89POEZIJA oLGA LALić-kRoWiCkA izbor pesmi iz zbirke Mrvice vremena u prostranstvu na posebni poti do sebe nad tajnim izvirom širi se paleta mavrice to razkošje barv te nosi radostnega v vsako nianso v solzah paraš srce daruješ ga svečanemu trenutku medtem ko Bog pošilja grške plesalke na besedo Tvojega Olimpa kjer v vsaki zori dobiš po en kos lastnega obraza ... Ko obstajaš 90 TRETJI DAN 2017 3/4 drhtel je kot Job z vijoličnim nasmehom gospod v raztrganem plašču s pogledom je objemal z nogami kradel prostranstvo v žarenju je slišal šum čevljev v snegu hitra nota je zaustavljala korake para je osvobajala šepet naslonjeni krik s solzami v očeh je pokleknil in ljubkoval svoje imetje Avgust 1999, Strahovice Hijacinta 91POEZIJA »Po veri se je priselil v obljubljeno deželo kot v tujino in z izakom in Jakobom, ki sta bila z njim deležna iste obljube, prebival v šotorih.« (Heb 11,9) Foto: Janez oblonšek 92 TRETJI DAN 2017 3/4 odtrgani dnevi od ljudi potujejo skozi dušo mizantropa vse zvezde neba skrivajo navdušenje svoje lepote izplavala je skrinja zlatih misli razmetane drobtine tonejo v solznih dlaneh da, nekdo je hotel nekaj spoznati molči zaprto okno znana tišina srca zajame vse telo ugašajo sveče na mizi puščajo dim v ustih Bog je vrgel za pest biserov morda bo vsaj eden padel na streho in prebudil liro pozabljene duše *** Človek. V človeku Bog. Šepetaj vse besede. Univerzalizem je lep, dokler absolutno hrani v bližini … Zaupam listom, slišim njihov šum v svetlobi obstajanja. To sam jaz. To si ti. To je on. On, znani široki zid. Dotikam se ga s konicami prstov. Zakrivam belino. Zgoraj um ustvarja sebe. O, kako je to lepo, ko palma kliče srebrno školjko. Za hip bo poniknila v mojih dlaneh. Človek. V človeku Bog. Ah, kako je to zaščitniško! *** Hranim Odisejo srca. V moji duši si svetniki umivajo obraze. Odhajam izza obzorja iskre. Suho uho je vrnilo sluhu neko življenje. Paranoja načenja ravnotežje telesa. Za oknom bo padal dež. Moja mama me je spet sanjala. Zasmehovane besede, tišina, upanje plešejo v blatu resnice. Nihče ne bo vedel, kaj angele včasih muči. *** Stikamo po času. Sanjamo raj. Morje, gore, sonce ... Ne bo nam uspelo. Morda nekoč prispemo, spočiti od bobnenja. Pticam so odsekane glave. Naše duše izvirajo iz zemlje. Mizantrop 93POEZIJA V predalu zažgane slike In krik pozabljenih ustnic Vino točijo ponoči Nad reko – tam kjer igrajo cigani Noge tečejo Spuščeni lasje V bordo oblekah Plavajo labodi Vrezane zlate besede Na začetku Svetega pisma Za bosimi nogami cigančice Angelova rožnata krila frfotajo Beg