PROSVETNI
Štev. 13	Ljubljana, 1. septembra 1956	LETO VIL
Urejuje uredniški odbor. Odgovarja Jože Zorn. Uredništvo In uprava Nazorjeva S/L Telefon številka 21-397. — Letna naročnina din 800.—. 6tev. ček. računa 60-KB-1-2-140 — Tisk Časopisno založniškega podjetja Slovenski poročevalec.
DELAVEC
GLASILO ZDRO *EJ\J PROSVETNIH DELAVCEV
NAŠIM OBČINSKIM ODBOROM
tare danes na tisoče naših de- skusijo aktivno poseči. Republi-lovnih ljudi. S samo distribucijo ški odbor pričakuje morebitne stanovanj tega problema ne bo- spreminjevalne predloge, tako mo nikoli rešili. Rešitev je sa- da bodo naši zastopniki v repu-mo v tem, da zgradimo čim več bliškem sindikalnem svetu za-stanovanj. K reševanju tega stopali mnenje društev in ne le problema lahko tudi naša dru- svoja osebna mnenja.
Reorganizacija okrajnih dru-Stev učiteljev in profesorjev je bila logična posledica večje demokratizacije vsega našega javnega in političnega življenja. Iz prejšnjih okrzijnih društev smo v preteklem šolskem letu dobili občinska društva učiteljev in profesorjev, ki so sedaj vezana na občinske sindikalne svete. Na sedežih okrajev pa imamo okrajne odbore društev, ki so povezani z okrajnimi sindikalnima sveti.
Vsaka reorganizacija povzroča V začetku nujno zastoj. Tako je tudi naša Sindikalna reorganizacija povzročila v začetku razna negodovanja in pasivnost v delu. Vendar so se nekatera naša društva zelo hitro znašla in zaživela še bolj intenzivno, nekatera so pa, na žalost, postala mrtva.
Iz takoimenovane dobe mani-fes ta tirnih okrajnih sestankov učiteljev im profesorjev prehajamo v dobo ožjih delovnih seslan-rajo nujno porajati spodaj, tam, bilo mogoče. Večja množica, terenske neugodne prilike, nepoznavanje med člani itd., to vse so bili vzroki, da ti sestanki niso mogli biti plodni in delovni.
Jedro delavnosti naše organizacije mora biti v bodoče občinsko društvo. Okrajni odbor bo občinskim društvom pomagal na ta način, da bo izkušnje enih prenašal na druge, da *bo seznanjal občinska društva s problematiko okraja, skratka skrbel za organizacijsko in vsebinsko rast občinskih društev. Tudi nekatere akcije okrajnega značaja bo organiziral, posebno takrat, kadar se ho učni kader zbral iz vsega okralja. Iniciator za razčiščevanje mnogih vprašanj in pobudnik za akcije pa mora ostati občinsko društvo. Te pobude morajo okrajni odbori in republiški odbor sprejemati in na podlagi njih ukrepati. Doba, ko smo samo čakalo na direktive, 'mora biti za aarii. -	- '	- : ' '
Nove pobude za delo se morajo nujno porajati spodaj, tam kjer praksa zahteva dnevno raz. čiščevanja mnogih nerešenih problemov tako šolskega dela kot tudi osebnih zadev kolektivov in posameznih članov.
Prehajamo v novo šolsko leto. Ker dobivamo mnogo vprašanj, kaj naj občinska društva delajo, posebno sedaj, ko so številčno tako majhna, bi hotel naša občinska društva opozoriti na eno izmed vprašanj, ki je tesno poveza ^ z odgovorom, kaj naj občinska društva delajo in zakaj sc; nam sindikalne organizacije potrebne.
Problem, ki ga hočem razjasniti, je po mojem mnenju skrb — in to vsakodnevna skrb za naše učne kadre. Mnenja sem, da so se v preteklosti naša društva s tem vprašanjem na splošno vse premalo pečala. V kolikor je to vprašanje nastajalo, je “bilo to bolj od primera do primera, je bilo gašenje ognja, ko je že gorelo- Vedno pa je bolje požare preprečevati, kov, kar preje iz raznih vzrokov kot jih manj uspešno gasiti.
Naj nanizam nekaj takih konkretnih oblik, kjer naj bi se izražala skrb za naše učne moči:
Vsako leto prihaja v naše vrste nekaj stotin novega kadra. Običajno so ti novinci bolj ali manj prepuščeni samim sebi. Do neke mere se zanje zanima oblast, sindikalna društva pa jih običajno le registrirajo kot nove člane. Menim, da bi se skrb za nove učne moči morala pričeti že na učiteljišču in univerzi. Posebno okrajni odbori na sedežih, kjer delujejo učiteljišča, bi morala stopiti čim prej v stik z učiteljiščnSki, če že ne z vsemi pa vsaj z zadnjima letnikoma. Isto velja za okrajno društvo v Ljubljani, kar se tiče stika s filozofsko fakulteto in kandidati za bodoči profesorski poklic.
Drugo vprašanje je, kako je ta kader materialno oskrbljen, ko pride na novo mesto. Mnogi prihajajo na službena mesta, ne da bj jim bili priskrbeli primerna stanovanja in prehrano. Ze v začetku službovanja so prepuščeni samim sebi. Menim, da je občinska odbor društva poklican, da so o razmerah pozanima in začetniku priskoči na pomoč. Novodošli mora začutiti, da obstoji v občini čvrsta organizacija, ki je prav vse priskrbela, kolikor je bilo v danem primeru mogoče. Isto velja za prestavljene učne moči.
Naslednje vprašanje, ki ga morajo naša občinska društva nujno reševati, je spoznavanje prilik v občini, kjer članstvo dela. Članstvu morajo biti čim-prej poznana gospodarska in politična vprašanja občine- V bodoče -ne sme biti v občini »o-bene učne moči, ki ji te prilike nišo poznane. Naše članstvo dostikrat n. pr. ne pozna niti članov družbenega upravljanja šole, fcjer službuje, ne pozna občinskega sveta za šolstvo, ne pozna občinskega ljudskega odbora, kaj šele, da je točno seznanjeno z uspehi in težavami, ki jih občinski ljudski odbor mora reševa... Skratka, prva ekrb občinskih odborov društev je, da članstvo seznani z vsemi problemi občine in da jih skušajo člani reševati skupaj z občinskimi sindikalnimi sveti. Marsikaka kritika oblastvenih organov bo odpadla in večje razumevanje bo na eni in drugi strani, če bodo naši člani seznanjeni tudi s problemi, za katere so mnogi mnenja, da se ti ne tičejo prosvetnih delavcev. To vse pa zahteva stalnega kontakta občinskih društev z oblastvenimi in političnimi organizacijami občine. Ta povezava lahko samo koristi šoli in olajša delo prosvetnemu delavcu in napravi šolo življenjsko, ne pa odmaknjeno od življenja v vasi in občini.
Ce smatram kot prvo, da se učiteljstvo nujno spozna s prilikami v občini, v kateri živi, katere nameščenec je, pa s tem že prehajam na vprašanje strokovnega izpopolnjevanja učitelj' stva. Š tem vprašanjem so se naša društva v preteklosti vse
premalo pečala in vsaj poglobila. Danes nimamo niti točne analize učnega kadra Slede formalne izobrazbe- To zadnje so pokazale prijave za opravljanje diplomatskih izpitov učiteljev-tečajnikov. Prijavljeni s0 bili celo taki, ki imajo že praktične izpite ali pa ki so že opravili diplomski izpit. Skratka, govorimo lahko celo o tem, da niti evidenca kvalifikacije kadra ni zadovoljiva- Imamo celo vrsto učnih moči brez diplomskih izpitov in brez praktičnih strokovnih izpitr,v. Mnenja sem, da bi morala naša občinska društva voditi točno evidenco glede tega vprašanja in skrbeti, da učni kader v predpisanem roku opravi zahtevane izpite.
Ce govofimo o reformirani šoli, bi morali od našega članstva v prvi vrsti zahtevati, da zadosti vsaj formalni plati svoje izobrazbe. Niso redki primeri, ko nekateri že po 10 let čakajo in ne delajo izpitov^ Tega mora biti konec! Skušajmo že v letošnjem letu to vprašanje razčistiti, ker drugače si ne moremo predstavljati in govoriti o nadaljnjem izobraževanju vzgojnega osebja. Ko bomo to vprašanje razčistili, začnimo s kolektivnim in individualnim študijem.
Ko ste govorili in diskutirali o reformi šole, ste morali nehote uvideti, da imamo mnoSo učiteljev in prosesorjev, ki že mnogo principov nove reformirane šole uvajajo. Vse preveč pa je bilo govora o tem, da si brez materialne baze reformirane šole ne moremo zamisliti. Drži ta zadnja trditev, samo s pristavkom, da bomo morali imeti istočasno tudi učni kader, ki bo znal in hotel novodobne učne pripomočke izkoriščati.
Zadnja seja upravnega odbora Pedagoškega centra je priporočila, da bi naj prav v vsaki občini že v bližnji bodočnosti obstajala vsaj ena hospitacijska šola, ki naj bi bila žarišče napredka za tisto občino. Mislim, da ta sklep nujno zahteva intenzivnega študija našega učnega kadra, tako da bodo pobude za izboljšanje šolstva prihajale od praktikov, ne pa izključno iz pisarn. Lepo delo čaka za uresničitev tega sklepa prav občinska društva, ki naj bi s pomočjo okrajnih inšpektorjev uresničila to pobudo.
Istočasno, ko skrbimo za strokovno rast učnega kadra, pa moramo skrbeti za njegovo ideološko-politično rast- Letošnji seminarji, ki so jih v ta namen priredili politični forumi za naše tovariše, so pokazali, kako je tako izobraževanje potrebno. Priporočamo vam, da v ta namen stopite v stik z občinskimi alj okrajnimi komi-teti ZKS in napravite zadevne programe. Tudi republiški odbor bo skupaj s Centralnim odborom skrbel za material, ki ga članstvo potrebuje za ideološko-politično izobrazbo. Mnogo konkretnih vprašanj na terenu je treba razjasniti najprej teoretično (in taka vprašanja na terenu že išastojajo) tako, da
bodo občinska društva skupno z okrajnimi odbori lahko našla vsebino in snov za teoretični politični študij, S tem bodo naši člani oboroženi za pravilno reševanje praktičnih akcij na svojih službenih mestih.
Ko sem v začetku tega članka navajal nekaj misli o skrbi za. začetnike, ki so največkrat najbolj potrebni pomoči, pa bi vam rad dal še nekaj navodil, ki bi bila potrebna za pomoč vsemu našemu članstvu. Mislim, da bj občinski odbori morali poznati v prvi vrsti vse zakone in uredbe, ki se tičejo pravic in dolžnosti članstva. Tu imam v mislih uredbe o prejemkih, o olajgavah, o naturalnih dajatvah, o socialnem zavarovanju itd. To je baza za borbo za realizacijo zakonov in uredb. Nemogoče je, da republiški odbor prejema pozive za intervencijo za ureditev zadev, ki so z zakoni in uredbami že točno določene in za katere izvajanje mora vsak organ oblasti skrbeti in jih nujno uresničiti. V primeru, ko se posamezni organi temu upirajo, imamo na
razpolago vsa zakonita pota, da se ti zakoni in uredbe izvajajo. Vsako popuščanje v tem oziru kaže na slabost organizacije in nujno zbuja negodovanje članstva nasproti vodstvu takega društva. Večkrat smo se prepričali, da članstvo ne pozna niti uredb in navodil, ki jih pri-občujego »Objave« Sveta za šolstvo LRS, kaj šele da bi pozna-mimi- Prepričan sem, ča se bodo občinska društva posvetila lo zakone in uredbe, ki izhajajo v uradnem listu.
Težko je večkrat delo naših žena-mater. Mnenja smo, da bi se tudi o tem morala naša društva pozanimati. Vedno ni mogoče urediti in odstraniti vseh težav, mnogokrat pa bi se to dalo, če bi bilo več tovarištva in razumevanja med nami sa-tudi reševanju takih problemov, da bodo našla mnogo opore pri svojem članstvu in tudi hvaležnosti od strani tistih, ki jim bodo pomagala.
Težko vprašanje je tudi stanovanjsko vprašanje. To nj samo problem prosvetnih delavcev, ampak je to vprašanje, ki
štva prispevajo, kot je to storilo društvo učiteljev in profesorjev v Ljubljani z zadrugo, v katero so se izbrali tisti, ki ima nekaj sredstev na razpolago in s pomočjo bivšega mestnega ljudskega odbora so pričeli z gradnjo stanovanj s pogojem, da bodo izpraznjena stanovanja zasedli prosvetni delavci. To je praktično reševanje stanovanjske krize. V slični aii drugi obliki bi se dalo pridobiti marsikje tudi nekaj stanovanj, posebno še sedaj, ko se plačuje v fond za stanovanjsko gradnjo, iz katerega naj se tudi za prosvetne delavce zida nekaj stanovanj.
S .samopomočjo je ljubljansko učiteljsko društvo rešilo tudi brezobrestno kreditiranje in dajanje pomoči svojim članom. Čeprav so v začetku mnogi člani gledali na to samopomoč s ciničnim posmehom, je v času obstoja dokazala, da je taka oblika samopomoči vredna posnemanja, saj s pridom uporablja že veliko število članstva.
V teh dneh se razpravlja o osnutku zakona o upokojencih. Naša društva bodo morala v di-
Mnogo je še oblik skrbi za naš kader. Navajal sem samo nekatere, ki jih bodo naše organizacije lahko uporabile jn se v njih polno zaposlile. Mogel bi govoriti tudi o premeščanjih po prošnji, po službeni potrebi (ko je bil naš član brez ugovora društva premeščen že 14-krat v zadnjih letih!), ko se kršijo ustavna načela, pa na tako kršitev društvo ne reagira itd- itd.
Skratka, tovariši in tovarišice, dela* v naših občinskih odborih naših društev je mnogo. Zdi se mi, pa da je skrb za naše člane v, tem smislu, kot sem jo skušal orisati zgoraj, naše glavno vprašanje. S tem pa ne mislim nepotrebnih skrb) za tiste člane, ki tega ne zaslužijo. Vsako zagovarjanje napak posameznikov in skupin je našemu sindikalnemu življenju prej škodljivo kot koristno. Odločno pa moramo nastopiti tam, kjer se članom godi krivica, in skušajmo to kri vico odpraviti. Mogoče bi v letošnjem letu skušali usmeriti naša društva prav v to vrsto dejavnosti in uspeh, ki bo šel v korist naši šoli, ne bo izostal.
Zdešar
Potreba po enotnih navodilih za projektiranje šolskih zgradb
Predšolska vzgoja v reformiranem šolstvu
Komisija za Šolsko, reformo, pri Od-boru .za prosve/o Zvezne ljudske skupščine je med temeljnimi načelnimi stališči, o bodočem šolskem , sistemu spregovorila tudi o predšolskem ipodročiu in pravi:
»Glede na družbeni pomen predšolske vzgoje jo potrebno postopoma — skladno z narašča-mjem materialnih in kadrovskih možnosti v posameznih občinah, okrajih in ljudskih republikah -— sistematično širiti mrežo vzgojnih ustanov za otroke v predšolski dobi«.
Znano je, da smo po vojni na predšolskem področju začeli graditi tako rekoč znova, kajti ustanove za vzgojo & oskrbo najmlajših so rasle neposredno iz novih družbenih odnosov. Prvih de-sje.let. dela na predšoskem. po-., dročju je doba iskanja in izpopolnjevanja ustreznih organizacijskih oblik oreških ustanov ter borbe za njihov .obstanek. Hkrati .je tudi doba intenzivnega prizadevanja vskladjti sociaino-zgoj-no zaščito, najmlajših s splošnim, socilističnim vzgojnim smotrom. V vsem tem živahnem razvoju so se: nabirale, dragocene izkušnje, ki pa še niso docela izkoriščene in teoretično še neobdelane. Na področju predšolske vzgoje Jugoslavije. je še vedno nekaj nerešenih vprašanj. Med njimi na primer vtprašania, ali naj se z zaočito predšolskih otrok peča socialno skrbstvo ali prosveta, ali gre predšolskim ustanovam mesto med SEsgajnimi ustanovami ali ne. O
tem dvomijo tudi že nekateri naši prosvetni delavci, četudi smo v Sloveniji že leta 1946 prevzeli ustanove za predšolske otroke kot vzgojne ustanove v pristojnost prosvete. Vse premalo je znanega o družbeni pomebnosti predšolske vzgoje; to pa se kaže v neenotnem pojmovanju o družbenih dajatvah za predšolske ustanove in mopno razširjenem mnenju, da je predšolska vzgoja samo zaideva staršev in družine, ne pa skupnost'.
Do razčiščen ja teh in mnogih drugih problemov bo laže priti sedaj, ko je Zvezna komisija , za reformo Šolstva objavila svoje 'Stališče, s katerim je priznala predšolski vzgoji in predšolskim ustanovam mesto v vzgojnem sistemu bodoče reformirane šole.
Za proučitev teh vprašanj je bila dne 15. junija tega leta v Beogradu pri Zvezni komisiji za reformo šolstva formirana podkomisija za predšolsko vzgojo.
V svoj delovni program je podkomisija sprejela kot prvo nalogo izdelati elaborat, v katerem bo obrazložila pomen predšolske vzgoje nasploh ter družbeno odgovornost na tem področju. Posebej bo komisija obdelala vlogo, predšolskih ustanov pri reševanju problemov vzgojnega ter so-cialno-zdravstvenega položaja predšolskih otrok v socialistični družini. Izluščila bo načelna stališča vzgojnega sistema predšolske dobe ter določila oblike predšolskih ustanov, kakršne’
ustrezajo stopnji našega družbenega razvoja in ekonomskim možnostim. Da bo vse to utemeljila, bo zbrala podatke o razvoju in stanju omrežja, o številu zajetih otrok, o položaju ustanov, o kadru, vlogi družbenih organizacij na predšolskem področju itd.
.. . Podkomisija je že v začetku naglasila, da bo pri proučevanju predšolske vzgoje prekoračila dosedanje omejeno področje sistematičnega predšolskega vzgajanja, v katerem je zajetih le 4 do 5 odstotkov starejših predšolskih, to je 3 do 7 letnih otrok in bo v pojem predšolske vzgoje zajela tudi družinsko vzgojo, upoštevala pa bo vso predšolsko dobo od 0 do 7 let starosti. Odgovorila bo na vprašanje, kako naj ustanove in in starši vzgajajo predšolske otroke, da bodo dosegli vse, kar je v prvih letih mogoče doseči, da ne bo nič zamujenega, nič izkrivljenega. Obrnila bo pozornost na važnost enotnosti! vzgajanla pred vstopom v šolo in v šoli sami.
Nadalinie točke delovnega programa obetalo razčistiti še v.pzasanja o sodelovanju organov prosvete in socialnega skrbstva prt vzgoji otrok, o materialnem prav-. nem položaju predšolskih ustanov, programsko metodiskih na-ootkih, o didaktičnih sredstvih in še mnoga druga vprašanja.
Podkomisijo čaka obširno delo, upajmo pa, da bo tudi uspešno.
Anka Dolanc
Po letu 1945 smo v LR Sloveniji dobili okrog 70 nevih šolskih stavb. V to število bi lahko zajeli tudi novi zgradbi “ za dijaška domova v Crnbmlju in Postojni, prav tako poslopja za nekaj manjših internatov pri industrijskih šojah.
Ce primerjamo to enajstletno gradbeno bilanco s šolsko gradbeno dejavnostjo v naših drugih republikah, ne moremo, sicer reči, da je dobila Slovenija sorazmerno največ novega šolskega prostora. V primerjavi z gradnjami pred letom 1041 smo od osvoboditve do danes vendar zelo mnogo gradili. Prav gotovo smo gradili toliko, da bj morala biti danes problematika sodobne šolske stavbe--in še posebej ožja problematika: sodobnega učnega prostora (giavrte učiilmice in pomožnih učnih prostorov) bolj razčiščena, kakor v resnici ije. Midldm rta tovrstno problematiko s .pedagoške strani-
Šolski higieniki, arhitekti, urbanisti in ekonomisti so sproti z dovolj veliko zavzetostjo reševali vsak svoje naloge. Dr. Lunaček Slava se je med slo-venskimi zdravniki doslej najbolj intenzivno pečala s šolsko higieno in torej tudi s šolskimi stavbami ter opremo. Med arhitekti imamo Slovenci poznane strokovnjake za šolske stavbe. Že pred drugo svetovno vojno im po njej se je uveljavil ing. Emil Navdimšek. Do voj,ni je bilo največ šol zgrajenih po načrtih ing. Otoma Gasparija. Med po-vojmimi projektamti šolskih poslopij so zlasti še ing. Nikola Bežek, ing. Jaroslav Černigoj, ing. Remata Kralj, ing. Jože Kregar, ijg. Starne Lovše, ing. Milamovič, ing. Ivan Paškulim, ing. Ivan Štrukelj in drugi. Za manjše šole so oskrbeli načrte pom-ajveč okrajni projektivni biroji (Koper, Gorica. BTovto mesto, Kranj). Med projektanti dijaških domov sta ing. Rupar M. im- ing. Kpppac Janez.
Društvo arhitektov Slovenije je od 21. do 25. februarja 1954 priredilo v Ljubljani razstavo »Od stare k novi šoli«.
Mnogo pobud in vzgledov je dajala našim arhitektom šolska gradbena dejavnost v tujimi. V načrte za nove šolske stavbe so vnašali številne nove elemente. Imeli so na tem področju zares iniciativo, v. svojih rokah. .Šolskih novogradenj se je lotil s pedagoške plati direktor Zveznega zavoda za šplsko opremo v Zagrebu, naš rojak Kunst Viljem. Izredno važna se mi zdi njegova študija »Skolske zgra-de«, objavljena v izvestjih omenjenega zavoda za leto 1953-55.
Prj določanju gradbenih programov so v konkretnih primerih sodelovali tudi šolniki. Njihov glas pa ni ravno prevladoval, ni bil tako glasen, kakor bi bilo treba. Najbrž je bil-a to posledica dejstva, da so se lotevali dela premalo pripravljeni in ločeno vsak zase. V komisijah so navajali vsak le svoje osebno mnenje, oprto na lastne izkušnje, staro prakso, slonečo na prav tako starih šolskih gradbenih predpisih. Niso se mogli opreti na enotne ter dognane sodobne pedagoške norme za planiranje in gradnjo novega šolskega prostora.
Glas prosvetnih delavcev bo pri planiranju novega šolskega prostora neupoštevan in neučinkovit vse dotlej, dokler bomo nastopali v dosedanji anarhični nepoveaanoštl in brez jasnih perspektiv. Kakor je v navadi, bomo vse. dotlej zvonili po toči, , zagnali hrup im ugotavljali napake novega poslopja šele ob otvoritvi; ali ob njegovi uporabi.
' Mnogo smo že zamudili. Cas je,' da se'prosvetni delavci zganemo, sicer bodo stala v repu-' bli-ki nova poslopja, ki bodo lepa, primemo draga; po imenu celo šolska, v resnici pa ne bodo služila vsem potrebam šole im pouka. Desetletja in desetletja naprej bodo ta šolska 'poslopja pričala o naši premajhni dejavnosti.
Potrebno je, da začnemo takoj in najprej s pedagoške strani reševali vprašanje sodobnega šolskega prostora. Izdelati moramo sodobne šolske gradbene .normative za vsako vrsto šole, po številu, oddelkov in po starost--ni stopnji učencev, po krajevnih posebnostih, predvsem pa za nove načine in oblike sodobnega šolskega dela.
Ne umišljam si, da bi mogel v teh vrsticah navesti v: še tako strnjeni obliki vse, kar bi bilo treba v tem pogledu' storiti. Neurejeno bi rad nametal samo nekatera vprašanja, ki čakajo rešitve.
Predpostavljam, da je danes zares že rešeno vprašanje ožje lokacije šolskega poslopja. Kje naj v kraju stoji šola? Včasih je morala stati pri fari, da so bili učenci in učitelji na očeh
omrežju temeljnih obveznih šol, ki so v zadostni bližini centralnih šol im imajo le nižje razrede.
Od ureditve pouka, učne vsebine, delovnih oblik šolskega dela in podobnega je odvisna notranja ■razdelitev, vrsta, velikost, oblika in oprema šolskega prostora.
Katere, kakšne in kolikšne prostore potrebuje določena šole z določeno kapaciteto, n. pr. obvezna šola z nižjimi štirimi razredi, obvezna šola z osrnimi razredi, srednje splošnoizobraževalne in strokovne šole, Ali je ih za katere šole je primerna pritlična stavba? Nadstropna ■ in-koliko nadstropna: stavba? Ali naj bo celoten šciskj prostor zaključen v eni: sami stavbi?
Ali naj bo razdeljen v več ločenih stavb, v več - ali manj povezane trakte, ki stojijo drug ob drugim paralelno, pravokotno, . poševno,;. v simetrični ali asimetrični razvrstitvi? Alj naj, bodo posamezni prostori' razporejeni vzdolž dolgih hodnikov, ali pa.okrog osrednje avle? Ka- šole (samo nižja stopnja, nižja ko je s paviiiiijonskim siste- jn vj-šja stopnja?) in po Šternom? Itd. Vprašanja, kj so v vilu učilnic prostore za kabi-zvezi s temeljno razporeditvijo nete, knjižnice, čitalnice, pio-stavbneSa prostora, bo rešil od nirske sobe, zbornice, pisarno, primera do primera sicer arhi- delavnice, za pouk gospodimj-
Citiram naj pismo nekega arhitekta projektanta šolskih zgradb, v katerem sprašuje:
- »Ali se bo šolsko delo razvijalo pri nas po vzorih zapadno-evropskega šolstva? Od tega ja odvisna ablika razreda. Ali naj se opusti stara klasična oblika učilnice, ki je bila doslej pravokotna in naj se preide h kvadratnim učilnicam ali celo k učnemu prostoru v obliki črke L?
Ali naj bo vhod v učilnico na zadnji strani, ob strani ali spredaj pri katedru? Ali je prime, ren vhod za učence skozi gam derobe, ki so situirane med. učilnicami? Ali je .potreben v tem primeru poseben vhod za učitelja?
Kje naj bodo sploh situirana garderobe? Ali so bolj primerne osrednje garderobe v pritličju ali ločene pri učilnicah?
Ali je primemo situirati stranišča v medetažah?
Posebno za obvezno šolo bi bilo treba normirati po vrsti
tekt, mislim pa, da bo moral biti pri tem sporazumen s šolniki.
Velik del naših šolskih stavb je doslužil, mnogo šol niti nima lastnega poslopja, zato so potrebe po graditvi novega šolskega prostora zelo velike. To narekuje ekonomičnost pri gradnji, kateri in kako veliki
stva, telovadbo itd. Alf je dopustno, da služi telovadnica tudi za druge namene n. pr za kulturne 'prireditve, sestanke? Ka ko s kopalnicami, mlečnimi .kuhinjami?
Ali naj bo, pri šol; posebej urejen, prostor za pouk na prostem?«
in pri roki župniku. Izobrazba prostori so v stavbi za neko je morala dotekati med široke vrsto “šole nujno potrebni, ka-množice skozi cerkveni filtr.. teri zaželeni, v 'koliko jih pri Vaški in trški veljaki so kaj pouku uporabljamo ali ne. Ni radi stikali šolo v gnečo hiš ob
V praks; se v naših razmerah in ve naših krajih kaj različno obnesejo razni sistemi zračenja, ogrevanja prostorov ia
razčiščeno vprašanje o velikosti a5ih oskrba z vodo-
glavnem trgu. Ondi naj bi sta- hodnikov, stopnišč, garderob. Kakor povsod, je tudi pri šol-la njim in kraju v ponos. Stva- sanitarij, kabinetov in mnogih skih stavbah tako, dra je za vsa-
— -. -------•»-	•	• ' ’ posebnih prostorov za pouk. ko rešitev cel rožni venec argu-
Kaj je kje zares potrebno? Ka- mentov, ki govorijo zanjo ih teri prostori niso zadostno izko- proti njej. Naše vsakdanje iz-riiščeni? Kje, kako in ali je trušnje sb že tolikšne, da: bi bilo sploh možno nekatere teh med sebojno kombinirati? Itd.
Prav gotovo je najbolj aktualno vprašanje samega učnega prostora. Kakšna naj bo sodobna učilnica? Nerazčienjena? Razčlenjena v. kotičke, stalno ali nestalno oddeljene prostore za skupinski, pouk? Kako je z naravno neposredno in posredno osvetlitvijo učnih prostorov? Kako z umetno razsvetljavo?
Pred našimi arhitekti se odpira sto ta sto vprašanj.
mogoče na nekatera vprašanja precej določeno odgovoriti. Najbolj bi morali govoriti o teh Stvareh tisti prosvetni delavci, ki delajo v novih šolskih stavbah, pa tudi vsi 'ostali, ki- se za ta vprašanja zanimajo.
Zavod za proučevanje šolstva v Ljubljani ima v načrtu tudi proučevanje sodobnega šolskega prostora. Alj mar ne bi pomagali s tovrstnimi poročili, predlogi in izkušnjami?
A. 8.
ni so se navadno potem tako zasukale, da je šolsko - poslopje pokazalo kmalu svoja rebra, razgalilo s tem tudi vso bedo vel jaške baharije in pričalo bolj kot o kulturnosti prav o zaostalosti kraja.
Na vse te posebne zahteve se nam danes pri lokaciji šole zares ni treba več ozirati: Pri izbiri stavbišča gledamo, da pouk ne bo moten, da učenec ne bo utesnjen in ne izpostavljen nevarnostim prometa, da je dostop do šole najmanj naporen, da stavba nima periferne lege.
Zapletejo se stvari, brž ko pomislimo na kapaciteto nove stavbe. Število učencev je odvisno od gospodarskega upadanja in rasti šolskega okoliša. To upadanje in' rast ni vselej lahko pravilno vnaprej oceniti.
Vsak šolski gradbeni program je odvisen od samega šolskega .sistema. Ni vseeno, ali, bo splošno izobraževalna srednja šola (gimnazija) ločena štiriletna šola, če se bo delila na nekatere tipe in v koliko, če bo v srednji strokovni šoli, za katero gradimo poslopje, prevladoval! praktičen ali _ teoretičen pouk, če bo obvezna šola enotna, kakšne oblike dela bodo v njej prevladovale itd- Naš šolski sistem predvideva n. pr. enotno obvezno šolo, ne pa enostavne obvez, nošolske mreže, marveč omrežje .centralnih obveznih, šol a, .................................................................

***
!
;}
PROŠNJA DRUŠTVENIM POVERJENIKOM IN ŠOLSKIM VODSTVOM
To številko Prosvetnega delavca pošiljamo vsem naročnikom na njihove dosedanje naslove. Ker so bile medtem izvršene premestitve, vljudno prosimo poverjenike društvenih skupin na šolah in šolska vodstva, da pošljejo časopis premeščenim tovarišem na njihove nove naslove, obenem pa te sporočijo tudi upravi Prosvetnega delavca (Ljubljana, Nazorjeva 3-1). Z izidom naslednje številke bomo čakali prav do konec septembra zato, da bodo poverjeniki, šolska vodstva in naročniki imeli dovolj časa za zaprošeno sporočilo. Istočasno javite tudi naslove tovarišev, ki so s pričetkom šolskega leta prišli na zavod.
Prosvetni delavec
Esperantisti predlagajo uvedbo esperanta v obvezno šolo
(DOPIS FEDERACIJE ESPERANTISTOV ZVEZNI KOMISIJI ZA REFORMO ŠOLSTVA)
Premalo poznamo delo in pomen Srednje vzgojiteljske šole
Posebna komisija pri Federaciji esperantistov Jugoslavije,' sestavljena iz prosvetnih in kulturnih delavcev - esperantistov, je vestno proučila vse elaborate Komisije za šolstvo reformo pri Odboru za prosveto Zvezne ljudske skupščine v Beogradu ter po temeljiti razpravi sprejela soglasno naslednje sklepe;
Federacija esperantistov Jugoslavije soglaša z načeli o organizaciji obveznega šolstva, ki so izražene v elaboratih Zvezne komisije za šolsko reformo v Beogradu;
naglaša, da bi uvedba kakršnega koli svetovnega jezika razbila enotnost osemletnega šolanja;
predlaga, da se uvede postopoma mednarodni jezik esperanto kot obvezen predmet po 2 uri tedensko v fi., 7. in 8. šolskem letu v obvezne osemletne šole, od česar bd imeli enako korist tisti, ki šolanje za. ključijo, kakor tisti, ki ga nadaljujejo.
U te m e 1 j it e v
1.	Reforma in tujejezični pouk
Razprava o organizaciji obveznega šolanja je dovedla do enotnega za&ljučka, da je. treba odpraviti izobraževalno-vzgojni dualizem, to pomeni, da v obveznem šolanjot ne bo več posebnih vrst šol, oddelkov ali predmetnikov za tiste, ki nameravajo šolanje nadaljevati. Obvezno šolanje bo dalo torej vsem državljanom enako podlago splošne izobrazbe in družbene vzgoje.
Če hočemo dati v mladini maksimalno mogočo stopnjo izobrazbe, je treba temeljito .razpravljati o vprašanju tujejezičnega potika, ki posreduje poleg praktičnega znanja še znatne formalno-izobraževalne in vzgojne vrednote. Teh vrednot je bil dosedaj v okviru osemletnega šolanja deležen dijak nižje gimnazije. Njegov študij je bil usmerjen tako, da je s sorazmerno velikim številom učnih ur za tuje jezike zadostil v prvi vrsti zahtevam za vstop v višjo gimnazijo- Nižje gimnazijec, ki študij ni nadaljeval, je sicer pridobil v formalni izobrazbi njegovo praktično znanje tujih jezikov pa je bilo tako pomanjkljivo, da je v najkrajšem času splahnelo.
Sole druge stopnje ne morejo poigrešati pouka tujih jezikov. Kako se naj vskladi ta potreba z enotnim osemletnim . ijola-, njem? Če črtamo tukaj iz predmetnika tujejezični pouk. dosežemo s tem idealno enotnost, toda oškodujemo učenca za iz-obraževalnovzgojne vrednote tega pouka in znižamo raven znanja, ki ga pričakuje od njega , višje izobraževalno šolstvo. Če pa uvedemo v enotno šolstvo tujejezični pouk, odpremo s tem spet na široko vrata izobraževalnemu dualizmu, kajti mladina, ki ne nadaljuje študija, bi od zapravljenih učnih ur ne imela praktične koristi.
Na stavljeno alternativno vprašanje nam nudi živa stvarnost rešitev, ki. ni samo preprosta, temveč istočasno tudi rev.o-iucioliaina v zgodovini šolstva. Če hočemo mladostniku v/obče-vzgojnem šolanju nuditi formaline in praktične vrednote tujejezičnega pouka in obenem ohraniti skupnost in enotnost tega šolanja tako, da bosta imela od tega enako korist tisti.
ki šolanje konča, in tisti, ki ga nadaljuje, potem ise je treba odločiti za uvedbo mednarodnega jezika esperanta.
Z uvedbo esperanta bi dobile najširše množice prvič v zgodovini človeštva možnost, da se v šolski dobi nauče skupnega, nadnacionalnega jezika za mednarodno sporazumevanje. Bistveno pri tem ni vprašanje, v kaki meri bi posameznik ta jezik uporabljal v mednarodnih odnosih, bistveno je doživljanje Internaoionalizma, ki ga nudi lahko esperanto že sam po sebi, in uspehe, čustvo jezikdvne enakopravnosti, ki ga posreduje esperanto med delavcem in jezikovno šolanim človekom, med pripadnikom malega in velikega naroda.
Če odmerimo pouku mednarodnega jezika v predmetniku po 2 uri tedensko v 6., 7. in 8. šolskem letu, je to glede na visoke cilje skromno število ur, ki bi pa zadostovalo za pridobitev zaokroženega praktičnega znanja.
ževanju po končanem šolanju,-
Tako obvlada vsakdo poleg materinega jezika še tuj jezik, ki pa je za vsakega enak.
Vse vrline formalne izobrazbe so v največji meri podane tudi pri pouku esperanta. Čudovita preglednost in enostavnost slovnice, internacionalno' poreklo korenov in logična gradnja sintakse so tudi najboljša priprava za študij svetovnih jezikov, s čimer se bodo okoristile šole druge stopnje in zaradi tega dosegle zadovoljive
2. Pomen esperanta
Mednarod. gospodarsko, znanstveno, kulturno In politično sodelovanje, razvoj tehnike, olajšanje turističnih in drugih stikov, vse to zahteva rabo skupnega jezika, ki ne more biti narodni jezik ne iz šolskih (pretežek) in ne iz političnih -vzrokov (nadvlada).
Esperanto ima vse lastnosti, ki jih zahtevamo od mednarodnega jezika: politično nevtralnost, imternacionialnost po svojem besedenjaku in lahko pri-učljivost po svoji strukturi. Esperanto je planski, toda živ jezik, ki se razvija kakor vsak drug jezik. Esperanto je družben pojav, je produkt mednarodnega jezikovnega materiala, mednarodnega izražanja, kulture in civilizacije, je izraz hrepenenja po' intemacionalizmu in univerzalnosti-
UNESCO je leta 1954 priznala uspehe, ki jih je dosegel esperanto za zbldžanje narodov sveta in ugotovila njegovo korist v znanosti, vzgoji in kulturi. V naši državi se poučuje esperanto že na 50 šolah, ki jih lahko smatramo kot eksperimentalne šole v smislu pridruženega programa UNESCO.
Esperanto je nujnost, ki so jo predvidevali, želeli in odobravali veliki znanstveniki (Meillet, Richet, Bujvid i. dr.), pisatelji (Tolstoj, U. Sinclair, R. Roland j. dr.) ter politiki in državniki (Nitti, Herriot, Tito, Mollet i-dr.).
Planski jezik pomeni v perspektivi tehnično. olajšanje v mednarodnih odnosih. Esperanto je važna in učinkovita pomoč pri duhovnem zbližanju človeštva. Ze danes je esperanto važen posrednik literatur malih narodov. Prav današnja doba s svojimi prizadevanji za mednarodno sodelovanje je poklicana, da uresniči željo najslavnejših mož in delovnega človeka po mednarodnem jeziku.
3. Učno-vzgojnj pomen esperanta
Samo esperanto omogoča pri relativno majhnem številu učnih ur pozitiven uspeh v osemletnem šH.aniju. Pozneje nudijo esperamtska društva dovolj možnosti, da lahko vsakdo stopnjuje svoje znanje do najvišje stopnje, s čimer .bo zadoščeno načelu o vsestranskem izobra-
Intenzivnemu študiju narodnih jezikov se bodo sedaj na šolah druge stopnje posvetili prvenstveno jezikovno nadarjeni dijaki, medtem ko se bodo ostali — ne da bi pri tem povsem zanemarjali tuje jezike — bolj poglobili v druge stroke. Tako b» bili kot majhen narod do neke mere izenačeni z velikimi, ki se že od nekdaj manj ukvarjajo z jeziki, zato pa bolj skrbe za znanstveno in telesno vzgojo.
Esperanto pomaga, ua spozna učenec temeljiteje svojo materinščino. Poleg tega posreduje mladostniku razumevanje tujk, ki jih mora nujno poznati pri čitanju časopisov, pri poslušanju radia itd. Ker pa spozna pni tiuji besedi tudi pravilno domačo besedo, ga pouk esperanta ne navaja k razvadi, da bi po nepotrebnem uporabljal tujke.
Ce naj obvezno šolanje vnema človeka za vse novo in napredno, če mu naj odpira pot k stalnemu, širjenju in poglabljanju izobrazbe, če g:a naj vzgaja v protišovinističnem smislu za razumevanje, sožitje in mir na svetu, je pouk in znanje esperanta najučinkovAtejša pol; k temu cilju in zato idealno vzgojno sredstvo. Umevno navaja ta pouk učenca tudi k vztrajnosti in samodejavnosti, mu krepi razum in spomin ter dviga njegovo samozavest.
4. Družbeno-politični pomen esperanta
Esperanto je konkretno doživljanje internacionalizma in resnično razumevanje drugih na-rodo,v,- espereanto nas življenjsko seznanja z idejami Združenih narodov in nas vzgaja v smislu socialističtičneiga huma-'nizma. Nedvomno pa lahko esperanto uporablja tudi reakcija. Toda že pouk esperanta skrbi za to, da ostanejo morebitni taki vpliva neuspešni. Bistvo esperanta: mednarodnost in univerzalnost, protifašizem in proti-šovinizem, socialistična humanizem in druga napredna prizadevanja vse to je grobokop kakršni koli reakciji.
Praktična raba esperanta v govoru in dopisu pa omogoča tudi tolmačenje naše družbene
m politične ureditve tujim
esperantistom, jih seznanja z lepotama naše zemlje itd. V šoli se vrši po določeni organizaciji, kolektivna korespondenca s sličnim kolektivom isteSa razreda v določeni državi. Vzgoja k ljubezni do domovine, do materinega jezika, do lastne kulture in lastnega ljudstva se o'r-ganično spopolnjuje z vzgojo k interna cionaJizmu-
5. Prehodna doba Reforma našega šolstva je projektirana za dolgo vrsto let. Tudi pouk esperanta v osemletne šole bi se uvajal le postopoma. Sedaj bi ga po predloženem načrtu uvedli obvezno v tiste šole, ki imajo že sposobnega učitelja za esperanto in v vsa učiteljišča, kar bi s pomočjo esperantske organizacija dalo v nekaj letih dovoljno število potrebnega učnega kadra. Z razpisom bi se istočasno izbrali najbofijši učbeniki za osemletko. Izkušnje, ki jih bomo pridobili v nekaj letih, ne bodo dragocene samo za nas, temveč za ves napredni svet, ki že danes z največjim zanimanjem zasleduje naša stremljenja.
Večkrat se zgodi, da celo kak ljubljanski prosvetni delavec ničesar ne ve o strokovni šoli, ki pripravlja ie sedem let dekleta iz vse Slovenije za poklic vzgojiteljice predšolskih otrok. Primeri pa se žal tudi to, da nekateri podcenjujejo delo in pomen Srednje vzgojiteljske šole kakor tudi poklic vzgojiteljice, ki jo mnogi še vedno izenačujejo s - predvojno otroško vrtnarico.
Morda so vzroki gornje ugotovitve v tem, da premalo poznamo življenje in delo te šole, k; vsa leta od svojega pričetka nima svojih prostorov in se kot gost stiska v poslopju osnovne šole na Vodovodni cesti.
Šolanje na Srednji vzgojiteljski šoli je trajalo do preteklega sol-
za predšolsko dobo. Obvezen je pouk glasbe (klavir), petja, ritmike in higiene. Posebna pozornost je posvečena pouku oziroma praktičnemu delu pri risanju in ročnem delu.
Tu ustvarjajo dijakinje pod vodstvom profesorjev izredno lepe ročne lutke m druge igrače iz preprostega naravnega in odpadnega materiala (iz koruznih storžev, kostanjev, orehovih lupin iz različn-h sadežev itd). Vsi ti 'izdelki nimajo samo dekorativne vrednosti, temveč jih s posnemanjem največkrat lahko ustvarijo tudi otroške ročice.
Šolsko leto 1955/56, se je končalo na Srednji vzgojiteljski šoli z lepimi 'uspehi. Izdelalo je 86 odstotkov dijakinj od skupnega skega leta stin leta, odslej pa pol- jteviia j91. 0d tega je ponavljalk n;h pet let, kakor na učiteljišču. ^ ma,]0> ve£„na diakinj, ki niso
izdelale razreda, ima po en popraviti izpit. Skupna povprečna
Od vzgojiteljice zahteva danes njen družabni položaj široko splošno izobrazbo, ki si jo pridobi v prvih dveh oziroma treh letih šolanja. Poleg tega jo Srednja vzgojiteljska šola temeljito pripravi na vseh praktičnih področjih njenega poklicnega dela. Več let se seznanja s psihologijo, posebej še s psihologijo predšolskega otroka. Poleg tega spozna občo pedagogiko in pedagogiko
Iz referata za Radijsko šolo pri Svetu za šolstvo LRL
V preteklem letu smo uvedli prakso osebnih stikov in obveznih enkratnih poročil med šolami in Sosvetom za radijsko šolo. Izkazala se je koristno za obe strani, zato jo bomo letos še razširili in poglobili.
Gradivo, k*! ga nudijo doslej predložena poročila, pa tudi zapiske referenta, ki je obiskoval šole, smo pričeli uporabljati deloma sproti deloma pa zahteva globljih organizacijskih prijemov, ki jih imamo že v načrtu. Napovedanih obiskov nismo mogli opraviti do konca šolskega leta v štirih občinah; v Ribnici, Postojni, Šentjerneju in Brežicah; na vrsto pridejo med prvimi v novem šolskem letu. Poročila na podlagi okrožnice Sveta za prosveto LRS št. I. 1, 2, 3, 6 so prispela z nekaj izjemami od povsod; videti pa je, da so v posameznih primerih zastala pri občinskih odsekih ŠPK, kar bomo še lahko ugotovili.
. V nekaterih poročilih je manjkal odgovor na tretjo, za nas posebno važno točko; vsebinske in tehnične pripombe k poslušanim oddajam. To kaže, da je bilo poročilo sestavljeno ponekod nekoliko preveč »administrativno«; v mrzlici drugega šolskega dela pa sta dve šoli celo pohvalili programirano oddajo, ki je iz
ocena je nad 3, kar je razveseljivo spričo tega, da so dijakinje s 3 km imajo do šole in v prostem predmetnikom zelo obremenjene, času še raznovrstno delo. Da je njihov odnos do učenja pravilen in lep, kaže tud' primerjava z njihovimi uspehi v nižji gimnaziji. Večina iz leta v leto izboljšuje uspeh.
Ne smemo prezreti letošnje mature na Srednji vzgojiteljski šoli. Maturiralo je sicer samo 18 absolventk, ker je bil četrti letnik maloštevilen. Znanje, ki so ga pokazala deideta pred izpitno ko-komisijo, pa je bilo temeljito in je povsem ustrezalo nivoju zrelostne-
tehničnih razlogov sploh odpadla.
Številčno stanje radioficira- ga izpita na ostalih srednjih šolah,
v kolikor ga na specialnih področjih ni celo presegalo.
Večina dijak nj stanuje v Domu Majde Vrhovnikove na Taboru. Ker so dekleta socialno šibka, jih 75 odstotkov prejema
PROSIMO, UPOŠTEVAJTE!
POLOŽNICE. Uprava P. D. je poslala vsem DUP položnice za nakazila naročnine za II.—IV. četrtletje. — Prosimo, uporabite jih tako, da ne bo na koncu leta nobenih zaostankov na članarini.
POROČILA. V poročilih na upravo navedite vedno poleg kraja tudi pošto. Primer: Knez Ivo, učit. (prof.) iz Bakovcev p. M. Sobota je bil premeščen v Bitje p. Renče.
Uprava P. D.
nih šol je danes praktično manjše, kot je bilo še pred nekaj- leti, če razumemo pod to besedo šole, ki v razredih kolikor toliko redno poslušajo. Vzrok je deloma v tem — ni pa edini — da je bila večina aparatov nabavljena v dobi nakaznic in da ti sprejemniki sedaj že marsikje »kašljajo«. V nekaj primerih se je tudi zgodilo, da je aparat medtem že padel s police na tla. Stvar pristaja podobna stanovanjski problematiki, kjer včasih tempo novogradenj zastaja s propadanjem starega fonda. Kakor tam, bo tudi tu treba čim-prej misliti na obnovo, kar doslej že glede na stanje naše tehnične, radioremontne službe ni bilo vedno mogoče. Seveda pa je to še posebej tudi finančni problem.
Poleg članov stalnega Sosveta za radijsko šolo smo lani povabili na eno njegovih sej tudi skupino tovarišev iz raznih krajev Slovenije. Širši osebni stik ob tej priliki je omogočil plolno izmenjavo misli in obravnavo pismenih predlogov, ki jih prejemamo. S takimi povabili bomo nadaljevali tudi letos. Razen tega bodo sklepi v zvezi z radijsko šolo, ki jih bo po potrebi obravnaval oziroma sprejel Svet za šolstvo LRS, sporočeni v »Objavah«. Sosvetu in redakciji radijske šole pa bo kot doslej služila v povezavo s šolami priloga »Prosvetnega delavca«.	-
POJASNILO
V Prosvetnem delavcu z dne 13. 4. 1956 je bil na 3. strani objavljen sestavek »Ocenjevanje šolskih delavce«'«, v katerem sem navajal primer dž osnovne šole v Leskovcu v Halozah. Med drugim sem zapisal, da je učiteljica pripravnica tolažila, da bodo šolski nadzorniki, fci so pošteni, razgledani in napredni ljudje, popravili krivico, katero ji je prizadejal šolski upravitelj, pa se je tudi tu v bistvu varala, ker je za šolske nadzornike upravitelj star praktik in znanec, ki je izpolnil, kar so zahtevali, in to jim je bilo dovolj. Resnici na Ljubo pojasnim, da sem bil v nedavnem primeru o odnosu šolskih nadzornikov do učiteljev (zlasti začetnikov) napačno informiran. Šolskih nadzornikov v ptujskem okraju tov. Hribernika Franca in Sepca Karla osebno nisem poznal in jima v njunem delu nimam očitati nikake pristranosti zlasti pa ne nepoštenosti, nerazgledanosti in nena-prednosti, kakor bi morda kdo utegnil razumeti posamezne stavke v gornjem sestavku.
Polde Resnik
V KOLEDARJU PROSVETNIH DELAVCEV za leto 1956-57, ki je pravkar izšel, se je vrinila v spominskih dnevih neljuba napaka. Kot Cankarjevo rojstno leto je navedeno pomotoma 1. 1867 namesto 1. 1876 (81-letnica).
Kdor bi zasledil še kakšne druge netočnosti ali pomanjkljivosti, je naprošen, da jih javi uredništvu. Prav tako bomo hvaležni vsakemu za vse morebitne opombe, želje in predloge za bodoče letnike.
Uredništvo Koledarja prosvetnih delavcev
štipendije pristojnih ljudskih od»' borov. Brez teh podpor bi bilo marsikateri dijakinji šolanje onemogočeno, saj znaša mesečna osknbovalnina v internatu 5300 din. Višina štipendij je od 1000 do 4500 din, to se pravi, da ne zadošča n ti za oskrbovalnino v domu. Nekateri ljudski odbori so pokazali doslej premajhno uvidevnost in' odgovornost za bodoče vzgojiteljice v” svojih območjih, čeprav priznavaj^,potrebo po novih kadrih v vrtcih
Dijakinje Srednje vzgojiteljska šole so zelo dejavne tukfv v cizven-šolskem delu. Posebej jjh veseli lutkarstvo. Krožek ročnih ^lutk je že dobro znan v Ljubljani. Krožek senčnih lulfc pa se je šele; začel razvijati. Tudi z ritmiko,' ki se nekje zelo približuje izrasčvji moči modernega plesa, k a. žeje* mnoge od deklet veliko zanimanje.
V počitoicali gredo dijakinje višjih letnikov na prakso v otroške vrtce, ožje praktično delo pa. imajo seveda vse šolsko leto je združeno z nasttjpi poedinih dijakinj pred kritičnim občinstvom razrednega kolektiva in profesorjev, ki sodijo prakso.
Mnoge dijaknje .iiz nižjih letnikov pa že' v juniju odhajajo zst vzgojiteljice in vodiče v otroška kolonije. Tu se združuje njihovo teoretično znanje s praktičnim delom, poglabljata pa Se tudi ljubezen do otrok jn odgovornost do bodočega poklica.
Še marsikaj bi bilo potrebno napisati o Srednji. vzgojiteljski šoli. Recimo to, da je bila vse leto izredno marljiva tabomikša organizacija, ki je vod:la in vzgajaig. okrog 600 osnovnošolskih otrok1 Medvedkov in Čebelic. Tudi mladinska organizacija skrbi z» pestrost v svojem delu. Dekleta so poslušale različna predavanja, literarne večere in so prirejale vt Domu ražkčne družabne prireditve. V športnih panogah so najbolj vešče pri odbojki. Osvojila so si naslov prvaka med ljubi jatn" sitimi srednješolskimi moštvi. '
Morda bo kdo rekel, da navajamo v tem kratkem, informativnem članku samo dobre strani dela na Srednji vzgojiteljski šoli. Jasno je, da so tu tudi slabosti, pamanjkljivosti in napake kakor na vseh šolah. Vendar je tega, mnogo manj kot dobrih strani.
Iz leta v leto dobiva šola spo-sobn-jše dijakinje' y prve letnike; zahteve po dobri podlagi znanja,
,pr dobljenega v nižji gimnaziji, se stopnjujejo. Letos je izredno zanimanje za vpis. Samo v junijskem -roku se je prijavilo nad 70 kandidatk iz vseh krajev Slovenije. V jeseni jih še pričakujejo kak k 30.
Omeniti bi bilo še vprašanji prostorov. V šolskem letu 1956^5? je za devet razredov na razpolago^ !e pet učilnic! Pouk se bo torej delil na dopoldansko in popoldansko izmeno. Pri tem razen dveh profesorjev in morda 10 dijakinj nihče n stanuje bliže od 3 km! Vsekakor bi zaslužila Srednja vzgojiteljska šola mnogo vež pozornosti od celotne naše javnosti, kajti njeno delo poteka v težkih delovnih pogojih in je pol svoji družbeno - pol tični vlogi mnogo pomembnejše, kot se zdi površnemu ocenjevalciu na prvi pogled. V marsikaterem pogledu je vse to delo .pionirsko, saj ss gradi sproti, brez tradicije in šele na spoznanih pomanjklj vostih in napakah se razvijajo nove,' uspešnejše metode dela.
(Pl)
Hmetifski pouk v osnovni šoli kot pedagoški problem
Ljudsko šolo na kmetih so ustvarile potrebe po znanju pisanja, čitanja, računanja ter verskih iti kmetijskih naukov. Pisanje, čitanje, računstvo in moralni nauki so bili v vseh časih osnova in glavna vsebina šole, kmetijski pouk pa se ni mogel nikoli popolnoma uveljaviti, nikoli pa ga tudi ni bilo mogoče popolnoma odpraviti.
Poglejmo, kaj se je v tem pogledu napravilo po osvoboditvi!
V učnih načrtih ni bil kmetijski pouk niti omenjen. Na učitelj išču so odpravili kmetijstvo, prenehala so ženska ročna dela, praktične, stvari So se nadomestile z večjo mero abstraktnih učnih predmetov. To se je zgodilo takrat, ko je naša zemlja hajbolj zahtevala umne in pridne obdelave, ko so kmetijske obdelovalne zadruge najbolj potrebovale razumevanja in je bila vešča ženska roka prava sreča iv družini in je bilo med ljudstvom najboljše razpoloženje. Z obvezno gimnazijo se je šola še bolj odtujila življenju.
Zdrava narava pa je zmagala. Prvi so nezadovoljstvo pokazali ljudje; neobdelani in zapuščeni šolski vrtovi so jih spominjali na učitelje kmetijce. Po Primorskem, kjer so nekaj desetletij vladali po naših šolah učitelji, ki so bili tuji narodu in kmetu, go ljudje spoštljivo obujali spo-na nekdanje slovencke uri-.
telje vrtnarje in pevovodje. Ob takih spominih na preteklost — in spomini so vedno lepši kot resničnost — si mladi neuki učitelji in učiteljice niso mogli pridobiti spoštovanja. Učitelji z idealnim hotenjem so kmalu spoznali, da se na vasi ne da ne delati ne živeti brez kmetijskega znanja. Pozneje smo o tem tudi kak članek čitali. Časopisne vesti pa so bile malenkostne v primeri z. nezapisanimi kritikami.
Čez nekaj kratkih let so pa začeli prirejati za učitelje in učiteljice počitniške kmetijske tečaj«. Agronomom je bilo naročeno, naj bodo v stikih z učitelji. Najbolj se je zadeva spremenila z napovedjo enotnih ljudskih šol, ki naj bi nadomestile preveč zahtevne abstraktne gimnazije. V poročilih o delovanju zvezne komisije za reformo šolstva smo čitali o nameravanem kmetijskem pouku v novi šoli. Jasno je to zadevo izrazil Vlado Majhen, ko je na sestanku komisije predlagal, naj se v zadnjih dveh razredih ljudske šole poučuje tudi kmetijstvo. Nasprotovanja ni bilo. Pač pa se je dalo iz odgovora sklepati, da se bodo šole uravnavale po razmerah kraja in da se bo po kmetijskih predelih poučevalo tudi kmetijstvo. S teni se bodo strinjali vsi tisti, ki poznajo že desetletja boj za tako šolo in eo pričakovali, da bodo po osvo-
boditvi dani vsi pogoji za popolno osemletno ljudsko šolo na kmetih: reden obisk in spretni učitelji pri splošnem in kmetijskem pouku. Toraj bomo dobili nekaj, kar smo že imeli in kar je že bilo na poti do večje popolnosti. Seveda imajo po drugi strani tudi višje gimnazije, srednje strokovne šole in univerze popolno pravico, da zahtevajo kvalitetno nižjo srednjo'šolo za tiste, ki bodo nadaljevali študij na njihovih zavodih.
Zanima nas, na kaj se bo ta šola naslonila. Najbolje bo, če se bo gradila in izpopolnjevala na podlagi naših izkustev. Naloge dajo smer, toda izhajati morajo iz korenin. Ljudje in otroci so se le malo spremenili; v njih živi tradicija, narava, potrebe. Iz tujine se lahko naučimo !e posameznosti; telo pa raste doma. Šved je Šved in švedski otrok tudi ni isto kot naš. Saj se še celo predšolski otroci različnih narodov zelo med seboj razlikujejo. Nevarnost je tudi, da bomo z učnim načrtom preveč zagazili v gimnazijo. Najbolj se bo stvar ponesrečila, če se ukazi, nasveti in apotki ne .bodo ujemali- s stvarnostjo.
Zakaj in čemu pa naj bi bil kmetijski pouk v vaški ljudski šoli?
Proučujoč delovno kulturo našega kmeta, bomo opazili pridno roko, toda odkrili bomo strokov-
no nevdnost. Kmet s splošno izobrazbo in strokovno nevednostjo bi bil precej nenaraven stvor. In v resnici je kmetu vsa druga izobrazba samo za kratek čas. Njega zanima tisto, kar je važno za njegovo življenje, posebno gospodarsko. Zanj je kmetijska izobrazba tudi splošna izobrazba. Njegovo delo je še vedno topo, mehanično, nekulturno; ne druži se z znanostjo; na splošno torej delo še ni prosvetljeno. Pa ne gre samo Za izobrazbo. Stvarni namen kmetijske izobrazbe je tudi večja kmetijska proizvodnja; ta koristi kmečki družini sami in vsemu narodu. Kmetijsko uspevanje je odvisno od različnih pogojev; eden od teh pogojev je tudi umska strokovna izobrazba. To nam dokazujejo narodi, ki sicer nimajo že po naravi led o ve kako rodovitne zemlje, pa je vendar njihov pridelek po kakovosti in količini lep in. velik.
Priznati moramo, da naš kmet nima niti tistega vpogleda v kmetijsko znanost, ki bi ga bil moral vsaj za silo imet: že pred' prvo svetovno vojno. V zadnjih letih so se stvari v svetu še bolj spremenile. Nastali so novi kmetijski problemi, ki zajemajo kmetijska opravila sama, organizacijo kmetijske propagandne službe in novo kmetijsko tehniko. Kdaj bo vse to zajelo našega kmeta? Melioracije so nekaj jav-
nega, državnega; toda so reči, ki zadevajo podrobno delo družin in zadrug; to so selekcija, načrtnost, preračunavanje, melioracije v malem, zatiranje rastlinskih in živalskih škodljivcev ter glivičnih bolezni s kemičnimi sredstvi, uporaba novega orodja in novih strojev, odbiranje in urejevanje za trg določenega blaga in podobno. Za nas je še posebnega pomena iz stvarnosti porojena zavest, da vodi zadružna pot v boljše življenje, ter umska in moralna spo sobnost za pravilno, razsodno in pošteno urejevanje zadružnih nalog.
To stanje zahteva temeljito kmetijsko prevzgojo, pa naj se jo poloti kdor koli. Ugovori, naj to delo prevzamejo kmetijske šole, obvezni kmetijski tečaji za fante in dekleta, agronomi, zadruge, krajevne organizacije in tisk in da ni to naloga ljudske šole. bi bil vreden upoštevanja, če bi navedene ustanove že dosegale uspehe, kot si jih želimo. Tega pa ni. Po eni strani je še vedno premalo kmetijsko izobraževalnih ustanov, po drugi strani pa tudi ljudstvo samo še ne čuti potrebe po kmetijskem znanju! Kmetijskih šol je še malo. rednih tečajev še ni, posamezna predavanja agronomov so nesistematična. Sicer pa bi bile kmetijske šole prazne, če bi jih bilo kaj več; predavanja že tako in tako ljudje slabo in s premajhno vnemo obiskujejo, časopise in knjige mnogo premalo čitajo, ker jih ne razumejo. Se največ dobrega vpliva, na um -in pridelek, imajo predmeti, ki jih dobi kmet v trgovini: stroji, orodje, kemična sredstva, izbrano seme; sadjarstvo n. pr. pi;av
zaradi tega peša, ker drevesnice ne razpošiljajo sadnih drevst kot blago.
. S stanjem ! našega kmeta in kmetijstva nikakor ne smemo biti zadovoljni. Kmetijstvo je narodna zadeva; saj nas kar s spoštovanjem navdajajo kmetijsko napredni narodi, kot so Danci in Holandci. In če naj pedagoško delo sodeluje v vseh važnih narodnih dejavnostih, zakaj ne bi nudilo pomoči tudi pri prizadevanju za naš kmetijski napredek? Ali bi se res šola s takim poukom pregrešila proti načelu splošnega osnovnega izobraževanja?
Sola ima za ljudsko kmetijsko izobraževanje lepe pogoje. Ljud-skošolski pouk zajame namreč vso šoloobvezno mladino. Zato bi si pridobili osnovno kmetijsko znanje — db neke mere seveda — prav tako kot spretnost v čitanju in pisanju — vsi učenci.' Kmetijske šole, tečaje in predavanja pa obiskujejo samo nekateri; tudi kmetijskih knjig in listov ne čitajo vsi. Do zdaj so le meščanske šole — pred vojno namreč — kmetijstvo sistematično poučevale, pa ne brez uspeha. Od ljudskih šol so to delo vršile samo tiste, kjer so bili za to sposobni učitelji, in še tam se je pouk omejeval samo na nekatera kmetijska opravila, n. pr. na sadjarstvo. Ze to pa nam je dokazovalo, da .žanje zelo nepopoln kmetijski pouk ivoje uspehe. Kaj bi šele bilo, če bi se pouk razširil po vseh šolah in bi se tudi pedagoško in metodično pravilno izvajal!
Prvi uspeh kmetijskega pouka je poznavanje nekaj krajevno potrebnih kmetijskih pravil, pridobljenih ob opazovanju in pre-
sojanju kmetovanja v hlevu in na polju. Kar je še več vredno, so tisti splošno znanstveni nauki, s katerimi se otroci seznanjajo ob obravnavanju kmetijskih pojavov; saj je vse količkaj umno kmetijstvo en sam obširep laboratorij; če ga podpreš še s preprostimi šolskimi kemičnimi, fizikalnimi in botaničnimi poizkusi in delaš to v vseh razredih, postane ustvarjanje kulturnih pojmov, sodb in sklepov nekaj naravnega, domačega, neusilje-nega. Nešteto je potem dejstev, na katerih se spoznatki preverjajo. Najbolj nedolžno zanimanje kažejo učenci in učenke tja do desetega leta; zato je škoda to dobo zamuditi.
Za otrokovo vzgojo in izobrazbo ima pomen tisto, kar okrog sebe doživlja. To pa pri našem zdanjem kmetijstvu niso samo agrotehnična dejstva,. ampak ja tudi zadružna organizacija tistih del, ki jih posamezna kmečka družina ne zmore. Polje napada koloradski hrošč, sadno drevje kapar; pojavile so se glivične bolezni in škodljive žuželke, ki jih poprej nismo poznali. Zatiranje škodljivcev zahteva kemičnih sredstev, škropilnic, strokovnega ravnanja. Lindan, pan-takan in druge strupe v prahu ali tekočini posameznik že še kupi, količkaj boljšo škropilnico ali celo motorko pa lahko oskrbi samo zadruga ali občina in prakso pri škropljenju si lahko pridobi samo vestna ekipa. Brez doslednega zatiranja glivic in golazni je pridelek uničen. Šola ima pri tem opravilu priliko, da otroka poučuje o procesu zatiranja in o vsem. kar je s tem v zvezi, obenem pa ga opozarja na večji in lažji uspeh, če se ta
ZELJE SO SE U
NEKAJ O POTOVANJU UČITELJEV I. OSNOVNE ŠOLE V CELJU PO JUGOSLAVIJI
Mnogoletna prizadevanj,3 učiteljev in profesorjev, da bi jim družba omogočila vsaj eno brezplačno vožnjo po naši domovini, da bi jo n,a svoje oči videli in spoznali ter tako pridobljene vtise pri pouku posredovali mladini, se do danes še niso uresničila. Neštetokrat izražena želja je že v predaprilski Jugoslaviji prav tolikokrat naleteli a na gluha ušesa odločilnih čini-teljev, ki so rekli: »Kdor si., jo hoče ogledati, naj si jo ogleda na svoje stroške!« Vse kaže, da smo prii takem naziranju še danes. Kdo je kriv? V prvi vrsti mj prosvetni delavci sami, ker še do danes nismo znali prikazati vrednosti takega potovanja za . slehernega učitelja in vzgojitelja, pa naj poučuje in vzgaja našo mladino kjerkoli In na kateri koli stopnji, od otroškega vrtca do univerze. Le govorite, predavajte, pišite in tiskajte proti verbalizmu na šolah, zatrli ga ne boste tako dolgo, dokler učitelj in profesor ne bosta poučevala iž lastnega doživetja. Učiteljeva' enkratna, pa tudi petkratna brezplačna vožnja bi bila povrnjena tisočero!
C e smo uvodoma rekli, da so davne želje '.Učiteljstva pp enkratnem brezplačnem potovanju še neizpolnjene, moramo na drugi strani popraviti krivico, izrečeno proti današnji družbi. Se že dani! Izpopolnjena ih dobro .urejena prometna sredstva, razvijajoči’ se turizem ;in blagodejni Ferialni savez — naša Po-čitniišk&r zveza s popustom pri voznih tarisah pa. gostoljubnost in prijateljstvo naših narodov, to so temelji, na katerih se želje spreminjajo v resničnost.
Česa “nam torej še manjka? Poguma; in dobre organizacij e.: Kako sč dajo premagati še'poslednje lovire, je menda prvi. v-Sloveniji pokazal in dokazal učiteljski kolektiv I. osnovne šole v Celju. S pomočjo ne-, nadkriljiive or&anizat.orične sposobnosti tovarišice Mire Lahove in ob sodelovanju izkušenih tovarišev se' je potovanje po Jugoslaviji docela posrečilo. Ob podpori počitniške zveze, ,s precizno izdelanim planom, fiksiranim voznim redom in z moralno podporo Okrajnega sekre-
tarja ZK tov. Franca Simoniča in občinskega predsednika tov. Svetika je v nekaj tednih dozorel naš načrt do potankosti. Premagali smo tudi na videz nepremagljivo oviro — denarna sredstva. Lastni prihranki v otoliiiki kolektivne hiramiilnice, nekaj dohodkov od prireditev in končno še nekaj kredita in temelji so bili postavljeni.
NA POT
Die 15. junija je naša tri-najstorica stopila na brzovlak Celie—Beograd in začela svoje
ška bitja. Iz ravnine ali kar Iz vode se dvigajo obronki skalnatih Karpatov. Djerdap — naša Železna vrata, ki stisnejo reko v ožino in globino, nudijo nepopisen prizor. Okrog 120 m široka, toda 70 m globoka temnomodra reka obliva vznožje skalnatih strmin. Kakor v filmu se vrste slike na obeh straneh reke. Na romunski strani vodi široka avtomobilska cesta, vojaški razgledni stolpi spominjajo na nedavno preteklost in-formbirojske dobe. Na naši obali se vidijo sledovi ceste mogočnega rimskega r-psaHi Tra-
po večerji nekoliko utrujeni legli v niški trdnjavi, k počitku ki ga tudi tukaj nudi Počitniška zveza. Ker je odhod vlaka že oh štirih zjutraj, smo večer porabili za počitek', Med hudim nalivom smo drugo jutro hiteli na vlak. Enemu izmed nas se je celo pripetilo, da je tekel mimo postaje,! ker je med nalivom ni opazil. Do kože premočeni smo končno zasedli prostore brzega vlaka. Tudi naši kovčki so se napili vode, da je curljalo iz njih.
Deževno vreme je motilo naš pogled na prelepe pokrajine, ki smo jih motrili skozi rosne šipe brzečega vlaka. Naš neposredni cilj je Skoplje, ki ga Makedonci, imenujejo , Skopje. Tj« smo dospeli okno® 10. ure dopoldne. Ker smo imeli v načrtu. da se semkaj vrnemo na povratku Sz Ohrida, simo po ' kratkem odmoru zasedli motorni vlak in nadaljevali pot proti Bltolju. Po štiriumS vožnji simo dospeli v makedonsko Bitolo. Na železniški postaji nas je ■sprejel avtobus ter nas pripeljal v središče mesta.
Da bi čimprej dosegli glavni cilj našega potovanja — Ohridsko jezero, smo tudi v Bitolju izkoristili ugodno “ avtobusno
OHRIDSKO JEZERO
toda, ki je sedaj spremenjena trikrat dražji prenočnini smo se krajini. Opoldne smo ^dospeli nS muzej, starodavni grad z ra- morali nastaniti v hotelu. Ta
Ija Samuela in zgodovinska cerkev sv. Zofije z znamenitimi freskami.
Drugi dan je bil oblačen in deževen. Slabo vreme je preprečilo celo kralj že sprehode. Zato smo se seznanili z domačini, fci so nam pripovedovali o svojem življenju. Spoznali smo življenje ribičev. Ni čudno, če smo si poželeli ribje pečenke. Izvedeli smo, da živi v Ohridu musliman, ki je priznan umetnik v pripravljanju ribjih slaščic. Na njegovem domu smo se o tem osebno prepričali.
Tudi naslednjega dne nas je sprem 1 j a 1 o	deževno	vreme.
Kljub temu smo se z motornim čolnom peljali v Strugo, malo mestece ob Črnem Drinu. Po tri četrturni vožnji po valovitem jezeru smo zagledali čedno letoviško mesto s skrbno negovanimi cvetličnimi nasadi in snaž-
neljubi pripetljaj, ki se lahko primeri tudi boljšemu hotelu, ne more zmanjšati ugleda in zaslug FerialneSa saveza, ki si z največjo požrtvovarinostjo prizadeva za kolikor moči udobno preskrbo potujočega članstva.
Naslednjega dne ,S'mo si ogle-
sarajevsko 'postajo. Za kratek počitek in ogled mesta je bilo odmerjenih samo. 12 ur, bajti opolnoči je bilo treba it' zopet na vlak. Slikovito mesto Sarajevo se je v svobodni domovini zelo spremenilo. Poleg častitljivih starin se dviga s tal novi del mesta sodobne kulture; in
dali Skoplje, prestolico republi- napredka. Metropola BiH sme.o
ke Makedonije. Pogled na mesto je bil očarljiv. Staore zgradbe poleg modernih stanovanj-skih blokov in novih vil slikovita združuje stari del mesta z novimi naselji. Dragocene rezbarije umetnikov dabarske šole v cerkvi sv. Spasa prikazujejo zgodbe svetnikov Bigorskega in Jone. Izredna znamenitost je turška kaznilnica Kuršum-Han (svinčena1 hiša).
Pohiteli smo še v zanimivo cigansko : naselje in v turško čaršijo, posebnost, ki pri nas že

SOTESKA V DJERDAPU
tekmuje z ostalimi : glasnimi mesti svobodnih republik Tit|>v» Jugoslavije. V ; v "	»
Zopet nas je prehitel čas. Ks» maj . smo si vtisnili v spojni® glavne' značilnosti sarajevskega mesta in najbSžje okolice,, ža nas vodi pot na železniško “po-stejo, Vožnjo po dolini Bosna je zagrinjala noč. Toda ne Vso. V : jutranjih in = dopoldanskih Urah smo lahko opazovali pokrajino severne ' Bosne,- dokler nas vlak ni pripeljali v Hrvafekof Posavje.
Zagreb, j mesto velesejmov.
začrtano trin a j stdine vno potovanje: Celje — Beograd — Železna vraita — dolina Timofca — Niš, Skoplje —■ Bitolj —: Ohrid. Povratek:	Ohrid H
Skoplje — Kosovo polje — Kraljevo — Višegrad — Sarajevo 73 Zagreb — Celje.
Ob 20. url smo ®e poslovili od beograjskega pristanišča, V pristaniščih Pančevo, G rocka, Smederevo Izstopajo im vstopajo potniki. Po široki reki drsi pamik ob nizkih obalah proti vzhodu. V nočni temi se vidijo le obrisi stolpov in obzidja, nekdanje smederevske trdnjave. Kljub temni noči im hladni sapi sedeč ali stoječ na krovu upiraš uči v prostrane pokrajine ter komaj čakaš jutra, da se ti odpre vsa lepota teh krajev. Ob Golubimju (Golubac) se spomniš na smrtonosno »golubaško mušico«, ki mori živino in člove-
»ooooooooooooooooeoooop
500000000000
Dl NE DO ZAMUDE!
jL. pričetku šolskega leta dobimo toliko naročil, da naš odpremni oddelek pri najboljši volji ne more takoj od-premiti vseh naročil.
ZATO VAS PROSIMO,
izvolite že zdaj naročiti vse kar potrebujete za šolo, šolske knjige, potrebščine in tiskovine ter učila.
V	ta namen smo Vam poslali prejšnji mesec naš naj--nove|ši;KATALOG ŠOLSKIH KNJIG IN UČIL ZA LETO 1956/57. Ce tega niste..prejeli, nam to sporočite in Vam takoj pošljemo še en izvod. TJa željo Vam pošljemo tudi Jubilejni katalog knjižnih izdaj.
V	. vsaki knjigarni v Sloveniji dobite na vpogled seznam vseh šolskih knjig, ki so letos že izšle in ki bodo v prihodnjih tednih dotiskane.:
Dal boste imeli ob. začetku šolskega leta vse kar'potrebujete za šolo, izvolite že danes poslati naročilnico na
DRŽAVNO ŽALOŽBO SLOVENIJE, LJUBLJANA, MESTNI TRG 26

4 *
dcooooooopoccoooo6oooooooocxdoooooocooooooo
Jarma. Ziiivfafaem prameit v obe smer! pomeni, da se voziš po mednarodni vodni' žili, ki združuje narode v medsebojno prijateljstvo.
Osemnajsturna vožnja s parnikom, na katerem ljudstvo poje In pleše, je pri kraju. Ne, tega življenja na vodi in ob Obeh: obalah ne more popisati nobena knjiga.
Na ■ železniški postaji Prahovo smo ,prestopili na vlak in že se pomikamo po lepi in rodovitni dolini Timcka. V malem, toda prijaznem mestecu Negotinu so presenetili našo družbo megotin-ski prosvetni delsavcf s prisrčnim sprejemom. Kot brate in sestre so nas jroddli h krajevnim znamenitostim: k spomeniku in Srobu hajduka Veljka, v smod-niišnitoo in Iv muzeji. Pravkar proslavljajo 100-letnico . rojstva velikega srbskega Skladatelja Stevana Moknamjca. Na šolski razstavi osemletke vzbujajo pozornost praktični ročni izdelki. Prijetna družba in udoben počitek v Dijaškem domu učite-Ijiščnikov — postaja Ee rial n ega saveza nam vlivata nove moči za nadaljnje potovanje.
Timoško dolino spremljajo skrbno obdelane vinske gorice, v sredini Homoljskih planin pa ustvarjajio bogastvo bonskega rudnika. Med štiriurnim oddihom v Zaječaru smo si ogledali mesto z bogato založenim živilskim trgom in se čudili nizkim cenam v primerjavi z našimi. Po ozki soteski gornjega Titmo-ka forzj vlak od predora do predora skozi slikovito naravo in kar sproti ugotavljamo, kako lepa je naša dežela.
Niš ni samo srbsko, marveč pomeni, že mednarodno križišče dveh glavnih železniških prog orientekspiresa, zato je. promet ; na tej postaji zelo močan. Poleg zgodovinske trdnjave in znamenite Cele-Kule smo si ogledali daleč po svetu znano Niško banj o in prekrasen most Čez Nišavo. Po ogledu najpomembnejših: znamenitosti smo
zvezo ter po kratkem postanku uimi ulicami. V mestnem muze- izumira, a nas še vedno sporni- nam poživi zamrle ude.; Kratek nadaljevali pot. Po široki mo- iu vzbuja poiseibno pozornost nja na nekdanjo preteklost. počitek in nič več. Med živah-derni cesti drvimo mimo Resa- i®redno bogata zbirka nagačenih Toda Slede ciganskega naselja nj,m kramljanjem se bližamo na. Le od daleč smo gledali ro- žli7a,li- zlafW nekaterih zelo red- je treba poudariti, da je začelo celjski postaji -Za en dan pire-fixr— kih vodnih utic.	tudi -ciicfainsikirt .naselite dobivati koračen čas potovanja po lepi
mantične razvaline gradu Kra- ^ih vodnih ptic.
Ijeviča Marka. Na južni meji Med ogledom muzeja v Strugi
tudi cigansko naselje dobivati kulturnejše lice. Po prizadevanju Higienskega zavoda se tudi v teh sicer ,primitivnih stanovanjih pojavljata red in čistoča. Tri stanovanja, ki so nam j,h pokazali, so napravila na nas prijeten vtis.
Kratko slovo dn že se z vlakom pomikamo proti' severu. Nočne vožnje skozi kraje, znane samo iz mrtvega zemljevida m skromnih opisov, niso tako prijetne. Toda potni načrt nam je
Jugoslaviji je pri kraju.
S trdno voljo, z lastno energijo -in krepko .samozavestjo' smo izpolnili nalogo, ki ha bor samo y našo korist, temveč jo bomo znali ■temeljito izkoristita pti vzgoji, naše mladine. J ..
■ Na tem .potovanju smo ■ bili .daležiii neiprecehljjve- - poršoči -Počitniške zveze, ki smo ji hvaležni za naš .uspeh in brez. katere bi bil naš idealno zamišljen
pilfii
‘ H ‘	' I i •
iifilaiiS**’
>	J
SKOPLJE — OSNOVNA SOLA
Jugoslavije zablesti veliko Pre-spansko jezero s slikovito okolico. Se nekaj kilometrov dn že se nam odpre krasen pogled na Ohridsko jezero. Kakor si želi vsak Slovenec vsaj enkrat videti oba goremjfcsa bjsera, Blejsko- in Bohinjsko “jezero, prav tako hrepeni vsak potnik, ki potuje po Jugoslaviji, videti in spoznati enega najlepših kotičkov na skrajnem. ju®u naše domovine — Ohrid z Ohridskim jezerom- Njemu šmo ..namenili, tri dni počitka, kopanja in uživanja naravnih krasot.
Lastnim očem nismo mogli verjeti, da smo asm; dan,. dne 20. junija že na najjužnejši točki naše lepe domovine. Niti v sanjah sl ne bi mogli zamisliti rožnatega mesta .®b Ohridskem jezeru. Pri vhodu v mesto nas je omamil prijeten vonj dišečih vrtnic v najrazličnejših barvah. Ta cvetoči drevored iz rožnatih: grmov, preobloženih z naj-lepšimi cvetovi, je dolg kakih 300 metrov.
Ves prvi dan smo posvetili znamenitostim kraja in bližnje okolice. Tu stoji cerkev sv. Klementa, učenca .Cirila im Me-
to veleval. Temna noč je za-kravala junaško Kosovo polje, polje zgodovinskih spominov na pretekla stoletja. Postanki vlaka na postajah Kraljevo,-Čačak, . Užice in Višegrad omogočajo samo bežen pogled na te kraje. 2e o prvem svitu smo bili vsi pri oknih, da bi videli naravne posebnosti in življenje v tej po-
. načrt neizvedljiv. Vsem prosvet-
se je gladina jezera spremenila v razburkano morje. Kljub nevarni vožnji smo srečno pristali v pristanišču Ohridu,, V popoldanskih urah se je manjša skupina peljala na valovito jezero, da si ogleda znamenito cerkev sv. Naumia v bližini albanske meje. Druga skupina je izrabila priliko in si ogledala še ohridski muzej. Poleg etnološkega oddelka z dragocenimi predmeti je tu nameščena tudi Narodna galerija z redkimi umetninami. Lepo je; urejen tudi . oddelek. NOB, ki- priča, da so tudi južni bratje v teh krajih mnogo pretrpeli in prispevali svoj veliki delež za našo svobodo.
Težko je bilo naslednjega dne. slovo od temnega in z očarjivo okolico obdanega jezera ter prijaznega mesta Ohrida. Med pozdravi domačinov smo z avtobusom zopet krenili proti Skopi ju.
Po prihodu v Skoplje smo najprej poskrbeli za prenočišče Ferialnega saveza, da bi odložili prtljago. Pri pregledu po- I steljnine smo žal ugotovili ste-, niče, kar je bil edini primer na vsemi dolgem potovanju. Kljub
nim delavcem želimo, da bi naš poskus ne bil osamljen. Iz pravkar dpživejfiih vtisov odobravamo vsakoletne maturantske ekskurzije naših učitelj j,ščnikov, s katerimi si že :pred; nastopom 'v službo pridobe širše obzorje in živo prepričanje o lepoti naše lepe domovine.
MANJ TEŽAV BOSTE IMELI PRI PREDAVANJIH
in Vaši dijaki bodo hitreje napredovali, če bodo imeli dobre učne pripomočke.
Državna založba Slovenije prav posebno priporoča višjim, gimnazijam in strokovnim šolam:
1.	Zgodovinski atlas, ki ima 53. barvnih kart in stane
samo 1050 din,	.
2.	Žepni atlas z 51 kartami v barvah: ki bo v kratkem; izšel in, ker je cena samo 250 din, bo tudi hitro raz- ; prodan, in
3i Veliki šolski atlas s 60 kartami za 1900 din. Ta obširni -atlas bodo potrebovali dlijaki višjih razredov gimnažij j ; in strokovnih šol, študenti univerz, predavatelji in vse višje šole.	!	'
Zahtevajte Katalog šolskih knjig in Jubilejni kataldg-knjiižhih izdaj pri Državni založbi Slovenije v Ljubljani,;: Mestni trg 26.
' t
i3Cy>0000O00CXXXX)0C*»XX50CXX)000000000G000000C000000C>5C«30CO000CXD0p0600CkX»O0C»00C>6000C
* 'v •
delo opravlja zadružno in organizirano', kot če. to. vrši posamezen kmetovalec.; Gre torej tudi za vzgojo: žadružne zavesti. Ze prizadevanje pri zatiranju škodljivcev “je nekaj. Koliko prilike za opazovanje .zadružnega življenja pajbi imela; šolska mladina šele v krdjih, kjčr si je skupnost omislila traktor, mlatilnico na motor ih druge tehnično, napredne naprave, ali pa tam, kjer je v bližini dobro urejena zadružna ekonorrfijg! Eno; pa si .moramo zapomniti: kažimo otrokom le take stvari, ki so se posrečile, kjer so uspehi vidni in nesporni; zakaj .nerodnost, in porazi vzbujajo pri; ljudeh le posmeh in nezaupanje'in bi se tudi pri otrocih le Osmešil, kdor bi abstraktno nekaj hvalil, kar se kaže v konkretnost: le kot spaka. Na splošno' pa lahko rečemo, da bomo pri. mladini poprej dosegi! občutena pojmovanje zadružnega delovanja kot pri odraslih, ki ee že a. prior! vsaki napravi upirajo.	/ c .
Kot kaže,‘se bodo na splošno ustanavljale kmetijsko nadaljevalne šole in se bodo na vse načine dajale ljudem prilike za kmetijsko izobraževanje,. Toda vse drugače dojemajo nauke tisti, ki so še v te stvari vživljal! Že v otroških. letih, saj n. pr. tudi na; drugih tečajih mnogo laže imeti!'opravka, s, tistimi, ki so prinesli s seboj računsko in drugo (Snovno: znanje, kot pa s tistimi, ki jih je treba teh reči šele učili.;V šoli vzgojeno zanimanje femprivajanp opazovanje In proučevanje kmetijskih pojavov ter;* zanimanjem pridobljeno razumevanje osnovnih nara-voznanstvenih lin družbenogo-tlarskih pojmov so najnaravnejša
pot v nadaljnje kmetijsko izobraževanje.
So pa še drugi razlogi za kmetijski pouk.
Nasprotniki kmetijskega pouka navajajo, da bi postala potem ljudska šola preveč strokovna, da bi se potemtakem morali v šoli upoštevati tudi drugi poklici ..in da so to reakcionarni pojmi o šoli. Toda ta strokovnost nikakor ne bi zavajala pouka v posebno, od sploišnositi ločeno strujo, ampak bi nasprotno iz žive, za kmeta in druge ljudi važne konkretnosti zajemala nekaj, kar je splošno; in to splošno je potem podlaga tudi za druge poklice. S kmetijskimi p.ojavi dobijo smisel tudi vaje v čitanju, pisanju, računanju, geometriji, risanju; vse to služi potem učencem vajenskih in drugih šol. Sicer se pa IjudSkošolski pouk naslanja tudi na druga neposredna področja življenja. Saj ni za-povedano, da mora pouk krožiti samo. v kmetijskih stvareh; res je le to, da okoliščine že same obračajo največ pozornosti na polje, gozd, vrt. dom In hlev.
Kmetijske prilike so drugačne kot pri drugih poklicih. Kmetje živijo v velikih skupinah; celi :kraji so kmečki. In vsi ljudje v kmečki družini, tudi otroci, opravljajo kmetijsko delo. ^ri obrtnikih je drugače; v vsaki vasi je po navadi le po en zidar, mizar, kovač; in to delo opravlja le gospodar; drugi družinski člani mu pomagajo le izjemoma. Pa še to je: za obrtniški poklic je predpisana vajenska doba. v delavnici in šoli; pri kmečkem fantu pa je umska stran njegove vajenske dobe popolnoma zanemarjena. In vendar je kmetijski
poklic, ki zahteva precejšnjo mero razumnosti.
Protislovna je trditev, da bi bil kmetijski pouk v ljudski šoli nekaj reakcionarnega. Kako naj bo šola, ki služi napredku naropa, reakcionarna? In kako naj bo od življenja odmaknjena šola sodobna in napredna?
Sta pa dva vzroka, ki se postavljata kot dvoje močnih ovir kmetijskemu pouku: nepoznavanje kmetijistva pri učiteljih in učiteljicah ter predsodek o manjvrednosti kmetovega dela.
Nevednost bi bilo lahko opra-. viti s pravilnim kmetijskim poukom na učiteljski šoli oziroma akademiji. Kmetijske stvari so tako lahke in zanimive, da ne bodo delale nikomur preglavic. Kdor se je učil kemije, fizike, biologije in mu je znana_ organizacija današnjega gospodarstva. Ima že podlago za razumevanje praktičnega kmetijstva; to je potem samo dodatek.
Kdo pa naj poučuje kmetijstvo na učiteljišču? Je lahko profesor'ali agronom; glavno je to, d,a ne uporablja profesorskih metod: šablonskega, razlaganja, spraševanja in ocenjevanja. Najbolje bi to delo opravil . agronom. ki dobro pozna kmetijstvo na terenu in ima za seboj skušnje s kmetijsko propagandno službo. Viden in Iskren interes za kmetijsko konkretnost in poučevanje, nazorno pripovedovanje. dobro pripravljen! strokovni izleti in ogledi, nekoliko ročnega dela v drevesnici in na vrtu in še kaj podobnega bo gotovo doseglo svoj smoter Mladi učitelj bo moral potem še v praksi delati in poskušati, čitatl kmetijske liste trn knjige in se z ljudtni o njihovih skušnjah pogovarjati.
Zato pa mu bo potem delovanje na kmetih smiselno dn prijetno: znal bo učiti v osnovni in kmetijsko nadaljevalni šoli, organizirati predavanja, urejati šolski vrt, razumeti ljudi in jim dajati pametne nasvete. Kmetijstva naj bi .se učili vsi; učiteljiščnice ne bi smele biti izvzete. Izkustva so pokazala, da imajo ženske prav toliko razumevanja za kmetijske stvari kot moški, včasih še več. 2e v avstrijskih časih so se kandidatke na. učiteljiščih v Pragi, Lvovu in Krakovu učile sadjarstva, in vrtnarstva. Mišljenje, da kmetijstvo ni za nekmečko žensko, je dediščina nekdanje — še avstrijske —: niisielnosti; pr! njej se je ravnala, nedostopnost za kmetijstvo po, njenem odporu do vsega kmečkega.
Slišati je bilo/ naj bo na učiteljišču raje več pedagogike namesto kmetijstva. Toda to dvoje ima vsako svoj smoter: pedagogika je Za učitelja, kmetijstvo pa za učenca in narod. Učitelj daje mladini neko vsebino. Ta vsebina pa ni pedagogika. Pedagogika učitelju le pomaga, da vsebino bolj pedagoško dojema In podaja. Brez poznanja vsebine ne bo učitelj prav nič na boljšem; učenec pa/ tudi ne bo nič imel od same učiteljeve pedagogike. Dejstvo je tudi, da ima kmetijstvo na učiteljevo pedagoško sposobnost velik vpliv: redko kaka stvar oblikuje v človeku s tako doslednostjo čut za nazornost kot kmetijska dejavnost. Zakaj so kmetje tako stvarni in nazorni v svojem pripovedovanju? Za učitelja je sposobnost nazornega gledanja v svet ter nazornega vzgajanja In poučevanja v šoli nujna potreba — In odlika.
Kaj naj rečemo o predsodkih, podcenjevanju in — kar se podzavestno še vedno dogaja — sramotenju kmetijskega dela in življenja? Dvoje bi lahko rekli. Prvič pridobi vsako ročno delo tudi več ugleda, če ga strnemo z znanostjo in napredno tehniko. Bili so nekdaj padarji, ranocelniki, komjederčeve žene in hčerke, ki so ljudem rane celili,'jim poškodovane roke in noge naravnavali, jim bolezen na vodi ugotavljali in jim zdravilne čaje prodajali in predpisovali. Ne-redkokdaj je bilo. njihovo delo koristno. Vendar je velika razlika med našim zdravnikom in nekdanjim neukim padarjem. Tisto, kar navdaja ljudi s spoštovanjem do zdravnika. Je nje-, gova učenost, njegov študij, Ze pred prvo svetovno vojno je bil češki kmet v češkem meščanskem svetu vse drugače upoštevan kot naš slovenski kmet pri domači buržoaziji — to pa zato, ker je bil češki kmet na višji stopnji gospodarske in splošne izobrazbe kot naš. Pri nas so se liudje s kmetom zmerjali, med Cehi pa beseda setjlčk nikoli ni bila psovka.
Vprašanje je, v katerem razredu naj se začne poučevati kmetijstvo: že v osnovni šoli, to je v prvih šestih razredih ali šele v zadnjih dveh razredih? Poprej se moramo odločiti, ali naj bo kmetijstvo poseben učni predmet ali naj se o kmetijskih dejstvih raz,pravi j a v okviru celotnega strnjenega pouka ali vsaj v zvezi z naravoslovnimi nauki: kemijo, rudninstvom, biologijo. fiziko.
Strnjeni pouk je le tedaj zares pravilen in uspešen, če se naslanja na resni'ne predmete ali
pojave, neposredno na dejstva. Ne poučuje se učni predmet, ampak se proučuje stvarni predmet; torej se ne poučuje kmetijstvo, ampak se opazujejo in proučujejo polje, vrt, travnik, sadno drevo, organizacija zadruge, ki v resnici obstajajo, poleg tega pa še otroka res zanimajo. Tak pouk je najbolj nazoren in je mogoče prav zaradi enostavnosti in preprostosti tako težko dojemljiv in izvedlijv. Učiti neposredno na stvareh je nekaterim prirojeno; drugi, tudi učeni in nadarjeni, pa tega ne. zadenejo... Smisel za strnjenost in nazornost se dopolnjujeta; kjer je oboje — poleg potrebnega znanja seveda —, bo kmetijski pouk v obliki strnjenega poučevanja zanimiv in uspešen, učenci pa si bodo: pridobili v osnovnih letih toliko spoznanja, da jim bo kmetijstvo v zadnjih dveh razredih kot sistematičen in samostojen učni predmet .lahek in samo ob sebi razumljiv; saj jim bo v posameznostih že od poprej skoro vse znano. Kot učni predmet v prvih šestih razredih pa bi kmetijstvo splošen pouk le motilo in oviralo. V tem primeru naj bi se kmetijski pojavi raje bolj upoštevali pri naravoslovnih predmetih.
Vsekakor pa naj se poučuje kmetijstvo v zadnjih dveh šolskih letih kot poseben predmet; čim več bo podlage že iz prejšnjih razredov, tem več bo sedaj uspeha. K temu bi mnogo pripomogla za ta namen razumljivo in zanimivo pisana učna knjiga. Od strnjenosti ati nestrhjenosti pa je odvisen pouk kmetijstva v mestnih šolah. Za strnjeni pouk nudi mestno življenje — vrtovi, trg, kuhinja — mnogo zanimivih
in dobrodošlih prilik. Kot ‘poseben 'predmet :kme,Mjš>tyo iy 'mestnih šolah ne bo potrebno, vendar naj . si tudi mestna jntedina pridobi vsaj nekaj znanja ,b vrtu in nekaterih kmetijskih Zadevah.
Vloga kmetijskih' pojavov;prt strnjenem pouku: j e. razvidna iz Dragan - 'Virančevih. Podrobnih, učnih načrtov iz leta 1937. Avtorja sta objavila načrt kot Zbirko-v Celoto povezane učne Snovi:, ju katere naj si vsakdo.izbere tisto, kar je njemu,-po njegovem preudarku, primerno in- potrebno. Javnost -je to sprejela kot uraden načrt, kot predpis; za kaj takega pa je bilo res vsega več kot preveč. Kot odgovor na ta nesporazum bi bilo treba izbrati sinov-v etostoipni količini in obliki, nuditi učiteljem potrebno znanje iz-kmMijstva in jim dati po freon a meto dična n a vodil a, potem pa vso stvar sp javit)! v prvo preizkušnjo. Vse io jo preprečila okupacija.
Nihanje, med na z: ra n jem. ali naj se kmetijstvo poučuje v vaški ljudski šoli ali ne, bo še dolgo, trajalo. Toda stvar je koristna :.n za ves narod nujno potrebna,: Splošna uvedba je odvisna zdaj od ukrepov, poučenosti,; razumevanja, dobre volje in socialne vesti učiteljev kr učiteljic ter uspešnega Ijudskošolskega pedagoškega dela.	9
Marsikaj je učiteljstvo preizkušalo v zadnjih štirih desetletjih. Neuporabno se je opustilo oziroma - je kar, samo ob sebe prenehalo, pametno in stvarno pa je ostalo.: O kmetijskem pouku lahko rečemo: kdor ga je preizkusil, je doživel uspeh, je še vedno zanj in ga v današnji šoli zelo pogreša.
Josip Dolgan. J
Stran 4
Likovni tečaji in razstave risb v Mariboru in Ptuju
Prizadevanja likovnih pedagogov v Ljubljani in zadevna posvetovanja v Zagrebu so rodila sadove tudi v Mariboru. Vsepovsod se zlasti osnovnošolski učitelji, pa tudi nekateri profesorji živo zanimajo za risanje kot likovno vzgojo in izobrazbo otrok, in za otroško risbo. Vsi zadevni tečaji so se odlično obnesli. Tudi razstave nakazujejo iskanje novega, boljšega, kar je velik korak naprej.
'Kakor pa je trhla družba, ki nima zdravega temelja v družim, tako je trhlo tudi učno-vzgojno delo, ako nifna dobrih, razgledanih in izobraženih pedagogov. .Pa tudi izobražen pedagog, ki se preveč statistično drži svojih navad in ki je preveč samoljuben, zaostaja z duhom časa: v naglem razvoju ved in. spoznanj, pa tudi v, individualnih izražanjih, ga Uahko prehitevajo celo njegovi Hastni učenci. Iz takih ozirov so med profesorji, med u&leji in med vzgojitelji nujno potrebni stvarni stiki, dobri seminarji -in 'tečaji, konkretna prikazovanja dela in uspehov v analizah, v razstavah, itd.
■-Oglejmo si nekaj takih prizadevanj:
■ Od 18. do 23. VI. t. 1. je bil v Ptuju tečaj za učitelje. Nad 90 udeležencev je obravnavalo (ločeno v dveh skupinah) ,po .22 ur petje in po 18 ur sodobno risanje.
• Po izkušnjah v Mariboru, kjer so trajali tečaji risanja po 12 ur, v-Studencih 6 'ur in v Ptuju po 18 ut, je treba poudariti, da je čas 18 ur najprimernejši za prireditev uspešnega praktičnega tečaja za sodobno risanje.
riV, Ptuju je bilo v prvi skupini 40, v drugi 50 učiteljev, kar je primemo število. Vsak udeleženec je prinesel po 6 vodenih barvic, čopič, cunjico za. brisanje čopiča,, kcišček stekla za raztapljanje barvic, košček papirja za preizkušanje barvic, posodico za vodo in risanko (2'2 x 29). Prav tak material bi naj imel vsak učenec cd vštevšega prvega razreda osnovne šole dalje.
‘Tako smo začeli v Ptuju risati s : čopičem brez svinčnika. Uspeh je bil presenetljiv. Velika večina učiteljev je risala odlično in prav dobro. Delo se je -razvijalo prav
tako, kakor v razredu z učenci.
Učitelji in tečajniki so pokazali toliko pozornosti, zanimanja, veselja in uspehov pri spoznavanju likovne izobrazbe, da smo se težko ločili. To je znamenje, da pridobiva likovna vzgoja mladine nov kader. Z veseljem je treba tudi poudariti napredek, ki so ga pokazale letošnje razstave risb v Mariboru. Vsaka razstava, ki sem jo videl, je imela nekaj koristno svojstvenega, novega.
Na učiteljišču, kjer je posebno važno pridobivanje razgledanega in izobraženega učiteljskega naraščaja, je izražala razstava izredno širino, odločnost, marljivost, spretnost, čut im oskus ter s tem dokumentirala znanje vodilnih profesorjev Kaučiča, Pandurja in Koresa. Ob razstavi pa se mi je vrivala misel, če ne bodo tako visoko izšolani dijaki kot bodoči učitelj v osnovnih šolah preveč zahtevni? Ali bodo upoštevali spontano in emocionalno risbo?.
Prekrasna je bila razstava gimnazije v Studenci pri Mariboru. Vse risbe so bile za to starostno dpbo vrhunsko izdelane, pestre ter sproščene ustvaritve dijakov, vse pod šipami v okvirjih,. Nastajale so pod vplivom padegoske-ga razumevanja, estetskega čuta ter strokovnega znanja prof. Polaka. Vsak, ki je ob otvoritvi razstave poslušal tolmačenja. Keresa o risbah, je pridobil zelo mnogo za razumevanje otroških risb. ‘ Poudariti je treba posebno še to, da so pri uprizoritvi raz-' stave sodelovali tudi družbeni faktorji.
Na III. gimnaziji je tov. prof.
. Seuventova prikazala zelo kvalitetno razstavo risb svojih dijakov. Originalne, skrbno sproščene in spretno izdelane otroške risbe so bile pod steklom beloofcvirjene -n na valovitem sivem papirju, vrhunski izdelki pa v lesenih okvirjih. Ob razstavi se je človek lahko zamislil v veselje tov. Sou-ventove, ki ga ima ob dijaških stvaritvah ter v razumevanje, s katerim jih pri delu vodi, kar so nakazovale tudi tiskane označbe in napotila, ki so' bila razporejena med.risbami. Tudi pri njene razstavi so sodelovali družbeni in gosipodlairsfci organi. ’
Važna je bila tudi razstava profesorjev Kolbiča in Krašovca
na II. gimnaziji. Prikazovala je razvoj risanja gede na starost dijakov. Neutesnjemost in svoboda izražanja dajeta dijakom pogum za nadaljnje delo.
Rastava na I. gimnaziji je imela posebnost v tem, da je pričela v profesorju umetniku, ki je dinamičen ih progresiven in k’ išče preko šolske risbe ter preko otroške ustvarjalnosti in sproščenosti svet otroka in svet pubertetnika.
Na osnovnih šolah si razstav nisem mogel ogledat. Sodeč po zanimanju učiteljev in po uspehih v tečajih, pa se prav gotovo tudi v osnovnih šolah viden napredek. Učitelji sami so ugotavljali, da je na osnovni šoli v Pobrežju pri M. bila odi čna razstava otroških risb.
Razstava otroških risb iz VIL osnovne šole, ki bo mnogo kvalitetnejša, kot je bila lanska pedagoška razstava, pa bo prirejerja meseca septembra. L i.
Likovna vzgoja in izobrazba naše mladine se torej vidno krepi ob. sodelovanju SPK-jev, DPM, likovnih pedagogov, ob želji učiteljev po likovni izobrazbi, ob prirejanju seminarjev, tečajev' in razstav, ob podpori družbenih faktorjev in ob zanimanju naše družbe za vzgojna sredstva in probleme. Senčna stran, ki se opaža pri tem razvoju in ki se vidi vsaj v Mariboru, pa je slab obisk razstav. Morda so nezainteresiranost povzročile prejšnje številne, dolžnostne razstave, ah pa urujenost prosvetnih delavcev ob koncu šolskega leta in pomanjkljiva obveščenost staršev. Vendar, kadar gre za napredek v vzgoji in izobrazbi, mora zdrav in sposoben narod pokazati več zanimanja za tako važne probleme, kot je likovna vzgoja in izpo hrazba otrok, ki se zrcali v razstavah. Zdi se mi, da kadar bo smoter likovne vzgoje in izobrazbe jaseii vsem, kadar bomo razstave pedagoško tolmačili, kadar bodo starši vedeli, kaj pomeni likovna izobrazba za otroka, da bodo šele tedaj razstave dobro obiskape.
Jančič Ivo - Maribor
NE SAMO PRIDOBIVATI
TUDI OHRANJEVATI
MAKS PlVC
Maks Pave se je rodil 26. 8. '1900 v Ribnici na Pohorju kot kmečki sin. Učiteljišče je končal v Mariboru ter nastopil prvo službeno mesto v Marenber-gu. .Leta 1925 je bil prestavljen v Žalec, kjer je služboval vse do smrti. Cas izgnanstva je pre. življa! v Paračinu in Zaječaru.
Ta skromen življenjepis je pokojni Maks napisal kot prilogo za službeni Ust, medtem ko o svojem vestranskem plodovitem šolskem, kulturno prosvetnem in političnem delu ni črhnil niti besedice. In vendar je bilo njegovo šolsko in izvenšol. sko delo osebinsko bogato in vidno ter tudi upoštevano. On ni bil Je član, temveč agilen funkcionar SZDL, ZB, RK, Partizana, Svobode, dolgoletni tajnik obč. sindikalnega sveta, član OSiS itd.
V vseh organizacijah je vztrajno in neumoimo deloval, čelo v dobi. Ko je hudo obolel. Njegova službena leta so se v tem letu iztekla, toda namesto v zasluženi pokoj smo ga spremili k zadnjemu počitku.
Kljub temu vsestranskemu iz-venšolskeimu delu je še vedno našel dovolj časa za vzorno delo na osnovni šoli v Žalcu, kjer je deloval polnih 311 let. Kot upravitelj šole je bil s svojim bogatim splošnim in pedagoškim znanjem bil odličen mentor ostalim tovarišem na šoli in vsem, ki so iskali pri njem nasvetov. On ni bil le odličen, vesten, natančen in točen upra-vetilj, temveč istočasno odkrit, prijazen, družaben tovariš in človek na mestu.
Mimo spomenika padlim bo. -cem v 'Žalcu, za. katerega postavitev je imel največ zaslug pokojni Maks. se je vil veličasten pogrebni sprevod kot dokaz, da je imel mnogo prijateljev An znancev.
Od Maksa so se poslooiH ob grobu predstavniki Učiteljskega društva, ZB, LO in KSS ter pionirka, Vsi ©o mu izrazili zahvalo in priznanje ter ga postavljali' kot Vzor učitelja in delavca socialistične družbe.
«	M. P.
Sekretariat za šolstvo LRS je med počitnicami preko časopisov povabil maturante srednjih šol, naj se vpišejo v peti letnik učiteljišča, da postanejo v enem letu učitelji. Ta poziv je bil izdan z namenom, da bi pridobili novih učiteljev, ki jih še vedno primanjkuje. Gotovo je namen dober in lep. Med maturanti se bi našel marsikdo, ki ga učiteljski poklic veseli in se bo pozivu odzval. Marsikdo se bo pa odzval, čeprav ga poklic ne veseli, oziroma ga premalo pozna, odločil se bo za ta korak zaradi drugih vzrokov, n. pr. pomanjkanje sredstev za nadaljnji študij na univerzi.
Prav zaradi nepoznanja učiteljskega poklica se marsikak učitelj pozneje kesa, dasi je obiskoval redno učiteljišče, še bolj se utegne kesati človek, ki ima po maturi odprte vse peti, pa si je zaradi trenutnih težav odločil za učiteljski stan.
V debatah o šolski reformi smo cesto slišali očitek, da je naša šola premalo življenjska. To bi se dalo tudi tako razumeti, da učence premalo seznanja z delovnimi pogoji, z materialnimi prilikami in odnosi nadrejenih do podrejenih. Ti trije faktorji imajo v učiteljevem življenju odločilno vlogo in so v novem komunalnem sistemu na važnosti še pridobili.
Da se povrnem k naslovu, naj spregovorim o tem, kako uč itel je oziroma prosvetne delavce sploh v službi ohraniti. Vsako leto se namreč dogaja, da prosvetni delavci odpove-
dujejo službo. Tem odpovedim naj bi Svet za šolstvo posvetil več pažnje in jih skrbAo proučil, pa bi ohranil marsikaterega prosvetnega delavca, mnogim pa utrdil zaupanje in. veselje do dela. Mislim, da ne trdim preveč, ako rečem, da odpovedi niso lov za boljšim zaslužkom ali izraz nekih kapric, ampak le prevečkrat edini izhod iz nemogočih razmer, v katerih se je kdo znašel. Eden takih vzrokov je nehuman odnos, nekaterih nadrejenih oseb, upraviteljev, ravnateljev, ki pozabljajo, da so bili sarhi prej podrejeni, pozabljajo na mejo dovoljenega in: nedovoljenega: zanje je njihova volja zakon in razpdlože-' nje pravica. Vmes so tudi taki, ki radi obujajo spomine na »stare, dobre čase«, ko je bil zlasti pripravnik v podobnem položaju kot vajenec pri mojstru. Prav ironično se sliši iz takih ust, da moramo mladino upoštevati.
Ali ni žalostno, da si mora prosvetni delavec, kar pa ni ■samo njegova pravica, ampak tudi dolžnost, iskati na sodišču žadoščenje zaradi grobega ravnanja ter žalitev?
Tako ravnanje ni samo krivično, ampak tudi škodljivo. Kvarno vpliva tudi na mladino, ki vidii in izve, kaj se na šolah dogaja. Ali ni morda tudi to en vzrok, da niso vsi maturanti učiteljišča oddali prošenj za učiteljsko službo?
Nad takimi negativnimi pojavi naj bi Svet za šolstvo bdel, jih odpravljal, krivice popravljal in krivce kaznoval.
Drugi vzrok odpovedi so
: premestitve po službeni potrebi, ki so pa velikokrat delo • osebne mržnje ali celo maščevalnosti. Pravijo, da kazenskih premestitev ni. Prav. Toda premestitev matere od -Otrok 100 ali 200 km daleč pa je vendar kazen vsaj za otroke. ,
Tretji vzrok odpovedi je zadrževanje ljudi v nekem kraju ali okraju. Posebno bridko je, da nekateri okraji ljudi zadržujejo, za njihovo stanje in ravnanje z njimi se pa premalo brigajo. Tudi v prosveti! naj se uveljavi načelo svobodne odpovedi in izbiranja mest, kakor je to v drugih poklicih. To bo po eni strani najboljša vzpodbuda za delo, po drugi strani pa opomin, da bo ravnanje s prosvetnimi delavci res pravilno.
Zdenka Husel
V KOLEDARJU PROSVETNIH DELAVCEV ZA LETO 1956-57
ki je pravkar izšel, se je vrinila v Spominskih dnevih neljuba napaka. Kot Cankarjevo rojstno leto je navedeno pomotoma 1 1867 namesto 1. 1876 (81 letnica).
Kdor bi zasledil še kakšne druge netočnosti ali pomanjkljivosti, je naprošen, da jih javi uredništvu. Prav tako bomo hvaležni vsakemu za vse morebitne opombe, želje in predloge za bodoče letnike.
Uredništvo Koledarja prosveta nih delavcev.
W-,;< •	, .

‘ '	'V	_______' , ‘ -
!*V	\	:■	..
m
y:-:.

Založba ..Mladinska knjiga"
1 Mladinska knjiga stopa s svojimi Izdajami listov, knjižnic In knjig v novo šolsko leto.
Delo, ki ga je doslej opravljala Mladinska knjiga je bilo uspešno le zaradi tega, ker so ravno prosvetni delavci, predvsem učitelji in profesorji vršili več kot svojo dolžnost, ter so kot poverjeniki za mladinski tisk podprli z vsemi mo črni delo založbe. Brez tega založba ne bi mogla vršiti uspešno svojega dela in dobra in lepa knjiga ne bi prišla med bralce. Prepričani smo, da nam boste tudi v tekočem šolskem letir prav ta ko izdatno pomagali z nasveti, predlogi in z razširjanjem naših izdaj.
Založba se zaveda, kako in nevšečno je poverjeniško delo na šoli. V želji da bi bili čim bolj točno seznanjeni z našimi izdajami, se bomo poslužiii naslednjega načina obveščanja:
1.	Redno objavljanje novih izdaj v časopisu PROSVETNI DELAVEC.
2.	Vsak mesec bomo pošiljali poverjenikom PROSPEKT z naročilnico.
3.	Vsaki šoli bomo poslali program naših knjižnih zbirk NA LEPAKU. Želimo, da bi visel na vidnem mestu.
V	želji, da bi čimbolj poenostavili poslovanje, je založba izdala mapo za poverjenike. Ta mapa naj nadomesti poverjenikom razne obrazce in liste, ki so jih doslej načrtovali sami, za pregled naročil, vplačil in podobnega. V tej mapi smo zajeli vse, kor potrebuje poverjenik na šoli. Mapo smo sestavili po temeljiti pripravi in raznih konkretnih predlogih poverjenikov.
V	upanju, da smo Vam ustregli, delo poenostavili in izboljšali odnos med založbo in poverjenikom, Vam želimo mnogo uspeha pri razširjanju dobre mladinske literature.
NOVO!
Vse prosvetne delavce obveščamo, da je izšel Koledar prosvetnih delavcev 1956/57. Koledar obsega 208 strani pestre vsebine z glavnimi statističnimi podatki o naši domovini, glavni izvlečki uredb o službovanju, standardih šolske opreme in o Društvih učiteljev in profesorjev, vezan je v polivinil, cena 200 din. Prosimo, da ga naročite skupinsko vsaj po 5 izvodov. Le na najmanjše šole bomo odpošiljali tudi posamezne izvode.
Naročila in vplačila sprejema uprava založbe »Mladinska knjiga«, Ljubljana, Tomšičeva ulica 2. Samo naročila pa sprejema tudi uprava »Prosvetnega delavca«, Ljubljana, Nazorjeva ulica 3.
REVIJA »JEZIK IN SLOVSTVO«
1. številka bo izšla v mesecu oktobru. Zato že danes opozarjamo vse, ki se interesirajo za to revijo, naj jo pravočasno naročijo za tekoče šolsko leto in to njkasneje do meseca septembra:
Naročnino in naročila pošiljajte na novi naslov:
ZALOŽBA »MLADINSKA KNJIGA«
LJUBLJANA, Tomšičeva ulica 2, poštni predal št. 36, tek. račun pri Komunalni banki v Ljubljani štev. 60-KB-I-2-67.
Program za mesec september:
Knjižnica »ČEBELICA« - namenjena za najmlajše abe-cedarje. Knjižica stane 50 din.
A. Martič: Be!ko — ilustrirala Vesna Borčič.
Knjižnica »SINJI GALEB« celotna zbirka stane 720 dinarjev, vezana v pol platno 1200 din, posamezni izvod broš. 90 din, pip 150 din.
J. Jalen: Bobri — I. del, ilustriral Milan Bizovičar.
Knjižnica »KONDOR« - obvezno berilo - broš. 130 din, vez. 250 din.
F. Bevk: Kaplan Martin Čedermac — izide 10. septembra.
' A. S. Puškin: Stotnikova hči — izide 20. septembra.
Zbirka pravljic »ZLATA PTICA«, Vsaka knjiga stane 300 din.
Zlata puščica — že izšla.
Afriške pripovedke — že izšle.
Zbirka »POTOPISOV« - Posamezna knjiga stane 300 din.
M. Herzog: Anapurna.
IZREZANKE: (po 10 din izvod).
1.	Ko bom velik, bom
2.	Ko bom velika, bom
3.	Gozdne živali
4.	Punčka
CICIBANOVA KNJIŽNICA:
5.	Domače živali
6.	Afriške živali
7.	Ptice
8.	Punčkin kotiček
Slikanica — Moje veselje — cena 150 din. Ela Peroci: Tisočkratlepa — broš. 90 din.
KNJIŽNICA ZA ŠOLARJE:
F.	Bevk: Peter Klepec — broš. 110 din, kart. 1,30 din.
Langus: Potovanje v tisočera mesta — broš. 250 din, ppl. 350 din. R. L. Stevenson: Otok zakladov — broš. 270, ppl. 370, epi. 470 din.
KNJIŽNICA ZA MLADINO:
C. Dickens: Pusta hiša, I. in II. del — 980 din.
G.	A. Burger: Munehhausen ali Lažnjivi kljukeo — ppl. 380 M. Kranjec: Čarni nasmeh — broš. 190 din, ppl. 260 din.
R. Wright: Otroci strica Toma — broš. 190 din, ppl. 260 din.
I. Tavčar: Cvetje v jeseni — broš. 130 din, ppl. 190 din.
NOVO!
Koledar prosvetnik delavcev 1956/57 — 208 strani pestre vsebine — cena 200 dinarjev.
Vse navedene knjižne zbirke lahko naročite v vsaki knjigarni, pri poverjeniku na šoli ali pa direktno pri
ZALOŽBA »MLADINSKA KNJIGA«
Ljubljana
Tomšičeva ulica 2