lz zgodovine kerščanske Ijndskc šole. (Daljc.) Karol je šel k svojim očetoni, in za njim nastopi Ljudovik Pobožni. Od začctka je storil, kar je mogel, da bi bil nadaljeval, kar je začel njegov slavni sprednik. Odjenjala paje njegova skerb za šolo; silne domaee britkosti ranile so njegovo serce. Concil v Parizu ga je opominjeval, da naj skerbi, da se ne razgubi ves njegov trud in trud njegovega sprednika. Zastonj ; hudobni sinovi obernili so orožje zoper lastnega očela. Očetu serce žalosti poči; vojske vendar ne potihnejo. Tudi potem, ko so Karolingarji odmerli, svet ni vžival uairii — naj manj pa Italija. Prederzni stranjšaki spodrivali so se, uplenovali so stol sv. Petra, na ktereni so sedeli nekaj let naj nevrednejši možje. Od juga pa so pritiskali Greki in Saraceni, od severja pa Madjarji. Tačas so požigali in morili ob enem tudi Xormani po Francoskein, Angleškem in Xemškem; hude boje pa je tudi imela XTemčija s Slovani in Madjari. Pač žalostni čas — tako imenovani barbarski srednji vek — segajoč od bratovskih vojska med Karolingarji noter do 11. stoletja. V takih žalostnih časih šolstvo ni moglo veselo rasti. Rim je bil v verige zakovan, školje in opati so pa vojaške službe opravljali; menihi in dušni oskerbniki so se mogli spriditi'. Huje se pač ne more goditi, kakor se je godilo tačas, ko so za visoke in nizke cerkvene službe barantali in so Ijudi vsilovali v službo in čast, ki niso bili sposobni za naj slabejše cerkvene službe. V resnici žalostni časi za kerščanstvo v zahodu ! Če se pa obernemo na vzhod, vidimo podobo malo prijaznejšo od zahoda. Od kar je bil Carjigrad zidan, je deržava vladala in ongavila — vse cerkveno, tedaj tudi Ijudskošolo, ktera se je bila za Konštantina Velikega popolnoma pokristjanila. Kakor je odmerlo v svetnih rokah vse cerkveno življenje , lako se tudi podučevanje ni nioglo dvigati. Ueeui so po šolah inuhe lovili ali pedantizein uganjali in pri ra/,laganji klasikarjev besede pobirali. Tako je hiralo izhodno rinisko cesarstvo celd do tistega žalostnega leta 1054., v kterem se jc popolnoma od Rima in katoliške cerkve odcepilo : žalostna doba, od ktere snio poprej govorili, je skoraj tudi ta čas ponehala. V žaloslni tmini tistega časa svetile so se pa vendar nektere jasne zvezde, na ktere se popotnik veselo ozira. Prikaže se iiam najpred na Angleškeni Albert Veliki (1.871.—901.), ki najpred kot serčen vitez osvobodi ljudstvo jarnia Dancov, poteni si pa prizadeva kot Ijubijoči oce uakloniti svojemu Ijudstvu vse blagra , ob ktere je prišlo ob easili kervavih vojska. V štirih letili (toliko časa je namreč smel orožje iz roke položiti) je vstanovil vendar prav veliko šol, sozidal veliko samostanov jn vsciii 8vobodnini za dolžnosi naložil, da uaj pridno šole obiskujejo; varoval in pospeštval je podučevanje in vpeljeval posebiio anglo-saksonski jezik, v kterem je spisal več knjig. Pridobil si je tudi kakor Karol, kterega si je v izgled postavil, naslov Velikega. Zaslugam kralja Altreda se po pravici vverstuje tudi prizadevanje sv. Uurstana, ki je pod več nasledniki Alfredovimi deržavne zadeve vodil (I. 955. — 988.). Hotel je duhovščiuo in Ijndstvo sprideueiuii času iztergati. Vstali so novi samostani, in škofije so prejeuiavali goreči učenci sv. Benedikta, ki so obderžali se stare lepe navade <cr veselo iu niočno podpirali navdušenega vodja. Leta 1013. so Uanci deželo popolnoma v oblast dobili. Alfred in Durstan sta pa rešila anglo- saksonsko narodnost, ktera se je kniali povzdignila iz svojih razvalin, ter si podvergla sirove zmagovavce. *) Med Xenici se pa pred vsem lesketa sv. Ansgar, slavni apustol na severji. Harald, pregnan danski kralj , se je leta 826. v Ingelheiin-u dal kersliti, da bi si poinoč Frankov pridobil. Poverne so doniu, da bi zgiibljem) kraljestvo nazaj dobil in ž njiin gre Ansgar, — samostanski brat v Korvej — da bi pridobival dušc za božje kraljeslvo. V deželi Slezvig se povzdigne za sever perva šola, kjer je oznanovavrec sv. vere s svojimi pomočniki podučeval ajdovske otroke. Ansgar je postal nadškof za sever s sedežem v Haniburg-u pozneje pa v *) Narod ne pogine, ako sam uoče pogioiti. pi.. Bremen-u, in na Svedskem se jc povzdignila pod kraljem Orlaf-om perva kristjanska cerkev v Birki. Sv. škof jc unierl vposled pomankanja in terpljenja I. 865. Xaj hujše preganjanje je vihralo 200 let nad mlado setvijo, da se jo koniaj oliranila. Ko pa mine imenovani barbarski čas, pa ta mlada setev vendar zopet veselo požene. Zgodovina hvaležno imenuje inože, kteri so si innogo zaslug pridobivali. Med teiu sta pa tudi dva brata, sv. Ciril in Metod, od juga sem Slovanom prinesla dar sv. vere, in sicer najpred v Moravijo, potem pa tudi na Česko. Ta dva sveta moža sta učila Jczusovo vero v narodneni jeziku; dala sta novo spreobernjeniin sv. pisnio v sloveiiskem jeziku; učila sta otrokc in odraščcno poglavitnc resniee kerščanstva, pa tudi brati in pisati. Slovani ju tcdaj visoko čislamo kakor oziiaiiovavca sv. verc, pa tudi kakor naša perva pisatelja. Iznajdla sla novi alfabet, cirilico iinenovan, klrrega še zdaj rabijo nekteri Slovani. Xočeni tukaj onieniti liudega preganjanja, kterega je sv. Mctod mogel prestati; zamolčati pa ne morem, da bi nc povedal, koliko sta Xeincc in Madjar si prizadjala, da se je velika Moravija razrušila. Zlogc od nekdaj ni bilo med Slovani, tako tudi med Svatuplokovimi sinovi ne , in deset Iet po smerti velikega Svatopluka ni bilo več sv. Velehrada, pa tudi po celi Panonii ni bilo kerščanske cerkve. Poglejnio zopet v nemške dežele. Vladal je tain .slavni Otto I. od leta 936. — 973. Omeniti liočemo tnkaj le njegovih zaslug za ljudsko odgojenje, v nioški starosti se je brati in pisati naučil; nančil se je tudi la.škega in slavjauskcga jezika Kar je spoznal, da njeuiu dobro služi, privošil je tudi svojemu Ijudstvu. Veliko podertili samoslanov je v novic sozidal, nove vstanovljal, ubožaiie pa lepo obdaroval. Školijskini cerkvain je izverstne inože za poglavarje postavil. Teui, kakor ludi preduikoni po samostanih je odgojenjc ljudstva posebno priporočal, duhovščino pa nagovarjal, da naj spolnujf svoje nekdanje dolžnosti zastran ljudskili sol. Hudu pubiti Italii je podaril mir, po kterem je toliko časa zdihuvala. Povernil se je mir in blagor, in kmali so povernili se nekdauji dobri časi za šolo. (U.lje p.il.)