" ^iasi!o delavcev
■' v vzgoji, izobraževanju
in znanosti Slovenije, Ljubljana,
25. novembra 1985 — št. 17 —letnik XXXVI
3V
J'
e
>•<
Med drugim preberite
•	KAKO URESNIČUJEMO TEMELJNE ZAMISLI REFORME, str. 2
•	NEZADOVOLJEN UČITELJ — SLAB VZGOJITELJ, str. 9
•	MALA VOJNA V SREDNJEM ŠOLSTVU, str. 10
f
o-
ir*
m
m
C'
)i*
IS
:o,
ie
ds
lo
»ti
y
y
o,
ja
a.
e
ie
3'
3'
3*
st
di
Z'
5'
sa
i-
10
iO
ili
10
>
a-
s:

0(1
ije
V'6'
ie!
odi
3
(3(1
jrfl1
• IZOBRAŽEVANJE ODRASLIH SLABA VEST DRUŽBE, str. 11
Tito govori delegatom na 2. zasedanju Avnoja 29. novembra 1943 v Jajcu
DR. NIKOLA POTKONJAK, PROFESOR PEDAGOGIKE NA FILOZOFSKI FAKULTETI V BEOGRADU
Dobro in slabo v rasti naše šole
Že štirideset let živimo v svobodi. svobodno razvijamo šolstvo. vzgojo in izobraževanje po meri in potrebah našega človeka in jugoslovanske samoupravne socialistične skupnosti. Prav zdaj potekajo priprave na 13. kongres ZKJ. Že več kot desetletje uresničujemo samoupravno preobrazbo vzgoje in izobraževanja, katere idejno usmeritev je sprejel 10. kongres ZKJ. Prav je. da se vprašamo: kaj in koliko smo v teh štiridesetih letih naredili v vzgoji in izobraževanju? Katere družbene zamisli in pričakovanja smo uresničili? Koliko smo se z globokimi spremebami in ustvarjalnim delom odmaknili od prejšnje zaostale meščanske dediščine. kjer smo pred štiridesetimi leti začeli. Smo v zadnjem
desetletju položili trdne temelje novemu sistemu samoupravne
socialistične vzgoje in izobraževanja? Smo podružbili vzgojo in jo vrnili delovnemu človeku in
človeški skupnosti, katerima je bila stoletja odtujena?
Veliko, res veliko je teh vprašanj. To ni nič nenavadnega, saj je vzgoja najtesneje povezana z bistvom., bivanjem in prihodnostjo vsakega človeka in celotne jugoslovanske večnacionalne socialistične skupnosti.
Odgovori na ta vprašanja so danes različni, ocene se v vsem ne ujemajo med seboj, v nekaterih stališčih se celo pogosto razhajamo.
Priznati moramo, da imajo po svoje prav tisti, ki hvalijo prehojeno pot v vzgoji in izobraževanju. Prav imajo pa tudi tisti, ki so do nje kritični in niso zadovoljni z doseženim. Uspehov je bilo res veliko, napredek je viden. Izmerila ga bo zgodovina, ocenili pa prihodnji rodovi, ki kljub kritičnosti ne bodo mogli zanikati uspehov. Vendar je tudi veliko
nerešenih vprašanj, težav in ovir. ki jih bo treba šele premagati. V času družbeno-politične in gospodarske krize, ki jo doživljarho vsi. je odprtih vprašanj čedalje več. pa tudi kritike so pogostnej-še, ostrejše in glasnejše. Največkrat tudi utemeljene. Govorimo seveda o kritikah iz »našega tabora«. o dobronamernih kritikah. ki želijo napredek vzgoje in izobraževanja, ne pa o kritikah, ki izhajajo iz nam tujih razrednih in idejnih pogledov. Tudi teh pri nas ne manjka.
Napredek v številkah
Napredek v vzgoji in izobraževanju je najbolj očiten, če se opremo na količinske kazalnike.
Nadaljevanje na str. 3
Po poteh Avnoja
• Praznovanje dneva republike ima zmeraj svoj čar. Letos, ko slavimo štirideset let življenja in rasti v svobodi, pa se nam kaže A VNOJ v vsej svoji veličini kot mejnik v zgodovini naših narodov in narodnosti.
Drugo zasedanje Avnoja je bilo s svojimi sklepi veliko več kot zgodovinski simbol; to je bila napoved nove družbe, odprte v čas, ki prihaja.
Sklep Avnoja, da bomo oblikovali novo Jugoslavijo po federativnem načelu, s pravico do samoopredelitve, pomeni naravno nadaljevanje politike komunistične partije Jugoslavije do narodnega vprašanja. Bratstvo in enotnost sta postala temelj in obet, ob popolni enakopravnosti narodov in narodnosti ter federativni ureditvi, ki je zdaj organizacijska oblika nove države.
'Sad teh sklepov ter skupnega boja in prizadevanj so republike in pokrajini; samoupravne in družbeno-politične skupnosti, ki so odgovorne tako za svoj napredek kot za napredek vse jugoslovanske skupnosti — tega skupnega temelja celotnega razvoja.
Drugo zasedanje Avnoja živi še danes v nenehnem razvoju in dosežkih revolucije, v daljnosežnih sklepih in viziji nove družbe. Tako živi tudi naša revolucija, ki je, kot je rekel Tito, nekaj drugega kot navadno mirno življenje. Revolucija ne živi le od uspehov in samozadovoljstva, saj nastajajo v njej tudi krize in protislovja; te pa je mogoče premagovati le ob podpori vseh naprednih sil.
V štirih desetletjih razvijanja družbeno-političnega sistema in socialističnega samoupravljanja smo imeli veliko težav. Vedno znova smo se vračali k avnojskim načelom in iz njih zmeraj razbrali usmeritev za nadaljnji razvoj.
Tudi zdaj, ko imamo v družbenem razvoju drugačne težave, se vračamo k temeljnim načelom Avnoja; le-ta morajo prav v tem času in na zdajšnji stopnji razvoja v resnici zaživeti. Subjektivne sile naše družbe — mednje sodijo tudi prosvetni časopisi republik in pokrajin, — morajo preudarno in z znanjem usmerjati in povezovati vse naše kadrovske in gmotne zmogljivosti; tudi zato, da bi premagovali zdajšnje težave — tako kot je zapisano v sklepih in načelih Avnoja, ki so trajen vir novih demokratičnih vsebin v političnem sistemu socialističnega samoupravljanja.
Prosvetni časopisi republik in pokrajin so za to priložnost znova pripravili skupno številko, posvečeno 40-let-nici osvoboditve in zmage nad fašizmom. S tem smo želeli prikazati povezanost vsqh, ki delamo v vzgoji in izobraževanju, pa tudi vseh naših narodov in narodnosti. Prispevki govorijo o razvoju izobraževanja in vzgoje, o naši skupni rasti v štirih desetletjih svobode. V njih živi tudi sporočilo, da moramo varovati in ohranjati bratstvo in enotnost, našo največjo pridobitev.
MOMIR JUNGIČ
predsednik Sekcije prosvetnih časopisov republik in pokrajin
aktualno
Narava vzgojno-izobraževal-nega dela ne dopušča, da bi se take dolgoročne in globinske reformne spremembe, kot jih je sprejel 10. kongres ZKJ, lahko uresničile v kratkem obdobju. Vendar to ne pomeni, da bi ne mogli že zdaj oceniti, kaj smo z reformo dosegli in česa he, kakšni so njeni uspehi in slabosti. Prav zdaj moramo pretehtati izkušnje in ugotoviti, kako naj spopolnimo reformna prizadevanja in najdemo boljše rešitve. Ob tem moramo upoštevati, da si kritike reforme pogosto nasprotujejo in nihajo od dogmatskega idealiziranja do popolnega zanikanja vsakega napredka.
Današnje družbene in gospodarske razmere potrjujejo stališče ZKJ, da delavski razred lahko uresniči svojo zgodovinsko nalogo — osvoboditev človeka in dela — samo če vključi v strategijo svojega delovanja tudi izobraževanje in znanost. Vzgoja in izobraževanje ter družbena preobrazba so med seboj tesno povezani. Iz tega moramo izhajati tudi ko ocenjujemo neskladja med vizijo in stvarnostjo pri socialistični samoupravni preobrazbi vzgoje in izobraževanja.
Zadnja leta so pokazala, da se pri reformi vzgoje in izobraževanja lomijo in križajo mnoga družbena in gospodarska protislovja. Gospodarske težave, slabosti v političnem sistemu socialističnega samoupravljanja, težave pri načrtovanju kadrov in zaposlovanju, negospodarnost v šolski mreži ter nekatere druge nesmotrne rešitve v usmerjenem izobraževanju dokazujejo, da v samem združenem delu nismo ustvarili potrebnih možnosti, da bi delovni ljudje odločali o pogojih in rezultatih svojega dela, o kadrovskem in izobraževalnem obnavljanju. K temu niso kaj dosti pripomogle niti spremembe v izobraževanju, pa čeprav bi bili lahko več naredili.
Socialistična samoupravna preobrazba vzgoje in izobraževanja je dolgoročen družbenozgodovinski proces povezovanja dela in izobraževanja, ki ne more dati pričakovanih sadov, če pri tem ne sodelujejo vsi družbeni in strokovni dejavniki — delavci v združenem delu, še posebno pa prosvetni, strokovni in znanstveni delavci, učenci in študenti. To pomeni, da ne morejo biti eni ravnodušni opazovalci ali ostri kritiki, drugi pa izvajalci in reformatorji. Vsi moramo ustvarjalno prispevati k reformi, opirajoč se na domače in tuje izkušnje.
Izhodišča za pripravo 13. kongresa ZKJ poudarjajo, da so dosedanje kritične ocene potrdile pravilnost temeljnih idejnih izhodišč pri reformi, hkrati pa so opozorile na težave, zastoje in napake pri posameznih rešitvah.
Več nezadovoljnih kot zadovoljnih
Z današnjim stanjem v vzgoji in izobraževanju je več nezadovoljnih kot zadovoljnih. Težave in protislovja porajajo tudi posplošene kritike reforme, čeprav je za nekatere današnje pojave res kriva reforma, za nekatere njeno nedosledno uresničevanje, nekatere napake pa smo celo podedovali iz prejšnjih časov.
Tudi Zvezi komunistov in njenim organom lahko očitamo, da v medkongresnem obdobju niso dovolj spodbudili k iskanju boljših rešitev vseh družbenopolitičnih, strokovnih in znan-

DR. SVETISLAV STOJAKOV, PROFESOR PEDAGOGIKE NA FILOZOFSKI FAKULTETI V NOVEM SADU IN IZVRŠNI SEKRETAR PREDSEDSTVA CK ZKJ
Kako uresničujemo temeljne zamisli reforme
stvenih dejavnikov, namesto da so predvsem ponavljali že znana stališča. Zveza komunistov mora spodbuditi ustvarjalno in kritično obravnavo praktičnih reformnih rešitev, da bi uveljavili to, kar je za razredno revolucionarno strategijo preobrazbe v vzgoji in izobraževanju res bistveno. Tudi izhodišča za pripravo 13. kongresa ZKJ poudarjajo, da je Zveza komunistov bila in ostaja odprta za vse kritike, razen za tiste, ki načenjajo same idejne temeljne reforme.
Del kritik reforme napada samo bistvo, strategije in vizijo socialistične samoupravne preobrazbe vzgoje in izobraževanja. Ta nihilistična kritika se tako kot na drugih družbenih področjih rada skriva za Mar-xovo kritiko vsega obstoječega. Tisti, ki se lotevajo reforme z abstraktno humanističnih vidikov, pravijo, da je naša zamisel vzgoje funkcionalistična in ne-marksistična. Tisti, ki nagibajo k funkcionalistični teoriji, trdijo nasprotno. Vsem negativističnim kritikam pa je skupen očitek, da reformne spremembe niso niti v zasnovi, niti v praktičnih izvedbah strokovno in znanstveno utemeljene, da je celotna zamisel reforme voluntaristična in subjektivistična ter da pomeni reforma zmago volje nad zdravim razumom. Učilnice so se po mnenju teh kritikov spremenile v duhovne pustinje, reforma pa je nedopusten množičen pedagoški poskus z mladimi rodovi, ki v njej neprostovoljno sodelujejo — poskus z nepredvidljivimi posledicami.
Za te kritike je značilno, da se zavzemajo za alternativno reformo, ki ponavadi ne pomeni drugega kot vrnitev k starim oblikam dualistične srednje šole.
Reforma je naletela na objektivne ovire
Pri uresničevanju reforme smo se znašli pred težavami, ki jih pri njenem snovanju nismo predvideli. Reformo naj bi spremljal hitrejši razvoj proizvajalnih sil — v resnici pa je prišlo do zastoja. Prepletanje in menjavanje izobraževanja in dela bi zahtevalo drugačno organizacijo dela pa tudi več denarja. Namesto tega se je zaostrila gospodarska kriza, iz katere iščemo izhod z dolgoročnim programom gospodarske stabilizacije.
Zastoj je tudi v razvoju samoupravljanja in družbeno-po-litičnega sistema. V teh razmerah dvigajo glave zagovorniki meščanske in etatistične družbene ureditve ter nacionalisti, ki hočejo rehabilitirati izdajalce.^ Vse to so znaki družbene krize, ki se zrcali tudi v vzgoji in izobraževanju.
Zastoj v razvoju proizvajalnih sil slabša gmotne temelje vzgoje in izobraževanja. Njun delež v narodnem dohodku se zadnja leta stalno manjša. Šolstvo je siromašila tudi negospodarna šolska mreža, na katero so vplivale želje krajevne birokracije.
Ko ocenjujemo premike vzgoje in izobraževanja, ne smemo prezreti temeljnih ciljev in načel reforme. Povezovanje dela in izobraževanja je eden izmed teh. Tu smo dosegli šele začetne uspehe. Žal pa se izobraževanje še vedno obravnava predvsem kot poraba, za katero skrbi država po samoupravnih interesnih skupnostih. Čeprav vsi družbeni dokumenti o vzgoji
' in1zbbrdževSrijifobrayriivajo to
•v 'ifO-oj.rTt oirr,'') .s .nov ^ -
dejavnost kot sestavni del in dejavnik družbenega razvoja, ima to področje v praktični gospodarski politiki in tudi v zavesti ljudi še vedno položaj porabe in se mora podrejati vsem družbenim omejitvam splošne in skupne porabe.
Združeno delo še nima večjega vpliva na bistvena vprašanja izobraževanja — na programe, mrežo šol in celo na gmotna sredstva, ki jih za šolstvo daje. Šele ko bomo premagali te po-ifianjkljivosti, bo zaživela svo-
Dr. Svetislav Stojaki
bodna menjava dela. Z marksistično analizo bi morali priti do spoznanja, katere poti bi nas najhitreje pripeljale do cilja.
Kaj smo dosegli in česa ne
Strokovne analize in kritične razprave navajajo naslednje začetne uspehe reforme: večjo demokratizacijo vzgojno-izo-braževalnega sistema, saj je bolj odprt mladim po osnovni šoli; v programih srednje stopnje je več splošnega, izobraževanja za vse učence; organizacijsko in programsko smo izoblikovali izobraževanje za delo od I. do V. zahtevnostne stopnje; vsaj delno smo premagali nekdanji sistemski dualizem, čeprav se nam v spremenjeni obliki nanovo poraja; bolje je poskrbljeno za marksistično izobraževanje in idej no-vzgojno vlogo šole; razširili smo krog tistih, ki oblikujejo programe; dosegli smo boljše medsebojno sodelovanje republik in pokrajin pri uresničevanju reforme; povečali smo vpis v proizvodne usmeritve, čeprav se poklicne želje mladih niso dosti spremenile.
Ne manjka pa tudi slabosti in pomanjkljivosti:	v svobodni
menjavi dela nismo napredovali, gmotni položaj izobraževanja se je poslabšal, zastoj pri zaposlovanju je onemogočil, da bi se mladi prej vključevali v delo in se iz dela izobraževali; načrtovanje kadrov in izobraževanja še nima ustrezne vloge; izobraževanje ob delu in iz dela ne poteka načrtno, izobraževanje odraslih in permanentno izobraževanje ostajata na robu reforme; obseg in kakovost praktičnega pouka in poklicne prakse ne zadovoljujeta učencev in učiteljev in niti porabnikov v združenem delu; v programih in izvajanju marksističnega izobraževanja je še precej napak; v srednjem izobraževanju namenjamo več skrbi pripravi za kasnejše izobraževanje kot pripravi za delo.
Za drugačno razvrstitev splošnoizobraževalne in strokovne vsebine
Ena od največjih pomanjkljivosti reforme je v tem, da neka-
v/ioa re^. .1* j' tu v
tere pomembne praktične rešitve niso bile v naprej temeljito strokovno in znanstveno preučene. Zato je treba upoštevati ugovore glede nezadostne strokovne in znanstvene utemeljenosti posameznih sistemskih sprememb. Osrednje vprašanje, ki neti razprave o reformi srednjega izobraževanja, je razmerje med splošnim in strokovnim izobraževanjem ter med teoretičnim in praktičnim znanjem.
Združeno delo očita reformirani srednji šoli, da bolj skrbi za pripravo učencev za nadaljnje izobraževanje kot za delo. Mnoge visoke šole očitajo nasprotno. češ da zaradi večjega deleža strokovnih predmetov srednja šola slabše pripravlja za visokošolski študij. Sodeč po nekaterih raziskavah pa so učenci, ki so končali srednje usmerjeno izobraževanje, na visokih šolah bolj uspešni, kot njihovi predhodniki.
Čeprav si kritike nasprotujejo, imajo v sebi nekaj resnice. Njihova enostranost je v tem, ker se osredotočajo samo na tisto načelo reforme, po katerem mora vsako izobraževanje po osnovni šoli pripravljati tako za delo kot za nadaljnje izobraževanje.
Podlago za tako kritiko je dala programska zasnova srednje šole, v kateri je večji del splošnega izobraževanja združen v skupni vzgojno-izobrazbeni osnovi v prvih dveh letnikih, medtem ko sledi strokovno izobraževanje šele v tretjem in četrtem letniku. Tako je splošno izobraževanje, namenjeno vsem, osredotočeno na začetek, strokovno pa na sklepni del izobraževanja. Utemeljena je kritika, da tak razpored snovi ni dober niti za uvajanje v delo niti za nadaljnje izobraževanje.
Za nadaljnje spopolnjevanje reforme je pomembna odločitev, kakšno strokovno in splošno kulturno osebnost bomo oblikovali s pomočjo programov. Poskrbeti moramo, da bodo učenci dobili na vseh ravneh trdne in široke izobrazbene temelje za poklic in stroko, razvili sposobnost samoizobraževanja in kritičnega mišljenja. Pozneje bodo lahko v različnih oblikah permanentnega izobraževanja dopolnjevali in poglabljali ožje strokovno in specialistično znanje.
Informacijska pismenost je zahteva nove tehnologije
V našem gospodarstvu je današnje stanje v marsičem protislovno. Delo ponekod zahteva obrtnika in mojstra, drugje je zaradi serijske proizvodnje delavec le dodatek k strojem. Pojavlja se že tudi tretja industrijska revolucija z avtomatiziranimi. računalniško ''odenimi proizvodnimi procesi; v bližnji prihodnosti bomo širše uvajali tudi mikroprocesorje. Informacijska pismenost postaja zahteva sodobnega izobraževanja; v svetu novih tehnologij brez nje ne bo mogoče delati.
Protislovja v samem delu vplivajo na protislovne zahteve do izobraževanja, ki se kažejo tudi v težjem zaposlovanju visoko strokovnih delavcev in velikem povpraševanju po delavcih za manj zahtevna dela. Kljub temu da v načrtih dolgoročnega razvoja predvidevamo velike strukturne spremembe med primarnimi, sekundarnimi in terciarnimi dejavnostmi v korist slednjih, nastaja vtis, da imamo
preveč visokoizobraženega kadra.
Izobraževanje mora pripravljati za prihodnost, saj bodo sedanji učenci in študenti večji del svojih produktivnih moči izrabili šele v 21. stoletju. Ne smemo prezreti pa tudi sedanjih potreb, saj bomo šli v prihodnost korakoma, brez velikih skokov. V današnjih in prihodnjih znan-stveno-tehničnih in družbenih razmerah bo treba med delovno dobo večkrat menjati delo in poklic, včasih celo stroko. Zato moramo v usmerjenem izobraževanju razvijati programsko vsebino in oblike, ki bodo učencem omogočale delo v različnih okoliščinah in ožjih specializacijah, da se bodo lahko hitro prilagajali novim tehnologijam in poklicnim spremembam.
Take spremembe imamo ponekod že danes — prihodnost se torej že začenja. Nekatere slovenske raziskave o razvoju do leta 2000 odkrivajo, da bodo morali sedanji srednješolci med delovno dobo zamenjati štiri ali pet tehnologij; več kot 60 odstotkov jih bo zamenjalo poklic vsaj enkrat, 30 odstotkov pa dvakrat ali trikrat. Nekatere ameriške raziskave pa celo trdijo, da bosta do začetka prihodnjega stoletja odmrli kar, dve tretjini poklicev.
V načrtih gospodarske stabilizacije poudarjamo, da se moramo opreti na svoje moči, na znanje in ustvarjalnost — torej na izobraževanje, znanost, tehnologijo in informatiko. Zveza komunistov in druge subjektivne sile se zato zavzemajo za usmerjeno izobraževanje, ki bo skladno z zahtevami pospešenega in trdnega družbenogospodarskega razvoja in znan-stveno-tehnološke revolucije. To zahteva ustrezne gospodarske in gmotne temelje izobraževanja. Zato predvideva dolgoročni načrt družbenega razvoja Jugoslavije do leta 2000 hitrejšo rast sredstev za znanost in izobraževanje kot bo rast družbenega proizvoda.
Več prožnosti v programih srednjega izobraževanja
V skladu z marksističnimi pogledi in zahtevami časa moramo dati mladim širšo splošno izobrazbo, ki jim bo ob strokovnosti omogočila razvoj in uresničevanje ustvarjalnih sposobnosti. Raziskave v svetu in pri nas so dokaiale, da so tisti, ki imajo širšo splošno in "strokovno izobrazbo, bolj ustvarjalni kot ozko strokovno izobraženi delavci.
12. kongres ZKJ je dal prednost vzporednemu obvladovanju splošnih in strokovnih znanj v času srednjega izobraževanja in usposabljanja. Priprava takih programov je zapleteno in zahtevno delo. s katerim se ukvarjajo strokovni prosvetni organi republik in pokrajin. V vsaki usmeritvi moramo najti najboljše razmerje med splošnimi, splošno strokovnimi in ozko strokovnimi vsebinami, upoštevajoč naravo dela, stroke in poklicev. Otresti se moramo dogmatskih splošnih vzorcev, ki bi jih vsilili vsem usmeritvam. Skupni imenovalec je lahko le trdna splošna in strokovna izobrazba. Tudi o razmerju med teoretičnim in praktičnim znanjem naj ne odločajo posplošeni vzorci, saj zahtevajo dela in poklici različno razmerje. Pri iskanju prožnih in raznolikih programskih vzorcev ne smemo torej prezreti temeljnih izhodišč reforme.
.	■	:	m-.: ->!,
Bolj odgovorna skrb za vzgojo mladih
^ad
Čeprav smo pri uveljavljaj re< marksistične zasnove in samo jtec pravne socialistične usmerjen' c sti vzgoje in izobraževanja dos est gli nekaj uspehov, ugotavljati6 ti da je idejno-vzgojna vloga š< zapostavljena. Mnogoteri in 'lra’ pleteni so vzroki tega stafl npr.: prenatrpanost programi N ne dovolj izdelana zasno :re< vzgojne vloge srednjih, višjih Ti visokih šol, položaj učitelji kriza socialistične morale, zaš Bi: v samoupravljanju, nezadosDct podpora drugih dejavnikov it
ti ;
Za vzgojo mladih bi se mof11,61 zavzeti z mnogo večjo odgovo eU nostjo, jih usposobiti za ral mevanje naše preteklosti, sed S njosti in prihodnosti, razvijat1^ njih bratstvo, enotnost in sod ^ listični patriotizem, se upreti p ^ veličevanju mitov in nacions;Qr stičnim utvaram, onemogot’12
unitarizem in ozki lokalizem eP
la
Pouk marksizma in sociJ6!.. stičnega	samoupravljal
spremlja nenehna kritična p ! zornost Zveze komunisto le učencev in študentov, prosvi 'til nih in znanstvenih delavci dri Stalno opozarjajo na nevarni lrii dogmatske indoktrinacije, 1 P>( nezadostno povezanost teorij^c prakso, na knjižno, katehetski razlago vsebin, na neustreZte učbenike itd. V predkongrej dejavnosti bo treba razčleniti pojasniti marsikatera navedem vprašanja in iskati rešitve. f>si
Naša enotnost v različno!
Veliko se razpravlja o tem ,je reforma povečala ali zmai ^ sala razlike v politiki in sistetf ^ izobraževanja. Katere razlike SV( nujne in utemeljene, katere I škodljive in nesprejemljive, 1 omejujejo prosto gibanje uče vSj cev, študentov in delavcev v j rn| goslovanskem prostoru? (]e
Kot v razpravah o politične v( sistemu je tudi tu precej skrajfl in nesprejemljivih poglede Unitarizem ter etatistični bifte kratizem nagibata k uniformMsi nju šolstva, programov in učbKf nikov, vzrok za težave pa viditVi pristojnostih republik in poki ^ jin. Na drugi strani so tisti, ki iai venomer sklicujejo na sarJire stojnost in pristojnosti repub pc in pokrajin, hkrati pa podcenjie jejo ali celo zavračajo potre ip], po iskanju skupnih rešitev nekatera bistvena vprašan Obe skrajnosti sta enako ške Ijivi in nesprejemljivi, naspro jeta pa tudi dialektičnemu < nosu med razrednim in nac nalnim.
K
t
Idejna izhodišča za refori vzgoje in izobraževanja, spl jeta na 10. kongresu ZKJ, temelj enotnosti in skupnos Enotni so nam cilji in nalo vzgoje in izobraževanja, skup nam je sistem vrednot, enotna idejna zasnova vzgoje in izobi ževanja, enotni so tudi sama pravni proizvodni odnosi in po tični sistem socialističnega S moupravljanja. Torej moraf' imeti skupne temelje tudi v j ni stemu vzgoje in izobraževanj^ sp Ob spoštovanju pristojno!Pi republik in pokrajin že leta (!n takih temeljih razvijamo T vzgoji in izobraževanju med? K bojno sodelovanje in usklaj- dt jemo, kar je potrebno, da bi‘ P< učenci in delavci lahko pro*1 re gibali po državi, da bi bili mlj n< seznanjeni z naprednimi toka bi v zgodovini in kulturi vseh naš sl narodov in narodnosti, da bi f Je zvijali bratstvo in enotnost in j( v* goslovanski socialistični patb* V; tizem.	,i ,	12
gi
Nadaljevanje na 3. str.
.Pl
Razvoj socialistične šole
>R. NIKOLA POTKONJAK, PROFESOR PEDAGOGIKE NA FILOZOFSKI FAKULTETI V BEOGRADU
Dobro in slabo v rasti naše šole
^daljevanje s 1. str.
red štirimi desetletji je bila 10 lredšolska vzgoja šele v zametku eH" danes jo je deležen že vsak osesti predšolski otrok, še več pa irte listih, ki so med šestim in sed-Št "im letom deležni načrtne pri-2lrave na šolo. in. n<
10
ih
Namesto podedovane štirira-redne osnovne šole za otroke ?!ed sedmim in enajstim letom, lj‘l'jo je v predvojni Jugoslaviji sdoiskovalo nekaj več kot polo-;t'ca otrok te starosti, smo razvili hfdotno osemletno osnovno Šolo, Zajema domala vso mladino ifi^cd sedmim in petnajstim voelem. az
Srednje izobraževanje obilje danes desetkrat več mla-. Ijh, kot pred štirimi desetletji, pikoli 90 odstotkov učencev s ns^nčano osnovno šolo nadaljuje oi;'Zobraževanjem v srednji šoli, '.ePrav ni obvezna in to predstav-!a okoli 80 odstotkov mladine v ia ej.starosti. at
P. Število študentov višjih šol se tole povečalo za osemnajstkrat, ti--v< ?l'h na fakultetah, akademijah in cePrugih visokih šolah pa za okoli n( Enajstkrat. Več kot polovica di-PEmantov srednjih šol nadaljuje ij|'2pbraževanje v visokem šolstvu, zajema okoli četrtino mladih te starosti.
-eS
J', Vse narodnosti v naši deželi JSTOiajo predšolske ustanove in Snovne šole v materinščini (to Pomeni več kot pol milijona učencev in več kot deset različnih iczikov). Vedno več je narodno-st', ki imajo v svojem jeziku tudi. pednje šole, nekateri celo svoje v'sokošolske organizacije in akademije znanosti. Takih uspehov zlepa ne najdemo drugje v lvetu.
V posebnih šolah sicer še niso ,,Vs' razvojno prizadeti otroci in ^'adostniki, viden pa je napredek pri izobraževanju te mladine f osnovnih in srednjih šolah.
i! ...................
sestavni del nastajajočega TPSterna sta*nega izobraževanja, rl r.ed vojno komaj znano in ne-
' iPriznano je doseglo izreden ra-luzir -
d 1; rn
Izobraževanje odraslih po-
''"ah v šolskih in drugih oblikah, amenjenih dokvalifikaciji, rekvalifikaciji, strokovnemu 1. Popolnjevanju ter dopolnil-l'1'emu družbeno-političnemu in e Plošnemu izobraževanju.
Še bi lahko navajali podatke, na primer o številu učencev, v glasbenih in baletnih šolah, o zmanjševanju osipa na vseh šolskih stopnjah, o velikih spremembah v izobrazbeni sestavi zaposlenih in celotnega prebivalstva Jugoslavije. Več kot dva tisoč je novih magistrov znanosti, čez 12 tisoč doktorjev. Ti in drugi podatki pričajo o velikem napredku in odmiku od prevzete dediščine, in to kljub težkim povojnim letom in kljub temu da v teh desetletjih in zlasti v zadnjem času splošne. razmere niso bile zmeraj naklonjene vzgoji in izobraževanju.
Kakovostne spremembe
Precej težje je priti do enotne ocene kakovostnih sprememb v izobraževanju in vzgoji, v šolstvu in prosveti. Za to ne zadoščajo samo nove zamisli in načrti, zapisani v reformnih dokumentih (1944—1945,	1958,	1970,
1974) in drugje, saj so med njimi in njihovim praktičnim uresničevanjem razlike pogostne in opazne. Ne moremo se tudi opreti na posamezne ocene, saj so vse bolj ali manj subjektivne. Zato se bomo omejili na' nekatere kakovostne spremembe, ki so nesporne, čeprav lahko različno ocenjujemo stopnjo in doseg njihove uresničenosti.
Šolo in druge vzgojno-izobra-ževalne organizacije, šolski sistem, celotno vzgojno-izobraže-valno dejavnost smo prenesli iz okrilja države in vsaj do določene stopnje podružbili, približali delovnim ljudem in njihovim skupnostim, od katerih so bili odtujeni. Ustvarili smo temelje za nove družbenogospodarske odnose med vzgojo in izobraževanjem ter delovnimi ljudmi, ozdi in celotno socialistično družbo — pa čeprav je pri uresničevanju te usmeritve še precej tavanja, kolebanja, zastojev in vračanja k staremu.
Namesto podedovanega šolskega sistema, obremenjenega z razredno dualističnimi sestavinami in nerazvitega, smo razvili nov šolski sistem, ki prerašča v samoupravni socialistični sistem vzgoje in izobraževanja, ki povezuje izobraževanje in vzgojo mladine in odraslih, šole in druge družbene in pedagoške dejavnosti, namenjene vzgoji in izobraževanju. V tem sistemu se čeda-
Kako uresničujemo temeljne žamisli reforme
. ^adaljevanje z 2. str.
ll| Sprejeli smo več družbe-• E dogovorov in samoupravnih E P°razumov, ki nam pomagajo Prernagovati nepotrebne razlike n uveljaviti posebnosti in pri-Ejnosti republik in pokrajin. •! j ljub slabostim, različni razlagi J' ^govorov in posameznim od-
I	j P0r°m lahko trdimo, da je v vseh
ePublikah in pokrajinah spoz-, j)ana potreba po usklajevanju t .l■fVen'h programskih in sistem-s. Kln rešitev. Ze 12. kongres ZKJ { ^opozoril, da moramo zagoto-■ vi en°tnost vzgojno-izobraže-
II	izh • s‘stema tucJ' s tem’ d3
‘'ajamo iz istih načel pri pro-
sfamiranju in s skupnimi jedri v
Uresničevanje tega kongresnega stališča so spremljali, kot vemo, nekateri nesporazumi in nesoglasja. Dozdajšnje delo pri pripravi skupnih programskih jeder je družbeno in pedagoško utemeljeno in bo prispevalo k izpopolnjevanju in poglabljanju enotnosti vzgojno-izobraževal-nega sistema. Ne smemo pa pozabiti na Titove besede, da se enotnost ne da predpisati.
Hkrati pa je tudi poudaril, da moramo zagotoviti povsod skupno jugoslovansko naravnanost izobraževanja, ob spoštovanju nacionalnih posebnosti, da bo mladina rasla z zavestjo o potrebnosti enotne jugoslovanske socialistične skupnosti.
Ije jasneje oblikuje nov, enoten sistem permanentnega izobraževanja in vzgoje, pa čeprav pri uresničevanju zamisli tudi tu ne manjka negotovosti in zastojev.
Šole, zlasti osnovne in srednje, smo večinoma že preoblikovali iz ozkih učnih ustanov v pomembna družbena in pedagoška središča, ki oblikujejo vsestransko ustvarjalne osebnosti. Korenito smo spremenili upravljanje in vodenje v njih in ga uskladili z družbenimi spremembami. Vsebini izobraževanja in vzgoje smo dali novo znanstveno in idejno usmeritev, temelječo na znanosti, marksizmu in ideologiji naše samoupravne socialistične družbe. Delovna in politična vzgoja sta postali, kljub odporom in nerazumevanjem, nepogrešljivi sestavini pri vzgoji mladih. Spremenil se je tudi položaj učencev in učiteljev ter njihov medsebojni odnos pri vzgojno-izobra-ževalnem delu.
smo na pravi poti, v marsičem še pred drugimi deželami, ki prav ta čas reformirajo vzgojo in izobraževanje in iščejo rešitev za vprašanja, na katera.smo mi že našli prave odgovore.
Kaj nam predvsem manjka, kaj ovira hitrejše napredovanje? To je predvsem počasno, polovičarsko in glede na sprejeta stališča nedosledno reševanje družbenogospodarskih in podobnih vprašanj,' s podružbljanjem vzgoje in izobraževanja vred. Močno pogrešamo tudi znah-stveno bolj.utemeljeno iskanje in odkrivanje praktičnih rešitev za načelne smernice in odločitve. Na družbenogospodarska vprašanja, kljub naglašenemu samoupravljanju, žal ne moremo dosti vplivati; več pa lahko pripomoremo k znanstveni utemeljenosti konkretnih rešitev.
Nihče seveda ne verjame, da so lahko znanstvene raziskave v
MIRO LUŽNIK IZ SR SLOVENIJE
Brez idealizma ne moreš vzgajati

V pouk in druge dejavnosti smo uvedli na vseh ravneh mnoge novosti. Šole smo obogatili z novimi učbeniki, najsodobnejšimi učnimi sredstvi, pripomočki in opremo. Zgradili smo veliko novih šol, ki omogočajo sodobno vzgojno-izobraževalno delo. Dvignili smo izobrazbeno raven vseh občanov, na višjo raven pa smo dvignili tudi izobrazbo učiteljev in drugih sodelavcev šole.
Celotnemu mlademu rodu omogočamo danes visoko raven splošne in strokovne izobrazbe, zagotavljamo mu odprt in dostopen sistem vzgoje in izobraževanja na vseh ravneh.
Vse to so resnično velike, kakovostne spremembe, pa čeprav še nismo vselej in povsod uresničili vseh ciljev in pričakovanj.
Kako in kam naprej?
Kritična ocena prehojene poti dobi svoj pravi pomen šele tedaj, če nas spodbudi k razmišljanju kako in kam v prihodnje. Čeprav ocenjujemo ta ali oni dosežek različno, moramo priznati, da smo ustvarili temelje, na katerih lahko izoblikujemo nov samoupravni socialistični sistem vzgoje in izobraževanja. Vizija tega sistema je jasna, opira pa se na naše dolgoročne razvojne cilje. Doseženi uspehi potrjujejo, da
vzgoji in izobraževanju vsemogočne in da bi nas v vsakem primeru obvarovale zmot, tavanja in kasnejšega popravljanja napak. Gotovo pa je, da bi napredovali hitreje, bolj organizirano in varno, z veliko manj napakami in tavanji, če bi imeli razvito načrtno jugoslovansko pedagoško znanstveno proučevanje vzgoje in izobraževanja. Poudarjam jugoslovansko, saj nobena naša federalna enota ni sposobna, da bi sama poiskala odgovore na vsa odprta vprašanja. Celo če bi združili vse jugoslovanske moči. ki v celoti niso šibke, bi komaj zmogli vse zahtevne naloge.
Vse to govori za večjo povezanost, za strnjevanje in združevanje moči v naši deželi pri iskanju najboljših praktičnih rešitev in poti, kako kakovostno izboljšati vzgojno-izobraževalno delo. kako do novih smeri in možnosti razvoja v skladu z dogovorjeno, skupno začrtano razvojno usmeritvijo v vzgoji in izobraževanju. Tako povezujejo raziskovalne zmogljivosti tudi drugje v svetu, marsikdaj celo na mednarodni ravni.
Le tako bomo dosegli, da vzgoja in izobraževanje ne bosta zaostajali za časom, da bo ta dejavnost imela močnejši vpliv na celoten družbeni napredek in da bo pomagala osvobajati človeka in skupnost.
NIKOLA M. POTKONJAK
Povojni razvoj osnovne šole na Slovenskem je tesno povezan z življenjem in delom celega rodu pedagoških delavcev, ki so s požrtvovalnim in ustvarjalnim delom razvijali in ustvarjali novo osnovno šolo. Eden izmed tistih, ki so pustili vidno sled za seboj, je tudi Miro Lužnik.
S pedagoškim delom v osnovni šoli je začel že v prvih povojnih letih kot učitelj in upravitelj na osnovnih šolah Liboje in Lenart v Slovenskih goricah. V spominih na tiste čase so mu ostali najbolj živi topli in pristni stiki z otroki in starši, vsestransko pedagoško, kulturno in družbenopolitično delo, ki ga je zahteval tisti čas, pa tudi zagnanost, ki je bila značilna tedaj za vse prosvetne delavce. Nemška okupa-‘ cija je pustila na Štajerskem v osnovnem šolstvu za seboj pravo razdejanje; večino je bilo treba na novo postaviti na noge. Po letu 1950 je bil Miro imenovan za šolskega nadzornika za teda-, nji okraj Poljčane, nato za celjski okraj. V Celju je kasneje prevzel vodstvo na novo ustanovljenega - Zavoda za prosvetno pedagoško v službo. To so bila leta, se spominja, ko smo z vso vnemo ustvarjali novo osnovno šolo. Z reformo leta 1958 smo iz prej ločene osnovne šole in nižje gimnazije razvili enotno osnovno šolo z novim programom. V teh povojnih desetletjih je imel odločilno vlogo človek; gmotni temelji šole so bili šibki in učitelji so morali dobesedno ustvarjati, kar so rabili pri pouku. In vendar nihče ni razmišljal niti o delovnem času niti o nagradi, nihče se ni izmikal nalogam. Učiteljem, ki so dali tedaj vse svoje moči za napredek nove šole in družbe, nismo izkazali potrebne hvaležnosti, še najmanj pa s tem, ko smo jim odmerili tako skromno pokojnino.
Po letu 1962 smo se z Mirom Lužnikom srečevali v republiških organih: bil je svetovalec za osnovno šolstvo na Svetu SRS za šolstvo, postavljal je na noge novi pedagoški inštitut, postal je direktor preoblikovanega Zavoda za šolstvo SRS, pozneje pa namestnik direktorja, vse do upokojitve, ki so jo pospešili zdravstveni razlogi.
Šolo smo prenovili v temeljih
V	teh štiridesetih letih se je naša osnovna šola zelo razvila, pravi Miro Lužnik, ko ocenjuje povojni naprede^ osnovne šole. Večji del osnovnih šol smo na novo zgradili ali prenovili. Stoletnico obveznega šolstva na Slovenskem (1869—1969) smo proslavili s podvigom »sto let — sto šol«. S samoprispevkom občanov smo vsepovsod gradili vrtce, šole, telovadnice idr. To je bil pravi plebiscit, v katerem so se delovni ljudje opredelili za sodobno šolo, za vzgojo in izobraževanje; to je pospešilo tudi po-družbljanje in povezavo šole z okoljem.
V	teh štiridesetih letih smo bistveno spremenili vsebino, oblike in metode dela v osnovni šoli. Šola se je čedalje bolj usmerila k otroku, k vsestranskemu razvoju otrokovih sposobnosti in nagnjenj, zlasti intelektualni zmožnosti in ustvarjalnosti. Ta preobrazba osnovne šole še traja, nanjo bodo vplivali še prihodnji ro.dovi., j:i,bodo v.ppji v Š.olo pove. vs^bme m PdRo.fp, novo izobraževalno tehnologijo
in sodobnejšo organizacijo vzgojno-izobraževalnega dela.
K spreminjanju šole pripomorejo tudi organizacije učencev in njihova samouprava, kulturne, športne in druge interesne dejavnosti, pa tudi sodelovanje staršev, okolja in celotne družbe, ki je bila v teh desetletjih večinoma naklonjena razvoju
Miro Lužnik
osnovne šole. Uspehe smo dosegli tudi pri razvijanju dvojezičnega šolstva v Prekmurju in šol za učence italijanske narodnosti na Obali.
Celodnevna osnovna šola je odprla nove možnosti
Kaj je k razvoju osnovnega šolstva prispevala celodnevna osnovna šola?
Uvajanje celodnevne osnovne šole je v zadnjem desetletju odprlo nove poglede in možnosti za prihodnji razvoj osnovne šole. Celodnevno delo omogoča bolj prožno povezovanje in prepletanje pouka, interesnih dejavnosti in samostojnega učenja tervnaša novo svežino v ustaljeni šolski ritem. Celodnevna šola prispeva tudi k hitrejšemu spreminjanju notranjih odnosov v šoli ter med šolo in okoljem.
V dobro organizirani celodnevni osnovni šoli lahko bolje spodbujamo učenčevo dejavnost, skupinske in druge oblike dela, pa tudi individualni razvoj učencev. Res je, da zahteva celodnevna osnovna šola več denarja, več prostora za interesne dejavnosti in prosti čas ter več mentorjev — tudi iz vrst zunanjih sodelavcev. Za družbo, ki ji je cilj človekova sreča in blaginja? pa bi to ne smelo pomeniti odvečno breme.
Čeprav so nekateri skeptični do celodnevne osnovne šole in radi poudarjajo predvsem tiste njene strani, ki jih bo treba še izboljšati, so učitelji, ki že leta delajo v teh šolah, večinoma prepričani, da pomeni celodnevna osnovna šola napredek in da bi bila velika škoda, če bi se morali vrniti na staro.
Kakšno prihodnost si lahko obetamo
Celodnevna osnovna šola je dala marsikatero pobudo tudi za nov program življenja in dela osnovne šole, ki ga uvajamo in bo usmerjal prihodnje delo v osnovnih šolah. Ta program te-
-f a is i : /t n • 'i \ .i a .u a Nadaljevanje na str. 4
'a
Brez idealizma ne moreš vzgajati
Nadaljevanje s 3. str.
melji na viziji osnovne šole, ki uspešno usposablja učence za nadaljnje izobraževanje, predvsem pa za zdravo, srečno in ustvarjalno življenje, za nadaljnje razvijanje socialističnih družbenih odnosov, za ohranitev družbenih in naravnih vrednot, za višjo kakovost življenja.
Je taka šola le vizija ali bo lahko tudi resničnost? Katere ovire so na poti do teh visokih ciljev?
Čeprav je po naravi optimist, Miro ne skriva zaskrbljenosti. Če bomo še naprej zmanjševali vsoto denarja za šolstvo, bodo lahko ogroženi celo uspehi dosedanjega štiridesetletnega razvoja in ne bomo dosegli ciljev, ki smo jih zapisali v načrt dolgoročnega razvoja Slovenije do leta 2000. Druga nevarnost preti osnovni šoli od ne dovolj premišljenih
ukrepov pri reformi pedagoškega šolstva. Vzgoja in usposabljanje pedagoških delavcev je dolgotrajno delo, ki se, kot vemo, nikoli ne konča. Tu ni dovolj le izobraževanje — razvijati moramo učiteljevo vsestransko osebnost, čut za delo z otroki in mladostniki in učitelja resnično usposobiti za sodobno vzgojnoi-zobraževalno delo.
Tudi v prihodnosti bomo potrebovali učitelje, ki bodo vnašali v svbje delo pedagoški idealizem, ljubezen do otroka in mladih ter zaupanje v družbeni napredek. Ne smemo pozabiti, da ostaja tudi v sodobni družbi učitelj glavni temelj in steber naše šole, pravi na koncu pogovora Miro Lužnik, Žagarjev nagrajenec, pedagog po stroki, po delu ih srcu.
JOŽE VALENTINČIČ
NIKOLA VUČENOV IZ SR SRBIJE
Knjiga za širša obzorja
Človek lahko spozna v življenju neizmerna prostranstva in prehodi pota, ki si j ih ne moremo niti predstavljati. Da je to res, nam potrjuje življenjska pot Ni-
kole Vučenova, znanega pedagoga, teoretika in družbenega delavca.
»V mojem otroštvu,« pravi »je bilo več knjig kot igrač«. In tako so postale knjige del njegovega življenja. Tudi sam je začel pisati. Ko je bil v osmem razredu gimnazije, so mu objavili prve pesmi v zagrebški Mladosti, ki jo je takrat urejal kritik in univerzitetni profesor Antun Barac. In vendar se je Nikola Vučenov po maturi odločil za študij čiste filozofije in psihologije in v ustreznem času diplomiral. Nato je tri leta čakal na zaposlitev. Danes je Vučenov prepričan, da si je prav v teh treh letih pridobil dragocene pedagoške izkušnje. Z bratom staodprlanekajtšnozasebno šolo za poučevanje slabih učencev in tako je tudi sam moral prodreti v skrivnosti mnogih predmetov.
»Med vojno,« pripoveduje Nikola Vučenov, »je bila konkurenca, tudi k.ar zadeva poučevanje, zelo huda in midva sva tvegala: rekla sva^ da nanja^štruk-^.
cij ni treba plačati, če učenci ne bodo izdelali. Danes lahko trdim, da sem se v -tistem času usposobil za pedagoški poklic.«
Zemljevid pedagoških poti
Potem ko je tri leta čakal na zaposlitev, je Nikola Vučenov prejel odločbo: dobil je učiteljsko mesto v osnovni šoli v Bački Palanki. Dokaj nenavadna odločba, saj je Vučenov pred fakulteto končal gimnazijo v Vukova-ru, ne pa učiteljišča. Kakorkoli že, to delo je sprejel.
»Dobil sem prvi razred,« se spominja Vučenov, »to pa je najtežji razred tako za učence kot za učitelje. In vendar sem imel srečo, ker sem prišel med ,mojstre svojega poklica'. Na tej šoli so delali izredno izkušeni in sposobni učitelji, ki so mi veliko pomagali z nasveti.«
V osnovni šoli je delal leto dni, nato pa se je zaposlil v meščanski šoli. V razredu ni bil dolgo, ker se je začela vojna. Kot rezervni oficir je bil že na začetku vojne, aprila, težko ranjen. Posrečilo se mu je rešiti iz ujetništva in po težavni poti prispeti v Srbijo.
»Prijavil sem se na Ministrstvu za prosveto kot begunec,« pravi Vučenov, »in ker sem bil izčrpan zaradi rane, mi je načelnik ministrstva, nek stari socialist, priporočil za okrevatije delo na šoli v Bajini Bašti. To sem z veseljem sprejel, vendar že naslednjega dne po mojem prihodu v Bajino Bašto, se je začela vstaja in odšel sem v boj. Po nekaj dneh sem postal komisar v bolnišnici za ranjence Mačvanskega odreda.«
Vojna je minila. V miru se je začelo neprenehno delo Nikole Vučenova. Izbrali so ga za pomočnika takratnega ministra za prosveto, in na tem položaju je ostal 33 let.
»Marsikaj sem poskusil teoretično zasnovati,« pravi Vučenov, »pravzaprav sem se obenem uk-varj al s prakso, s politiko in s teorijo izobraževanja. Pri tem delu sem-dobil, veliko življenjskih in delovnih izkušenj, ki so mi prišle zelo prav kasneje ob ustanavljanju Inštituta za pedagoška raziskovanja.«
Nadaljevanje, na 5l str.
Razvoj socialistične šole
OLGA JOVANOVIČ ČEREVICKI IZ SAP VOJVODINE
Sanje nimajo cene
SARDŽO ISOSKI IZ SR MAKEDONIJE
Izredno navdušenje

j
Kakšna je šola danes in kakšna je bila včeraj? To »včeraj« je tista bližnja preteklost pred štirimi desetletji, ko so pri nas padale bombe in so se otroci učili, medtem ko so se odrasli vojskovali. Čeprav se nam pogosto zazdi, da o medvojni šoli že vse vemo, in da je o tem času že vse povedano z besedami »bilo je težko, pa tudi lepo,« še zmeraj zvemo v pogovoru z nekdanjimi učitelji kaj novega, še zmeraj dodajamo nove kamenčke v mozaik našega vedenja.
Eden izmed takih »kamenčkov« v temeljih zdajšnje sodobne šole je tudi učiteljica Olga
Olga Jovanovič Čerevicki
Jovanovič Čerevicki, ženska, k je skupaj z drugimi partizanskim učitelji ustvarjala temelje našegt zdajšnjega šolstva.
»Otroci so zelo radi prihajali \ šolo,« pripoveduje danes že sivolasa učiteljica, »in čeprav so bik razmere res slabe, jim je bila šok sveta. Danes težko razumemo kako se je bilo sploh mogoče učiti v razmerah, kakršne so bik tedaj. Delali smo povsod, pa četudi je bilo samo na videz varno: po hišah, v zapuščenih župniščih, celo v kavarnah. Skratka, morali smo se znajti. Pozimi, denimo, nismo smeli ogrevati naših učilnic', da nas ne bi odkril sovražnik, če bi se nenadoma pojavil.
Kot nalašč so bile zime hude ir dolge, in čeprav smo skupaj 2 otroki zmrzovali, smo trdo delali, Pouk smo imeli ponavadi popoldan, ker smo ugotovili, da nam fašisti ob tem času ne prihajajo tako pogosto ,v goste'. Učni načrt, po katerem smo delali, je bil predpisan. V naših sremskih partizanskih šolah je bil ta načrt zelo sodoben, morda celo nenavaden za vaščane, ker v njem, na primer, ni bilo verouka in podobnih predmetov. Kljub temu so otroci in starši našo šolo sprejeli.«
Jasni cilji
Vojna je velika nesreča, pa tudi čas, ko je vse drugače kot v miru. In tako je tudi s šolo. Imeli smo jo tudi med vojno. Otroci so se učili tega in onega, najpomembnejše vprašanje pa je bilo
—	vsajena osvobojenem ozemlju
—	kako preživeti in dočakati čas, ko bodo tudi oni ustvarjali nov svet. Tedaj ko bodo svoja prva spoznanja, ki so jih dobili od partizanskih učiteljev — ti so bili povečini zelo mladi — obogatili z novimi izkušnjami in jih vpletali v nov čas.
»Ne vem,« pravi Olga Jovanovič Čerevicki, »kako uspešno smo partizanski učitelji izobraževali, eno pa je gotovo: težišče našega dela je bila vzgoja. Mladine nismo vzgajali samo učitelji, temveč so jo vzgajali vsi pošteni ljudje, predvsem pa naš boj. Imeli smo jasen ideal — svobodo, in nihče se ni spraševal, koliko bo treba plačati za te sanje. Ne glede na žrtve, ki smo se jih učitelji in otroci dobro zavedali, smo si želeli le eno: svobodo.
Splošno ozračje, kj je vladajo po vsej deželi, je zelo vplivalo na otroke. Prepričani smo bili, da svoboda mora priti in vse je bilo podrejeno temu. Danes bi rekli, da smo imeli perspektivo. Morda pa je pray to najpomembnejše in prvi pogoj za uspeh. Resnici-na
ljubo je treba reči, da si naši učenci niso mogli pridobiti neke širše izobrazbe, pa so pri poznejšem šolanju vendarle dosegli precejšnje uspehe. Otroci so že v otroštvu vzljubili učenje in se prepričali, da lahko z delom vse dosežejo.
Vzgoja je najpomembnejša
Veliko izkušenj se je nabralo v življenju Olge Jovanovič Čerevicki. Veliko rodov je šlo skozi njeno »pedagoško delavnico« in veliko je ljudi, ki so svoja prva spoznanja v življenju, lepoti in o ustvarjalnem zanosu prejeli prav od nje. Olgo Jovanovič Čerevicki je nenehno spodbujala k dejavnosti želja, da bi se naučila čim več zato, da bi lahko čim več dajala učencem. Zdaj ko ni več v razredu, se upravičeno jezi na svoje mlajše kolege, prosvetne delavce. Takole pravi:
»Prav silijo otroke, da’ si zapomnijo marsikaj, česar v življenju morda sploh ne bodo potrebovali. Pozabljamo, da se mora človek vse življenje učiti in.da je najpomembnejše, da ga naučimo učiti se, ne samo pomnjenja. Menim, da je v osnovni šoli treba dati prednost delovni in moralni vzgoji, saj se človek najbolj oblikuje prav v tem obdobju. Nikdar ne bi smeli pozabiti, da so naši otroci naša prihodnost in da mora prosvetni delavec naučiti otroke predvsem tega, da postanejo ljudje. Učitelji morajo s svojim zgledom in znanjem vzgajati otroke tako, da nas bodo jutri lahko zamenjali v pravem pomenu besede.«
Ko govori o današnji šoli, Olga Jovanovič - Čerevicki posebno poudarja pomen vzgoje. Po njenem mnenju je vzgoja temelj prihodnjega dela in odločilen dejavnik za pravilno oblikovanje mlade osebnosti. Vendar ne kakršna koli vzgoja, temveč poštena, takšna, ki je zasnovana na pridobitvah naše revolucije in časa, ki ga živimo.
»Med vojno,« pripoveduje Olga Jovanovič Čerevicki, »smo, denimo, namenjali veliko pozornosti zdravstveni vzgoji. To tudi ni čudno, takšen je bil pač čas. Danes, po tolikih letih, imamo otroke, ki ne poznajo niti najbolj temeljnih pravil o higieni in mentalnem zdravju.
To ni prav in kaže, da se z otroki ne ukvarjamo dovolj. Zavzemam se za to, da bi se prosvetni delavci več ukvarjali s »svojimi« učenci, ker so to tudi njihovi otroci in velikokrat tudi njim samim podobni. Prav bi bilo, denimo, da bi bili razredniki samo razredniki, čeprav je to težko uresničiti; potem bi laže skrbeli za vsakega učenca, za njegov duševni razvoj, poglobili bi se v njegove težave, ki jih ima v šoli in zunaj nje. Za to pa je potrebno veliko časa, truda in ljubezni.
Zdi se, da so učitelji postali ,trdi', pogosto so prestrogi z otroki, kakor da bi pozabili, da so nekoč imeli njihovi učitelji težave tudi z njimi. Če dodamo k temu že znano prezaposlenost staršev, je jasno, da dandanes le malokdo skrbi za vzgojo otrok.
Priznati moramo, da je naša vzgdja pomanjkljiva, ker so dosežki takšnega ,dela' zelo vidni in jih lahko ocenjujejo vsi. Menim, da je treba zmanjšati obseg izobraževalnega dela in nameniti več pozornosti vzgoji. Prepričana sem, da bi to pripomoglo, da bi učenci imeli šolo raje, kot pa jo imajo zdaj. Nekaj je torej treba spremeniti — najprej seveda v.osnovni šoli, ker je le-ta temelj za nadaljnje šolanje. Samo količina kakor koli pridobljenega znanja ne zadošča za nadaljnje izobraževanje. Najprej je treba verjeti, da se le z delom in stalnim učenjem lahko uresniči tisto, o čemer sanjamo.«
JELENA JOVANOVIČ
Sardžo Isoski je eden izmed tistih ljudi, ki so bili priče razvoja makedonskega šolstva. Pred vojno je učiteljeval na gostivar-skem območju in tam vlival otrokom prvo modrost, velikokrat tudi v zakotnih vaseh.
Učil je ne samo otroke, temveč tudi njihove starše. Stoletja zao-
Sardžo Isoski
stalosti so pustila sledi: ljudje so bili neuki, treba jim je bilo pomagati. In Sardžo jim je pomagal. Bil je učitelj. Že v prvih dneh okupacije se je Sardžo Isoski odzval klicu Partije in Tita ter odšel v partizane. Neutrudno je pomagal pripravljati oboroženo vstajo v svojem rojstnem kraju in organizirati ljudsko oblast na osvobojenem ozemlju. Okupatorji so ga dobro poznali, zasledovali so ga in za nekaj časa zaprli, v Tirani; vendar tudi tam, za rešetkami in žicami, ni prenehal delovati kot ljudski bojevnik, komunist in učitelj.
Po osvoboditvi je deloval v okrajnem partijskem komiteju v Gostivarju, bil je: šolski nadzornik v Tetovu in Skopju, nadzornik na Ministrstvu za prosveto Makedonije, upravnik vadnice in učiteljišča v Skopju, ravnatelj osnovne šole, predsednik Sindikata makedonskih učiteljev in eden od ustanoviteljev in prvi glavni in odgovorni urednik časopisa Prosveten rabotnik. Dobil je veliko odlikovanj, plaket in priznanj: partizansko spomenico 1941,' najvišjo republiško nagrado Kliment Ohridski idr.
Sardžo Isoski je vse svoje življenje posvetil organiziranju in razvijanju makedonskega šolstva. Zavedal se je, da se lahko bojuje proti neznanju in predsodkom le z znanjem in voljo. In bojeval se je pogumno, zavzeto in odločno: najprej v učilnici, nato v organizaciji in končno s pisano besedo. Sardžo Isoski je bil zmeraj v prvih vrstah. Vodila ga je poštenost — po poti, s katere ni umika.
»V prvih povojnih dneh,« pripoveduje Sardžo Isoski, »je bilo
'ljudstvo tako v Makedoniji kot po vsej deželi, še posebno med prosvetnimi delavci zelo navdušeno. To navdušenje je bilo povsem razumljivo, saj je makedonski narod prvič v svoji zgodovini dobil svojo državo, pravico, da lahko govori in piše ter se šola v materinščini in da je lahko v socialistični deželi gospodar na svoji zemlji.«
Ni bilo lahko. Dežela je bila razdejana, izčrpana, šole so bile požgane, učiteljev je bilo malo. Veliko je bilo treba postoriti, in ho takoj. Na tisoče ljudi je zasukalo rokave, med njimi je bil tudi Sardžo Isoski.
»Morali smo uresničiti sklepe AVNOJA in ASNOM,« se spominja danes Isoski. »V Makedoniji je bilo treba odpreti šole za okrog 90 000 otrok in zanje poiskati vsaj dva tisoč učiteljev. V vsej Makedoniji smo imeli 330 učiteljev s srednjo izobrazbo in veliko manj predmetnih učiteljev in profesorjev. To so bili hudi časi: skoraj devetdeset odstotkov prebivalstva je bilo nepismenega. Treba je bilo ustvariti šolski sistem, mi pa nismo imeli
niti ene knjige v makedonščin la( ni bilo svinčnikov, tabel, klopi' Organizirati smo morali pouk Ifti materinščini tudi za Albance 1 Turke v naši republiki. Nisiflf
smeli odlašati, Makedonija j,0s
bila osvobojena novembra 194^ že decembra istega leta pa sifl1^1 odprli 927 osnovnih šol; v četku leta 1945 so začele delcar! vati tudi prve srednje šole v m® Po kedonščini
Hkrati z učenci so sedli v šo ske klopi tudi učitelji. Začelis se naporni in lahko rečert6,1 »hitri« tečaji za prihodnje pf‘ 'er svetne delavce. Veliko mladi s predvojnih osnovnošolcev gimnazijcev se je začelo usp* hi sabljati za učitelje, da bi takoj flos tečaju lahko odšli v najbolj ^ °1 kotne makedonske vasi in opra' lot Ijali svoje prosvetno-kultufl|Vp poslanstvo
Od abecednika do univerze
te
er
V zadnjih štirih desetletjih! Makedonija prehodila pot, kršne ni v nekaj stoletjS ^ Izredno je napredovala na vse področjih, še posebno v šolstvi K takšnemu razcvetu so velili pripomogli prav prosvetni dela’ ci, predvsem učitelji. Med njil je tudi Sardžo Isoski.
Sardžo Isoski se spominja: » ] neki vasi debarskega območja! ej šolski nadzornik Boris Jakosl ^ skupaj z učitelji in učenci poruš ^ italijanski fašistični spomenik i;v' zgradil novo šolsko stavbo. Po'ja sod so rasle nove šole. Šols^ nadzornik iz Ohrida Proko P°ln poski je organiziral razne tečajejg hodil po bližnjih vaseh in porov gal ustanavljati šole. Naša naj e pomembnejša naloga je bila, d ^ usposobimo čim več novih učite l0 Ijev, zato smo že na začetku let e| 1945 imeli več kot 1 800 takih, S so lahko poučevali. Takrat so Skopju odprli prvo učiteljišče |e Makedoniji, kmalu zatem je za iil čelo delovati učiteljišče v Bitolo in leto kasneje tudi v Štipu. Pr’ učiteljiščniki so postali profesor] v novih učiteljiščih.
Prvi učitelji so' napisali tut prve učbenike v makedonščin’ Ze konec leta 1945 je izšel pr’ makedonski abecednik. Navda šenje tudi v naslednjih letih C splahnelo. Odpirale so se nov< šole, izšli so novi učbeniki ij usposabljali so se novi učitelj'
»Leta 1948 so se razmere ure dile,« se spominja Isoski, »na za htevo nove Bolgarije smo poslal skupino učiteljev, da bi učili ma kedonščino in narodno zgodo vino otroke makedonske narod' nosti v Pirinski Makedoniji, ni drugi strani meje. Naši učitelji sj se pri tem delu zelo izkazali Kmalu zatem pa je nastopil In formbiro in v Bolgariji so prenesi hali poučevati makedonščino-’
Makedonsko šolstvo se je 1 stj svobodni Jugoslaviji naglo razvi; Se jalo. Zdaj deluje v Makedonij nj več kot 1000 osnovnih šol v so dobnih stavbah, ki so opremljen’ z najsodobnejšimi učili. V tel '‘j šolah se izobražuje o krc::)c 274000 učencev, poučuje pa jijjp 13000 učiteljev. V Makedoniji
deluje danes tudi 290 šol, kje'
poteka pouk v albanščini. Le-1(
V
obiskuje več kot 75 000 učence’’ Več kot pet tisoč otrok ima pout J1* v turščini, več kot dva tisoč otrd j" pa v srbohrvaščini.
V makedonskih srednjih šolal1 ^ se izobražuje približno 8700C|>I učencev, na dveh univerzah (’ [. Skopju in Bitoli) pa študiral okrog 43 000 študentov redno n1 ob delu. Temelje za te uspehe s® Vi ustvarili ljudski učitelji v najteŽ' je jih časih. Sardžo Isoski pravi, $ n so prav ti učitelji, za katere s<>T bile značilne izredna požrtvoval'se nost, navdušenje in delavnost S| največ prispevali v zakladnico kulture in šolstva makedonskega it naroda in narodnosti v tej repi1' Sf
bliki.
is
BOJKO KIRANDŽISKI
(njiga za širša obzorja
f ^aljevanje s 4. str.
k;rrtitev na trdna tla
snil Nikola Vučenov je namenil j l()Sebno pozornost teoriji o uč-)4i*^niku. Pozorno je preučeval iiti ^o in tujo literaturo o učbeni-2*Ja, najprej francosko, nato švi-elo arsko, ameriško in rusko in m»Poznal marsikaj. Ena izmed te-^Ijnih spoznanj je tudi to, da šolJ°staja v svetu učbenik čedalje is 0'j prenašalec znanja. Od uc-;n) 'enika kot vira znanja pa do uč-pr^nika, ki to znanje prenaša, pa id# c dolga pot. Temeljna prvina 1 šobnega učbenika je besedilo, sp( endar se pojasnjevalna vred-ijf °st le-tega tem bolj zmanjšuje, z|,0likor bolj postaja učbenik tudi ra'l(H, p0 kateri se znanje prenaša rr^prašanja, vaje, problemi idr.). Kot izkušen pedagoški delavec Nikola ■Vučenov sodeloval pri teyilnih šolskih reformah, s ka-er>nti naj bi zboljšali našo šolo. n kaj meni danes o zadnji re-h j 0rmi? Takole pravi: »Vzgojno-
izobraževalni sistem v neki demokratični, samoupravni družbi mora biti zasnovan na zamisli, da mora biti znanje, tako kot kapital, približno enako porazdeljeno na vse. To pa je bila tudi ena izmed ključnih zamisli sedanje reforme. Izrazili smo jo z zahtevo, da je treba odpraviti razlike med fizičnim in intelektualnim delom.
Pokazalo se je, da te razlike ni mogoče odpraviti v tako imenovani nadgradnji, to pomeni v izobraževanju, če je prej ne odpravimo v sami bazi. Ker pa tega nismo storil i, se j e zgodilo pač-to, kar imamo zdaj. Če povemo na kratko: neskladje med željami in prakso je postajalo čedalje hujše. Zato moramo tudi načrtovane popravke, ki se deloma že uresničujejo, razumeti kot nekakšno iztreznitev in vrnitev — ne k staremu, temveč na trdna tla.«
MOMČILO PARAUŠIČ
k:
DA DŽAJA IZ SR HRVAŠKE
Jpanje daje moč
Nekateri učitelji so vso svojo e'ovno dobo preživeli v razre-J1- Med take učitelje spada tudi |*3nda Džaja, rojena Bilušič. lV°jo učiteljsko pot pa je začela Ja Visu leta 1944, ko je kot se-eitinajstletno dekle obiskovala !rv> učiteljski tečaj. Njena živ-„ Jetljska pot je značilna za ves rod naj'artizanskih, Titovih učiteljev, d ytošnjega septembra je Manda 2aja spet prišla na Vis ob praz-let ?VanJu 40-letnice prvega uči-k6 jskega tečaja Vis 1944/45.
iaj,
os]
rus
kil;
>o'
»Is!
Po
aj£
m«
Takrat sedemnajstletno dekle ;e !e dodobra spoznalo strahote, ki l1” je prinesla vojna. Po njeni r°jstni Dalmaciji so divjale faši-
tud rini prv do i n oVl|
i i! elji ire za slal na do od ni is<
:ali in
no mada Džaja
O-1
e . s'iČne tolpe, v okolici Drniša so zV:se potikali Italijani, ustaši, čet-^ n'ki in Nemci.
eff tel
''Nemci so nas pregnali iz šol,« Spoveduje Manda Džaja, »moj ro!306. mati in bratje so postali be-jiljlunci. Pregnal jih je strah pred »if staši. Do konca julija sem ostala jd Bukovici. Kako sem prišla na .ls: Lepo. Zaupali so me sku-letalcev. Bilo jih je trideset, rut ^'Pešačili so iz Srbije. Zame. so rol gfbeli kot za svojega otroka. Pri enkovcu in Lišanu so nas na-ilalPMlj ustaši. Tri noči smo hodili )0® poti obali, zveza je bila v Pakoš-: (' ,an'b, nato z ladjico na Kornate, lir* Nr smo spet dva dni čakali.
, so v Glejte, tja smo hodili vsak ' . ecer gledat, kako se širi osvobo-.no ozemlje. Najbolj nas je za-^alo, ali je osvobojen Knin.
kaj je stal velik pano, kjer so , 2 'glami in vrvico zaznamovali ^emembe. Nismo govorile, le Pazovale smo. Iz dneva v dan, iz pil- JSeca v mesec. Kot otroci smo : Veselili vsakega na novo osvo-nega kraja in komaj čakali, da 'demona se vrnemo.-..«
:ež‘ d* n : S« zal' osi lice e g*
Z morja v hribe
To »vrnitev« pa so morali za nekaj časa odložiti. Takratni deklič, gimnazijka Manda iz okolice Drniša, je začela obiskovati učiteljski tečaj na Visu. Bilo je veliko deklet, pa tudi fantov, ki so bili še včeraj dijaki, borci, kurirji ... Razdelili so jih po krožkih in Manda je vodila četrti krožek. Seveda je bilo znanje učencev, ki so prišli v tečaj, zelo različno in veliko je bilo tudi takih, ki niso končali osnovne šole. Vse težave pa je premagovala velika želja po učenju, želja da bi si pomagali med seboj in čim bolje obvladali gradivo.
»Po končanem trimesečnem tečaju so me razporedili v Prosvetni oddelek Promina-Drniš, od tam pa v vas Oklaj,« se spominja* Manda Džaja.
»Vas je bila požgana, ostalo je le šest klopi. Za pouk se je prijavilo 160 učencev. Nekateri med njimi so bili le kakšno leto mlajši od mene. Tudi sama sem bila kot otrok v partizanski uniformi. Imela sem dva razreda dopoldne in dva popoldne. Še svinčnikov nismo imeli. Edini svinčnik je romal iz roke v roko, znašli smo se.«
In res so se znašli takratni učitelji. Življenje pa je šlo naprej. Treba je bilo obnoviti domovino, graditi in vse začeti znova. Poučevali smo ves dan, zvečer pa spet sestanki, tečaji za nepismene, za ženske, dekleta, vse ljudstvo se je učilo. In tako je šlo od jutra do. večera, iz dneva v dan. Plača? Kakšna plača neki! Še zmeraj so streljali, bila je vojna. Najpomembnejše je bilo poučevati, vsi naj bi znali vse, kar sem znala jaz, saj so bili vsi moji, jaz pa njihova.
In tako sem ostala v Oklaju celih 20 let. Se porodniškega dopusta nisem do konca izrabila, da o kakšnih bolniških sploh ne govorim. Časi so se seveda spremenili. Graditev po vojni, elektrifikacija, in kar naenkrat so bili tudi moji otroci godni za šolo. Tako smo se leta 1965 preselili v Zadar.
Z delom do uspeha
Že takrat, leta 1965, ni bilo lahko dobiti zaposlitev. Manda Džaja je nadomeščala učiteljico na neki šoli, najprej do prvega polletja, nato do konca leta, jeseni pa spet drugje. Popotovala je v Filip Jakov. In tako naprej.
»Vsega tega,« pripoveduje Manda Džaja, »pa nisem težko
Razvoj socialistične šole
prenašala. Zmeraj sem si dopovedovala: če si zmogla dvajset let v Oklaju... In potem, po treh letih, saj res — s čakanjem sem izgubila štirinajst mesecev — torej po treh letih sem dobila stalno mesto v območni šoli Bo-kanjec. To je kakšnih štiri, pet kilometrov od središča, vendar je bila zaposlitev stalna. Res, da bi lahko dobila službo tudi bliže, vend ar sem si reki a, d a j e pravič-
Prepričana je, da se ni zmotila. Otroci so ji vse povrni^ z ljubeznijo, z uspehi, in kar je najpomembnejše — z znanjem.
»Danes je drugače,« pravi nekoliko otožno. »Marsikaj se je spremenilo. Govorimo o negativni selekciji, o vse slabših učiteljih in podobnem. Vendar ne smemo posploševati. Če boste obiskali katero koli šolo, se boste prepričali, da je veliko zagnanih
Člani 4. krožka viškega učiteljskega zbora. Fotografirano v Splitu, 21. 12. 1944. (Manda Džaja je v sredini zgornje vrste.)
nejše, če to odstopim učiteljicam, ki imajo majhne otroke. In tako sem dočakala na tej šoli tudi pokojnino.
Manda Džaja se rada spominja Visa. Tisti čas je zapustil v njej globoke sledi. Za zmeraj. Tukaj so živeli, upali, se veselili in —• učili.
»Ko gledam danes vse to,« pravi, »se budi v meni toliko vsega... Iz kakšnih razmer smo prihajali, v kaj vse smo upali. Čutim, da smo siveč kot tovariši. Takrat nam ni bilo lahko. O svojcih nismo vedeli skoraj ničesar, vendar smo živeli. Nič ni bilo* tako majhno, da tega ne bi bilo mogoče razdeliti...«
In delili so. Vse, posebno znanje. Nekdo je znal to, drugi ono, neprenehoma so se učili. Učilase je tudi učiteljica Manda. Po končanem šolanju zadnjega rodu učiteljiščnikov v Šibeniku se je učila‘sama. Pravzaprav si je zmeraj želela hoditi vštric s časom in z najnovejšimi pedagoškimi dognanji. Vodila jo je stara resnica: »Če želimo pri otrocih kaj doseči, moramo z njimi delati.«
učiteljev. Le zakaj se nikdar ne vprašamo, zakaj so izginila učiteljišča in s čim smo jih nadomestili?
Danes mladi ne marajo delati na vasi, vendar je to razumljivo. Res je, mi nismo izbirali, toda takrat je bilo drugače. Težko je primerjati. Prav tako težko je razumeti in upravičiti razlike v dohodkih celo v dveh sosednih občinah. Glejte, denimo, v drniški občini imajo učitelji, ki odhajajo v pokoj, skoraj za milijon starih dinarjev manjšo pokojnino kot zadarski učitelji. Kako je to mogoče? Vse življenje pošteno delaš, delaš in živiš v težkih razmerah, zmeraj s siromašnimi dohodki, na koncu, ko se upokojiš, pa ti še od ust odtrgajo. To boli. Ne toliko zato, ker so dohodki majhni, ljudje so se temu privadili. Boli jih, ker se čutijo prizadete.
Še sreča, da ljudje tako radi verjamejo, da bodo prišli boljši časi. To je tisto, kar nam daje moč.
ANTE SELAK
ŠANI HODŽA IZ SAP KOSOVO
Leta 1942 sem se vse bolj družil z organiziranimi mladinci, zato so me naslednje leto sprejeli v Skoj. Spremljali smo premikanje sovražnikov in izdajalcev ter o tem obveščali starejše tovariše. Pripravljali smo atentate, stražili na sestankih, uničevali sovražnikove avtomobile, zmeraj bili dobri in zgledni učenci, da ne bi sovražnik česa zasumil.
Leta 1944 je prišel Šani Hodža v 7. kosovsko brigado, nato pa v Knoj za Kosovo. Šele leta 1945 je lahko nadaljeval šolanje na učiteljišču. Po maturi so ga poslali na Višjo pedagoško šolo v Beograd, od koder se je vmif ddmQy leta 1950 z diplomo učitelja zgodovine.
»Začel sem delati na takratni nižji gimnaziji v Djakovici,« pripoveduje Hodža. Zelo sem bil povezan z mladimi, z njimi sem tudi delal, najbolj pa sem si želel, da bi jim vlil poleg znanja tudi prepričanje v resnico, da je edino z delom mogoče doseči vse. Takrat smo vsi samo delali in nihče ni mislil na prosti-čas. To je bil čas zavzetosti in resničnega poleta, še posebno zato, ker smo dosegali iz dneva v dan večje uspehe. Ker ni bilo veliko učiteljev, sem poučeval več predmetov in hkrati opravljal še veliko drugih dolžnosti.
Pridobil sem si dragocene izkušnje, tako je delo postajalo čedalje lažje, pa tudi uspehi so bili boljši. Gotovo se je godilo enako tudi mojim kolegom. Kasneje je bilo veliko dela in opravkov, vendar lahko rečem, da je bilo prvo delo najtežje in morda najljubše. Veselil sem se vsakega novega opravila in seveda tudi uspeha. Delal sem najprej v nižji gimnaziji, nato v višji, potem sem postal šolski nadzornik, ravnatelj dveh osnovnih šol in direktor občinskega zavoda za razvoj izobraževanja... Skratka, veliko lepega, toda odgovornega in napornega dela. Naš rod prvih povojnih prosvetnih delavcev je imel v resnici častno nalogo: ustvarjal je nov svet, hkrati pa se z odgovornostjo zavedal, da mora biti ta svet lepši in bolj človeški. Zato smo veliko delali in se nenehno spopolnjevali in učili. Bili smo željni znanja, hkrati pa smo se zavedali, da samo z znanjem in z delom lahko hitreje premaknemo kolo napredka. Zato smo tudi zavzeto opravljali veliko takih del, o katerih se nam nekdaj še sanjalo ni.
Ob delu v šoli je Hodža diplomiral iz zgodovine na Filozofski fakulteti, delal je v socialistični zvezi, zvezi borcev, bil je predsednik ljudske univerze v Djakovici, delal pri ljubiteljskem društvu, bil tudi dopisnik za časopis... Vsako delo je opravljal tako, kot je najbolje vedel in znal.
Nenadomestljiva učiteljeva vloga
Ko se danes pogovarja o vzgojno-izobraževalnem delu, Šani Hodža poudarja, kako zelo pomembni so kakovostno usposobljeni učitelji. Meni, da lahko učitelj poleg družine največ pripomore k pravilnemu oblikovanju mlade osebnosti v izjemno občutljivem življenjskem obdobju.
»Ce hočemo mladino uspešno vzgajati,« pravi Hodža, »moramo spoštovati učenčevo osebnost. Ob tem pa je najpomembnejši osebni zgled.
V šolah je dandanes precej drugače, kot je bilo nekdaj, vendar se mora učitelj zavedati, da sta njegovo delo in vloga nekaj posebnega, rekel bi, odločilnega pri oblikovanju mlade osebnosti. Prav zato se morajo učitelji nenehno spopolnjevali, da bi lahko dobro vzgajali. To pa pomeni, da morajo poznati družbenogospodarske razmere po vsej naši deželi in politične akcije, da jih lahko pojasnjujejo učencem.
Šani Hodža
Mladina namreč dobi prav od učitelja resnična spoznanja o svetu, v katerem živi.«
Šani Hodža meni, da pri nas zanemarjamo moralni vidik vzgoje, saj neredko slišimo, da je izobraževanje skoraj pomembnejše od vzgoje. Vendar eno brez drugega ni mogoče.
»Sola je najbolje organizirana
ustanova,« poudarja Hodža, »ki mora pravilno vzgajati mlade, posebno takrat, ko so dovzetni tudi za druge vplive. Zato mora biti prosvetni delavec zmeraj kos svoji nalogi in s svojim delom, vedenjem in zavzetostjo nenehno skrbeti za ugled svojega poklica in šole, v kateri dela. Pri tem je potrebna tudi družbena podpora; le-to pa imamo, saj je družbeni skupnosti veliko do tega, da bi se čim bolj in čim hitreje razvijala vsa njena področja in s tem tudi vzgoja in izobraževanje.«
ZVRIFA KQIKU
Z znanjem do boljšega
Kjer koli je Šani Hodža doslej delal, je dobil za svoje strokovno in pedagoško delo najboljše ocene. To pomeni, da govorimo o uglednem in vsestranskem človeku, ki ima s svojim osebnim zgledom v svojem okolju velik vpliv. Da je to res, se je že velikokrat pokazalo. Šani Hodža vodi danes komisijo za preučevanje zgodovine ZK pri Pokrajinskem komiteju ZK Kosova. Pri tem delu je zelo uspešen, vendar postane kar otožen, kadar začne kdo govoriti o delu v šoli. Šani Hodža se je namreč že v prvih povojnih dneh pridružil tistim, ki so si sami naglo nabirali znanje zato, da bi ga dajali drugim. Takole pripoveduje: »Šolati sem se začel v srbohrvaščini, še v nekdanji Jugoslaviji. Takrat se'
Albanci niso smeli učiti v materinščini, zato je bilo tedaj v osnovni šoli malo učencev; temu pa takratne oblasti niso pripisovale posebnega pomena. Fašistični okupatorji so odpirali šole, kjer so poučevali v albanščini. To in njihova propaganda bi nas lahko zanesla na krivo pot, vendar so nas starejši tovariši preusmerili. Imeli smo tudi napredne prosvetne delavce, ljudi, ki so sledili komunistični partiji; ti so nas na skrivaj vzgajali v naprednem duhu. V šoli smo imeli organizirane pionirje in mladince, ki so opravljali določene naloge: raznašali letake, prenašali pošto itd. Name je vplival starejši brat, ki mi je dokazoval, da fašisti niso »osvoboditelji« in da se je treba proti njim bojevati do kdnea. 1
VOJIN VUKOVIČ IZ SR ČRNE GORE
Zavzetost bi delala čudeže
Vojin Vukovič, profesor že pred vojno, je bil ves čas med drugo svetovno vojno v ujetništvu. Daleč stran od domovine je hrepenel po domu, družini, po učencih. Zelo si je želel, da bi se vrnil, da bi spet vzel v roke dnevnik in stopil v razred. In vrnil se je — v porušeno, požgano in opustošeno deželo, ki jo je bilo treba obnoviti in na novo zgraditi. Vojin Vukovič je krepko poprijel za delo. O tem nam je povedal marsikaj: »Po vrnitvi sem nekaj mesecev poučeval na gimnaziji v Kolašinu. Šolske stavbe po vsej deželi so bile požgane ali poškodovane, saj so okupatorji naredili iz njih v-tbjaš*-
niče. Povsod je bilo težko, še težje pa je bilo v prosveti.
Tretjina črnogorskih učiteljev je padla v boju, veliko jih je bilo še v armadi ali pa so delali v organih ljudske oblasti. Bili so tudi taki, ki so v vojni služili sovražniku; te smo odpisali. Delo smo organizirali s tistimi ljudmi, ki smo jih imeli: nekateri so se vrnili iz armade, nekateri pa so bili med vojno pasivni, a niso škodovali narodnoosvobodilnemu boju.
Vpisali smo učence, med njimi je bilo tudi veliko borcev, in začeli pouk. Delo v šoli smo zaradi razmer organizirali po dveh tirih:
Nadaljevanji; na 6.‘str.' ■	' •
Nadaljevanje s 5. str.
za učence borce in za »redne« učence. Z učenci borci je bilo zelo težko. V šolo so prihajali z orožjem. Profesorji, ki niso bili organizirani, si jim niso upali dajati slabih ocen. Partijska celica na šoli je sklenila, da je treba učence borce razorožiti. Lahko je razorožiti premaganega, težko pa zmagovalca.
Prepričevali smo te naše učence, da jih razorožujemo zato, da bi jih oborožili z znanjem. Vendar je bilo vse zaman. Učenci niso hoteli odložiti orožja, ker so se — tako so trdili — še zmeraj ponekod motovilili ostanki šo-
ke, ki jih je nato potr jevalo Ministrstvo za prosveto.
Po vojni smo imeli podedovane' osnovne šole, meščanske šole, nižje gimnazije in srednje strokovne šole. Višjih in visokih šol takrat ni bilo. Odločili smo se za šolsko reformo; najprej smo osnovne štiriletne šole spremenili v sedemletne, nato v osemletne. Ukinili smo meščanske šole in jim dali položaj nižjih gimnazij. Višje gimnazije so bile v Kotoru, Cetinju, Nikšiču, Podgorici, v Plevljah in Ivangradu, učiteljišče je bilo v Hercegno-vem, kmetijska šola je bila v Baru, srednja tehniška v Titogradu, nižje kmetijske šole pa so
vražnikovih tolp. Končno smo se sporazumeli: učenci so lahko nosili orožje, vendar ne v šolo; pustiti so ga morali pri prijateljih v mestu.«
Šolskih stavb ni bilo, pa tudi ne učiteljev. Učenci so delali zvezke iz vreč za cement, prvi učbeniki pa so bili prevedeni iz ruščine.
»Veliko težav smo imeli,« se spominja Vojin Vukovič. »Nismo imeli ne organizacijskega načrta za izobraževanje, ne učnih načrtov, niti zasnove za reformo. Že takrat sem delal na Ministrstvu za prosveto Črne gore. To naše ministrstvo je bilo del črnogorske vlade, vertikalno' pa je bilo podrejeno Ministrstvu za prosveto vlade Demokratične federativne Jugoslavije. Od tam smo prejemali načelne usmeritve, ki smo jih morali uresničiti v praksi. Pripraviti smo , morali nekakšne organizacijske oblike izobraževanja, ker ni bilo zakona. Zato smo sklicali ljudi iz šol in v pogovoru z njimi določali in izdelovali učne načrte in urni-
bile v Danilovgradu in v Herceg-novem. Nižje gimnazije so bile skoraj v vseh večjih krajih Črne gore.
Takrat so veljale gimnazije za najboljše šole v Črni gori. Vpis v višje gimnazije ni bil omejen, celo vztrajali so pri tem, da se vanje vpiše čim več delavskih in kmečkih otrok. Omejen pa je bil vpis v srednje strokovne šole, ker v le-teh ni bilo ustreznih delovnih razmer.
»Gimnazije so imele tradicijo,« pravi Vojin Vukovič, »takrat nobena šola ni imela prednosti. Povsod je bilo težko; tudi v gimnazijah so imeli le tablo in kredo, kurili pa so z oblanci.
Danes pa se je izobraževanje razširilo, vendar' je njegova kakovost v precejšnjem neskladju z njegovo količino. Če bi zdajšnji prosvetni delavci imeli takšno moralo in bi bili tako navdušeni kot so bili v tistih težkih časih, bi lahko naredili čudeže.«
RADOVAN DJUKIČ
razstave Soočenja v Mestni galeriji v Ljubljani
Razvoj socialistične šole
i
DR. ORKAN ZUBČEVIČ IZ SR BOSNE IN HERCEGOVINE
Naši prvi učitelji
Znano je, da je dr. Orhan Zubčevič dolgoletni profesor sarajevske univerze, da je bil direktor Geografskega inštituta Naravoslovnomatematične fakultete v Sarajevu, direktor Republiškega prosvetnopedago-škega zavoda, predsednik Pedagoškega sveta Bosne in Hercegovine, član Medrepubliške-po-krajinske komisije za reformo izobraževanja in da je zdaj namestnik predsednika Republiškega komiteja za izobraževanje, znanost, kulturo in telesno kulturo. Ti podatki so bolj ali manj znani, malokdo pa ve, da spada dr. Zubčevič v rod naših prvih partizanskih učiteljev in da je vse od osvoboditve neposredni udeleženec in priča rasti in razvoja bosansko-hercegov-skega šolstva.
Če govorimo o začetkih povojnega razvoja izobraževanja v Bosni in Hercegovini, se moramo vrniti desetletja nazaj. Zgodba se začenja 1944, tisto leto, ki je bilo prav gotovo odločilno za takratnega šestnajstletnega skojevca in trebinjskega gimnazijca.
Učenci moji vrstniki
»Leta 1944, potem ko je bilo osvobojeno Trebinje,« se spominja profesor Zubčevič, »sem se moral nepričakovano udeležiti učiteljskega tečaja, čeprav sem želel postati radiotelegrafist. Zglasil sem se na okrajnem narodnoosvobodilnem odboru v Trebinju in od tam so me takoj poslali na prvi učiteljski tečaj; tega se je udeležilo 40 učencev. Delali smo ves dan v poslopju stare trebinjske gimnazije, kjer je bil tudi internat. Profesorji so. bili večinoma borci prosvetni delavci. Med njimi so bili posebno zavzeti Salko Nazečič, njegova žena Anka, Mihajlo La-ličevič (vodja tečaja), profesor Tabor, - Marko Vego, Lazo Čapin in drugi. Delo je bilo organizirano tako, da smo bili nenehno z učitelji. Po predavanjih smo se učenci skupaj učili, se pogovarjali v skupinah, urejali zapiske in se pripravljali na pouk. ,
Zmeraj je nekdo izmed učencev predstavil gradivo, pojasnjeval in tudi spraševal. Profesorji so spremljali naše delo in občasno razlagali in svetovali. Zelo hitro so minili ti štirje meseci tečaja.
Februarja 1945 smo opravljali končne izpite in takoj nato dobili odločbe za naša prihodnja delovna mesta. Mi smo bili prvi hercegovski učitelji, ki smo se izobrazili v vojni in smo začeli izobraževati razmeroma malo učencev.
Čeprav še ni bilo osvobojeno Nevesinje, sem dobil odločbo, da moram prav tja. Imenovali so me za učitelja in ravnatelja ljudske osnovne šole v Spodnji Bije-nji v takratni nevesinjski občini. Novi učitelji so se pomikali za našimi enotami in potem, ko so bili kraji osvobojeni, takoj odhajali na nova delovna mesta.
Od Trebinja do Nevesinja smo potovali približno trinajst dni. Del poti sem pešačil. V Nevesinje sem prispel nekaj dni po osvoboditvi in še istega dne sem se znašel v Spodnji Bijenji, v šoli, ki je bila skoraj povsem porušena. Krajani odborniki pa tudi sam sem pomagal, da smo popravili šolsko stavbo, pripravili nekaj klopi in po dvajsetih dneh se je pouk začel. Prvi učenci so prišli v šolo že v začetku marca. Bilo jih je okrog 160, med njimi je bilo veliko takih, ki so bili moji vrstniki, nekateri pa so bili tudi starejši od mene. Pouk je trajal ves dan, ker
sem delal izmenoma z dvema razredoma. Učence sem razmeščal po oddelkih po svoji presoji, ker je bila vsa šolska dokumentacija uničena. Šolsko leto smo končali septembra, oktobra pa smo že vpisali nove učence. Naslednji mesec so me na mojo željo premestili v .osnovno šolo v kraju Parojska Njiva pri Trebinju.
čali tečaje. Veliko učiteljev se je spet' znašlo v- šolskih klopeh. Med njimi je bil tudi Orhan Zubčevič.
etdesetil
»Nadaljeval sem z gimnazijo,« pripoveduje Zubčevič, »in se po maturi, leta 1950, vpisat na Filozofsko fakulteto v Sarajevu. Bilo nas je okrog 130 študentov. To je bil nekak začetek visokega šolstva v Sarajevu. Po diplomi sem služboval kot profesor geografije v Gimnaziji v Zenici, vendar sem se kmalu vrnil na fakulteto, ker so me izbrali za asistenta na katedri za fizikalno eografijo.

univerze. Od konca pe pa do sredine šestdesetih let se j£ '°f strokovno usposobilo velike \ znanstvenih delavcev in prihod-njih univerzitetnih učiteljev. Te’ je čas, ko so se ustanavljali šte; vilni znanstvenoraziskovalni inštituti. Lahko rečem, da je nenehni, celotni razvoj Bosne i" Hercegovine deloma tudi posledica razvoja izobraževanja i(l*k znanosti.
i;eta so minevala. Po doktoratu, ki sem ga zagovarjal leta 1965, so me izbrali najprej za docenta, nato pa za profesorja sarajevske Naravoslovno-ma-tematične fakultete.
Dr. Orhan Zubčevič
To so bili zelo nemimi časi, ko so četniške tolpe morile po tem kraju in ko si pogosto nosil glavo naprodaj.
Pozneje smo se učitelji usposabljali tudi za prvo medicinsko pomoč. Večkrat zapored’ smo morali cepiti učence, jih zdraviti od številnih bolezni, ki jih takrat ni bilo mald, in jim privzgajati temeljne higienske navade. Takrat sem prvič kupil za vse učence tudi zobne ščetke in zobno pasto. Vedeti smo morali tudi nekaj o kuhanju, ker smo morali zagotoviti otrokom dodatno prehrano. Na kratko povedano: bili smo zelo zaposleni v šoli pa tudi v krajevnih odborih, pri tečajih za nepismene, v kul-turno-umetniških dejavnostih, pri obnavljanju matičnih knjig, pri popisovanju zemljišča... Škratka, delali smo vse. Osebnih dohodkov ni bilo, vendar so krajani zelo dobro skrbeli za učitelja, tako za njihove vsakdanje potrebe pa tudi za njegovo osebno varnost. Čeprav je bilo veliko sovražnih tolp, niso ujeli niti enega učitelja na območju, kjer sem služboval.
Izobraževanje v Bosni in Hercegovini se je v preteklih desetletjih zelo naglo razvijalo, in ker so izobraževali nove učitelje na Filozofski fakulteti in na pedagoških akademijah, se je zelo uspešno razvijalo tudi osnovno in srednje izobraževanje. Že ob koncu šestdesetih let se je šolstvo zelo razširilo, in sicer zato, ker se je izobraževalo zelo veliko učencev na vseh stopnjah izobraževanja.
»Ves čas, ko sem služboval/ pripoveduje dr. Orhan Zubče-‘c ■ vič, »sem se tudi izobraževal, bfci sem priča naglega in živahneg^R razvoja tega področja. Zdaj sd največ ukvarjam s sistemskiflt. vprašanji politike izobraževanjih v njenem ožjem pomenu. Zadovoljen sem, saj tudi zdaj delam k izobraževanju. Ko sem utrujeno od dela, ki ga opravljam, mi po; meni vrnitev k študentom pravi ju počitek. To me osvežuje i® hkrati daje moč, da lahko opravljam svoje obveznosti.
Čeprav se mi ni izpolnila želj® ;st iz davnega leta 1944, ko sem si želel postati radiotelegrafist. ta lahko trdim, da je tudi tako prav. ^ Vredno je bilo sodelovati < iv vsem, kar je pomenilo razvo) šolstva. To pa je bil edini načiit da se je Bosna in Hercegovina rešila stoletnega zaostajanja,
Kmalu je bilo vseh učencev in študentov, pa tudi tistih, ki so se izobraževali ob delu, približno 1.200.000. Obenem so rasle nove šole in fakultete, izobraževali so se novi strokovnjaki, ustanovljene so bile tri nove
Delo v šoli in na sploh 'le vzgojno-izobraževalnem procesu je bilo delček, kije pomagal ustvariti zdajšnjo močno družino šol v tej republiki.
et
Spet v šolskih klopeh
V kratkem času, do konca leta 1946, je bilo osnovno šolstvo v Bosni in Hercegovini že precej obnovljeno. Pri .tem so veliko pomagali učitelji. Že leta 1946 se je začelo tudi dopolnilno izobraževanje učiteljev, ki so kon-
MAIDA VODENIČAREVIČ
Ul
----------------------In
... Kakšen je bil notranji družbeni red v nekdanji Jugoslaviji? Prva velika napaka pri nastanku stare Jugoslavije je bila v tem, da je po tako imenovani vidovdanski ustavi dobila strogo centralističen značaj. Torej je večnacionalna država, država neenakopravnih narodov s strogo centralistično ureditvijo že od svojega rojstva nosila v sebi klice težke kronične bolezni, ki so delale to umetno ustvarjeno državo nesposobno za dolgo in plodno življenje.
Temelji, na katerih počiva velika skupna zgradba — Federativna ljudska republika Jugoslavija —so iz trdnega in nezlomljivega materiala. To je najpravičnejša rešitev nacionalnega vprašanja, rešitev, ki slehernemu narodu, vsaki federalni republiki posebej zagotavlja vsestranski politični, kulturni in ekonomski razvoj. Fl kr ati pa taka rešitev nacionalnega vprašanja omogoča, da ostaneta bratstvo in enotnost narodov Jugoslavije trajna in nezlomljiva.
Trdnost temeljev, na katerih stoji naša nova državna zgradba, zagotavlja tudi pravilna rešitev socialnega vprašanja, vprašanja, ki zadeva delavski razred Jugoslavije...
TITO, Temelji demokracije novega tipa, 1946
S
k
la
far
>kc
h
Srečanja povezujejo in bogatijo
^nci in učitelji šol z imenom Bratstvo-enotnost se sestajajo vsako leto
^ed osnovnimi šolami jugoslovanskih republik in pokrajin so se 'Rjavile razne oblike sodelovanja; med temi so gotovo najbolj mno-srečanja osnovnih šol z imenom Bratstvo —enotnost. Tešolepri-Ifto svoja tradicionalna srečanja že sedemnajst let. Ob takih priložno-1	zbere na stotine učencev in približno sto učiteljev, bistvo vsakega
til1 ^unja pa je spoznavanje krajev, znanih po dogodkih iz narodnoo-■ j£ Rodilnega boja v širši okolici šole gostiteljice; vse to pripomore k k° ronjanju svetlih tradicij narodnodsvobodilnega boja. Ta srečanja, ne v manjših krajih, so za udeležence resnična doživetja. Podpirajo družbeno-politične organizacije in organizacije združenega dela,
°vni ljudje in občani.
in lik;
današnji številki našega ča-a bomo skušali predstaviti ) ene takih osnovnih šol: to je saovna šola Bratstvo-enotnost ‘J’1 ajca, ki je bila ena od pobud-'eJc za ustanovitev Skupnosti b1 |novnih šol Bratstvo-enotnost j Jugoslavije. Sodelovala je s<l.vseh sedemnajstih srečanjih ^ J£ pripravila tudi peto srečanje notnih šol. lo-
jema vrednota
‘Kadar govorimo o sodelova-. rj* naših šol, občutim še po-l*bno zadovoljstvo, saj pome-1° nadaljevanje in ohranjanje '''h idealov, ki so se porodili v 'voluciji. Zelo lepo je, kadar se ganemo, saj prihajajo na ta ečanja učenci in učitelji iz vseh r?jev Jugoslavije,« navdušeno Spoveduje Radovan Ristič, vnatelj Osnovne šole Brat-. °'enotnost iz Jajca. In naprej: iaša šola se imenuje Osnovna a 'Bratstvo-enotnost že od ,0je ustanovitve leta 1968. ec*aj jo' je, med Titovim biva-'Kfn v Jajcu, 29. novembra ■Vi Milentije Popovič. Že na-gal ednje leto je postala šola čla-—-ica Skupnosti osnovnih šol
avij
Jja
i si
ist,
aVTii
Bratstvo-enotnost SFR Jugoslavije. Znano je, da je bila prav naša šola ena od tistih, ki so spodbudile zamisel o ustanovitvi skupnosti tovrstnih šol in njihovih srečanj. Udeležili smo se vseh sedemnajstih srečanj, leta 1983 pa je bila naša šola gostiteljica petega srečanja, ki je postalo znano po dobri organiziranosti.
Od ravnatelja Radovana Rističa smo tudi zvedeli, da je v Skupnosti Osnovnih šol Bratstvo-enotnost SFR Jugoslavije včlanjenih 105 šol, na srečanjih pa jih sodeluje 80 do 85. Člani predsedstva skupnosti se sestanejo ponavadi ob koncu koledarskega leta; tedaj se dogovorijo o vodilu in organizaciji naslednjega srečanja. V navadi je že, da pripravijo šole članice ob vsakem srečanju skupno razstavo likovnih del učencev in objavijo zbornik literarnih prispevkov svojih učencev in učiteljev. Na vsakem srečanju je posebno doživetje ura zgodovine, ki poteka na tistem kraju šole gostiteljice, ki je znan iz narodnoosvobodilnega boja. Tako so se učenci udeleženci srečanja osnovnih šol Bratstvo-enotnost pred dvema 'le-
toma udeležili v Somboru ure zgodovine tam, kjer je potekala batinska bitka, lani so v Vinkov-cih poslušali, kako se je prebijala sremska fronta, letos, na sedemnajstem srečanju v Sisku, pa so imeli uro zgodovine na spominskem območju Šamarica.
»Taka srečanja so posebno dragocena tudi zato, ker spodbujajo prijateljstvo med otroki, ki jih sprejmejo pod svojo streho njihovi vrstniki gostitelji. Ob takih priložnostih se porajajo vezi, ki se ohranjajo veliko let. Kadar gredo učenci naših šol na šolske izlete, zmeraj obiščejo tudi svoje tovariše v krajih, kjer so istoimenske šole. Taka prijateljstva pa so prav tista vrednota, ki ji je treba v vseh časih name-
njati posebno pozornost. Razumljivo je, da se nismo strogo zaprli v krog šol Bratstvo-enotnost, zelo dobro sodelujemo z Osnovno šolo Janko Mišič iz Sa-mobora, podpisali pa smo tudi listino o sodelovanju z Osnovno šolo 29. november iz Dinoša pri Titogradu.
Če bi imeli več prostora
Drugi del pripovedi o Osnovni šoli Bratstva in enotnosti iz Jajca se ne razlikuje veliko od tistega, kar bi lahko videli in slišali v mnogih naših osnovnih šolah, in sicer tam, kjer delajo v težjih razmerah.
Ker je območje te šole zelo razprostranjeno (osrednja šola ima 9 podružničnih šol, od kate-
Na 5. srečanju osnovnih šol Bratstvo-enotnost v Jajcu, leta 1973
rih je ena osemrazrednica, druge pa so štirirazredne), saj meri več kot 170 kvadratnih kilometrov, se pojavljajo pri njenem delu organizacijske težave.
Največ težav je z učenci vozači, ki prihajajo z območij podružničnih šol v osrednjo šolo k predmetnemu pouku. Približno štiristo učencev se vozi 15 do 17 kilometrov daleč, prevoz je drag pa tudi ne najbolje organiziran. Vse to slabo vpliva na življenje in delo teh šol. Poleg vozačev prihaja v osrednjo šolo tudi veliko učencev peš — iz vasi, kjer še zmeraj nimajo urejenih poti in organiziranega prometa. Nič bolje se ne godi delavcem v podružničnih šolah; samo štirje stanujejo v krajih, kjer so zaposleni, vsi drugi pa se vozijo iz Jajca.
Ker je v podružničnih šolah malo učencev, poteka pouk v kombiniranih oddelkih. Lani so imeli osem takih oddelkov, v nekaterih od teh pa tudi po dvajset učencev. Precej težav je z učenci po četrtem razredu, saj jih veliko ne izdela.
Delo te- šole otežuje tudi pomanjkanje prostora v učilnicah. V osrednji šoli so imeli lani v štirinajstih učilnicah 42 oddelkov, zato so morali tudi prostor, predviden za čitalnico, spremeniti v učilnico. Skratka, morali so delati v treh izmenah.
Zaradi takih okoliščin in oteženih razmer tudi ne morejo v
Osnovni šoli Bratstvo-enotnost v Jajcu bolje organizirati obšolskih dejavnosti učencev. Kljub vsemu jih izdela ob koncu šolskega leta 95 do 96 odstotkov, pa tudi povprečna ocena je precej dobra. Kulturno-umetniške sekcije te šole redno sodelujejo s svojimi programi na vseh slovesnostih v mestu. Lepe uspehe so dosegli na športnih tekmovanjih zunaj občine, pri tekmovanjih v znanju iz posameznih predmetov pa so učenci te šole dosegli celo zvezno raven. Če bi imeli več prostora, pravi ravnatelj Ristovič, bi bilo njihovo delo vsebinsko bogatejše, pa tudi uspehi bi bili boljši. Upajo pa, da bo novo šolsko poslopje v Jajcu olajšalo tudi te težave in odpravilo težave, ki jih povzroča pomanjkanje prostora.
Ob koncu našega pogovora se je Radovan Ristovič v mislih spet vrnil k srečanjem šol Bratstvo-enotnost SFR Jugoslavije, s katerimi sva najin pogovor pravzaprav začela. Takole je poudaril: »Zavedam se, da je ta naša srečanja iz leta v leto težje pripravljati. Ohranila se bodo le, če bodo članice Skupnosti osnovnih šol Bratstvo-enotnost SFR Jugoslavije vztrajale in če jim bodo pri pripravah pomagali ljudje v družbenih okoljih. Zavedati se moramo, da je uveljavljanje takih oblik sodelovanja, ki ohranjajo in utrjujejo bratstvo in enotnost, v današnjih časih še prav posebno pomembno.«
MILAN R. MARKOVIČ
Noslovanska šola z dopolnilnim poukom v schvvabisch gmundu
OBERKOCHNU V ZR NEMČIJI
domovina - blizu in daleč

Najprej povejmo, da pod -toom jugoslovanska šola z “'Polnilnim poukom ne razu-šole, kakršne smo nava-j1' v domovini. Gre pravzaprav L J^gojne skupine, za vzgojno-rbraževalno delo v maternem •bku. Te vzgojno-izobraže-ajne skupine so podnajemnice v *ah dežel gostiteljic, redkeje pa K‘ubih jugoslovanskih delavcev "jim. Pouk v njih poteka ob 0stih dneh ali potem, ko se ®nča redni pouk v tujih šolah, “rpj tedaj, ko so otroci že utru-pin mora učitelj uporabiti vso ?jo iznajdljivost, če jih hoče pobiti za sodelovanje in pribiti njihovo pozornost.
^ takih šolah pa je bolj kot v "atovim učitelj v resnici steber ',e; kakršen je kot človek, or-aizator in strokovnjak, takšna 'tudi šola. Zato je vsaka pripo-l“0 jugoslovanski šoli z dopolnim poukom pripoved o učite-okrog katerega se taka pri-fvpd spleta in širi k učencem, Ptšem, združenjem jugoslo-pskih državljanov, v diplomat-0 konzularna predstavništva in Veda k domovini.
Kna izmed bolje organiziranih .podenih jugoslovanskih šol v . ni je prav gotovo tudi šola v ptvvabisch Gmundu in Ober-p°chnu blizu Stuttgarta v Zvezni Publiki Nemčiji. Vodi jo učite-|Ca> Zagrebčanka Viktorija j Uneit, ki dela na tem področju r svtiri leta. O svojem delu, na-I [""leje o delu šole, pripoveduje
‘Srečo imam, da vodim zadnji e leti šolo samo v dveh krajih. ej sem delala v štirih. Veliko je , Vlsno od tega, ali delaš v več-uu ali manjšem kraju. V večjem aJU je tudi učencev več, zato so 2redi .čisti1, v manjših krajih pa P oddelki kombinirani in razno-Fn- v njih so učenci od 1. do 9. preda. Razumljivo je, da je
delo v takih kombiniranih oddelkih veliko težje, pa tudi učenci se nauče man j. Zdaj imam v obeh krajih približno 120 učencev iz vseh krajev Jugoslavi-je. Njihovo število se med šolskim letom spreminja in je odvisno od razpoloženja staršev. Jugoslovanski pouk namreč ni obvezen. Učenec pri njem ne dobiva negativnih ocen pa tudi razreda ne ponavlja; zato starši pogosto mislijo, da sploh ni pomembno, ali otrok hodi v šolo ali ne. Nekateri se sicer kmalu zavedo, kako zelo bi lahko naša šola olajšala otroku vrnitev v domovino, vključevanje v naš vzgoj-no-izobraževalni sistem; zgodi se, da pripeljejo otroka tudi nekaj mesecev za tem, ko se je pouk že začel. Razumljivo je, da sprejmemo tudi te otroke, da delamo z njimi še bolj zavzeto, zato da nadomestijo tisto, kar smo z drugimi že predelali.«
Starši se ne utegnejo pogovarjati z otroki
Učiteljica pravi, da povzroč največ preglavic jezik. Več k( devetdeset odstotkov otrok rojenih v Nemčiji, večina jih ; obiskovala nemške vrtce, to f pomeni, da so se najprej uči nemščine. Težave pri učenju m; terinščine nastajajo tudi zati ker ti otroci nimajo jezikovne^ zgleda. Njihovi starši imajo p večini skromno izobrazbo, gc vore pa narečje domačega kraja primesmi tujega jezika; ker so r delovnem mestu preveč zaposh ni, se ne utegnejo pogovarjati otroki niti v svojem jeziku. Tm sam pouk se zelo razlikuje c pouka v domovini. Nastaja nov metodika, prilagojena možn< stim za pouk na tujem. Prav r; zlično ah slabo poprejšnje znan; jezika in domovinske kulture si učitelja, da uvaja metodične : didaktične novosti, uporablja
pa mora tudi razne druge poti do učenca: igro, pesem ali kake druge prijeme za razlago zgodovine, zemljepisa, spoznavanja družbe in jezika, saj bi vse to učenci z ustaljenimi načini razlage težko razumeli.
V šolah z dopolnilnim poukom namenjajo veliko pozornosti obšolskim dejavnostim, predvsem tistim v prostem času. Tudi v šoli v Schvvabisch Gmundu in Ober-
vore v materinščini. Zanimivo je. da otroci zelo radi prihajajo na sestanke teh sekcij, čeprav so ti manj obvezni od dopolnilnega pouka. Še več: med odmori, ki jih imajo pri prostočasnih dejavnostih, se otroci pogovarjajo v materinščini, v odmorih pri dopolnilnem pouku pa kar v nemščini.
Igrice in recitali, ki jih pripravljajo in s katerimi nastopajo na
obrede vsa gledališča, namenjena otrokom in mladini, pa tudi založniške hiše, radio in televizijo, da bi vendarle našla kaj za otroke v tujini. Kadar so prizorčki in recitali pripravljeni, bi morali starši ali pa klub najti primeren prostor za uprizoritev. Toda velikokrat se zgodi, da odrasli nimajo posluha in dvomijo v to, kar so pripravili otroci. Tudi za to se najde zdravilo: učenci povabijo starše na glavno vajo. Ko ti vidijo, kaj so jim otroci pripravili, najdejo tudi primeren prostor in čas za prireditev.
Med poukom v jugoslovanski šoli z dopolnilnim poukom v Schvvabisch Gmundu
Žal pa sama šola ne more pripraviti tega. kar imajo otroci najraje in kar najbolje razumejo — gledaliških in lutkarskih predstav. Take skupine sicer prihajajo iz domovine, uprizorijo sem in tja kakšno predstavo, toda ta je na taki ravni in v takem jeziku, da je otroci v tujini ne razumejo. Zato bi morali že v domovini, v sodelovanju z učitelji jugoslovanskih šol z dopolnilnim poukom, izbrati primerna besedila, namenjena našim otrokom v tujini — taka, ki bi v resnici pripomogla pouku materinščine.
Pri šoli, o kateri pišemo, natančneje v klubu Jugoslovanov, imajo tudi tako imenovano malo šolo za predšolske otroke, edino i obliko vzgojno-izobraževalnega dela za to starost otrok, ki poteka v materinščini. Okrog učiteljice Viktorije se jih zbere približno dvajset; med temi so tudi otroci, ki so jih pripeljale mame v varstvo zato, ker s.p odšle nakupovat v mesto. Učiteljica dela z vsemi
kochnu je tako. Odkar dela v teh krajih Viktorija Doneit, imajo dramsko in recitacijsko skupino. Učiteljica nam je povedala.da je ta dejavnost ena od izredno primernih oblik dela, pri katerem lahko spodbudijo otroke, da go-
prireditvah v počastitev naših državnih praznikov, so po večini kratki in duhoviti, razumljivi in otrokom blizu, res pa je, da je taka dramska besedila ali besedila ta recitale težko dobiti. Zato učiteljica tedaj, ko je v domovini,
enako: igrajo se, pojejo ali pa izdelujejo igračke iz ostankov volne in tkanin. Pri izdelavi tega didaktičnega gradiva sodelujejo tudi starši, otroci pa imajo te preproste in lepe igrače raje od tistih plastičnih, ki so jih izdelali v tovarnah.
Učitelj mora biti iznajdljiv
Ne samo male, temveč tudi osnovne šole za naše otroke v tujini, so zelo slabo opremljene. Tudi pripomočkov ni dovolj in učitelj jih mora izdelovati ali preskrbeti sam. Povedano drugače: šola je toliko opremljena, kolikor zavzetega učitelja ima. Letos so odobrili učiteljem nekaj denarja za nakup didaktičnega gradiva. Težko pa je kupiti to, česar na tržišču ni, pa bi nujno potrebovali, na primer kasete z otroškimi pesmimi, filme, oddaje za otroke, presnete na video kasete in podobno. Zato je učiteljeva iznajdljivost še zmeraj izredno pomembna. Toda nobena beseda, film ali slika ne morejo pričarati takih občutij in doživetij domovine kot potovanje v Jugoslavijo. Zato pripisujejo tovrstni obliki vzgojno-izobraževalnega dela v zadnjem času čedalje večji pomen. Res da je taka potovanja zaradi visokih cen težko pripraviti, pa vendar store to velikokrat. Učenci iz Schvvabisch Gmiinda in Ober-kochna s svojo učiteljico redno obiskujejo domovino. Bili so že v Črni gori, Djerdapu, Beogradu, Dubrovniku, Zagrebu, Dolnji Stubici in Kumrovcu, prekrižarili so Istro, obiskali Brione in se večkrat ustavili v Vinkovcih, v osnovni šoli Josip Kozarac. Od takih potovanj živijo potem še nekaj mesecev. Čustva, ki se ob tem prebujajo, pa so najmočnejša spodbuda za učenje materinščine. Govorica v maternem jeziku, v razumljivi domači besedi, približa namreč človeku domovino z vsemi njenimi kulturnimi. zgodovinskimi in drugimi značilnostmi. Tedaj si zaže^ li, da bi se vanjo vrnil. Prav zaradi tega pa so bile naše šole v tujini tudi ustanovljene.
IVAN ŽIGIČ
ČRNA GORA: ŠOLA ZA ZGLED
Na poti k sodobnemu
Šolski center Sergije Stanič je prejel poleg številnih drugih nagrad in priznanj tudi nagrado Oktoih, ki je največje družbeno priznanje za delo v vzgoji in izobraževanju v Črni gori
Šolski center Sergije Stanič je prejel poleg številnih drugih nagrad in priznanj tudi nagrado Oktoih, ki je največje družbeno priznanje za delo v vzgoji in izobraževanju v Črni gori.
Kadar govorijo o Šolskem centru Sergije Stanič, se mnogi prebivalci glavnega mesta Črne gore spomnijo najprej na zmeraj polno restavracijo Radovče. ki je v samem središču Titograda. Tudi samopostrežba Školski cen-tar na Zabjelu je bila tedaj, ko je živil najbolj primanjkovalo, ena najbolj znanih in najbolje obiskanih. Na teh dveh krajih imajo namreč učenci te srednje šole tudi stalno prakso in tako s svojim delom pripomorejo k ugledu obeh.
Šolski center je bil ustanovljen pred dvajsetimi leti. ko so združili nekdanjo trgovinsko in gostinsko šolo. Tedaj je imel osem učilnic, zdaj pa jih ima 16; poleg tega je dobil pet kabinetov, telovadnico, športno igrišče in interno televizijo. Vse to veliko pomeni za 1150 učencev, ki obiskujejo to šolo, in približno 150 zaposlenih, od katerih je 50 profesorjev.
»To, da smo med najboljšimi, smo dosegli z našim entuzia-zmom in velikimi željami,« pravi Dragoljub Vukičevič, pomočnik ravnatelja, in nadaljuje: »Našo šolo namreč ne obiskujejo odličnjaki, temveč učenci, usmerjeni v delavske poklice, taki, ki v spričevalih niso imeli ravno najboljših ocen. Vztrajno si prizadevamo posodabljati pouk, zato se tudi učenci iz leta v leto bolj zanimajo za svoje delo.«
Učenje po televiziji
Vukičevič ne more skriti zadovoljstva, ko opisuje in našteva, kaj vse imajo v sodobno opremljenih kabinetih — za splošno ljudsko obrambo, strežbo, fiziko, kemijo in biologijo in v fotolaboratorijih. Zdaj načrtujejo tudi boljšo opremo kabineta za birotehniko.
»Imamo interni televizijski sistem in televizijski studio, v vsaki učilnici pa televizijski zaslon. Predvajamo učne filme, ki jih redno kupujemo, čeprav so zelo dragi. Na magnetoskopske trakove lahko presnamemo oddaje radijske šole in jih predvajamo tedaj, ko jih potrebujemo pri pouku. Imamo tri pomične kamere, kar pomeni, da lahko snemamo tudi sami. Ta studio imamo že več kot deset let. Z njim so interfonsko povezane vse
no.
GORDANA BOROVIČ
SLOVENIJA: V PREDŠOLSKI VZGOJI VELIKO SPREMEMB
Svetlobe in sence
fai
ll
Vrtec Oton Župančič skrbi za organizirano predšolsko vzgojo vseh otrok v Občini Slovenska Bistrica
Predšolska vzgoja se je v Sloveniji začela naglo razvijati šele po osvoboditvi. Obdobje od leta 1946 do leta 1950 je prineslo precej novega: Takrat so se namreč ustanavljali domovi igre in dela za predšolske otroke. Sledil je zastoj do leta 1960, nato pa je to področje zelo napredovalo, posebno po Resoluciji o nalogah komune in stanovanjskih skupnosti pri otroškem varstvu.
vsi pa naj bi imeli vse leto tudi malo šolo. V Sloveniji imamo veliki zglednih vrtcev, ki so se dobro povezali z okoljem, s krajevno skupnostjo in z delovnimi organizacijami ter dobro sodelujejo s starši in z zunanjimi sodelavci.
Tokrat vam predstavljamo enega od teh. To je vrtec Otona Župančiča v Slovenski Bistrici.
učilnice. Aa ueio s temi napravami imamo zaposlena dva posebej usposobljena delavca.<<
V tem šolskem centru se šolajo prihodnji turistični tehniki, kuharji, natakarji, receptorji in prodajalci. Učenci prvega in drugega razreda imajo tako kot drugi svojo prakso v organizacijah združenega dela, drugi pa že v omenjenih objektih šolskega centra; izjema so turistični tehniki, ki imajo samo počitniško prakso po turističnih agencijah. Prihodnje receptorje razmestijo med šolskim letom po hotelih v mestu, med turistično sezono pa po vsej Črni gori.
Dragoljub Vukičevič pravi, da so prej odlično sodelovali z gostinskimi organizacijami, po šolski reformi pa se je število ur za prakso zelo zmanjšalo. Zadovoljni so, da je spet zaživelo sodelovanje z Budvo in njeno Slovensko plažo, saj je počitniška praksa izredno dragocena prav zaradi učenja tujih jezikov.
Čeprav so dosegli veliko, ne mirujejo. Zdaj ustanavljajo novo kuhinjo, v kateri se bodo učili kuharji, v njej pa bodo pripravljali tudi zajtrke za učence srednjih šol v Titogradu in Tuzi-mih. Predvidevajo, da bodo pripravljali približno 16 tisoč obrokov na dan. Če bodo dobili še kuhinjo osnovne šole Sutjeska, ki za zdaj ne deluje in samo propada, bi lahko pripravljali tudi tople obroke za osnovne šole v mestu. ,V kuhinji se bodo torej usposabljali kuharji, ki jih zdaj tako zelo primanjkuje v črnogorskem turizmu, pa tudi slaščičarji in natakarji.
In še nekaj je pomembno: šolski center Sergije Stanič nabavlja opremo s svojim denarjem. Kupili so tudi objekt, kjer bodo odprli svojo kuhinjo. Posojilo, ki jim ga je dala banka, so že zdavnaj vrnili. Tako zagotavljata zdajšnja objekta šolskega centra denarno trdnost zaposlenim. Za stanovanjski sklad namenijo več kot vse druge izobraževalne organizacije v mestu; to gre sicer na škodo osebnih dohodkov, vendar so se za to odločili premišlje-
Iz leta v leto je bilo vse več otrok in vzgojno-varstvenih ustanov pa tudi .vzgojno-varstvenih delavcev. Za primerjavo: leta 1946 je bilo v Sloveniji samo 65 vrtcev — v teh je bilo 2900 otrok in 110 vzgojno-varstvenih delavcev; leta 1984 pa smo imeli že 752 vrtcev s 75175 predšolskimi otroki, za katere je skrbelo 6500 vzgojiteljev. Podatki potrjujejo, da je naša družba po vojni zelo skrbela, za to pomembno področje.
Strokovno in požrtvovalno
Razumljivo je, da tehnika ne more zapolniti praznin v pouku. V šolskem centru posebej skrbijo za to, da so učitelji dobro strokovno usposobljeni, tako da so kos čedalje večjim zahtevam. Posebno pozornost namenjajo učencem, ki se vpisujejo v naknadnih rokih zaradi slabih ocen. Takih pa je zdaj izredno veliko.
Vzgojno-varstvena organizacija Oton Župančič v Slovenski Bistrici je postala središče predšolske vzgoje v krajevni skupnosti, ker ima strokovno usposobljeno in požrtvovalno: osebje, primerne prostore in ustrezna didaktična sredstva. O delu in življenju tega zglednega vrtca smo se pogovarjali z ravnateljem Ivanom Ferkom. Tole nam je povedal:
Hkrati z družbenimi zahtevami po kakovostni predšolski vzgoji je rasla tudi potreba po višji izobrazbi vzgojiteljev, zato prav danes še posebno poudarjamo strokovno in splošno izobraževanje vzgojiteljic in ne nazadnje tudi njihovo strokovno spopolnjevanje ob delu.
Letošnjo jesen se je prvič začelo višješolsko izobraževanje vzgojiteljic ob delu na Pedagoški akademiji v Mariboru (124) in na Pedagoški akademiji v Ljubljani (140 vzgojiteljev), hkrati pa se bo redno šolalo 60 vzgojiteljev , na akademijah v Mariboru in Ljubljani — v vsaki po en redni oddelek s 30 vzgojitelji.
Položaj otrok je še zmeraj odvisen od dogovorjene, ne pa od svobodne menjave dela. Področje opredeljujemo kot skupno porabo, in ne kot vlaganje v človeka, ki bo v prihodnje razvijal našo družbo.
Dolgoročni razvoj predšolske vzgoje predvideva, naj bi zajeli v vrtce 60 odstotkov vseh otrok,
»Že pred petnajstimi leti, prav na začetku, smo si prizadevali, da bi zaživeli stiki s starši. Vrstile so se različne prireditve, predvsem v tistih šolah in krajih, kjerni bilo vzgojno-varstvenih enot. Pripravljali smo razstave igrač in predavanja o njihovi vzgojni vrednosti, lutkovne predstave, mali kino, pravljične ure in še kaj.
Poudariti moram, da smo pri teh začetkih našli veliko opore in razumevanja pri prosvetnih delavcih in pri ravnateljih osnovnih šol v naši občini. Veliko so nam pomagala tudi društva prijateljev mladine.
Vrtec Oton Župančič skrbi za organizirano predšolsko vzgojo in varstvo vseh otrok v občini Slovenska Bistrica. Delovna ■organizacija ima 14 dislociranih enot in upravo. Od 19 krajevnih skupnosti v občini le iz treh krajevnih skupnosti nimajo otrok v rednih dejavnostih vzgojno-var-stvene organizacije. Vzgojno delo vodi 54 vzgojiteljic, ki so končale petletno vzgojiteljsko šolo in opravile strokovni izpit. V delovni organizaciji poteka tudi pripravništvo (šest mesecev) za vzgojiteljice s končanimi štirimi letniki srednje vzgojiteljske šole.
Mala šola zajema vse šestletne otroke, ki niso v rednih celoletnih oddelkih. Ta skupina vzgojiteljic dela tudi v oddelkih cicibanove šole, obiskuje jo večina petletnih otrok, ki niso vključeni v redne dejavnosti vrtca. Tri krajevne skupnosti imajo vsaka po eno varstveno družino, v vsaki družini pa skrbijo za šest dojenčkov. V občini Slovenska Bistrica imajo 3212 predšolskih otrok, od teh jih je 1008 v vrtcu, 517 pa jih obiskuje skrajšane programe male šole in cicibanove šole. Manj kot polovica otrok še ni zajeta v nobeno redno obliko vzgojno-varstvene dejavnosti, sodelujejo pa pri občasnih vzgojnih dejavnostih.
cialne primere, probleme mlaf1 J 1
družin in sprejem otrok v r! zvojne oddelke rešuje delovfl enji organizacija skupaj s Centrom2 °gl socialno delo.
In kako sodeluje vrtec s starši )(iij
Ker jim vzgojiteljice poved® kako pomembna je predšolsl' 8fi vzgoja, si sami starši prizadevaj1' ne da bi razvijali sposobnosti svoji otrok. Na roditeljskih sestanki obravnavajo strokovne teflk vzgojiteljice skupaj s starši izd® lujejo igrače. Med letom priprt vijo govorilne ure, posamičJ||( pogovore in sestanke s starši.
Vi
»tk;
Pr,
»d
bil
ir
“IT
-e ‘ds
Od skromnih začetkov se je čedalje bolj razvijala mala šola, kamor smo skušali zajeti vse predšolske otroke v zadnjem letu pred vstopom v šolo, vzporedno je rasla tudi cicibanova šola. Dančs se lahko pohvalimo, da potekata cicibanova in mala šola •v vsaki krajevni skupnosti v občini. Na te uspehe smo upravičeno ponosni.«
Simfonija dela
In kako so dosegli vse te uspehe? Z vrtcem sodelujejo vsi pomembni dejavniki v krajevni skupnosti. Dobro sodelujejo tudi z osnovnimi šolami in z zdravstvenimi organizacijami. Vsako leto imajo sistematične preglede otrok, ocenjujejo jedilnike in urejenost vzgojno-varstvenih enot glede na zdravstvene normative in zahteve.
V sodelovanju z občinsk zvezo prijateljev mladine, krt jevno skupnostjo in z zdravstv®, nim domom pripravijo na molj j'1 letovanje za predšolske otrok*?1 ki jih vodijo vzgojiteljice. Sk ' pine starejših otrok pa imajo p® J1' zimi smučarske tečaje, kjer d* a lajo kot vaditeljice tudi vzgojil |° F Ijice vrtca. Pp končanem tečaj )a dobijo otroci nalepko v knjiži® N za športno značko in diplort če smučarskega kluba.
Prijetno presenečeni posl1 šamo ravnateljeve besede. To simfonija dela. Vanjo so vtka® življenja tega izjemnega kolek va.
cal
Pa vendarle, s čim niste zad* žaj
V jasličnih oddelkih je postal obisk pediatra stalna oblika zdravstvene preventive. Zobozdravnik redno pregleduje zobovje otrok, umivanje zob nad-
voljni?
»Pri organiziranosti in dej vzgojno-varstvene organizacij je najpomembnejši delovni nad in njegovo uresničevanje. ŽU° pri vrednotenju le-tega še zmef 1 ni prave svobodne menjave del1 v pri kateri bi povedali svoje mo*5 nje o načrtu tudi uporabniki, tem še zmeraj odločajo služi samoupravnih interesnih skul 'j nosti in dovoljeni indeksi,« ‘končal pogovor ravnatelj Ivi Ferk.
TEA DOMINKO
SRBIJA: STARA, TODA NE STARINSKA ŠOLA
Od strešne opeke do teleskopa
Učenci požarevške Osnovne šole Dositej Obradovič radi delajo v specializiranih učilnicah in s sodobnimi učili
Osnovna šola Dositej Obradovič v Požarevcu je ena tistih redkih vzgojno-izobraževalnih ustanov, ki so postale pojem za šolsko tradicijo tega kraja. Pred dvema letoma je praznovala dve in pol stoletji dela požarevškega šolstva, ki je nastajalo med starodavnimi zidovi in pod opečnatimi strehami. Ta tradicija sega daleč v leto 1933, ko je postalo jasno, kako pomembna in dragocena je šola v zgodovini nekega naroda.
Požarevac je z osnovno šolo Dositej Obradovič za Beogradom drugo mesto v Srbiji, ki je še v času Turkov dobil svojo šolo. Veliki in redki jubilej so proslavili tako, kot se za tako tradicijo spodobi, slovesno in z mnogimi podatki iz šolskih kronik, dragocenih za zgodovino šolstva.
Prava sreča, da nimamo tretje izmene, pravi ravnatelj šole in upa, da je tudi ne bo, saj raste v Busiji, v enem od požarevških naselij, novo šolsko poslopje; v njem bo dobilo svoj prostor kar precej otrok iz te požarevške šole.
Šola je dobila najvišje republiško priznanje — nagrado 25. maj, ki jo podeljujejo v Srbiji za dosežke v vzgoji in izobraževanju. Prejela je tudi red dela z rdečo zastavo in še veliko drugih priznanj. Vse to je potrdilo njihovega uspešnega dela, saj v tej šoli kar 99,79 odstotka otrok izdela razred. Od 1500 učencev je več kot polovica odličnjakov. Lani je bilo takih učencev 738, samo dva pa sta ponavljala razred.
Leta 1808, ko je postal Dositej Obradovič v Srbiji ravnatelj vseh šol, še ni bilo niti tiste male požarevške s slamo pokrite šole, v kateri so imeli prvo šolsko uro, niti zdajšnjega šolskega poslopja.
vplilm hnli nnmemhnepa
Priljubljena učila
zoajsnjega soisKega poslopja. Nekaj veliko bolj pomembnega je povezalo nekdanji in novejši
rac v ■/Haičnii ncnnvni šoli Dnci-
JC j-Hjvcz-auj ncivuaiiji m iivrvtjai
čas v zdajšnji osnovni šoli Dositej Obradovič: to so številni ro-
lej wurauuviL;. iu nu nlcviiiii iu-
dovi, ki jih je prebujalo znanje in jim je bila pisana beseda zanesljiva opora lastne pameti in tisto sporočilo, ki se prenaša iz roda v rod.
V zdajšnji požarevski šoli, v kateri so se učili dedje in pradedje današnjih učencev, dela 63 učiteljev, obiskuje pa jo 1519 učencev. Učencev je iz leta v leto več, s tem narašča tudi skrb, kako naj jih razporedijo v dve izmeni.
Šola je stara, toda ne starinska. Učiteljica Branka Vukosavljevič, ki zdaj uči prvošolce, pravi, da imajo otroci radi pouk, pri katerem uporabljajo gramofone, televizijo idr. Žgodi se, da se učila pokvarijo, tedaj morajo učitelji poiskati drugačen izhod iz zadrege. Na primer: v požarevškem spominskem parku na Čačalici se pogovarjajo o minulih vojnih dneh, čudoviti spominski muzej Milene Barili, znane jugoslovanske slikarke, pa je tisti kraj, kjer se lahko pogovarjajo o lepoti in skladnosti barv.
Ijeni tudi z učili za matematiko, tehnično vzgojo in gospodinjstvo. Pred nedavnim so opremili šolsko kuhinjo. Največ jim pomenijo specializirane učilnice, kjer poteka večina ur, pri katerih s pridom uporabljajo tudi sodobna učila.
Šola velikokrat predstavi svoje bogato obšolsko delo. tudi prebivalcem Požarevca. Številne prireditve v počastitev pomembnih datumov dežele pa tudi v samem mestu lepo zrcalijo dejavnost učencev te šole. Tako so na primer ob 250-letnici požarevškega šolstva pripravili velik recital. Športno društvo Polet je doseglo, da ima šola lepe uspehe v atletiki, malem nogometu in rokometu. Šola je dala tudi republiška prvaka v metanju krogle. Učenci se zelo uveljavljajo v konjeniškem športu. Učitelj Mi-hajlo Ilič in Ranko Sedlič jih učita redke in atraktivne spretnosti, ki jo prikažejo na eni najzanimivejših manifestacij tega kraja — na Ljubičevskih igrah.
rili muzeju precej redke arheolj ške in numizmatične primerke. • šoli so dejavni mladi tehnil ne med temi prednjačijo letal* Je avto-moto in fotografska sekcij • Likovniki te šole so porisali šo >n( ska okna z živopisnimi vitražart
Delovna brigada mladinslijkl organizacije se imenuje po D*”'" vorjanki Pavlovič-Zdenki, ki j P' bila med vojno bližnja sode lavi r tovariša Tita. Brigada je pogo1 dila Čačalico in skrbi za cvetlic1! nasade.
žira vsak dan zdravstvena , lavka in vzgojiteljica.	F1
Za otroke, ki so starejši 0 — treh let, pa pripravijo skupinsl obiske pri zobozdravniku. S®
Mi
kn
,'Sti
<*>b;
žtd‘
*lo
ači
‘i 3(1(
eg
en(
va
■ra
4o
dlo
Teh nekaj zgledov ponazafjj *rjj kako dejavna je šola v števil*11 >tn znanstvenih, športnih in kult® ]o nih panogah — v vseh dejavrt ^ stih, ki niso toliko odvisne 0 J prostorskih in gmotnih možno! etl šole, temveč od volje učitelj® ^ da dajo učencem čim več prilo1; nosti za preverjanje lastnih irtfj
njenj in sposobnosti.
Zvezdogledi
Že celo desetletje deluje v šoli klub astronomov, ki ga vodi Ži-vanka Stamatič. Njen učenec Miloš Mitrovič je bil v Kumrovcu imenovan za najboljšega poznavalca astronomije v Jugoslaviji. Šolski teleskop zasežejo zvečer
mladi astronomi, ki berejo zemljevid neba. Učiteljica Živanka
Ravnatelj Ivkovič pravi, da imajo odlično opremljeno šolsko delavnico, dobro pa’ so preskfb-
je za skrb pri sodelovanju z zagrebško zvezdarno dobila na-. gradno potovanje v Italijo.
Zgodovinar] F te šote-so-poda--MARINA KOST1Č
Če primerjamo zdajšnjo šol*1 ? tisto, ko se je šolstvo šele poraj1 |'F lo, lahko rečemo, da so razlil J velikanske. V šolskih analiz2 'P* piše, daje bila po letu 1920 v malo komu namenjena oce® dobro ali odlično. Strogost j pomenila tedaj tudi kakovost. je so bili časi, v katerih so ved* n, prav malo o psihologiji otroka’ n niso znali izrabiti učenčevih sv® p, bodnih dejavnosti. Dandanes® st učilnice že načrtovane druga** p, kot so bile nekdaj, ostala je volj*1 p s katero se je pred 250 leti začd d, šolstvo. Pot je bila dolga, veli!*® krat težavna, toda vredno jo 1 bilo prehoditi.	^
QLA DANES
o1-^_________________________
J
S‘” Mirjana Jaklinovič, profeso-hrvaškega in srbskega jezika ^ književnosti, je vse svoje živ-erije namenila šoli; od nje se ni 12 "Sla ločiti vse do upokojitve.
adnja štiri leta je bila eden od rši jdij pouka v pedagoškem izo-d< Sevalnem centru Bogdan sM Sjizovič v Zagrebu. Poleg tega ijr Je poučevala, je bila tudi zavij}družbeno-politična delavka kl'več let predstavnica in deleča v mnogih prosvetnih in tllžbeno-političnih organih.
vj^avi; da je njena življenjska I^ba čisto preprosta. Rojena ®'la v učiteljski družini in je že Vladih nog sanjala o učitelj-LfJ6,11 poklicu. Učilnica majhne rVf^ske šole na pobočju Kalnika >1) bj|a tisti prostor, v katerem je l^lvela največ časa, preden je a v šolo. V njej je že kot
iri-
ezadovoljen učitelj zgojitelj
slab
r in petletna deklica opazo-de lasvoja starša — o njiju pono-it| |° Pove, da sta bila odlična uči-•aj la> in se pri tem učila.
^jene življenjske sanje so se ICeie uresničevati leta 1957, ko .Prvikrat vstopila v razred kot sl' lteljica v Djurdjenovcu pri Na-
0	Cah.
;al :kl
,j.* Kakšen je bil učiteljev po-
1	tedaj, ko ste začenjali svojo Jel "%ko pot?
idj T- Veliko boljši, kot je zdaj.
- tem ne misiim sarno na
žt^?tr>i položaj. Osebni dohodki eriai tedaj niso bili veliki, bili pa lel v Primerjavi z drugimi dejav-1 'stmi na ravni visoke strokovne 1 dražbe. Učitelj na podeželju dobival tudi dodatek za težke ,u| Ovne razmere, imel je brez-c acno kurjavo, stanovanje in 'sl dobno. Predvsem pa mislim na 1 ed, ki ga je imel prosvetni de-Vec v družbenem okolju, na ^Sovo vlogo v življenju druž-v6 ?kupnosti, mislim na spoš-anje staršev in učencev. Jratka, vsi so vedeli: učitelj je toriteta, človek, ki mu lahko jdpajo, pameten, izobražen, °čen, del avec, moral en... aane okoliščine pa so na žalost ’teiriatično »pripomogle«, da R ta položaj poslabšal.
* In kakšen je po vašem 11 "^rrju položaj zdaj, v refor-a!. Se,n in poreformnem obdobji ' S kakšnimi problemi se so )ada učitelj danes?
i,Kaj pa danes v učiteljskem ^^icu ni problem? Veliko bi D; ko govorili npr. o strokovni :i 1 Posobljenosti. Učni predmeti iv» nenehno dopolnjujejo z no-'0' vsebinami, uvajajo se nove ‘,l cjeiaj zato se mora učitelj Jnhno izpopolnjevati. In i! ..na so posvetovanja in semi-Koliko nam strokovno i gagajo fakultete, ki izobražu-
111110 učitelje?
o '-lovne razmere so po večini ,o! e(ino slabe. Šole so malokje Ije Rzno opremljene. Ves pro-iloi r Pa tudi sanitarije marsikje la!’®, taki, kakršni bi morali biti. govorimo o uvajanju ra ia'ništva v šole, mnogi p >10 .h ne vedo, kje naj dotv aji jjSe za knjižnico, nimajo do-#1 temeljnih avdiovizualnih iz) 'Potnočkov itd. šo^
Nagrajevanje za delo je prav ponižujoče. Učiteljeva življenjska raven že več let naglo drsi navzdol — kmalu bo na beraški palici. Težave nastajajo tudi z učbeniki in priročniki. Težko je z medčloveškimi odnosi, s starši in učenci, problemi se porajajo pri samoupravnem delovanju šole in še bi lahko naštevali. In končno, zdi se, da je celo sam učitelj za našo družbo največji problem, saj mu prav ta družba v vseh letih ni mogla dati ustreznega mesta glede na potrebno raven človeškega ' dostojanstva, delovno učinkovitost in iskreno predanost socialističnemu samoupravljanju. Brez dobrega, učitelj a pa reforme biti ne more.
• Kaj je povzročilo tako stanje?
— Menim, da je kritični položaj v srednjem izobraževanju povzročilo med drugim tudi to, daje veliko struktur, ki odločajo in upravljajo, med seboj pa se ne dogovarjajo. Eni delajo zasnovo, drugi sprejemajo zakone in predpise, tretji nadzirajo zakonitost dela, četrti sprejemajo programe, peti preverjajo učno delo, sledijo ustvarjalci, vpisne politike in tako naprej — vse do vsemogočnih samoupravnih interesnih skupnosti, ki nam režejo kruh.
V tem konglomeratu nelogičnosti, neracionalnosti, brezbrižnosti in neučinkovitosti pa je najhujše prav srednješolskim profesorjem. Njihovi osebni dohodki so taki, da jih v javnosti v resnici podcenjujejo. Vemo pa, da vrednotijo dandanes človeka po materialnih vrednotah, po tem, koliko ima denarja, nepremičnin, nakita, deviz in umetnin.
• Kako naj bi te probleme začeli reševati, da ne bi vse ostalo samo pri načelnih stališčih in deklaracijah?
— Kaj storiti? Res ne vem, kaj naj vam odgovorim. Več let sem dokaj žalostno in jalovo skušala svojo skromno pamet uporabiti pri delegatskih zadevah. Mislim, da čisto brez uspeha. To je tisto področje mojega dela, ki se ga na žalost spominjam samo po slabih izkušnjah in razočaranjih.
• Za nami je deset let reforme, sprejeti so novi zakoni in novi programi, bilo je veliko sistemskih sprememb. Koliko besede so imeli pri vsem tem učitelji?
— Za svoje okolje — elek-trokovinarski šolski center iz Osijeka in pedagoški izobraževalni center Bogdan Ogrizovič iz Zagreba — lahko rečem, da smo zelo zavzeto sodelovali pri reformi. Pogosto smo opozarjali, da se zadeve prehitro spreminjajo, da še prejšnjega koraka nismo ovrednotili in da ni ustrezne gmotne podlage za kakovostne spremembe, da se uveljavljajo novi programi brez ustreznih učbenikov, priročnikov, opreme... Ker paše zdaj reformiramo prav tako, to pomeni.
. ■■■ Želel bi, da imamo nenehoma pred očmi, kako pomembno n Za vsako našo republiko, za vse naše narode in narodnosti, da ^ teni prepišnem prostoru, na katerem smo, trdno strnemo
sv" o	vrste- Morda kdaj pa kdaj tudi pozabimo, da stojimo v
s >	Vrstah boja za mir, v prvih vrstah boja za boljše odnose ne
a# pm0 V državi, ampak tudi v vsem svetu. Kajti še veliko krivic je p svetu, še so narodi, ki ječijo pod kolonializmom, še so številni čel doUS‘’	bi preprečili osvoboditev posameznih dete! in naro-
ik« o j
T‘TO, 29. 11. 1974
da je ostal glas iz prakse brez odmeva.
• Kakšna naj bi bila po vašem mnenju sodobna samoupravna socialistična šola?
— Prava šola — to niso samo funkcionalni, dobro opremljeni prostori, temveč predvsem odnosi, človeški odnosi med vsemi udeleženci vzgojno-izobraževal-nega procesa.
Glede na to, kar se dogaja v družbi in družini, mislim, da bi
morali razmišljati v prihodnostjo taki šoli (tudi srednji), ki bi lahko deloma nadomestila dom. Taka ustanova pa bi se morala po svojem ozračju, delovni vsebini in metodah bistveno razlikovati od zdajšnje šole. V njej naj bi bilo več pristnosti in topline, več udobja na pogled, pa tudi v sami organizaciji prostora, več skupinskega in individualnega dela, več posluha za učenčeve želje in nagnjenja do nekaterih predmetov in znanstvenih panog, več glasbe, športa, svobodnih dejavnosti v učenčevem prostem času, več prisrčnih stikov učiteljev z učenci, več skupnih izletov, skupnih delovnih akcij v sami šoli in okolici. Rada bi poudarila tole: v takem evidentno zaprtem krogu vzgojno-izobraževalne problematike ima — vsaj po mo-
jem mnenju — bistveno vlogo učitelj kot vodja in organizator vzgojnoizobraževalnega procesa. Prav pri tem pa bi morali začeti vse naše reforme; opredeliti zahteve, uveljaviti učiteljski poklic v družbi, izbrati najustreznejše kandidate, narediti primerne programe na fakultetah, izobraziti sodobnega učitelja in s tako armado učiteljev začeti-spreminjati. Pri nas traja reforma že več kot deset let, na nekaterih fakultetah pa še zmeraj razpravljajo o morebitnih spremembah v sistemu izobraževanja učiteljev za nove šolske programe.
• Šoli velikokrat očitajo, da zanemarja svojo vzgojno Vlogo. Koliko je v resnici šola (s teni pa tudi učitelj) kriva za odklone, ki se pojavljajo med mladimi? V čem je moč in nemoč sodobne šole glede na njeno vzgojno vlogo?
— Res, šoli pripisujejo pri nas krivdo za marsikaj. Nekateri govorniki, ki nastopajo v javnosti, so seže kar navadili, da vzroke za vse slabo, kar se pojavlja v družbi, pripisujejo šoli in učitelju. Tudi za kritiko in obtožbe je veliko vzrokov. Vzgojna vloga šole je bila res zapostavljena, zanimivo pa bi bilo razčleniti in ugotoviti, koliko je na ta proces vplivalo vse, kar se je v tej šoli dogajalo: reorganizacije, združitve, nov sistem šolanja, vpisna politika, neusklajenost, iskanja, napake itd.
Koliko pripomore šola k oblikovanju mlade osebnosti? Ocene o tem so različne in odvisne od različnih življenjskih okolij. V velikem mestu je neprimerno več stranskih vplivov in zato tudi večja nevarnost, da utegnejo biti ti vplivi slabi. Zato je tieba tem bolj okrepiti dobre vplive šole, družine, družbenih organizacij...
Zavedati se moramo, da nezadovoljen učitelj ne more dobro vzgajati. Zato vrnimo učiteljem ugled v družbi!
IVAN RODIČ
... Po štirinajstih stoletjih se je jugoslovanskim narodom, Srbom, Hrvatom, Makedoncem, Slovencem, Črnogorcem in ljudstvu Bosne in Hercegovine prvič posrečilo združiti se v skupno državo, v skupno družbo narodov, v skupnost, v kateri se vsi počutimo kot bratje in ki predstavlja močan faktor ne samo v tem delu Evrope, ampak tudi v svetu. Brez te enotnosti, ki je jamstvo tako naših preteklih kot bodočih zmag, ne bi mogli napredovati. Ta enotnost nam je potrebna in treba jo je varovati kot punčico svojega očesa...
TITO ob 10-letnici vstaje, 1952
VOJVODINA: DOSEŽKI V VISOKEM ŠOLSTVU
Iz izkušenj se učijo
Kmetijska fakulteta v Novem Sadu že tri desetletja približuje znanstvena spoznanja praksi
Kmetijska fakulteta v Novem Sadu že tri desetletja približuje znanstvena spoznanja praksi.
.Več kot sedemsto mladih se letos ni moglo vpisati na novo-sadko Kmetijsko fakulteto. Vpis vanjo 'torej ne ustreza željam, čeprav je zanimanje za študij prav na tej fakulteti iz leta v leto večje.
Osemsto »srečnežev« iz vse Jugoslavije, ki so letos postali bruci na tej fakulteti, je torej lahko zelo zadovoljnih: med študijem si bodo lahko pridobili vrhunsko znanje, ki je tako zelo potrebno za sodobno kmetijsko proizvodnjo in za dobro pridelavo hrane. Vse to jim zagotavljajo tridesetletne izkušnje učiteljev in znanstvenikov te fakultete, ki so tudi v proizvodnji zelo dobri strokovnjaki.
Fakulteto so odprli pred tremi desetletji, natančneje 20. novembra 1954, prav zato, ker so v tem času pripisovali izjemen pomen živilski industriji. To pa je bil tudi čas, ko je pridelava hrane zastala. Čas romantike, pa tudi čas na robu lakote. Na panonski zemlji so se izmenjavale poplave in suše, posledica tega pa je bilo pomanjkanje kruha. Pridelkov poljedelskih kultur je bilo čedalje manj. Zato je bila temeljna naloga usposobiti strokovnjake za pridelavo hrane na ravninskih zemljiščih. Veliko so vlagali v ljudi in tako na območju, kjer so za to najustreznejše razmere, razvijali pridelavo hrane, zasnovano na najsodobnejših znanstvenih in tehnoloških dosežkih v svetu.
Začeli so tako rekoč iz nič. V vsesplošnem pomanjkanju je dobila fakulteta take možnosti za delo, kakršne je bilo mogoče ustvariti v tedanjih razmerah: ni bilo učilnic, opremljenih laboratorijev in drugih objektov, pa tudi ne dovolj osebja. Bilo pa je veliko poguma in volje za delo.
Študij je potekal v nekdanji preurejeni vojašnici topniškega polka pa tudi v starih smodnišni-cah in bunkerjih na Petrovaraž-dinski trdnjavi. Danes so tu muzeji, sprehajališča in razkošen hotel, pred tremi desetletji pa je tu začela nastajati današnja znanost. V prostorih, razmeščenih po 3900 kvadratnih metrih, je lahko poslušalo predavanja in opravljalo vaje samo nekaj študentov. Študij je potekal tudi v mestu, v najetih prostorih delavskega doma v Novem Sadu.
Res, da je vse to le zgodovina, toda ta zgodovina je tudi del današnjega časa. Prvi profesorji novosadske kmetijske fakultete: dr. Stevan Nikolič, inž. Lazar Stojkovič, inž. Borislav Kostič, dr. Pavle Vukasovič, dr. Stevan Jakovljevič, dr. Branko Dimitri-jevič, dr. llija Rikovski in Radi-voje Davidovič, so bili utemeljitelji novosti, del skupine jugoslovanskih entuziastov, ki so kolo zgodovine pomikali hitreje naprej. Ustvarili so fakulteto, ki je zdaj, tri desetletja po ustanovitvi, med vodilnimi vzgojno-izobraževalnimi in znanstvenoraziskovalnimi organizacijami v tej deželi. Danes poteka študijsko in raziskovalno delo v najsodobnejših razmerah. Študentom prenaša znanje 160 znanstvenikov, 120 asistentov in 150 strokovnih sodelavcev. V sodobnih predavalnicah, kabinetih, laboratorijih in knjižnicah dobivajo študentje vrhunsko svetovno znanje iz kmetijstva.
Fakulteta je postala priznana tudi v svetu. Mnoge svetovne organizacije, npr. FAO, UNDB in podobne, rade sodelujejo z znanstveniki iz Novega Sada pri zboljševanju pridelave sladkorja, pšenice, koruze, sončnic, soje in drugih kmetijskih kultur pa tudi pri povečevanju pridelave mesa in mleka. Temu cilju je namenjenih tudi več kot deset tisoč znanstvenih del sodelavcev te fakultete, ki tudi nenehno pomagajo kmetijstvu nerazvitih dežel.
Pošebnost Kmetijska fakultete v Novem Sadu je tudi ta, da so znanstveniki, zaposleni v njej, dobili v treh desetletjih več kot 160 visokorodnih sort in križancev kmetijskih kultur. To je pripomoglo, da so se povprečni donosi na hektar pri nas povečali; tako se je v marsičem zmanjšala naša odvisnost od uvoza hrane, hkrati pa se je povečal izvoz pšenice in koruze. Danes sejejo izbrane sorte pšenice, ki so jih dobili na tej fakulteti, na 70 do 80 odstotkih kmetijskih površin v Jugoslaviji, izbrane vrste sončnic pa gojijo na približno 90 odstotkih kmetijskih površin. Seme pšenice izvažajo celo v Amerikoj izbrane sorte pšenice — sava in novosadska zgodnja — pa so dosegle v več kot tridesetih deželah po vsem svetu najboljše povprečne dosežke.
Povedati pa je treba, da se tudi na tej fakulteti ne cedita med in mleko. Zmanjšana vsota denarja, namenjena za izobraževanje in znanost, je povzročila, da so nekateri znanstveniki izgubili tudi precej veselja do svojega dela. Ljudje skušajo čedalje bolj sodelovati z neposredno prakso; • čeprav je to po eni strani dobro, je vendarle treba reči, da gre v bistvu za zaslužek. Videti je celo, da veljajo za dobre vodilne kadre samo tisti, ki zagocovijo čim več dela v stiku s kmetijskimi kombinati. Zato ni čudno, da ostaja za delo s študenti čedalje manj časa, to pa vpliva tudi na učinkovitost in kakovost samega študija.
Razdrobljenost, značilna za vse gospodarstvo, ni prizanesla Kmetijski fakulteti v Novem Sadu. Fakulteta je razdeljena na osem inštitutov, dve delovni organizaciji in posebno delovno skupnost. Njihova medsebojna povezava je zelo slaba, posamezni inštituti opravljajo celo druga dela, samo da ne bi bilo treba deliti sredstev, namenjenih za živilsko industrijo. Ko so razpravljali o tem na akcijski konferenci Zveze komunistov na fakulteti, so jasno povedali, da to ni v skladu z zamislijo o sodelovanju znanosti in prakse in da morajo komunisti tako ravnanje preprečiti. Predlagali so, naj bi tako. kot zahteva gospodarstvo, fakulteta v prihodnjem nastopala kot celota, saj je samo v' večdisciplinamem delu mogoče najti ustrezne rešitve za zdajšnje težave. Samo z uspešnim razvojem kmetijstva v vsej deželi je mogoče zagotoviti dobro prihodnost znanstvenoraziskovalnemu delu na vseh naših kmetijskih fakultetah in s tem tudi na fakulteti v Novem Sadu. Bogate izkušnje, nabrane v preteklih treh desetletjih, morajo biti kažipot za nadaljnje delo. Znanstveniki, zaposleni na novosadski Kmetijski fakulteti, pa s svojim s> delom dokazujejo, da se tej visokošolski delovni organizaciji ni treba bati za prihodnost.
BRANKO KRSTIN
SEJA MEDREPUBLIŠKO-POKRAJINSKE KOMISIJE ZA REFORMO IZOBRAŽEVANJA
Prosvetni ministri odločnejši od sindikatov
Medrepubliško-pbkrajinska komisija za reformo izobraževanja je na zadnji seji, ki je bila na Tjentištu, obravnavala družbenogospodarski položaj vzgoje in izobraževanja, programsko zasnovo predmeta obramba in zaščita v srednji šoli in dejavnost samoupravne interesne skupnosti Sutjeska.
Člani komisije niso bili zadovoljni z gradivom Sveta Zveze sindikatov Jugoslavije o družbenogospodarskem . položaju vzgoje in izobraževanja in prosvetnih delavcev, češ da preveč bledo odslikava kritičen gmotni položaj te dejavnosti. Zaskrbljeno so se spraševali, zakaj ne more dobiti izobraževanje ustreznega mesta v združenem delu in kaj storiti za zboljšanje zdajšnjih razmer. Kaj ni družbena sramota, če prejema profesor z dvajsetimi leti dela, komaj tri milijone starih dinarjev, se je vprašal član komisije. Delavci v vzgoji in izobraževanju so siti lepih želja in sklepov. Treba je spremeniti sistem delitve družbenega proizvoda in dati v njem ustreznejše mesto vzgoji in izobraževanju.
Sindikatu so predlagali, naj ugotovi, kako se v združenem delu porabi denar, ki naj bi bil namenjen internemu izobraževanju delavcev. Prav tako so sindikatu priporočili, naj skupaj s predstavniki Zveznega izvršnega sveta in Zvezne konference SZDLJ ugotovi, zakaj se ne uresničuje sprejeta strateška usmeritev, da bomo vzgojo in izobraževanje obravnavali enakopravno z drugimi dejavnostmi. Sindikat naj se zavzame, da ne bodo osebni dohodki prosvetnih delavcev nikjer manjši od povprečnih osebnih dohodkov delavcev v gospodarstvu določenega okolja.
V razpravi o programskih vsebinah iz ljudske obrambe in družbene samozaščite v programih srednjega izobraževanja — pripravili so jih v Zveznem sekretariatu za ljudsko obrambo s sodelovanjem republiških in pokrajinskih zavodov za šolstvo
OB DELITVI DODATNIH MILIJONOV
Mala vojna v srednjem šolstvu
— so poudarili,, da bo treba hkrati z učnim načrtom poskrbeti tudi za učbenike in priročnike za učitelje, pa tudi za strokovno spopolnjevanje učiteljev in potrebno opremljenost tega predmeta ž učili.	'
Medrepubliško-pokrajinsko komisijo so seznanili tudi z izobraževalno dejavnostjo samoupravne interesne skupnosti Sutjeska in s skorajšnjim začetkom dela šole Sutjeska. Ko so leta 1983 ustanavljali to samoupravno interesno skupnost, so razmišljali tudi o vlogi, ki naj bi jo imela Sutjeska v vzgoji in izobraževanju, saj ima vsako leto okoli tri milijone obiskovalcev, med njimi največ učencev. Tako so sklenili, da je treba ustanoviti šolo Sutjeska, ki bo pripomogla k vzgoji mladih rodov v duhu revolucionarnih izročil, razvijala bratstvo in enotnost in socialistično domoljubje, pa tudi socialistično samoupravljanje v dejavnosti mladih v času, ko bodo na obisku v tem narodnem parku. Do konca leta 1985 bo obiskalo šolo Sutjeska okoli 400 učencev osmih razredov osnovnih šol in drugih letnikov srednjega izobraževanja, sledili pa jim bodo še študenti drugega letnika visokih šol.
Učenci bodo ostajali na tej šoli po pet dni. Med prvimi obiskovalci bodo osnovnošolci iz Bosne in Hercegovine, pozneje pa pričakujejo učence in študente drugih republik in pokrajin. V samoupravni interesni skupnosti Sutjeska pričakujejo, da bodo tak samoupravni sporazum podpisale vse samoupravne interesne skupnosti vzgoje in izobraževanja v Jugoslaviji, da bi lahko vsi mladi kdaj obiskali to šolo. Upajo, da bodo člani
Medrepubliško-pokrajinske komisije podprli te pobude v svojih okoljih. Tako bodo v prihodnje vsako leto prihajali na Sutjesko, prizorišče ene največjih bitk v drugi svetovni vojni, učenci in študenti iz vse Jugoslavije.
MILAN R. MARKOVIČ
Skupščina SR Slovenije je ob obravnavi tako imenovane majske analize sklenila, da je treba dati usmerjenemu izobraževanju dodatna sredstva za uskladitev osebnih dohodkov z gospodarstvom — pravzaprav za zmanjšanje razlike med osebnimi dohodki v šolstvu in v gospodarstvu. Tako so v Izobraževalni skupnosti Slovenije zbrali 543 milijonov dinarjev in jih namenili predvsem izboljšanju osebnih dohodkov delavcev v srednjih šolah — ti najbolj kritično zaostajajo za gospodarstvom, za osebne dohodke visokošolskih delavcev in zaposlenih v domovih učencev, v zavodih za usposabljanje, v treh knjižnicah in v šolskem muzeju. Del tega denarja naj bi namenili za poravnavo materialnih stroškov pri izvajanju programov, zlasti za srednje šole neproizvodnih usmeritev, ki se čutijo pri odmeri teh sredstev že nekaj časa zapostavljene.
Razprave o tem, kako deliti ta denar, to »trinajsto plačo« so potekale v šolah in delegacijah ter zunaj njih, končale pa so v zaostreni razpravi na seji skupščine Izobraževalne skupnosti Slovenije 7. 11. 1985 in to s kompromisom, ki je vsaj začasno pomiril duhove.
Ta mala vojna v srednjem šolstvu, kot jo je imenoval eden izmed razpravljalcev, je odkrila nekaj žarišč, iz katerih se porajajo nezadovoljstvo in nasprotja v šolstvu.
Temeljni vzrok nezadovolji-
vega stanja v šolah in nezadovoljstva med učitelji je, o tem ni dvoma, krčenje denarja, ki ga družba namenja šolstvu. Šolstvo je podhranjeno, programi podcenjeni, vzgojno-izobraževalno delo prenizko vrednoteno. Medtem ko smo še leta 1981 dajali za usmerjeno izobraževanje 1,64 družbenega proizvoda, se je ta delež lani zmanjšal na 1,16. Ohranili smo približno enak obseg dejavnosti, zanjo pa dobili približno tretjino manj denarja. Stiska je neizbežna. Samo dve možnosti sta:	ali prilagoditi
družbena sredstva zdajšnjemu obsegu, usmerjenega izobraževanja, ali pa prilagoditi obseg usmerjenega izobraževanja denarju, ki je na voljo. Za prvo možnost se zavzemajo vsi, ki se zavedajo pomena izobraževanja za prihodnost; pri tem se sklicujejo tudi na dolgoročni program gospodarske stabilizacije. Za drugo rešitev so tisti, ki pripravljajo vsakoletne razvojne resolucije in tehtajo, koliko vsaj bi ostalo od družbenega proizvoda za tako imenovano splošno in 'skupno porabo. Ti zahtevajo, naj se šolstvo prilagodi količini denarja, ki je na voljo, ne povedo pa, kam gre tista tretjina, ki je bila že odvzeta usmerjenemu izobraževanju. Svoje glasnike imajo tudi v šolskih organih, vendar ne med prosvetnimi delavci. Nihče še ni konkretno in . javno povedal, kaj bi pomenilo, če bi obseg usmerjenega izobraževanja zmanjšali za celo tretjino. Z notranjo racionalizacijo
lahko nekaj privarčujemo, vendar predstavlja to le nekaj odstotkov. Dosledno krčenje večjega obsega srednjega in visokega izobraževanja bi pomenilo zapreti nekatere šole, odpustiti učitelje, zmanjšati število programov, zapreti določenemu krogu mladih pot v srednje in visoke šole. O tako usodnih odločitvah za sedanjost in prihodnost bi morali obločati vsi d&lovni ljudje. Zato se izogibamo takih re^ šitev in iščemo kompromise med možnostmi in potrebami.
Dodatna sredstva, ki jih je slovenska skupščina namenila kot enkratno »transfuzijo« podhranjenemu šolstvu, so raznetila notranja nasprotja med srednjimi šolami, predvsem med šolami proizvodnih in neproizvodnih usmeritev. Rekli bi, da so nekateri komaj čakali, da se vključijo v igro »deli in vladaj«. Ob pomanjkanju zanesljivih kazalcev (v dobi računalništva ne moremo zbrati najnujnejših podatkov' o šolstvu!), lahko drug drugemu dokazujemo zapostavljenost in ustvarjamo dva ali več nasprotnih taborov. Ker se čutijo domala vsi srednješolski učitelji, ko se primerjajo z gospodarstvom, prizadeti v osebnih dohodkih, zadostuje zelo malo, da se njihova jeza usmeri proti resničnemu ali namišljenemu nasprotniku. Kjer so pod isto streho programi proizvodn-ih in neproizvodnih usmeritev, je lahko konec medsebojne sloge.
Razprave o delitvi blagohotnega dodatka so razkrile še nekaj
temnih strani v našem šolsbtf Delegati so bili pred dilemo, ^ Ofc dati trinajsto plačo le okoli 50® v srednjih šolah zaposlenim uS teljem, ali tudi približno 20^ profesorskim »mrtvim dušairi ki bi jih srednje šole po progf* Dii) mih sicer morale imeti (sevejj po, žive), vendar jih nimajo in j’ tac nadomeščajo z nadurami in p^Sef godbenimi delavci. Prav to, ^ sta obe možnosti imeli glasne $ govornike, (zmagala je k srt’ prva), pove največ o stanju, v V terem smo in o tem, kako smo® naučili plavati po kalni in preš* šeni rečni strugi.
S tem je povezano še eno, * 4n štiridesetletnico svobodne šoR® ta vse, ki so jo usmerjali in postf ševali, prav nič pohvalno de) stvo: kakovostno, manj kak® vostno in nekakovostno delo vzgoji in izobraževanju ena! nagrajujemo. Pristajamo geslo slabih proizvajalcev: Tee pomembno, kako delaš, p® in membnejše je, kako se znajde Kam to vodi, o tem bi mod resno razmišljati
Ob vseh teh zagatah in slef ulicah smo slišali na skupšci
tudi glasne zahteve po redu, f Slej
načelnem urejanju vseh I® tiči
vprašanj, po merilih, ki bo<i dn
spodbujala kakovost. Tako so1 vsaj preudamejši med deleg1 dvignili visoko nad raven tisf ki v današnjih vsiljenih razmef vidijo predvsem svoje koristi bi pristali tudi na odločitve, ki obetajo nič dobrega za priho nost vzgoje in izobraževanja. J. V.
I/
»d,
fcil;
do,
nic
Pra
Itin;
Pr5 1,61
nas
»aj
ole
sto
slil
Veliko opravljenega in novih načrtov
Tu že, k a, Rč So
nil
Pri Društvu pedagoških delavcev Slovenije deluje že peto leto Sekcija za predšolsko pedagogiko; v njej je včlanjenih več kot 1300 pedagoških delavcev iz 76 vzgojno-varstvenih organizacij in iz različnih ustanov, ki se ukvarjajo s predšolsko vzgojo.
Na svoji tretji skupščini, ki je bila 15. oktobra letos v Klubu delegatov v Ljubljani, so člani pregledali in ocenili delo sekcije v- preteklih dveh letih ter se dogovorili za načrte.
goski akademiji. O tej dejavnosti je na skupščini poročala Lea Brodnjak. Delo je bilo naporno, ker so se zahteve spreminjale in so bile že povezane tudi z reformo univerze. V šolskem letu 1984—85 se je začel študij ob delu, leto kasneje tudi izredni študij.
varstvenih organizacij in pedagoško prakso. Pred posvetom je Sekcija osvetlila problematiko moralne vzgoje predšolskih otrok z anketo, ki jo je pripravila in ovrednotila dr. Nuša Kolar.
vatel jev, ki naj bi usmerjali
r 'R]
zvoj predšolske pedagogike v S
Sekcija je uresničevala svoje naloge predvsem z delovanjem izvršnega odbora, čeprav bi morala biti dejavnost zaradi številnih članov bolj razvejena. Izvršni odbor sekcije se je v zadnjih treh letih zavzemal za to, da bi bil sprejet vzgojno-izobraževalni program Vzgojitelj predšolskih otrok in se začel uresničevati na ljubljanski in mariborski peda-
Veliko vzgojiteljic želi študirati na višji stopnji; tega pa še ni mogoče povsem uresničiti, ker je vpis omejen, študij pa organiziran le v dveh študijskih središčih. Tudi denarja za uresničitev teh načrtov ni dovolj.
V tem času je Sekcija vsebinsko pripravila peti strokovni posvet Skupnosti vzgojno-varstvenih organizacij SR Slovenije o socialistično humanističnih vrednotah in predšolski vzgoji. Vsebina posveta je zajeta tudi v obsežni izdaji, ki bo obogatila strokovne knjižnice vzgojno-
S POSVETA V SARAJEVU
Sindikat podpira raziskovalno delo
V Sarajevu je bilo pred kratkim dvodnevno posvetovanje o znanstvenoraziskovalnem delu v organizacijah združenega dela in nalogah Zveze sindikatov. Pripravila sta ga Svet Zveze sindikatov Jugoslavije in komisija za izobraževanje, znanost in kulturo Sveta Zveze sindikatov Bosne in Hercegovine. Iz obsežne vsebine posveta, ki se ga je udeležilo veliko znanstvenih, strokovnih in drugih družbenih delavcev iz vseh republik in pokrajin, povzemamo nekaj spoznanj, povezanih z vzgojo in izobraževanjem in dejavnostjo sindikata.
Udeleženci posveta so se zavzeli za krepitev vloge vzgoje in izobraževanja pri razvijanju raziskovalnega podmladka. Znanost mora dobiti ustrezno mesto v vsem sistemu izobraževanja od osnovne šole do doktorata in naprej. Le tako bomo dosegli, da se bodo delovni ljudje znali opreti na sodobne metode dela, da bodo odprti za novosti in ustvarjalni. Temu primerno je treba
preurediti učne načrte, da bo šola « uspešneje razvijala ustvarjalnost učencev.
Učence in študente moramo naučiti, da se lotevajo vsakega problema raziskovalno. V ta namen pa moramo spoznati njihova nagnjenja in usmerjati njihovo zanimanje tja, kjer bodo uspešnejši. To velja še posebno za poklicno usmerjanje. Brez dobrih strokovnih delavcev ne bo hitrejšega družbenega napredka. Nismo veliki in nimamo preveč talentov, da bi lahko kogar koli med njimi zanemarili, so poudarili na posvetovanju.
Ker prihaja med visokošolske delavce .manj raziskovalcev, se visoke šole starajo, s tem pa tudi zastarevajo. Dotok mladih raziskovalcev v visoke šole in v raziskovalno delo moramo torej pospešiti, zlasti najbolj nadarjenih med njimi, ki jim bosta magisterij in doktorat le vstopnici v znanstveno raziskovalno delo in se bodo nekoč uveljavili tudi v mednarodnem obsegu.
Nevarno je, da bi na univerze
prihajali povprečneži, ki s svojimi miselnimi sposobnostmi ne morejo kaj prida vplivati na razvoj znanosti. Prav tako pa ni dobro, da nam uspešni znanstveniki odhajajo v tujino, ker zanje premalo skrbimo.
Dohodkovno povezovanje univerze in združenega dela ter njuno medsebojno sodelovanje je pot do večje odprtosti univerze združenemu delu. Racionalizacija visokega šolstva ne sme prezreti potreb gospodarstva.
Kakšna pa je vloga sindikata pri razvijanju znanstvenoraziskovalnega dela? Zveza sindikatov se je začela bolj ukvarjati s tem vprašanjem, ker je povezano z uresničevanjem dolgoročnega programa gospodarske stabilizacije. Sindikat sicer ne more reševati vseh zapletenih vprašanj te dejavnosti, lahko pa po svoje pripomore, da bo delavski razred uspešneje reševal težave, med drugim tudi s pomočjo znanosti in raziskovanja.
Sindikat lahko več prispeva k
samoupravni organiziranosti raziskovalnega dela v delovnih organizacijah in k boljši usposobljenosti delavcev za samoupravljanje, da bodo imeli pri odločanju več posluha tudi za raziskovalno delo. Politična dejavnost sindikata naj bo usmerjena k ■ spreminjanju družbene zavesti o potrebnosti raziskovalnega dela, da ne bomo več pojmovali izobraževanje in znanost kot porabo, marveč kot nepogrešljivi sestavini družbe.
Sindikati naj odločneje vplivajo na dvig izobrazbene ravni zaposlenih. To zahteva med drugim tudi naša izvozna usmerjenost na svetovni trg. Nova vrednost se dandanes ustvarja bolj z računalnikom kot s kladivom. Zato ne moremo slediti tehnološkemu napredku z 20, 30 ali 40 odstotki nepismenih in polpismenih delavcev.
Sposobnejše in uspešne delavce iz proizvodnje moramo načrtneje usmerjati v nadaljnje izobraževanje. U < 'o\i MILAN R. MARKOVIČ
Izvršni odbor je sodeloval tudi pri reševanju aktualnih strokovnih in družbenih vprašanj o razvoju predšolske vzgoje in varstva; razpravljal je o smernicah za delo v vrtcih, o analizi razvojnih možnosti družbenega varstva otrok v SR Sloveniji v obdobju 1986 —90 in o skupnih programskih jedrih za predšolsko vzgojo. Ugotavljamo pa, da strokovna mnenja pogosto ne vplivajo na reševanje družbenopolitičnih vprašanj predšolske vzgoje.
Člani sekcije sodelujejo v strokovnem svetu piša za pedagoško usmeritev, izvršnem odboru ZDPD Slovenije, v uredniškem odboru časopisa Prosvetni delavec, v izvršnem odboru Skupnosti VVO SR Slovenije, s Pedagoškim inštitutom in občasno tudi z drugimi organi in organizacijami. Prispevki članov Sekcije so bili objavljeni v Prosvetnem delavcu, Teleksu, Delu in v Komunistu; to so bili povečini odgovori na članke, ki so skušali razvrednotiti delo vzgojno-varstvenih organizacij.
Sloveniji. Sekcija bo po svoj sta članih vplivala na načrtovan kadrovske politike v srednjeRj nih programih — zato da se’ I# zboljšala izobrazbena ra« |1 vzgojiteljic, ki delajo v oddeli®1 skrbela bo za izpopolnjevan ^ vodilnih in vodstvenih delavC gg ter za pridobivanje'strokovn ^ sodelavcev. Pomagala bo tudi1 zvijati sistem stalnega spop1 njevanja vzgojiteljev predš I skih otrok.
ClK
Ker v SR Sloveniji še ni razv' Rij predšolska pedagogika kot zn® t]je stvena panoga, bo za pedagoš 0(]r znanost to področje še posel® ljar zanimivo: oblikovati bo trebaHe i lotno teorijo predšolske peda|ob] gike ter interdisciplinarno reiin0 vati nekatera-vprašanja. Zato prj Sekcij a spodbudila nastanek11 Kaj retičnega prispevka k predšolTolj pedagogiki, pomagala spopTaš; njevati strokovno izrazje : Pos spodbujala pripravo metodik ti0s
;i"ek
Povezala se bo s teoretnjvjjj
praktiki in z združenji predŠ123 skih pedagogov v drugih ref blikah in pokrajinah. Njeni čl1 bodo sodelovali v komisiji ® ljan
j »de
Pri izvršnem odboru Sekcije sta delovali dve delovni skupini. Skupina za .zbiranje didaktičnih gradiv je pravkar končala veliko delo, saj je zbrala didaktične naloge in igre, ki so nastale v praksi. Zbirka z naslovom Za dolge in kratke hlače bo kmalu izšla pri Državni založbi Slovenije.
Skupina za dopisništvo je uspešno spodbujala vzgojitelje, da so objavljali članke o delu vzgojno-varstvenih organizacij v občinskih, tovarniških in drugih glasilih. Nekaj tega gradiva je urejenega v arhivu Sekcije. Po žjvahni razpravi o opravljenem delu in predlogih, kako v prihodnje, so na skupščini izoblikovali smeri delovanja Sekcije. Njena osrednja naloga bo sodelovanje pri spremljanju vzgojno-izobra-ževalnih programov Vzgojitelj predšolskih, otrok , v. srednjem usmerjenetnnzobraževanju in na višji stopnji, ter pri izbiri preda-
voda SRS za šolstvo, ki spremljala uresničevanje in d Sre. polnjevanje vzgojnih prografl1 za predšolske otroke.	kra
Na skupščini Sekcije so izv® ^ej tudi nov izvršni odbor, ki ga h j ^ prihodnje vodila diplomir® 0vt pedagoginja Joža Ferjančič,)L5' dagoška svetovalka za predŠ® fjjo sko vzgojo pri Zavodu SRS šolstvo.	['R
Hn
Na to srečanje je bila pov'kor Ijena tudi dr. Aleksandra Ma^ai-j novič, profesorica na Filozo^Pair fakulteti v Beogradu (katedrf ^aij predšolsko pedagogiko), kilSosj svojim prispevkom o zgodoKPod sko družbenem načinu rešev3|van problematike institucion® dati vzgoje predšolskih otrok spl.v o< budila udeležence k razmišlja del o naši pedagoški predšdbra; praksi ter o tem, kako bo tddje na podlagi znanstvenih dog11 4iat to prakso spreminjati in zagfitob viti otrokom boljše življenje® zgodnjem otroštvu.
J C )i 'A Li J 1 1 -I ijU.1
ZMAGA GLOGOVAC
Uje
rm
Izobraževanje odraslih slaba vest družbe
; javni tribuni Andragoškega društva Slovenije
4 ^dročij človekovega delovanja, ki se najhitreje razvijajo. Žal je v Hadn"
)(J v Jnjih letih pri nas prišlo v krizo. Lahko rečemo, da je že zastoj, kaj I nazadovanje izobraževanja odraslih, v hudem nasprotju z zahte-$ razvoja že v današnjem času, kaj šele v prihodnosti. Izobraževa-jljie odraslih čakajo prav zdaj in prav zaradi razmer, v kakršnih živimo, elikanske naloge.
Čeprav ima izobraževanje odraslih v vsem svetu in tudi pri nas svoja "ihanja, vzpone in padce, je to vendarle v zadnjih desetletjih eno tistih
vanje odraslih res dobilo ustrezno mesto v sistemu. Pri financiranju izobraževanja smo ga prepustili neposredni svobodni menjavi dela, programe razvojnih služb in raziskovalne dejavnosti omejujemo na pedagoška vprašanja in vzgojo^tnladih, prizadevanja andragoških delavcev dobijo sicer javno podporo, kaj
več pa ne. Tako tudi Andragoško društvo Slovenije, ki je trenutno edino organizirano žarišče za razvoj izobraževanja odraslih, ne more dobiti potrebnega denarja, da bi uresničilo več koristnih načrtov.
Te misli, zapisane na vabilu ' Andragoškega društva Slovenije ", javno tribuno o izobraževanju P; jaslih v sodobnem svetu, ki je ‘ “ilau_ 11. 1985 v Cankarjevem k “Ohiu v Ljubljani, so dale iztoč-. za štiriurno razgibano raz-1 Ptavo; v njej je sodelovala četr-j tlna od okoli 120 udeležencev — kinoma, andragoških delavcev P ln sodelavcev. Javna tribuna je . Podstavila razsežnosti sodoo-1 nega izobraževanja odraslih pri ki poteka le delno v šolah, 'f ^jveč pa zunaj njih, v organiza-c' c’jah združenega dela, na delav-| sjdh univerzah, v družbeno-poli-i |j^nih organizacijah, društvih in trugje' ter zajema ljudi vseh pla-Sl> in starosti.
,rji, Razpravljalci so poskušali raz-4 raniti tudi vzroke za sedanji za-sfpj in krizo izobraževanja odra-sah pri nas ter poiskati izhode iz nje- Razprave so se večinoma
jjoi bi lahko polemizirali, ni bilo. j udi v razpravah o krizi izobra-jOvanja odraslih je tako kot a;*dar razpravljamo o drugih pe-Očih družbenih vprašanjih: vsi s° (smo) za napredne rešitve, 'Unče ni proti. Potem pa teče vse (Juprej po starem, saj ni med po-S bičanimi nikogar, ki bi sklepe in oj tališča spreminjal v stvarnost.
Kritično o uspešnosti andragoškega dela
$ . Lahko bi rekli, da je Andrago-.°društvo Slovenije z organiza-
UO IVU U1U VCII1JC & Ul gaiiiza-
.^0 izobraževalnega srečanja na
1 ^m° Ugotavljanje in vrednote-0d
Jarijem in vrednotenjem znanja
^ Ji6 znanja pri izobraževanju drasHh zacje]0 včnjg. z Ug0tav_
(in vi eunoienjem znanja ‘ o ^ukvarjamo ne le pri formalnih
Ji^Lkah izobraževanja mladine
Pravica do učenja in izobraževanja v vseh starostnih obdobjih ne glede na socialni in gmotni položaj je postala del človečanskih pravic, ki jih sodobna napredna družba ne sme omejevati. O tem . govori tudi resolucija letošnje četrte mednarodne konference Unesca o izobraževanju odraslih (za uvod v tribuno jo je čudovito predstavil udeležencem Tone Kuntner). Za tako stališče se zavzemajo andragogi in drugi družbeni delavci tudi pri nas. Med najvidnejše uspehe, ki so jih dosegli pri širjenju teh pravic v zadnjem desetletju v nekaterih zahodnih deželah (Francija, Švedska, Italija, ZDA idr.), so na primer univerze za ljudi v tretji življenjski dobi, z razvejenimi programi, ki zanimajo starejše ljudi, jim napolnjujejo in bogatijo prosti čas. Odziv starostnikov je daleč presegel pričakovanja.
Subjektivne sile so odpovedale, je bilo rečeno na tribuni. V re-
ll.iernale. Nasprotnikov, s kate-
Pri nas smo izobraževanje odraslih uvrstili med temeljne in enakovredne sestavine vzgojno-izobraževalnega sistema, zasnovanega na permanentnosti izobraževanja in vzgoje. To smo zapisali v vse pomembnejše resolucije iz zadnjih petnajst let, pa tudi v zakone. Hkrati pa smo naredili zelo malo, da bi izobraže-
snici ne moremo zanikati, da so nekajkrat razpravljale o perečih vprašanjih izobraževanja odraslih in zavzele povsem napredna stališča in sklepe; vendar niso ni-
ln Poraslih, temveč tudi kasneje, t( j;1 vsem našem delu in življenju.
oHr ne 50 na^e Pot‘ do znanja, °!lko je le-to ovrednoteno v ( družbi, kako vrednotimo ^sameznikovo znanje in uspeš-1 in kdo ga vrednoti? To so le ,(j ekatere teme, ki so jih obravna-
Jši!?1! V Izlakah'letošnjega 22. in ' oktobra.
Jj. Teoretična izhodišča ugotav-Rnja in vrednotenja znanja sta
! j Udeležencem izobraževalnega uit rfčanja predstavila dr. Vid Peč-J5 (psihološki v-idik) in dr. Ana ,Tajnc (andragoški vidjk). Ivan ve^ejžar je posegel na področje
HfVrpH JC Pu:5e5el lld POUIULJC ^ I eunotenja izobraževanja v de-irC°vnem procesu, Zoran Jelenc pa
—'-m piocesu, ZAiran jeienc pa .J ječanje dopolnil še z informa-dsj!R o vrednotenju znanja v PA. Kakšna so bila razmišlja-
slih ljudi, ki znanje zavračajo, to pa je vsako leto težje. Kako vpliva na nizko vrednotenje znanja zgolj z delom pridobljena delovna zmožnost ali priznavanje strokovne izobrazbe na podlagi delovnih izkušenj, so se spraševali udeleženci. Priznavanje strokovne izobrazbe delavcem, ki niso imeli formalne izobrazbe za dela, ki so jih opravljali, je imelo (in še ima) svoj smisel tedaj, ko za posamezna dela in naloge ni bilo ustreznih vzgoj-no-izobraževalnih programov, po katerih bi se bilo mogoče izobraževati. Taka izjema je bila v preteklosti prepogosto uporabljena kot pravilo, po katerem so v delovnih organizacijah priznavali višjo strokovno izobrazbo od formalne vsem delavcem, ki so določeno vrsto let opravljali enaka dela in naloge. Je za tako (ne)razumevanje kriva tudi slaba izobrazbena sestava delavcev, ki so v delovnih organizacijah odgovorni za izobraževanje? Udeleženci srečanja so ugotavljali, da je na takih mestih še vse preveč delavcev s sredn jo izobrazbo.
andragogov o izobraževanju
ta, da na^a družba tako močno pou-nlti 3 Pomen lastnega znanja in jr»n et'’ ^ ko ponavljamo, da .P*11 le znanje lahko pomaga iz ' jpPodarskih težav. Naša družba ) v Cenjuje znanje in izobražena da^2, ^<dr' Krajnčeva in meni, ^ v to Povzroča naglo polarizacijo M id ?dnosu do izobrazbe. Manjši
liaidi u ao 'ZoorazDe. Manjs i0l družbe (ljudje z visoko izo tNj5*0) znanie precenjuje, Iju-
j • - z najnižjo izobrazbo pa so k ^je in izobrazbo odpisali. Od
'S ^braževalne elite, ki znanje vi-
e Hov „
V° ceni, ni mogoče živeti. Premen iti moramo miselnost ti-
-V.VUUU IPj ..UM/L
Tudi o vprašanju, kako vrednotiti posameznikovo znanje, je bilo veliko povedanega. Posameznikovo uspešnost je treba spremljati in ocenjevati sproti, ne le na koncu izobraževalnega procesa. Le tako je mogoče ovrednotiti posameznikov razvoj. Od odraslih je treba zahtevati prav tako znanje, kot od mladih, ki študirajo redno. Hkrati pa bo andragog nenehno spodbujal odrasle, da bodo sami ocenjevali svojo izobraževalno uspešnost. Poučil jih bo tudi, kako in po kakšnih poteh si bodo zijanje najlaže pridobili. Tisti, ki vrednoti posameznikovo uspeš-
nost, mora imeti za to zanesljiva merila. Merilo za ocenjevanje znanja naj bo posameznikova dejavnost. Po tem merilu ocenjuje posameznikovo znanje tudi delovna organizacija.
Dragocena so bila že razmišljanja, kot na primer: večje izobraževalne'učinke doseže posameznik, če ga področje zanima (pomen notranje motivacije). Znanje — to niso le podatki, temveč tudi to, kako pqdatke obvladamo. Metoda učenja ima daljnosežen vpliv. Brez kritičnosti ni ocenjevanja. Šola naj uči misliti.
Podoba odraslega učenca (študenta), ki bo lahko v kateri koli izobraževalni organizaciji pri nas preverjal svoje znanje brez poprejšnje formalnosti (vpis, obiski predavanj ipd.), kot je to mogoče v nekaterih izobraževalnih ustanovah v ZDA, se je zdela udeležencem andragoškega izobraževalnega srečanja še zelo oddaljena. Pa bi se tudi tu moralo pri nas kaj premakniti, saj vendar načrtujemo do leta 2000, da se bo izobrazbena raven delavcev precej zvišala.
Na občnem zboru Andragoškega društva Slovenije, ki je bil v teh dneh, smo bili zlasti zadovoljni ob spoznanju, da je bilo delo članstva v preteklem letu uspešno in razgibano, da je imel posvet Izobraževanje odraslih v dolgoročnem razvoju Slovenije (Bled, oktober 1984) zelo velik odmev v slovenski strokovni in politični javnosti. Nadaljnje dejavnosti izvršnega odbora, podružnic in s tem vsega članstva odpirajo nove možnosti, da se bo izobraževanje odraslih ponovno ustrezno uveljavilo.
kogar poklicale na odgovornost' zaradi neuresničevanja že prej sprejetih stališč in sklepov, nikomur tudi niso naložile posameznih nalog, ki bi vodile k hitrejšemu napredku izobraževanja odraslih.
Tako se že leta vrtimo v začaranem krogu: kadrovsko izobraževalne službe v organizacijah združenega dela ostajajo slej ali prej brez prave veljave. Namesto da bi povečali spodbude zaposlenim za nadaljnje izobraževanje, omogočamo »interno« priz-
navanje strokovnosti — vse do najvišje stopnje (take interne komisije priznavajo strokovnost tudi po načelu »danes meni — jutri tebi«). Namesto načrtnega razvijanja sodobnejših oblik in metod pri izobraževanjuobdelu, ohranjamo staro večerno šolo.
Namesto da bi načrtno vlagali v višjo kakovost dopolnilnega izobraževanja in strokovnega izpopolnjevanja — brez tega ne moremo slediti znanstveno-tehnič-nemu in tehnološkemu razvoju — ju prepuščamo času in ustaljeni andragoški praksi. In še bi lahko naštevali.
Tako imamo v naših temeljnih družbeno-političnih dokumentih vizijo sodobnega izobraževanja odraslih in sistema permanentnega izobraževanja in vzgoje, v sami praksi pa na eni strani delno prenovljen šolski sistem, poleg njega pa nešteto oblik izobraževanja odraslih, ki živijo ali životarijo po svoje. Zaradi neuresničenih stališč in sklepov najvišjih državnih in političnih organov postaja tako izobraževanje odraslih slaba vest družbe.
OB 35-LETNICI ČASOPISA ŠKOLSKE NOVINE IZ SR HRVAŠKE
Glasilo, na katero so lahko ponosni
Vsak jubilej je priložnost, da se ozremo na prehojeno pot in na dosežke, ki so jih rodila prizadevanja. Deloma obračun s seboj in s svojim delom. Sprejeti moramo kritiko, še raje pa imamo pohvalo, ki opogumlja in nam daje novih moči za prihodnje delo. Za jutri. Pohvale pa se še posebno razveselimo, če je iskrena in zaslužena.
Nenehna delovna akcija
Tako bi lahko poimenovali preteklo 35-letno obdobje izhajanja Školskih novin. To je bogata in uspešna pot glasila, ki se je nenehno razvijalo in širilo.
Veliko takih prisrčnih besed pohvale in priznanja smo slišali letošnjega 12. novembra v Zagrebu, ko smo slovesno praznovali 35-ietnico izhajanja Školskih novin, glasila delavcev v vzgoji, izobraževanju in kulturi SR Hrvaške. Praznik naših kolegov je postal naš praznik.
Slovesnosti, ki je potekala pod pokroviteljstvom Sveta Zveze sindikatov SR Hrvaške, so se udeležili številni najvidnejši predstavniki družbeno-politič-nega, strokovnega in kulturnega življenja hrvaške republike, ugledni znanstveni, in kulturni delavci in predstavniki drugih prosvetnih glasil republik in pokrajin. Hkrati s počastitvijo jubileja so udeleženci počastili 40-letnico osvoboditve in 40-letnico Sindikata.
Potem ko je pevski zbor KUD Ivan Filipovič zapel himni, smo poslušali referat direktorja delovne organizacije Školske no-vine dr. Anteja Bežna o razvoju glasila v preteklih 35 letih in o načrtovanju njegove nadaljnje rasti. Slavnostna govora na slovesnosti sta imela predsednik sveta Zveze sindikatov Hrvaške Zvonimir Hraber in predsednik Republiškega komiteja za prosveto, kulturo, telesno in tehnično kulturo Božidar Gagro, o pomenu Školskih novin in uspešnem delu kolektiva pa so govorili tudi drugi predstavniki družbeno-političnih in strokovnih organizacij.
Na slovesnosti so podelili najzaslužnejšim nekdanjim in zdajšnjim delavcem delovne organizacije Školske novine: nagrado Tone Peruško, jubilejne in letne nagrade ter spominske plakete zaslužnim ustanovam in posameznikom, ki so pripomogli k razvoju glasila.
V počastitev 70-letnice dr. Dragutina Brankoviča, vidnega pedagoga in profesorja na Fakulteti političnih ved v Beogradu. ki je zdaj v pokoju, so predstavili njegovo knjigo Obrazo-vanjem u budučnost; v njej so objavili svoje prispevke tudi ugledni profesorji iz drugih republik in pokrajin.
j.Jjl. I.'q td fj,r!\'■ jq ‘.
MARIJA VELIKONJA J >
VV'J'. V !•	<'.*
J. V.
Slovesnost je še posebno popestril vokalni koncert, ki ga je pripravil zbor Kulturno umetniškega društva Ivan Filipovič. Delovnemu kolektivu Školskih novin, so čestitali tudi predstavniki republiških in pokrajinskin prosvetnih glasil, ki so v spomin na ta jubilej in v zahvalo za sodelovanje prejela spominske plakete. Ob tej slovesni priložnosti je delovna organizacija Školske novine izdala zelo bogato in obsežno jubilejno številko tednika in spominsko knjigo Školske novine 1980—1985; le-to je namenila vsem prosvetnim, znanstvenim, kulturnim in drugim sodelavcem, ki so pripomogli k razvoju socialistične samoupravne vzgoje in izobraževanja in glasila prosvetnih delavcev Hrvaške.
Glasilo — ob svojem začetku leta 1950 je bilo štirinajstdnevnik — ki so ga urejali prostovoljci strokovnjaki na drugih delovnih dolžnostih — je postalo leta 1953 tednik, in to je še danes. Školske novine, ki so bile na začetku namenjene pretežno osnovnim in srednjim šolam, so se do danes razvile v glasilo delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti v SR Hrvaški. Delovna organizacija se je še posebno v zadnjih desetih letih razvila v močno založniško hišo, ki izdaja poleg tednika Školske novine še veliko znanstvenih, strokovnih, političnih, zgodovinskih in književnih del. Školske novine, ki so odprte vsem, so med bralci priljubljene zlasti zato, ker objektivno, natančno in hitro obveščajo. Časopis ima 15.000 naročnikov in se lahko pohvali s številnimi sodelavci, v njem sodelujejo vsi, od vzgojiteljic do univerzitetnih profesorjev. Njegova vsebina je pestra in bogata, saj daje vpogled v vsa družbena in politična dogajanja, objavlja pedagoške in druge razprave, strokovne prispevke, zapise iz prakse, številne koristne informacije in še marsikaj. Školske novine spodbujajo prosvetne delavce k sodelovanju, k prizadevanjem za reformo, objektivno opozarjajo na Zgrešena pojmovanja o njej. podpirajo razvijanje in ohranjajo bratstvo in enotnost naših narodov in narodnosti.
Povedati je treba, da kolektiv Školskih novin že več kot desetletje zavzeto sodeluje pri Sekciji prosvetnih glasil republik in pokrajin Jugoslavije, kjer je bil zmeraj pobudnik novih zamisli in zgled strokovno-informativ-nega glasila. Školske novine so skupaj s sindikatom izpeljale v tem obdobju veliko akcij in srečanj in zmeraj obravnavale aktualne probleme prosvetnih delavcev in nakazovale, kako naj bi jih pravilno rešili. Glasilo Školske novine zelo cenijo in tudi denarno ustrezno podpirajo republiški družbenopolitični organi, s katerimi kolektiv izjemno dobro sodeluje.
Vsi nekdanji uredniki — prvi glavni in odgovorni urednik Tone Peruško, vidni družbeni in pedagoški delavec ter prvi pobudnik in snovalec časopisa pedagoških delavcev, in zdajšnji visoko strokovno usposobljeni kolektiv so zmeraj storili največ, kar je bilo mogoče; zato je glasilo postalo tako, kakršno je danes — časopis, ki ga radi prebirajo ne samo pedagoški delavci na Hrvaškem, temveč tudi drugod.
In kako se bodo Školske novine razvijale naprej? Ker imajo za začetek vse organizacijske, gmotne, prostorske in kadrovske možnosti, si bodo prizadevali, da bi Školske novine v prihodnjem obdobju prerasle v in-formacijsko-izdajateljsko središče vzgojno-izobraževalnega sistema v SR Hrvaški.
T. D.
'V:
TIM 3
Novembrska številka Tima, revije, ki je namenjena tehnični in znanstveni dejavnosti mladine, je že v prodaji. Tudi v tej številki je precej — po zahtevnosti in tehničnem področju — različnih načrtov. Najmlajši bodo v rubriki Prvi koraki našli načrt za izdelek, okrašen z intarzijo — s starim načinom krašenja lesenih predmetov s furnirji različnih barv in struktur. Tudi snežaka iz papirja, ki bo v zimskem času držal prtiček na slavnostno okrašeni mizi, preproste krmilnice za sinice in razmnoževalnika rastlin, v katerem se bodo semena ali
Raketarski modelarji bodo poleg načrta za izdelavo' rakete Zvezda našli še zanimivo_ poročilo s 7. svetovnega prvenstva v raketnem modelarstvu, ki je bilo od 27. 8. do 2. 9. letos v bolgarskem mestu Jambol. Verjetno le malokateri vedo, da so v Vršcu leta 1972 organizirali prvo svetovno prvenstvo in da so vse možnosti za to, da bi bila Jugoslavija tudi čez dve leti gostiteljica najboljših raketarjev. Skoda, da tri jugoslovanske tovarne še vedno ne morejo ponuditi našim tekmovalcem kakovostnih motorjev; zaradi tega je
potaknjenci lahko ukoreninili, ne bo težko narediti. Tisti, ki znajo delati z električnim ročnim orodjem, bodo lahko po objavljenem načrtu naredili mlajšim prikupen traktor iz lesa in zanj sami skonstruirali še prikolico.
neskladje med njimi in svetovnim vrhom še toliko večje.
Bolj izkušenim modelarjem je namenjen načrt vojaškega letala Soko P-2 Kragulj; del načrta bo zaradi obsežnosti objavljen v če-
GRBI IN ZASTAVE SFRJ IN REPUBLIK
Ob 40-letnici osvoboditve so Školske novine izdale:
—	grba SFRJ in SR Hrvaške, velikost 50 x 70 cm, na trdi podlagi. Plakat je prirejen tako, da ga lahko pritrdimo na steno. Izvod stane 1200 din, komplet dveh grbov pa 2400 din.
—	komplet grbov in zastav SFRJ in republik na skupnem plakatu, velikost 70 x 100 cm. Tudi ta plakat je oblikovan tako, da je primeren za vsako učilnico. Plakat stane 700 din.
Naročilnico pošljite na naslov: ŠKOLSKE NOVINE,
Brače Kavuriča 40,41000 ZAGREB.
Vabilo
Z dajanjem svoje krvi lahko naredite največ, kar lahko stori človek za človeka. Zato vas pričakujemo na krvodajalski akciji.
Prijave sprejema občinski odbor Rdečega križa, v delovnih organizacijah pa aktivist RK, odgovoren za krvodajalstvo.
DECEMBER 1985
SEVNICA
BREŽICE
KRŠKO
KOČEVJE
LJUBLJANA BEŽIGRAD LENDAVA
LJUBLJANA CENTER ŽALEC
LJUBLJANA VIČ-RUDNIK LJUBLJANA MOSTE-POLJE POSTOJNA LJUBLJANA ŠIŠKA
SELNICA OB DRAVI
STARŠE
HOČE
RAČE
3.,	4.
5.,	6.
10.,	11.
12.,	13.
16.
17.,	18.
19.
20.
23.
24.
26.,	27.
30.
5.
6.
13.
26.
RDEČI KRIŽ SLOVENIJE
Ustanovitelja; Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom.
npjj«
Izdajateljski svet ČZP Prosvetni’ delavec; predsednik Aleš Golja, Bo-
trti številki Tima. Brodomake-tarji bodo našli v reviji ob kratkem ilustriranem zgodovinskem pregledu razvoja trgovskih in vojnih ladij na jadra in vesla še drugi del načrta za izdelavo makete dvojambornice Brig iz leta 1972. Zanjo bo v uredništvu revije na voljo tudi celoten načrt formata A 1.
Ljubitelji elektrotehnike in elektronike bodo lahko naredili preskuševalnik električne napetosti za avto, dokončali in uglasili oddajnik za daljinsko vodenje modelov, zelo podrobno pa so v posebnem prispevku opisani tudi vsi trije načini amaterske izdelave tiskanih vezij, vrtanje ploščic in spajkanje komponent nanje.


k
191
et
Rubriki o računalništvu, ki govori o vnašanju podatkov v računalnik, sledi s fotografijami dopolnjena rubrika o malih železnicah, ki opisuje tokrat postavljanja tirov in pripravo podlage zanje. Mladi fotoamaterji, ki jih zanimajo tudi fototriki, se bodo gotovo razveselili načrta za svetlobno nihalo, s katerim dobimo pri daljših ekspozicijah na fotografiji zanimive krivulje, ki jih zapisuje na vrvico obešena žepna svetilka.
Novo številko revije Tim končuje več ilustriranih drobnih tehničnih zanimivosti, ki jih lahko preberejo tudi. tisti, ki ne mode-larijo, spajkajo, tipkajo, rezljajo ali fotografirajo, zanimajo pa se za najnovejše dosežke v razvoju prevoznih sredstev.
Vse to pove, da se revijo, ki stane le 80 dinarjev, splača vzeti v roke in jo pokazati tudi drugim, predvsem mladim, ki velikokrat zaman iščejo sebi in svojemu znanju primeren načrt. S Timom jim bo šlo delo lažje in hitreje od rok.
MATEJ PAVLIČ
?	zasn0van ta|<° ce rAM 6* ^tranO
•elovito, 1
, nikoli dosl
;lej-

Ljubljana
SlrSkSS^,niKe . mrežo s
• «£8^^ .n	NŽS&v treb ^ *.. ^
* PrAČLINAL^_727 n0Vno infldraCo'ir'a|ni,<0-H Npopravil0 v	-n 24 ur na
tel. (O611
325-752
Informacije
& avtotehna
TOZD NOVA, Titova 36, Ljubljana (061) 320-569
'ntaradf
g g celjc
GRADBENO
INDUSTRIJSKO
PODJETJE
INGRAD
n. sol. o.
Lava 7 63000 CELJE
GRADBENO INDUSTRIJSKO PODJETJE INGRAD CELJE
Komisija za delovna razmerja DS Skupne službe razpisuje prosta dela in naloge
—	VZGOJITELJA V DOMU UČENCEV V CELJU Kandidati morajo poleg splošnih pogojev izpolnjevati še naslednje:
—	višja ali visoka šolska izobrazba pedagoške smeri — prednost domska vzgoja
—	sposobnost za dela v interesnih dejavnostih
—	zaželena praksa v poklicu.
Prijave s priloženimi dokazili o strokovni izobrazbi in z opisom dosedanjega dela sprejema Kadrovsko pravni sektor, GIP »Ingrad« Celje, Lava 7 v 15 dneh po objavi razpisa.
Razpisna komisija
OŠ CERKNO — SPOMENIK NOB
razpisuje dela in naloge
—	RAVNATELJA
Kandidati morajo izpolnjevati pogoje, ki jih določajo ZZD, ZOŠ in družbeni dogovor o uresničevanju kadrovske politike v občini Idrija. Imeti morajo organizacijske in vodstvene sposobnosti za vodenje vzgojno-izobraževalnega in drugega dela.
Mandatna doba traja 4 leta.
Kadrovska komisija
OŠ CERKNO — SPOMENIK NOB
razpisuje dela in naloge
—	UČITELJA V ODDELKU PB
za določen čas od 1. 12. 1985 do 30. 6. 1986.
Prijave z življenjepisom in dokazili o izpolnjevanju pogojev pošljite v 15 dneh na OŠ Cerkno — Spomenik NOB.
Prijave za ravnatelja pošljite z oznako »za razpisno komisijo«.
gdan Čepič, Tea Dominko, Leopold Kejžar, Franci Kržan, Marjana Kunej, Vida Nered, Albin Puclin, Alenka Pučko, Marija Skalar, Janez Sušnik, Jože Valentinčič, Viktor Žorž
Direktor: Jože Valentinčič
Uredniški odbor: Geza Čahuk, Tea Dominko, Jure Gartner, Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Bariča Marentič-Požarnik, Veljko
Troha, Jože Valentinčič, Marija Velikonja, Majda Vujovič Uredništvo: Jože Valentinčič, glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tek: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104
MAPA ZA NARAVOSLOVNE DEJAVNOS^
V šolskem letu 1985/86 bo 22 000 učencev začelo uporablja®!
mapo za naravoslovne dejavnosti (MND).
Bistvena izhodišča pri nastajanju MND so bila:
•	Naravoslovne dejavnosti vsebujejo naravoslovno znanje f POVEZUJEJO VSE NARAVOSLOVNE PREDMETE: fiziko, k<r mijo, biologijo, SND, SN, SD, pa tudi vse tiste vsebine s pCi dročja naravoslovja, ki so sestavni del zemljepisa, zdrav<: stvene vzgoje in družbeno-moralne vzgoje.
•	MND omogoča pregledno shranjevanje (kasneje tudi !ažje iskanje) gradiva, ki je nastalo ob poglobljenem in samostoj’ nem delu, ter tistega gradiva, za katero učitelji menijo, da 91 učenci potrebujejo ves čas, ko se šolajo.
•	MND vodi učenca v sistematičnost in analitičnost (kako in M bo vlagal vanjo), sočasno pa ga vodi postopno k bolj poglolf Ijeni obravnavi posameznega problema.
•	Notranja ureditev je usklajena po delovnih enotah naravo/ slovnih dejavnosti, ki jih predlaga Program življenja in dela* osnovni šoli: življenjski prostor, prehrana, zdravje in energijo Peti del, ogledi, je namenjen ekskurzijam, izletom in naravo' slovnim dnevom.
•	MND so v različnih barvah, ki poudarjajo pripadnost šo!i: svetlo in temno rdeča, svetlo in temno modra, rumena, okat črna in zelena. Cena 250 din pomeni le enkraten izdatek z* učence in starše v osemletnem šolanju.
MND boste prejeli v 30 dneh in se izdelujejo le na podlagi naročij;
Izpolnjeno naročilnico pošljite na naslov: TERMOPOL, 6422®
SOVODENJ
NAROČILNICA
OŠ____________-________________________J
Naročamo._____________________map za nara-
voslovne dejavnosti Barve:
Kraj in datum:	žig:	Podpis:
_____________________I_________________J
_____________________________________
Rokopisov in fotografij ne vračamo.
Naročnina za leto 1985 znaša 800 din za posameznike in 1200din za organizacije. Za upokojene prosvetne delavce in študente pedagoških smeri znaša letna naročnina 650din. Cena posamezne številke je 45din, pri povečanem obsegu pa 60din.	Številka teko-
čega računa: 50101 -603-46509.
Tiska ČIP Ljudska pravica ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega k0; teja za vzgojo in izobraževal časnik »Prosvetni dela*1 prost temeljnega promet^ davka od prometa proizv^ (glej 7. točko 1. odstavka člena zakona o obdavče^ proizvodov in storitev v pi°1 tu).