zavisti prevoznikov s konjskimi vpregami, ki so v strahu za izgubo svojega posla v avtomobilih videli velike tekmece, zato so jim zlasti v zgodnjih letih avtomobilizma kolikor je bilo mogoče nagajali in oteževali vožnjo. Prvo »pravo« vlečno vozilo, ki ga je leta 1916 na podvozju tri leta starega kadilaka izdelal (in pozneje tudi patentiral; slika B) ameriški avtomehanik Ernest Holmes, je bilo seveda podobno takratnim osebnim vozilom, le da je imelo na zadnjem delu podvozja nekakšno ploščad. Na njej je bilo nameščeno preprosto ogrodje z dvižno roko, vitlom, vrvjo in zobniškim mehanizmom, s pomočjo katerega je nekaj krepkih možakarjev poškodovano vozilo lahko toliko dvignilo, da ga je bilo mogoče privleči do ZVEZA ZA TEHNIČNO KULTURO SLOVENIJE Knjižica Brodomodelarstvo z zbirko načrtov ladijskih modelov avtorja Arpada Šalamona, enega od pionirjev ladijskega modelarstva v Sloveniji, je izšla leta 1987 v založbi Zveze za tehnično kulturo Slovenije. Knjižica je po daljšem času spet na voljo in jo lahko naročite na naslovu uredništva revije TIM. Revija TIM ZOTKS - Zveza za tehnično kulturo Slovenije, Zaloška c. 65, 1000 Ljubljana, tel.: 01/25 13 743, faks: 01/25 22 487, e-pošta: revija.tim@zotks.si www.tim.zotks.si servisne delavnice. Tudi legendarni Fordov Model T je sredi 30. let 20. stoletja dočakal predelavo v vlečno vozilo (slika C), ki je s seboj prevažalo precej orodja za hitra popravila na terenu (slika Č). Nadaljnji razvoj vlečnih vozil je prinesel vrsto izboljšav (slika D), pojavljati pa so se začele tudi druge zasnove in oblike, ki so bile bolje prilagojene posebnim zahtevam in potrebam, ki jih je prednje postavljal vedno boj zgoščen promet v mestnih okoljih (slika E). Dandanes tam prednjačijo posebni tovornjaki, katerih vozniki okvarjeno vozilo prek daljinsko vodenega sistema v nekaj minutah povlečejo na nagibno ploščad (slika F) in ustrezno pritrdijo. Med avtomobilisti precej bolj osovražena različica pa so tovornjaki, ki se jih je zaradi premične dvižne roke in štirih jeklenic prijelo ime »pajki« (slika G). Z njimi je mogoče brez večjih težav odstraniti tudi tesno v vrsti oziroma drug poleg drugega ali na še tako težko dostopnem mestu (napačno) parkirana vozila. Kdor je zaradi posredovanja mestnega prometnega redarstva, ki je običajno opremljeno s tovrstnimi pomagali, že kdaj bil deležen takšne storitve, ve, da nikakor ni poceni ... »Smešno, kako so psi včasih podobni svojim lastnikom ...« VOLAN ZA MODEL ČOLNA ALI JADRNICE ^ Gabrijel Pflaum ri radijsko vodenih modelih jadrnic in čolnov najprej pritegne pozornost lepo izdelana paluba. Eden od dodatkov, ki veliko pripomore k privlačnemu videzu modela, je prav gotovo volan, še posebej, če se ob krmiljenju premika. Volan sicer nima druge praktične funkcije, zato je precej preprost za izdelavo. ga ob vlečenju posledično vrti v eno ali drugo smer (slika 1). Za izdelavo tega sklopa potrebujemo 3 mm debel kos vezane plošče, dovolj velik za izrez obeh delov podstavka (risba 1), aluminijasto cev z zunanjim premerom 3 mm in dolžine vsaj 120 mm, vijak pre- flomastrom na vsak kos zarišemo po dve črtici, da vsakega razdelimo na tri dele dolžine 20 mm. Kosa na eni od črtic ukrivimo pod kotom 90°. Pri tem pazimo, da se cev preveč ne stisne in jo krivimo postopoma na več različnih mestih (slika 3). In še nasvet: cevko boste lažje in lepše ukrivili, Ukrivljeni aluminijasti cevki Celoten sistem je sestavljen iz dveh delov, volana in podstavka, ki skrbi za vrtenje. Ta je univerzalen in se prilega vsem vrstam palub, volan pa izdelamo tak, da je skladen s stilom palube. Predstavljeni volan je primeren za sodobnejše modele čolnov ali jadrnic. Podstavek Podstavek, ki stoji na palubi, ima v pod-palubje speljani dve ukrivljeni kovinski cevki. Skoznju teče vrvica, ki je pod palubo pritrjena na servomehanizem, ki upravlja krmilo. Vrvica je ovita okoli osi volana in Lepljenje cevk in nosilca volana mera 4 mm in dolžine približno 15 mm ter močnejšo vrvico. Obliko nosilca volana (risba 1) dvakrat prerišemo ali fotokopiramo. Kos vezane plošče z ene strani prelepimo s papirnatim ličarskim lepilnim trakom, na katerega nato prilepimo obe šabloni (slika 2). Kosa izrežemo in obrusimo do črte, v sredino pa izvrtamo luknjo premera 4 mm. Skozi luknji vstavimo vijak in preverimo, ali se kosa popolna ujemata, sicer ju po potrebi še pobrusimo. Papirnati šabloni odlepimo in nosilca pobarvamo s poljubno barvo. Aluminijasto cevko razrežemo na dva kosa dolžine 60 mm in s pilo obrusimo konce, da so robovi gladki. Z alkoholnim Lepljenje cevk in nosilca volana če jo boste pred tem napolnili z drobno mivko. V palubo na mestu, kjer želimo namestiti volan, izvrtamo luknji premera 3 mm, med seboj oddaljeni 10 mm, tako da sta pravokotni na vzdolžno linijo plovila. Vanju od spodaj vstavimo cevki. Ukrivljena dela sta pod palubo, ven pa naj segata 20 mm dolga ravna dela. Ukrivljena dela morata biti obrnjena proti servomehani-zmu, na katerega bomo privezali vrvico. V eno od cevk vstavimo vrvico, jo po-vlečemo skozi ter privežemo na eno stran ročice servomehanizma. To vrvico bomo pozneje ovili okoli osi volana, jo vstavili v drugo cevko in privezali na drugi konec Okrepljeni izvrtini za ležišče vijaka Razrezani in pobrušeni deli volana Priprava na spajkanje Nanašanje spajke na konec prečke Vsi deli volana so prispajkani. ročice servomehanizma. Lesena dela, ki nosita volan, prilepimo na palubo ob obe cevki (slika 1), na vsako stran enega, skozi luknji ogrodja pa vstavimo vijak, ki bo os volana. Vrvico dvakrat ovijemo okoli osi in jo vstavimo v drugo cevko. Med lesena dela in cevki nanesemo sloj gostejšega dvokomponentnega lepila, s katerim prilepimo cevki in ogrodje na palubo ter hkrati zatesnimo vse špranje (sliki 4 in 5). Počakamo, da se lepilo strdi, medtem pa durgi konec vrvice privežemo na ročico servomehanizma tako, da je čim bolj napeta. Mednju lahko dodamo vzmet, ki bo vrvico ohranjala napeto. Ko premikamo servomehanizem, bi se moral vijak vrteti. Če se vijak v ležišču zaradi precej mehkega lesa premika preveč ohlapno in je volan morda celo nekoliko povešen, moramo izvrtini okrepiti. V ta namen iz pločevine izrežemo dve okrogli ali kvadratni ploščici velikosti približno 10 x 10 mm in vanju izvrtamo luknjo enakega premera, kot je vijak. Ploščici prilepimo na zunanjih straneh nosilca (slika 6). Volan Za srednji del volana uporabimo matico M4, ki jo privijemo na nosilni vijak v podstavku. Potrebujemo še kovinski obroč z zunanjim premerom 50 mm, ki ga lahko kupimo ali ukrivimo iz medeninaste palice 4 mm in tri prečke iz enakega materiala dolžine približno 100 mm. Medeninaste profile uporabimo, ker jih je mogoče spaj-kati. Ker je matica šestrobna, jo z obročem povežemo s tremi prečkami. Medeninasto palico razrežemo na tri kose dolžine 17 mm. Vsako prečko z okroglo pilo na eni strani pobrusimo, da se lepo prilega notranji strani obroča. Drugo stran, ki bo v stiku z matico, pobrusimo ravno (slika 7). Vsi trije kosi morajo biti povsem enako dolgi, da bo matica točno v središču obroča. Za lažjo izdelavo obroč in matico začasno pritrdimo na leseno ploščo (slika 8). Matico in vse medeninaste dele na stikih premažemo s pasto za spajkanje in nane-semo nekaj spajke (slika 9). Če je nanos predebel in prečk ne moramo vstaviti na predvideno mesto, jih malce pobrusi-mo. Volan sestavimo v predvideno obliko in segrejemo stike, da se cin stali. Po potrebi ga še dodamo na stična mesta (slika 10). Volan na mestih spajkanja pobrusimo, da nanosi spajke niso opazni. Volan pobarvamo s poljubno barvo. V mojem primeru sem uporabil galvansko kopel in celoten volan pocinkal (slika 11). Na koncu volan privijemo na nosilni vijak in ga preizkusimo. Če se volan ne vrti, vrvico še bolj napnemo ali jo še enkrat ovijemo okoli vijaka. Ko vse deluje pravilno, na stik volana z vijakom kanemo kapljico sekundnega lepila, da se volan ne odvije. Vrtenje volana bo popestrilo plovbo vašega ladijskega modela. Končni videz pocinkanega volana ELEKTROTEHNIŠKE ISKRICE r Uporaba vezja '555: gre tudi tako, Kalkulator '555 Timer Free (www.schematica.com) ^Jernej Böhm Ooleg povsem praktičnih nasvetov bom za uvod v novi letnik tokrat prispeval nekaj manjših projektov, ki utegnejo biti zanimivi za izvedbo. Kalkulator '555 Vezje '555 je leta 1971 za ameriško podjetje Signetics (sedanji NXP Semiconductors) projektiral v Švici rojeni inženir Hans Ca-menzind (1934-2012). Po desetletjih široke uporabe je vezje še vedno uporabno in priljubljeno, posebno med hobijskimi ljubitelji elektronike. Odlikuje ga preprosto in zanesljivo delovanje v razmeroma širokem napetostnem in temperaturnem območju z 200-mA tokovno obremenitvijo izhoda. Čipu z 8-kontaktnimi priključki je treba dodati minimalno število zunanjih elektronskih komponent. Lahko ga uporabimo kot astabilni multivibrator, torej kot generator pravokotnih, z nekoliko »mižanja« pa tudi periodično ponavljajočih se trapeznih oziroma trikotnih impulzov. Lahko ga uporabimo tudi kot monostabilno vezje, ki se na vhodni (digitalni) signal odzove s točno določenim izhodnim impulzom. Poleg tega lahko izhodne impulze v določenem območju frekvenčno moduliramo in njihovo širino zvezno spreminjamo. Marsikaj še lahko iztisnemo z nekoliko manj znanim stikom. Poleg TTL-tehnologije je na voljo tudi CMOS-izvedba. Poraba prve je nekaj mA, druge pa vsaj za razred manj. Vezje '556 vsebuje dvojčka '555. Na spletu naletimo na množico nasvetov projektiranja slavnega čipa. S tem se izognemo preračunavanju sicer preprostih formul, navedenih v njegovi dokumentaciji, verjamem, da tudi marsikateri računski napaki, ki jo povzročimo pri decimalkah ali »zatipkanju«. Na svojem računalniku imam že dolgo ikono ('555), ki računalnik samodejno poveže s stranjo www.shematic. com oziroma kalkulatorjem '555. Uporaba je brezplačna, vendar se je ob namestitvi (angl. download) treba strinjati z nekaj pričakovanimi načini uporabe računalniškega orodja. Kalkulator upornosti Uporovno vrednost komponent do moči 2 W označujemo z barvnimi kolobarji, natiskanimi neposredno na njegovem telesu. Profesorju Jožku Mesarju se moram zahvaliti, da sem že zgodaj znal razbrati vrednost upora, ki sem ga držal v roki. Še po toliko letih se spomnim njegovega vpra- šanja: »Kaj pa, če je upor ves rdeč?« Takrat še nismo poznali komponent za površinsko montažo, zato se je od vsakega bodočega elektrotehnika pričakovalo, da snov brezhibno obvlada. Barvno kodno označevanje je v uporabi še danes. Barvnih kolobarjev je lahko 4, 5 ali 6. Na spletu najdemo tudi tovrstne pripomočke za določitev uporovne vrednosti. V nasprotju s predhodnim nimam ustrezne ikone, ker je »izračun« res preprost, le barvno lestvico se je treba naučiti na pamet. Kakor koli že, tak kalkulator najdemo na www.allaboutcircuits.com/to-ols/resistor-color-code-calculator/. Označevanje kondenzatorjev je formalno podobno, le da šesta kolona tu označuje velikost še dovoljene napetosti, praviloma pa so oznake vendarle izpisane črkovno--številčno, ker pač to dovoljuje velikost komponent. Spletni kalkulator najdemo na https://www.dcode.fr/capacitor-color-code. Manjši kondenzatorji za površinsko montažo pa oznak praviloma niti nimajo izpisanih, tako da je treba skrbno voditi njihovo evidenco ali uporabiti ustrezen merilnik. Poseben samosvoj način označevanja poznamo pri tantalnih kondenzatorjih (http://www.hamradio.cc/electronics/tanta-lum._capacitor_color_codes.php). Verjetno pa je večina proizvajalcev tako označevanje opustila, saj ga že nekaj časa ne opazim več. Napetostni regulatorji '78XXX in '79XXX To so klasični analogni napetostni regulatorji s fiksno izhodno napetostjo med 5 V ('7805) in 24 V ('7824), ki se še vedno vgrajujejo v številne elektronske naprave. Če potrebujemo napajalnik reda 1 A na izhodu, je čip skoraj idealen, ker potrebuje minimalno število zunanjih komponent. Poleg gladilnega kondenzatorja v usmerniku (C1) je obvezen le še blokirni kondenzator na vhodu čipa (C2), ki preprečuje vsakršno no n PREGLEDNICA 1 POZICIJA/KODA 4 5 6 1 1. cifra 1. cifra 1. cifra 2 2. cifra 2. cifra 2. cifra 3 multiplikator 3. cifra 3. cifra 4 toleranca multiplikator multiplikator 5 - toleranca toleranca 6 - - temp. koeficient Označevanje uporovne vrednosti z barvnimi kolobarji PREGLEDNICA 2 BARVA/ POMEN CIFRA ŠTEVILO NIČEL (MULTIPLIKATOR) TOLERANCA (+/- %) Temp. koeficient (ppm/°C) črna 0 0 rjava 1 1 1 100 rdeča 2 2 2 50 oranžna 3 3 3 15 rumena 4 4 4 25 zelena 5 5 0,50 - modra 6 6 0,25 10 vijoličasta 7 7 0,10 5 siva 8 8 0,05 - bela 9 9 - - zlata - - 5 - srebrna - - 10 - Pomen barvnih kolobarjev Uporaba čipa '78XXX osciliranje vezja. Proizvajalec zahteva, da ima vrednost 200 nF, vendar skoraj vsi konstruktorji »varčujejo« in mirno izberejo kondenzator s pol manjšo kapacitivnostjo. Po drugi strani pa skoraj ne bomo našli vezja '78XXX, ki na svojem izhodu ne bi imel kondenzatorja 100 nF (C3). S kondenzatorjem C4 se zelo izboljšajo stabilizacijske lastnosti napajalnika. Oba blokirna kondenzatorja moramo prispajkati tako rekoč na sam čip, da sta učinkovita v čim večji meri. Verjetno so šele prvi uporabniki teh čipov opazili, da jih uniči izhodna napetost, ki presega vhodno, kar se praviloma zgodi pri izklopu naprave. Nevšečnost rešimo z diodo (D1). Pri nekoliko večji obremenitvi se regulator '78XXX tudi močneje segreje, vendar se pri kakih 150 °C vezje samo izključi, kar je seveda sila neugodno. Problem rešuje primerno velika hladilna površina. Ohišji TO-220 in TO-263 tako izvedbo poenostavita. Žal pa skromnejši čipi 78LXX v izvedbi TO-92 (ali SOIC) tega ne omogočajo. Paziti moramo, da vhodna napetost ne preseže 35 V (40 V za '7824). Življenjska doba litij-ionskih baterij Zadnje darilo za moj rojstni dan je bilo bogato - prenosni računalnik. Ker današnje poganjajo litijeve baterije, se mi je takoj postavilo vprašanje, kako naj jo polnim, saj želim v celoti izkoristiti njeno življenjsko dobo, ki danes pomeni že približno 1000 ciklov polnjenja. Kot zanimivost omenjam primerjavo z akumulatorji Ni-MH. Tovarna avtomobilov Toyota zagotavlja 8-letno jamstvo za akumulator Ni-MH, ki poganja njihov prius, če ga ne izpraznimo pod 40 % in ne napolnimo prek 80 %, kar je pri električnem avtomobilu, ki ima v primerjavi z bencinskim še vedno precej skromen doseg, skoraj neuporabno priporočilo. Pri polnih ciklih (0-100 %) akumulator Ni-MH ne preživi niti leto (vir: Elektor). Pri litijevih akumulatorjih je drugače. Pri tej vrsti akumulatorjev je priporočljivo izkoristiti ves razpoložljivi cikel, ker se tudi polovica njega šteje kot zaključena celota. Prak-ticiranje sprotnega dopolnjevanja (<20 %) razpoložljivost le še dodatno zniža. Pri liti- Barvno označevanje upora (12 kQ, +/-5 %) jevih akumulatorjih še posebej ne smemo zanemariti oksidacije elektrod, ki se sproži tako rekoč že med proizvodnjo v tovarni. Proces oksidacije litijevih akumulatorjev lahko zmanjšamo pri nizkih temperaturah in izogibanju polne (100 %) napolnjenosti, ker je slednje preblizu usodnih procesov prenapolnjenosti. Da bi ta akumulator v celoti izkoristili, se je treba izogibati predvsem: • časovno neomejenemu polnjenju, • prehitremu polnjenju (>2C), • prevelikim bremenskim tokovom (>2C), • preglobokemu praznjenju in • delovnim temperaturam zunaj predpisanega območja. Litij-ionski akumulator ima negativno elektrodo iz neke litijeve spojine ali iz materiala z zgolj absorbiranim litijem. V naravi menda ni bolj »električne« snovi, zato so ti akumulatorji med najlažjimi. Anoda je grafitna. Za elektrolit se uporablja organsko topilo (sol) na osnovi litija. V primerjavi z Ni-Cd ima skoraj dvakrat večjo kapaciteto/ volumen in skoraj trikrat višjo nominalno napetost člena, torej med 3,6 V in 3,7 V (pri 23 °C), z mnogo stabilnejšo praznilno napetostno krivuljo brez spominskega učinka in s samopraznjenjem okoli 3 % na mesec. V primerjavi z ostalimi sekundarnimi členi (Ni-Cd ali Ni-MH) je zanje, kot rečeno, priporočljivo pogostejše polnjenje. Ne čakamo, da se akumulator popolnoma izprazni, ampak ga ob prvi priložnosti napolnimo. Pa ne samo to, akumulator odklopimo takoj, ko polnilnik javi, da je polnjenje končano. Življenjsko dobo mu bomo morda celo podvojili, če ga ne bomo praznili pod 50 % nazivne kapacitete, torej ga, če je le mogoče, uporabljamo med 100 in 50 % kapacitete. Toda, bodimo pozorni: čezmerno polnjenje Li-ionski člen močno segreje. Pri litijevih akumulatorjih se praktično vsa vložena električna energija spremeni v kemično in obratno, kar postane velik problem prav pri čezmernem polnjenju in praznjenju ter notranjem kratkem stiku. Pri čezmernem polnjenju člena Ni-Cd sta stranski produkt voda in kisik, kar sicer pomeni slabši izkoristek, a hkrati učinkovito preprečita katastrofalne posledice nepravilnega polnjenja. Tega mehanizma pri Li-členu ni, zato sta izredno pomembna pravilno polnjenje in praznjenje. Požara na električnem avtu sploh ni mogoče pogasiti, gasilci zgolj postavijo požarno stražo, da se ogenj ne bi razširil na okolico. Osnovni način polnjenja Li-ionskih akumulatorjev je polnjenje s konstantnim tokom, vendar le do določene vrednosti napetosti. Običajno polnimo z vrednostmi med 0,2C in 1C. Po približno 50 minutah VARNOSTNI VENTIL Zgradba člena Li-ion. Če tlak v notranjosti člena močno naraste, popusti varnostni spoj pod pozitivnim priključkom, kar hkrati trajno prekine električni tokokrog. Člen tedaj postane neuporaben, a zato ne eksplodira. Pri večjih tokovih se praviloma prej aktivira PTK-ele-ment, ki močno omeji bremenski tok. Ko se člen ohladi, spet deluje normalno. Pri skrajnih temperaturah se aktivira še dodatno varovanje. Tedaj se začne topiti separator, to je tisti del, ki ločuje anodo in katodo. Zaradi zapiranja separatorjevih por se skoraj popolnoma (trajno) prekine električni tokokrog. (Vir: Sanyo) Hiter preizkus delovanja daljinčka. Svetloba LED-diode, ki se pojavi na zaslonu digitalnega fotoaparata, je znak, da daljinček deluje. f 5 u LIS > 10 fti 01 N rg 11 02 7 M In LÖ 17 12 fti D3 04 ' ' & P . IkJ -1 fi D5 m H2& SIfi KI 1 iS 15 & 06 2 6 REFrn tTT 16 ji D? .... . £ M d ^ O 1 f Dia r 1 "T? i o LM391 4 IOCS K i JSkS J^ka: 10u 's 7 * 7 s ''7 \ 7 Nt GND G NC GND GN0 GND GND LED-voltmeter (pri toku 1C), ko dosežemo predpisano napetostno vrednost, recimo 4,2 V ±30 mV (pri +20 °C), moramo doseženo napetost še nekaj časa (običajno 100 minut) zgolj vzdrževati. Ob spremembi režima polnjenja je člen napolnjen približno 80 %, po opravljenem napetostnem ciklu pa lahko štejemo, da smo ga napolnili 100 %. Celoten cikel polnjenja traja približno 2,5 ure. Pri zelo skromnih polnilnih tokovih se časi polnjenja ustrezno podaljšajo. V tem primeru napetostno polnjenje zaključimo, ko polnilni tok pade pod 0,02C (prakticira se tudi 0,05C). Polnjenje je smiselno v temperaturnem območju od 0 do +40 °C. Velikost toka na začetku polnjenja ni posebno pomembna, uporabimo lahko zelo preprosta vezja, celo brez regulacije, medtem ko mora biti napetostno omejevanje natančno in zanesljivo. Pri večjih polnilnih tokovih (do 2C) sicer prej dosežemo napetostno omejitev, vendar se zato močno podaljša čas napetostnega polnjenja, če seveda želimo akumulatorček popolnoma napolniti. Toda pomnimo: nižji polnilni tokovi litij-ionskim akumulatorjem podaljšajo življenjsko dobo. V primeru polnjenja Li-akumulatorja z več členi je obvezna uporaba izenače-valnika (balanserja). To je elektronsko vezje, ki ga priključimo vzporedno vsakemu členu. Elektronika ne dopusti, da bi napetost posameznega člena presegla dovoljeno vrednost z natančnostjo nekaj milivoltov, ne glede na čas polnjena. Če torej nadaljujemo s polnjenjem, vezje vključi vzporedno breme, ki prevzame celoten polnilni tok. Na ta način preprečimo čezmerno polnjenje najšibkejšega člena med nemotenim polnjenjem ostalih do polne vrednosti. Zelo pomembno je, da člena ne izpraznimo pregloboko, ker ga sicer uničimo »po hitrem postopku«. Kritična vrednost je med 2,0 V in 2,4 V. Priporočljivo je, da Li-ionske-ga člena sploh ne izpraznimo pod 2,75 V. Za to si velja natančno ogledati navodila proizvajalca. To je pomembno tudi, kadar akumulatorja dalj časa ne uporabljamo, tedaj ga moramo vsaj enkrat letno napolniti. Pri višjih temperaturah je samopraznjenje izrazitejše, zato je priporočljivo Li-ionske akumulatorčke hraniti v hladilniku, še bolje v zamrzovalni skrinji pri -20 °C in to skoraj prazne. Pred ponovno uporabo oziroma polnjenjem jih moramo ogreti. Pomembno je, da napetost celice med počivanjem ne pade pod minimalno dovoljeno. Nazivno kapaciteto uspešneje regeneriramo z nižjimi polnilnimi tokovi. Profesionalna elektronika k Li-ionskim akumulatorjem prigrajuje posebna vezja (npr. čip DS2720, Maxim/Dallas), ki preprečijo škodljivo čezmerno praznjenje in polnjenje. Modelarji si tega ne morejo privoščiti, saj za tako zaščito v modelu pogosto ni prostora. S tem vzamejo v zakup tudi hude poškodbe napajalnega vira. Zavedati se moramo, da tudi pri najsodobnejši izvedbi Li-ionskega akumulatorja kapaciteta pade pod 25 % po vsega nekaj 10 (pre)globokih praznjenjih. Zato moramo biti precej bolj pozorni na vedenje modela in v trenutku, ko zaznamo izgubo moči motorja, model čim hitreje parkirati. Če nam z enim pol- i l.oov «to.oos 1.00g® fi run Nihanje superreakcijskega sprejemnika Shema superreakcijskega sprejemnika njenjem ne uspe odpeljati celotnega tekmovalnega turnusa, je to znak, da izbira akumulatorja (ali motorja) ni bila pravilna. Ker modelarji zlasti med tekmovanjem skoraj praviloma preobremenijo pogonski akumulator, je prav, da ga pogosteje regenerirajo z nekaj zaporednimi polnjenji in praznjenji, seveda pri manjših tokovih. Vzporedna vezava različnih tipov litij-ionskih členov ni priporočljiva, čeprav najdemo tudi izjeme, saj skoraj zagotovo izzovemo požar in celo eksplozijo (zaradi izravnalnih tokov). Čeprav Li-ionski člen nima spominskega učinka, se pogosto srečamo z digitalnim spominom. Prigrajeno varnostno vezje namreč ves čas preračunava razpoložljivo kapaciteto akumulatorja. Napaka sčasoma zaradi številnih vklopov in izklopov že tako naraste, da utegne varnostna elektronika predčasno izključiti akumulator. Nevšečnosti se izognemo tako, da akumulator popolnoma izpraznimo - resetiramo merilnik porabe. Varčevanje z energijo Zagotovo želi vsak kaj privarčevati. Omejimo se na uporabo številnih napravic široke potrošnje: prenosni telefoni, brivniki, baterijske svetilke, prenosni računalniki, tablice itd. Nekatere moramo polniti skoraj vsak dan, druge morda enkrat na teden. Ena družina ima tako v enem dnevu v vtičnicah tudi do deset pripadajočih polnilnikov. Novejši so se že poslovili od analogne tehnike in jo zamenjali za varčnejšo stikalno, še vedno pa lahko neobremenjen polnilnik predstavlja potrošnik z močjo 1 W. Zlahka torej izračunamo koliko porabi deset neizvlečenih polnilnikov v letu dni. Tu in tam smo dalj časa odsotni zato podobno kot zapremo vodo pri umivanju zob, izvlečemo tudi kak polnilnik. Po neki oceni bi lahko tako vsak prihranil okoli 13,5 EUR (vir: Elektor). Preprost IR-test V ljubljanski Hiši eksperimentov na Trubarjevi 39 naletimo tudi na eksperimente branja nevidnega besedila. Tistega na osnovi IR-svetlobe sicer že poznam, a ga znajo v Hiši narediti še posebej privlačnega. Mimogrede obiskovalca usposobijo za serviserja domače elektronike (Videl sem in si zapomnil - geslo HE številka 2). Človeško oko namreč ne zazna infrardeče svetlobe (IR), večina optičnih elektronskih naprav pa to zmore (npr. digitalni fotoaparati in kamere ali kamere prenosnih telefonov). Pri večini naprav se je za daljinsko upravljanje potrošniške elektronike uveljavil prav IR-žarek (npr. RC5-komunikacija). Od tod sledi zelo preprost test delovanja npr. IR-daljinčkov vseh vrst, ko z daljinčkom posvetimo v di- gitalni fotoaparat. Če na zaslonu kamere opazimo utripanje LED-diode ob tiščanju ene od tipk daljinčka, potem ta zagotovo deluje. LED-voltmeter Z LED-voltmetrom oziroma črtnim prikazovalnikom lahko opremimo marsikatero elektronsko napravo. Glede na velikost vhodnega signala (SIG) se dvigujejo ali spuščajo črtice prikazovalnika. Velikost vhodne napetosti prilagodimo z razmerjem upornosti R1 in R2. V predstavljenem primeru je območje prikaza med 0 in 5 V. Superreakcijski sprejemnik Superreakcijski sprejemnik v zadnjem času spet postaja zanimiv, saj ob mikroprocesorski (^P) podpori kar dobro pokriva potrebe pri preprostih lokalnih radijskih zvezah, dovoljenih s strani CEPT (EU-konferenca uprav za pošto in telekomunikacijo). Tukaj opisani sprejemnik je namenjen sprejemu višjih KV-oddajnikov (10-20 MHz). Kako deluje sprejemnik s samodejno ugašajočim oscilatorjem? Zanj je značilno nihanje, ki ga vidimo na oscilogramu. Tak signal z amplitudo okoli 0,5 V je npr. v bazi tranzistorja T1. Njegova frekvenca je reda 1 MHz, pač odvisno od tranzistorja T1 in pripadajočih elementov, predvsem pa od velikosti kondenzatorja C8 in upora R5. Če tranzistor T1 ne oscilira, poskušamo z nekoliko drugačno vrednostjo C8. Kondenzator se polni ob zaprtem tranzistorju prek R5. Ko napetost UC8 že toliko naraste, da se T1 začne odpirati, vezje v hipu zaoscilira (oscilator tipa Colpitz). Oscilator ima kar dve povratni vezavi: C5 in kapacitivnost tranzistorja T1 med bazo in kolektorjem. Osnovno sprejemno frekvenco določa nihajni krog v kolektorju. V teoriji oscilator pogosto nadomestimo s t. i. negativno impedanco, tako da ni težko razumeti, zakaj se kondenzator C8 med nihanjem vezja prazni, v določenem trenutku celo toliko, da se zapre T1. Oscilator nekoliko ojačan amplitudno moduliran signal iz antene »občuti« prek kondenzatorja C9. Signal se superpo-nira na napetost UC8, toda že neznaten signal (manj kot mikrovolt) zadostuje, da se T1 odpre nekoliko prej (ali pozneje) kot v zgoraj opisanem stanju. Tok prek tranzistorja povzroči ustrezen padec napetosti na uporu R10 in je kot tak proporcionalen modulaciji VF-signala. Podatki iz literature navajajo, da je občutljivost superreakcijskega sprejemnika okoli 0,5 V. NF-signal, ki se pojavi na uporu R10, filtriramo (R8, C11, C10) in ojačimo (U1). Z uporovnim delilnikom R3, R6, R11 pri tem poskrbimo za enosmerna nivoja obeh kompa-ratorjev. Sprejemnik brez signala na izhodu šumi. Za tuljavo L1 uporabimo lakirano 1 mm debelo bakreno žico. Tuljava je zračna (samonosilna) s 27 navoji z notranjim premerom 14 mm. Postajo izberemo s trimernim kondenzatorjem C3. Sprejemamo oziroma poslušamo lahko le močnejše radijske postaje. Iskanje komponent Preden se lotimo izdelave elektronske naprave, smo pogosto pred zahtevnim vprašanjem, kje kupiti prav določeno komponento. Zaradi majhnosti našega trga prav posebno velikega izbora nimamo, zato si pomagamo s spletno trgovino. Sam pogosto brskam po Farnellovi strani (si.www.farnell.com). Naročene komponente - izbor je resnično izjemen - mi poštar dostavi praviloma v naslednjih 24 urah, torej že naslednji dan. Izjema so komponente, ki se ne smejo prevažati z letalom (npr. baterije). Kdor ne obvlada ali ne zaupa spletnemu plačevanju, lahko material naroči prek enega od naših trgovcev z elektronskimi komponentami (npr. IC elektronika, d. o. o., Ljubljana). Izdelava tiskanega vezja Za izdelavo tiskanega vezja (TIV) uporabimo plošče kaširanega laminata, znane kot pertinaks (običajna oznaka FR2), ali veronita (z oznakama FR4 in G10). V reviji običajno že objavimo predlog oziroma risbo TIV. Posnamemo ga kot slikovno datoteko. Za andro-idne telefone priporočam aplikacijo Tiny Scanner (Google Play). Sliko TIV nato prenesemo s tiskalnikom (t. i. toner-transfer tehni- Nakup prek Farnellove spletne strani. Z nastavitvijo filtrov se je izbor med 4306 tranzistorji skrčil na vsega 16 možnosti, kar močno poenostavi izbiro. ka) na prosojno folijo (npr. BASF-1440dpi ali KIMOTO-mat). Tiskalnik nastavimo na največjo možno gostoto tiska. Iz izkušenj pa vem, da tudi to ne zadostuje vedno, saj je »enojna« črnina maske preveč prosojna za fotopostopek. Zadovoljivo prekrivanje dosežemo šele, ko spnemo dve natisnjeni foliji oziroma »sliki«. Izrežemo ju z dovolj širokim robom in nato kontaktno spnemo s samolepljivim trakom, pri čemer moramo biti zelo natančni. S folije prenesemo vzorec na baker po postopku, ki ga poznamo pod imenom kontaktna fotografija. Pri tem uporabimo že predpripravljen kaširan laminat z nanešenim fotorezistom. Plošče po sprejemljivi ceni kupimo pri trgovcih z elektronskimi komponentami. Osvetljeni fo-torezist pri dovolj dolgi osvetlitvi povsem razpade, tega pa odstranimo z naslednjimi postopki. Fotoplošča je pred svetlobo in mehanskimi poškodbami zaščitena (prelepljena) z neprosojno plastično folijo, ki jo odstranimo tik pred osvetljevanjem. Že pripravljeno masko previdno položimo na razkrit laminat in obtežimo s prozorno ploščo iz akrilnega stekla. Vse skupaj za nekaj minut izpostavimo neposredni sončni svetlobi ali, še bolje, umetni svetlobi UV-žarnice (npr. Conrad, kat. št. 551880). Sčasoma bomo ugotovili pravo dolžino osvetlitve (okoli 2 minuti). Ves postopek smemo izpeljati pri dnevni svetlobi, kar nam pri običajni fotografiji nikakor ne bi uspelo. Seveda nam za manjša TIV ni treba porabiti celotne plošče. Pri polaganju folije na ploščo s fotosno-vjo imamo 50 % možnosti, da se odločimo napačno, zato dobro premislimo, kako mora biti slika TIV postavljena na omenjeno prevleko fotorezista. Po osvetljevanju sledi razvijanje plošče v banjici z razvijalcem. Tudi tu lahko uporabimo celo vrsto kemikalij. Najmanj težav bomo imeli z že industrijsko pripravljenim razvijalcem na osnovi NaOH (npr. Conrad, kat. št. 527882). Nekaj gramov kristalov NaOH ob stalnem mešanju stre-semo v pol litra navadne vode pri sobni temperaturi. Banjico si priskrbimo v trgovini s fotomaterialom. Med razvijanjem banjico previdno nagibamo, da osvetljeni, rahlo vijoličast foto-rezist »odteka« s tiskanine, in sicer toliko časa, da se prikaže jasen, siv vzorec (po minuti do dveh pri sobni temperaturi). Postopek zaključimo s spiranjem plošče z vodnim curkom. Razvijalec po uporabi zavržemo. Končno pristopimo še k jedkanju vzorca. Zanj uporabimo raztopino železovega klorida (FeCl3 - Lewisova kislina). Postopek traja nekoliko dlje, zato pa nam je dovoljene precej več časovne neprevidnosti. (Hitrejša je npr. mešanica solne kisline in peroksida.) Če se držimo navodil, ki so priložena kemikaliji, bomo brez težav ugotovili, kdaj jedkanje zaključimo (okoli 30 minut). Z iskanjem železovega klorida sem imel do pred kratkim kar nekaj težav, čeprav se ga v velikih količinah uporablja pri čiščenju odpadnih voda. Pri zadnji Co-nradovi pošiljki pa je vse teklo gladko (kat. št. 530736). Za jedkanje prav tako uporabimo primerno banjico, pri čemer naj bo plošča TIV s steklenim distančnikom za nekaj milimetrov dvignjena od dna. Jedkanje občasno preverjamo. Ko ocenimo, da je kemični postopek neoporečno opravil svoje delo, TIV dobro speremo z vodo, osušimo, ga natančno obrežemo in zvrtamo tam, kjer je to potrebno. Po končni obdelavi tiskanine, bakreno stran izdelka zaščitimo z lakom iz MAKETARSKA AKADEMIJA Maketarska akademija je namenjena vsem, ki želijo svoje maketarske veščine izpopolniti ob pomoči odličnih maketarskih mojstrov. | TERMINI v 2018: Sobota, 29. september 2018 od 8.00 do 18.30 Sobota, 24. november 2018 od 8.00 do 18.30 | Bistro FTP, Tehnološki park 24 1000 Ljubljana Q Mentorji: Grega Križman Uroš Kovač Predrag Hluchy Medijski pokrovitelj: ® . . 7VF71 71 TEUNI^Mn ITIICI ZVEZA ZA TEHNIČNO KULTURO SLOVENIJE Organizator: iJiiiiraKS www.miniatures.si/maketarska-akademija info@miniatures.si SOT346 (SC-59) SOT23 SOT323 (SC-70) SOT416 (SC-75) SOT490 (SC89) (5.27 mm2) (4.2mm2) (2.97mm2) (1.62mm2) (1.615mm2) Nekatere komponente za površinsko montažo pršilke (npr. Lotlack SK10), še pred tem pa jo mehansko očistimo z vodnobrusilnim papirjem (zrnavosti okoli 200). Vse zgoraj naštete kemikalije so zdravju škodljive, zato je pri delu priporočljivo uporabljati rokavice in zaščitna očala, okno delavnice pa naj bo pri delu ves čas odprto. Vsi, ki smo že sestavili kako elektronsko napravo, vemo, da imajo upori, kondenzatorji in tranzistorji (izjema so elementi za površinsko montažo), ko jih prinesemo iz trgovine, pretirano dolge priključke. Presežke po spajkanju preprosto odščipnemo. Mnenja o tem, ali je treba vezje po končanem spajkanju očistiti z alkoholom in čopičem, so deljena. Nemalo tehnikov je prepričanih, da s čiščenjem naredimo več škode kot koristi. S preprostimi sredstvi je pač težko doseči, da se ne bi utekočinjena kolofonija nenadzorovano zalezla v občutljive opto- ali mehanske elemente. Od 1. julija 2006 ni več dovoljeno uporabljati klasične spajke (tališče 185 °C) zaradi vsebnosti svinca in drugih okolju in zdravju nevarnih snovi (direktiva RoHS 202/95/ES). Nove zlitine imajo precej višje tališče (~220 °C), kar je povzročilo številne probleme. Temperatura konice spajkalnika mora biti po novem višja oziroma dovolj visoka, da staljena spajka omoči kovinske dele elementov, ki jih spajkamo. Običajna temperatura konice spajkalnika je zato med 300 °C in 400 °C. Pravilno temperaturo moramo določiti sami. Pri višji temperaturi raztaljene spajke, kot je priporočeno, se poveča oksidacija spajke, kar prav lahko povzroči nezanesljiv spoj in za povrhu je še grdega videza (moten, hrapav, slabše razlivanje spajke). Zato industrijsko spajkanje poteka v iner-tni dušikovi atmosferi. V domači delavnici bomo še nekaj časa spajkalnike zgolj naravnali na nekoliko višjo temperaturo (Weller predlaga 385 °C). Ročno spajkanje brez svinca je vsekakor počasnejše in zahteva, da vsak izdelan spoj dobro preverimo. Opustiti moramo čiščenje konice spajkalnika z vodo ali za to uporabljamo vsaj destilirano vodo. To nadomestimo s suhim čiščenjem, pri čemer spajko najprej otre-semo s konice, nato konico potisnemo v žično volno in jo nekajkrat zasučemo sem in tja. Spajkalnik je najbolje takoj po uporabi izključiti. Če konica vendarle oksidi-ra, jo regeneriramo s posebno čistilno pasto (npr. Tip Activator, Weller). Klub temu imam občutek, da trgovci še vedno ponujajo tudi spajke (cin) z vsebnostjo svinca. Ni težko opaziti, da komponente za površinsko montažo (angl. kratica: SMD) vse bolj izpodrivajo nekdanje klasične elemente tiskanih vezij. Izjema so le močnostne komponente. Nova tehnologija pač ponuja boljše lastnosti, zavzema manj prostora, kar bistveno zmanjša dimenzije tiskanin, posledično pa se zmanjšajo tudi stresane kapacitivnosti, LR-medsebojnih povezav ipd. V hobijskih delavnicah je manj vrtanja tiskanin, nekoliko zahtevnejše je le spajkanje komponent. Problem je površinska napetost tekoče spajke, ki drobno komponento v hipu potegne na konico spajkalnika, a preprosta priprava uspešno reši tudi ta oreh (več na www. faro.si/smd.htm). Industrijsko spajkanje pa poteka v posebnih pečeh. Varnost v delavnici Po splošni oceni je električni tok, ki steče skozi odraslega človeka, smrtno nevaren, ko preseže približno 50 mA, zato se v sleherno zaključeno omrežno električno instalacijo (230 V) vgradi varnostno stikalo FID (angl. RCD - Residual Current Device). Če se dotaknemo električne naprave tako nesrečno, da električni tok steče tudi skozi nas, bo varnostno FID-stikalo, ki je običajno v elektro omarici skupaj z varovalkami, najpozneje po 30 ms in ob uhajajočem toku 30 mA izklopilo elektriko in človeka obvarovalo najhujšega. Ker je marsikatera starejša zgradba še brez tega zaščitnega stikala, je smiselno, da ga nemudoma vgradimo. Toda to ni tako preprosto, zato si delovno mesto lahko naredimo varnejše s FID-stikalom, ki ga vtaknemo v običajno varnostno (šuko) vtičnico. To ima vsaj eno varovano vtičnico, na katero priključimo podaljše-valni kabel z več vtičnicami. Cena omenjenega FID-stikala se giblje nekaj nad 10 EUR. ■ , i^m mm /m l S FID-stikalom, ki ga vstavimo v običajno 230-voltno omrežno vtičnico, je varnejša uporaba marsikatere električne naprave. Vzmetni lok med spajkanjem zadrži komponento. MODRO-BELE TEKSTILIJE (1. del) ^ Monika Colja, Nina Čuk, Tanja Furlan, Marika Gonc, Katarina Kimovec, Bojan Knific, Dušana Leskovšek, Zala Mavrič, Alenka Pavko - Čuden, Jožef Školč, Maruša Turk, Andrej Vilar Foto: Alenka Pavko-Čuden, Andrej Vilar ombinacija bele in modre je priljubljena že dolga stoletja. Modro-bele vzorce raznih oblik in velikosti še posebno pogosto najdemo na tekstilijah in keramiki (sliki 1 in 2). Modro-belo okraševanje tekstilij V tekstilstvu je za modro-belo okraševanje blaga znan predvsem modrotisk. Kot pove ime, gre za tehniko vzorčenja modrega blaga s tiskanjem. Tisk, pri katerem se belo ali kako drugače svetlo obarvano blago po vzorcu »rezervira«, potiska s t. i. rezervo, tj. snovjo, ki na potiskanih mestih zaščiti blago, da se ne obarva, imenujemo rezervni tisk. Blago se pri rezervnem tisku torej najprej potiska z rezervo in šele nato barva. Pri modrotisku je rezerva gosta, kašasta, lepljiva snov iz kaolina, gumi arabike, masti, vode in nekaterih drugih sestavin; natančna receptura je običajno skrivnost modrotiskarjev. Modrotisk ima v Sloveniji dolgo tradicijo. Znana tiskarska rezerva je tudi vosek, tehnika rezerviranja tekstilij s staljenim voskom pa se imenuje batik. Batik izhaja iz Indonezije. Blago se lahko rezervira tudi s prevezo-vanjem, prešivanjem ali spenjanjem; na spetih oz. stisnjenih mestih se belo blago ne obarva, zato nastane modro-bel vzorec. Tehnika prevezovanja in barvanja se v angleščini imenuje tie-dye (slika 3). Japonci svojo tehniko zgibanja, vezanja in gubanja ter barvanja blaga imenujejo šibori. Modro-bel vzorec, nastal s prevezovanjem in barvanjem blaga. Modro-beli vzorci lahko nastanejo tudi z jedkanjem. Pri postopku jedkega tiska se blago najprej obarva modro, nato pa potiska z jedko snovjo, ki razgradi barvi- Modrotiskan vzorec (Modrotisk Danzinger, Olešnice, Češka republika) Japonska modro-bela keramika lo, ne pa tudi tekstilije, da se na potiskanih mestih pokaže temeljna oz. bela barva blaga. Modro blago se lahko vzorčno potiska tudi s prekrivno belo tiskarsko barvo; tudi takšno blago je modro-belo. Modrotisk Modrotisk je vrsta okraševanja tekstilij, ki so jo v Indiji, Tibetu, na Kitajskem, na Javi in v Afriki poznali že več stoletij pred našim štetjem. Modrotiskane tekstilije so v Evropo verjetno prišle iz vzhodnih dežel. Na Slovensko se je modrotisk razširil iz Nemčije, Češke in Slovaške. V 19. stol. ga je slovensko kmečko prebivalstvo uporabljajo za oblačila (najpogosteje za predpasnike) in notranjo opremo. Priljubljeni so bili črtasti, karirasti, pikčasti in rožasti vzorci. Modrotisk je stara ročna tiskarska tehnika, ki se je ponekod v Evropi kljub sodobni industrijski proizvodnji tiskanega blaga ohranila v prvobitni obliki, npr. na Češkem, Slovaškem, v Avstriji in Nemčiji. Modrotiskarske manufakture so dandanes majhna družinska podjetja, ki ročno, po starodavnem postopku izdelujejo modroti-skano blago predvsem za spominke, okrasne izdelke, sodobna oblačila ter kostume. V Sloveniji je bilo modrotiskarstvo npr. nekoč razvito v Tržiču, danes pa je ohranjeno le v muzejskih zbirkah. Modrotiskano blago se barva z indigom, ki nosi ime po indigovcu (slika 4), rastlini, iz katere se pridobiva. Indigo je bil znan že v antiki, v Evropi se je razširil v 17. stoletju, leta 1878 pa so ga začeli pripravljati s sintezo. Z indigom še danes barvajo kavbojke. Iz listov rastline indigovec se pridobiva modro barvilo indigo. Naravni indigo se za barvanje dobavlja v prahu ali v kockah nepravilnih oblik. Včasih so ga za pripravo barvalne kopeli v prah drobili s težkimi jeklenimi kroglami. Indigo je težko topen v vodi; barvalna kopel se zato pripravi po posebni recepturi. Blago za modrotisk mora biti gladko, zato se ga pred tiskanjem zgladi med valji (slika 5). Nato se ga potiska z rezervo. Za tisk se uporabljajo tiskarski modeli. Temeljna ploskev z držalom je izdelana iz več plasti lesa, da se model zaradi vlage ne zvija, vzorec pa je izrezljan iz lesa ali dodatno oblikovan iz kovinskih elementov: žebljičkov, ploščic in jeklenih trakov (slika 6). Najpogosteje je za modele uporabljen hru-škov, orehov, slivov, kostanjev in javorjev les. Modeli in vzorci v arhivih modrotiskar-jev so oštevilčeni, mnogi imajo tudi oznako modelorezca. Modrotiskarske manufaktu-re, ki delujejo še danes, imajo v svoji zbirki modele, ki so stari več kot sto let (slika 7). Blago se pred tiskanjem zgladi med valji (Modrotisk Danzinger, Olešnice, Češka republika). Modrotiskarski model s kovinskimi vzorčnimi ploskvami (Arimo, Stražnice, Češka republika) Shramba tiskarskih modelov (Arimo, Stražnice, Češka republika) Tiskar porazdeli rezervo po blazini (situ, napetem čez korito z vodo) ter nanjo pritisne model, da se rezerva enakomerno nanese na reliefne ploskve modela (slika 8). Model z rezervo nato pritisne na zlikano blago, najpogosteje platno, da se rezerva po vzorcu prenese na površino blaga (slika 9). Model potolče z lesenim kladivom ali rokami. Po vsakem odtisu ponovno nanese rezervo na model ter odtisne vzorec na blago poleg prejšnjega odtisa. Rezervo je treba na model nanašati enakomerno, tudi odtisi morajo biti enaki, da se vzorec nadaljuje brez vidnih prehodov. Priprava rezerve za tiskanje (Modrotisk Danzinger, Olešnice, Češka republika) Tiskanje rezerve: pritiskanje modela na blago in tolčenje modela (Arimo, Stražnice, Češka republika) Po tiskanju se mora rezerva posušiti. Suši se vsaj 48 ur na stojalih (slika 10). Nato se blago napne na posebne okvirje, da se ploskve ne dotikajo, in potopi v barvalni bazen z indigom (slika 11). Za kakovostno barvanje sta pomembna priprava barval-ne kopeli in način potapljanja. Potapljanje se ponovi sedemkrat. Med vsakim potapljanjem se blago za deset minut izvleče iz kopeli, da barvilo indigo oksidira (slika 12) in postane netopno v vodi, barva blaga pa se iz zelene postopoma spremeni v modro. Blago se opere v raztopini kisline, da se odstrani rezerva, nato pa še v tekoči vodi, da se odstrani nevezano barvilo. Oprano blago se suši na stojalih (slika 13). Sušenje blaga, potiskanega z rezervo (Ari-mo, Stražnice, Češka republika) Indigo na zraku oksidira; prvotno zeleno obarvano blago pomodri. Sušenje potiskanega in izpranega blaga Modrotisk v ožjem pomenu besede je torej tehnika rezervnega tiska z rezervo iz gline in gumi arabike. V širšem pomenu besede pa se dandanes kot modrotisk označujejo še razne druge ročne in industrijske tehnike modro-belega okraševanja blaga. Tehniko modrotiska lahko preizkusite tudi sami. Če se želite ukvarjati s »pravim« modrotiskom, potrebujete rezervo. Priprava je zahtevna, saj je zmes, kot poroča Vydra (VYDRA, J. Indigo blue print in Slovak folk art. Prague: Artia, 1954, 184 str.), sestavljena iz 60 delov kaolina, 18 delov gumi arabike, 1 dela masti (loja), 9 delov svinčevega sladkorja, 9 delov svinčevega sulfata, 12 delov bakrenega vitriola in 0,5 dela galuna. Mešanici se doda vodo in jo kuha toliko časa, da nastane kašasta, lepljiva zmes. Za doseganje pravilne viskoznosti se doda ocetno kislino. Rezervo lahko naročite pri čeških mo-drotiskarjih: manufakturi družine Danzin-ger v Olešnicah ali podjetju Arimo družine Joch v Stražnicah (https://www.modrotisk-danzinger.cz/ in https://www.straznicky-modrotisk.cz/). Pripravite si pečat, tj. modrotiskarski model. Lahko uporabite pečat, ki ga že imate. Pečate lahko občasno kupite v hobijskih trgovinah in trgovinah z izdelki z Daljnega vzhoda. Pečat - model z lastnim vzorcem si lahko izdelate sami iz mahgume, ki jo prilepite na lesen kvader. Pečati iz krompirja za modrotisk niso primerni. Rezervo lahko nanašate tudi z aplikatorjem (slika 14) ali s čopičem. Blago pred tiskanjem operite in zlikajte. Rezervo nalijte v posodo z blazinico ali gobico, lahko pa tudi na vpojen papir (slika 15). Pri delu uporabljajte zaščitne rokavice. Pečat, tj. tiskarski model, pritisnite v rezervo (slika 16) in poskusno odtisnite na blago. S poskušanjem ugotovite, kako močan pritisk je potreben za kakovosten odtis. Pri tiskanju z manjšimi modeli lahko model pritisnete na blago navpično, večje modele pa na blago najprej prislonite s spodnjim robom in jih šele nato z vso površino modela pritisnite na blago. Pri tem pazite, da se model na blagu ne premakne, ker bi nastal zamaknjen odtis. Model navpično potolcite z roko (slika 17) in tudi pri tem pazite, da se blago ne premakne. Blago, potiskano z rezervo (slika 18), pred barvanjem posušite na zraku. Če se vam mudi, lahko uporabite tudi sušilec za lase; vključite srednje močno in hladno pihanje zraka. V čaši ali plastični posodi za enkratno uporabo si pripravite raztopino indiga. Indigo lahko kupite prek spleta pri različnih ponudnikih doma in v tujini. Pri pripravi barvalne kopeli upoštevajte navodila proizvajalca oz. trgovca. Uporabite zaščitne rokavice. Blago potopite v barvalno kopel in pomešajte, da se enakomerno omoči z barvilom (slika 19). Glede časa barvanja upoštevajte navodila proizvajalca; običajno je čas barvanja 1-2 minuti. Blago izvlecite iz kopeli in razprostrite prek čaše ali obesite (slika 20), da barvilo oksidira in postane v vodi netopno. Rumeno-zelena barva blaga se pri tem postopoma spreminja v modro. Oksidacija traja 10 do 20 minut. Postopek barvanja in oksidacije lahko ponovite, da dobite bolj enakomerno in temnejše modro obarvanje. Enkratno barvanje daje srednje modro obarvanje (slika 21). Modrotiskate lahko tkanine (slika 21) ali pletenine, npr. nogavice (slike 22 do 25). Upoštevajte, da temno modro lahko obarvate tkanine iz 100-odstotnega bombaža; blago iz mešanice s sintetičnimi vlakni (npr. nogavice z elastanom) pa se bo obarvalo svetlejše, videz bo meliran (slika 25). Nanašanje rezerve z aplikatorjem Priprava rezerve za hobijski modrotisk Nanašanje rezerve na tiskarski model (pečat) Tiskanje rezerve na blago Barvanje z indigom v laboratoriju Oksidacija indiga na zraku v laboratoriju Modrotiskana tkanina za izdelavo spominka m- 4 l >i Potiskate lahko tudi pletenine, npr. nogavice. Modrotiskana nogavica Rezerva po fantazijskem vzorcu je na nogavico nanesena z aplikatorjem. filr^Av Nogavica s fantazijskim vzorcem, ki spominja na batik. Cianotipija Cianotipija je star in preprost fotografski postopek, s katerim lahko izdelate modro--bele slike in vzorce (slika 28). Tehnika je bila zaradi razvoja sodobnejših postopkov pozabljena, v zadnjem času pa zaradi možnosti, ki jih ponuja, postaja spet priljubljena, predvsem na področju umetniškega in hobijskega delovanja. Postopek občasno še vedno uporabljajo v arhitekturi in inženir-stvu za razmnoževanje načrtov; gre za bele načrte na modri podlagi. Postopek je leta 1842 odkril Anglež sir John Frederich William Herschel. Princip postopka je v tem, da železova sol pod vplivom svetlobe proizvaja temno modro barvilo. Pri cianotipiji se uporabljata železov amonijev citrat in kalijev železov cianid. Že pripravljene kemikalije lahko kupite v podjetju Samson v Kamniku (http://www.sam-son-kamnik.si/sl/cianotipija---set-za-izdela-vo-modrotiska). Pri postopku upoštevajte varnostne napotke proizvajalca kemikalij oz. trgovca. Cianotipija je uporabna za izdelavo fo-togramov na različnih vpojnih materialih; papirju, tekstilijah, lesu ipd. Fotogram je podoba, izdelana po fotografskem postopku brez uporabe kamere ali povečevalnika. Nastane tako, da se na svetlobno občutljivo površino položi različne predmete. Ko se površina osvetli, predmeti, ki ščitijo svetlobno občutljivo snov, oblikujejo bel vzorec, osvetljena površina pa pomodri. Pri polaganju prosojnih ali polprosojnih predmetov nastanejo vzorci v različnih odtenkih modre. Za fotograme so še posebno primerni rastlinski listi zanimivih oblik, cvetovi in različni predmeti, npr. ključi, čipke, nakit, peresa ipd. Če na površino, obdelano z emulzijo, položimo fotografski negativ, nastane pozitiv vzorca. Ciantotipija je uporabna tudi za modro-belo okraševanje tekstilij. Najprimernejše so tekstilije iz naravnih, vpojnih materialov, npr. bombaža, svile, volne ali lanu. Zaradi slabše obstojnosti barvila na tekstilijah je cianotipija uporabna predvsem za izdelke, ki se ne perejo zelo pogosto, npr. za spominke, okraske, hišne tekstilije ipd. Priporočljivo je ročno pranje v mlačni vodi in brez drgnjenja. Tekstilijo položite na trdo podlago, npr. leseno ali stekleno ploščo, prekrito s peno ali polstjo. Fotoobčutljivo emulzijo na tkanino nanašajte s čopičem, ščetko, kapalko ali valjčkom, lahko jo tudi razpršite. Pri večjih površinah blaga lahko emulzijo na-nesete le na določenih mestih, npr. v obliki kroga ali v fantazijski obliki. Emulzijo nanašajte enakomerno, saj le enakomeren sloj zagotovi enakomerno modro obarvanje. Postopek izvajajte v prostoru, ki ni izpostavljen neposredni sončni, fluorescentni ali neonski svetlobi. Emulzijo posušite; lahko si pomagate z ventilatorjem ali sušil-cem za lase. Fotogram pripravite čim prej, saj občutljivost emulzije ni trajna. Na ploskev, obdelano z emulzijo, položite izbrane predmete in jih prekrijte s stekleno ploščo (slika 26). Podlago s tekstilijo, položenimi predmeti in pokrovom izpostavite neposredni sončni svetlobi (slika 27). Razvijanje barvila lahko traja od nekaj minut do pol ure in več, odvisno od jakosti svetlobe. Če sončna svetloba ni dovolj močna, si lahko pomagate z UV-svetilko. Čas osvetljevanja z UV-svetilko je približno osem minut. Med osvetljevanjem se barva tekstilije spreminja; bledo rumenozelena barva emulzije prehaja v modro in nato v temno sivo. Po končanem osvetljevanju odnesite ploščo s tekstilijo v zatemnjen prostor, odstranite stekleni pokrov in predmete. Tekstilijo izperite v vodi. Med izpiranjem osvetljeni deli pomodrijo, emulzija na neosvetljenih delih pa se izpere. Blago postane temno modro-belo, na polprosojnih delih ali območjih, kjer predmet ni bil v tesnem stiku s tekstilijo, pa svetlo modro. Še večji kontrast lahko dosežete s potapljanjem v zelo razredčeno raztopino vodikovega peroksi-da in ponovnim izpiranjem. Modro-bel vzorec lahko tudi tonirate; belo površino rahlo obarvamo s čajem ali razredčenimi raztopinami drugih naravnih barvil. Na oprano in zlikano tekstilijo v zatemnjenem prostoru nanesemo fotoobčutljivo emulzijo, položimo liste in cvetove ter obte-žimo s stekleno ploščo. Tekstilijo izpostavimo sončni svetlobi Modro-bela tekstilija z vzorcem regratove-ga lista S postopkom cianotipije lahko npr. okrasite blago za voščilnice, dišavne vrečke, prtiče ipd. Platnenim športnim copatom lahko vdihnete novo življenje. Popestrite lahko tekstilni senčnik za svetilko (če je izdelan iz bombažne tkanine) ipd. Poleg tkanin lahko krasite tudi pletiva, npr. nogavice (slika 28). Več o modrotisku in cianotipiji lahko preberete na spletnih straneh: • https://www.etno-muzej.si/sl/digital-ne-zbirke/modeli-za-modrotisk • https://www.dlib.si/details/URN:NB-N:SI:DOC-TRCR6HYW • https://fototekamnzs.com/2014/07/04/ izdelajte-svojo-lastno-cianotipijo/ • http://www.samson-kamnik.si/sl/cia-notipija---set-za-izdelavo-modrotiska • http://pefprints.pef.uni-lj.si/3063/1/ Fotopostopek_v_grafiki_-_Cianotipi-ja%2C_Tina_Jakopi%C4%8D.pdf. REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA IZOBRAŽEVANJE, ZNANOST IN ŠPORT I Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski __L skLad Republike Slovenije M EVROPSKA UNIJA H EVROPSKI STRUKTURNI IN INVESTICIJSKI SKLADI ^^ridflk. NALOŽBA V VAŠO PRIHODNOST m-IRŽIŠKI • rniuzej ZVEZA ZA TEHNIČNO KULTURO SLOVENIJE Z modrotiskom smo eksperimentirali v okviru projektnega dela z negospodarskim in nepro-fitnim sektorjem študentskega inovativnega projekta za družbeno korist 2016-2020 (ŠIPK) za študijsko leto 2017/2018 z naslovom Platnarstvo, nogavičarstvo in modrotiskarstvo na Tržiškem v sodobni preobleki (MOPLET). V projektu poleg študentov, mentorjev in sodelavcev Oddelka za tekstilstvo, grafiko in oblikovanje Naravoslovnotehniške fakultete sodelujeta Tržiški muzej in Zveza za tehnično kulturo Slovenije. Projekt sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada. ZA SPRETNE ROKE IZDELAVA GLOBOKEGA OKVIRJA ^ Neža Cankar redstavljamo vam idejo, kako iz barvnega kartona izdelamo zanimiv stenski okras, v katerega lahko vstavimo najljubše fotografije, risbe ali drobne spominke s potovanja. Potrebščine (slika 1) • karton ustrezne velikosti, • fotografijo ali izbran okrasni kartonček, • ploščo z utori, • škarje ali modelarski nož, • kovinsko ravnilo, • svinčnik, • lepilo za papir, • lepilno pištolo, • material za dekoracijo. Na papir narišemo načrt, ki ga lahko pozneje uporabimo kot šablono za nadaljnje delo. Mi smo uporabili risalni list velikosti A3. Širino in višino okvirja določimo po želji. Širina našega okvirja je 2 cm, višina pa 1,5 cm. Pri velikosti okvirja izhajamo iz velikosti slike, ki jo bomo vstavili vanj (na sliki je označena črtkano). Velikosti slike dodamo robove širine 1,8 cm (če je okvir širok 2 cm) oziroma 2 mm ožje, kot je širina, ki jo bomo uporabili (slika 2). Načrt izrežemo in ga položimo na licno stran izbranega kartona. Obrišemo ga s svinčnikom in označimo mesta, kjer bodo potekali pregibi (sliki 3 in 4). S pomočjo plošče z utori naredimo pregibe na licni strani kartona (sliki 5 in 6). Izbrano sliko prilepimo na sredino in najprej prilepimo diagonalno prirezani stranici (slike 7 do 9). Nato preganemo še ostali dve stranici in ju zadrsamo oziroma zataknemo, kot kažeta sliki 10 in 11. Stike na vogalih utrdimo z lepilom za papir. To najlažje naredimo tako, da lepilo nanesemo na košček kartona in ga previdno razmažemo pod diagonalno odrezano stranico (slika 12). Dekorativne elemente najlažje prilepimo z lepilno pištolo. Globok okvir lahko izdelamo tudi za razstavo lažjih drobnih spominkov. Višino okvirja po potrebi prilagodimo (slika 13). Po enakem načrtu sestavimo škatlico za praline. Globoki osnovi izdelamo še pokrov in prikupno darilce je pripravljeno. www.rayher.si e: info@rayher.si t: 01 320 56 00 JUsT C»* Vabljeni v največje trgovine za ustvarjalne: v Ljubljani, Kopru Novi Gorici ali Novem mestu. MODELARSTVO NOVO NA TRGU v PROFILI IN PLOŠČE MAQUETT aquett je nizozemsko podjetje, ki B^B izdeluje visokokakovostne plošče ■■■ in profile za izdelavo maket in modelov. Profili so posebej prilagojeni gradnji modelnih železnic v merilih H0, N in Z. V ponudbi najdete profile iz stirena, PVC-plošče velikosti 194 x 320 mm in 328 x 475 mm, barvne in prozorne folije ter polizdelke iz poliestrske plastike. Na posebno zahtevo vam pošljejo tudi brezplačni katalog. KOMPLET ZA BARVANJE MAKET STAVB V kompletu Urban Diorama Colors je posebej izbranih šest akrilnih barv (17 ml) različnih tonov za ponazoritev mestnih poslopij, kot so železniške remize, tovarne ali skladišča. V kompletu najdete barvo opečne stene, kamnitega zidu, tlakovanih cest, pločnikov itd. Proizvajalec kompleta je AMMO by mig Jimenez. Zanj boste odšteli 14,90 EUR. KOMPLET ZA STARANJE ŽELEZNIŠKIH TIROV IN POSLOPIJ Barve Depot Areas & Sludge Tracks proizvajalca AMMO by mig Jimenez so namenjene posebej za staranje vseh vrst železniških skladišč, depojev za premog, poslopij za vzdrževanje dizelskih ali parnih lokomotiv in zapuščenih tirov. Barvni toni so izbrani za ponazoritev rje, umazanije in drugih učinkov, ki jih običajno vidimo na železniških postajah, starih lokomotivah, vagonih in žerjavih. Komplet vsebuje pet barv po 35 ml. Cena je 22,50 EUR. Miniatures, d. o. o. Zupančičeva 37, 4000 Kranj telefon: 040/285 723 e-pošta: info@miniatures.si internet: www.miniatures.si ZETA ✓ v Zeta je preprost jadralni letalski model z razpetino krila 500 mm in je primeren za popolne začetnike. Izdelan je iz odpornega penastega materiala EPP, pri sestavljanju pa ne potrebujemo nobenega lepila. Krilo in rep samo vstavimo v reže v trupu in model je pripravljen za let. Komplet dobimo pakiran v lični embalaži in vsebuje trup, krilo in rep iz EPP-materiala ter okrasne nalepke. Model je na voljo v beli, belo-mo-dri ali modro-beli barvni kombinaciji. Z nekaj RV-opreme pa lahko zeto predelamo tudi v radijsko voden model. Cena kompleta je 13,90 EUR. LIPOVE LETVICE Modelarji in drugi graditelji pri svojem delu pogosto potrebujejo letvice različnega prereza. Običajno so to smrekove ali lipove letvice. V Mibu imajo poleg smrekovih zdaj na zalogi tudi lipove letvice običajnih dimenzij: 2 x 2, 2 x 3, 2 x 5, 3 x 5, 5 x 5 mm, pa tudi posebnih, npr. s prerezom 1,5 x 4 mm. Na željo kupca dobavijo tudi letvice z drugačnim prerezom. Cene so od 0,4 EUR dalje. SERVOMEHANIZMI KST Pri Mibu so dopolnili širok nabor digitalnih servomehanizmov KST. Na voljo sta dva nova modela, in sicer 12-milimetrski DS315MG ter 15-milimetrski X15-908 BB MG. DS315MG: moč pri 6/8,4 V - 2,8/4,7 kg/ cm, hitrost pri 6/8,4 V - 0,10/0,08 s/60, masa 20 g, mere 20 x 12 x 27,5 mm. Cena je 30,90 EUR. X15-908 BB MG: moč pri 6/8,4 V - 6,5/9,2 kg/cm, hitrost pri 6/8,4 V - 0,10/0,08 s/60, masa 40 g, mere 35,5 x 15 x 32,5 mm. Cena je 70,00 EUR. Mibo modeli, d. o. o. Tržaška cesta 87b, 1370 Logatec telefon: 01/759 01 01, 041/669 111 e-pošta: shop@mibomodeli.si internet: www.mibomodeli.si Povezava konične glave z motorjem T-55 (1. različica) Stabilizator 2. stopnje - glavne mere 0 9 (8x) 0 9 (4x) Zvar 44,5 (3x) 158,8 Stabilizator 2. stopnje - detajli Stabilizator 1. stopnje > 150,6 0 9 (4x) 0 12,7 (4x) 158,8 6,4 (jeklena plošča) 12,7-^ 12,7 Konična glava in vezni člen z motorjem T-55 Vezni člen (1. različica) R. 2,5 ■ Motor T-55 158,8 4586,2 (1. različica, 4546,1 (2. različica) 2794 Motor deacon A Konična glava in vezni člen z motorjem T-55 (2. različica) R. 6,35 Pogled A 890 TERRAPIN Telo 1. stopnje - belo Stabilizatorji 1. stopnje - 2 črna, 2 bela (postavljena nasprotno) Stabilizatorji 2. stopnje - 2 črna, 2 rumena (postavljena nasprotno) Motor 2. stopnje T-55 - rumen Napis TERRAPIN - črn (samo na eni strani) N-3 srebrni pasovi (Font: Swiss condensed, italic bold) Konična glava in vezni člen s T-55 - črn Shema barvanja Pri prvi testni izstrelitvi rakete terrapin so bili stabilizatorji 1. in 2. stopnje med seboj poravnani. BELA RUMENA ČRNA SREBRNA TERRAPIN AMERIŠKA SONDAŽNA RAKETA Risal: Denis Čulinovic Merilo: 1 : 5 (1 : 10) Šablona za brušenje krila Depron 5 mm Karbonska paličica 1 x 3 mm Depron 3 mm Vse, kar ni posebej označeno, je iz deprona 3 mm. Karbonska paličica 1 x 3 mm Višinski stabilizator (depron 5 mm) M: 1 : 1 Spodnja stranica trupa 2 Zgornja stranica trupa 2 Leva in desna stranica trupa t M: 1 : 4 BOLTEK RV-model z vektorskim pogonom Konstruiral: Matjaž Bolta Risal: Miha Kočar