Poštnina glasilo HMELJARSKE ZADRUGE z o.j.vŽALCU ŽALEC, DECEMBER 1949 Leto IV. Štev. 12 plačana ▼ gotovini USPEŠNO IZPOLNITEV PLANA V NOVEM LETU 19 5 0 želijo vsem naprednim hmeljarjem in čitateljem našega lista Uprava in nadzorni odbor „Hmezada“ in urednik „Hmeljarja“ Razstava letošnjega pridelka hmelja IV. hmeljsko razstavo bomo odprli dne 8. januarja 1950 ob 10. uri v naših zadružnih prostorih. Razstava so jo zavlekla zaradi tega, ker smo delali analize nekih razstavljenih vzorcev glede primerjave z drugimi vzorci istih zunanjih ocen. Dokler še nimamo laboratorijev v lastnem inštitutu, moramo pač iskati prostora in gostoljubja v raznih drugih zavodih in upoštevati seveda možnosti in čas izvedbe analiz. Uspehi našega genetskega dela Hmetjski institut, ki nastaja kot znanstveni zavod Hmeljarske zadruge ima več oddelkov, kakor smo to že navedli. Eden teh je genetski oddelek, ki ga vodi tov. Kač Janko, učenec našega velikega genetika, rast-linarja, profesorja ljubljanske univerze dr. Franceta Jesenka. Ker je obenem urednik našega »Hmeljarja« in sam najbolje ve, kako s temi novotarijami, naj kar sam pove, kaj dela in kaj je že dosegel. »Ni enostavno in ne lahko moje delo, toda pisati o tem je še težje kljub vsemu mojemu književniškemu talentu. Moj veliki učitelj Jesenko nas je navajal, da naj tako predavamo in pišemo o rastlinah, da nas bosta z veseljem in pridom .poslušala tako učenjak kakor kuharica. Največja težava je v pomanjkanju primernih besed. Znanstveno besedišče je polno tujih izrazov, ki so v vseh jezikih isti, kar je prav, da se ne zamenjujejo pojmi. V vseh znanstvenih panogah so uvedli neko mednarodno latovščino, bi rekli, in je treba) to prevesti v naš jezik, da bo vsem razumljiva. Ker pa veliki večini čitatelj ev manjka strokovna podlaga, se moramo posluževati opisov in primerjav, ki pa vedno šepajo. Genetika je tista panoga rastlinanske vede, ki proučuje dobre in slabe lastnosti rastlin in poizkuša s križanjem in drugimi posegi prve ojačiti, druge pa omejiti in odpraviti. Rekli bi po domače: genetik je popravljalec in izboljševalec rastlin. Da pristopimo kar k hmelju. Vsi veste, da je hmelj ločeno dvodomna rastlina, se pravi, da imamo rastline samo s pestičnimi (ženskimi) cveti in prašne (moške) rastline. Cvetni prah ali pelod nastaja v prašnih vrečicah prašnikov. Ko pelod dozori, se prašniki odprejo in veter raznese pelod na kilometre daleč, kjer naletijo redki izbranci na brazde pestičev ženskih rastlin. Te rastline imajo ježičasta zacvetja. Na koncu pestičev — rekli bi pecljev — so enodelne brazde, ki izločajo v dobi spolne dozorelosti lepljiv redilen sok, na katerem obvisi pelod, vzkali in požene klioo skozi pestič v plodnico (pri živalih pravimo temu maternica), kjer se združi jedro moškega cveta z jedrom ženskega cveta in nastane tako seme. Pri kulturnem hmelju nastanek semena slabo vpliva na kakovost blaga, ker jemlje v listni pazduhi prostor za obilen nastavek lupulinskih žlez, pri varjenju piva pa vnaša neprijetno grenke taninske snovi v pijačo in kvari tako kakovost piva. Zato priporočujemo — zaenkrat s slabim uspehom — zatiranje divjega hmelja. Ge izvedemo takšno oprašitev umetno, se pravi, da nalovimo od določene moške rastline pelod in ga s čopičem prenesemo na brazde določenih ženskih rastlin, imenujemo ta posel križanje. Dejali srno: določene rastline, to je takšne, čijih lastnosti smo spoznali po dolgoletnem opazovanju. Da ostanemo pri hmelju. Leta 1934. pa do 1945. leta me je vodila vsakdanja pot mimo tobačne tovarne v Ljubljani, kjer je preraščala plot in se vzpenjala na bezgovo grmovje ob njem izredno rašča moška hmeljska rastlina, divja seveda, sem takrat sodil, ker žlahtnih moških hmeljskih rastlin pri nas ni. Kljub meglenemu in vlažnemu ljubljanskemu vremenu je ostala ta rastlina skoraj nedotaknjena od nevarne peronospore, ki je druge divje hmeljške rastline v bližini močno napadala. Ko me je Hmeljarska zadruga pomladi 1946. leta povabila, da prevzamem uredništvo »Hmeljarja« in regeneriram in popravim pešajoči savinjski golding, sem se takoj spomnil te svoje »ljubljanske« rastline. Po raznih kljubostih in začetnih težavah sem še istega leta križal s pelodom te rastline več goldingovih ženskih rastlin, mimo tega tudi z domačim moškim divjim hmeljem. Savinjski golding je pričel le pred vojno kazati znake starosti: le po povprečno 12 letih so začeli nasadi hirati, pridelek je padal ter je postala rastlina vedno občutljivejša za peronosporo, to vse pa zaradi dolgoletne nespolne (vegetativne) množitve. S prilivom dobre tuje krvi — mi boste že oprostili to živalsko primero — se bo dalo te slabe lastnosti utesniti in rastlino izboljšati, sem predvideval. Pozno na jesen sem zbral seme, preden so se osuli storžki. Pridelek je znašali par sto semen. Ker nismo imeli rastlinjaka, sem naprosil takratnega upravnika vrtnarske šole v Medlogu tov. Vardjana, da mi je seme pozimi posejal in čez prvo poletje gojil sej ance. Na jesen 1947. leta sem jih presadil v zadružni vrt med drevje v senco. Nič jih nisem gnojil in slabo oskrboval, da pokažejo svojo odpornost. Letos so sejanci prvič cveteli: nekaj moških, nekaj ženskih in nekaj spačkov, kakor je bilo to pričakovati. Prijetno so me presenetile neke ženske rastline ljubljanske familije. Posebno ena, ki sem jo krstil za »pozni savinjski golding«, ker zori teden kasneje od sedanjega »srednjepoznega savinjskega goldinga«, se je tako obnesla, da jo bomo začeli spomladi razmnoževati. Krepka rast, odlično zdravstveno stanje — bila je gladko zelena še konec septembra — obilne grozdaste panoge z gosto-listnastimi, enakomernimi 3 in pol cm dolgimi storžki, polnimi lupulina, prijetne goldingove arome, to so odlike nove hmeljske sorte. Morattn reči, da sem prav zadovoljen s tem svojim potomcem. Kdaj ga bomo pa dobili za saditev, čujem povpraševati naše hmeljarje. To, tovariši, je pa druga pesem. Vsi veste, da se da od ene rastline s tremi trtami dobiti največ 6 sadik letno, se pravi v desetih letih z vsemi mogočimi ukrepi nekaj stotin. Seveda bodo dajale tudi te nove in od teh sadik sadike tudi nove rastline. Upam, da nam bo uspelo v kurjenem rastlinjaku vzgojiti tudi po dva rodova letno, tako da bomo imeli leta 1953. okoli 300 sadežev nove sorte. Pot naprej bo lahka in jih bo 1955. leta že en hektar. Dolga pot je še, menijo nestrpneži in jim vrta mo-zek: Kaj pa s semenom iz ponovnega križanja med isto goldingovo rastlino in ljubljansko moško rastlino — ki jo tudi imamo kot tretjeletnike v zadružnem vrtu — bi se vendar dalo isto nagleje doseči. Isto po vsej verjetnosti nikoli več, temveč le nekaj več ali manj podobnega. Že če mečemo dvoje igralnih kock, se nam redko posreči isti met. Sedaj pa pomislite: Eden posamezen hmeljiski pelod meri le 20 tisočink milimetra in jih pade na brazdo pri opraševanju na tisoče, katerih vsak ima svoje bitne lastnosti in jih ima tudi vsaka plodnica. Nobenega naičina pa ne poznamo, da bi mogli ugotoviti, kateri pelod jo bo /oplodil in kakšne so njegove lastnosti. Pri hmelju nam gre pa predvsem, da gojimo čimveč rastlin istih lastnosti in se moramo naravnost izogibati obilice sort. Mi delamo sicer naprej in križamo primerne rastline v cilju, da dobimo čimboljše nove sorte. Tako smo letos »namlatili« več tisočev semen, ki jih bomo dali v rejo rastlinjakom naših ljudskih ustanov. Ob tej priliki moram izreči zahvalo mojim kadrovcem tov. inž. Lojzu Kaču, Angelci Kokovi in Ireni Antlogovi za njihovo marljivo pomoč pri praktičnem delu. Dejali smo, da pozna genetika poleg križanja še neke druge posege za ustvaritev novih sort. Eden od teh je poliploidizacija. Čudro ime zares, pa še bolj čudežne so razlage teh pojavov, ki se odigravajo v celičnih jedrih, to je tistih zarodnih osnovah, ki plavajo v soku vsake celice. Z raznimi ukrepi moremo namreč tako vplivati na ta jedra, da zrasejo iz njih rastline z večjimi cveti in sadovi. Tako sem obdeloval pomladi 1946. leta poganjajoče sadike hmelja z maloodstotnimi (0.1—0.0001%) razto- pinami kolhicina 2—36 ur dolgo. Kolhicin je hud strup, ki ga dobivamo iz semena jesenskega podleska. (colchi-cum autumnale). E,na teh sadik daje že tri leta obilico izredno razvitih nad 4 cm dolgih »češpljatih« storžkov. Kakor vse kaže, je ta lastnost že ustaljena in pričnemo novo sorto spomladi s sadikami množiti. Podoben učinek se da poseči tudi tako, da izpostavimo mlado rastlino neki določeni skrajni v počini ali mrazu za določen čas. Tega postopka ne najdem nikjer v meni dostopni hmeljski literaturi omenjenega, čeprav ga s pridom uporabljajo na drugih rastlinah in bi se po mojem dal uporabiti tudi na hmeljskih rastlinah, kakor nam je to pokazala narava sama in je nastala med piscem in slovitim češkim strokovnjakom doc. dr. ing. Blattnym Ctyborjem o tem polemika, ker sva oba opazovala iste učinke na hmeljski rastlini preraščence — on pri hudi vročini v zgodnji pomladi tam konec dvajsetih let, pisec :pa isto pri pomladnem mrazu. Takrat še ni bila veda tako daleč, danes pa veva oba, da sva imela oba prav. Slo je za enaka učinka dveh ekstremnih (skrajno nasprotnih) pogojev. Za Blattnyjevo opažanje se sedaj ne spominjam podrobneje, člankov pa nimam pri rokah (»Jutro«, »Slov. hmeljar«), moja zgodba je pa tale: Belorusastemu Zgan-ku je tam pri šempetrskem križu nepridiprav porezal skrajne sadeže hmelja sredi maja, ko je bil hmelj že en meter visok. Prav tiste dni pa je pritisnil mraz do 10° C in je ves ostali hmelj povesil glavice. Pridelek na celi njivi so bile redke »kravice« in prera/ščenci, samo iz porezanih, pozneje pognalih trt je zrasel normalen hmelj, da je vzkliknil lastnik: »Mar bi mi bil, krota, ves kos porezal!« Pa ne, da bi hotel vzgojiti kakšno sorto, ki bi dajala same »kravice« leto za letom, se morda vprašujejo zaskrbljeni hmeljarji. Natura nam je pokazala pot, sami bomo pa v našem »Hmeljskem inštitutu« poskušali najti pravo temperaturo in pravi čas, ki nam bo dal novo sorto »čepljastih« storžkov. Še drugi so prijemi genetiške vede, kakor na primer Misurinovi mentorji. Letošnjo pomlad so se nam vsi cepljenci posušili, odnosno so jih druge sile uničile, zato bomo v teh in drugih posegih govorili drugo ali tretje leto, ko bomo že pod streho »Hmeljskega inštituta« varno in nemoteno nadaljevali svoje delo v korist naše ožje zadružne hmeljarske skupnosti in skrbeli za vedno večji dotok tujih deviz za našo mlado socialistično skupnost, da bo lažje premagala vse ovire in predrla v srce in roke vseh državljanov.« Tako nam je povedal naš genetik mnogo zanimivega in mu žele ysi hmeljarji veliko uspehov pri njegovem zanimivem in težavnem delu. Zimske priprave za saditev Vsi hmeljarji se zavedajo tako važnosti, kakor tudi težkoč izvedbe planske podvojitve nasadov. Kijub neugodnemu vremenu je s požrtvovalno pomočjo traktorskih brigad uspelo zrigolati blizu polovico njiv za hmelj-nike, ostanek pa pride na vrsto pomladi. Hmeljevke sekajo prav pridno tako na državnem, zadružnem kakor tudi na zasebnem sektorju in vse kaže, da se bo tudi tukaj pav,sem obnesel brigadni sistem kot tisti ustroj dela, ki nikdar ne odreče. V zimskih dneh bodo hmeljarji pripravili količe za razkoliievsnje prvoletnih nasadov. Zemlj.a se v teh tednih suhega mraza lepo razzeba,