174. številka. Ljubljana, četrtek 31. julija. XII. leto, 1879.
SLOVENSKI NAROD.
LaL&ia vsak dan, izvzemfii ponedeljke in dneve po praznikih, ter velja po pošti prejeman za avstro-ogerske dežele za celo leto Iti gld., za pol leta 8 gL, v.i ootrt leta 4 gld. — Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za celo leto 13 gld., zu četrt leta 3 gld. 80 kr., za en mesec 1 gld. 10 kr.   Za pošiljanj« os dom se računa 10 kr. za bk-bcc, 30 kr. za Četrt leta. — Za tuje dežele toliko več, kolikor poštnina iznaša. — Za gospode učitelje na ljudskih šolah io za dijake velja znižana cena in sicer: Za Ljubljano za četrt leta 2 gld. 50 kr., po pošti prejeman za četrt leta 3 gld. — Za oznanila se plačuje od četiristopne petit-vrsto 6 kr., če s« oznanilo enkrat tiska, 5 kr., če se dvakrat, in 4 kr., če se tri- ali večkrat ti.ska. Dopisi naj se izvole frank i rat i. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo ie v Ljubljani v Franc Kolmanovej hiši it. 3 „gledaliSka stolba". O p ra vni itvo, na katero naj ae blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t j. administrativne reči, je v „Narodnej tiskarni" v Kolmanovej hiši.
Kedaj pridemo Slovenci enkrat k ravnopravnosti?
[Izviren dopis.] Vidim nastajati resno vprašanje: Kedaj pa pridemo Slovenci enkrat k ravnopravnosti? Kedaj bomo v državi v šolah in uradih toliko veljali, kakor Nemci in Ogri ? Kedaj bode bIc-venski groš in vojak v Avatriji povsod toliko veljal kakor nemški? Je li kak pot, ki bi nas pri vedel v tempelj ravnopnvnosti?
Državljanjskej ravnopravnosti se godi, kakor vsakej dr u .jej pravic. A io je vedno in krepko ne terjaš, ne dobiš je nikdar. Ob'-.na povestnica in avstrijska poveštnica nas učiti, da 8e državljanska pravica deli samo po stanovitnem terjanji. Nastopimo tuli mi ta poti Terjaj m o pravico Bvojega naroda po v Bod, kjer je prilika, z vsemi sredstvi, kolikor jih zakoni dopuščajo. Terjajmo ravnopravnost pri občinskih in okrajnih zastopih; terjajmo jo v raznih zborih; terjajmo jo po društvih; terjajmo jo po narodnih poslancih, terjajmo jo od vseh goBpodsk, od najnižjih, do najvišjih! Trkajmo in odpre se nam!
Kadar S.o venec o šolah sliši i a s i našega nekdanjega šolstva spomni, čndne misli, in čudni občutki mu rojijo po glavi. Nikjer se naša narodnost, nikjer se naš jezik, nikjer se naš dušni razvoj in naša bodočnost nij bolj zanemarjala nego v Šolah. Človek se mora zares začu liti, da je kaj tacega mogoče bilo Sveti dar jezika, največje blago človeštva, katero ga loči od živali, teptala je pri naa človeška neumnost, in marsikatera šolrnašterska glava se je na vse preteke trsila ustvarjenje božje previdnosti popravljati! Mnogo primerov, kako se je nekdaj v šolah, in morebiti še sedaj kje, naš jezik grdil in posmehoval, nam
je sloveusko novinarstvo razkrilo, in še več takih je naSej književnosti neznanih
Naj vam samo dva povem! Bajni dr. To-iiimu, mož rodoljubega src*, j* pripovedal na Dunaji v državnem zboru, da so za njega mladih ilnij otrokom, ki se uijso mogli hitro nemških besedij naučiti, verige s pripetimi kroglami na roke obešali, dok ier se nijso nemški za silo BfcUČili, in bo nekaterim otrokom tuli table* na vrat obešali, napipanu: »vvindiseher Esel." To je govoril dr. Toman očito, pred vsem BVitom v obraz ministrom ia nemškim poslancem O Krnimo se od onih gnjum h vr-teglavostj in drznih pregrth na zdravo pamet, in božje zakone! G edimo, da takim časom kmalu odklenka, da se take nesramnosti na-šej narodnosti in našemu jeziku ne delajo nikoli več!
Fogledimo na novi šolski čaa! Nijnižja vrsta šol je tako imenovanih Iju lakih „narod nih" šol pri farab in kmetskih občinah; one sestajajo navadno iz treh razredov. Z i temi prihajajo mestne šole (Stadtschulen), katere imajo po 3 in več razredov, n. pr. po 5 ali celo po 8, in se imenujejo meščanske šole (BU gerschulen). Više vrste je srednja šola (Mittelschule), h katerej pripada latinska šola ali gimnazija, realka in realna g mnazija. Cela gimnazija, t j. z osme;ni razredi na pr. na Štajerskem je v Mariboru in v Celji, cela realka v Maribora, realna gimnazija pa na P tuji, s četirimi razredi. Posebno učilišče je učiteljsko pripravnišče, t j. šola, v katerej se učitelji za narodne šole izu'uj^jo. Taka šola je za vse spodnje Štajersko samo ena, v Mariboru.
Zdaj pa se vpraša: Ali so te šole Slo vencem primerno in koristno urejene ? Vsak mi pritrdi: vse te šole nij«o tako urejene, da
bi Slovenci od njih popolnega prida imeli. Ia za to ne ker se razen nekaterih narodnih šol v njih izključivo z nemškim kakor učnim jezikom podučuje, slovenščina pa je iz njih i/pahneua, kakor da bi na spodnjem Štajerskem sami Nemci prebivali, Slovencev pa ni sluha ni duha ne bilo.
Taka uredba pa je Slovencem popolnem neprikladna in njih pridu protivna. Tudi je to, da je iz teh šol slove iski jezik kakor učni jezik izključen, Slovencem velika sramota. Ali veste, koliko je na spodnjem Štajerskem Slovencev in koliko Ne m cev? Ćenajnžje čislo Slovencev postavimo, kar je le mogoče, in najvišje Nemcev, tedaj pride na spodnjem Štajerskem na vsakega Nemca najmenj po dvajset Slovencev. Taka bi bila številska raz-mera, ako bi vse prebivalce Celja, Maribora in Ptuja Nemcem prištevali, kar pa bi gotovo krivo bilo, in ko bi z druge Btraai v nemar puščali število onih Slovencev, ki v gradskem okraju stanujejo. Nij li to krivica, če izmej vseh srednjb Šol na spodn,em Štajerskem niti jedna nij slovenska? Ali se ne pravi to pristransko delati, če peščica Nemcev vse šole nemške ima, Slovencem pa ni jedne ne pripušča?
To ne sme dalje časa ostati; to se mora kmalu premeniti; ako ne, naše ljudstvo bode vedno bolj ubožavalo; naš trud, naše delo, vse naše prizadevanje ostane brez sadu, brez prida, brez uspeha; mi zaostanemo popolnem za svetom, in na zadnje postanemo delavci v tujem vinogradu.
Da se bode naša mladina mogla v narodnih šolah slovenski s pridom podučevati, treba nam takih učiteljev, ki bodo znali slovenski nauke učiti. Ako učitelj sam ne zna mladini povedati, kar sam zna, odkod se bode
Bodalo.
(Noveleta, po L. liovvitschu preložil V. Eržen.)
Voditelj glumačem Charles Vittoire, čegar ime se je nekoč daleč glasil >, je imel mej svojim osobstvom tudi ciganko. To dekletce je bilo zelo umetoljno v svoiem poslu : znalo je lupati bodalo, prijemši je za ost., na Bto in več korakov v tarčo tal6, da je vselej obtičalo v piki. Baš takisto je ta ciganka zadevala in trgala na svilen.h nit h razvešeue prstene.
A ne samo s to svojo ugf ličnostjo je očare -ala F i j o r i n a gledalcev, nje nežuo, lepo okrožeuo obh'*je, črno oko se svojimi dol gimi trepalnicami in temni obili lasje, kateri bo se jej v nebrojnih kodrih vsipali po ramenih, s kratka: nje podoba jo imela nekaj de moničnega v sebi.
Fijorma nij  bila vsakdanja lepotci, in j tudi ve lla se nij vsakdanJBki.  Ponoana Amazona, nij  nagibala u?es ognjevitim ponudbam laskavih postopačev ia zaljubljenih bankirskih sinov.
L.9 jedincu se je smijalo solnce sreče, jedincu, kateri je šel mimo Fijorine, kakor ob krasnem vrtu. To je bil grof de la Mare. Pri izhodu glumiAča je bil jednoč srečal dekleta ter ga ubranil sitnosti nekega neljubega ču.stitelja.
Z* tem sta se seUa v drugo. Grof nij mogel umevati, kako li je moči, da je bil do sedaj slep o vsej lepoti Fijoriuinej Ljubezen je prišla njemu v Brce s premagovalno oblastjo.
Tudi Fijorina je bila mlademu zalemu možu menj ponosna in osorna, nego li drugim navadnim zaljubljencem.
„ Verujem," reče nekoč Fijorina, B verujem, da vam je resnica; smatram vas boljšim Človekom ; a mislite, da baš tega, o čemer ste
mi govorili sedaj, nijsem čula, sicer bi vam prepovedala, da me ne pozdravljate v bodoče.tt
„Fijorina, imate li v iatioi tako kamenito srce, kakor se pripoveduje o vas ?u
„Kamenito?" odvrno Fijorna, nsta li ponos in trdost si jednaka?"
Dakle ste ponosni, Fijorina?"
„Res, preponosna sem, da bi delala zabavo — "
rKak6 sodite o meni?"
,.Dober človek ste; htela sem vam le pojasniti pojem o svojem ponosu. Mije srce nij tido ; hči jutrovakega rodii vzrastla sem v vročej Španiji in morebiti je moje čuvstvo globoko — pregloboko."
„Zagonetka !u
„Nehčete me umevati — vi Bte grof, jaz — ciganka 1 Vi imate bele gradi in prostrane šume, in z lahka zabite nesrečne ljubezni; jaz nemam, nego Brce, ako to poči —u
*
mladina kaj naučila V Kako hote narodni učitelj deco zemljepisa, pri rod opisa, kmetijstva in gospodarstva učiti, ako se nij sam v teh naukih slovenski učil? Kako hočejo nčitelji novemu Šolskemu zakonu zadostovati, ki toliko predmetov zaukazuje, ako ne znajo otrokom vsega tega prav slovenski dopovedovati?
Zdaj pa pogledimo, kako se naši mladi nčitelji tu v svojem pripravnišči podu.'u je jo! Kavno tako, kakor da bi imeli tja v Š!ezvig-Holštajn, ali pa v Hessen-Kassel v službe priti. To nij praktično, to nij koristno, ne Slovencem, ne učiteljem satnim !
Druga škoda pa, po mojih mislih, slovenskemu naroda in državi največja, je, da se pri tem skozi in skozi nemškem podučevanji marsikateri slovenski mladenič svojemu ljudstvu izneveri in neki Bkaženi spak postane, ki nij ptič ne miš, ne Sloventc ne Nemec. Iz takih netopirjev nastajejo potem polumožje, ki, ne da bi svojemu narodu čast delali in k zboljšanju mu pripomogli, le ravno svoj lastni rod zatirajo in mu rane sekajo 1 IUvno ti ljudje so največ krivi, da naš narod ne napreduje, da Avstrija hira, da nij zdravega razvitka v tej državi, ker renegati različnih vrst, ker možakarji brez moškega značaja vse zavirajo, kar je prirodno, kar Avstriji pristoji, kar jo jedino zdržati more.
Kadar človek sliši, kako se nam v nemških novinah ravnopravnost vedno na polna usta in na vso sapo obeta, izvršuje pa se tako, kakor vidimo, tedaj se nehote na onega znanega Tantala zmislimo, ki je, kakor stari Grki pripovedujejo, za grehe tega sveta na onem moral žejen do brade v vodi Btati; in kadar si je hotel žejo ugasiti, vselej je bežala voda izpod njegovih ustnic, ko se je upognil, da bi pil. Tako se godi nam Slovencem pri obečanej ravnopravnosti.
Ko bi rajni Slomšek Še živel, pa videl, kako se za ravnopravnost borimo, pa je niti najmanjši kos ne dobimo, lahko bi zložil na etari napev novo pesen: „Preljuba ravnopravnost 1 Oj kje Bi doma?" Povsod je iščemo: na taborih, po društvih, po deželnih in državnih zborih, v Mariboru, Gradci, na Dunaj i, v Ljubljani, Gorici, Trstu, Celovci, ali od nikod se ne prikaže. Bode li to pod novim minister-stvoni bolje? Na to je treba delati našim izvoljenim poslancem in vsemu narodu.
Politični razgled.
notranje dežele.
V Ljubljani 30. julija.
Glede *V/#or se stvari počasi razvijajo, ali vendar razvijajo se. Vlada Taaffejeva uvi-deva, da se je Čehom doslej zmirom silna krivica godila, in za to sku^a to, kar je prejšnja vlada zakrivila, malo po malem popraviti-. Z Dunaja ae namreč telegrafira praškej „PoMtik": „Ministra TanrTe in Stremavr, ki vodita /.daj celo ministerstvo, osob to pa poravnavo s Čehi, sta se domenila, najprej ce3ko vseučilisčno vprašanje tako rešiti, da se z ozirom na to, ker se število rednih profesorjev na praškem vseučilišči ne more pomnož.ti, bodo nemški profesorji iz Prage prestavljali na 6ia nemška vseučilišča, kjer bode kak prostor izpraznen, a na praškem vseučiliSči se bodo nastavljali profesorji s češkim učnim jezikom. Deželno šolsko svetovalst,vo se bode tako preustrojilo, da bode dala iz deželnega zbora nemška stranka polovico svetovalcev, Čehi pa drugo polovico. Knez Karlos Auersperg je prevzel v tem oziru posredovanje; če se pa nemška stranka ne bode hotela udati, potem se bode razpustilo deželni zbor in nove volitve razpi salo za jesen. Imenovanje dr. Emil Otta za rednega profesorja s češkim učnim jezikom na praškej univerzi smatra ho za poČetek porav-navenjskega dela". Dotčen dopisnik omenja potem posebno še, da teh koncesij Taaifa nij dal zato, da bi prišli Čehi v državni zbor, nego samo za to, da se prejšnja krivici popravi. — Dr. Rieger se uže več dnij bavi na Dunaju.
Dunajske oficijozne novine oporekavajo glasom, ki odločno trde, da bode Avstrija zasedla JVovi pnzrttr. Tem oporekavanjem pa nov.ne nič kaj ne veruj6, in „Pest. Lloyd* pravi, ako avstrijska vlada v resnici misli zase 8 ti ta okraj, potem se mora to takoj zgoditi. Sicer pa se sodi, da se bode zasedenje izvršilo popolnem tajno. Vnanje m nisterstvo in tudi vojničko baje misli, da bode izvršenje konvencije avstrijsko turške mohamedane sililo, da se bodo vdali avstrijskemu gospodstvu. Da se zdaj Novi pazar mora zasesti, velja tuli to, ker imajo Albanci zdaj opraviti z vojnim pripravljanjem zoper Griko in bo Avstrijcem ne bodo mogli v bran postaviti.
Viitanje flržuve.
Iltisi zapuščajo na vseh krajeb Balkan. V vshodnjej Rumeliji so ruski vojaki samo še ob železniškej črti Knrabunar-Jeni-Sagra-Jam boli in ob cesti od Jamboli do Burgasa. Dne 28. t. m. bo jeli zapuščati tudi Jeni-Sagra. V Ruščuk je 14. t. m. dospel 12 polk ulancev, dne 20. t. m. pa iz Slivna v Šumlo 1. pok dr«goncev. Dne 18. t. m. so hq v Vami vkrcali za Odeso generali Tenevcev, Solo v je v, Bdumgarten in Svestrin. 14. peški polk 5. divizije in Kazanski polk dragoncev so šli črez
Sipko, polk princa Oranijskega pak črez Jamboli V domovino.
.Pol. Cor." poroča iz Itelr/radrut Evropska komisija za določitev meje mej Srbijo in Turško je odločila Srbskej 12 va*i| moj Vrano in Kuršumliem kot brambeno črto zoper napade Arnavtov.
V 1/nfir/oMM je telegrafski konjrre* dovršil svoje delo in podpisal konvencijo, ki stopi meseca «orila 1880 v veljavo.
V JWtwfli*»ftii je neka starka zatmila velik kamen na kralja, ki ho je peljal v cerkev. Kralj mi bil zadet.
V Mieiilelbertf** je nmrl 28 t. m. vojevoda Wi'hjlm M klenburg-Šzerinski.
Vmncoslci Iftt „OrdreB. glavni organ bona pa rt; h tov, izjavlja: »princ JeVdme je starešina rod ivine cesarske, a ne samo kandidat za cesarski prestol, ampak jo on sam cesarstvo. u
Zborne* francoska pak je rešila 28 t. m. bodget za javoi pouk.
Glede" Kr/iptf* piše francoska „Repu-blique FranguBe": „Ako porta ne spremeni Bvoifga vedgrija nasproti Egiptu, potem se b^le vprašanje o investitnrncm formami opustilo ; ke-dive bode samo danj nosljal v Carigrad, drugače s porto ne bo v n kikej svezi. Francopk* in Angleška bosti pa vladam predlagali, naj se postavi komisija za likvidiranje, ki bode imela nalog, varovati interese egiptovskih upnikov. Na mesto evropskih ministrov se bodo imenovali glavn' nadzorniki, kojih vmeSavaoie v egiptovske administrativne stvari bode reelno in neovrgljivo."
V itntijnntleem senatu je odgovoril Cairoli na več vprašanj glede vnanje politike vladne, da bode zdanje ministerstvo isto tako se ve Ho, kakor odstopivše; ono bode pospeševalo mir, izvršitev dogovorov, osobito izvršitev čl. 24. berlinskega ugovora, in narodnosti. Prijazno se je na dalje izrazil o Gr*kej in Uu-munskej; tej, da bode Italija takoj prignala neodvisnost, kakor bitro bode rešila versko vprašanje. Italija bode ostala trdna in spravljiva. Senat je odobril potem denarno konvencijo in druge maniše stvari.
NovejM telegram iz Rima javlja, da bo je iz višjih pol'tjik h ozirov Roncetti imenoval za nuncija na Bavarskem. Soboj bode vzel v Nemčijo važne depeše. Dnzdanji nuncij Masella bode pa v Rim pr nesel zadnje predloge Bsmarkove glede kakega „modus vivendi".
V nekej rimskej tiskarni je policija konfiscirala mnogo re> uMikan^kih programov, ki kličejo, naj se jednakomisleči pridružijo uporu, ki bo bode kmalu zdaj vnel. Policija je več Iju-dij dela v zapor.
Poročali smo ob svojem času, da ae ie notopila nemška ladija „Grosser Kurfiirst.* Kakor se zdaj poroča iz #ia je voino po-
d šče po preiskavi obsodilo kontre- admirala B-frcha na šept-mlečni zapor v t^rdniavi, kapitana - lejt^nanrn Klavno za jeden mesec V tvrdnja v i, kapitan Kiihne je bil nt* kriv izpoznan.
Poslednje besede je govorila čudnim naglasom.
„Fjorina, moja strast nij begoče čuvstvo mladensko, katero omamlja slehrni ženski nasmeh — Fijorina, zahtevajte žrtev, in jasno vam bode, da sem mož-beseda.u
rŽrtev ljubezni se ima vračati z žrtvijo. Vi nijste pomislili svoje obljube, ali jaz ume-vam, da mi je odbiti ponudbo. Vašej velikodušnosti nasproti bi bila samo dolžoica, toda jaz nebčem biti robkinja. Vi bi imeli pravico terjati, in moja nrav nij nehvaležna. Oba bi se kesala — povedite, nij li tak6?"
„Menim, da vam ničesar ne žrtvujem —■
„Denes ne.B
Grof se poslovi slabovoljeo, toda bolj razvnet, nego li kedaj.
Druzega dne gre* k jednemu najslavnejših dragoiinarjev ter pri njem naroči bodalo, tako, kskoršno je rabilo Fijorini pri nje igrah. Ročaj naj bi bil ves opisan se samimi svetlimi dija-
manti. Kakor je grof ukazal, tako je dragotf-1 nar storil.   De la Mare je drage volje plati 1 zahtevanih dvajset t soč frankov, in jekla je dal urezati Fijorinino ime.
Fijorina je malo ne ostrmela, ko jej je grof poklonil svoj krasni dar.
„Ne silite me, n»j darilo vzamem, ako je sprejmem, bila bi tako rekoč sklenena naju ljubezenska zaveza."
»Vzemite dragotino svojega prijatelja — takd ljubi on in želi biti ljubljenim. Dostojanstvo, imovino in plemstvo pokladam ti pred noge, Fijorina — na, mojo rčko, pojdiva pred oltar."
„Nigdar in nikoli!"
.Tvoja ljubezen je najvišji, jedini smoter mojemu životu."
„In, znaš li, kaj se pravi ljubiti ciganko in biti od nje ljubljenim? Ti ne v<5$, kakšni plameni gore* v mojih prsih. Brezmejna ie moja ljubezen, brezmejno sovraštvo moje. Ako
iščeš razkošja v mojem naročji, bodi si tudi v svesti, da v njem najdeš svojo pogubo. Niisi li še nigdar čul o blaznosti ljubosumja, čecar zil duhovi spe v srci Fijorininem; svarim te — ker ti mi ni j si bašti neljub in te nehčem pehu iti v nesrečo."
„Kak6 bi neki bil nesrečen po tvojej roci, po tvojem srci! Nasloni svojo glavo na moje prsi — bodi mi soproga!"
„Nigdar — ako te ljub m. ljubim to svobodna ciganka; F'iorina grofica de la Mare bi bila spaka, nevkretna stvar v salonu, iz-nevernica g'umaškemu odru, kder je njej svet. Soproga, katera bi ti napravljala zasmehova-nie, bi skoraj bila predmet tvojej otožoosti in jezi. Ali jaz ti nehčem biti hvaležna o n čemer drugem, nego o sreči tvoje ljubezni, in nij me volja, biti dekla tvojej velikodušnosti."
Vedno viharnejše je ponavljal grof svojo snubitev. Prigovarjal jej je, čim dlje, tem strastnejše in slajše.
Dopisi.
1e w«vtiif*Ue doline 24. julija. [Izv. don] „Tagespost" St. 190. je prinesla dopis iz C .'lja. poln puhlih fraz in Bofizmov, s katerimi nemSkutarska stranka v svet trobi, kako je šla tistim Liščanom zahvalit se, ki so za dr. Foreggerja glasovali. ,,300 udeleze-valcev" — mislit* ai moremo le take, ki ne-majo zadosti lastne volje — so kar po železnici kot vozno robo poklali — „befordert" — drugi plemenitejši pa so po okrajnej cesti doli drdrali, ker Bicer bi Laški trg ne zvedel, da ima Celje tudi konje. V osobi g. urgermana Mareka bo našli besednika, ki je zbranim celjsko- nemškutarske lastnosti, ki so baje (rez vse plemenite — roder v?is* — glasno povedal. K°r je moje sofizme za nemškutarska ušesa precej ugodno skup skrpal, je pa tudi osiveli gospod profesor vreden, da mlademu črez vse navdušenemu R-tkušu jermena odvezuje.
Povedal je vernim poslušalcem, da nam on, oziroma njegova stranka v boji ?a najvišji blagor Človeštva, za napredek in svobido, katero ne zahteva samo za po\ ampak za vse ki v lepej in velikej Avstriji bivajo, ne žuga z ognjem in mečem, ter nam ne želi solnca domovine odvzeti, ampak želi nam več luči. — Oh, kako ste vendar milosti j i vi, gosp. profesor! Pa kaj to? — „Hoher Peter!" Rekel je tudi, da njegova stranka še nij preiskala, kdo je pri nas domač, kdo tuj, da nam nič neče vzeti, pa si tudi ue da nič odtegniti, kar je njena lastnina; ona ne grdi nikoga in ne Žoga z ovadbo; ona ne laže, njeno orožje je resnica, odkritosrčnost in pravica.
Poglejmo no, kako vzvišene kreposti in kako ošabno se jih ti ljudje domišljujejo, ozrimo se pa tudi na njih dejanja in kmalu bodemo videli, da nemškutarska celjska kopriva ne rodi obetanega plemenitega sadu. temveč šopiri bo izza plota na naše polje in nam izpodriva naš živelj.
„Najvišji blagor" so nam vselej, kakor nas žalibog premnoge skušnje uKe, tako-le vsiljevali in nam ga še vsiljujejo: Slovenska mladina se ne more materinega jezika dovolj učiti, ker s tem bi prehitro k pameti prišli Ako se slovenski jezik očitno in izdatno prepovedati ne more, se pa nemškega, ali kake druge reči toliko naloži, da za naš materini jezik ne ostaje dovelj časa. Kdor se proti nemškemu jeziku v šoli ali uradu le malo zi
nPojdi z menoj in ostavi glumače."
»Na moje sred, tako slabo, da veruje tvojemu zagotavljanju. Bodalo mi bodi prvi in poslednji dar tvojih rok. prej me 5 ga zopet, kadar se obrne tvoje srce od mene!"
Čudno so zvenele te besede cigankine oči so se jej lesketale in položila je svojo kodrasto glavo na njega rame.
Zopet zabufe trobente v glumišči; zopet izvršuje Fijorina najdrznejše svoje umeteljno3ti — živahnejša in samosvestuejša, nego kateri krat prej.
Cvetlice so cvćle in odcvćle. Charles Vit toire je oatavil se svojimi igralci Pariz in se napotil v Lijon. Ciganka je Šla se svojim vo diteljem.
nAli me ne izpremiš, Alfred?"
»Znaš,  draga dušica,  da mi je na vsak način biti navzočnemu,  dokler se ne izteče naša rodbinska pravda o —u (Koneo prih.)
niti upa, ta je — pravijo n etnik u t ar j i — „državi nevaren".
T"di nemSkega jezika se naj ne uči v slovenskih ftelah slovenska mladina po najkrajšem potu, ampak poprej ko otrok mehanično č tati zna, mora se učiti obširno nemškega pravopisa, katerega po velikej večini Nemci «nmi ne razumejo« Glavni namen je ta, da mladina tako počasi, ko mogoče napreduje. Le poglejmo šolske knjige, posebno prvo nemško slovnico, preštejmo pa tudi slovenske bIov-nice v naših ljudskih šolnh, našli bodemo, da -ledniih na slovenskem Štajerskem nij.
Ako se kaka bistra glavica, sinček slovenskih staršev, vendar le po tem težavnem potu do srednje Šole pomaga, tam ima revče *e marsikatero nevarnost prestati. Število di-inkov v višjih razredih  nam to jasno kaže. Čudno bi pa tuli bilo, da bi se mladenič pri profesorji,  ki  se  upa take debele sofizme očitno prodajati,  za „najvišji blagor" ugrel. Z zvijačami, lažmi in vsakojakimi sredstvi nas je ta stranka z njenimi poslanci vred itd. vselej na krivi pot, ki ne pelje do svobode in napredka, ampak v naš narodni propad, silila. Dokazala je,  da hoče naš narod na korenini pokvariti, da bi prej v revščini in nezavesti onemogel, da bi ga lož je izpodrinil nemški ali italijanski delavec, trgovec, obrtnik, uradnik itd., slovenski  domačin pa bi bil le prav pohlevni postrežnik, da bi bo tako pri nas redile le nemške familije in slovenske dežele bi lepo dozorele za veliko nemški želodec. Zgodovina nas o tem dovelj podučuje. Takšen „najvišji blagor" še v Afi'iki Zuluvom preseda, pa bi ga g. Marek nam ponujal. Će laži-liberalna nam sovražna stranka nema  tega na mena, zakaj se pa tako sili mej našo mladino nam za varuha; zakaj tako hrepeni po naših šolah, uradih itd.   Kmetje v okolici celjskej so čudno srečni iz samega laži-liberalnega nemškega blagra. Akoravno imajo prav blizu preli I a žene nemške Sole in preobilo germanskih lažnjivih prorokov, vendar posestvo za posestvom izgubljavajo, kajti nemški blagor jih je od nekdaj za to odgoieval.
Taka je gospod Marekova aluČ"; tako nam se ve da prav veliko privoščijo. Nemškutarska stranka ima uže predolgo privilegij, nam tako luč usiljevati. Ta jim je ljuba lastnina, katere vsakako ne bodo z dobrim pustili. Ošabno še pravijo, da Še niJBO preiskali, kdo je pri nas „domač", kdo „tuju. No, slovenski narod je prišel brez gosp. Mareka in njegove stranke kljubu celej ponemčevalnej stranki in nje delu toliko do zavesti, da ne mara za „luč" laži-liberalnih švindlerjev in ve brez njih „luči" dobro ločiti domačina od tujca, domoljuba od renegata. Volitve so za to vselej izvrstna skušnja, laži-liberalna stranka o takem Času vselej vse porabi, kar slovenski narod zasramuje in psuje, vse, kar je resnici, odkritosrčnosti in poštenosti nasproti. Gosp. Marek je zatorej grde proge svoje stranke malo umivati poskusil, ali zavedni Savinjčani bodo za to skrbeli, da bo tako hvalisanje in prilizovanje biezvspešno.
Domače stvari.
— (Shod antropologo v) je okončan. Vtorek dud 29. t. m. so imeli svojo drugo se,o. Prvi se je oglasil grof G. \Vur m bran d, izreka ioč željo, naj bi se tudi v Avstriji, ka kor uže delajo v Nemčiji, sistematično merile črepinje in preiskavala boja polti, las iu očij da bi se na temelju teh podatkov lahko raz
vijale nadaljne antropologične Studije. Nasve-toval je, da se stvar izroči učiteljem po sred-niih Šolah, kateri imajo po več let poučevati iste osobe in so v mladeniških letih uže dovolj razvite rasti Zavračal je nadalje mišljenje, da imajo narodje vsak za-se kakšno karakteristično barvo očij, lil i in polti, ter rekel, da nij res. kar trde* nekateri učenjaki, da bo znamenje Germanom n. pr. višnjevo oko in plavi kodri.   11 ikužival je, da upliva na vnanjost Ijndij ponajveč podnebje in se v istih klima-tičoih razmerah nahajejo ljudje z jednacimi obličii, brez ozira na njih narodnost. Govornik naposled stavi nasvet, da se ustanovi na Dunaji središče antropologom, kakor ga imajo v nemškem Berlinu, kjer mu je predsednik slavni učenjak Virchow. — G. Schever je poročal o najnovejših najdbah rakev v okraji rateskem. Po njega mislih so te rakve iz poznejše dobe nego šentmarjetske, kar se da Bklepati odtod, da se v njih dobivajo razno-kake ogrodi, katerim je položaj navadno se* de\ dočim Be v gomilah pri sv. Marjeti in Jablanici ""M je jo samo Žarice in brončeno posodje, iz cesar je lehko soditi, da so bili ondi pokopani mrliči prej sežgani. Povestnica sama pa nam pripoveduje, da so starodavni narodje svoje mrtvece najprej Bežigalf, a te-kar v poznejših Časih jeli jih pokopavati. Da se je prišlo na sled tem gomilam, je po nekoliko pomoglo vzvišeno njih ozemlje, a po nekoliko pri kopanji najdeni apnentk in pe-ščenik, od katerega so narejene njih ploče. Letos so našli zopet 13 tacih gomil, 6—10 metrov dolgih. — G. dr. Szombathv, c. k. ndjunkt v dvornem muzeji dunajskem, je v prav zanimivem pa preobširnem govoru razpravljal, kak6 se dajo na razne načine meriti človeške črepinje in je navajal raznih strokovnjakov metode, katerim pak nij bil povoljen vspeh. Najboljša sprava za takove studi ie, pravi govornik, da je kraniometriški aparat, katerega je kazal,  ob jednem tolmačeč, kuko je z njim moči doseči zaželenih rezultatov. — G. Ober-rn U11 e r, ki je baš o poludne pričel svoj govor, je razglabal na temelii jako nezanesljivih virov svoje misli „o pred rimski h stanovnikih norišk'h", kar je bilo res originalno, a nikakor 'zgodovinsko opravičeno niti verjetno. — Grof \V u r m b r a n d nij govoril konečnega govora no avstrijskih stavbah na koleh", ker se je bil u>.e kazalec na uri predaleč pomaknil. Seja je bila sklenena s pročitanjem druzega predavanja, katero je bil poslal gosp. dr. vitez Lušin. — Popoludne so se prijatelji starih na|deb odpeljali na ljubljansko barje, kjer jim je ljubljanski muzejni kustos razkazival kraj najnovejših izkop! ji a.   Za sredo bo se zmenili tujci, da obiščejo postonjsko jamo.
— (Izvješće o Btenografskih tečajih na kr. vel. gimnaziji zagrebačkoj obdržavanih u petgodištu 1874/5 do 1878/0), katero je priobčil nad slovenski rojak, gimnazijalni učitelj stenografije in ka-morni stenograf v Zagrebu, g. Ant. Bazenšek, prinaša na čelu njega spis: „0 rimskom brzopisu i njegovu uplivu na razvoj novije steno-grbtije". V druge j točki j „Kronika stenografijo na  gr mazi j i  zagrebačkoj"   pripoveduje nad marljivi g. brzopinec,   kako je  uvel to lepo umeteljnost v ondotne srednje šole, ter kakšne vspehe je dosegel v petih let h trudoljubf vega svoiega delovanja. Iz „Imenika učenika steno-grafskih tečaja" razvidamo, da tuli zagrtbška mladež čim dlje tem bolj izpoznava veliko korist stenografije v praktičnem življenji in za-
torej Število nje gojiteljev dan za dnem raste. Ko je začel predavati svoj predmet g. Bezen-šek, 1. 1874/5, je imel samo 32 slušateljev, zdaj, koncem Šolskega leta 1878/79, mu je učencev broj podvojen, namreč G5, — mej temi mnogo tacih, ki piso v miuuti 100 in več besedij. KunstatujoČim sijajni ta napredek v jugoBlavenskej, v tem slučaji specijalno hrvat-skej stenografiji, nam je vsakako iz Brca čestitati g. Bezensku, kateremu želimo tudi v bodoče jednacih srečnih vspehov pri svojih učencih, a srečnejših v — višjih krogdi
— (Vihar.) Iz Trsta se nam piče: V nedeljo 27. t. m. z večera okolo pol osme ure je pri nas bila velika nevihta, katera je ua pravila mnogo škode v tukajšnjem pristanišči, ter so jej celo nekateri ljudje imeli žrtvovati svoje življenje. Veter vrtinec je visoko dvigal valove morske in narejal takozvane nvodene hlače". Po nesreči se je vozil baš ončas v majhenem čolniču po morji kapitan trgovskej ladiji, Lewj, te soprogo, hčerjo, bratom ter njegovo nevesto in dvema veslarjema. Razburjeni element jim je prekopicoil ladijo, in vse tri ženske je pogoltnilo morsko brezno. Možje bo Bi srečno Bpasili život. V novej luki je pis potisnil čoln, v katerem sta bila dva moža in dve ženski, mej angleški parnik „Ciprian" in breg, pri čemer je bil zmečkan jeden mož, ostalim trem osobam je bila sreča milejša. Blizo 24 ladij je ta vihra bolj ali manj poškodovala; jedna, nMaria Concetta" po imenu, ki je bila naložena z ogljem, se je potopila. Pomorski čuvaji ali piloti ter mornarji barke „IdaB so prav hvalevredno hiteli povsodi na pomoč, kjer jih je bilo treba.
— (Postava, tičoča se čebelar Btva), katero je Bklenil goriški deželni zbor v minolej sesiji, zadobila je cesarsko po trdbo dne 18. junija t. 1. in je uže v deželnem zakoniku objavljena. Ta postava določuje, v kakej daljavi se smejo postavljati čebele od javnih potov, stanovališč, hlevov itd. ona daje županom oblast, da lahko znižajo število do mačih panjev, ko bi to število bilo čebelarstvu ali poljedelstvu v škodo, določuje daljavo mej domačimi čebelnjaki in iz drugih krajev na za-časno pašo pripeljanimi čebelami; pooblastuje župane, da smejo uvaževanje vnanjih čebel prepovedovati, ako spoznajo da utegnejo vin-etvu ali sadjerej i škodovati; daje občinam pravico, pobirati naklado do 8 krajcarjev za vsak panj vnanjih čebel; navaja, kako bo ima ravnati proti čebelam roparicam; odkazuje obla-etnije, katerim gre odločevati in razsojevati v čebelarstvenih stvareh in določuje, kako se imajo kaznovati prestopniki.
pa 15.000 velblodov (kamel) in 6O0O konj. Kljubu neugodnim krajnim in vremenskim cko-liščinam upajo Rusi vendar, da bodo divjake ukrotili.
Razne vesti.
* (Vojska Rusov b Turkomani.) Uže več let se RuBi vojskujejo po malem s Turkomani, letos pa so jih z večjo silo pri jeli. Turkomani so divji narod v srednjej Aziji, uesedje Perz&m in sorodniki Turkom. Glavuo mesto je Merv; njih dežela je romantična, v mnogih krajih pa peščena, nahajajo se velike puščave brez vode in brez sence. Zato je za Ituse huda, vztrajati v hudej vročini, vsako cajmiiDJ^o stvar, celo vedo s soboj voziti, in Se vsako uro pripravljenim biti ua napad Tut-komauov, ki imajo hitre in dobie konje, ter bo dobri jezdeci. Vojska pa je bila potrebna, ker Turkomani ne dajo miru, ter pridejo krast in plenit zdaj v Rusijo, zdaj v Perzijo. Ruski poveljnik je znani general Lazarev, ki se je tako znosil pri šturmu na Kurs. Pod soboj ima 18.000 mož, vsi od kavkaske vojske. Z* prevažanje živeža, strelu a in drugih stvarij ima
Narodno - gospodarska stvar.
Kako je moči osušiti ljubljansko barje.
Za svojega bivanja v Ljubljani sem opazil, da, kadar naraste Ljubljanica okolo metra nad navadno svojo gladino, preplavi ta reka malo ne vse barje ali močvirje, ter na takšen način napravlja veliko škode obdelanej zemlji. Ti slučaji se ponavljajo često vsako leto. Dokler bodo uplivalo okolnosti te vrste, nij moči misliti na urejeno obdelavanjo zemljišča, in dokler se ne odpravi ta neprilika, nćmajo niti sicer plodna tla gorenjska in dolenjska posebne vrednosti. —
To me je napotilo, da sem jel promišljevati, kako bi se tej nepriliki temeljito v okom prišlo. Redke razmere reke Ljubljanice, od nje izvirka do nje ustja, so pobudile v meni veliko pozornost, in potrudil sem se, da sem natančno izpoznal njo porečje. Pri tem preiskavanji sem našel, da pri toki na barje ne prinašajo nič ali le malo peska in zemlje, ter sc ne da misliti, da bi se tem načinom preplavljeno zemljišče — barje — kedaj vzdignilo; vse vode, katere se izlivajo na barje, so namreč poprej po največ imele tekati pod zemljo, in sicer mej golimi skalami, tako, da jim nij bilo moči ondi jemati si prsti in drugih tvarin, katere bi odtiravale soboj in jih poznejše puščale na svojem potu po barji.
Da bi se polagoma vzdigovala zemlja na barji, dakle ny misliti.   Zatorej preostaje le je dino sredstvo za osušenjc barja, in sicer: ako bi Be dalo napraviti, da bi voda bolj odtekala. To se je uže poskušalo pol veka, in doseglo po ne koliko tudi s prekopom Gruberjevega kanala. Da so stvar nij posrečila do cela, je kriva jedino previsoka leža omenjenega prekopa, pri čegar na pravljanji nij nihče mislil, da bi se voda imela tako urediti, da bi je imeli, kolikor bi je tre bali in kolikor bi je želeli.
Vidi se, da so se pri napravljanji tega kanala največ ozirali na to, da bi Ljubljana dobi vala vedno dovolj vode za svojo porabo.   A to bi se bilo dalo lehko učiniti s tem, da bi zidanem mostu bila posebna zatvornica.
Iz onega, kar sem uže omenjal, je lehko Akcije J££8{% banke uvideti, kakšen da bode moj predlog ; jaz bi nam- Kreditne akcije reč rad stvar uredil tako, da bi zagotovljena bila stalna korist obdelanej zemlji na barji, a da bi pri tem mesto Ljubljana in tovarno ob Ljubljanici nikakor ne pogrešale potrebne vode, nego je imelo v izobilji.
Da bi Gruberjevi kanal globočje izkopali, in na rečenem mestu napravili zatvornico, ng možno, ker se je bati velikih žrtev v novcih in tudi glede obdelane zemlje na barji. Kajti, kdor bi htel to storiti, bilo bi mu ne samo podreti oba mosta, ki držita preko tega kanala, in ja nova narediti, nego bi imel tudi sam kanal vodi zapreti, pri Čemer bi uničena bila zdaj obdelana tla na barji dotle, dokler bi ne bila gotova nova vodna pot.
Zategadelj nij drugo pomoči, razven te, da se izkoplje nov kanal, kateri bi se začenjal na barji, ter bi se, imajoč potrebne zatvornice, vlekel onstran, t. j. na desnem bregu Gruberjevega, do Fužin, kjer naj bi se na primernem kraji pod fužinskimi slapi in pred velško papirnico zdru-žiival z Ljubljanico. Ako pomislimo, kar vem iz dobrega vira, da iznaša padanje reke Ljubljanice od Vrhnike do Ljubljano 0-5 metrov, a od tod do nje iztoka v Savo 18 metrov, imel bi odtok vode biti zelo povoljen. Zatvornica bi potem bila zato, da bi struga, vodeča skozi mesto, dobivala vedno dovolj vode, in da bi se, kakor bi zahtevale razmere, o suši napajalo barje, ali kadar bi Ljubljanica narastla. ter bi pretila povodenj, da bi se voda naglo spuščala.
V  tem slučaji  ostane   Gruberjev kanal, obema svojima mostovoma, kakoršen je zdaj.
Kolika bodi veličina profilu onega novega kanala, kolika dolžina, in kakšno vznožje, ter kakšni bi bili troški, ne moreni povedati, ker nemam v roči dotičnih podatkov. Da se le-ti po-izvedd, ter napravi načrt, treba vso stvar izro-
čiti izkušenemu hidrotehnikn, kateri se ima zopet ravnati po nasvetih geologov in Ijudij, poznava-jočih ondotni svet.
Zdi se mi, da bi koristno bilo, če bi novi kanal na primernem kraji bil napravljen tudi popolnem pod zemho, kajti biti ima zelo globok, a tolikšnega sicer nij mogoče izvesti, nego da se okrajnej cesti odkaže drugo mesto in se podere nekatere hiše, čegar, v navedenem slučaji, kateri nasvetujem jaz, mj treba.
Izkopana in na čolnih izvožena zemlja bi rabila za nasipavanje najmočvirnejših krajev, in za napravljanjc varnostnih jezov na bregovih Ljubljanice po barji.
Veselilo bi me, ako mi bode moči s tem, da sem sprožil in objavil to svojo misel, priljub-Ijcuej si Kranjskej in posebno mestu Ljubljani storiti neznatno uslugo, in srečnega se bodem cenil, ako se ta moj nasvet vzame v ozir, in se tako stvar reši s povoljnim vsiiehom. V Brnu, dne 20. julija 1871).
France 1 rylinal,
c. kr. višji inženćr v deželnega pred-sedništva tehničnem oddelku.
l.istiii«-n urctluidtvu. Hcrrn IV. Vvhnal, k. k. Ober-Ingenieur. liriinn: Wir haben Ihren Vor-schlag (li:m Morast-Kiiltur-Ausschusse ilbergeben. Zu grossartigen liautcn stohen deinsclben leider keinc entsprechenden Fonde zur VerfUgung, iibrigena vvttrdo emo eiuiacho Vertiefung des (Iruber'schen Kanala ohne GeUrdung der P.riiekcu durehtuhrbar sein. — Gospod T. S.: Oprati od lahonskega magistrata v TrBtu po-Btavljenega „Capu distrutualu" in zarad tacega moža polemizirati proti „Kdinosti", ki jc gotovo dobro poučena v okoliških razmerah, bi Be našemu listu čudno prilegalo.
Viajel.
29. julija:
Pri Nloaat Rotbennan iz Trata. — Horn iz Gradca. — Peez it Dunaja.
4 it Bluktieus Dacher iz Dunaja — Otto iz 'lrata. — VVelapacher iz Uradca. — Part iz Dunaja.
— HUluer L K tke. — Spirz iz Dunaj«, rn   b»TMnkeiu diorui Kocijančič, Btabil
iz TrBta.
Iti avatrljdkein ceimrjui Železnik iz Reke,
— Ptršič iz lit.-ke.
Dunajska borza 30. julija.
(Izvirno telegrafično poročilo.)
Enotni drž dolg v bankovcih pri Enotni diž. dolg v srebru . Zlata run ta ....
68 78 126 827
272
London     ......... 115
Srebro......... —
Napo). ........9
C. kr cekini........5
Državne marke.......56
66 gld. 70 kr.
15 65 60
75
22 46
80
ki ?na tudi rezljati, želi dobiti službo. Naslov je: ■igimelj riulur, Gorenjavas, Gorenjsko. (343 — 1 >
1'osebno dobrega, čistega, belega ali rdečega vina, dolonjeu, je na prodaj
300 do 400 veder,
po B*/i do 4 gold. vedro pri C"veix3sel-n.-u- V Se^rLicl. (345—1)
T najem se da
za več let i)OHostvo ~v Oovltiilcli bila, n.lin. d\o kugi, „potošuljca" in vrt. Ako so kupoc oglasi, so tudi proda (iJ44 — 1)
Janez Grebene
v Cerknici pri Rakeku.
Strelovode
najzaneBljivu,šo s prisp črnim rtom iz platine izdeluje podpisaui
za zvonike, hiše, kozolce itd.,
Cer jo sam razpeljava. Podpisani o|>ozoriijc pri toj priliki i mi,, ua nua poseben stroj, s katerim zamore \auk it. iiotek poskus ti, ali jo napeljani strelovod 6o dober ali užu poškodovan, in torej hitro poprave poirebuu. fupravo priskrbi tako , dobro in po uizkej c m. Ako so terja, pozlati strelovodov rt z zlatom v ug.iju. (HM — 'Jj
Franc Kašperič,
V Mariboru, A ii«-rli«-ilii;*Mi-<;«ss«"
JLoiatelj ui ureuiua. Makbo AtiiiiC.
Luotuiu- m tiak aNarodue tiskarne1