GUSTAV STRNIŠA: V NOČ PLAMENI...                   579
Nam drugim, ki trudnih smo nog, pa hoja premišljena prija, četudi se ozki njen krog nam vsak dan še ože zavija!
Premnogim že h koncu gre pot... Kaj v zadnjem zavinku te miče? Peč, miza, stol, postelja, kot — zadosti za žive mrliče!

GUSTAV STRNIŠA:
V NOČ PLAMENI...
V noč plameni ognjeni sij strasti — kometov brezizraznih — razdejanje — Nejasne zrem konture, bolne sanje kot pšice ostre zbadajo me v kri.
Ustvarjajoči genij v mrak ječi,
v verigah zvezd trepeče, temna ječa —
vesoljna noč ga stiska, koprneča
za ognjem solnčiiim hladna, mrka ždi
»
ogromna zver na preži, solnca čaka;
a v jutro oslepi jo silni svit,
in razkroji jo — v rosah zjutraj plaka,
ko zvezd bledi žareči ji nakit —
Svoboden genij s solncem se pobrati — ognjenih žarkov srka moč; in dih narave na blesteči trati odmev je duše vriskajoč —
/v^-^cA^/e"   'T^T^iK *  * /^ -f^^ff^j- e,% yA» Te** /A^C
37*