Poštnina plačana v gotovini
PROSVETNI DELAVEC
GLASILO ZDRUŽENJ PROSVETNIH DELAVCEV SLOVENIJE
štev. 17	Ljubljana, lO. novembra 1953.	^ Leto IV.
BESEDA NAŠIH OBČNIH ZBOROV
Odtamki te fiamita A. Zmelieve, ptedsedme duustua tuitdiev v Htouin
Šele na močne gospodarske temelje je mogoče postaviti temelje prosveti, kulturi, umetnosti, šele na gospodarsko trdnih tleh se je mogoče tudi politično popolnoma osamosvojiti in postati neodvisen. Pri vseh teh nalogah morajo odigrati tudi prosvetni delavci odločujočo vlogo. Poklicani so, da vzgajajo ne samo začenši s šoloobveznimi, temveč tudi posredno ali neposredno v stiku s proizvajalci. V letih povojnega splošnega izobraževanja smo k temu že prispevali, treba pa bo storiti še marsikaj.
Šesti ^kongres nam je dal priznanje za opravljeno delo. Vse manj priznanja pa smo deležni od zgoraj navzdol, kakor da je vse naše delo samo ob sebi umevno. Gotovo, da smo v mnogočem krivi sami. V nas je vse premalo samozavesti, vse premalo družbene zavesti. Vsak učitelj je sicer v bistvu idealist in skromnež, toda ni prav, če premalo prispeva k temu, da bi se v javnosti izkazal za družbo potrebnega in koristnega. Pobudo za to malodušnost prav gotovo ni dala vzvišena naloga poklica, temveč tradicija. Nihče ne more zanikati, da je bil učitelj žrtev raznih strankarskih sporov. Cankarjevi Hlapci nam jasno povedo, kako je bilo to, toda ne molče tudi o veliki samozavesti in revolucionarnosti premnogih slovenskih učiteljev. Kako je bilo z naprednimi idejami pri mnogih učiteljih, so nam povedali Nemci, ko so jih preganjali in onemogočali. Revolucionarnost mnogih učiteljev se je odražala tudi v NOV. Preteklost nas torej seznanja z dejstvom, da je prosvetni delavec bil pomemben družbeni činitelj. Prav ob današnjem delavskem samoupravljanju in družbeni vlogi, ki jo proizvajalci imajo, smo se prosvetni delavci zamislili in spoznali, da bo treba računati z nami kot s proizvajalci z določeno družbeno vlogo. Društvo kot celota in posamezniki se moramo dokopati do potrebne družbene zavesti, ter se uveljaviti s svojim delom tako, da bomo postali enakovredni in enakopravni z materialnimi proizvajalci. Le tedaj bodo tudi proizvajalci materialnih dobrin spoznali, da so jim proizvajalci duhovnih vrednot potrebni. Dali nam bodo mesto ob sebi. Danes ni tako. Prav zadnja skupščina okrajnega ljudskega odbora v Kranju, ki je razpravljala o prosvetni problematiki okraja, je dokazala, da vse premalo ve o nujnosti prosvetljevanja ljudskih množic po prosvetnih delavcih. Pojav nas opozarja, da smo se v javnosti vse premalo uveljavljali, toda nekatere izjave, ki se ponavljajo iz leta v leto, so zelo krivične in ni čudno, da se prosvetni delavci ob takih obtožbah ne morejo dvigniti in se razhajajo z občutkom grenkobe. Kaj vse kvarno vpliva na učne uspehe, bom še omenila, nikakor pa ne drži očitek, da smo nedelavni, da smo »zabušantje«. Ker smo v skupščini naleteli na tako nerazumevanje, zlasti pri zboru proizvajalcev, želim, da se danes o svoji družbeni vlogi temeljito pogovorimo. Povejmo tudi, da »šu-maštri« nismo. Okrajna skupščina naj v bodoče računa z nami, naj nam da pred javnostjo zasluženega priznanja, oziroma naj posameznih primerov ne posplošuje in prenaša na celoto, ki je važen družbeni činitelj.
Zavedajoč se pomena, ki ga imamo prosvetni delavci v današnji družbeni stvarnosti, hočemo dati prosvetljevanju tudi sami vse večjo vlogo. Ker to ni mogoče reševati administrativno, smo prišli do zaključka, da se moramo vse resneje lotiti samoupravljanja v šolstvu. Beseda samoupravijanje še ne ustreza trenutnim potrebam na prosvetnem področju, pač zaradi ekonomske baze in dejstva, da je šola last družbe. Vendar, govoriti hočem o soupravljanju. Receptov za to ni in jih tudi nihče ne more dati, ker takih izkušenj nimajo nikjer, pač pa bomo morali začeti pri najnižji prosvetni edinici, to je v šoli. Mnogo članstva je že predlagalo, naj bi bili upravitelji in ravnatelji voljeni. Ker nam je še nejasno, kakšne posledice bi to imelo za razvoj šolstva po občinah in ker so tudi tehnične zapreke, konkretno o tem predlogu še ni bilo dosti govora. Vso pozornost pa bo treba posvetiti šolskim odborom. Te
mora imeti, oziroma, naj jih ima vsaka šola s sledečim sestavom: polovico članov morajo zavzeti prosvetni delavci, polovico starši z delegiranimi zastopniki društev, upravitelji in ravnatelji pa naj ne bodo predsedniki ali tajniki. Zastopani naj bodo tudi predstavniki občinskega ljudskega odbora. Odbor, ki pozna okoliš, mora razpravljati o vzgoji in izobrazbi, o socialnem in zdravstvenem stanju, o materialnih vprašanjih, ki zadevajo šolo. Zaradi zadnjega morajo vsi člani skrbeti, da program, ki ga pripravljajo občinski odbori, ne prezre vseh potrebnih in pomembnih materialnih potreb šolstva. Procent proračunskih sredstev naj bo za prosveto večji, naj se v slabih gospodarskih letih ne začne krčiti prav pri prosveti in naj se dodeli šolam o pravem času. Na sektorskih konferencah je bilo že večkrat poudarjeno, naj se finansiranje šol preuredi tako, da bi z denarnimi sredstvi razpolagale šole. Upravitelji oddaljenih šol se stalno pritožujejo, da morajo vsak najmanjši račun nositi na občine in je še vprašanje, če imajo občine denar tedaj na razpolago. Če ga nimajo, založi učitelj sam. Kaj žalostna resnica ob skopih mesečnih prejemkih. Proračunska sredstva so po raznih občinah sicer zagotovljena, vendar nam kažejo vse preslabo razumevanje za materialne potrebe šolstva. Če pri tem še računamo, da več kot 50% sredstev odpade na kurjavo in podobno, potem imamo jasno sliko, koliko sredstev je na razpolago za tehnični dvig šolstva. Šolski odbori morajo javnost zainteresirati za ta vprašanja. S sodelovanjem ljudske oblasti bodo dosegli več in preje kot pa s proračuni, ki jih predlagajo upravitelji. Ljudski odbor mestne občine Tržič, ki je občutil dejavnost in prizadevnost prosvetnih delavcev, je imel do šolstva polno razumevanja. Za začetek se vrše večja adaptacijska dela na osnovni šoli v Lesah in Tržiču. Priprave za novogradnje pa so že, v teku. Prav gotovo imajo pri tem zasluge prosvetni delavci, ki se na povabilo redno udeležujejo sej gospodarskega sveta. Šolski odbori se bodo morali bolj živo zainteresirati tudi za stanovanjsko vprašanje. Zal, da moramo mi »kulturni« Slovenci, iskati vzorov v tem pogledu v Bosni.
Mislim, da ne zahtevam preveč, če v imenu blizu dveh sto prosvetnih delavcev v Kranju prosim, da bi tudi tu postavili stanovanjsko hišo za prosvetne delavce, ki bi bila po številu menda tretja v Sloveniji. V Zagorju so na primer to zmogli iz rednih proračunskih sredstev. Kranj gotovo ni revnejši. Okrajni ljudski odbor v Kranju pa pozivamo, da ne preneha z vzgledom v Železnikih in naj ne pusti, da bo učitelj na vasi romal iz hiše v hišo, na plečih pa čutil posmeh izza oken.
Žal mi je, da sem mimogrede omenila osebne materialne potrebe učiteljstva, ki pa so eden izmed pogojev za njegovo uspešno delovanje. Ko bo urejeno to in socialistično nagrajevanje, ne bomo mogli biti več deležni očitka, da se brigamo samo za stanovanja in honorarje.
Solo vzdržuje družba. Skupščine odločajo o višini sredstev, s katerimi šolo lahko ali samo vzdržujejo ali pa dvigajo. Ker imajo pri odločanju proračunov soodločujočo besedo tudi proizvajalci, predlagam, da bi ob volitvah v Svet za kulturo in prosveto predlagali takega člana iz zbora proizvajalcev, ki bi se za prosvetno politiko živo zanimal in da bi znal vse probleme iz kultur-no-prosvetnega področja prenašati na zbor proizvajalcev. Ce bodo tam imeli dovolj vpogleda na prosvetna dogajanja, ne bodo mogli več reči, kadar bo šlo za denar, ki naj bi pripomogel k napredku šolstva, da niso socialna ustanova. Društvo pa bo moralo v bodoče na svoje pomembnejše seje povabiti tudi člana iz zbora proizvajalcev, ter mu pokazati, kje je težišče našega dela.
Prosvetni delavci resda nehote nosijo s seboj pečat pretekle vzgoje in v morajo za osvojitev materialističnega naziranja vršiti v sebi hud boj. Vsem je znano, da se je idejnost prosvetnih delavcev po vojni močno dvignila. Povod za to so dali prav gotovo revolucionarni časi in pa stremljenje prosvetnih delavcev,
da se tudi nazorsko pripravijo za nove naloge. Skrb za idejni dvig je bila še precej časa na višini, potem pa je začela upadati. Vzrokov za to je več. Eden glavnih je prav gotovo premajhna skrb društva. V mnogočem pa je temu kriva tudi reorganizacija učiteljskega in profesorskega društva. Na zadnjem mestu bi omenila pa še razna javna podcenjevanja.
Več pa so člani storili na področju strokovnega izpopolnjevanja tako, da so izkušeni tovariši prenašali svoje znanje mlajšim. Organizirali smo seminar, ki naj bi tovariše temeljiteje pripravil za predhodne in diplomske izpite. Prvi sestanek je dokazal, da se naši mladi tovariši zanimajo za svoje izpopolnjevanje, da pa imajo pri tem tudi težave. Preredki stiki teh tovarišev z družbo jih narede samotarske, zagrenjene in jih odmaknejo od celotnega dogajanja.
Razgovor s tovariši me je ponovno potrdil v mnenju, da bi jih bilo treba večkrat na leto sklicati, jim po predavateljih tovariško svetovati, kako -študirati, da se dokopljejo vsaj do minimalne izobrazbe, ki jo današnji čas zahteva. — Žal, da so se nekateri mlajši tovariši kljub vsem ugodnostim pokazali tako malodušne. Malo več prizadevnosti, ambicioznosti bi jim bilo potrebno kljub vsem težavam, ki jih imajo danes.
Nerada, a je že vendar enkrat treba spregovoriti o nadurnem delu učiteljstva, ki se ga tudi s tem pripravlja ob enakopravnost ne samo s proizvajalci materialnih dobrin, temveč tudi s profesorji, kjer se honorar izplačuje. ‘»Slabo gospodarsko leto« je bilo krivo, da nam je skupščina znižala postavko na 600 000 dinarjev, čudim se, da se suša ni odražala v Gorici, kjer so učiteljstvu izplačali nad 4 milijone dinarjev, da se v Trbovljah, z utemeljitvijo, ki jo je podala ljudska oblast, da so prosvetni delavci prihranili s svojim nadurnim delom milijone, izplačali tudi nadurno delo.
Ob tej priliki naj še omenim, na kakšno nerazumevanje so naleteli naši stanovski tovariši ob priliki svojega zdravljenja. Zdravniške komisije so potrdile, da je tovariš potreben brezplačnega zdravljenja, socialno zavarovanje pa je predlog odklonilo. Kadar bo še odklanjalo predloge, naj jih utemelji tako, da se nam bo to zdelo zares umevno. Kadar pa je predlog sprejet, se mora tovariša poklicati na zdravljenje v času počitnic, ne pa, kar se redno dogaja, med šolskim letom, da učni uspehi padajo.
Pa se pogovorimo še o uspehih našega poslanstva. Jaz se ne strinjam v celoti z izjavami nekaterih tovarišev, da so vsi »boljši« odšli, ostali pa smo mi. Kolikor je teh učiteljev drugod, so potrebni pri ustvarjanju socialistične stvarnosti, v kolikor pa so najboljši tu, so z vsem tako preobremenjeni, da, žal svojo stanovsko dolžnost v primeri z obilico vsega drugega opravijo mimogrede. Toda, kje so vse večji vzroki za slabe uspehe? Mislim, da ni kriv samo dotok tovarišev brez sistematičnega petletnega študija, temveč: vojna, neprimerna šolska poslopja in oprema, prenatrpani učni načrti, pomanjkljivi in vsako leto menjajoči se učbeniki, učila, zvezki, papir in visoke cene tem predmetom, enooddelčne šole s štirimi razredi in še kaj. Od založb lahko zahtevamo, da šolske reči pripravijo do 1. septembra in da prično izdajati učila, da se s tem omogoči zamenjava učil iz časa rajnke avstro-ogrske. Saj kakšni »Einheimische Vogel« se že še prenesejo, ker se od takrat niso spremenili, toda da proizvodnja v 40 letih ni napredovala, nam pričajo prav te slike, ki obenem govore tudi o tem, da se je takratna oblast brigala za šolstvo.
Vzrokov za slabe uspehe torej ne iščimo samo pri učitelju, kajti le-ta bi moral biti po zamislih nekaterih res genij, če bi hotel doseči boljše uspehe ob vseh naštetih pomanjkljivostih.
In kaj je članstvo storilo na ljudsko-prosvetnem, izobraževalnem področju? V vseh tečajin, izobraževalnih, zdravstvenih, pri ljudski univerzi je sodelovalo 154 predavatelj ev-učitel jev. Opravili so — mislim na podeželje —■ 5800 ur. Če bi računali ure po 100 din, je to kar 580 000 din. Okrajni izvršni od-
bor ljudske prosvete je dal za to delo samo 40 000 din, nekaj so krile zadruge in občine, a vse ostalo so opravili učitelji na račun svoje družbene zavesti. Tako je iz meseca v mesec, iz leta v leto.
Učitelji so povsod pri delu. 6 jih deluje v IOZLPD, 4 so predsedniki takih društev po okraju, 4 so tajniki. Ljudske knjižnice vodi 12 tovarišev (število je gotovo večje), nekateri ljudsko univerzo, 6 tovarišev vodi pevske zbore, pionirski odredi so spet v rokah učiteljstva, ker brez tega ni šlo.
3 učitelji so člani Okrajnega ljudskega odbora. Te moramo v prihodnje opozoriti, da bodo tamkaj objektivno zastopali naše delo in uspehe, pri neuspehih pa naj navajajo tudi vse negativne činitelje in posameznike.
(Zatem je predsednica opisala delo vsake iskupine in končala z grupo Tržič takole):
Tržič je zabeležil obilo uspehov v pogledu šolstva predvsem zaradi posrečene oblike društvene dejavnosti. Klub tamkaj združuje vse prosvetne delavce. V Klubu se je načenjala in reševala vsa prosvetna problematika v občini kot za mesto, tako za podeželje. Člani Kluba so dajali iniciativo za vse delo.
Za dvig strokovnosti se je največ storilo po šolski liniji v obliki ho-spitacij in vzornih nastopov na posameznih šolah, z rednimi mesečnimi konferencami na nižje organiziranih šolah s tovarišem inšpektorjem. Klub je zainteresiral DPM in LU, da sta pričela s predavanji na vzgojnem področju, nekateri člani društva pa so nekaj teh predavanj posredovali podeželju. Pri vsej dejavnosti, pa naj jo je organiziralo Društvo ali SPK, je odigral pomembno vlogo Klub. Čudim pa se, da tedaj govorijo tamkaj o sindikalni suši, kakor, da je važno predvsem, kdo je nekaj prirejal. Izvajali so člani, ti pa so učitelji.
Prav Klub v Tržiču nam je dal pobudo za razmišljanje o podobnih klubih tudi drugod po podeželju. Združevali naj bi vse prosvetne delavce na vasi. Delo jih veže, če jih veže delo, naj jih veže tudi društvo, ne pa da jih razdvaja. Klubi naj bi bili žarišče vse prosvetne dejavnosti, ki bi se morala odražati na vaseh. Tu bi z združenimi močmi na najprikladnejši način lahko razpravljali o pomenu društva, o njegovi vlogi, soupravljanju o učnih načrtih, o sistemu šolstva, sploh o vsem, kar nas zadeva.
KAKO ZBORUJEJO UČITELJI
Učiteljska društva imajo te dni svoje občne zbore, na katerih kritično pretresajo svoje dosedanje delo, volijo nove odbore ter si postavljajo najbolj pereče naloge, ki jih morajo v bodočem delu rešiti. Ugotoviti moramo, da je v ospredju njihovega razglabljanja družbeno upravljanje naših prosvetnih ustanov, poleg kopice druge problematike: od dela učitelja na vasi pa do množice nerešenih materialnih zadev. Razumljivo je tudi, da je vsako tako zborovanje odločen protest proti vsem krivičnim aktom zapadnih velesil.
Občni zbor v Gorici je bil 10.
oktobra 1953. Uvodnim besedam preds. društva tov. Šinkovca je sledilo sprejetje protestne resolucije, nato je tajnica podala izčrpno in kritično poročilo. V njem je obravnavala celotno problematiko dela s poudarkom na najbolj perečih problemih: družbeno upravljanje, delo in odnosi prosvetnih delavcav na terenu in materialno stanje šol v okraju. — Pri veliki skrbi OLO za šolstvo, so vendar razmere po posameznih občinah izredno težke: neurejeni odnosi na vasi, slabo delo občinskih svetov za prosveto in kulturo, izredno nizke postavke šolskih proračunov v občinskih proračunih, ki so poleg vsega dostikrat še nerealizirane. Rezultat tega so šolske stavbe, ki razpadajo, skrajno pomanjkljiva oprema, nezadostna učila itd. Tu se pojavlja potreba po nekakem centralnem fondu, iz katerega bi se črpala pomoč za posamezne kraje. — Pereč je problem inšpektorjev. Za 105 osnovnih šol, 5 dijaških domov, 6 otroški vrtcev itd. en inšpektor res ne pomeni nič. OLO je pripravljen urediti materialno plat s posebnim dodatkom. Je pa sedaj dolžnost prosvetnih delavcev, da najdejo med seboj človeka, ki bo to nalogo sprejel na svoja ramena in jo požrtvovalno opravljal. Dejstvo je, in diskusija je to pokazala, da učitelji, posebno mladina, zahtevajo inšpektorjev. (Saj je bilo celo predlagano, da bi prosv. delavci iz svojih sredstev nabavili motorno vozilo za inšpektorja.)
Zborovanja so se udeležili tudi načelnik SPK, zastopnik OSS in, kandidat za Zveznega poslanca tov. Vižintin. Slednji je, toplo pozdravljen, pozdravil zbrane prosvetne delavce. V svojem izvajanju je govoril o vlogi prosvetnih delavcev na vasi s posebnim poudarkom na današnji politični položaj in agresivne namene italijanskih imperialistov, podprtih od zapadnih velesil. —
24. oktobra so zborovali učitelji bivšega lendavskega okraja. Posebno življenje živi to društvo, saj službuje tam lepo število madžarskih učiteljev v manjšinskih šolah, večina prosvetnih delavcev je mladih, nastajajoča industrija nafte pa daje vsemu življenju svojstven pečat.
Poročilo predsednika, ki ni sicer zajelo v celoti poročila o dosedanjem delu društva, je pa temeljito nakazalo bodoče naloge, je sledila diskusija. Tudi o družbenem upravljanju je padla marsikatera. Vendar
je trenutno tako, da nimajo v okrajnem SPK nobenega svojega zastopnika, da obč. SPK — v kolikor obstajajo — izredno slabo delajo in tudi šolski odbori bolj životarijo kot pa živijo. (Mimogrede: tudi občnega zbora učiteljev se ni udeležil nihče iz okraja M. Sobota, razen predsednika društva tov. Štuiblja.) Temu vprašanju bodo morali prosvetni delavci posvetiti odločno več pozornosti če hočejo, da bodo problemi šole prodrli iz šole in zainteresirali zanjo širši krog državljanov. Precej časa je vzela diskusija okrog bega iz okraja, ki je bil zlasti letos posebno pereč in tudi najmočnejši v republiki. Razni diskutanti so navajali različne vzroke, ki so se na koncu vseh koncev le zreducirali na sledeče momente: neurejena materialna vprašanja, premajhna skrb društva in oblasti za prosvetne delavce z ozirom na odnos in zaščito naših ljudi po vaseh (neupravičeni in krivični napadi na prosvetne delavce), skratka naši ljudje so le preveč navezani sami nase in na lastne sile. Prav gotovo ima prav tudi tovariš, ki je dejal, da se mladi tov. prepočasi vraščajo v življenje, ker imajo premalo kontakta s sosednjimi šolami, po drugi plati ne najdejo kontakta z ljudstvom, ker se ne poglabljajo v krajevno problematiko skratka, ker živijo preveč le v šoli. Urediti to vprašanje bo prav hvaležna naloga v bodočem letu, letošnji primer pa naj bo opozorilo vsem faktorjem. Ustvarimo ljudem v okviru možnosti pogoje za delo in življenje, potem bomo lahko izločili iz svojih vrst tiste redke posameznike, ki se svojih dolžnosti do skupnosti ne zavedajo.
Na zborovanju se je lepo manifestirala enotnost vseh prosvetnih delavcev, madžarskih in slovenskih. Madžarski učitelji so zahtevali, da se izključi iz društva učiteljica emigrantka, ki je mimo tega, da je uživala pri nas gostoljubje, pri demonstracijah za Trst nastopila razbija-ško in šovinistično, hoteč vnesti med ljudstvo razdor. Zahtevo je enoduš-no podprl celoten zbor, ki je zahteval, da se imenovana odstrani iz prosvetne službe, (kakšno je le kaj bilo delo te tovarišice v šoli). Ta primer nalaga vsem več budnosti tudi pri nameščanju kadra. Mimo društva ne morejo iti neurejeni odnosi na šolah. Primer niž. gimn. Lendava bi se moral bolj hitro urediti in to temeljito. — Tudi o materialnih problemih je bilo govora. Navajam le enega, ki je značilen za šole v območju OLO M. Sobota. Šole so komasirane v manjše število šolskih upravitelj štev, katerih šolski upravitelji za upravljanje dveh, treh ali celo štirih šol v svojem upravi-teljstvu dobivajo enak funkcijski dodatek kot po drugih okrajih. Tudi dokončna ureditev vaškega dodatka traja malo predolgo. Preveč bi bilo naštevati še druge probleme, ki so bili nanizani. Nekaj pa je izzvenelo na tem občnem zboru: da so ljudje voljni delati in željni pomoči ter pravilnih odnosov, ki so jih do sedaj le preveč pogrešali.
BESEDA NAŠIH OBČNIH ZBOROV
OBČNI ZBORI DRUŠTEV PROFESORJEV IN PREDMETNIH UČITELJEV
LJUBLJANA-OKOLIC A, 29. oktobra
V društvu je 150 članov in velika večina dela na nižjih gimnazijah. Med njimi je opaziti veliko izvenšolsko delavnost zlasti v Litiji, na Vrhniki, v Domžalah, a tudi v Kamniku, Logatcu in drugod. Kakor v drugih naših društvih, delajo tudi tu naši člani uspešno v šoli, manj pa v javnosti. Dobršen del članstva se zaveda, da je treba našemu ljudstvu pomagati k znanju, saj prosvetni delavci odgovarjamo za izobrazbeno višino in je najprej naša naloga, da odpravljamo kulturno zaostalost. Pojavljajo se v okraju splošne sodbe o neaktivnosti, s katerimi se seveda dela krivica tistim, ki zares mnogo delajo. Zato bi kazalo analizirati vlogo prosvetnih delavcev v življenju posameznih krajev. Seveda je treba pri tem upoštevati, da je delo najtežje prav tam, kjer je potreba največja, prosvetnih delavcev pa malo. Toda že sedanji podatki kažejo, da profesorji in predmetni učitelji v ljubljanski okolici precej delajo: pri Svobodi 27, pri SZDL 20, v Partizanu 16, pri ljudskih univerzah 20, v občinskih ljudskih odborih 8. Naloga društva pa bo, da pridruži dosedanjim delavcem še druge. Na manjših šolah bo treba povezati delo z učiteljskim društvom (s tem društvom bo sploh treba najti ožje stike), saj se je dosedanja ločenost izkazala kot obojestranska slabost. Spričo strukture srednjega šolstva v okraju so strokovni aktivi šibki, a bi se vendarle lahko izboljšali. Tudi odnosi do Okrajnega ljudskega odbora se bodo popravili, saj bo društvo imelo v SPK svojega zastopnika in dva člana s posvetovalnim glasom. Okrajni ljudski odbor se zelo trudi za materialni dvig šolstva, novost pa bodo letos kmetijske nadaljevalne šole, ki jih bodo odprli v novembru v 26 krajih. Vse leto je bilo boleče vprašanje ocenjevanja. Društvo predlaga, da bi delo v šoli ocenjevali ravnatelj, inšpektor (okraj bo letos imel inšpektorja za srednje šole) in zastopnik društva, izvenšolsko (družbeno) delo pa bi lahko ocenjevali občinski sveti za prosveto. Hudo je v okraju tudi stanovanjsko vprašanje, ki ga bo treba temeljito reševati, sicer bo zaradi vozaštva pešala tudi šola. Nerešeno stanovanjsko vprašanje ima za posledico tudi premočno zaposlitev nekaterih prosvetnih delavcev. Člani bodo zaradi svojih izkušenj na nižjih gimnazijah lahko uspešno sodelovali posebno pri reformi sploš-no-izobraževalnega šolstva. Namesto dosedanjega predsednika tov. Simčiča, ki je podal pregledno poročilo, so si izvolili za novega predsednika tov. Flerina. Razpravljanje je bilo živahno, vendar Je zajelo premajhno število članstva. R.
MARIBOR, 21. oktobra
V Mariboru, ki ima 70% delavskega prebivalstva, usmerja profesorsko društvo svojo dejavnost v skladu s strukturo tega velikega industrijskega centra. Zato je važen del nalog prosvetnih delavcev seznanjati mariborski proletariat s šolskimi in vzgojnimi vprašanji, popularizirati pomen izobrazbe, obenem pa delati na širokem Ijudsko-prosvetnem področju. Uspehi so seveda rezultat vztrajnega in požrtvovalnega dela, a se ne morejo pojaviti čez noč. Da mariborski profesorji uspevajo, si poleg strokovnega izpopolnjevanja s študijem in diskusijami razčiščujejo politična in svetovnonazorska vprašanja ter posegajo v družbeno upravljanje šolstva. Mariborskim proletarcem ni vseeno, kakšna bo naša šola; vsi žele, da bi bila čimprej najboljša; do sedanje šole so kritični; kritični pa so tudi do prosvetnih delavcev kakor do zastopnikov oblasti in delovanja vseh organizacij. V pre-obraževanju tega industrijskega mesta so razredne zaostritve nujne in razumljive, zato se prosvetni delavci bore proti pasivnosti v svojih vrstah. Dovolj uspešno delovanje našega društva je pokazal občni zbor. Poročilo predsednika tov. J. Košarja je močno poudarilo, da je boj za celo vrsto šolskih in prosvetnih vprašanj družba zaupala prosvetnim delavcem, ki naj jih preveva »nesebični duh revolucionarnosti«. Člani so svoje naloge izpolnjevali s predavanji, krožki, aktivi, tiskanjem učbenikov (slov. literarna zgodovina), roditeljskimi sestanki itd., vendar je bilo zanimanje še nezadovoljivo. Pokazalo se je, da si skupine včasih niso znale poiskati dela in so bile premalo iniciativne. Opaziti je vendarle relativni napredek, čeprav je izvenšolsko delo še vedno omejeno na manjše število članov, zlasti udeležba v Svobodi je premajhna pri društvu, ki ima 250 članov. Sodelovanje s Svetom za prosveto MLO je bilo skoraj le formalno. Drugo leto bo treba društvo v marsičem izboljšati. Članstvo bo lahko zelo uspešno pomagalo pri komisiji za reformo šolstva; v ljudski prosveti in tudi pri delu z mladino bo treba zavreči zapetost posameznikov in zaprtost med štiri
stene, prosvetni delavec je vendar javni delavec in naj si najde svoje mesto v javnem življenju, zato tudi odgovorno sprejema kontrolo in kritiko družbe. Pogumno naj pove svoje kritično mnenje in naj ga zastopa tako v društvu kakor v javnosti. Mnogo govora je bilo v Mariboru tudi o iskrenosti v medsebojnih odnosih, ki se morajo popraviti. — Za predsednika društva je bil ponovno izvoljen mariborski kulturni delavec tov. Jože Košar. Zboru je prisostvoval tudi predsed-ni MLO, tov. Miloš Ledinek in je posegel v diskusijo, ki je bila živa in mnogovrstna.	R.
LJUBLJANA, 23. oktobra
Predsednik tov. Ahlin je v izredno zanimivem poročilu nakazal vrsto tehtnih vprašanj, ki jih je društvo reševalo, in sprožil živo, stvarno diskusijo. Diskusija se je sukala prvenstveno okoli dveh najvažnejših vprašanj:
1.	vprašanja reforme splošno-izobra-valnega šolstva in
2.	vprašanja odprave zloglasnega § 19.
Glede na nujnost reforme splošnoizobraževalnega šolstva sta bila iznešena dva važnejša predloga:
1.	Enoten tip splošno-izobraževalnega šolstva naj bo do 6. šolskega leta. V 7. in 8. šolskem letu je nujna razvejitev na več tipov, kajti današnja nižja gimnazija je premalo življenjska, le pripravljalnica za dijake, ki nadaljujejo študij v višji gimnaziji (2S,Vo).
Tudi višja gimnazija bi morala doživeti spremembe glede na strokovno diferenciacijo dijakov. Od 7. r. gimnazije dalje naj bi se cepila na dve ali več vej: lingvistično-humanistično, filo-zofsko-prirodoslovno, tehnično. Ta razdelitev naj bi dala že orientirani mladini večje možnosti kot doslej, da se pripravi za svoj .bodoči visoko-strokovni študij.
2.	Glede na dejstvo, da nadarjenost otrok ni enosmerna in razvoj ne povsem istočasen, zagovarja drugi predlog — dva tipa šol: A in B tip ali lažji in zahtevnejši tip — A naj bi zaposlil dijake bolj s praktičnim delom, pri katerem bi lahko razvili svoje praktične sposobnosti in nadarjenost. Dijake bi izbirali s testiranjem. Od tod bi odhajali v praktične poklice.
B tip naj bi zajel dijake, ki bi nadaljevali študij na višji gimnaziji in bi bil podlaga za ta študij, zato tozadevno zahtevnejši. S tem, da bi mladega človeka pravočasno zaposlili po njegovih sposobnostih, namesto, da bi izgubljal pogum ob neuspehih v gimnaziji, bi bilo tudi manj mladinskega kriminala.
Manj upoštevan je bil tretji predlog — proti diferenciaciji v nižji gimnaziji, češ da bo z rastjo našega kulturnega in gospodarskega življenja potrebna vse obširnejša predizobrazba.
Druga važna naloga, ki jo je društvo načelo, je boj za enakopravnost našega poklica z drugimi, po izobrazbi in pomenu enakimi poklici.
Odpravi naj se zloglasni § 19 uredbe o uslužbencih prosvetno-znanstvene stroke, ki določa za profesorje, predm. učitelje in učitelje zastojni razred, preko katerega je mogoče le z odobritvijo višje personalne komisije. Ta paragraf je težko prizadel tudi prosvetne delavce, ki .spadajo med kvalitetne, zlasti pa kar vse povprek upokojene iz povojne dobe do 1. IV. 1952. Ta člen naj se odpravi, kajti takega člena nima nobena druga uredba o prevedbi; § 19 diskriminira prosvetne delavce; ima nedemokratično vsebino; nikjer ni natančneje določeno, po kakšnem postopku zadene uslužbenca, kar lahko povzroči velike razlike med posameznimi upravnimi enotami. Razen tega proti uslužbencem, ki niso v redu, že itak obstajajo v čl. 98 uredbe, ki veljajo tudi za ostale stroke.
Omogoči naj se dalje, najboljšim profesorjem srednje šole napredovanje do vključno IV., dobrim pa vključno do V. razreda, najboljšim predmetnim učiteljem pa vključno do V. razreda.
Ce ne dosežemo odprave § 19 in omenjenih možnosti napredovanja, bo pri prosvetnih delavcih ostala zavest, da niso enakopravni z ostalimi strokami enakega družbenega pomena in kvalifikacije.
Po burni debati, je bila iznešena zahteva naj se upravni ukrepi hitreje in brez birokratizma rešujejo, naj se zadrževanje napredovanja vedno utemelji, temeljito in pravično pretrese vprašanje krivde in kazni in naj se zagotovi pri-zatetim pravna pot pritožb.
Govora je bilo še o sodelovanju prosvetnih delavcev v množičnih organizacijah, zlasti na zborih volivcev, o pomoči profesorjev mladini pri Počitniški zvezi, o učbenikih, o pouku moralke itd. Diskusija je pokazala živo zanimanje za vsa številna pereča vprašanja.
Topolovec Milena
KRANJ, 17. oktobra
Občni zbor društva je bil 17. oktobra v gimnazijski telovadnici v Škofji Loki. Predsednik društva profesor Velušček je v svojem poročilu govoril o bližnji reorganizaciji šolstva in o nalogah društva v tej zvezi o družbenem upravljanju, o ideološkem in strokovnem izpopolnjevanju članstva za kvalitetnejši pouk, o izvenšolskem delu članov, o sodelovanju društva s Svetom za PK na okraju, o premestitvah (ki so bile vse izvedene po razgovorih s predstavnikom društva), o možnih združitvah nekaterih skupin z Društvom učiteljev in o dosedanji povezavi in potrebi tesnejšega sodelovanja obeh društev ter končno o materialnih vprašanjih.
Iz diskusije je bilo očitno, da so tovariši na deželi, posebno v manjših krajih, močno zaposleni v šolskem in izvenšolskem delu, saj povečini kulturno-pro-svetno delo sloni na učiteljstvu. Po razgovoru so odločili, da se bodo v Cerkljah. Poljanski in Selški dolini pridružili Društvu učiteljev, kar se je že do sedaj stvarno izvajalo. Sicer so pa poudarjali, da ni važna oblika, da gre le za to, da se obe društvi čimbolj uveljavita s svojim delom. V Tržiču so problem sodelovanja odlično rešili z ustanovitvijo kluba prosvetnih delavcev. Precej so razpravljali o reorganizaciji nižje gimnazije, kjer so ugotavljali, da je preveč teoretičen način dela krivičen za tiste otroke, ki so bolj praktično usmerjeni, ker ne razvija njihovih sposobnosti. Vsekakor bo treba bolj poskrbeti, da se najboljšim z dežele omogoči nadaljnji študij. Moralnemu pouku so zlasti na gimnaziji v Škofji Loki posvečali dosti pažnje, zbirali so tudi gradivo za skripta. Iz diskusije je bilo videti, da so šolski odbori šolam še kar tuji. Poudarjeno je bilo, da bi koristilo šoli in učiteljstvu, če bi po šolskih odborih in drugih družbenih organih šola bolj dobivala značaj javnosti. Pri obravnavanju materialnih vprašanj so zlasti poudarjali težko stanje družin s številnimi otroki.
Pri volitvah so izvolili tudi delegata, ki bo zastopal društvo pri Svetu za PK na okraju. Medsebojno zaupanje med Svetom za PK in društvom se je videlo v tem, da je društvo hotelo predlagati tri člane, med katerimi naj Svet za PK izbere enega, pa je predsednica Sveta svetovala, naj izvolijo člana, ki ga društvo smatra za primernega. Z občnega zbora so poslali na pristojna mesta protestno resolucijo proti grdemu mešetarjenju z našo zemljo.
Po občnem zboru je bilo skupno kosilo v gimnaziji; tako so člani ostali še nekaj ur skupaj in se pogovorili o marsikaterih vprašanjih, saj se s tako obsežnega terena morejo vsi le redko zbrati. Preden smo odšli, nam je ravnatelj razkazal še prostore nove gimnazije, ki je prizidana k prejšnjemu šolskemu poslopju. Društvo mora dati priznanje vsem, ki so pripomogli do nove stavbe.
C.
CELJE, 24. oktobra
V imenu delovnega predsedstva je tov. Tine Orel v svojem nagovoru naglasil tri važne naloge, ki jih naj članstvo resno proučuje: vzgoja napredno mislečega naraščaja, izvajanje družbenega upravljanja v prosveti in proučevanje novega šolskega sistema.
Predsednik društva tov. prof. Jakhel je podal obširno in bogato poročilo, ki zajema vso problematiko društvenega delovanja in bi že samo terjalo poseben članek, zato ga podajam v skrčeni obliki. Ker se je občni zbor vršil prav na praznik OZN, se je v posvetilu tega dne dotaknil najvažnejših določb Ustanovne listine, poudarjajoč enakopravnost velikih in malih narodov, ki naj velja tudi za nas Jugoslovane ob sedanjem kričečem in krivičnem reševanju tržaškega vprašanja.
Na področju poklicnega dela prosvetnih delavcev je potreben enotnejši kriterij pri ocenjevanju učnih uspehov, saj je razlika pri 85, 49 in celo 100 odstotnem učnem uspehu na posameznih zavodih zelo velika. Materialna baza, ki jo ustvarjajo proračunska sredstva za prosveto, je v primeri z ostalo dejavnostjo še vedno zelo nizka. Mestne prosvetne ustanove so bile kljub temu deležne izrednega kredita v znesku 4 milijonov za obnovo in najnujnejša popravila, za kar smo ljudski oblasti zelo hvaležni. Živahno delo predmetnih komisij je pomembna pozitivna stran društvenega dela, čeprav je združeno z velikimi težavami. Vzgojna prizadevanja za oblikovanje Uka naše mladine in njeno usmerjanje v socialistično družbo kaže lepe uspehe. Svojo narodno zavest in enotnost med jugoslov. narodi je pokazala naša mladina zlasti ob spontanih demonstracijah zoper krivičen sklep o rešitvi tržaškega vprašanja. Potrebna nam je še natančna statistična analiza o usmerjanju mladine v razne poklice in stroke nadaljnjega študija. Dobrodošla pomoč mlajšim tovarišem v obliki mentorstva je rodila dobre uspehe. Tesen stik med šolo in domom je posebna oblika vzgoje staršev in mladine. Se bolj se bo treba nasloniti na množične organizacije, Zlasti na SZDL, kjer naj prosvetni delavci nastopajo kot viden činitelj. Samoupravljanje v prosveti je treba usmeriti v družbeno upravljanje v obliki šolskih svetov, ki jim bo treba dati pravo obliko in vsebino. Obsežno in široko razpredeno je bilo v minulem poslovnem letu kuturno - prosvetno udejstvovanje članstva zlasti v celjski okolici, v katero 1e bilo vloženega mnogo truda in požrtvovalnosti.
Materialno vprašanje prosvetnih delavcev v obliki izenačenja plač z drugimi umskimi delavci v produkciji, nagrad za nadure, pravičnejših prevedb upokojencev in stanovanjskih problemov še ni povoljno rešeno. Rešitev minimalnih zahtev bi bila v korist tudi celokupni sociaflistični družbi. Zaradi tesnejšega sodelovanja z Društvom učiteljev se nekateri pododbori izjavljajo za organizacijsko združitev. Diskusija je pokazala možnost takega sodelovanja tudi brez prehoda iz ene organizacije v drugo.
Razprava o poročilih se je sicer dotikala nakazanih vprašanj, ki jih bo članstvo moralo reševati v novem poslovnem letu, vendar je prinesla nove momente, ki so prav tako važni in zanimivi, toda določenega in po predsedniku nakazanega programa ni postavila. To nalogo bo moral izvesti' novi odbor in več ali manj samostojni pododbori.
Tov. Ivo Švare je govoril o vlogi in nalogah Ljudske univerze, ki naj s pomočjo prosvetnih delavcev razširi svoj delokrog tudi na podeželje. Tov. prof. Modic je poudaril velik pomen zbiranja raznih predmetov za zbirko učil, ki naj služijo kot pripomoček pri pouku. Take zbirke naj pokažejo gospodarsko in kulturno Sliko domačega kraja, v okrajnih središčih pa tudi v širšem merilu.
Tov. prof. Aškerc je poudaril velik pomen predmetnih komisij za nadaljnje strokovno izpopolnjevanje prosvetnih delavcev. Komisije naj postanejo žarišče novega napredka v tem smislu. Strokovnjaki naj s svojim znanjem obogatijo tudi druge tovariše v obliki medsebojne pomoči. Pri preiskovanju socialnega stanja mladine naj mladinec ' čuti, da se nahaja v sredini sočustvujoče družbe. — K izboljšanju stanovanjskega vprašanja za prosvetne delavce je v Celju že dosežen prvi uspeh, v novih stanovanjskih blokih je zanje določenih 6 novih stanovanj v primernem sorazmerju z drugimi meščani.
Tov. Olga Vrabičeva je prikazala pomen družbenega upravljanja prosvetnih ustanov, ki ga bo treba pojmovati kot skrb celotne družbe. Mladina naj prihaja iz šol s temeljitim znanjem, prežeta z duhom naprednih idej. Dosedanje zapostavljanje prosvete glede na materialno bazo ni bilo namerno, pač pa je naša industrializacija terjala ogromna denarna sredstva, zaradi česar ostala področja ljudske dejavnosti še niso prišla na vrsto, med njimi tudi naša prosveta. Naši finančni zmogljivosti je bila postavljena meja, ki je nismo mogli prekoračiti.
O delovanju Pedagoškega aktiva je govoril tov. Ivo Švare in povabil navzoče, naj sodelujejo tudi na tem področju. V načrtu je poglabljanje v duševno analizo naše mladine, proučevanje novih učnih načrtov in šolskega sistema ter izgrajevanje pouka o moralni vzgoji.
Tov. Podjavoršek je poročal o zaostankih na naročnini za Sodobno pedagogiko, ki je zaradi tega v nevarnosti, da ne bo mogla več izhajati.
Delo predmetnih komisij v popoldanskih urah je izpolnilo drugi del programa na občnem zboru. Da bi čim bolje izkoristili pouka prost dan in s tem prihranili članstvu stroške za ponovni sestanek, so se profesorji in predmetni učitelji po kosilu podali v predavalnice in kabinete I. gimnazije ter ločeni po predmetnih komisijah obravnavali strokovno plat njihovega dela. Največ zanimanja je pritegnila matematično-fizikal-na skupina, kateri je predavatelj V. Kunst predvajal najnovejša učila iz elektrotehnike in optike, izdelana v Zagrebškem zavodu za šolsko opremo.
Organizacija občnega zbora, ves njegov potek in razdelitev dela kaže res
novo pot društvenega delovanja. Le prekratek čas in delni odklon od problemov, ki so bili nakazani v predsednikovem poročilu, sta povzročila, da pri razpravi ni prišlo do obravnave mnogih vprašanj. Za bodoči delovni sestanek bi bilo morda umestno, ako bi društvo svojim pododborom in grupam nakazalo teze, o katerih se bo na skupnem sestanku razpravljalo, kar bi dovedlo do konkretnih izsledkov in sklepov.
Razumljivo je, da tudi ta občni zbor ni mogel prezreti najtežjega vprašanja, ki je ranilo srce slehernega Slovenca in Jugoslovana, to je tržaškega vprašanja. Zoper nas naperjena krivica je ostro odjeknila po vsem svetu. 2e pred zborovanjem je tov. Anja Mačkova z dvema globoko v srce segajočima recitacijama vzbudila močan protest zborovalcev, ki se je ob zaključku občnega zbora razvil v pretesno resolucijo, poslano našemu državnemu vodstvu, ki ob njem stoje tudi vrste prosvetnih delavcev. J. K.
TRBOVLJE, 23. oktobra
O delu društva je poročal tov. Gulič Vekoslav, ki je bil ponovno izvoljen za predsednika.
V poročilu in v diskusiji o njem so stopila v ospredje sledeča vprašanja:
1.	Da se bo še 'bolj uveljavilo družbeno upravljanje šolstva in prosvete, bo društvo odslej delegiralo svojega zastopnika v okrajni SPK. S tem se bodo še bolj poglobili medsebojni odnosi, ki so bili doslej zelo dobri, društvo pa bo prevzelo še večjo odgovornost kot doslej.
2.	Ob pripravi proračunov želi SPK še več iniciativnosti, saj se je ob zadnjem proračunu pokazalo, da bi za vse potrebe v prosveti potrebovali 88 milijonov dinarjev, da bi bilo stanje vsaj znosno. - Skupina iz Zagorja se je močno utrdila v občinskem SPK, kar se vidi tudi pri izkoriščanju proračuna. Od 114 milijonov dosedanjega okrajnega proračuna za prosveto je velik del dobilo Zagorje, kjer so tudi dozidali osnovno šolo v Toplicah.
3.	Skupina iz Zagorja vztraja, naj ostane v gimnaziji — Zagorje 5. razred kot paralelka trboveljske gimnazije, čeprav ne more trditi, da bo taka rešitev tudi perspektivno najboljša.
4.	Društvo je v pretekli poslovni dobi organiziralo dve hispitaciji v okrajnem merilu in se bo te oblike strokovnega dela zaradi upešnosti še nadalje posluževalo.
5.	Na poziv zastopnika Društva učiteljev k tesnejšemu koordiniranemu delu, ki je prenehalo, bosta obe društvi imeli koordinacijsko telo in bosta po potrebi organizirali tudi kolektivna posvetovanja.
6.	V Zagorju želijo uveljaviti dve obliki dela: ustanovi naj se klub prosvetnih delavcev, ki bo reševal strokovna vprašanja, organizacijska vprašanja pa naj rešuje društvo.
7.	Da se izboljša stanovanjsko vprašanje, je MLO Trbovlje pripravljen zidati hišo s štirimi stanovanji za prosvetne delavce.
8.	Glede vatikanske politike o trža-
škem vprašanju bo društvo preprečevalo uveljavljanje dvoličnosti, ki se odraža pri nekaterih članih CMD.	S. G.
JESENICE
Ta občni zbor bi po svoji razgibanosti in sproščenosti spadal med najbolj uspele, ako ne bi vsa obravnava obtičala na dveh vprašanjih, ki pa tudi nista našli prave rešitve. Gotovo bi bilo to vse drugače, ako bi zborovanje delili na dopoldanski in popoldanski del in bi imeli dovolj časa, da se dodobra pogovore o vseh svojih brigah in težavah. Saj so ob zaključku, ki so ga zaradi odhoda vlakov ob dveh morali naglo napraviti, vsi obžalovali, da je že konec, in so novi odbor pozivali, naj bi se vršili sestanki bolj pogosto.
Prvo vprašanje, ki je kar spontano butnilo na dan, so odnosi, ki vladajo med delavstvom in šolo. To stanje je nezdravo in bo tako v interesu enega ko drugega, da stvar čimprej in temeljito razčistijo. Razčistili pa je ne bodo, ako jo bo reševala vsaka stran zase, in vse dotlej ne, dokler ne bodo oboji spoznali, da je le v složnem sodelovanju garancija za uspeh.
Zato bo v bodoče prav, da iščejo tako eni ko drugi vedno le pot neposrednega sporazumevanja in da tehtajo tudi svoje napake z enakim merilom ko one svojega sočloveka.
Druga zadeva, ki je vse prisotne tudi hudo razgrela, je bil odpust prof. Gosarjeve.
Dognali so to vprašanje pač v toliko na čisto, da je bil odpust upravičen, ker dvema gospodarjema hkrati ni mogoče služiti, v nobenem primeru pa to ne more biti vzgojitelj.
Vendar ne moremo iti mimo tega, da se je odpust izvršil, ne da bi se odločujoči prej posvetovali o tem z zastopniki našega društva. Zato so diskutanti tako postopanje ostro obsojali in to po vsej pravici, ker je to že drugi primer v zadnjih dveh letih. Ni namreč važno samo, da je neki ukrep nujen, temveč je potrebno, da je zakonit tudi postopek!
Napak bi bilo, ako bi presojali društvo že po bežnem tem pogledu na njegovo delovanje in bi pri tem ne videli, kako globoko so posamezniki in kot celota zaorali v jeseniškem revirju ledino za njegovo prosvetno in kulturno rast. Zaradi skopega časa so pač tokrat odkrili samo tisto plat, ki jih teži in hromi pri njihovem delu.	Jače
RAVNE, 17. oktobra
Prvo, kar je napravilo name poseben vtis, je bilo, da je poslal OLO na zbor tako močno zastopstvo. Bil je tu sam predsednik OLO ter predsednik, načelnik in oba inšpektorja SPK OLO v Slovenjem Gradcu. Predsednik občine Ravne pa je bil službeno zadržan in je svojo odsotnost opravičil.
Občni zbor se je vršil v novem gimnazijskem poslopju, ki dela čast
okraju, a še posebej Ravnam samim. Direktor dr. Franc Sušnik pa je na svojo zamisel, skrb in delo, da stoji danes v teh Prežihovih globačah popolna gimnazija, lahko upravičeno ponosen.
Lepa in modema zgradba in Študijska knjižnica, ki šteje nad 20 000 knjig, pa nadalje priča, kako so se tu našli ročni in prosvetni delavci v skupnih naporih, da si zgradijo prostore za ustanovo, ki naj jim razsvetljuje pot v lepše in boljše dni. Ako so ob tem spoznali vrednost takega sodelovanja, bodo našli gotovo tudi sedaj in v bodoče sredstva in način, da bodo podpirali drug drugega in delali tako za skupno stvar.
Zato sem prepričan, da so težke stanovanjske prilike, o katerih so na občnem zboru ravenski profesorji tožili, nastale le po nesporazumu in da bo upravni odbor Železarne storil vse, da bodo tudi vzgojitelji njihove mladine našli tu vsak svoj dostojen dom.
Sam potek občnega zbora je pokazal po eni strani, kako obširno je polje, na katerem se udejstvujejo tukaj prosvetni delavci, po drugi plati pa, da je demokratičen princip v odnosu oblastnega foruma do prosvetnega delavca in narobe našel v tem kraju svoje pravo mesto in svojo pravo obliko. V kolikor so med njima morda še kake diference, jih bo mogoče takoj poravnati, brž ko bo reševanje prvega malo manj togo in formalno, drugi pa bo pri tem dajal vedno prednost osebnemu stiku pred administrativnim občevanjem.
V	diskusiji, ki je bila zelo živahna in sproščena, so se posvetovali o delu Društva prijateljev mladine, o ustanovitvi vzgojne posvetovalnice, o filmu, o delu Ljudske univerze, o reformi nižje srednje šole, o učnih knjigah, o delegiranju svojih zastopnikov v SPK, o usmerjanju mladine v poklice, o obliki dela naših društev itd.
Brez dvoma bi v svoji vnemi še nadaljevali s svojimi tehtnimi razgovori, da nas ni razgnala pozna ura.
Priznati moram, da sem bil prevzet od vsega, kar sem našel tu na Ravnah, le da mi je to doživetje grenila ugotovitev, da odločujoči či-nitelji vse premalo skrbijo za potreben učni kader na tej na j višji vzgojni instituciji ob naši najbolj izpostavljeni severni meji. Jače
Črnomelj, 14. oktobra
Društvo profesorjev okraja Črnomelj je zborovalo 14. X. Iz njihovih zapisnikov je razvidno, da je članstvo delovalo v skupinah Črnomelj in Metlika. Društvo ni intenzivno sodelovalo s Svetom za prosveto in tudi ni z njim razpravljalo o raznih šolskih problemih, vendar ugotavlja tajnik, da kažejo vsi okrajni forumi veliko razumevanje za potrebe šolskega in prosvetnega področja sploh. Člani imajo razne dolžnosti v političnih in ljudsko prosvetnih organizacijah in so aktivno sodelovali pri raznih prireditvah poleg velike zaposlenosti v šoli.
V	bodoče nameravajo utrditi vlogo
društva tako v Svetu kot v drugih organizacijah, odbor pa bo še sedaj pripravljal programe za obletnico zasedanja SNOS, v ožjem šolskem delovanju pa bodo člani preučevali učne načrte in probleme šolstva.	v.
PTUJ, 17. oktobra
Poročilo odbora je v glavnem zajelo le delovanje članov na ptujski gimnaziji, ker z Ormožani stiki niso česti. Člani so delovali v strokovnih aktivih, kjer so razpravljali o učnih načrtih, metodi dela, ocenjevanju in prehodu iz osnovne v srednjo šolo. Na diskusijskih večerih pa so preučevali: ustavni zakon, pomen preimenovanja Kom. Partije in Ljudske fronte, novo finančno poslovanje in nove gospodarske uredbe ter pouk moralke. Člani delujejo na Ljudski univerzi, v okrajnem gledališču, pri Svobodi kot pevci in člani orkestra, v Partizanu in v tečajih. Društvo se zavzema za gradnjo nove šole, ki je nujna potreba. Živahna razprava se je razvila okoli vprašanja družbenega upravljanja v prosveti, pri čemer so sklenili predlagati OLO enega svojega predstavnika za Svet za prosveto in kulturo. Temeljiteje bodo v bodoče razpravljali o šolskih vprašanjih, pri čemer bodo v predlogih za reformo šolstva upoštevali družbeni razvoj in zmogljivost otroka. Vse članstvo ogorčeno obsoja sklep o Trstu z dne 8. X. 1953.	V.
MURSKA SOBOTA, 24. oktobra
V	društvu so samo člani soboškega gimnazijskega zbora. Poslovodeči predsednik je poročal o plenumu v Ljubljani, nakar se je razvila živahna razprava o družbenem upravljanju, pri čemer je bilo razvidno, da si društvo doslej ni v dovoljni meri prizadevalo tesneje sodelovati s Svetom za prosveto, da bi mu bile znane potrebe na področju nižjih gimnazij. Položaj na gimnaziji zahteva od društva aktivnost predvsem v tej smeri, da prepreči beg iz okraja in odklanjanje službenega mesta v okraju. Na zavodu je še vedno nad 200 ur nezasedenih, člani se sprašujejo, kaj bo z dijaki, ki se tako šolajo, da n. pr. v nižjih razredih nimajo matematike, da se v višji pomanjkljivo poučuje kemija, matematika in fizika itd. Gotovo je, da sami ne bodo mogli položaja spremeniti, pač pa bodo morali skupno z okrajem stremeti za tem, da se urede materialna vprašanja, to je, da dobe stanovanja in za požrtvovalno delo tudi nagrade, predvsem pa, da dosežejo pravilno ocenjevanje dela prosvetnih delavcev. Poročilo predsednika je bilo precej kritično, ugotovil je pomanjkljivo delovanje društva v preteklem obdobju, za kar je objektivni razlog prevelika zaposlenost članov, subjektivni pa napetost med člani zbora, ki je zavirala konstruktivno debato o medsebojnih odnosih.
Aktivna udeležba članstva v Ijudsko-prosvetnem in političnem življenju ter delo v šoli, ki sega daleč preko službene dolžnosti govore v prid prosvetnim delavcem.	V.
POSLANICA MEDNARODNE ZVEZE ZDRUŽENJA UČITELJEV
i
XXII. mednarodna konferenca Mednarodne federacije združenj učiteljev, ki se je vršila od 28. do 30. julija 1953 v Oxfordu, je ugotovila, da je v velikem številu držav obstoj, razvoj in napredek državnih šol resno ogrožen zaradi pomanjkanja potrebnih kreditov. Zato pošilja vladam nujen poziv, da se proračuni za ljudsko prosveto vskla-dijo s prosvetnimi potrebami prosvetne službe, ki mora biti v stanju, da zagotovi vsem otrokom njihovo pravico do vzgoje, da ti v realnih, stvarnih in moralnih pogojih dosežejo popoln razvoj svoje osebnosti in harmoničen razvoj svojih sil.
Mednarodna federacija združenj učiteljev je prepričana, da bi se vzgoja ne mogla uresničiti brez ozračja miru in se zato zavzema, da usmeri svojo dejavnost v smislu mednarodnega razumevanja.
II
XII. konferenca delegatov Mednarodne federacije združenj učiteljev je po anketi izvedeni po narodnih združenjih, proučila vlogo učitelja v upravljanju šole in prosvete.
Konferenca opozarja na principe, ki so definirani v Listini o vzgoji sprejeti na kongresu v Interlakenu 1948, posebno pa na sledeče člene:
čl. 15. Prosvetnim delavcem je treba omogočiti, da po svojih ofi-cialnih predstavnikih sodelujejo pri administrativnem in tehničnem izpopolnjevanju svoje stroke.
Čl. 5. Prosvetni delavci imajo pravico združevanja v poklicnih organizacijah in bi v tej svoji pravici ne smeli biti ovirani.
Dodatek iz 1952. leta:
Mednarodna federacija združenj učiteljev zahteva za prosvetne delavce neovirano koriščenje njihovih državljanskih pravic, kot jih je definirala univerzalna deklaracija o človeških pravicah.
Konferenca priporoča, da se glede na prilike v vsaki deželi vzpostavi stvarna udeležba prosvetnih delavcev po njihovih organizacijah v upravljanju šolstva in prosvete, v vseh svetih za prosveto tako v regionalnem kot tudi nacionalnem obsegu, in to v vseh organih, ki odločajo o upravnem, materialnem in pedagoškem življenju šole.
Oblike udeležbe pri upravljanju so lahko različne, počenši od posvetovalnih, preko paritetno odločujočih komisij pa vse dg popolnega in stvarnega upravljanja po kolektivnih organih.
Brez ozira na oblike, po katerih se upravljanje v prosveti razvija, mora biti osnovni smoter ta, da razbija tendence izvršnih organov, da ustvarijo sistem, ki omogoča nasilno podrejanje prosvetnih delavcev organom oblasti, istočasno pa teži za tem, da bi razvijal prosvetno dejavnost brez sodelovanja prosvetnih delavcev.
Zavedajoč se svoje odgovornosti, se bodo prosvetni delavci zbrani v Mednarodni zvezi združenj učiteljev, vedno zavzemali za to, da se vzpostavi resnično sodelovanje z vsemi družbenimi činitelji pri upravljanju šolstva in prosvete, ki je zasnovano na popolni garanciji koriščenja človečanskih pravic in pravic prosvetnega delavca.
H © 0)
© © &C ^ Z E
M
Lru
E El fl
IZ KRONIKE SLOVENSKIH ŠOL V GORICI IN OKOLICI
r
V	zadnjih štirih desetletjih se je izredno zaostril boj za slovensko ozemlje na zapadni meji. Višek je bil dosežen v času italijanske okupacije v letih 1918—1943, ko je fašizem z največjo brutalnostjo zatiral slovenski živelj. Slovenci na Goriškem so imeli najprej opravka z avstrijskim uradnim načrtom germanizacije celotnega^ ozemlja, temu se je po francoski okupaciji 1809—1813 pridružila še težnja Italijanov, da s kolonizacijo izpremene nacionalni sestav pokrajine, pri čemer so v Gorici zelo neradi odstopali pozicije prebujajočemu slovenskemu prebivalstvu. Narodni razvoj Slovencev je pospeševala tudi šola, ki je v svojem pričetku služila tujcu, kasneje z naraščanjem narodne zavesti pa izvršila koristno nalogo pri dvigu izobrazbene ravni prebivalstva prav zaradi poučevanja v slovenskem jeziku.
Zadnjič smo v bežnem pregledu orisali šolstvo v Trstu in okolici, danes pa hočemo na enak način prikazati šolstvo v Gorici in okolici.
Prvi začetki šolstva v Gorici segajo v leto 1371. Šole v tem obdobju so bile namenjene le izobraževanju plemičev in meščanov ter vzgoji duhovščine. Leta 1615 so v Gorici ustanovili jezuiti gimnazijo. Pri njeni ustanovitvi je sodeloval Slovenec Martin Bavčer, ki je spisal zgodovino goriške dežele (1660). Učni jezik gimnazije je bil do leta 1773 latinščina. Do terezijanske šolske reforme ne zasledimo izven mesta Gorice v slovenski okolici redne šole. Ustanovitev nemške normalne šole (1775) je povzročila velike težave vprav zaradi vprašanja učnega jezika. Med učitelji na normalki je deloval Martin Leban, ki se ni strinjal z uradnimi navodili glede učnega jezika ter je zato nasvetoval ustanovitev posebne pripravnice »elementarnega razreda«, kjer bi slovenske in furlanske otroke pripravljali v materinem jeziku za vstop v nemško normalko. Trdno prepričan o pravilnosti svojega mnenja, je predlagal neposredno sami cesarici Mariji Tereziji preosno-vo normalke. Ta njegov predlog je povzročil hudo zamero pri dvorni šolski komisiji, zato so ga premestili v Bovec, kjer je osnoval trivialno šolo, ki je imela značaj glavne šole. V Bovcu je Leban poslovenil abecednik, ki ga je uporabljal pri pouku. Ista usoda kakor Lebana je doletela kasneje učitelja Jesenka, ki ga je poročevalec goriške šolske komisije grof Torres premestil v Ajdovščino (1778). Težave, ki jih je imel Torres z ustanavljanjem šol zaradi pomanjkanja učiteljev, ki bi bili sposobni poučevati v nemškem jeziku, je končno upoštevala tudi dunajska šol. komisija, zato je dovolila, zaradi slovenskega značaja dežele, da so povsod, kjer ni bilo nemških učiteljev, poučevali v materinem jeziku učenčev po novi metodi (saganski). Tako je le prodrlo pedagoško načelo, ki ga je poudaril Komenski, da je uspešen pouk mogoč samo v materinem jeziku učencev.
Razen normalke je obstajala v Gorici še samostanska dekliška šola, na kateri so nune poučevale v italijanščini. Svojo šolo so imeli tudi Židje. Za učiteljski naraščaj je skrbela nonmalka, ki je do leta 1778 usposobila 44 učiteljev, ki so privatno poučevali, v novi metodi, ki jo je v Avstriji vpeljal pedagog Felbiger.
Izven Gorice so ustanovili v 1. 1777 šole v Bovcu, Tolminu, Krminu, Kanalu (1780), Kobaridu (1785), Sv. Križu pri Vipavi, Koj-skem in Solkanu. V Gorici in Krminu so bili učenci slovenske in* furlanske narodnosti, dočim so v ostalih krajih bili sami Slovenci. Ker so na Dunaju uvideli nujnost poučevanja v slovenskem jeziku vsaj v začetku šolanja, so nasvetovali goriški šolski komisiji, da preskrbi slovensko-nemške učbenike, ki so izšli na Kranjskem.
Na goriški gimnaziji je do francoske okupacije bila nemščina učni jezik. Leta 1810 so Francozi vpeljali laščino, ki jo je po njihovem odhodu zamenjala nemščina.
V	tem prvem obdobju so trivialne šole bile pravzaprav nemške jezikovne šole, ker je njihov glavni namen bil učenje nemškega jezika. Vse do 1. 1848 ni slovenščina imela večje veljave. Na gimnaziji je že
l.	1847 bil dovoljen na modroslovnem učilišču, takrat sedmi in osmi razred, pouk slovenščine in italijanščine. Po reorganizaciji gimnazije je v novem učnem načrtu bila slovenščina uvedena kot učni predmet. Prvo leto je obiskovalo dvoletni slovenski tečaj 107 dijakov, dočim je italijanski tečaj imel samo 57 obiskovalcev. Po gimnazijskem iz-vestju za leto 1849/50 je obiskovalo gimnazijo 20% več Slovencev, kakor Italijanov (Furlanov) in Nemcev skupaj. Daši ni bila^ slovenščina uradno dovoljena kot učni jezik, so jo pri pouku v nižjih razredih uporabljali. Šolskim oblastem ta postopek profesorjev Slovencev ni bil po godu in so ga grajali, češ, da ponavljanje v dveh ali treh jezikih ovira napredek pouka. V tej dobi se je edino na goriški gimnaziji uveljavila slovenščina kar je zasluga takratnih narodno zavednih profesorjev. Razumljivo je, da se je jezik večine prebivalcev na zavodu upošteval. Pri šolskih proslavah so dijaki peli in nastopali tudi v slovenskem jeziku.
Slabše je bilo na osnovnih mestnih šolah. Na normalki, kjer so se šolali bodoči učitelji, so poučevali v italijanščini. Med učiteljskimi kandidati je bilo 13 Slovencev in 3 Italijani. Izven mesta so uporabljali razen učbenikov, ki so izšli v Ljubljani, one tiskane v Trstu s samoslovenskim besedilom. Leta 1847 je delovalo v goriškem okraju 121 rednih in 53 ponavljalnih šol. Glavne, trivialne in dekliške šole je obiskovalo 7646 otrok, nedeljske ponavljalne 1273, dočim je za šolo sposobnih bilo 25 839 otrok.
V
Leta 1861 so na Goriškem odpravili nemščino iz dekliških in trivialnih šol. Tržaško namestništvo je I. 1862 izdalo odlok, da je na vseh trivialnih (farnih, vaških) šolah učni jezik materinščina učencev. To leto so uvedli na slovenskih šolah kot uradni jezik slovenščino, ki se je kljub kasnejšemu preklicu obdržala. Na gimnaziji je bil v nižjih razredih pouk v slovenskem in italijanskem jeziku, v višjih razredih pa je bila slovenščina učni predmet z 2^ urama na teden. Leta 1870 so odprli zavod za gluhoneme, žensko učiteljišče s slovenskimi, laškimi in nemškimi vzporednicami. Občinski svet, ki je imel italijansko večino pa ni dovolil slovenske osnovne šole, zato so Slovenci ustanovili politično društvo Sloga, ki je l. 1883 odprlo prvi slovenski otroški vrtec. Njemu je čez dve leti sledila dekliška eno-oddelčna šola. Postopoma je število šol in oddelkov, ki jih je vzdrževalo društvo Sloga, naraščalo. V Gorici je bil položaj Slovencev tačas sličen onemu v Trstu. Italijanski občinski svet ni ustregel zahtevam slovenskih staršev, dasi so na gimnaziji, kjer je^ odločalo ministrstvo, dopuščali slovenski pouk. Šolski zakon, ki je izšel 1. 1869 so izvajali le na podeželju. Da zadoste šolskim potrebam, so sklenili Slovenci v Gorici sezidati svoj Šolski dom. V ta namen so ustanovili
l.	1898 društvo Šolski dom, ki je prevzelo vse ustanove, ki jih je dotlej vzdrževala Sloga. Stavba je bila takoj zasedena. V njej je bila slovenska mestna osnovna šola ter deška in dekliška obrtna šola. V Gorici se je italijanskim raznarodovalnim težnjam pridružilo še nemško šolsko društvo, ki je zgradilo po l. 1906 nemško zasebno šolo. Družba sv. Cirila in Metoda je zato zgradila l. 1911 na Blanči novo slovensko šolo združeno z otroškim vrtcem.
Vztrajen boj za slovenske šole je imel lepe uspehe v času do prve svetovne vojne. Društvo Šolski dom je vzdrževalo: šestoddelčno dekliško osnovno šolo, petoddelčno deško osnovno šolo, moško obrtno šolo, pripravnico za žensko učiteljišče, pripravnico za ghnnazijo, žensko obrtno šolo za vezenje, belo šivanje in kleklanje, žensko obrtno šolo za krojno risanje, krojenje in šivanje oblek, petoddelčno mešano osnovno šolo in žensko obrtno nadaljevalno šolo. Vzdrževalo je 9 zavodov s 26 oddelki, ki jih je obiskovalo 1168 učencev v šol. letu 1914115. Razen teh so bile še naslednje slovenske šole: Trioddelčna osnovna šola Družbe sv. Cirila in Metoda in otroški vrtec, štiriod,-delčna mestna osnovna šola, enooddelčna osnovna šola na Ajševici^in otroški vrtec obrambnega društva Straža. V slovenskih osnovnih šolah in otroških vrtcih je bilo v navedem šol. letu 1619 učencev.
Kako se je uveljavila slovenščina na goriški gimnaziji smo ze omenili. Ze l. 1863 je bilo med dijaki na gimnaziji 234 Slovencev, 150 Italijanov in 40 Nemcev. Leta 1910 so bile odprte prve slovenske paralelke na gimnaziji, a leta 1913 je bila ustanovljena slovenska drž. gimnazija, ki je istočasno bila prva slovenska drž. gimnazija. Leta 1909 je bilo premeščeno moško učiteljišče iz Kopra v Gorico. Na realki je bil učni jezik nemščina. Na srednješolskih zavodih je bilo v tem letu 1045 dijakov slovenske narodnosti. Vse to delovanje je prekinila italijanska okupacija. Sprva so sicer dovolili slovenske osnovne šole, zato pa so po letu 1926 ukinili vsakršen pouk v slovenskem jeziku. Prav tako so zaprli slovensko učiteljišče v Tolminu. Njihove imperialistične težnje so takrat podprli zavezniki z Londonskim paktom, s katerim so nagradili Italijo zato, da se je njim priključila, seveda s slovenskim ozemljem. Asimilacijski napori Italije pa niso imeli uspehov. Trda in dolga borba v Avstriji je Slovence utrdila. V tem delu naše domovine so delovali znani naši kulturni in politični delavci. Učitelji so v letih 1880—85 izdajali v Gorici celo svoj pedagoški in stanovski list Šola. Profesorji so priobčevali številne razprave v letnih šolskih izvestjih. Izhajali so številni časiposi in revije, skratka, Gorica je bila živahen kulturen in političen center vse do leta 1915. V prvih letih okupacije je prav tako oživel slovenski tisk, ki je prenehal po letu 1926 (Gentilejeva šol. reforma), ko se je pričelo sistematično zatiranje slovenske govorice. Kako zavedni so Goriški Slovenci pa se je videlo po kapitulaciji Italije. Takrat so prebivalci sami ustanavljali pod okriljem Osvobodilne fronte slovenske šole v vseh krajih, kjer so .imeli primerne osebe za poučevanje.
Položaj v Gorici in okolici je trenutno boljši, kakor v letih 1926 do 1943. V devetnajstih krajih obstajajo slovenske šole, vendar spričo šikan število otrok pada. V Gorici so sedaj 4 srednje šole, kar le deloma zadostuje. Absolvente teh šol zapostavljajo pri nameščanju.
Ta kratek prikaz priča, da so morali v Gorici skrbeti za šole Slovenci sami, čeprav so kot davkoplačevalci prispevali k vzdrže-7)Q,TljU Šol*
Slovenci pod Italijo dobro vedo, da današnje stanje šol ni rezultat italijanske manjšinske politike, temveč le posledica uspešnega narodnoosvobodilnega boja in politične zrelosti ter vztrajnega prizadevanja narodov Jugoslavije za pravične odnose. Narodi Jugoslavije z največjo pozornostjo in odločnostjo zasledujejo razvoj dogodkov v zvezi z rešitvijo tržaškega vprašanja. Slovenci nismo več osamljeni kakor nekoč, temveč so z nami ostali narodi Jugoslavije. Naše upravičene zahteve temelje na enakopravnosti in spoštovanju vsakega naroda. Dosedanje izkušnje pa nas silijo, da verjamemo le dejstvom ne pa obljubam, ki jih daje Italija, ki je pokazala že pred nastopom fašizma, kako pojmuje narodno enakopravnost.
Prosvetni clelavci Slovenije prosvetnim delavcem sveta
Prosvetni delavci Slovenije so poslali Mednarodni federaciji združenj učiteljev, v kateri je včlanjenih 600 000 članov iz 22 držav, in Mednarodni Federaciji profesorjev s 300 000 člani, pismo, ki naj seznani učitelje raznih narodov z mnenjem prosvetnih delavcev Slovenije o tržaškem vprašanju. V pismu stoji med drugim tudi naslednje:
Anglo-ameriška odločitev o razdelitvi Svobodnega tržaškega ozemlja, ki hoče vrniti mesto Trst in okoliške slovenske občine Italiji, nas je navdala s silnim ogorčenjem. Smatramo, da je ta diktat za naš narod krivičen in da takega ravnanja kot zavezniki v drugi svetovni vojni nismo zaslužili. Mesto Trst leži kot italijanski jezikovni ‘otok na strnjenem slovenskem etničnem ozemlju, ki tvori njegovo zaledje. Zaradi tega s pravico trdi angleški znanstvenik Taylor: The proposal to leave Trieste in Italian hands is condemned on every ground (A. J. P. Taylor, Fellow of Magdalen College —• Oxford, str. 21). Slovenci prav dobro poznamo italijanski šovinizem in njegove raznarodovalne metode. Na ozemlju bivše Julijske krajine, ki je z rapallsko pogodbo pripadlo kraljevini Italiji, je živelo 600.000 Slovencev in Hrvatov, ki so imeli ob aneksiji 581 šol z 80 000 učenci, leta 1923 pa 444 šol s 50 000 učenci. S kraljevim dekretom iz leta 1925 je bil v vseh teh šolah odpravljen pouk v slovenskem in hrvatskem jeziku. Slovenci so imeli 1922 na tem ozemlju 388 kulturno-prosvetnih društev, ki pa so bila z ukazom notranjega ministra 1927 razpuščena, njihovo premoženje pa zaplenjeno. S kraljevim dekretom 1925 je bila prepovedana slovenščina na sodiščih, v prihodnjih letih pa so jo odpravili iz javnega življenja. Vzporedno z uradnim nasiljem je potekalo fizično iztrebljanje našega ljudstva, požiganje njegovih kulturnih domov — že 1920 so zažgali fašisti Narodni dom v Trstu —, zapiranje in streljanje upornega prebivalstva.
Toda fašistične nakane je preprečila zmaga združenih narodov nad fašizmom. Velik del Julijske krajine je bil priključen Jugoslaviji, iz manjšega dela pa je bilo ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje. Na tem ozemlju je bilo po poročilu generala Aireya Varnostnemu svetu (2. poročilo maja 1948) v š. I. 1947/48 4170 učencev slovenskih osnovnih šol z 220 učitelji in 1371 dijakov nižjih in višjih srednjih šol s 93 profesorji. Število učencev osnovnih šol se je v nadaljnjih letih znižalo zaradi padca rojstev med drugo svetovno vojno, kar je pri nas splošen pojav zaradi krutosti vojne, toda v prihodnosti se bo z gotovostjo zopet povzpelo na 4000. Število srednješolcev pa narašča in bo število 1500 več ali manj stalno. V vseh slovenskih krajih so kulturno-prosvetna društva z dramskimi diletantskimi skupinami,
pevskimi zbori in knjižnicami. V Trstu deluje Slovensko narodno gledališče, dokaz visoke kulture slovenskega tržaškega prebivalstva so dela slovenskih pisateljev, slikarjev in glasbenikov v Trstu.
Vso to živo kulturno in prosvetno dejavnost slovenskega prebivalstva v Trstu bi vrnitev italijanskega šovinizma v cono A Svobodnega tržaškega ozemlja sistematično zatrla.
Zato Vas prosimo, da seznanite javnost z našimi pravičnimi zahtevami.
Sklep o razdelitvi cone A STO-ja naj se razveljavi, upošteva naj se predlog jugoslovanske vlade, slovenskemu prebivalstvu v Trstu pa naj se zagotovi miren in svoboden narodni, kulturni in gospodarski razvoj.
PROSVETNI DELAVCI SLOVENIJE PROSVETNIM DELAVCEM TRSTA
DRAGI TOVARIŠI!
Nas in našo mladino je angloameriški diktat glede nam tako dragega mesta in slovenske jadranske obale prav tako zadel kakor vas. V hipu so se nam zvrstila v spominu številna nasilja, ki jih je skozi stoletja, a posebno pa zadnja desetletja, izvršila nad našim narodom objestna, požrešna in zahrbtna italijanska gospoda s pomočjo naščuvanih in plačanih tolp, s papeškim blagoslovom in s podporo raznih imperialističnih pro-tektorjev.
Ogorčeni kakor pomladi 1941. leta smo šli vsi brez razlike na ulice naših mest in vasi in izglasovali, kar je povedal tovariš Tito vsemu svetu v Leskovcu in v Skoplju.
Številne šolske ure posvečamo Trstu in našemu boju za mir in enakopravnost med narodi. Požig Narodnega doma v Trstu, Bazovica, vsa fašistična nasilja pred drugo svetovno vojno in med vojno v času klerofaši-stičnih morij po Sloveniji, postajajo znana tudi našim najmlajšim in jim dvigajo ogorčenje zoper krivice. Grozi vam nov val zatiranja in preganjanja. Toda naše ljudstvo je sklenilo, da tega ne dopusti, ker ste naši bratje in ker vemo, da z obrambo vaših pravic in pravic vseh tržaških antifašistov branimo cono B, branimo Istro, branimo Goriško, branimo vso svojo domovino, branimo človeštvo pred diktati in zahrbtnostjo mračnih in brezobzirnih imperialističnih uničevalcev svobode.
Vzdržite, mi smo z Vami!
S Titom smo eno!
Smrt fašizmu — svobodo Trstu!
Prosvetni delavci Slovenije
..................*...........
frctoi/ebri detavci Testa fitasi/etnitn ddai/cetn Stai/eniie
Prosvetni delavci v Trstu smo odločno na strani vseh slovenskih in ostalih prosvetnih delavcev v FLRJ, ki so se znali po sramotnem anglo-ameriškem sklepu z dne 8. oktobra postaviti v bran za pravico in demokracijo na svetu. Zahvaljujemo se Vam za vso moralno podporo, ki nam jo nudite v teh dneh, in Vam obljubljamo, da bomo z Vami branili pridobitve zadnje vojne in ne bomo nikoli dovolili, da se na Tržaško povrnejo časi pred letom 1945.
Smrt fašizmu — svobodo narodu!
Ravnateljstvo Slovenskega šolskega muzeja sporoča, da se je muzej preselil v nove prostore na Poljanski cesti štev. 30 (Vzhodni trakt dijaškega doma Ivana Cankarja). Vhod v muzej je s Poljanske ceste. Zaradi urejevanja muzej ne sprejema obiskovalcev. Ureditev muzeja bo objavljena.
POLOŽAJ ŠOLSTVA IN PROSVETNIH DELAVCEV
(IZ REFERATA HENRIKA ZDEŠARJA NA PLENUMU PROSVETNIH DELAVCEV)
MATERIALNI
Materialne prilike v šolstvu in materialni pogoji dela so poleg drugih pogojev važna osnova za uspešno in kvalitetno delo na naših šolah. Ravno tako bi izboljšanje materialnega stanja in pravilnejše nagrajevanje prosvetnih delavcev dvigalo zanimanje dijakov za vzgojno stroko, pri aktivnih prosvetnih delavcih pa omogočilo dvigniti njihovo strokovno raven (nabava strokovne literature itd.) in zadostiti vsakdanjim življenjskim potrebam, kar je pa mnogim danes nemogoče, kar dokazuje ogromna zadolžitev prosvetnih delavcev.
Število učencev v zadnjih letih stalno raste. Na osnovnih šolah je v industrijskih centrih in mestih posebno v letošnjem šolskem letu, ko smo vpisali otroke rojene v letih 1946 in 1947, izredno velik dotok. Isto tako se vsako leto veča število dijakov na gimnazijah, kar bo še posebno v letih, ko bodo osnovno šolo končali letošnji in naslednji letniki. Do sedaj se je gradilo zelo malo novih šolskih zgradb, mnoge so bile porušene, a mnoge šolske zgradbe po mestih, posebno v Ljubljani, se pa uporabljajo za druge namene. Zato ima večina šol zasedene učilnice dopoldne in popoldne, v nekaterih gimnazijah so učilnice zasedene tudi v večernih urah. Ze prihodnje leto bomo v mnogih osnovnih šolah pred vprašanjem, kako naj spravimo pod streho oddelke, ki bodo kljub zasedbi vseh učilnic dopoldne in popoldne, ostali brez šolskih prostorov. Šole se niso gradile v takem obsegu, kot je rastlo število učencev, kar bodo okrajni ljudski odbori v prihodnjih letih morali nujno upoštevati pri sestavi svojih proračunov. Učencev osnovnih šol v letu 1952/53 je bilo v Sloveniji 137 640, a dijakov nižjih gimnazij 45 285. Gornje število učencev, ki stalno raste, nas sili, da glede gradenj šol ne smemo zamuditi nobene prilike več.
Mnoge obstoječe šolske zgradbe le za silo služijo svojemu namenu. Nekatere so zaradi starosti potrebne temeljitega popravila, nekatere so bile med vojno popolnoma ali delno porušene in so jih po vojni le za silo uredili. Druge so služile med zadnjo vojno različnim nešolskim namenom in še do danes niso popolnoma obnovljene, ter so potrebne še vedno večjih popravil. Vse to zahteva povečanje investicij, ki jih pa okrajni, mestni in občinski odbori delno niso zmogli, delno pa niso bili dovolj uvidevni, da bi jih stavili v svoje proračune.
Šolska oprema po naših šolah je večinoma zastarela. Niso redki primeri, da so klopi, ki ne ustrezajo zdravstvenim predpisom, stare do 40 let in še več. Nekatere šole so si nabavile po vojni le začasno pohištvo, ki. ga pa še vedno uporabljajo. Iz zdravstvenih ozirov bi bilo potrebno to opravo, ki ne ustreza, čimprej odstraniti in jo nadomestiti z novo.
Mnogo upravičene in neupravičene kritike pada na račun verbalizma po naših šolah. Delni vzrok verbalnega pouka je učitelj sam, ki ne uporablja vseh pripomočkov za poživitev pouka, velika krivda pa je tudi v tem, da so naše šole zelo pomanjkljivo opremljene z učili, ali jih pa sploh nimajo. Učila, ki so danes na razpolago učnemu osebju so večinoma zastarela, mnoga še iz časa Avstrije, mnogo učil pa je bilo itak med vojno uničenih. Kar imamo pa novejših učil, so pa šolam nedosegljiva zaradi skromnih proračunskih vsot, ki so določene v ta namen in zaradi visokih cen istih. Zelo malo se morejo naše šole posluževati novejših tehničnih pripomočkov kot so radio, kino, zvočne aparature itd.
Kakšna sredstva so dana šolam v ta namen se najbolje vidi iz razmerja med personalnimi in funkcionalnimi izdatki, ki so določeni za potrebe šol po raznih okrajih. (Podatke sem dobil na Svetu za prosveto in kulturo LRS): Vsi izdatki v LRS znašajo v 1. 1953, za osnovne, srednje in strokovne šole, dijaške in mladinske domove, šolske vrtce in vzgajališča 1 419 792 987 din. Od tega zneska je za funkcionalne izdatke namenjenih 168 365 400 dinarjev. Razmerje med personalnimi in funkcionalnimi izdatki je v republiškem merilu 6 :1. Kakor je to razmerje v merilu celotne republike nezadostno in v škodo funkcionalnih izdatkov, tako je v posameznih okrajih to razmerje še slabše. Slabše razmerje od republiškega imajo sledeči okraji:
MLO Ljubljana (7:1), Maribor-mesto 19:1), Celje-mesto (9:1), Gorica (64:1), Krško (79:1), Ljubljana-okolica (13:1), Novo mesto (10:1), Ptuj (24:1), Radovljica (9:1), Slovenj Gradec (15:1), Šoštanj (54:1), Tolmin (8:1) in Trbovlje (11:1). Ostalih 9 Okrajev ima razmerje boljše od republiškega.
Zanimiva je slika, ki jo nudijo posamezni okraji z ozirom na skupne izdatke za šolstvo napram celotnemu okrajnemu proračunu. Naj navedem samo nekaj primerjav. Od celotnega okrajnega proračuna plača za potrebe šol Maribor-mesto 35%, Ljubljana-okolica 32%, Ljutomer 29,5%, Ljubljana-mesto 29%, Novo mesto 29%, Črnomelj 28,9%, Gorica 22,9%, Kočevje 15,6% itd. Te številke so se v zadnjem času po nekaterih okrajih spremenile v korist šolstva z dodatnimi krediti. Vendar se vidi iz njih, da na eni strani nekateri okraji nimajo dovolj možnosti zaradi drugih potreb v večji meri kriti potrebe šol, a drugi okraji zopet nimajo dovolj razumevanja za te potrebe.
Kako so razvite šolske ustanove po posameznih okrajih je razvidno iz sledečih primerjav. Za primerjavo sem vzel okraje z najnižjim in najvišjim prispevkom na prebivalca.
Za otroške vrtce znaša prispevek na prebivalca v krškem okraju 6.— din, v Mariboru-mesto 64.— din, v Ljubljani-mesto 56.— din. Za osnovne šole v kočevskem okraju bi znašal prispevek na prebivalca 283.— din, v Novem mestu 601.— din, v Ljubijani-mesto 344.— din. — Za srednje šole je prispevek na prebivalca v krškem okraju 129.— din, v Celju-mesto 692.— din. — Najnižji prispevek na prebivalca za potrebe strokovnih šol znaša v kočevskem okraju
9.— din, v Ljubijani-mesto pa 990.— din. — Za vzgajališča znaša ta prispevek v Ljubljani-okolici 37.— din, v Črnomlju pa 304.— din na prebivalca.
Kakor kažejo te številke večje ali manjše postavke za posamezne vrste šol po različnih okrajih, pa istočasno tudi kažejo, da so po nekaterih okrajih šolske ustanove, ki so po sestavi učencev republiškega značaja, velika obremenitev v proračunu okraja in je dostikrat participacija iz republiškega proračuna z ozirom na obremenitev s to ustanovo nezadostna. Tak poseben primer je Ljubljana-mesto z velikim številom internatov, strokovnih šol in zavodov posebnega šolstva. Ravno tak primer je v okraju Črnomelj, ki ima v svojem proračunu za vzgaja-lišče v Gradacu 7 690 000.— din od celotnega šolskega proračuna, ki znaša 29 124 000.— din. Vtis imam, da potrebe takih ustanov in zavodov zmanjšujejo kritje potreb sploš-no-izobraževalnega šolstva dotičnega okraja, za katere pa je okrajni odbor popolnoma razumljivo v prvi vrsti dolžan skrbeti. Slabe posledice tega načina upravljanja ustanov, ki so bile prej v republiškem proračunu, se že kažejo in v okrajnih ljudskih odborih so tendence, da se hočejo teh ustanov otresti.
Kljub temu, da so proračuni za operativne in funkcionalne izdatke naših šol minimalni, imamo pritožbe iz mnogih okrajev, da se tudi ti prispevki zelo neredno izplačujejo. Kot vzrok' za neredno izplačevanje navajajo neredno plačevanje davkov in tako morajo šole zaradi tega čakati na izplačila. Tudi sam način poslovanja z odobrenimi proračuni je okorel in bodo morali bodoči šolski odbori kot organi družbenega opravljanja dobiti več samostojnosti in pravic tako pri predlaganju proračunov kot izvajanju istih. Našim društvom priporočamo, da zainteresirajo vse okrajne odbore za potrebe šolstva in da aktivno pomagajo pri analizah o prosvetnem delu v okraju in s tem dajo svoj prispevek za izboljšanje šolstva v njihovih okrajih. Brez točne analize in primerjave bo težko prepričati ljudske odbore o nujnosti potreb, ki jih zahtevajo posamezne šole.
Drugo vprašanje, ki ga moramo obravnavati, je vprašanje materialnega stanja prosvetnih delavcev, ki nikakor ni zadovoljivo, kar nam še prav posebno kaže majhno zanimanja med dijaki za prosvetno stroko.
V	osnovnih šolah nam je v 1. 1952/53 manjkalo cca 700 učiteljev. V letošnjem šolskem letu smo iz šestih učiteljišč in tečajev pridobili cca 550 novih. Zaradi odpadlih (upokojenih, umrlih, odstranjenih iz službe) pa nam kljub temu manjka v letu 1953/54 še cca 300 učiteljev. Zaradi nerednega polaganja izpitov (strokovnih in dopolnilnih) lahko trdimo, da kvaliteta učiteljskega kadra ni na zadostni višini. Tako je od 2000 tečajnikov do sedaj opravilo izpite 50 •/o, a ostalih 50°/o se je delno porazgubilo po drugih službah, ali še ni polagalo izpitov. Mnogo dobrega učiteljskega kadra imamo v nižjih gimnazijah, mnogo se jih pa po vojni ni več vrnilo v učiteljsko službo ali zaradi boljših materialnih prilik drugod, delno pa zato, ker so bili nujno potrebni na drugih mestih.
Kakšno je stanje danes in kakšno je zanimanje za nadaljnje šolanje dijakov?
V letu 1953/54 je od 23 390 dijakov nižje gimnazije odšlo v višjo gimnazijo ali v srednje strokovne šole 7074 dijakov, to je 32,24°/o. V Ljubijani-mesto je odšlo iz nižje gimnazije v višjo gimnazijo in strokovne šole SS,?!"/«, v Mariboru-mesto 54,45%, v Celju-mesto 42,40%. Ta odstotek zelo pade, čim gremo iz mesta na okoliške gimnazije. Tako je iz okoliških gimnazij mesta Ljubljane odšlo v nadaljnji študij 26,11%, iz okoliških gimnazij Maribora 26,03%, iz celjske okolice 17,17%, a iz Postojne 17,17%.
Pri tem pa opažamo nezdrav pojav, da število otrok delavskih in kmečkih staršev, ki so se odločili za nadaljnji študij, pada, v primerjavi s procentom otrok staršev meščanov.
V	letu 1953/54 se je iz 152 nižjih gimnazij vpisalo na pet učiteljišč 102 moška in 480 žensk, to je 3,08 dijaka na eno gimnazijo. Razmerje med moškimi in ženskami je torej 19% moških in 81% žensk, kar odgovarja razmerju med moškimi in ženskami v učiteljskem poklicu v letu 1952/53, ko je bilo 20% moških in 80% žensk. To razmerje nas ne more zadovoljiti in kaže, da se moški v glavnem zaradi boljših materialnih pogojev v drugih strokah ne odločajo za učiteljski poklic. Tako se je v letu 1952/53 od 7 074 dijakov nižjih gimnazij odločilo za učiteljski poklic samo 8,2%. Od tega števila so dale na učiteljišče največ dijakov gimnazije Maribora-okolica (20,6 od vseh dijakov) in najmanj Ljubljana-mesto (2,3%). Priliva delavskih otrok na učiteljišča ni v zadostnem številu, saj je Trbovlje od dijakov nižjih gimnazij vpisalo vsega 7%, a Radovljica samo 5,8%.
Boljše stanje glede kadra je na gimnazijah. Na filozofsko fakulteto se je v zimski semester 1952/53 vpisalo 771 rednih in 179 izrednih slušateljev. Ravno tako v Višjo pedagoško šolo 238 rednih in 105 izrednih slu-
šateljev. Toda tu opažamo, da mnogo slušateljev po dovršenem študiju prehaja v druge poklice, posebno, če ne dobi mesta v kraju, ki si ga ravno želi. Take primere bi bilo potrebno najostreje obsoditi, saj imamo podeželske gimnazije, ki jim manjka strokovnega kadra, ali pa celo nekaterih predmetov ne morejo poučevati, ker številčna zasedba učnega kadra ni dovoljna. (n. pr. Murska Sobota).
Razvitost našega posebnega šolstva zaradi pomanjkanja materialnih pogojev in zaradi pomanjkanja kadra ni na ta taki višini, da bi moglo zajeti vso mladino, ki bi se morala nujno šolati v teh šolah. Nagrajevanje zaradi posebnih težjih pogojev, v katerih delajo ti prosvetni delavci, se je v tem letu nekoliko zboljšalo, kar bi bilo pa potrebno razširiti na vse tovrstne zavode. Kader teh šol bi moral biti še posebej stimuliran, ker nam grozi, da bo razvoj tega šolstva zavrlo pomanjkanje tega kadra.
Stanje po naših vrtcih in predšolskih ustanovah se temeljito popravlja. Kvaliteta kadra je od leta do leta boljša, vendar bi bilo potrebno njihovo materialno stanje reševati vzporedno z materialnim stanjem učiteljev osnovnih šol.
Težko je pa stanje po naših strokovnih šolah. Posebno je pereče vprašanje manjkajočega kadra po srednjih strokovnih in višjih strokovnih šolah. Enako kvalificiran kader v produkciji je daleko bolje nagrajen, kot pa kader v prosvetno-znanstveni stroki. Želja bi bila, da poučujejo v naših strokovnih šolah najboljši strokovnjaki. A temu vedno ni tako. Iz strokovnih šol prehajajo v produkcijo, kjer so bolje nagrajeni za svoje delo in zato je težko ostale zadržati na šolah.
V dokaz, da je tako, nam služi nekaj številk iz primerov, ki so mi na razpolago po stanju 1. IV. 1952 iz TVS. N. pr. asistent na TVŠ je imel plače 8100,— din, pri podjetju Gradis je prejel takoj 12 500.— din, drugi asistent s plačo 8100.— din je dobil pri podjetju »Milan Blagojevič« v Lučinah — Užička Požega 15 000.— din, asistent na TVS, ki je prejemal plačo 7800.— din. je prejel na Geodetskem 'zavodu LRS 16 600.—■ din. Prav tako nesorazmerje med plačami v produkciji in na šolah povzročajo enake pojave na TSS, kjer poučujejo strokovnjaki, ki v produkciji lahko dobe takoj zaposlitev za višjo nagrado. Smatramo, da nam bo taka praksa pokazala v prihodnosti velike vrzeli pri našem srednjem strokovnem kadru, ki ga bo socialistična Jugoslavija v svojem razvoju v prihodnjih letih še mnogo potrebovala.
Zaradi zgoraj naštetih ugotovitev je bil soglasen sklep predsedstva Centralnega odbora učiteljev in profesorjev dne 2. in 3. oktobra 1953, da se predloži merodajnim forumom predlog za izboljšanje materialnega stanja in pravilnega nagrajevanja prosvetnih delavcev. Iz tega sklepa navajam najvažnejše:
1.	Uredbo o zvanjih in plačah prosvetnih delavcev z ozirom na njihovo družbeno vlogo in specialnost dela je treba izdelati nezavisno od uredbe o zvanjih in plačah uslužbencev ostalih državnih organov.
2.	Izvajanje občih predpisov o vzdrževanju šol in materialnega položaja prosvetnih delavcev v duhu ustavnega zakona je treba prenesti v kompetenco svetov za prosveto, da jih ti izvajajo po zakonskih predpisih.
3.	Dodatke za posebne pogoje dela (Pravilnik o posebnih dodatkih za vzgojitelje specialnih šol. Sl. list FLRJ št. 29 od 22. VIL 1953) je treba dati tudi vzgojiteljem, ki delajo v domovih za vzgojo otrok.
4.	S posebnim pravilnikom ali zakonom je treba odrediti, kateri so normalni pogoji dela, a kateri posebni; odrediti normalne delovne ure za vzgojitelja, kakor tudi maksimalno število učencev v oddelkih, posebej za vzgojitelje posebnih šol in število otrok po oddelkih za defektne otroke; odrediti ljudskim odborom, da pri povečanju odrejene norme obvezno nastavijo novega vzgojitelja, to je, da odprejo nov oddelek.
Pooblastiti je treba izvršne svete ljudskih odborov, ljudskih republik, odnosno Svete za prosveto, znanost in kulturo, da sprejmejo podrobne predpise o tem. V primeru prekoračenja števila ur je potrebno odrediti- najvišjo mejo, do katere se more honorirati prekoštevilne ure (največ do 6000.— din mesečno); za večje število učencev v oddelku (osnovne šole) odrediti posebni dodatek (največ do 6000.— din mesečno).
Število ur (norma) za vzgojitelje, profesorje je treba določiti od 18 do 20 ur tedensko.
5.	Določiti je treba organ, kateri bi odrejal priznanje kvalifikacije pri razporejanju v posamezna zvanja. Najboljše bi bilo, da naj bi bil to prosvetni organ.
6i Zvanje učitelja, vzgojitelja, predmetnega učitelja in profesorja naj obdrži prosvetni delavec, ki mu je iz zdravstvenih razlogov onemogočeno, da dela v šoli (oddelku), a se nahaja na drugi dolžnosti, kjer prispeva k napredku šolstva in prosvete.
7.	Učitelji in ostali prosvetni delavci s popolno srednješolsko izo-
brazbo se naj postavljajo z začetno plačo 9000.—• din in napredujejo do zaključne plače 15 000.—■ din. Predmetni učitelji vseh šol z začetno plačo 10 000.— din in najvišjo 16 000 din, a profesorji srednjih šol in drugi prosvetni delavci s fakultetno izobrazbo z začetno plačo od 11 000 din in najvišjo 17 000.— din.
Učiteljem in predmetnim učiteljem, ki delajo v gimnazijah odnosno v višjih razredih gimnazij, je treba dati poseben dodatek.
8.	Soglasnosti personalnih komisij ni treba, ker naj vse posle personalnega značaja opravljajo prosvetni organi.
9.	Prosvetni delavci,naj v bodoče napredujejo v višje plačilne razrede, vključno najvišje, na osnovi uspeha pri delu — z zadržanjem tistih, ki dobijo negativno oceno (to naj velja za vse plačilne razrede, od najnižjih do naj višjih), ali pa so disciplinsko kaznovani s to kaznijo.
10.	Višino funkcijskega dodatka na položajih v srednjih šolah, osnovnih šolah in ustanovah je treba odrediti v razponu od 600—3000.— din po težini posla (specialne šole), številu učencev in oddelkov.
11.	Prosvetnim delavcem, ki delajo v krajih s težjimi pogoji za, življenje in delo, je treba zasigurati osebne dodatke.
12.	V leta službe za napredovanje naj se prizna ves čas, ki so ga uslužbenci prebili v državni ali privatni službi, razen posebnih izjem.
13.	Vzgojiteljem v otroških vrtcih, internatih in domovih, ki imajo daljši delovni čas, kot ostali prosvetni delavci, (od 36—48 ur tedensko) bi morali povečati plačo za 10%.
Vzgojitelje, ki delajo v zabaviščih, vrtcih, domovih in internatih razvrstiti kot prosvetne delavce s srednjo strokovno izobrazbo in jim dati iste pravice kot učiteljem, če delajo pod istimi pogoji.
14.	V prosvetni stroki naj se uvede zvanje inšpektor in svetnik.
15.	Zasigurati je treba vsem vzgojiteljem vseh šol, ki so priznani strokovnjaki, posebne dodatke.
16.	Poleg plač, odrejenih na osnovi kvalifikacije (po uredbi), po letih službe omogočiti tudi dodatne plače prosvetnim delavcem, ki se posebno trudijo in izkažejo pri svojem delu. Ta dodatek naj bi znašal od 5 do 10%.
17.	Periodske poviške je treba dati vzgojiteljem za vsa leta preko 21 službenih let odnosno 24 let in ne čakati 3 leta od prevedbe.
18.	Vsa razpoložljiva mesta naj se v bodoče razpisujejo.
19.	Odpraviti je treba obdavčevanje šolskih vrtov, ki služijo za praktični pouk, da bi to ne vplivalo na odvzem otroških doklad.
Glede rešitve pravilne prevedbe upokojencev prosvetnih delavcev za-
Problemi, s katerimi se bavi in jih rešuje združenje vzgojiteljev Slovenije, niso skoraj v ničemer podobni problemom, ki jih rešujejo ostala združenja prosvetnih delavcev. Naša ljudska revolucija je nujno zahtevala tudi v predšolski vzgoji temeljite izpremembe. Zapuščina izza predaprilske Jugoslavije je bila bore majhna, ostala so samo Frbblo-va vzgojna načela, ponekod pomešana s principi Marije Montesori. Zaradi obnove je nastala potreba po ustanovah, ki naj bi nadomeščala mater v času njene zaposlitve, nastala so Dnevna zavetišča odnosno poznejši Domovi igre in dela. V zvezi s tem se je pojavilo občutno pomanjkanje strokovnega kadra za vzgojno delo v teh ustanovah. Oblast je zaradi tega organizirala trimesečne oziroma enoletne vzgojiteljske tečaje, da bi bila vsaj deloma krita potreba po kadru. Vprašanje kvalificiranega vzgojnega kadra je zato še vedno pereče. Namen Vrtcev je, da se predšolski otrok v njem sistematično duševno in telesno razvija, starostni stopnji primerno, zaradi tega imamo v Vrtcih tri skupine: mlajšo, srednjo in starejšo. V vzgojnem načrtu je zajeta telesna vzgoja, razvoj govora, spoznavanje prirode in okolice, glasbena vzgoja ter oblikovanje materiala. Mnogo truda in samoiniciative je bilo treba, da smo prišli do kvalitetno izdelanih in preizkušenih vzgojnih načrtov. Na razpolago nismo imele ne učbenikov ne priročnikov in lahko trdimo, da se naše sedanje vzgojno delo po kvaliteti ne da primerjati z delom v predvojnih Vrtcih. Elementarke ljubljanskih osnovnih šol, katere smo seznanile z delom v Vrtcih, so se pohvalno izrazile in naravnost čudile kvaliteti, globini in vsebini našega načrtnega vzgojnega dela.
Vzgojitelji vse Jugoslavije stremimo po uzakonitvi predšolske vzgoje. Razložili bomo, kako si predstavljamo uzakonitev, da ne bo ta naša težnja naletela na tako nerazumevanje s strani poedinih prosvetnih
stopajo vsa društva prosvetnih delavcev sledeče mnenje:
Kakor znano so bili upokojeni prosvetni delavci zaradi zloglasnega člena 19. Uredbe o prosvet-no-znanstveni službi, po kateri je za napredovanje preko določenega razreda potrebna soglasnost personalne komisije, zadržani v X. od. IX. in VIII. plačilnem razredu. Vsi drugi upokojenci so bili ob enaki kvalifikaciji in šolski izobrazbi prevedeni vse do VI. plačilnega razreda, le za prosvetne delavce se je uporabljajo to izjemno določilo, ki ga v Uredbi o določanju in prevedbi pokojnin (Sl. list FLRJ št. 39/1952) sploh ni. Tako se prosvetni delavci ob prevedbi pokojnin niso mogli sklicevati na 51. čl. citirane uredbe, ki v drugem odstavku odloča: »Uživalcem pokojnine iz prejšnjega odstavka se lahko na njihovo zahtevo odmeri pokojnina tako, da se razvrstijo v pokojninski razred po tistem plačilnem razredu, v katerega bi bili uvrščeni po uredbi o nazivih in plačah uslužbencev iz leta 1952, če bi bili glede na svoj naziv in leta prevedeni po zadevni uredbi kot aktivni uslužbenci.«
Centralne uprave naj odločno zahtevajo, da Svet za zdravstvo in socialno politiko takoj prekliče svoja navodila, ki jih je dal republiškim zavodom za socialno zavarovanje, in sicer v tisti točki, ki določa, da se zaradi čl. 19 Splošne uredbe o prosvetno-znanstveni službi tudi upokojenci prosvetni delavci ne smejo prevajati čez kritične skupine. Ta navodila so protizakonita, ker segajo preko okvira, ki je bil dan Z uredbo o določanju in prevedbi pokojnin. Zavode za socialno zavarovanje je treba takoj opozoriti, da velja 2. odstavek čl. 51 Uredbe o določanju in prevedbi pokojnin v polni meri tudi za prosvetne delavce.
Za uresničitev vseh teh zahtev so se naša društva s svojimi predlogi obrnila na Zakonodajni odbor Zveznega izvršnega sveta FLRJ v Beogradu preko tov. Kardelja, na Izvršni svet LRS, na Centralne odbore vseh naših društev v Beogradu, na Republiški svet ZSS, na Republiški svet za prosveto in kulturo LRS. Sodelovali smo pri skupnem predlogu na Izvršni svet LRS, ki ga je poslal Republiški svet za prosveto in kulturo. Glede upokojencev smo večkrat intervenirali pri Zavodu za socialno zavarovanje. O naših predlogih smo v Beogradu seznanili tudi tov. Djilasa Milovana po skupnem sestanku Plenuma učiteljskega in profesorskega društva Jugoslavije.
Toliko v informacijo našemu članstvu o stališču posameznih združenj in v pojasnilo, da so oblastveni in ostali organi o naših potrebah in predlogih bili pravočasno informirani.
delavcev, kot smo ga doživeli na skupnem plenumu prosvetnih delavcev. V diskusiji je naša delegatka omenila uzakonitev predšolske vzgoje, a je takoj neki tov. k temu dodal, da pri nas to ni izvedljivo. Pod uzakonitvijo vrtcev ne mislimo na obvezno pohajanje vseh predšolskih otrok v vrtec, temveč hočemo, da se z zakonom uredi vprašanje oblike dela, starostne dobe otrok, števila otrok na posamezno vzgojiteljico, delovni čas vzgojiteljice, gradnje, uprave in vzdrževanja vrtcev. Obstoja samo uredba o vrtcih iz leta 1947, toda je preozka in ne odgovarja sedanjim potrebam, še manj pa zaželenemu razvoju vrtcev.
Na zadnjem Plenumu združenja vzgojiteljev Jugoslavije v Zagrebu je združenje vzgojiteljev Hrvatske poročalo, da so vključili v svoje združenje tudi tiste vzgojitelje, ki službujejo v domovih za šolsko mladino ter domovih za dijake srednjih šol ali v internatih za učence v gospodarstvu. Omenjeni vzgojitelji so sami uvideli, da se vzgojno delo vzgojitelja razlikuje od dela učitelja oziroma profesorja v šoli. O tem smo tudi v Sloveniji govorili na zadnjem plenumu in sklenili, da naj posamezna društva na terenu izvedejo enako akcijo.
Še nekaj nam teži srce. Poklic vzgojitelja je mlad, plod naše nove družbene ureditve, nima poklicne tradicije in nam je šele dveletni obstoj lastnega strokovnega združenja dvignil zavest. Zastopniki vzgojiteljev smo imeli na skupnem plenumu občutek manjvrednosti, zapostavljenosti, ker se je na podlagi dnevnega reda obravnavala problematika vseh prosvetnih delavcev, le vzgojiteljev ne. Priznamo, da smo krivi, ker se naš predsednik ni udeležil zaradi službenega zadržka seje republ. koordinacijskega odbora, ko se je razpravljalo o vsebini skupnega plenuma, vendar bi nas tudi lahko opozorili na potrebo, da se v dnevni red plenuma vnese tudi problematika našega združenja.
ALI BOMO VZGOJITELJI UPOŠTEVANI PRI NOVEM ŠOLSKEM ZAKONU?
I2S DISKUSIJE
NA PLENUMU ZDRUŽENJ PROSVETNIH DELAVCEV
(Glej tudi Prosvetni delavec štev. 15 in 16)
Tov. Arsenjuk (Ptuj) opozarja, da je za demokratizacijo šolstva in za samo družbeno upravljanje zastopstvo prosvetnih delavcev v Svetih premalo. Sedanji sistem šolstva duši samoiniciativnost. Okraj je pripravil vse potrebno za otvoritev enoletne kmetijske šole. Republiški Svet za prosveto na ustanovitev ni pristal in tudi ni dal o tem svojem stališču zadovoljivega pojasnila. Pripombe k učnemu načrtu stalno pošiljajo, toda izboljšanja od nikoder. To jemlje ljudem vsako voljo. Nihče niti ne pojasni, zakaj se to še ni zgodilo. S samimi pozivi, da naj članstvo aktiviziramo, ni še vse opravljeno. Zanimanje za strokovno izobrazbo je večje kot pa za ideološko. Za delo v množičnih organizacijah še niso mogli aktivizirati večine članstva, pač pa '»e je ves prosvetni kolektiv vključil v predvolilno delo. Ni se bati, da bi izgubili avtoriteto tisti prosvetni delavci, ki so tesno povezani z ljudstvom. Toda je med nami še precej takih, ki imajo uradniški odnos do svojega dela. V okraju dela n. pr. že dve leti učiteljica, ki v tem času ni spoznala niti vseh vasi, iz katerih prihajajo njeni učenci.
Tov. Zdešar takoj pojasni, kako je z učnimi načrti za osnovne šole. Letošnje leto se bodo samo preizkušali. Je pa vsekakor neodgovorno, da se morajo šole poldrugi mesec loviti in jim nihče še ni mogel povedati, po katerem programu naj delajo.
Tov. Barbarič (Ravne) želi, da bi bila oba uvodna referata v celoti objavljena, ker jima bistveno novega ne bo kaj dodajati. Pač pa bi društva mogla posebne ugotovitve konkretizirati glede na svoje prilike. Periferni okraji trpe zaradi pomanjkanja izkušenega kadra, brez katerega si ne moremo prav zamisliti samoupravljanja v šolstvu. (Začetniki imajo dovolj opravka sami s seboj!) Ker ni aktivnih ljudi, ki bi segali iz ožjega šolskega delokroga, si okrajni Sveti za prosveto ne upajo prav reševati stvari, ki ne prihajajo z direktivo.
Tov. Terčelj (Kranj) meni, da je interes za ideološko delo, ki je dosegel takoj po osvoboditvi zavidljivo višino, pričel upadati po reogranizaciji sindikata prosvetnih delavcev. V njihovem okraju so našli najbolj posrečeno obliko dela v Tržiču, kjer so težišče prenesli na klub. Graja republiški odbor združenja, ki ne odgovarja na poročila.
Ing. Mušič iz Ljubljane načne vprašanje učbenikov za srednje strokovne šole, ki se ne morejo tiskati, ker hoče DZS vsak učbenik v enem letu razprodati. Taki trgovski politiki bo treba že enkrat napraviti konec.
Nadalje se je ustavil pri strokovnem kadru na teh šolah. Po njegovem, bodo ostale šole v nekaj letih brez njega, če se ne bo spremenil sistem nagrajevanja.
V	bivši monarhiji je bilo to vprašanje zadovoljivo rešeno na ta način, da je moral vsak strokovni učitelj biti povezan še z operativo, za pouk pa je dobival za l00/o višjo plačo kot ostali profesorji.
Tov. Šifrer iz Radovljice je govoril o stanovanjskem problemu prosvetnih delavcev.
Tov. Grum iz Murske Sobote ugotavlja, da naš poklic za mladino ni privlačen. Načel je tudi poglavje o šolskih prilikah v Prekmurju. 47 prosilcev je letos zaprosilo za premestitev iz okraja, le ena prošnja pa je prispela za premestitev v okraj. Okraj vsako leto daje ven kader, ki si je vsaj delno že pridobil neko prakso, v zameno pa dobiva same novince. Na gimnaziji je še 213 nezasedenih ur (!), kljub temu, da teče pouk že poldrugi mesec. Sobota je bila tudi edini okraj v Sloveniji, ki ni dajal dodatkov za delo na vasi. Društvo pri vsem tem ni bilo dovolj agilno.
Tov. Subelj je njegova izvajanja dopolnil, povedal je, da je vprašanje vaških dodatkov sedaj urejeno. Glede kadra ugotavlja, da se je od leta 1945 izmenjal 95%, kar seveda ni pozitiven pojav. V Soboti je le še nekaj ljudi, ki nimajo občutka za pomen šolstva in prosvete. Večine pa ne smemo kriviti, saj bi bili takoj pripravljeni najeti 1 milijardo posojila, ki je potrebna za izgraditev šolske mreže. Meni, da bi morali mesta na sedežih okrajev posebej razpisovati, kajti če bomo učiteljska mesta v okrajnih mestih zasedali samo z ozirom na družinske razmere, bo šolstvo nujno trpelo.
Tov. Murovec (Tolmin) je načel pereči problem inšpektorjev. Dokler se ne bo zvišala njihova funkcijska doklada in dokler glede dodatkov ne bodo izenačeni z ostalimi učitelji, ne bo odziva za ta poklic. Obžaluje, da še ni navodil glede osemletne obveznosti šolanja, kajti sedaj vsak okraj to po svoje ureja.
Tov. Božičeva (Idrija) ugotavlja, da bo problem bega obstajal toliko časa, dokler bo povpraševanje po kadru večje kot je dotok. Dotlej pa pomenja razpis mest za primorske kraje nekako ironijo. Je demokracija, ki naj velja za posameznika, je pa tudi demokracija, ki jo zahtevajo šolski kolektivi. Ni proti razpisom mest, saj ti pomagajo, da se okraj zave, da je treba prosvetnim delavcem zagotoviti primerne delovne pogoje. Gre pa tu še za druga vprašanja. Republiški Svet za prosveto in kulturo ne preučuje v zadostnem obsegu problematike celotnega šolstva, zlasti ne po personalni strani. Ovira za zagotovitev primernih pogojev ni samo nerazumevanje okrajnih ljudskih odborov (Tolmin je n. pr. dokazal, da tako razumevanje v polni meri ima), ampak so tudi razne birokratske uredbe, kar se je v Tolminu pokazalo, ko so že dajali dodatke za težja mesta in za doslužena leta, pa so morali to na zahtevo iz Ljubljane ustaviti. Vsekakor bi morali gledati, da šole, če smo jih že ustanovili, tudi zasedemo.
Tov. Šinkovec (Gorica) opozori, da je okraj s tem, da je izplačal 4 milijone za nadurno delo, omejil beg učiteljstva iz okraja na minimum. Toda odnosi do šolstva so marsikje kljub temu kritični.
V	Brdih sta bili dve stanovanji v šolski zgradbi z odlokom (!) dodeljeni nešolni-kom. Kritična je tudi situacija glede obveznega kuriva za učiteljstvo. Slabo je tudi, da z denarjem za šole razpolagajo občinski odbori. Kritizira »Prosvetnega delavca« zaradi članka »Vse v redu!«, češ da so nekatere navedbe lažne.
Tovariš Boštjančič (Republiški svet Zveze sindikatov). Republiški svet Zveze sindikatov Slovenije je doslej premalo upošteval problematiko prosvetnih delavcev. Osnovni vzrok je ta, da je problematika celotnega našega razvoja taka, da je bila nujna prvenstvena koncentracija na samo proizvodnjo. Toda že na kongresu smo postavili, da je treba vsako razlikovanje med ročnimi in umskimi delavci odpraviti tudi s formalne strani. Vsi smo delavci, čeprav ta misel v nekaterih naših organizacijah še ni dovolj učvrščena. Prosvetni delavec se pa vendarle čuti še nekako iztrganega in to včasdh po krivdi sindikata, ki je marsikje nanj »pozabil«, ponekod pa celo »odklonil« stik s prosvetnimi delavci. Toda tudi k delu samih prosvetnih delavcev je dal republiški svet nekaj kritičnih pripomb. Tako so
bili prosvetni delavci tisti, ki so šli, ker so prvenstveno upoštevali svoje strokovne probleme, najdlje in se celo ločili v posamezna društva. S tem so se cepili celo med seboj, kar seveda slabi celotno dejavnost. Društev ne čutimo kot politični sindikalni faktor, to jih pa izolira. Še en pojav je v delu prosvetnih delavcev posebno značilen in je prišel do izraza tudi na tem plenumu, da namreč sicer nedvomno pereče materialno vprašanje izstopa v taki meri, da javnost lahko dobi vtis, kakor da ljudska oblast prosvetnemu delavcu ne posveča nikake skrbi. To pa je tisto, kar je brez vsake realne osnove. Od vseh delovnih ljudi in tako seveda tudi od prosvetnih delavcev smo v teh letih zahtevali nečloveških naporov. Iz tega stanja se šele sedaj počasi dvigamo. Naši organi pa stanja ne morejo sami čez noč spremeniti, čeprav za težave prav dobro vedo. Res je, da na terenu uhajajo milijoni za »izletarstvo«, kegljišča itd., ki bi se mogli pa še kako koristno uporabiti v prosveti, toda nihče ne more v te stvari posegati z administrativnimi ukrepi. Prosvetni delavci pa bi lahko na delavske kolektive napravili moralni pritisk, morali bi pomagati pri ustvarjanju javnega mnenja. Njihova odsotnost pri tem delu pa je občutna. Želeli bi, da bi prosvetni delavci bolj vplivali na naše organizacije, ter jim pojasnjevali pomen vzgoje in šolstva — saj so za to v prvi vrsti poklicani.
Tov. Bertoncelj (Radovljica) je govorila o razmerah v predšolskih ustanovah. Za vrtce mnogi okraji niso niti predvideli funkcionalnih izdatkov. Meni, da bi se morali vsi otroci s šestim letom obvezno vključiti v vrtec.
Tov. Zorn (Ljubljana) razpravlja o našem tisku. Ta tisk je dokaz, da smo se zares precej odmaknili od družbene problematike, da se nahajamo v neki krizi. Tisk naj bo registrator družbenega življenja, mi pa ne dobivamo nobenih obvestil o njem. Jasno pa je, da PD ne more dajati direktiv za ideološko delo. Ko tov. Arsenjuk kritizira »previsoki« nivo Sodobne pedagogike, nima povsem prav. Prosvetni delavci zares premalo berejo in premalo študirajo. Narava njihovega poklica je taka, da bi se ne smeli izogniti teoretičnim razpravam. Čeprav smo od dnevnega dela utrujeni, ne delamo prav, ako ne teoretiziramo. Tov Šinkovec nas je obsodil zaradi članka iz Gorice »Vse v redu!« Clankar CD je napisal dostojen članek, ki pa ima nekatere očitke. Ce niso resnični, jih bomo zelo radi popravili. Nesmiselno pa je groziti s tožbo, ko vendar vemo, da so v marsikaterem okraju letne ocene prosvetnih delavcev odvisne od povsem neregularnih činiteljev, da so te ocene marsikje tajne, ali pa dvojne, da se premestitve izvršujejo mimo prizadetih poedincev in mimo društev itd. Mi svoje slabe strani zelo radi zamolčujemo. Vprašajmo se, kako vplivamo na družbo, ko ne znamo vplivati niti na tistih nad 500 naročnikov, med njimi tudi 100 šolskih upraviteljev, ki dolgujejo naročnino za PD, da bi v pravem času poravnali svoje obveznosti do lastnega glasila. To je zares naše »cehovstvo«! (Ko je na plenarnem zasedanju rep. odb. Zveze Sindikatov Slovenije urednik Delavske enotnosti poročal, da časopis potrebuje materialne pomoči, so delegati v treh minutah nabrali tri milijone!) školske novme, ki jih izdajata republiška odbora Združenj Hrvatske, so nedvomno naš najboljši list. Zakaj? Ker v njem razvijajo ideološko delo, za katerega imajo dovolj poguma.
Tov. Cvetko (Ljubljana) govori o družbenem upravljanju. Je odločno proti temu, da bi direktor šole kot pedagoški vodja svojega zavoda ne bil enakopraven član šolskega odbora. Da še nimamo jasne predstave v tem, kakšni naj bodo šolski odbori, je vzrok tudi v tem, da smo zares odmaknjeni od življenja — toda ne zato, ker bi bili od njega odtrgani, ampak zato, ker v času svojega šolanja zanj nismo bili v dovoljni meri pripravljeni. Združenja bi storila prav, ako bi organizirala celoletne tečaje za večjo izobrazbo sedaj delujočega učiteljstva. Vprašuje se tudi, zakaj nismo zastopani v zboru proizvajalcev, saj ustvarjamo duhovne vrednote, ki jih poleg materialnih potreb nedvomno tudi moramo imeti.
Tov. Strnad (Trbovlje), o družbenem upravljanju vse dotlej ne bo sledu, dokler ne bosta šola oziroma šolski odbor imela neko materialno bazo, s katero bosta v okviru predračuna povsem svobodno razpolagala. Vprašuje se tudi, zakaj naj bi osnutek novega učnega načrta, ki ga dobimo z nerazumljivo zamudo šele novembra, preizkušale sedaj vse šole, ko je bilo vendar že sklenjeno, da se bo preizkusil samo na določenih šolah. Glede dela s Svetom in v Svetu so v Trbovljah zadovoljni, ker so društva z njim najtesneje povezana.
Tov. Arsenjuk (Ptuj) načenja vpra-šanje, zakaj so se vzgojiteljice v predšolskih ustanovah izločile iz Združenja učiteljev, ko sedaj zavoljo tega trpi njihovo delo. Na referat tov. Sbrizaja glede usmerjanja v poklice, opozori na dejstvo, da bo usmerjanje po sposobnostih ostalo iluzorno vse dotlej, dokler bo primanjkovalo mest za učence. Naše obrtništvo je sedaj v neki krizi, zato tudi učnih mest ni toliko kot bi jih potrebovali. Središče n. pr. je imelo prej Vajeniško šolo z najmanj 30 vajenci, danes so v kraju le trije.
Tov. Ahlin (Ljubljana) govori o zaupanju prosvetnih forumov do prosvetnih delavcev in obratno. Našteje nekaj momentov, ki so vzrok, da je zaupanje pri prosvetnih delavcih opešalo. Ti so:
1.	Člen 19 uredbe o prosvetno-znan-stveni službi. Tak člen, ki izraža pavšalno nezaupanje, ima samo ta uredba in nobena druga.
2.	Članek tov. Kimovca-Zige v Ljudski pravici - Borbi, ki očita prosvetnim delavcem, da posvečajo svojo skrb prvenstveno materialnemu položaju prosv. del. Ta povečana skrb je bila v tem letu naravna, saj je bila posledica poprej omenjenega člena 19, ki je šele s tem letom stopil v življenje našega članstva.
3.	Boštanjska afera. Nihče ni zagovarjal pri nas ljudi, ki so se pregrešili. Toda kako je to izzvenelo v javnosti, ki je bila informirana samo po Slovenskem poročevalcu, ki ima, recimo, 70 tisoč naročnikov, dočim jih ima Prosvetni delavec 4000! Svet za prosveto in kulturo LRS v tem primeru prav tako ni bil objektiven. Namesto, da bi določno ugotovil: ti in ti prosvetni delavci so zagrešili to in to, zato smo proti njim uvedli disciplinski postopek, žurnalisti pa so zagrešili to in to, zato smo ukrenili to in to, smo bili grajani mi.
4.	Prepustitev upokojenih prosvetnih delavcev njih usodi (čl. 19!), čeprav so žrtve neurejene personalne službe na bivšem ministrstvu za prosveto, ko so se odločbe izdajale brez potrebnih ugotovitev.
Tov. Šuštaršič (Postojna). Velika je stvar zaupanje! Toda kolikokrat se udari po nekom, pa se mu niti ne da možnosti zagovora. Madež ostane in zelo težko ga je kasneje izbrisati. Na podeželju je zadeva še akutnejša kot v mestih. Tam
se iz teh in teh razlogov šolski delavec boji vreči nesposobnega dijaka. Kakor pozdravljamo vsako demokratično gesto, bi si zunaj skoraj želeli nekoliko več centralizma. Ce nekje ni pravega razumevanja za potrebe šole, ga ni in mi tega ne moremo spremeniti. Neki regulativi — veljavni za vso republiko — so slej ko prej potrebni. Tov. Šuštaršič je nato opozoril še na nemogoč položaj tistih, ki so šli pred diplomo v službo. Ti študija ne bodo dokončali, ako jim ne bomo omogočili enoletnega plačanega dopusta. S tem bi se jim oddolžili, ker so v času stiske vskočili in prijeli za delo. Toda če v tem letu ne končajo, bi jih morali izločiti iz prosvetne službe. Kdor se stalno ne izpopolnjuje, ta zaostane.
Tov. Zdešar (Ljubljana) reagira na poziv: »Več centralizma!« Ta poziv ni osamljen, precej društev je že izrazilo enako željo. Meni, da je to znamenje oportunizma; da se nekomu v okraju ne bi zamerili, kličemo na pomoč centralo. Manjka nam hrbtenice, kar kažejo različni preklici, kadar hoče Združenje priti kakšni zadevi do dna. Zato seveda društev tudi pri okrajnih ljudskih odborih ni čutiti. Koliko je n. pr. društev, ki so spravila šolski problem na dnevni red okrajnega ljudskega odbora? Stojimo pred volitvami, izbira poslancev se nas močno tiče. Ali bomo v dovoljni meri sodelovali v predvolilni kampanji? Nato govori še o socialističnem odnosu do mladine ter odgovarja posameznim predgovornikom.
Tov. France Kimovec-Žiga, član izvršnega sveta, je zadovoljen, da je plenum iskreno in pošteno reagiral na njegov članek, ki pa je bil seveda napisan na naslov komunistov - prosvetnih delavcev. Nato podčrta nekatere stvari, za katere ugotavlja, da niso bile dovolj jasno povedane. Najprej razčleni v zvezi z zahtevo tov. Cvetka, da bi prišli tudi prosvetni delavci v zbor proizvajalcev, problem upravljanja v neposredni materialni proizvodnji, nato pa preide na obveznosti do skupnosti, ki jih imajo gospodarska podjetja.
Ključne investicije so živo zarezale tam, kjer se je ustvarjal kapital. S tem da sproščamo delovanje ekonomskih zakonov, bomo obenem dosegli, da bodo dotekale investicije gospodarstvu počasneje. Zato bodo šele sedaj možne večje dotacije zdravstvu, prosveti itd. Vsi, ki smo poklicani, da pospešujemo človekov razvoj, moramo neprestano študirati odnose med ljudmi ter pri tem ugotavljati, kje so klice socialističnega odnosa in kje ostanki starega kapitalističnega reda. Tega študija seveda brez znanstvenega socializma ne bomo zmogli.
Soglaša z mnenjem Združenj prosv. delavcev, da je treba novo uredbo o prosvetni stroki izločiti iz ostalega uradniškega sistema in jo obravnavati ločeno.
Prosvetni delavci naj pomagajo svojim poslancem s tem, da jim nudijo analize o stanju šolstva in prosvete v okraju. Nemogoče je poslancem zagovarjati neko stališče brez jasnih argumentov.
S PLENUMA ZDRUŽENJA UČITELJEV LRS
Po prvem dnevu plenuma vseh petih združenj prosvetnih delavcev Slovenije je plenum Združenja učiteljev 5. oktobra nadaljeval svoje delo. Nadaljevala se je diskusija o referatih prejšnjega dne, razen tega pa so posamezni člani opozarjali na probleme, ki so značilni za njihove okraje, hkrati pa tudi poročali o delu posameznih društev.
Iz vsega dela plenuma je bilo občutiti, da je v ospredju vprašanje družbenega upravljanja naših šol, do katerega imajo v posameznih okrajih zelo različne odnose. Kot drugo vprašanje je na vrsti materialna osnova našega šolstva po posameznih okrajih. Izredno dosti so o tem vedeli povedati tovariši iz obrobnih in obmejnih okrajev, ki so ekonomsko najšibkejši. Tu se je pokazalo, da se ta vprašanja — dodatki, nagrade — rešujejo po finančni zmogljivosti okrajev in seveda tudi po odnosu okrajnih odborov do prosvetnih delavcev.
Plenum Združenja učiteljev je iz vse diskusije povzel naslednje sklepe:
1.	Naši okrajni odbori morajo vložiti čim več truda, da se bo v življenju in praksi uveljavljalo družbeno upravljanje. Zato je potrebno utrditi delo naših društev in članov, ter urediti odnose — marsikje slabe in neurejene —• z vsemi okrajnimi in tudi krajevnimi faktorji.
2.	Plenum Združenja učiteljev v celoti podpira republiške in zvezne odbore v zahtevi, da se Uredba o nazivih in plačah prosvetnih delavcev obravnava ločeno od Uredbe
o nazivih in plačah državnih uradnikov.
3.	Naši odbori so dolžni, da pred okrajne forume z vso ostrino postavljajo vprašanje materialne osnove našega šolstva. Plenum predlaga, da bi se pri merodajnem organu republike formiral fond, ki bi služil za podporo zlasti našim obmejnim okrajem, ki so gospodarsko najšibkejši (Sežana, Gorica, Tolmin, Črnomelj, M. Sobota). V teh okrajih je stanje naših šol najbolj kritično.
4.	Sedanja oblika finančnega poslovanja naših šol je neenotna in neurejena. Plenum meni, da bi bilo nujno prenesti poslovanje na šole.
5.	Plenum postavlja zahtevo, da se pri Republiškem Svetu za prosveto in kulturo formira komisija z nalogo, da skrbi za pravočasno izdajanje učnih načrtov, učbenikov in podobno.
6.	Plenum zahteva od Republiškega odbora Združenja učiteljev, da uredi z Državno založbo vprašanje pravočasne izdaje šolskih zvezkov in ukrene potrebno, da se poišče podjetje, ki bi začelo z izdajanjem najpotrebnejših učil in učnih pripomočkov za naše šole.
7.	Plenum zahteva tudi, da se za prosvetne delavce dokončno postavijo normativi njihovega šolskega dela (učenci, oddelki).
8.	Glede materialnih vprašanj prosvetnih delavcev meni plenum, naj se sicer rešujejo v okviru splošnih materialnih pogojev, vendar pa je treba pri tem nujno upoštevati družbeno vlogo prosvetnih delavcev kot celote.
PROSVETNI DELAVCI IN POKLICNA
VZGOJA (Iz referata tov.
Število mladih ljudi, ki so konec leta 1952/53 končali v LRS nižjo gimnazijo in osnovno šolsko obveznost, je že preseglo 10 000, v bodoče pa bo še stalno naraščalo. Le del te mladine, okrog 30%, nadaljuje šolanje na višji gimnaziji, za vse ostale pa je že pereče vprašanje odločitve za ta ali oni poklic.
Dosedanje izkušnje kažejo, da si mladina izbira poklice pod najrazličnejšimi vplivi, največkrat popolnoma slučajno, da sili predvsem v nekatere poklice, dočim ostajajo drugi brez naraščaja. Izbira poklica je eno najvažnejših vprašanj vsakega posameznika, obenem pa tudi za družbo, ki ji ne more biti vseeno, ali razpolaga s sposobnimi kadri, ali z ljudmi brez večjih sposobnosti in veselja za delo, ki ga opravljajo. Zato je v interesu nas vseh, da pri izbiri poklica odloča predvsem dejanska sposobnost. To pa zahteva sistematično poklicno vzgojo, tako mladine, kakor tudi staršev, ki imajo pri tej starostni dobi otrok še vedno odločilen vpliv.
Dosedanji rezultati nam kažejo, da temu vprašanju ne posvečamo dovolj pažnje. In vendar bi prav socialistična družba morala v tem prednjačiti, tako zaradi skrbi za vsakega posameznika, kakor tudi zaradi skrbi za neprestano dviganje produktivnosti dela, preprečevanja obratnih nesreč, 'boljšega izkoriščanja materialnih virov itd. Sam sistem našega splošnoizobraževalnega šolstva mladine v dovoljni meri ne pripravlja za poklicno življenje, ker ji ne vzbuja dovolj zanimanja in veselja za poklicno, predvsem za ročno delo, in je tudi dovolj ne prepriča, da si pri nas človek lahko v vsakem poklicu ustvari svojo življenjsko srečo, če je zanj sposoben. Ni slučajno, da se ljudje iz produkcije, ki jim je poverjena skrb za vajence, vedno bolj pritožujejo, da vzporedno z dviganjem predizobraz-be, pada pri vajencih pravilen odnos in veselje do dela. Še vedno so zelo razširjena mnenja o 'boljših in slabših poklicih, še vedno imajo starši, mladina to tudi sami vzgojitelji čudne pojme o nekaterih do-
i. Sbrizaja na plenumu)
brih poklicih, v katere je predvsem treba usmeriti otroka, ne glede na njegovo sposobnost in nagnjenost.
Nasproti taki praksi je treba začeti s sistematičnim 'informiranjem mladine in staršev o vseh poklicih, ki so danes mlademu človeku pri nas na razpolago, brez kakega posebnega poudarka za posamezni poklic. Najbolj poklicani za to nalogo so naši prosvetni delavci, ki pa se morajo v ta namen primerno pripraviti. Seznaniti se morajo vsaj s Pravilnikom o strokah to poklicih (Ur. list FLRJ, št. 15, od 15. III. 1950) in s seznami naših strokovnih šol, ki jih vsako leto objavljajo Objave Sveta za prosveto to kulturo LRS. Seznanjanje mladine to staršev mora biti pravočasno, sistematično to ne kampanjsko, tik pred koncem šolskega leta, ko je v večini primerov odločitev že padla.
Seveda ne smemo pri tem zanemarjati dejanskih možnosti za vključevanje v poklice. 'Zato je treba te možnosti preiskati, vsaj v lokalnem obsegu okraja, v zvezi z vsemi prizadetimi činitelji, predvsem z družbenimi in gospodarskimi organizacijami. Vendar pa je problem globlji. Za dosego pravega, na znanstvenih osnovah temelječega poklicnega vzgajanja to svetovanja je .potrebno načrtno, dolgotrajnejše delo. Pri tem bi večina prosvetnih delavcev lahko sodelovala vsaj pri zbiranju podatkov, tisti, ki imajo neko tozadevno teoretično izobrazbo in veselje do študija, pa bi lahko sodelovali pri proučevanju zbranega gradiva.
Prve osnove temu načinu dela je dala komisija za psihologijo vajencev, ki jo je formiralo Združenje učiteljev to profesorjev strokovnih šol. Poleg ostalega dela, je ta komisija izdelala anketnik, ki naj ugotovi duševno podobo naših vajencev, njihov miselni odnos do najvažnejših vprašanj v zvezi z njihovo vzgojo to izobrazbo. Iz tega anketnika, ki še ni dokončno analiziran, naj navedem samo nekoliko iztrganih podatkov o odnosu vajencev do izbranega poklica, o motivih, ki so pri 'izbiri poklica odločali.
Od anketiranih 2352 vajencev v obrti jih je 238 izjavilo, da so si izbrali očetov poklic, 601 poklic, ki so ga že preje dobro poznali, 430 si je izbralo poklic po nasvetu znancev, 437 na zahtevo staršev proti svoji volji (!), 625 pa se je povsem slučajno odločilo za poklic, ki se ga učijo.
Z ozirom na materialne privlačnosti poklica jih je 1398 'izjavilo, da si je poklic izbralo, ker upajo v njem priti do najugodnejših življenjskih razmer. Pri vprašanju koliko je pri tem odločalo samo vprašanje plače, jih je pozitivno odgovorilo 1031, negativno 953, neopredeljenih pa je ostalo 368 vajencev. Približno okrog 300 neopredeljenih se pojavlja tudi pri ostalih vprašanjih. Najverjetneje gre tu za popolno nezainteresiranost enega dela vajenske mladine za življenjsko tako važna vprašanja.
Še bolj so zanimivi odgovori o notranjih nagibih pri izbiri poklica. Tako je 2051 vajencev odgovorilo, da je čutilo veselje, 179 jih izbrani poklic ni veselil (!), 104 pa jih je ostalo neopredeljenih. Lahko torej rečemo, da jih 301 poklic ni veselil Pa so si ga vendar izbrali, 'ali pa so si ga bili' morda prisiljeni izbrati, o čemer nas lahko prepričajo prej navedene številke o izbiri .poklica proti svoji volji. Na vprašanje ali so si izbrali poklic zato, ker upajo v njem najti srečo v življenju, jih je sicer večji del, to je 1581 odgovorilo pritrdilno, vendar 392 tudi negativno in 379 neopredeljeno. Torej 771 vajencev, ki si v izbranem poklicu ne upa najti svoje življenjske sreče (!). Podobno je pri občutku sposobnosti. 1514 jih sicer navaja, da je čutilo sposobnost do izbranega poklica, 487 pa, da te sposobnosti ni čutilo, 351 je neopredeljenih.
Približno V4 anektiranih učencev izjavlja, da se je odločila za uk v obrti zato, ker v šoli ni ugodno napredovala, približno toliko pa jih je ostalo pri tem vprašanju neopredeljenih. Tako lahko sklepamo, da je le dobra polovica anektiranih vajencev takih, ki so si izbrali poklic v obrti, kljub temu, da so v šoli dobro napredovali. To nam podkrepljuje že znana dejstva o silno slabem odnosu, ki vlada ne le med starši, temveč žal še vedno tudi med nekaterimi prosvetnimi delavci do predizobrazbe naših bodočih kvalificiranih delavcev, obrtnih pomočnikov in mojstrov.
Še eno presenetljivo, čeprav ne nepričakovano dejstvo, ki ga je anketa razkrila: 400 učencev izjavlja, da namerava menjati poklic. Brez dvoma ne gre tu samo za nepravilen izbor poklica, temveč tudi za vprašanje odnosa, ki ga imajo mojstri to pomočniki do vajencev.
Vsi ti podatki nam kažejo, da še ne more biti govora o evidenci, koliko je pri izbiri poklica prvenstveno odločala dejanska sposobnost. Če ta sposobnost pri določenem številu vajencev brez dvoma obstaja, pomeni le slučajno doseženo stanje in ni plod predhodno ugotovljenega dejstva. Boriti pa se moramo za dosego tega, pri čemer naj sodelujejo že splošnoizobraževalne šole, kjer se je treba lotiti proučevanja sposobnosti otrok. Dosedanje analize v vajenskih šolah nam pomagajo te pomanjkljivosti le odkrivati, ne pa preprečevati. Zato naj bi učitelji in razredniki na posebnih kartonih zapisovali vse lastnosti otrok, ki pridejo v poštev za ugotavljanje njih sposobnosti. Rubrike bi morale biti skrbno sestavljene in čimbolj razumljive, kar bo važna naloga naših psihotehnikov in pedagogov. Poleg tega bo treba naše splošnoizobraževalne šole urediti tako, da bodo sposobne vzbujati to vzgajati razne sposobnosti otrok tudi na področju ročnih spretnosti to tehnike.
V primerni obliki bo treba te naloge prenesti tudi na starše same, kar bo hvaležna tema za roditeljske sestanke to za delo v okviru Društva prijateljev mladine. Niti najboljši poklicni svetovalec v poklicnih posvetovalnicah, ki jih sedaj ustanavljamo, ne bo mogel pri enkratnem poskusu ugotoviti prave sposobnosti, če mu ne bo pri tem v pomoč material zbran v šoli.
Ob zaključku opozorim še na neko važno nalogo, pri kateri lahko sodelujejo prosvetni delavci, čeprav ta ni v direktnem stiku s poklicno vzgojo, pač pa bi bila sestavni del naše skrbi za strokovno izobrazbo in vzgojo naše delavske mladine. Gre za prenašanje osnovnih pedagoških to psiholoških elementov na strokovnjake v delavnicah, ki jim je poverjena v uk vajenska mladina. Ne smemo pozabiti, da so to za vajence dostikrat najvažnejši vzgojni činitelji, ki pa so v pretežni večini brez vsake pedagoške izobrazbe. Prav sedaj, ko se izdelujejo načrti za pouk praktičnega dela o obrtnih delavnicah, je važno, s kakšnimi prijemi bodo mojstri in pomočniki te načrte izvajali zlasti, ker imajo opravka s pubertetniki to ne z odraslimi ljudmi, na kar često pozabljajo.
Sodelovanje pri vseh navedenih vprašanjih bo prosvetnim delavcem najlaže omogočilo široko povezavo z družbo to nadaljnjo aktivizacijo dela v korist našega delovnega človeka.
PO PRVIH LETOŠNJIH STROKOVNIH
UČITELJSKIH IZPITIH
V Prosvetnem delavcu smo že pisali o strokovnih učiteljskih izpitih. Kljub temu pa bomo morali to vprašanje in sploh vprašanje o izobraževanju naših mladih učiteljev (ker sta obe medsebojno povezani), osvetliti še z nekaterih strani.
Ze nekaj časa se ne morem otresti misli na prve strokovne učiteljske izpite v tem šolskem letu v Ljubljani. Rezultat je bil porazen. Od 21 kandidatov je izpit uspešno opravilo 8, enajst jih je padlo, dva pa imata popravni izpit. Od navedenih enajst padlih so trije odpovedali že pri prvi, t. j. pedagoški skupini, sedem pri slovenščini in eden pri zgodovini in šolski zakonodaji. Številke so porazne in marsikateri kandidat, ki je bil odklonjen in ki po navadi nima in ne more imeti objektivnega kriterija za presojo lastnega znanja, se je najbrž vrnil na svoje službeno mesto zagrenjen in vsaj trenutno prepričan, da se mu je zgodila krivica, ker je bila komisija preostra in ni upoštevala njegovih težkih življenjskih in delovnih pogojev. In tako bo najbrž sodil še marsikdo, ki sicer ni osebno prizadet, toda vendar spremlja z zanimanjem pot naših mladih tovarišev.
Jaz pa, ki sem bil tokrat sam član izpitne komisije, sem se zamislil in pobrskal po prošnjah in podatkih, ki so jih dali tovariši in tovarišice komisiji, ker sem tudi sam ^začutil neko neugodje. Je že res, da je bilo znanje kandidatov, ki niso opravili izpita docela nezadovoljivo. Toda, ko sem gledal podatke o njihovem službovanju, me je neprijetno pretreslo. Da si bomo na čistem! Med padlimi niso samo učitelji — tečajniki, kar nekateri tako radi poudarjajo, temveč tudi tovariši in tovarišice, ki so redno obiskovali učiteljišče in redno diplomirali. Toda pri pregledu podatkov o službovanju sem opazil, da so vsi tovariši tečajniki v nekaj letih svojega službovanja menjali svoja službena mesta večinoma 4 do 6-krat, eden pa je navedel celo devet službenih mest. Ob takih podatkih se moramo resno zamisliti, ne samo zaradi zgrešene personalne politike naših okrajnih prosvetnih svetov, temveč tudi zaradi nebrižnosti naših okrajnih učiteljskih društev, ki so vse premalo prikazovala zgrešenost take personalne politike.
Škodljivost tako pogostih premestitev pač težko doumemo, če ne upoštevamo, da učitelj ne more biti uradnik, ki se lahko loti aktov pri tej ali oni mizi, temveč da je in mora biti vedno v službi svojega ljudstva. To se pravi, da mora biti družbeno-politični delavec, katerega glavna naloga je v tem, da se poglablja v problematiko svojega okolja, zaživi kot živ člen svoje ljudske skupnosti, v kateri je nosilec napredne pedagoške in kulturne misli. Kako pa se naj poglablja v družbe-no-kulturno, gospodarsko in politično problematiko svojega okolja človek, ki vsako leto vsaj enkrat menja svoje službeno mesto, to mi zares ni razumljivo. To velja — da se tako izrazim — za strokovno in politično »dodelanega« človeka, dvakrat težje in občutljivejše pa je to vprašanje pri mladem človeku, ki šele oblikuje svojo osebnost. Njegovo znanje še ni utrjeno, bori se s časom in materijo, da si pridobi najprej splošno, nato pa še strokovno izobrazbo. Nič čudnega, če se njegova borba v takih pogojih iz-premeni v površno hlastanje. Rezultat takega hlastno pridobljenega znanja ali neznanja pa je neuspeh pri izpitih, kjer mora človek ven-
dar pokazati do neke mere solidno zgrajeno in trdno osvojeno znanje.
Marsikdo se bo ob tem ugotavljanju namrdnil, češ: bo pač izpit ponovil in ga — opravil. Je že res, če gledamo na problem samo kot na izpit, ki ga človek mora opraviti, če ne prvič, pa drugič ali tretjič. Če pa pogledamo na vprašanje z družbenega vidika, pa postane dokaj ostrejše in soodgovornost vseh, t. j. okrajnih prosvetnih svetov, naših okrajnih društev in nazadnje vseh nas prosvetnih delavcev dosti večja in naša skupna krivda težja. Saj je v vseh teh letih, ko je mladi tovariš včasih zaradi nujne potrebe, pogosto pa tudi čisto brez tehtne potrebe služboval po raznih krajih, nujno vršil svoje pedagoško poslanstvo premalo kvalitetno. Z drugimi besedami, da je zaradi naše premale pomoči njegovi osebnosti in pogosto zaradi premalo resne personalne politike, ki smo jo vodili ali jo še vedno vodimo, ni mogel prispevati v boju za socializem toliko, kolikor je ljudstvo pričakovalo od njega.
V zvezi s tem poglejmo še drugo vprašanje, ki je tesno povezano z našim izhodiščem. — Že v prejšnjih letih, pa tudi pri tem zadnjem strokovnem izpitu so tovariši in tovarišice tožili, da nimajo na razpolago niti najosnovnejše strokovne, kaj šele druge literature. Mnogi nimajo niti najpotrebnejših učbenikov za pedagogiko in psihologijo, razen »Sodobne pedagogike« tudi ne ostalih pedagoških revij, da sploh ne govorimo o pedagoški literaturi, katere imamo kljub temu, da se ne moremo pohvaliti, vsaj nekaj v slovenskem, še več pa v hrvaškem in srbskem jeziku. Krivda za to je deloma v tem, da si v današnjih razmerah ljudje težko nabavljajo knjige. Toda samo deloma! Iz prakse vemo, da si je in si še danes marsikateri učitelj pritrguje od ust, da si lahko nabavi vsaj najboljše in najpotrebnejše pedagoške in druge knjige, ker je pač tako, da si vsak učitelj -pedagog želi imeti svojo lastno, četudi skromno pedagoško knjižnico. Mislim, da naša učiteljišča še premalo delajo na tem, da bi že pri mladih, ki se pripravljajo za učiteljski poklic, vzbudila zanimanje in veselje ter jim pomagala, da si že v letih študija začnejo snovati in zbirati lastno pedagoško knjižnico.
Ker pa učitelj ni samo ozko vase zaprti pedagoški delavec, se zaradi tega ne more omejiti samo na študij oziroma poznavanje pedagoške literature, področje njegovega delovanja je izredno obširno. Deluje med mladino, v društvih, v političnih organizacijah, skratka — med ljudmi, ki hočejo vedeti mnogo — vse. Zato se mora zanimati in spoznavati raznovrstno literaturo, ki obravnava gospodarska, kulturna in politična vprašanja. Bodimo odkriti — vsega tega si učitelj v današnjih pogojih tudi pri najboljši volji ne more nabavljati.
Tako se pred naša okrajna učiteljska društva postavlja naloga, ki so jo doslej pač menda povsod docela zanemarjali. Ta pa je v tem, da bi učiteljska društva povsod, kjer koli je za to potreba, ustanavljala svoje okrajne pedagoške knjižnice. Društva seveda nimajo na razpolago dovolj nih sredstev za ustanovitev takih pedagoških knjižnic. Pač pa imajo društva v vseh okrajnih svetih za prosveto in kulturo svoje zastopnike, ki bodo s primerno obrazložitvijo že lahko prepričali svet o potrebi okrajne knjižnice. Prav tako pa bodo lahko prosvetni delavci - člani okrajnih skupščin tudi okrajne ljudske odbore zainteresirali za to stvar in dosegli, da bo že v prihodnjem proračunu določena primerna dotacija okrajnemu učiteljskemu društvu za ustanovitev pedagoške knjižnice.
Opozorili pa bi v zvezi s tem še na nekaj. Ne bodo povsod te okrajne pedagoške knjižnice enake. Ponekod bodo v resnici samo pedagoške. To bo predvsem tam, kjer imajo prosvetni delavci na razpolago študijske ali javne knjižnice in čitalnice. Kjer pa ni še nobene take knjižnice, pa bi bilo gotovo pametno, če bi poleg strokovne in pedagoške literature nabavljali tudi ostale knjige in brošure. Saj se bi ob pedagoški knjižnici lahko sčasoma razvila tudi javna knjižnica, katero bi gotovo pozdravili vsi.
To je samo nekaj misli ob problemu strokovnih učiteljskih izpitov, ki naj to vprašanje samo še dopolnijo in morda poglobijo. Istočasno pa naj nam bodo opozorilo za resnejšo obravnavo naših mladih tovarišev. Včasih že kar pozabljamo, da tisti, ki več ne napreduje — s tem tudi že nazaduje.	V. C.
NOVA ŠOLA V VELIKI KOSTREVNICI
V dobi velikega kulturnega razmaha se nam zdi, da je sleherna večja vas brez šolskega poslopja nepopolna. S ponosom gledajo vaščani vsako olepšan j e, prezidavo ali celo novo šolsko zgradbo. Tako velikega kulturnega praznika in značilne manifestacije pa še naša ožja domovina ni doživela, kot je bila v nedeljo, dne 11. oktobra, ko so odprli novo šolsko zgradbo v Veliki Kostrevnici.
Prijetno je bila od jesenskega sonca osvetljena cela Kostrevniška dolina od Šmartnega pri Litiji in Bogensperka na eni strani, do Li-berge po drugi strani, od kjer so se vsipale množice ljudstva na veliko šolsko proslavo. Pred gasilnim domom, v katerem je bila 24 let skromna, majhna učilnica, so se zbrali stari možje in žene, gospodarji, gasilci, učenci in dijaki, zastopniki množičnih organizacij in oblasti, da se poslovijo od stare učilnice, v kateri so se učili štirje rodovi.
Tov. predsednik občine je v svojem uvodnem govoru pred svečanostjo pojasnil zgodovino šole, dolgoletno borbo za gradnjo nove šolske stavbe, za katero so imeli že večkrat zbran stavbni fond, pa ga je vzela vojna. Bil je pripravljen gradbeni material, katerega so zopet raznesle in uničile strankarske borbe predaprilske Jugoslavije. Ta-
ko so bili otroci prisiljeni uživati gostoljubnost gasilskega društva, kateremu se je tov. predsednik lepo zahvalil.
Po govoru se je razvil dolg sprevod na čelu s pionirji na konjih, narodnimi nošami, gasilci, učenci, učiteljstvom, zastopniki in ljudstvom skozi vas po lepo urejeni cesti, podobni parku in obdani s slavoloki, zastavami in venci do nove šolske zgradbe. Tu je ljudstvo napolnilo ves prostor in pozorno poslušalo govor predsednika okraja tov. Berčiča Mihe. Po lepem govoru je tov. predsednik izročil ključ nove šolske zgradbe šol. upravitelju in mu naročil, naj šola vzgaja zavedne in vedre državljane, ki bodo radi delali za procvit naše lepe domovine. Sledili so pozdravi zastopnika Primorskih Slovencev, zastopnika učiteljskega društva in učiteljstva, ki je na tej šoli služilo od pričetka. Ob. koncu je številen pevski zbor še zapel tri krasne pesmi, nato je bil ogled šolske zgradbe in šolske razstave, katero je priredil s pionirji skoz in skoz delaven šolski upravitelj Pfundner Karel, ki je bil z ljudstvom zelo povezan, je krepko delal in spravil z Okrajnim gradbenim podjetjem v Domžalah po načrtih ing. arh. Gasparija stavbo pod streho, jo opremil z novim inventarjem in uresničil štiriindvajsetletno željo prebivalstva.
VPRAŠANJE DRŽAVNI
Je v življenju pač tako: ne more začeti delavec nobenega dela brez primernega orodja. Tudi letos so naše šole sprejele armado mladine v svoje učilnice. S to mladino je treba predelati učni načrt, mladina si mora v tem času usvojiti lepo kopico znanja. Vendar se kot prejšnja leta pojavlja isti problem. (Kot po navadi): knjige niso dotiskane, šolskih zvezkov še ni, kljub temu, da je tu mesec november, ko bi morale osnovne šole pisati že tretjo šolsko nalogo!
Kot edini založnik za oboje velja pri nas Državna založba Slovenije. Ta ima pri tem monopolni položaj in kot vse kaže, ga tudi temeljito izrablja. Gotovo računa pri tem zelo enostavno: kadar koli bo izšlo, v promet bo šlo, saj smo tu le mi. Letos se bodo menda vsaj pri zvezkih ušteli. Sole pač nakupujejo za naloge druge zvezke, njihovi pa bodo ležali na zalogi preko leta (kot tudi skladovnice nezaželenih knjig v njihovih skladiščih). Vendar je to poslednje njihova stvar. Nas zanima bolj prvi del in zato vprašamo založbo, s čim more opravičiti v letu 1953 tako svoje delo? Z izgovorom na tiskarne verjetno ne. Da ni papirja? Če je za vse drugo, bo verjetno tudi za te stvari. Drugega pa menda ni, kar bi tehtno oviralo to delo. Pač, še nekaj je — skrb, da bi te stvari bile 1. septembra v redu. Te pa tam nimajo. Nimajo je niti toliko, da bi bile v redu 1. oktobra ali pa 1. novembra!
Pa še nekaj, kar je prav tako problem: cene učbenikov, posebej pa še zvezkov. Tudi te naj bi se enkrat javno obravnale!
Nekaj let sem se Državna založba pripravlja, da bi pristopila k izdajanju in zalaganju raznih učil: slik za stvarni pouk, za zgodovino, zemljepis, prirodopis itd. Vedno sli-
ZALOŽBI SLOVENIJE
širno, da je v naših šolah preveč verbalizma, preveč teoretiziranja. V naših kabinetih pa ležijo in visijo slike izza časa Franca Jožefa, vmes dve tri iz časa stare Jugoslavije in nato nič več. Taka »dejavnost« prav gotovo ni v čast ljudem pri Državni založbi Slovenije. Saj smo z uspehom končali Narodno osvobodilno vojno, saj smo skoraj na zaključku kapitalne izgradnje z vsemi njenimi giganti, saj je tudi naše kmetijstvo na veliki poti mehanizacije ... Naše šole pa se borijo z izrezki iz dnevnikov in željno pričakujejo »Tovariša«, ki jih rešuje v tej stiski.
Prepričan sem, da tudi za to ne bo opravičila: naši umetniki imajo gotovo dovolj znanja, dovolj razumevanja, da bi se lotili tega, isto velja prav gotovo tudi za naša tiskarska podjetja. Manjka le dobre volje tudi s te strani za našo šolsko problematiko. V kolikor pa bodo rabili nasvetov in vsega, kar je v naši moči, jim bodo prav gotovo priskočila na pomoč naša združenja, naša društva in vsi prosvetni delavci.
Teh nekaj vprašanj nujno terja odgovora, nujno terja rešitve. To delo ne trpi več odloga. V kolikor Državna založba, ki je podjetje kot vsako drugo, ni voljna začeti s tem delom, bo treba najti in zainteresirati drugo, ki bo storilo to prepotrebno pa tudi donosno uslugo našemu šolstvu.
Zadnji plenum prosvetnih delavcev Slovenije je to vprašanje postavil z vso ostrino. Zato bo prav, da se o tem izreče tudi Svet za prosveto in kulturo LRS. Mi postavljamo to vprašanje pred javnost, v prvi vrsti pa pred Državno založbo Slovenije, od katere pa ne potrebujemo opravičil, pač pa zahtevamo, da opravi svojo dolžnost.
op
Mariji Gerželjevi v spomin
Na Mostu na Soči je 6. oktobra 1953 umrla Ana Gerželj, upokojena učiteljica.
Tudi njena življenjska pot je bila taka kot jo je hodilo in prehodilo naše učiteljstvo v zadnjih desetletjih.
Rodila se je na Srpenici 1877. leta, kjer je bil njen oče učitelj. Svoja otroška leta je preživela pri starših in v okrilju bovških hribov. Po dovršenih študijah na učiteljišču je nastopila svojo učiteljsko in vzgojiteljsko službo v Kobaridu, Tolminu. V Cerknem je službovala nepretrgoma 26 let, kjer jo je zatekla okupacija naših krajev in usoda primorskega učitelja. Tudi ona je občutila krivico in zapostavljanje in bila premeščena v Italijo, kjer je ostala 7 let. Srce se ji je krčilo, ko je videla, da je slovenska šola na Primorskem, v kateri je toliko let vzgajala naše otroke v narodnem duhu, v zavedne in ponosne Slovence, postala potujčevalnica.
Zelo je bila živahna in družabna, zato so jo povsod ljubili in spoštovali. Pogovor z njo je bil prijeten, saj je vedela toliko stvari iz svoje učiteljske dobe in dobe našega kulturnega, narodnega, gospodarskega in političnega vzpona, dviga in rasti. Do zadnjega se je zanimala za vse dogodke doma in v svetu. Vse do zadnjega, dokler je ni bolezen priklenila na dom, je bila stalno v pogovoru z ljudmi. Njena topla, mehka in iskrena beseda je zbujala zaupanje, njen jasen pogled optimizem, a njena šegavost dobro voljo.
Za njo so ostali plodovi njenega 37-letnega napornega, a plodonosnega dela. Ostal je lep in hvaležen spomin.
Mci.
★
TRI LETA DELA BIOLOŠKEGA AKTIVA V NOVEM MESTU
V	zimi 1991 sem dobil od OLO Novo mesto — Sveta za prosveto on kulturo nalogo naj organiziram in vodim BA okraja, v katerega naj bodo vključeni vsi predavatelji biologije in kemije na vseh gimnazijah.
Kako začeti z delom? To je bilo vprašanje.
Za osnovo dela smo si vzeli smernice šolske oblasti za delo aktivov. 2e na I. informativno-ustanovnem sestanku smo sklenili, da bomo imeli delovne sestanke na vseh gimnazijah okraja. Vsak delovni sestanek bo obsegal sledeče točke: 1. Praktični nastop člana na njegovem zavodu. 2. Kritika podane učne ure. 3. Predavanje — znanstveno ali biološko metodično. 4. Pregled biološke-kemijske literature. 5. Biološka učila — slike, poskusi, učni načrti, e. Ekskurzije. 7. Organizacija In slučajnosti.
Triletno delo nam je potrdilo pravilnost, uspešnost načrta. Težišče dela je bilo na praktičnih nastopih pouka biologije, ki so jih imeli člani na svojih šolah.
Nastopi in kritika teh so pokazali, da se predavatelji biologije in kemije, nestrokovnjaki in strokovnjaki zavedajo poslanstva in pomembnosti biologije in kemije v gospodarskem, vzgojnem in kulturnem pogledu in da po svojih močeh znajo to prenesti na svoje učence, v njih vzbuditi ljubezen do dela, narave in domovme.
Predavanja so bila namenjena poglabljanju snovi, seznanjati z novostmi in buditi veselje in zanimanje za stroko.
Zasledovali smo vso dostopno literaturo naravoslovja. Z njo smo seznanjali člane, katerim ni bila dostopna. Skrbno smo se zanimali za poljudno literaturo (Mladi biolog, Mladi kemik).
Naši člani so naročniki »Proteja«, mnogi tudi i»Prirode«. Za vse člane in njih šole smo naročili »Biološki vestnik«.
Učne načrte iz zoologije, botanike -somatologije in kemije smo predelali, jih primerjali med seboj, vskladili s časom in potrebami.
Ekskurzije so nas vodile v prirodo ali gospodarska podjetja.
Na vsaki šoli smo si pogledali zbirke za biologijo. Videli smo stare slike, primitivna, doma narejena učila. Manjka mnogo, kako naj bo pouk biologije nazoren? Manjka zlasti mikroskop, ki je tako potreben za biologijo.
Napravili smo nekaj osnovnih poizkusov 'S preprostimi sredstvi. Vrteli smo S ozkih filmov.
Po drugem letu dela smo napravili uspelo 4-dnevno ekskurzijo v Zagreb. Ogledali smo si Higienski zavod, Zvez-darno, Živalski in Botanični vrt. Zavod za geodinamiko in meteorologijo, pri-rodopisni in Mineraloški muzej, Univerzitetno knjižnico. Povsod so nam bili strokovnjaki ljubeznivi tolmači.
V	semestralnih počitnicah 1993 smo si ogledali Litostroj in Železarno Jesenice, Univerzitetno knjižnico v Ljubljani.
Za zaključek 9. delovnega leta pa smo pohiteli k zibelki življenja — k morju v Split.
Obisk gimnazij izven Novega mesta in predavateljev v Novo mesto je bil povezan z materialnimi izdatki. Prvo leto smo jih nosili sami — potem nam je OLO s potrebnim razumevanjem nudil za naše delo denarno pomoč. Člani aktiva so s svojim delom skušali dokazati hvaležnost in pomembnost naklonjenosti v korist skupnosti, predvsem nam zaupane mladine.
Člani so se radi odzivali vabilom na delovne sestanke in so aktivno sodelovali. Aktiv jim je nudil mnogo pobud za poglabljanje v stroki in dvigal kvaliteto biološkega pouka in s tem nivo nižjih gimnazij.	Fabian Viktor
PROGRAM radijskih šolskih ur
od 9. novembra do 8. decembra 1953
Za nižjo stopnjo:
9.	nov.: »Tri zgodbe« — uporabne za
vzgojni pouk:	Možek- Smola, Beli in
rdeči deček, Dobra zamisel malega Janka;
16.	nov.: »Babica in vnuk« — razgovor v znamenju volitev;
23.	nov.:	»Srečanje« — zgodba iz
gozda po Bonselsovi knjigi »Mario in živali«;
1. dec.: »Iz dni NOB« — partizanske zgodbe z nekaj glasbe;
7.	dec.: »Aladinova svetilka« — orientalska pravljica prirejena v slušni igri.
Za višjo stopnjo:
10.	nov.: »Uskoki« — zgodovinski oris;
17.	nov.: »Narod si bo sodbo pisal sam« — razvoj naše ljudske oblasti (Pred volitvami);
24.	nov.: »Petelinje pero« — radijska priredba Winklerjeve povesti;
1. dec.: »Raztrgane!« — priredba Borove drame (v dneh državnega praznika);
8.	dec.: a) »Med belimi rudarji« — reportaža z naftnih polj;
h) »Amerika, kakršno sem videl sam« — reportaža s potovanja.
NA KAJ SO NAROČENI NAŠI PROSVETNI DELAVCI IN NA KAJ UPRAVE NAŠIH ŠOL?
Oglejmo si, kakšno in koliko je razširjeno naše časopisje med prosvetnimi delavci in ustvarili si bomo razmeroma točno sodbo o tem, ali so ti na primerni višini ali ne.
Po poročilih z 51 osnovnih šol in 7 gimnazij v okraju Postojna je razvidno, da je med njimi 11 takih, ki niso naročene na noben strokovni časopis ali kakršne koli strokovne ali drugačne revije — skratka na nič! To so:	Grahovo, Hruševje,
Kal, Koseze, Kutoževo, Novokračine, Orehek, Prolože, Trnje Trnovo in Ubeljsko. Da je to res, ne verjamem! Gre verjetno le za to, da niso poročali o tem, za kar jih je SPK prosil. Po številu naročnikov uprav šol so razvrščeni listi in revije takole: Sodobna pedagogika 38, Prosvetni delavec 32, Mladi svet 28, Priroda, človek in zdravje 15, Borec 14, Ljudska prosveta in Obzornik po 10 izvodov, Sadjarstvo, vinarstvo in vrtnarstvo 9 izv., Naša vas 8 izv., Ciciban 7, Pionir in Naša sodobnost po 6 izv., Naša knjiga 4 izv., Slov. poročevalec, Pionirski list, Grlica, Socialistična misel, Priroda in Slavistična revija po 3 izv., PP (TT), Naši razgledi, Ljudska pravica, Proteus, Delo, Zgodovinski časopis, Tabor, Savremene škole in Fizjčka kultura pa 2 izv. in Slovenski Jadran, Pedagoški rad, Mlada pota, Matematični zbornik, Rad, Nova filatelija, Geografski časopis, Šahovski glasnik, Telesno vaspitanje, Biološki vestnik, Republika, Zdrav podmladek, Obzornik za matematiko in fi-ziko, Življenje in tehnika, Muzičke novosti in Erziehung po 1 izvod.
K temu ne želim dajati pripomb, ampak presojajte sami ali spada geograf ioni časopis res na štirinajsto mesto — bi se menda pač lahko bolje »plasiral«, če bi bilo več razumevanja oziroma več smisla za takšne revije, da ne govorim še o drugih, ki so tudi na zelo neprimernih mestih naše literarno - kulturne lestvice in bo treba pač poskrbeti, da se v »tekmovanju« za prvenstvo izkažejo v prihodnji sezoni. Toliko o naročnikih — upravah šol.
fMadinsIta lutfoa
V knjižnici »Sinjega galeba« je izšla prva knjiga Salten: Bambi, ki opisuje življenje srnjačka. Mladina jo je sprejela z velikim zanimanjem, kar kažejo naročila. Med naročniki pa pogrešamo mnogo šolskih knjižnic in posameznikov, ki so bili naši zvesti naročniki na izdajo Sinjega galeba v lanskem letu. Pravkar pa je izšla tudi druga knjiga te knjižnice Clonda Avelinea:	Baba
Dijen in Košček sladkorja. Baba Dijen je poglavarjev sinček, ki je našel pod palmovim listom spečega belega dečka in ga imenoval Košček sladkorja, nato pričenja zanimiva zgodba.
Prihodnje dni pa izide v knjižnici za najmlajše Čebelica prva knjižica: Rdeča kapica.
Se je čas za naročila, da si pravočasno oskrbite kompletne zbirke teh knjižnic za šolske in osebne knjižnice.
Pa poglejmo privatni sektor — naše prosvetne delavce! Kakšen »plasman« pa imajo listi in revije v tej »ligi«? Kar po vrstnem redu jih bom naštel: Slovenski poročevalec 38 izv., Prosvetni delavec 31, Sodobna pedagogika 23, Ljubljanski dnevnik 14, Slovenski Jadran 12, Primorske novice 11, Pionir in Ciciban po 9 izv., Tovariš in Ljudska pravica po 8 izv., Naša žena in Mlada pota po 7 izv.. Pionirski list 8 izv., PP in Borec po 6 izvodov, Naša vas, Priroda, človek in zdravje, Geografski časopis in Zgodovinski časopis po 4 izv.. Mladi svet, Mladina in Socialistička škola po 3 izv., Sadjarstvo, vrtnarstvo in vinarstvo, Pavliha, Naša sodobnost, Beseda, Matematični zbornik, Delavska enotnost, Zasavski vestnik in Proteus po 2 izv., in na 14. mestu so: Primorski dnevnik, Ljudska prosveta, Grlica, Obzornik, Naši razgledi. Nova obzorja, Socialistična misel, Dolenjski list, Večer, Nova filatelija, Priroda, Naši zbori, Kmečki glas, Planinski vestnik, Vodnik, Partizan, Opšte fizičke vaspitanje, Lovec, Polet in Predškolsko dete po 1 izv. — Zanimivo kaj? Se bolj zaminivo pa postane vse to, če povem, da nas je vseh skupaj 120 učiteljev in 74 profesorjev in učiteljev na gimnazijah — torej vsega 194 prosvetnih delavcev! Lepo število nas je in sodil bi, da bo tudi »lestvica« drugačna, vendar ona je takšna, kakršna je, in kot sem že rekel, se bo spremenila prav gotovo v prihodnji sezoni tako, da se bomo »oprali« pred sodobniki in zasodobniki ali zanamci, da ne bodo dejali, da smo nekulturni delavci.	Lilija Bogomil
★
Poziv vsem nižjim in popolnim gimnazijam
Delegati društev profesorjev in predmetnih učiteljev so dobili na plenumu v oktobru anketne pole za vse nižje in popolne gimnazije v okraju z naročilom, da jih izroče poverjenikom grup.
Prosimo poverjenike na nižjih in popolnih gimnazijah, da pošljejo en izvod izpolnjene pole do 20. XI. na RO Združenja profesorjev Miklošičeva 22/II, en izvod pa dostavijo svojemu društvu, da bo tudi to imelo pregled.
V kolikor katera šola anketnih pol še nima, jih naj zahteva od društva oziroma RO.
Glede posameznih točk v anketi, ki morda niso povsem jasne, pripominjamo, k tč. Sola — v šoli se vrši pouk (n. pr.) vajenske šole (n. pr.) kmetijski tečaj, k tč. — Sola ima (n. pr.) 1500 knjig podporne knjižnice, navedite samo število uporabnih knjig, tč. — zaposlenost učnega osebja (n. pr.) predmetov se ni poučevalo, dajte širše pojasnilo, kateri predmeti se niso poučevali. Tč. — premestitve — razmejite premestitve po prošnji in službeni potrebi.
Pričakujemo, da bodo vse šole pravočasno poslale društvenemu in republiškemu odboru izpolnjene pole, ker bo le tako mogoče izvršiti analizo.	Tajnik
Urejuje uredniški odbor. Odgovarja Jože Zorn. Uredništvo in uprava Nazorjeva 3/1. Telefon št. 21-397. Letna naročnina din 300.—. Štev. čekovnega računa 604-»T«-140.
Tiska tiskarna »Jože Moškrič«, Ljubljana