Slovenski
GLASNIK
Lepoznansko - podučen list.
List 2.      V Celovcu 15. januarja 1867.      Letnik X.
Prognanec.
(Zložil A. Umek.)
I a skalovje i
Bnha silno valovje, '
Sred morja stoji otok. Po širjavi oko se ozira, Daleč krog na raokio opira Svitu se nebni obok.
Tam v samoti Biva v resni   tihoti Mož prognanec, junak. Prej so se narodje ga bali, Zdaj je rob sirovi drhali. Prej mogočnež, zdaj siromak.
Noč zakrije Zemeljske lepotije, Odkrivajo nebni kras. Trudnega obide spanje, Objem6 ga hude sanje, Kažejo mu prešli čas.
Na skalovje Buha silno valovje, Izbudi pomorski ga hrup. Kregulj hud srce mu kljuje, V nočni bliščobi beseduje. Kar budi kesanja mu strup.
„Preč je slava, S svetom vsem očetnjava Mojo sebičnost pozn&. Enkrat prost bi hotel še biti, Mogel potem bi svet se učiti, Kaj je prava svoboda."
„Sebi v slavo
Kratiti človeštvu pravo,
Nad propadom trohljiv jo most.
Druge osrečevati.
Svobodo ljudstvom dajati,
Lastna je velikost."—

18
Mala Furlanka.
(Noveleta, spisal Fr. Celestin.)
(Dalje.)
Tako in enako sem dolgo senjaril. Na zadnje pa so mi misli pohajati jele, in začel sera s časom čutiti dolg čas, tisto praznoto, ki je boje visokim stanovom tako strašna. Ker dolgočasnega tega gosta ne čislam posebno, hotel sem se ga pošteno iznebiti. Gledal sem torej skrbno na vsaki postaji po sosednih vagonih, ali bolje po njihovih gostih; a sreča mi je bila kaj neprijazna. Daleč od mene se je še časi prikazala kaka zaspana glava na klic in ponujanje raznih branjevcev, ki tu prodajajo različna pila in jedila, vsa enako slaba in enako silno draga. Pri najbližnjih kupejih ni bilo videti žive duše. Posebno me je mikal sosedni kupej. Da ni prazen, sumil sem po tem, ker me kondukter ni pustil noter. V domišljiji sem si torej izmaloval za hrbtom prav zanimivo družbo, kjer bi se gotovo prav dobro zabavljal. Opiral sem se pri tem posebno na kupejev napis: „Za nekadilce", misle, da je najbolj narejen oziroma na sploh nekadeči ali nježni spol. V svojo sramoto moram priznati, da sem zel6 vlekel na uho, da bi vjel kako besedo pri sosedih, a bilo je vedno vse tiho. Lehko se torej razume, zakaj sem urno odprl okence, ko je kondukter zaklical svoj: „Zwei Minuten Aufenthalt" in je nekaj zaropotalo pri sosedih. Toda čisto navaden človek pomoli glavo ven, in s hripavim glasom zahteva žganja. Hotel sem urno zapreti okence, a menda ravno za to, ker me je prej sosedstvo tako mikalo, potrpeV^sem nekoliko. Spoznal sem ga na prvi pogled po opravi za Italijana. Čudil pa sem se njegovi nezmernosti, kajti skoraj na en dušek je izpil polič žganja. V furlanskem narečji je potem vprašal nekoga v kupeju, hoče li piti ali jesti? Nježen ženski glas se mi je zdel, ki je odgovoril kratko: ne. Vendar pa je vzel Furlan nekaj belega kruha in zahteval še žganja. Nek strah me je spreletel, ker videl sem, da je že komaj slonel na okencu. Ali k sreči je bilo že prepozno, kondukter je zatrobil v rog, in peljali smo se dalje.
Nisem si mogel tajiti, da se mi je uni Furlan nekako živo vtisnil v spomia. Sicer ni imel na prvi pogled nič posebnega na obrazu, kar bi bilo kazalo ali dobrega ali hudega. Njegovi gosti, črni lasje so bili pač nekoliko razmršeni, a to se na potu pač vsakemu lehko primeri. Visoko čelo njegovo je kazalo celo nek ponos, in bleda lica so bila nemara priča prestane bolezni, le oko njegovo je bilo nekako čudno žareče. Neka divja strast se je svetila v njem, ko je prazno posodo v rokah držo ozrl se nä-me, in na tenkih ustnicah je bilo nekaj nasmehljeju podobnega, česar si nisem mogel razložiti, kar mi je pa zadnje zaupanje do tega moža vzelo iz srca. Nemara ga preostro sodim, mislil sem, in ne vem, zakaj sem si tu prvi pot zares želel znanja slovečega Švicarja La-vaterja, ki je ponosno trdil, da upa vsakemu obtožencu z obraza brati, le li kriv ali ne!
Ravno sem premišljeval, kaka silna prekucija bi bila pri sodnijah, ko bi hotel Bog obuditi več takih Lavaterjev, ki bi kakor skozi odprto okence gledali y srce človeškoi kai* ^aslišim pri soseda govorjenje, pirovi
19
glas njegov sem dobro razločil, besed pa nisem razumel zarad velikega ropota vlakovega. A isti nježni glas, ki se je bil prej oglasil, slišal se mi je tako milo proseč, kakor prihaja le v veliki tugi in žalosti iz srca. Menda za odgovor sem slišal soseda še huje zarohneti. Na to je bilo tam vse tiho. Kmalo sem čul ropot, ia zdelo se mi je, da se je Furlau, nekaj mrmrajo vlegel na klop.
Nježnega, čudno mi v srce segajoČega glasu nisem več čul. Pri prvi postaji se mi je sicer zdelo, da slišim tiho ihtenje, in sklenil sem pri drugi bolje poslušati, a bilo je vse tiho, ravno tako tudi pri tretji in četrti. Naveličal sem se že bil prežanja, torej sem skušal pogovor začeti s sopotniki, ki so se ravno po vrsti budili, ker začelo se je bilo že daniti. Vis-ä-vis moj si je popravljal kučmo, ki mu je bila v spanji zlezla na nos, in komaj smo zagledali njegov nikakor ne Adonisov obraz, jel je pripovedati vinščeku za dobro jutro veselo se smejočemu čudne senje svoje. Lejte, prijatelj," djal je zevaje, „lejte, kaj se človeku pritekne v senjah. Zdelo se mi je, da mi pelje blago domu Bazist s svojo mrho. Ne vem, kako sem tega zlodeja dobil, saj že ne govoriva štirnajst dni od une nedelje zjutraj, ko mu nisem hotel več upati, pol fraklja žganja. Djal sem v senjah sam sebi: Matice, tu si se pa spekel, pa zelo si se spekel, zakaj si najel tega rokovnača ? Se prebrnil ti bode, sem djal. Pa sem jo tudi ugenil. Ko smo se pripeljali tje do vaškega mosta, zapeljal mi je, ne vem kako, na enkrat v stran na breg vode. Vpil sem in vpil: stoj, stoj, šema! a menda me ni slišal. Vse je bilo hkrati v vodi. Meni pa se je storilo tako hudo pri srcu, da bi se bil prav rad jokal, pa se nisem mogel, in, veste prijatelj , jaz se ne kremžim za kar si bodi. Kar vidim silnega velikana sredi vode. Z eno roko je prijel za voz, in stal je po koncu v vodi, z drugo ga je vzdignil kakor jaz kak kamenček, in ga postavil na suho. Po tem pa je bilo v moji štacuni toliko kupcev. —" Dalje ga nisem poslušal, ker določno sem ravno kar slišal zamolklo ihtenje pri sosedu.
Sklep moj je bil storjen. Na prvi postaji pokličem kondukterja in ga prosim, da bi me pustil v drug bolj prazen kupej. „V drug kupejV" odgovoril mi je, pomerivši me od vrha glave do sredi prsi, ker ravno toliko se me je videlo iz vagona. „Videl bom, je-li kje kaj prostora." Ugenil sem brž, kaj pomeni to počakovanje. Poprijela se me je bila taka nestrpnost, da nisem mogel čakati več, ampak vteknil sem zopet glavo skozi okence, in jel kondukterju migati, ko je bil ravno na drugem koncu vlakovem. Nikakor ne tako nevoljen, kakor sem se bal, pride k meni, in podolgast obraz se celo na nasmehljej nakremži, ko mu stisnem ene dvojače v roko. Ko pa pristavim: „Na prvi postaji spravite me v sosedov kupej", odgovori počasi: „V sosedov?" kakor bi mu zahte-vanje ne bilo všeč. To mi je kazalo, da je sosed moj tudi mazal, kakor pravijo temu pridobljevanju postrežljivosti kondukterjeve, in brž pridenem še nekaj tovaršic unim dvojačam, ki je je tehtajo v roki držal in menda premišljeval, bi-li je vzel ali ne ? To je pomoglo, ??? mi je prikimal.
Ne spominjam se, da bi mi bil kedaj čas tako počasi tekel, kakor takrat. Do prve postaje se mi je zdelo pol večnosti, in vendar sem se pozneje prepričal, da je ena najkrajših. Vzhajajoče pomladno solnce bi mi ni enega pogleda ne bilo izvabilo, ko bi mi ne bilo posijalo ravno v obraz. Podprl sem glavo z rokama, gledal v tla in pričakoval vsak tre-BUtek, da bo hkomatija zažvižgal.
...................._........_...................._................................
20
Vinotrgovec je menda pravil nekaj prav zanimivega, ker glasno se je smejal koncavši, in drugi za njim. Celo tovarša naše nježne sopotnice je zmotil, da se je nasmejal na glas, če ni bilo tudi to smejanje iz kakega tako zvanega smejočega zbora, ker zdelo se mi je prav po notah smejano. Le jaz se nisem mogel vdeleževati občnega veselja. Vidi se mi pa tudi, da so opazili čmerikavost mojo, in prijazna sopotnica me je cel6 poprašala s skrbnim glasom: sem li holen ? Jaz pa sera bil tako iz takta zlezel, da jej nisem odgovoril ničesa.
„Vendar enkrat!" vskUknil sem, ko je jel vlak počasnejše iti. Urno zberem svoji reči, in kličem kondukterja, da bi mi odprl. Sopotnikom so se različne misli o mojem odhodu na obrazih brale. Moj vis-ä-vis je obstal pri besedah: „Da, da, najmanj dvajset od sto" — obrnil se urno od vinščeka, in čude se me vprašal: „Kaj tukaj ostanete? Čudno! blizo sva torej skup, in vendar vas še nisem videl nikoli. Pridite, pridite kaj k meni, bova ktero rekla o kupčiji!" Povedal mi je svoje ime in trg, kjer stanuje, trikrat, pa sem vendar pozabil oboje. Ob kratkem mu razložim, da grem samo v drug kupej. Vinotrgovec mi je smeje se podal debelo svojo roko, prose, da njegovega vina ne smem zgrešiti, ako pridem v njegove kraje. Nježna Talijina hči je z najslajšim nasmehljejem, ki je mogel sesti jej na tenki ustnici, nagajivo djala: „Ljubi naš tovarš je storil med tem, ko smo spali, kako zanimivo znanje, in to ga žene od nas!" Po-klonivši se, odgovoril sem opravičevaje se: „Gotovo ne!" Tovarš njen pa me je tu z naočnikom posebno pomeril, ob enem krepko s prstom začel takt biti ariji, ki jo je ravno mrmral. Kočevarja pa sta se bila že pomeknila v kot na priložniše mesto moje. Tako sem se poslovil od dosedanjih sopotnikov svojih.
Nekako boječe sem stopil v sosedov kupej, če tudi me je kondukter vpeljal z glasnim: „Tii noter, tu noter, drugej ni prostora!" Bal sem se, da bi se mi na obrazu ne bral pravi vzrok, in da bi se mi nemara ne očitala cel6 brezozirnost in nagajivost. Toda k sreči sem se prepričal na prvi pogled vsaj tega, da prostora ne bom kratil nikomur, ker videl sem samo dve osebi, znanca svojega Furlana in malo deklico v nasprotnem kotu čepečo. Furlan je spal, ali vsaj zdel se mi je speč, deklica pa se je sicer ozrla na-me, ko sem prišel, potem pa se je zavila tesnejše v svoj shawl, da je nisem več videl v obraz.
To je torej ona, djal sem sam sebi, ki sem si jo mislil najmanj cvetočo deklico v revah in nadlogah! Sodil sem jej pet ali šest let, in kar sem imel prej za glase, iz globočine srca prihajajoče, ki so me tako zeld genili, jel sem šteti za javkanje nerazumnega otroka, ali k večemu za naravno žalovanje po onih, ki je je morala zapustiti. Nevoljen sem opazil, da se mi je kazati začel pravi talent za donkišoterije.
Nekaj da bi bolje videl prijetno obrežje Murino, poječo ravna polja štajerska, nekaj pa tudi za to, da bi vsaj v obraz videl deklico, ki me je v unem kupeju tako zanimala, pomeknil sem se iz desnega kota v levi njej ravno nasproti. Ni me sicer pogledala, in to se mi je zdelo čudno, ker otroci navadno ne krotž svojih oči, a videl sem jo vsaj v obraz. Reči pa moram, da mi je na prvi pogled prav všeč bila njena otožno-premišljevajoče nagnjena glavica, njeni črni lepo razčesani lasjć, kakor mramor bledo čelo, kjer so se vile nježne, modre žilice, goste ^rne obrvi, nenavadno dolge in kakor žamet mehke trepalnice, obetajoče
21
primerno lepe oči, in podolgasta bleda lica. Najbolj pa ste se odlikovali na bledem licu kakor zrele črešuje rudeči ustnici. Čutil sem, da mora biti nekaj posebnega v tem žalostnem obrazku. Velevalo mi je srce, da sem jo ravno kar preostro sodil.
Rad bi bil vedel, kaj je zadelo to ljubo rožico že tako zgodaj. Vprašal sem jo torej, ne vem že, kaj ? Počasi je vzdignila glavico, in vprla v me oči. Ah, teh velikih črnih oči ne bom nikdar pozabil! Ni-česa otročjega se mi ni videlo v tem trenutku v njih, spominjale so me onih oči, kakoršne so delali italijanski mojstri svojim žalostnim materam božjim.
,,Pelješ li se že dolgo, ljuba moja?" vprašal sem jo. Odkimala je in pristavila tiho: „Ne smem govoriti, je djal stric." „Jeli ta-le tvoj stric?" nadaljeval sem, pokazavši   na spečega Furlana.
Pritrdila je tiho. Čudno se mi je zdelo, zakaj bi jej bil pač prepovedal govoriti? Mislil sem in mislil, pa drugega vzroka, kakor čmeri-kavost stričevo, nisem mogel najti. Najbrž je osirotela uboga deklica, ugenjeval sem, ter nima na svetu morebiti nikogar, kakor unega pijanega Furlana. Kako pač pogreša staršev! Smilila se mi je tu še bolj. Da bi jo potolažil nekoliko, djal sem : „Nič se ne boj strica, saj trdo sp6!"
„Pa se ga bojim tako zel6!" odgovorila je, plašno pogledavši po njem.
„Ali nimaš več očeta in matere ?" nadaljeval sem vpraševaje. „Mama so djali, da so oče umrli", odgovorila je z zamolklim glasom.
„Ali mama še živ6?"
„Ne vem, menda so šli k ateju v nebesa", djala je ihtć. „Si-li že dolgo pri stricu ?"
„0j ne! Popoldne sve šli z Reziko iz šole, pa je naju srečal hudi stric, in me je prijel za roko, pa je djal, da pojdeva k mami. Pa sva povsod iskala mame, pa jih nisva našla. Potlej pa je rekel, da se morava peljati daleč daleč,   da bova mamo našla."
Pripovest dekličina mi je bila prenejasna, da bi bil mogel kaj pravega posneti iz nje. Odhod iz Dunaja se ve da se mi je zdel nekako sumljiv, če se je vršil tako, kakor mi ga je deklica pripovedovati skušala. Prišlo mi je na um, da je nemara kak hudobnež odpeljal dete šiloma, kakor se je že časi primerilo kaj enakega. A zakaj ga imenuje strica? Nemara jej je to ukazal, da bi nihče ne sumil ničesa? Če ne drugega radi, vsaj iz radovednosti bi bil rad razjasnil si to temo. Najbolj me je mikalo, kdo in kaj je ta stric? Zato sem vprašal: „Ali je stric večkrat bil pri vas?"
„Včeraj, ne! pred včerajšnjim sve z Reziko igrali pri mami, pa je prišel noter. Jaz sem se zelo ustrašila, in sosedova Rezika tudi, in mama so mu nekaj dali, pa je šel. Potem pa so djali, da je moj stric."
Iz teh besed sem pozvedel vsaj toliko, da ima deklica mater še živo. Ostalo mi je se ve da še skrivnostno, kako je prišlo dekle temu Furlanu v pest. Vendar sem jej z lehkejim srcem rekel: „Le bodi vesela, mama te niso zapustili!" in da bi jo še bolj potolažil, pristavil sem ?? svojo roko: „Kmalo jih bos videla."
22
,,Kmalo bom videla mamo!" vskliknila je veselo, in ob enem se jej je lice zjasnilo, in neka otročja neskrbnost jej je igrala v očeh. Nisem mogel biti prav vesel nagle spremembe, saj sem vedel, da se opira na obljubo, ki sem jo storil le za tolažbo, nikakor ne prepričan, da se bo vresni-čila.
„Ali se bova še dolgo peljala k mami ?" vprašala me je vesela deklica.
To me je spravilo v novo zadrego. Lepe nade jej nisem hotel tako naglo razdreti, in odgovoriti jej nisem vedel kaj pravega. Djal sem torej tako, kakor so me mati časi potolažili, kedar mi na kako vedežno vprašanje moje ali niso mogli ali pa niso hoteli odgovoriti: „Le v Boga zaupaj, ljuba moja, in pa angelju varhu se priporoči!"
„0 saj sem se! Z mamo vsak večer molive k angelju varhu", odgovorila je deklica in nekoliko pomolčavši še pristavila: „Mama pravijo, da ima vsak človek svojega angelja varha, ali ga imaš ti tudi?"
„Se ve da", pritrdil sem priprosti vpraševalki.
„Ko bi ga videla, pa bi pokleknila pred-nj in bi djala kakor v cerkvi, kedar z materjo klečive pred zlatimi svetniki: „Ljubi angeljček varuh! sedaj bom pa prav pridna, mamo bom vselej ubogala, ker si me varoval tako lepo, mamico pa mene!"
Nedolžno blebetanje dekličino me je srčno veselilo; saj je menda že vsakdo kedaj čutil nepopisljivo mikalnost, ki jo ima jasen, vesel obraz otročji. Zares, pravo je zadela umetnija, predstavljajoča nam one poslance nebeške, one posrednike med najvišim bitjem in med človeškim rodom v podobi nedolžnih otrok ali mladenčev. Nekoliko mi je veselje kalila misel, kako kmalo bo tudi tej ljubi deklici prešla neskrbna mladost, kako kmalo bo morebiti grenka osoda iz teh veselih oči izgnala milo sijoči srčni mir! Ni se več menila za spečega strica, urno se mi je vsedla na stran, da bi tem bolje mi razlagala vse svoje djanje in nehanje pri ljubi mamici.
Kramljala sva tako prav po otročje. Meni je dobro delo, da sem za kratek čas pozabil resnost življenja, .skušal sem se čisto vdati mišljenju dekličevemu in biti ž njo zopet otrok. Na enkrat vpre ljube svoje oči v mč in me vpraša: „Ali češ biti moj brat?"
Nenadno to vprašanje me je sililo na smeh. „Ali ne bi bili tvoji bratje in sestre hudi, ko bi bil jaz tudi tvoj brat?" djal sem smeje se.
„Nič se ne boj", odgovorila je veselo, ,Jaz nimam brata nobenega, pa tudi sestre ne. Mamo sem že velikrat prosila za kterega, pa so djali, da so vsi ljudjč moji bratje in sestre. Jaz bi pa rada, veš, takega brata, kakor ga ima Rezika, toda njenega nočem. Če boš ti moj brat, pa ti bom dala tisto punčiko, ki sem jo dobila za god, ali boš ?"
„Jaz imam eno sestrico", djal sem, „in ta bi me menda ne pustila tebi, ljuba moja!"
To jo je nekoliko vznemirilo. Roko, ki jo je bila položila v mojo, odtegnila je, in si zamišljena podprla ž njo bradico. — „Veš kaj, prosila jo bom prav lepo, ali jo boš tudi ti ?" djala je s prosečim glasom, prijela me za roko, in boječe vprla v mč oko, kakor da bi odgovor moj imel jej odločiti srečo ali nesrečo.
Moral sem si pripoznati, da me je genila priprostost tega nepokvarjenega otroka. Spomnil se sem nehotć naših prvih staršev. Tako ne-
23
dolžna, priprosta in dobrega srca bila sta, mislil sem, ona dva v raju, preden ju je greh nepokorščine oskrunil. Iz teh sanjarij me prebudi na enkrat ihtenje. Čudč se, vidim kako si mala deklica z obema rokama obraz pokriva in se glasno ihti. Xisem si mogel misliti, kaj bi jo bilo razža-lostilo? Spomnim se, da sem jej še odgovor dolžen, in tolažilno rečem: „Saj sem rad tvoj brat!" A nisem je utolažil, jokala je še huje.
Skušal sem, da bi jo udObrihal, kakor sem vedel in znal. Ker pa vse ni ničesa pomagalo, obmolčal sem na zadnje, prepustivši tolažitev času, o kterem so že stari trdili , da je najbolji zdravnik. In res! nekoliko časa po tem so jej usehnile solze, počasi je dvignila glavico, nekoliko plašno me pogledala in djala: „??, prav lepo prosim za odpuščanje !"
„Zakaj pa?" odgovorim čudć se.
„Ti si — gospod, in mama moja so djali, da gospodom ne smem reči: ti", odgovorila mi je, in urno si mela oči z rokama, da so postale že kar rudeče.
Ta priproščina me je genila tako, da izprva nisem spravil besedice na jezik. Sčasoma pa sem jo vendar razvedril toliko, da ni več dolgo obstajala, kedar mi je imela reči: ti. Veselil sem se že, da bo kmalo vse dobro, kar odpre kondukter vratca, in noter se pribaše truma ljudi, ki so bili menda iz okolice. Česar sem se najbolj bal, to se je zgodilo. Spečega Furlana 80 zbudili, ker jim je preveč prostora potreboval.
Zgovorna tovaršica obraolčl, kakor bi jej bil odrezal besedo, ko zaspani stric glasno mrmraje vstajati začne. Videlo se je, da se izprva ni prav spoznal, kje je; še le ko si je izmel kalne oči in opazil deklico pri meni, posvetilo se mu je menda. Zaspanec ga je koj minul, in nevoljen je začel nas meriti po vrsti. Toda drugih se nikdo ni zmenil zanj in za njegovo nevoljo, ker vsak se je opiral na pravico svojo, in nekteri so se mu v zobe smejali. Mene pa ni grudil smeh, čutil sem, da se je deklici ročica v moji tresti začela, in divje zblojeno oko Furlanovo nama ni ponujalo ljubeznjivosti. Namenil sem bil, da ne bom molčal, ko bi začel se vsajati nad deklico, A molče jo je prijel za ročico in jo posadil zraven sebe, tako sem bil tih tudi jaz, če tudi težko. Sopotniki so me jeli radovedni pogledovati najbrž za to, ker mi je uni deklico tako neprijazno vzel iz rok.
Vse to se mi je zdelo skoraj sitno. Kaj mi je dekleta mar, mislil sem si, saj jej ne morem pomagati, sam Bog more spremeniti unega siroveža v prijaznega človeka. Ob enem sem odprl okence na videz, da bi si ogledal lepe kraje, v resnici pa, da bi je ne videl več. Pa volja je bila močneja od mesa, nekterikrat so mi ušle oči na deklico, tiho in kla-verno sedečo. Držal jo je Furlan še zmeraj za roko, in videlo so mi je, da prav trdo. Čakal sem, da bo „stric" kaj govoril ž njo, a izprva jej je bil nekaj rekel, potem pa sta molčala oba."
(Konec prihodnjič.)
24
štorklja.
(Spisal J. Navratil.)
Štorklja je ti ca belega, na robeh včasih tudi črnega perja, in je tega svojega štorkljastega imena popolnoma vredna, tako da jo spozna — rekel bi — Slovenec lehko na prvi pogled, če le vć, da je to nekaka dvonogata žival, naj si ni videl nikdar niti njene podobe.
Glej je, na kako visokih nogah stoji! — Poglej, kako se premika — kakor kak paglavec po berglah. — Saj je tudi nekteri žerjav tako visocih nog; pa se nam ne zdi tako neukreten, tako štorkljast, zat6 ker je njegov život s kljunom vred visočini primčrniši in  lepše   stvarjen.
Vrh tega je navadna štorklja, ker se rada sključuje, na videz nekako grbastega života, ki je mimo tako visokih nog in tako dolgega kljuna prekratek. Navadnim štorkljam so noge po 18 palcev visoke, nenavadnim pa še više. (V cesarjevi zbirki na Dunaji so največi štorklji^ noge kakih 27 palcev visoke; noge z životom vred jej merijo 36 palcev, od tal do glave je pa kakih 48 palcev visoka, tako da sega srednjemu> človeku do brade) — Rep štorkljin je podoben prisekanemu škricu, kljun je pa predolg za tako kratek   život,   to se   pravi,  če sodimo le z očmi; kajti premodri stvarnik že ve, čemu jej je dal tako dolg, pri^ glavi debel, na koncu pa šilast precčp, ki se nam (ker mislimo na dolg' nos) ne zdi nič kaj lep.
Štorklja živi namreč kakor ž a b o d 6 r posebno ob žabah in žabjih-ikrah (jajcih), pa tudi ob kačah. Za brbanje in iskanje takega živeža ptf^ lužah in po grmovji je tedaj tako dolg kljun jako pripraven. Lehko si mislimo, da bi se štorkljasta štorklja pri kacem lovu večkrat hudo opekla, ako ne bi imela tako dolgega — nosa. Če pa ne najde žab ali kač, lovi si tudi miši, veče žužke, sosebno bučele, dalje drobne tičice, celo mlade jerebice, ki so nam tako v slast. Da jej ljudjč za to niso tako hvaležni, kakor za to, da kače zatira, tega mi menda ni treba praviti. Štorklja je, kakor že vemo, belega perja; vendar je nekterim pčrje v perotih in repu črno. Tudi okoli oči imajo kakor očala — čeme obročke. Kljun in noge s poltjo vred so jim pa rdeče.
Včasih se štorklja jako moški drži in šeta, pa ima tudi res nekaj moškega in veljavnega na sebi; ali ogleduj jo, kakor hočeš, — štorklja je . . . štorklja, t. j. nekoliko štorkljastega zmerom na njej ostaja. Kedar koli sem jo pazil, nisem si mogel kaj, da se jej ne bi bil vselej namuzal. Štorklja se mi zdi namreč . , . smešna, kakor če hoče kak človek čo-kastega života in strašno dolgega nosa na dolgih rogovilah prav mo-ževati. Kedar si pa štorklja zgne vrat tako, da jej sloni zatilnik na sprednjem delu herbtišča, spominjam se nekega starega dolgopetega, pa zgerbančenega pisarja, ki se je nekdaj z očali, nad čelo pomaknjenimi, rad neizrečeno moški postavljal v nekem slovenskem mestu k oknu svoje pisarnice in gledal na ulice, — dolgo gosje pero mu je pa štrlelo izza desnega ušesa kakor . . . štorkljin kljun.
In kakor me je silil smeh, kedar sem videl dolgopetega grbastega pisarja, ki je nosil tudi prisekan škric, tako me sili še bolj vselej, kedar vidim — štorkljo tak6 zgrbančeno, — bojč zato, ker se nehote spomnim čudnega možica, ki ga, vem da, ni več kosti pri kosti.

Pa ravno zat6, ker je tudi štorklja Čuden možic in ima marsikaj posebnega in kratkočasnega na sebi, vrh tega pa koristi ljudem, kakor že vemo, zatirajo žabe in kače, — ravno zato so si jo močno priljubili ljudje po kmetih, da-si nosi gosposki škric.
K temu je pripomoglo menda tudi to, da gnjezdi štorklja kakor lastavica jako rada na hišah in pristavah, - da se druži po tem takem z ljudmi. Za veliko dobrotnico imajo priprosti ljudjč štorkljo posebno zato, ker mislijo po stari veri, da je štorkljino kakor lastavičino gnjezdo hiši na srečo. Ljudjć so pa že taki. da imajo radi tega, kdor zahaja rad v njihovo druščino, kdor rad burke vganja, povrh jim pa včasih še kaj dobrega stori, če je tudi malo — štorkljast.
Štorklja klepeče smešno z dolgim svojim kljunom kakor s kakim' klepetcem, sosebno kedar vali. Ali kakor je štorkljasta, Ičtati pa zna tako spretno in urno, da se jej ne moreš načuditi. Letaje drži vrat iztegnjen na ravnost pred sč, bedra pa navzrit. — Pogostonaa stoji na eni sami visoki nogi, kar se nam tudi čudno zdi^ ker nismo takih umćtnic navajeni.
Po navadi živč štorklje po dve in dve (on pa ona) ob vodah, po močvirji in po močvarnih travnikih, in to skoro po vseh toplejših krajih vsega starega sveta, toda le od spomladi do jeseni. Pod jčsen odhajajo (z lastavicarai vred) iz naših in drugih krajev v Afriko, in prihajajo k nam spet na spomlad. Spomina vredno je, da nahajajo — kakor nektere lastavice, tudi nektere štorklje staro vas in staro svoje gnjezdo. To nam pa kaže, da štorklje niso tako . . . storkljaste, kakor si morda marsikdo misli; zakaj to ni kar si bodi, najti pot po zraku iz Afrjke v kako evropsko vas sto in sto milj daleč! Po slovenskih krajih se je nahajalo nekdaj, kakor spričuje domača menda po vsem Slovenskem znana „štorklja", mnogo več štorkelj nego zdaj. ]
^ Gnjezdo si dela štorklja precej na plosk iz močnih rastik po zi-' dovji, po pečinah, po drevji, jako rada tudi — kakor smo že slišali po poslopji (po hišah i. t. d.)
Ker je pri prostih ljudčh po prazni vćri štorkljino gnjezdo hiši na čast in varščino, zato jim gnjezd ne razdirajo, nego jim nastavljajo sem ter tje cel6 stara kolesa ali zbite deščice na verhunec hiše, grada itd., ali tudi na dimnik. Res da ne škoduje štorkljino gnjezdo hiši kar nič, vendar se je pripetila nekdaj nesreča, da je zanesla štorklja v gnjezdo tleč ogorek s polja, kjer so poprej kurili pastirji, in da je zgorela po tem pristava, na kteri je tica gnjezdila, z drugim poslopjem vred. — V gnjezdo si nanaša štorklja platnenih krp, prediva itd., da je znotraj mehko^.
Štorklja ni težko privaditi, da ostaja na dvoru ali na vrtu; potem se privadi tudi domače piče. Nektere letajo po dnevi tudi od hiše same na polje, koder si iščejo zrnja za plugom, zvečer pa se vračajo spet domu. Take ostajajo tudi po zimi pri hiši in ne odhajajo v Afriko.
O tej priliki naj povem še le-to spomina vredno resnično   zgodbo,' ki mi jo je pravil Ičta 1866 na Dunaji neki znanec — Rusin iz Galicije, — ko sva ravno gledala privajene štorklje, ki so se moški sprehajale in na eni nogi postajale po otočiču v ribniku mestnega vrta.
„Bhzo Stanislavova v Galiciji — tako je pravil moj znanec — je videti, vsako leto mnogo štorkelj, ki živć proste pod milim nebom,  Kedar pod;

jesen odhajajo, zberö se vsako leto na neki hrib. Ondi klepečejo z dolgimi kljuni dolgo časa vse križem, da ne bi bilo grmečega Boga slišati. Človek bi rekel, da se posvetujejo, kam bi se napotile, kod in kako bi popotovale? itd. Na to se, ko bi trenil vzdignejo in odletć. — Nekega leta so bile že vse štorklje tistega kraja na hribu zbrane, le ena, ki se je bila kmečke hiše privadila, ni mislila na to, da bi se pridružila odhajajočim bratom in sestram. One na hribu so klepetale, da še nikdar tako; ona se pa nič ne zmeni. — Kar priletč (tako se je bil menda zmenil zbor) štiri štorklje s hriba na dvor, pograbijo mahom neverno štorkljo na kmetovem dvoru s svojimi kljuni ter jo odnesö kakor pero po zraku na hrib, kjer jo vse štorklje vkup na drobne kosce raztrgajo, potem pa nemudoma zlete. Glejte, kako so se maščevale neumne štorklje nad neverno sestrico, ki je zatajila svoj rod!
Potopisni listi.
(Spisal Andrejčekov Jože.)
Vrh planine   ađ Novo štiftjo 8. avg.
II.
V nedeljo popoldne sem stal na Kanalu med samimi kmečkimi očaki, ki so me skrbno izpraševali, po čem je v Ljubljani pšenica, rž in zmesno žito, v čemur se vč da sem bil le malo izkušen ter sem jim dajal le slabe odgovore. Kar se privali po cesti gost prah, prikaže se cela rajda vojakov in komaj pridejo na klanec do prve hiše, ko se oglasi veliki boben: bunka, bunka, bunk, bunk. „0 jej!" viknil sem, „že zopet Bunka. Komaj sem nekoliko pozabil one strašne noči, ko mi je krvavel nos, kaj pa me že zopet spominja vojaški boben Dore dela Bunke, neusmiljene Erinije z dvema zapenjačama; kakor hudobni duh preganjala me je ta prikazen. „Nič več", djal sem, „nič več ne bom doma; kar po svetu pojdem, kjer cvet6 rožice in zale deklice,"
V ponedeljek zjutraj odrinem od doma, preskrben z debelo go-rijačo in popotno torbo, v kterej sem imel popir, črnilo in peresa, dve klobasi in pa majheno pipico, brez ktere se ne ganem nikamor, kakor nekdanji dunajski skladatelj Kanne. Vse je bilo v redu, samo mošnja ne. Oče so se neznano repenčili, ko sem jih poprosil denarja ter mi očitali, da je bom pognal po svetu s trebuhom za kruhom. Še le ko sem jim jasno dokazal, da mi je popotovanje neogibno potrebno, dali so se potolažiti ter djali: „Nä, tu imaš dva goldinarja, pa nič več!" — Zračunil sem na tenko, koliko časa bom popotoval, in odmenil sem si za vsak dan deset krajcarjev.
Solnce je kazalo, da bode kmalo opoldne, ko sem koračil navkreber po hosti proti Tuhinskemu. Z vsem drugim bil sem le slabo obdarovan, le materinih in očetovih opominov sem imel polno bisago, zatorej nisem obupal, da ne bi hodil po pravih potih. — Na svojej poti do Tu-
27
hina nisem doživel nic zanimivega, samo pod BurkelČevim mlinom sem prišel med cel trop ciganov, ki mi niso dali prej mirti, da sem jim dal oni krajcar, ki mi je še ostal v gostilnici, gredočemu iz Ljubljane.
Unkraj tuhinske cerkve sem nastopil pot v planino. Nič druzega nisem mislil, kakor da grem Da hrib Kilimandžaro v Afriki; kajti vročina je bila huda, da mi je curkoma tekel pot po obrazu, žeja pa še hujša. Sredi planine jamejo me črevlji tako žuliti, da sem je moral se-zuti. »Tukaj sem prost", mislim si, „kdo me vidi? še volk ne. Bos poj-dem navkreber pa bo, saj sem sam." In zdajci se naslonim na debelo bukev, sezujem črevlje ob hrastovem štoru in zvezavši je z motvozjo vržem je čez ramo ter rivam dalje po ozki, prav pesji stezi tako navkreber, da bi se bil lehko večkrat v koleno vgriznil.
Noč je bila že razprostrla svoja črna krila po zemlji; zvezdice so migljale na nebu in luna je svetila, jaz pa sem še taval po hosti. Vse to se mi je zdelo zelo poetično in romantično, samo koristno ne za-me. Truden in lačen sem bil že, da sem komaj dalje stopal; kajti klobasice, ki so mi je dali mati, pošle so mi že, predno sem prišel v Tuhin. Z veliko težavo sem prikobacal vrh planine. „Kam pa sedaj ?" vprašam se, „noč je že, saj me bo še volk snedel v tej puščavi, kar me Bog varuj in sv. Klemen na Pišanjevici, ki je volčji gospodar." Prišed nekoliko korakov navzdol, zagledam v daljavi luč. Vesel pozabim lakote in jamem prepevati:
Nič ?? roaraj, moj prijatelj, Saj boš doma hruške klatil.
V preveliki radosti sem urno poskočil črez ograjo, pripravljeno za ovce, pa o joj! zadri se mi je v boso peto velik trn ter mi take boleSine napravil, da so me kar težave obšle. — Čez dolgo časa sem prikrevsal do majhine bajte, od koder mi je prej sijala brleča luč. Na pragu me srečajo hišoi gospodar, povzdignejo svetilnico, ki so jo imeli v rokah, nekoliko više ter me pogledajo od nog do glave, mislč si gotovo: „Za božji čas, od kod pa to bitje! ?" — „Dober večer, oče ! saj ste, če se ne motim; ali me boste prenočili ? Pot sem zgrešil v temi, pa noge me hudo bolč." — .,Ne vem, kaka-bo šlo; imamo že nekega berača, Ulčarjevega Jožeta. Pa le stopite noter, bo že nekako." Odprem lesene duri z leseno kljuko, ki so tako grdo zaškripale, kakor bi jim bil stopil na rep ali pa Bog ve kaj zalega storil. Pri peči je sedel omenjeni berač, grd kot sam rogač, z razmršeno brado in strašno velikimi usti, iz kterih sta molela dva velika zoba kakor brajnika. Svoje reči položim po klopi ter se vse-dem ne ravno blizo njega, ker me ga je bilo skoraj strah. „Bog ti daj dober večer, prijatelj!" ogovori me, „ti hodiš tudi bos, kakor jaz. Saj imaš prav, utrdile se nama bodo   nogč, pa črevlje bodeva prihranila."
Sedaj pride v sobo debela ženska podoba z veliko skledo krompirja in lesenimi žlicami. Vsede se za mizo ter ne reče nič. Za njo prideta dva čvrsta korenjaka v sivih pruštofih, vsedeta se v kot za mizo in ne rečeta nič; slednjič pa pridejo hišni oče in hišna mati, naredć velik križ ter molijo „očenaš", potem pa sežejo po krompirji.
Berač pri peči je tiho sedel in grozno zijal. S svitlimi očmi je gledal na mizo, kako gine krompir iz sklede. Videti, da ga nihče ne povabi k večerji, reče s hripavim glasom: „Bog vam požegnaj pa tolažnik sv. Duh, da bi se vam ne zaletelo!" „Bog plati!" odgovori družina
?
smej4, „če hočete pa se vsedite sem, boste nekoliko večerjali!" „E bom pa počakal, če vam kaj ostane", reče ves vesel ter jame požirati debele sline, kakor bi bil že deset krompirjev pojedel.
Ko je družina zapustila mizo, znosil se je berač nad ostalim krompirjem, potem pa jel prepevati tako grdo, da sem si kar ušesa tiščal:
Sveti Tomaž je v Indijo šel. Kjer je   dosti   težav   imel.
Med tem prinese domača hči, velikanska, debela ženska, velik otep slame ter naredi posteljo kraj klopi. „No oče, sedaj pa le pojdite spat, če ste trudni!" Rekla mi je oče menda zato, Jter sem sedel v temnem kotu pod staro uro in nekoliko pokašljeval. „Še nisem oče!" rečem jej ter se zvrnem na slamo Zraven mene vleže se berač, pomoli svojo zmršeno brado proti meni in pravi: „Veš, prijatelj! nicoj spiš pri Pogled-niku, da boš vedel, če boš še kedaj tod hodil." „Že dobro," mislim si, „vse bom na tenko pogledal, samo ko bi bilo kaj prigrizniti, ali ti ljudjč ne poznajo dobrih del usmiljenja".
Komaj sem nekoliko zadremal, ko se privleče v sobo cela drhal moških s sekirami na ramah. Posedli so krog mize in hišni oče prines6 jim žganja, brinjevca ali slivovca, ne vem. Dolgo nisem mogel zaspati zarad mnozega vpitja, in ko sem bil že na pol v Morfejevera naročji, čul sem še vedno hrščeči glas neke robate pesmi, ki pravi:
Moja dečva je Stajerka Moja dečva je šparovka
Jaz sem pa Kranjec, Jaz sem pa pijanec.
Turki na Slovenskem.
(Priobcuje J, Parapat.)
In magnis voluisse sat est.
I.
Nihče ne bode ugovarjal, ako rečemo, da je doba, v kteri so se Slovenci borili s Turčinom, za nas jako zanimiva, važna in slavna. Obširna in kritična zgodovina tega imenitnega časa bi tedaj gotovo ustrezala vsem Slovencem; mikala bi prostaka in k premišljevanju budila izobraženca, kajti kazala bi nam naše prednike, kako so živeli v onih burnih časih, ko so se zapuščeni od vseh strani borili s krutim Turčinom, kazala bi nam njih britke solze kakor njih slavne zmage. Trdinova „Zgo-dovina slovenskega naroda" st. 64—79 in 89—102 nam sicer živo opisuje turške vojske po Slovenskem; a pisatelj se opira le na Megiserja, na Val-vazorja in take zgodovinarje, kterim je sedanja kritika lep kos verjetnosti in zanesljivosti v zgodovinskih stvarčh izpodbüa. Tedaj se ne smemo čuditi, da se nahajajo v omenjeni zgodovini tudi taki dogodki, ki so ali celo iz trte izviti ali pa še potrjila od drugod potrebujejo. Vrh tega našteva in opisuje ta zgodovina turške vojske le kronologično brez aotranje zveze^ tako da ne veš, kako se strinjajo dogodki med seboj, iu
29
ne spoznaš razlogov, zakaj so se ravno tako godili in ne drugače, zakaj se ni moglo v okom priti silnemu sovražniku itd.
Opiraje se na tenke preiskave, ki je dr. F. Ilwof razglaša v sporočilih zgodovinskega društva štajerskega, podajam v teh listih, kar sem o tej stvari v raznih knjigah in listinah našel, slovenskemu občinstvu; le črtice in drobtine so, kar tu razglašam, za spisovanje obširne in temu važnemu predmetu dostojne zgodovine primanjkuje mi razun potrebnih virov in knjižnic pred vsem prave sposobnosti za tako imenitno delo.
Znano je, da so si iz Azije prišli Turčini osvojili podonavske dežele ter jeli Ogersko nadlegovati. Kralj Sigmund gre tedaj z 1000.000 možmi nad Turka, ali sultan Bajezit ga strašno otepe. Nesrečna bitva pri Ni-kopoli 28. sept. 1396 je začasno ugonobila krščansko moč in sovražniku pot odprla v slovenske dežele. In res, kmalo porabi Bajezit le-to priliko. Tri dni po zmagi pri Nikopoli se vzdigne: en oddelek njegovih trum dere na Ogersko, drugi ob Donavi pri Mitrovici čez Savo. Tedaj se je zgodilo, daje roparski oddelek prvikrat stopil na slovensko zemljo : primahal je namreč na dolenjo Štajersko. Sporoča nam to prigodbo edini Šilt-berger. Kdo je Šiltberger? Ali mu smemo verjeti ? Šiltberger je bil rojen v Monakovem; 1. 1394, še le 16 let star, je zapustil domovino in spremil svojega gospoda Reychentingerja na vojsko. V^estečni bitvi pri Nikopoli so ga Turki vjeli in tirali v malo Azijo. Še le po 32 letni suž-nosti se je vrnil domii. Vse, kar se mu je v tem britkem času pripetilo, vse to je na kratko zapisal in svetu izročil. V le-tem življenjepisu pripoveduje, da se je Turek čez Savo prepeljal, deželo med Savo in Dravo pomandral in nadaljuje tako: „und zoch darnach in des herczoge land von Pettaw und fürt mit jm auss dem selben land sechczehn tau-set mann mit weihen und mit Kinde und mit allem jrem gut und gewann die obgenannten stat und prennet sy auss und das volck fwrt er mit jim hindan eine teyl liess er in kriechenland" po naše: potem je prišel (Turek) v •deželo vojvodoyo pred Ptuj in iz te dežele odpeljal 16 tisoč ljudi z ženami in otroki in vso živino in je vzel omenjeno mesto in ga zapalil, prebivavce je s seboj tiral,^en del pa pustil na Grškem.
Tako piše o prvem napadu Šiltberger, vrstnik vseh teh dogodeb, ki je občeval s Turčini, ki so ropali oudi, ki je tedaj za-nje dobro vedel in pač ni inael nikacega razloga dogodeb izmišljevati in legati se. In kar veliko tehta, Šiltberger dogodke, o kterih tudi drugi zgodovinarji govora, tako pripoveduje kakor oni; zategavoljo smemo sklepati, da so tudi tiste njegove stvari resnične, kterih drugi ne omenjajo. Tako je s sporočilom, da je bil Turek na Štajerskem. Ker je vse resnično, kar sporoča Šiltberger v soglasji z drugimi pisatelji, resnično mora biti tudi to, kar piše o naskoku na Ptujsko mesto.
Po sedanjih zgodovinskih pripomočkih in po sedanjih preiskavah smemo tedaj reči: Prvikrat je ljuti Turčin prišel na slovensko zemljo 1. 1396 kmalo po bitvi pri Nikopoli. V tem, ko so nekteri oddelki velike Bajezitove vojske ropali in plenili po Ogerskem do Bude, po Sremu med Dravo in Savo, planila je turška truma na dolenjo slov. vstajersko, nenadoma naskočila Ptuj, požgala ga, razgrajala po okoliši ter moške in ženske z deco in živino vred v sužnost odgnala. Naglo kakor blisk je prišel Turčin, naglo kakor blisk je tudi odšel s svojim plenom, To je tedaj prvi vpad turški na Slovensko.
30
šaljivi napisi.
(Zložil Ivan Tomšič)
I. S tujim tare si glavo jezikom,
Revež! lastnega pa se ne zna! Vedel naj bi, da kot zajcu boben Puhla tuj š čina se mu pod&.
II, Žena naj tvoja čebela bi bila,
Zdavno bi želo strupeno zgubila.
Obzor.
Iz Danaja ^ Dne 5. januarja so praznovali tuljajšnji slovenski dijaki spomin prvega našega pesnika FrancetaPrešerna. Že ko smo nekaj dni pred dobili v roke po izbranem odboru osnovani program , pričakovali smo slovesnega večera; a ko je prišel omenjeni dan, videli smo z vseljem, da se je napravilo praznovanje, vredno najvećega moža naše literature, praznovanje, s kakoršnim se ni počastil do zdaj moi'da Še nobeden naših pesnikov, — Razen obilega števila Slovencev, zbralo se je bilo druzih Slovanov toliko, da 8? nam je videlo kakor slovesno priznanje Prešernovega imena od vseh raznih sinov matere Slave. Društvo hrvaških dijakov „Velebit" je bilo došlo v polnem številu} ravno tako so bili drugi narodje vredno zastopani, poljsko društvo „Ognisko", Cehi, Slovaki, Srbi, Rusini, itd. Po govoru, v kterem ?? pravoslovec g. A. Le v i Čn i k lepo razpeljal duh Prešernovih poezij, potem prehajajo na njegove zasluge za našo literaturo in narod povdarjal dolžnost vsacega izmed nas, potegniti se za njegovo vzvišeno mesto domišljavim eno-strancem — tudi med našimi rojaki — nasproti, in končal z navdušenim poslavljenjem : vrstile so se razne pesmi, ktere so pevci slovenskega pevskega društva tako izvrstno peli, da se jo morala vsaka ponoviti. Da slovenski pevci s pohvalo in z gotovim vspehom lehko stopijo na očitni oder , to je razen srečne naravne darovitosti vzlasti tudi zasluga neutrudnega njihovega vodje g. Jern. Brezovarja. Igro na gosli je g. J. Kos po splošni in vseh izvedencev sodbi Jako umetno izpeljal. — Po dokončanem programu ?? pel mlad Rusin nekaj krasnih narodnih pesem. Že med besedo je bilo došlo več telegramov iz raznih mest naše domovine, kterim so nazoČi gromovito odzravljali. — Pozno po noči smo se poslovili od svojih gostov, in smo se razhajali zadovoljni, kakor v svesti, da je Prešernov duh bival med nami in »nam srce vnel za čast dežele."
\% Zagreba. —r.— Zmeraj se bolj jasno razodeva, da postane Zagreb V kratkem središče zapadnoga jugoslovaostva, in sicer ne tolikanj v političnem, kolikanj v znanstvenem obziru. Seme v ta namen je vsejano z utemeljenjem »avodov jugoslovanskega vseučilišča in jugoslovanske akademije znanosti! In tO seme, ki že klije, to se bo razraslo v mogočno drevo, samo da mu bo
31
vreme in čas po godu. Akademijski zalog je imel na koncu pi-eteklega leta v gotovem denarji (brez mnogih pismenih obetov) 237.874 gld. 7y2 kr., vseuČiliščni pak 85.325 gld. 29^^ kr. V teku leta 1866 se je torej imetek akademijskega zaloga za 49.521 gld. 28 kr. pomnožil, vseuČiliščni pa za 73.054 gld, 84Vj kr. To so polnoverna števila, ki jasno kažejo in pričajo, da je Hrvatom resno mar za povzdigo jugoslovanstva na višino, z drugimi narodi enako. Če bodo dobrovoljni prineski tekoče leto 1867 tako obilno prispevali, kakor leta 1866 posebno v zadnjih treh mescih, in Če se premoženje matice ilirske in zgodovinskega društva, ki znaša kakih 35.000 gld., kakor je boje že ustanovljeno, s tema zalogoma zediui: potem se nam ni več treba bati za bodočnost teh dveh zavodov — na dosti trdnem temelji bosta stala! — V teh dveh svetiščih jugoslovanstva bomo posebno mi Slovenci našli i pribežališče i tolažišče v naših revah in nadlogah. Tisti trdo-korui, vse odrivalni hrvatizem, ki je posebno pod vlado Schmerliugovo in tudi še pozneje Slovence in Srbe od sebe pahal, ta že moČno odjenjuje. Z0I6 se tu govori, da se že prihodnje Šolsko leto Četrti tečaj na tukajšni pravoslovni akademiji odpre. Že zdaj prihaja vsako leto več slovenskih pravnikov na našo akademijo, Če ravno ima samo tri letne tečaje; ko bo popolna, kakor je v Gradcu ali na Dunaji, pa pričakujemo v Zagreb vsaj večino, Če ne vse slovenske dijake, ki se mislijo pravoslovnim naukom posvetiti, zakaj: brati nas rod, brati nas Sava!
Jeiičnik ali pomenki o slovenskem pisanji. Spisal J. Marn. IV. leto. V Ljubljani 1866. — Pod tem naslovom so prišli v posebni knjigi na svitlo pogovori o slovenskem pisanji, kar jih je bil lani marljivi „uč. Tovarš" v svojih predalih razglasil. Kakor prejšni trije letniki obsega tudi pričujoči zvezek 50 zanimivih poroenkov o posatoesnih izrazih in oblikah našega jezika; priporočamo je v premišljevanje sosebno naši odrasli mladini in vsacemu, kdor se hoče po lebkem poti seznaniti z veljavo raznih oblik naše pisave. Razlaga slovniške tvarine je sploh oprta na veljavne priče, torej toliko veče vrednosti; ker pa v reččh, o kterih veljd znani pregovor „kolikor glav, toliko misli", ne more biti povsod pisateljeva edino prava, zato vabi slovenske knjižnike, da bi razodeli o njih svoje misli, ki bi se bvalno vpletlo pomenkom v popravke in dostavke. Predgovoru je vpletena Trstenjnkova jezikoslovna razlaga imen „Windischor in Sloven." Knjiga, prav lično opravljena, velja 50 nkr.
SIoT, časniki. Živa potreba majhenih lokalnih časnikov , kterim je pri njih nizki ceni pot lože odprta med prosto ljudstvo, rodila je nam Slovencem lani v Trstu „Primorjana", ki se zdaj bolj prikladno „Primorca'* imenuje, letos pa v Gorici tednik „Domovino" za goriške in v Mariboru „Go-spodarja" za štajerske Slovence. „Priraorec" izhaja dvakrat v mescu in se sosebno priporoča po svojih krasnih vodilnih sestavkih in sploh po svoji vzorni pisavi (razun nekterih nenavadnih oblik); prvi pomočnik vrodniku je ua§ sloveči pesnik Fr. Cegnar; naročnina znaša za celo leto 8^;mo 1 gld, 80 kr. — ^Domovina" v Gorici izhaja vsako soboto na pol poli in velja za celo leto samo 2 gld.; vrednik jej je znani domorodec g. Andr. MaruSiČ, Lehko umevna beseda in prav jasna razlaga političnih dogodkov priporoča ta list vsem Slovencem kmečkega in tudi gosposkega stand. — V Mariboru prične jutre izhajati polmeseČnik „Slov. gospodar", ki mu bo prva naloga podučevanje slovenskih kmetov v gospodarskih, pa tudi v vseh političnih in narodnih atvarih« Tudi temu listu jo cena Jako nizka, namreč 2 ^Id. za celo
32
leto; vredoval  ga bo pa g, dr. M. Prelog.  Bog daj   najboljši  vspeh njili blagi prizadevi za mili naš narod!
Deželni odbor kranjski je razpisal 200 gld. kot darilo za najboljšo priročno knjigo v rabo slovenskim županom; rokopisi naj se mu pošljejo do konca mesca aprila t. 1. — Gotovo bode ta knjiga, če bo prav praktično sestavljena, našim županom uradovanje močno olajšala. Slava torej si. deželnemu odboru!
Vrli rodoljnb g' J' G oru p v Trstu je, kakor prej „Slovencu", zdaj tudi „Primorcu" naklonil krepko podporo, naroČil se je namreč na 50 tiskov tega Časopisa, da se razpošiljajo med slovensko ljudstvo. To veselo naznanilo sklepamo z živo željo, da bi se našlo s Časom še veČ enacih blago-dušnih podpornikov slovenski književnosti!
nSlovenskt Glasnik" nabaja med slovensko uČeco se mladino tudi letos prav lepo podporo; pa mu je je tudi živa potreba! Prejema ga si. mariborska gimnazija 75, ljubljanska 64 in celjska Sliztisov, vrh tega hodi v mariborsko semenišče v 28, v ljubljansko v 22, v goriško v 19 jztisib, v Celovcu ga pa jemlje mladina 16 iztisov; od drugej doslej Še ni prišlo naročnikov. Ko bi bila podpora pri drugih domorodcih tej primerna, mogel bi vsaj trikrat v mescu na celi poli izhajati.
T Bodišlnu piiSmolerju izhaja v nemškem jeziku tednik: „Centraiblatt fiir slavische Literatur und Bibliographie"; četrtletna cena mu je 1 gld. 20 kr., naročnino prejema vsak poštni urad. Obračamo na ta list pozornost vseh Slovencev, ki se žel6 seznaniti z literarnimi izdelki vseh slovanskih plemen.
Norina. V Zagrebu na državne stroške ^.Primjeri starohrvatskog jezika iz glagolskih i ćirilskih književnih starinah" od J. Jagica, cena 70 nkr. in „Obča povjestnica za srednje Šole" od F. ??????? L del, cena 2 gld. — V Zagrebu pri Jakiču „Mjestopisni riečnik Dalmacije, Hrvatske i Slavonije" od V. Sablarja , cena 4 gld. — V Zadru „Srbsko-dalmatinski magazin za godinu 1866" od G. Petranoviča, z mogovrstnim lepoznanskim in podučnim berilom, cena 60 nki'.—V Zagrebu pri Albrechtu „FranjicaRiminska" drama u 5 Činih od S. Pellika, prevedel St. Deželic, cena 25 kr. — Narodna čitalnica v Dohrovniku je izdala zabavnik za 1. 1867 „Dubrovnik", ki šteje 530 strani in veljd 1 gld. — Dovoljeno nam bodi pri tej priložnosti založnikom hrvaških knjig vprašanje, kedaj bo kaj napočil čas, da bodo spoznali svojo lastno korist in vsaj nekaj iztisov imenitniŠih del tudi v slovenska mesta na prodaj pošiljali ?!
listnica C. g. B. B. v Ruš. Kakor letos došla je nam tudi »lani in predlanskim le polletna naroenina; g. J. H. v L. Le marljivo se vadite; za natis vendar poslano še ni godno; g. V, K. v V. s časom se natisne, hvala! g. J. K. v L. Še ni mogoče; g. A. Z, v. L. Prihodnjič. Kar ste Cvetniku namenili, prosim do končat, m,; g. A. Z, v G. Nekaj se porabi, nekterim rečžm manjka še potrebne godnosti; g. L. G, v K. Hvala; g. S, G, v. G. Zgodi se; zaželenega letnika vendar ni več.
Naznanilo. „Slov. Glasnik", na pol poli tiskan, bi zgubil svojo dosedanjo mnogovrstnost in zanimivost; zat6 smo ga sklenili po nasvetu več domorodca' rajši dvakrat v mescu (1. in 15. dne) vselej na celi poli na svitlo dajati, tako da ?????? čast. gg, naročniki konec leta namesto obljubljenih 18 zdaj 24 tiskanih pol raznovrstnega be* rila, kar nam prizadeva okoli 200 gld. več stroškov na leto. Prosimo torej, da nam slovenski domorodci še v obilnišem številu pritekli na pomoč; kdor bi pa Glasniku ne mislil več biti podpornik, naj nam blagovoli pričujoči list kmalo nazaj poslati!
Vrediye i« na svitlo daje: A, Janežič, tiska pa J. & rf,Leon, ^