Udarniška akcija Ko so si šefi zavihali rokave V jutrahji temi se je y pro-storih krajevne skupnosti Sta-ri Vodmat zbrala takale dru-ščina: štirje predsedniki, en bivši predsednik, en tajnik in eno novinarsko skrpucalo. Za veselo razpoloženje je eden navzočih s pomočjo telefona zbudil kolega iz sobotnega spanca: »Mi smo se že vsi zbrali, sa-mo še tebe čakamo!« »Prosim?« je rekel zaspan glas na oni strani žice. »Kaj boš prosil, delat pojdi, z nami!« »Ne morem, saj sem se opravičil.« Kratek posvet med navzoči-mi in ugotovitev, da se je za-spane na drugi strani žice res opravičil. »Torej, gremp!« je komandi-ral eden predsednikov. In smo šli. V starega princa je šla ta stara generacija, v novo stoenko pa ta mlada ge-neracija. Staro generacijo je vozil Stane Majcen, mlado pa dr. Pranc Kozjek. »Dobimo se v gostilni v šmarju!« je bil še zadnji do-govor pred startom avtomo-bilskih motorjev. Seveda smo morali mi, mla-dinci, v šmarju čakati starce. »Le kje so se zgubili, saj jih na poti nismo nikjer prehite-li?« smo se spraševali in skle-pali, da so gotovo starci požr-li dogovor in odbrzeli proti Bučam, našemu cilju. Birka je zgubljena, smo ugotovili in po-časi srebali kavo. Kar se na vhodu narišejo trlje čili starci. V nas, mladih, je zrasel ponos prvakov. »Ja, seveda smo prišli prej, saj nas je vozil strokovnjak!« smo se hvalili sami, ker nas prinčevo moštvo ni hotelo. Kako to, da nismo opazili, kdaj smo prehiteli princa? Uganka se je hitro razvozlala. Prinčeva posadka je izbrala bližnjico v Ljubljani in v Ce-lju, mi stoenkarji pa smo se vozili po daljši poti. Potem smo požirali kilomet-re do Buč, ampak prvenstvo je tokrat odnesel princ. Njegov krmilar Stane je v Bučah dvig-nil glavo še bolj pokonci, kot jo nosi običajno. »Seveda šte nas nažgali, ko pa ni bilo od Šmarja do Buč nobene bližnjice,« smo se zgo-varjali stoenkarji. V Bučah so ljubljanske šefe pričakali — jasno, domači šefi. Pa nismo tratili časa, hitro smo se zapodili proti delovi-šču. Mladi smo se muzali, ka-ko bosta delali dve tretjini sta-re generacije, ko sta se »opica-nili« kot za parado, ne pa za mešanje betona: najboljša ob-leka, kravata, bela srajca, ble-ščeči se čevlji. Hoooo—ruk! Komaj smo prišli k potoku Buča, že sta dve tretjini sta-rih potegnili iz prtljažnika de-lovne kombinezone. Mladi smo se samo razočarano spogledali — spet so nas ti šmentani starci ukanili. Z domačini smo se srečali tako kot s starimi prijatelji. Celo tikali smo se že v začet-ku. No, kdo je še videl, da bi se gradbinci vikali? Vsi ti pred-sedniki in drtige šefovske ži-vine so se namreč v hipu pre-levili v navadne gradbene de-lavce. Kot pravi gradbinci so seveda za uspešno delo najprej spili šilce domačega žganja, ki so ga prinesli domačini. Am-pak samo šilce — in nič več. Zdaj je že čas, da predstavi-mo te šefe, ki so se pripeljali iz Ljubljane na udarniško delo na Kozjansko: dr. Franc Kozjek, predsed-nik krajevne konference SZDL Stari Vodmat, Stane Majcen, predsednik krajevnega odbora ZB Stari Vodmat, Franc štok, predsednik kra-jevnega odbora ZRVS Stari Vodmat, Andrej Mlinar, predsednik sveta krajevne skupnosti Sta-ri Vodmat, Dušan Brekič, bivši predsed-nik sveta KS Stari Vodmat, Ludvik Kreč, tajnik KS Sta- ri Vodmat. Pričelo se je! Najprej nič slovesno: treba je bilo poveza-ti železo za betonsko ploščo in se pripraviti za mešanje beto-na. Ni bilo niti toliko časa, da bi preverili, če je Dušan Brekič doboro vgradil temeljni kamen za novi most čez potok Buča. Oba nosilna zidova sta priča-la, da ga je. Zatem je nastopil slovesni trenutek: zabrnela sta beton-ska mešalca, po peščenem ku-pu so zašvigale lopate, med potokom in betonskima me-šalcema je bilo slutiti brzenje veder, na most so se vzpenjale samokolnice v četrti prestavi. Delovni zagon je bil Skratka tak, da bi ga lahko uporabili tudi v propagandne namene. Nabjolj čudno je bilo, da se ni v tej gneči nič zataknilo. Za-čuda je vse teklo tako kot me-hanizem švicarske ure. Ceprav je Stane Majcen, referent za vodo, neprestano glasno izra-žal bojazen, da bodo tam pri izviru potoka zaprli dovod za-radi pretirane porabe. Kako pa je Dušanu Brekiču uspelo na-kladati mešalec s peskom in cementom, ob tem pa biti še odgovorni organ za pravilno mešanico peska, cementa in vode v obeh mešalcih, mi še zdaj ni čisto jasno. Jasno mi je le, da mu je to odlično uspevalo. Pa vendar je nekaj ostalo skrivnostno tudi samim udarnikom: mešalcu, ki so ga praznili v večjo samokolnico, so stregli stari, ob mešalcu, ki so mu stregli mladi, pa se je peščeni kup hitreje zmanjše-val. Ta paradoks je ostal nepo-jasnjen tudi po popoldanskem debatnem simpoziju med sta-rimi in mladimi. Delovni polet je za krajši čas zaustavila le južina, ki so jo priskrbeli domačini. Odojku se le ni bilo mogoče odreči. »Vreme je pa danes kot na-ročeno,« so dejali domačini. »Včeraj je lilo kot iz škafa in nič ni kazalo, da bo jenjalo, danes pa tako sonce!« »To je pa naša zasluga,« so jim hiteli pojasnjevati Ljub-ljanftani. »To smo se mi zrne-nili tam zgoraj, da mora da-nes sijati sonce. Boste videli, jutri bo spet dež!« Ne vem, ko-liko so domačini verjeli tej lju-bljanski trditvi, čisto že ne. Prepričan pa sem, da so o tem razmišljali naslednji dan, ko j res spet deževalo. Brez nezgode seveda ni šlo. Delovna žrtev je postal Franc Štok. Stane Majcen mu je ne-mudoma hitel dokazovati, da ne vozi v princu zavojčka za prvo pomoč samo zaradi ped-pisov. Prancu je odgrnjeni prst obvezal tako strokovno, da bi bila nad pavezo gotovo na-vdušena tudi komisija za izpit iz prve pomoči. Pojedina pri Jožetu Jančiču Potem ko je bila plošča na mostu narejena, je gradbince čakalo še eno naporno delo: pojedina pri Jožetu Jančiču v Ortnicah. Na mizi je bilo vse in še kaj več. Svatbene poje-dine bi se težko kosale s to, ki so jo pripravili, da bi most dolgo držal. Harmonikar je raztegnil svoj meh, a je kmalu umolknil ob utaranih pesmih iz grl domači-nov in ljubljaskih gostov. Pe-smi so se vrstile od narodnih, narodnozabavnih in nagajivih do partizanskih. V predahu so se oglasili go-vorniki. Stane Majcen je pred-lagal, da bi v prihodnjem ma-ju Bučanarji obiskald Stari Vo-dmat. Jože Ivanc, predsednik sveta krajevne skupnosti Buče, mu je obljubil dva polna av-tobusa. Franc štok se je spo-mnil mitinga letos junija v Bu-čah, ko je tja prišlo tristo Vod-matčanov. Mimica Božičnikova je povedala Ljubljančanom, naj jih ne vabijo le na prosla-ve, ampak tudi na kakšno udarniško akcijo, Ce jo imajo na Štarem Vodmatu v progra-mu. Miloš Gnus, kleni tajnik krajevne skupnosti Buče, je govoril, kako so Bučanarji v za-četku dvomili, da bo pobratim-stvu sledil tudi kakšen konkre-ten rezultat. Zdaj pa so obno-vili s skupnimi močmi gasilski dom, pa most že stoji, pa šola bo ... Ludvik Kreč, borec Koz-janskega odreda, je povedal, kako se je tudi čustveno odlo-čil za zbližanje obeh krajevnih skupnosti. Ta kraj je prelep, da bi izgubil mladino, je dejal. Ce bomo ta beg mladih zaje-zili, bo naš cilj dosežen. Most odpira Ortnice k svetu Pogovor je stekel o Ortni-cah, vasici, ki jo bo most čez potok Buča povezal s svetom. Pot, ki je povezovala Ortnice s Pilštajnom, so zasuli zemelj-sha plazovi. Preveč dela bi bi-lo potrebno, da bi pot ponov-no odprli. Druga pot pelje v Podčetrtek čez potok, ko pa ta naraste, ni mogoče priti v Ort-nice z rozilom. Zdaj je pod va- sico zgrajen most. Treba bo zgraditi še del poti, kos poti, ki je že, pa popraviti. Hiša, ki nas je danes tako lepo pogostila, je med vojno neštetokrat odprtih rok spreje-la partizane. Potok Buča, ki te-če pod vasico, je bil med voj-no meja. Onkraj potoka so se Nemci počutili gospodarje, to-stran so sicer prišli, toda dlje se niso nikoli zadržalii Na tem področju se niso nikoli poču-till vame. Zato tudi tostran potoka niso izselili Slovencev, na oni strani pa so jih. Ortni-ce so bile partizanska postojan-ka, hiša Jožeta Jančiča pa tu-di pribežališče revežev, ki jih je vojna vihra pregnala z nji-hovih domov. V Ortnicah vsi prebivalci de-lajo na kmetijah. Le Janko Jančič dela v štorski železarni. Kakšne težave vas tarejo, smo povprašali Ortničane. Prva te-žava je cesta. Z novim mostom in cesto bo premagana, poveza-ni bodo z Bučami. Druga teža-va je zadruga, ker nima pravih cen. »Lani sem prodal tele za štiri npve tisočake, letos za dve teleti nisem dobil toliko kot lani za eno,« je potožil Ortni-čan. Včasih pridejo Hrvatje kupit kaj jabolk. To jim za-druga nato meče pod nos, sama pa ne odkupd. Pa se je spet razlegla vesela pesem, med katerimi je najlep-še zadonela bučanska himna. Glasovi so priplavali do nove-ga mostu in čez. Oznanjala je ponos ljudi, ki živijo v tej pre-krasni deželi, in da bo to ljud-stvo še dolgo živelo. Zapis in fotografije je pri-speval V. J.