KAKŠEN RAČUNALNIK KUPITI? Monitor ZABAVNA ELEKTRONIKA I RAČUNALNIŠTVO I NOVE TEHNOLOGIJE 01/14 6,65 € januar 2014 / letnik 24 Kateri izdelki so zaznamovali leto 2013, katere še vedno velja kupiti? prenosniki • tablice in telefoni • monitorji • tiskalniki • televizorji • procesorji • grafične kartice • in še marsikaj ... O So tablice res primerne za vse in vsakogar? O Podaljšali smo domet Wifi. Kaj vse gre na USB!? A iro NOVI XBOX ONE! Igralne konzole niso mrtve. Prav nasprotno, med njimi se je pravkar razplamtel boj, ne boj, mesarsko klanje! NADGRADNJE OKEN Izmerili smo če nadgradnje res upočasnijo Okna. EVIDENCA I JANUAR 2014 Izdelki leta 2013 V letu, ki se poslavlja, smo si ogledali in preizkusili številne nove izdelke. Med njimi so nekateri izbranci bolj ali manj izstopali. Nekatere vroče tehnologije, kot so pametna očala, 3D tiskalniki in celo pametne ure, bomo, kot kaže, videli v ospredju šele leta 2014 ali še kašno leto za tem. Kljub temu si najboljše izdelke z letnico 2013 velja podrobneje ogledati in videti, kaj je s tehnologijo danes mogoče narediti. Prenosniki Tablice Telefoni Fotoaparati Televizorji Monitor Večpredstavni podaljšek 48 I Fokus Brezžični usmerjevalnik Omrežni diski NAS SSD Grafične kartice Procesorji Tiskalniki Ko se nam stoži po analognem Nekajkrat smo že opozarjali na nevarnost mačehovskega odnosa do digitalnih fotografij, ki životarijo razmetane po diskih in optičnih nosilcih, se razdajajo v spletu in izginjajo skupaj z okvarami naših računalnikov, ter svetovali izdelavo otipljivih kopij na fotografski papir. Tokrat se posvečamo ravno nasprotnemu procesu - digitalizaciji analognih posnetkov. 62 I Mali test Omrežje v vsak kot Pred kratkim smo v Monitorju preizkušali brezžične usmerjevalnike, ki iz leta v leto presenečajo z višjimi hitrostmi. Pri dometu domačih omrežij je vendarle videti bolj malo napredka, saj so še vedno podrejena zakonom fizike. 68 I Mali test Kakšen računalnik naj kupim? Mi vemo. Prepričani smo, da novo leto prinaša nove izzive. Tudi v računalništvu. Zato smo pripravili Monitorjev nakupovalni vodnik za namizne in prenosne računalnike. Želimo namreč, da vstopite v leto 2014 tehnološko pripravljeni. 76 I Dosje JANUAR 2014 40 Xbox One je Microsoftov tretji poskus v svetu igralnih konzol. Predhodnika sta se zelo solidno odrezala, zato ne čudi, da ima Microsoft z Xbox One smele načrte. Konzola se bolj ali manj uspešno spopada tudi s predvajanjem TV-slike, glasbe, pretočnega videa, Skype videokonferencami, itd. 06 Beseda urednika VKLOP 08 Tehnomanija 10 Novice 14 Dogodki - Microsoft, Dublin 16 Nove tehnologije - Pomnilniki 20 Nove tehnologije - Naključna števila 24 Kukalo 25 Nowwwo 26 Vzpon in padec 30 Spletno bančništvo po slovensko IZVIDNICA 32 Nove naprave FOKUS 48 Izdelki leta 2013 MALI TEST 62 Ko se nam stoži po analognem 68 Omrežje v vsak kot DOSJE 72 Od nadgradnje do nadgradnje... 76 Kakšen računalnik naj kupim? 82 Pisani svet »igrač« NAJBOLJŠI 88 Digitalni fotoaparati NASVETI 94 Večna hramba podatkov 97 Mobilno pisanje 100 Programiranje v HTML5 104 Brezžični altruizem 106 Proetcontra IZKLOP 108 Monitor DVD 110 Pogled nazaj 112 Nadaljujemo že 28. januarja! Polnjenje brez žic Konzerviran, a daleč od konservativnosti Biksajoča robota V tretje gre rado Korak naprej Toshibino dvojno vznemirjenje Ključki za mobilne 3D tiskalnika iz domačih logov Canon Powershot G16 H Canon Powershot S120 Nikon D7100 Panasonic GX7 Oglasi AM LJUBLJANA 111 / AMIS 21 / ANNI 29 / BROTHER 35 / CANON 43 / CIKLUS 23 / ETV 91 / FINANCE 93 / GENERALI OVITEK 2 / GTV 95 / KONICA MINOLTA 9 / NIKON GMBH 15 / OMO 7 71 / R KANAL 59 / RADIO CITY 75 / SPINALIS OVITEK 4 / TEHNIŠKA ZALOŽBA 107 / TRIGLAV-ANTONOV 37 / VIBOR 7 / XENON FORTE 1 BESEDA UREDNIKA Novoletne zaobljube Leto je naokoli, v Monitorju ga končujemo s povzetkom najboljših naprav, ki smo jih imeli čast preizkusiti v zadnjih dvanajstih mesecih. Sam pa ga končujem z nekaj novoletnimi zaobljubami, ki jih bom poskušal izpeljati kar čim prej. Matjaž Klančar Najprej pa malce ozadja. Verjetno se vsi strinjamo, da je življenje »v zadnjem času« veliko bolj stresno, kot je bilo za večino izmed nas (ali celo naših staršev, da o starih starših niti ne govorim) še nedavno. Včasih pač nis(m)o delali z računalniki. Česarkoli s(m)o se lotili, smo si za opravilo vzeli čas, se mu posvetili in ga opravili. Morda počasi, a zanesljivo. Nato so prišli računalniki, s katerim smo določena opravila opravili veliko hitreje - odprli smo urejevalnik besedil ali preglednico in stroju prepustili »računsko delo«. Nato je prišel internet. Kar naenkrat je postalo vsakdanje, da so vsi računalniki povezani v internet, tako doma kot v službi. Zakaj točno to velja v (večini) služb, ni popolnoma jasno, toda tako je. Računalnik, ki ni povezan, danes v resnici ni koristen. Uporabniki s(m)o začeli uporabljati internet kot nekaj, kar je vedno na voljo in nam pomaga, tudi ko pomoči ne potrebujemo trenutku, ko jih preberem. Pomaga le, da si jih nekam zapišem. V Outlookova opravila, recimo. Ali pa kar v (Outlookov) koledar. Nak, ne deluje, tam je že toliko stvari zapisanih, da se na seznamu starih in že preteklih zadev ne znajdem več. Nato sem začel uporabljati Googlov Keep, samo zato, da mi na telefonu zazvoni z drugim zvokom kot Koledar, da mi vzbudi pozornost. Zaenkrat še gre. Za kratkoročne zapiske v računalniku pa sem začel uporabljati kar Beležnico/Notepad, ki sem ji priredil tipkovno kombinacijo Ctrl-Shift-N. Ko imaš na zaslonu nekaj bele-žnic, ki ti jemljejo kar največ koristne površine, je to dobra pot do tega, da si (morda) zapomniš vsebino. Težava je v tem, da človeški možgani v resnici sploh ne »multitaskajo«, temveč »task switchajo«. Le preklapljajo med opravili in se potemtakem vsakemu posvetijo le skrajno površno in površinsko. Poleg tega, da zaradi tega trpi natančnost opravljenih del, je menda dejstvo (tako raziskovalci), da trpi tudi ča- » Nato se bom poskušal prisiliti, da tudi doma ne bom ob vsakem sprehodu mimo telefona poškilil, ali na njem morda utripa LEDica, ki nakazuje novo elektronsko pošto ali neposredno sporočilo. res nujno. Vsako stvar je treba na hitro še »poguglati«, če visenje na Facebooku zaenkrat preskočim. Hej, moj sodelavec celo telefonira vedno s pomočjo slušalke, da ima proste roke in lahko po potrebi med pogovorom še malce pogugla. Ključna težava pa je seveda elektronska pošta, ki leti in »uletava«, kadarkoli seji zdi, sredi dela, sredi razmišljanja, vedno in vselej. In tako kot smo vajeni, da ob zvonjenju telefona v trenutku odložimo vsako delo (čeprav bi lahko kličočega tudi kasneje poklicali nazaj), tako smo navajeni, da na pisk prispele elektronske pošte odgovorimo takoj. TAKOI! Vsaj jaz. In že smo v svetu večopravilnosti, multi-taskinga, po domače. Tipki Alt in Tab sta na moji tipkovnici najbolj zlizani, med programi (ok, med Outlookom in Chromom/Wordom/ Excelom. In Google Talkom oz. Hangoutsom!) preklapljam kot za stavo. In se ob tem počutim noro produktivnega, saj, hej, opravljam več poslov hkrati! Pa jih res? Za začetek opažam, da si ne zapomnim prav nič od informacij, ki so kratkoročnega značaja. Recimo ženinega navodila, naj na poti domov kupim solato. Take informacije (ki seveda priletijo po elektronski pošti) se izgubijo v sovna komponenta dela; da, počasnejši smo. Poleg tega pa smo redno v stresu. Ko slučajno nismo, se nam zdi, da imamo očitno premalo dela, saj bi morali biti. Za leto 2014 se zatorej zaobljubljam, da se bom izogibal preklapljanju med opravili. Za začetek bom ob začetku nekega opravila ugasnil Outlook (hej, ugasnil bom tudi Facebook!). Nato se bom poskušal prisiliti, da tudi doma ne bom ob vsakem sprehodu mimo telefona poškilil, ali na njem morda utripa LEDica, ki nakazuje novo elektronsko pošto ali neposredno sporočilo. Če ne bo drugače, ga bom postavil na kako visoko polico na omari ... Še več, med plezanjem za konec tedna ne bom imel več telefona v žepu, navsezadnje raje zamudim kako elektronsko pošto ali SMS, kakor razbijem telefon. In, da, med pitjem piva s kolegi se ne bom več ukvarjal s preverjanjem elektronske pošte. No, prav, tega v resnici že zdaj ne počnem, ker se mi zdi zelo nevljudno, poznam pa ljudi, ki to redno počno. Pa v vrsti pred blagajno tudi ne bom več preverjal statusov na Facebooku. Ali pač? Hm, je bolj koristno stati v vrsti in gledati v tla ali v telefon? No, to bom še videl. Torej, naj se novo leto 2014 začne! P.S.: Škoda, da nisem zaobljube začel izvajati že danes, pa bi že ta uvodnik nastal veliko hitreje. Ko bi vsaj Outlook med pisanjem ugasnil ... M Čas za robote Amazonov vodilni, Jeff Bezos, je presenetil javnost z izjavo, da podjetje eksperimentira z možnostjo hitre dostave pošiljk ob pomoči robotsko vodenih mini helikopterčkov. Kmalu zatem je pricurljala informacija, da nekaj podobnega snuje tudi UPS, in sicer za hitro dostavo z letališč na določene prevzemne točke v velikih mestih. Sliši se kot znanstvena fantastika, pa vendar se očitno nekaj na tem področju pospešeno dogaja. Celo Google je priznal, da se Andy Rubin, oče operacijskega sistema Android, sicer nekdanji strokovnjak za robotsko proizvodnjo v podjetju Carl Zeiss, ukvarja z novimi projekti, ki zajemajo robotiko. Ali se lahko zgodi, da bodo roboti naslednja velika platforma, na kateri se bodo lomila kopija in kamor bodo vlagali razvojni trud velikani? Vladimir D j u r d j i c lllllll 22 - 11 - 2013 Roboti so že nekaj časa uveljavljeni pripomočki za množično proizvodnjo izdelkov. Nekaj podobnega se utegne v bližnji prihodnosti zgoditi tudi s specializiranimi 3D tiskalniki. Motorola je tako nedavno sklenila razvojni dogovor z izdelovalcem takih naprav, družbo 3D Systems, kjer bodo njihove tiskalnike uporabili za izdelavo poosebljenih ohišij in dodatkov za njihove mobilne telefone. Iz kalifornijske družbe Kateeva pa prihaja sporočilo, da jim je s 3D tiskalnikom YieldJet uspelo natisniti zaslon OLED, primeren za sodobne ultratanke televizorje. Revolucija se začne tu. lllllll 04 - 12 - 2013 Živimo v času, ko nam življenje krojijo statistike, čeprav včasih kažejo zelo nenavadne rezultate. Zlobneži bi dodali, da lahko s statistiko dokažeš karkoli. Čeprav je to več kot očitno že nekaj časa, je javnost presenetil podatek družbe IDC, da bo leta 2013 upad prodaje računalnikov PC presegel 10 %, napoved za naslednja leta pa ni nič boljša. Zanimivo, da so v istem poročilu zapisali, da se tudi tablice ne prodajajo tako dobro, »kot so pričakovali«. Prodaja bo manjša za dobrih 6 milijonov, pa čeprav se je ta segment povečal za 53 % glede na 2012. Želite vedeti, kaj ima zagon? Tiskalniki! Trg se je v tretjem četrtletju povečal za 2,6 %, pri HPju kar za 12,2 %. Tako je, leta 2013, v času zaslonov na dotik in žepnih naprav, pričakovanja presegajo le tiskalniki. Hm. ij lllllll 26 - 12 - 2013 Ko govorimo o statistikah, NPD DisplaySe-arch navaja, da se prenosniki z zasloni na dotik prodajajo precej slabše od pričakovanj. V prvem polletju 2013 je bilo skupno le 7 % prodanih prenosnikov opremljenih s tehnologijo na dotik, to je precej manj, kot so upali izdelovalci z Microsoftom na čelu. Očitno ljudje prenosnike strogo ločujejo od tablic in jih mešanica, ki je »pol miš, pol tič« ne navdušuje preveč. Analitiki sicer menijo, da k takim rezultatom botrujejo tudi višje cene teh izdelkov in razmeroma malo mamljivih programov, ki bi upravičevali uporabo dotika. lllllll 26 - 11 - 2013 Kot kaže, se v Evropi končno nekaj dogaja na področju poenotenja upravljanja avtorskih pravic, tudi prek meje posameznih držav. Če bo najnovejši predlog evropskega parlamenta v začetku 2014 izglasovan, bodo ponudnikom pretočnih in drugih vsebin odprta vrata za ponujanje vsebin v vseh državah članicah. Doslej je bilo treba to reševati in plačevati licenčnine raznim lokalnim avtorskim agencijam v vsaki državi posebej. Najbolj so bili zato prikrajšani uporabniki v najmanjših državah, tudi Sloveniji. Menda je danes v Evropi kar 250 agencij za upravljanje avtorskih pravic. To se zdi evroposlancem (končno) odločno preveč. Sumimo pa, da tudi tokrat ne bo šlo brez prerekanja in varovanja (lokalnih) interesov. No, zdaj potrebujemo še podoben dogovor čez Atlantik. J lllllll 02 - 12 - 2013 Po predstavitvi operacijskega sistema Windows 8.1 iz Redmonda prihajajo prvi signali, povezani z naslednjo generacijo Oken. Interno se projekt menda imenuje Threshold (prag), obenem pa v okviru tega snujejo osvežitve za platforme Windows, Windows Phone in konzole Xbox One. To nakazuje, da bodo ti sistemi imeli v prihodnje precej več skupnih prvin. Za zdaj še ni jasno, ali bo Prag tisti mejnik, ki bo združil Windows Phone in Windows RT, kar se zdi smiseln korak. Ohlapno omenjajo podatek, da bi bil Threshold lahko nared spomladi 2015. Glede na dogodke na trgu pa ne bi bil presenečen, če bi se to zgodilo celo prej. lllllll 27 - 10 - 2013 Upravljanje računalniških naprav z optičnim prepoznavanjem kretenj je očitno zelo perspektivna tehnologija. Apple je tako kupil podjetje, ki je Microsoftu pomagalo razviti uspešnico Kinect. Microsoft je razvil naslednika v lastni režiji, Samsung in Google pa eksperimentirata z lastnimi za-mislimi. Medtem z univerze MIT prihajajo informacije, da smo v resnici naredili šele prve korake na tem področju. Najnovejši prototip tamkajšnjih razvijalcev namreč deluje med sneženjem, v dežju, v slabih svetlobnih razmerah in za nameček prepozna prosojne predmete ter omogoča premikanje predmetov v 3D prostoru. Vse skupaj za menda le okoli 500 dolarjev vredne opreme. Najbrž bomo o tem še dolgo pisali in govorili. lllllll 25 - 11 - 2013 Že lep čas napovedujemo, da se področji televizijske in internetne zabave vse bolj zbližujeta in prepletata. Še nikoli pa tako, kot si je začrtala prva dama družbe Yahoo, Ma-rissa Mayer. V ZDA so tako dosegli prestop medijsko zelo priljubljene voditeljice kontaktnih oddaj Katie Couric, ki bo za Yahoo vodila za zdaj neimenovano »interaktivno« oddajo. Yahoo se tako namerava spopasti za občinstvo neposredno s televizijskimi omrežji, ni pa edini. Amazon in Hulu že lep čas financirata lastne TV nanizanke in oddaje, menda to načrtujejo tudi v družbi Google. Kako se bodo zdaj odzvala TV omrežja? M VKLOP NOVICE «lili Pametna ura z barvnim elektronskim papirjem Podjetje Qualcomm sprejema naročila za pametno uro z barvnim elektronskim papirjem. Qualcomm Toq temelji na tehnologiji Mirasol, ki zagotavlja odlično vidnost na prostem. Poleg čitljivosti informacij na sončni svetlobi zaščitena tehnologija zagotavlja manjšo porabo energije - to se v tem primeru prevede v pet dni avtonomije. Ura se s priloženo polnilno postajo polni brezžično. Qualcomm Toq je med pametnejšimi urami na trgu. Poleg branja sporočil in elektronske pošte v navezi s telefonom z operacijskim sistemom Android omogoča ob pomoči poprej nastavljenih odgovorov tudi odgovarjanje na prejeto. Med priloženimi aplikacijami ne manjkajo borza, vreme, koledar ter kup različnih preoblek za prikaz trenutnega časa. Ura bo na voljo v omejeni nakladi, saj jo Qualcomm izdeluje zgolj za predstavitev tehnologije, ki jo želi prodati drugim izdelovalcem teh izdelkov. Naročniki jo bodo skupaj z računom za 260 evrov dobili 2. decembra. Telefon + bralnik e-knjig = YotaPhone Dobri pametni telefoni imajo zaslone LCD visoke ločljivosti, dobri bralniki e-knjig pa zaslone E-Ink. Vsaki imajo svoje prednosti in pomanjkljivosti, a nikjer ne piše, da ne bi mogli imeti na telefonu obeh. Rusko podjetje Yota Devices je v Evropi začelo prodajati pametni telefon s klasičnim zaslonom LCD na eni in E-Inkom na drugi strani. Telefon sliši na ime YotaPhone. Na prvi strani ni nič nenavadnega. LCD z diagonalo dolžine 4,3 palca, ki podpira ločljivost 720 x 1280 pik. Na zadnji strani pa najdemo prav tako velik zaslon E-Ink, ki sicer podpira le črno-bele pike in ločljivost 360 x 640, a bo za začetek dober. Drobovje ni nič kaj izredno, saj ima telefon dvojedrni procesor s taktom 1,4 GHz, 2 GB pomnilnika, 32 GB pomnilnika in dve kameri - zadnjo s 13 milijoni pik in prednjo z milijonom. Operacijski sistem je Android 4.2.2 Jelly Bean. Seveda, osrednja prednost telefona je E-Ink, zato se izdelovalec ni trudil vgrajevati najboljših dostopnih komponent. Kot pojasnjujejo v podjetju, povprečni uporabnik več kot stokrat na dan ošvrkne telefon, da bi preveril nova sporočila, pošto in druga obvestila. Na klasičnih mobilnih telefonih to pomeni, da je treba vključiti zaslon, to pa po nepotrebnem cuza baterijo. Tehnologija E-Ink za prikaz statične slike ne potrebuje električne energije, zato lahko telefon ves čas prikazuje aktualno stanje, ki se osveži le ob spremembi. Tako lahko telefon ošvrknemo, ne da bi po nepotrebnem tratili energije. Na njem lahko tudi beremo e-knjige in kaj podobnega, a je ločljivost za ta namen precej nizka, zato je slika malo meglena. To nekoliko izniči sicer zelo prijeten občutek branja na E-Inku v primerjavi z LCDjem. Ni vse zlato, kar se sveti. Aplikacije morajo posebej podpirati drugi zaslon z E-Inkom, drugače ne morejo pisati nanj. Priložene aplikacije za Facebook, pošto in podobno to že podpirajo, večina tistih v spletu pa ne. Pričakujemo pa lahko, da bo YotaPhone kmalu dobil namenske knjižice API, ki bodo to omogočile slehernemu piscu aplikacij. Ves hec vas bo stal 500 evrov. Telefon je naprodaj v večjih evropskih državah, v začetku prihodnjega leta pa naj bi se razširil po vsej celini. Vsaj enkrat smo na boljšem kakor ZDA. Ni še jasno, ali bo telefon sploh romal tja. Naslednja generacija USB se že razvija Skupina, ki skrbi za promocijo standarda USB 3.0, je objavila sporočilo za javnost na temo naslednje generacije standarda USB. Največja novost bo nov vmesnik, ki bo fizično drugačen od dosedanjih. Bo manjši, po velikosti primerljiv zdajšnjim vmesnikom Micro-B (ki jih uporablja večina današnjih pametnih telefonov). Bo pa simetričen, podobno kot Applov Lightning Connector na novih napravah iOS. Ta vmesnik ne bo neposredno združljiv z današnjimi vmesniki, del specifikacije se bo nanašal tudi na pasivne različice pretvornih kablov in adapterjev. Podpiral bo spremenljivo moč polnjenja priključenih naprav, torej bomo lahko prek njega polnili tudi zahtevnejše naprave, kot so tablice in podobno. Do novega standarda bo sicer še minilo nekaj časa, saj naj bi bile specifikacije nared do sredine leta 2014. Novi visoko ločljivi Kindle Najbolj priljubljen elektronski bralnik na svetu, Amazonov Kindle Paperwhite, naj bi v prvi polovici leta 2014 dobil naslednika. Viri blizu spletnega trgovca pravijo, da bo njegova največja pridobitev izboljšan zaslon, premogel naj bi kar 300 pik na palec, kar je največ med trenutno dostopnimi bralniki na trgu. Skladno s kakovostjo zaslona ozaljšane pisave bodo izkušnjo branja elektronskega čtiva približale druženju s klasično knjigo. Namesto plastike bo bralnik na prednji strani odet v steklo. Osvetlitev zadaj bo imela pomoč v tipalu, ki bo jakost svetlobe prilagajalo glede na okolico. Da Amazon posluša želje uporabnikov, naj bi dokazovala vrnitev fizičnih gumbov za premikanje po knjigi. Namesto dotikanja zaslona bo za listanje zopet skrbelo božanje robov bralnika. O trajnosti oziroma zanesljivosti računalniških diskov je bilo napisanega že kar veliko, ugotovljenega pa razmeroma malo. Še najboljša raziskava s tega področja je bila pred leti Googlova, le da v njej niso podali nekih konkretnih rezultatov o tem, kateri diski se bolje obnesejo, kateri pa slabše. Zdaj so v podjetju Backblaze objavili zanimive podatke. Primerjali so zanesljivost navadnih diskov za domače uporabnike z diski za profesionalne (enterprise) uporabnike. Čeprav uporabljajo večinoma diske, namenjene domačim uporabnikom, so ugotovili, da so v prvih treh letih možnosti odpovedi približno enake pri obeh vrstah. Po treh letih se možnost okvare hitro poveča, a imajo te podatke le za diske, namenjene domačim uporabnikom. NSA je delala na veliko To so - kot je znano - največkrat dosegli s nameščanjem programske kode v različne naprave, s katerimi so izvajali t. i. Computer Network Exploitation (CNE), poleg tega pa so bili priključeni tudi na optična vlakna na dvajsetih ključnih točkah po svetu, kjer ta povezujejo med seboj različne celine. Med naprave, v katere so nameščali svoj malware, sodijo, denimo, usmerjevalniki, stikala in požarne pregrade, orodja, s katerimi so namestili svojo vohunsko kodo, pa je za vsak konkreten primer razvijala posebna skupina v okviru NSA, imenovana Tailored Access Operations. Ko je bila zlobna koda nameščena v sistem, so lahko z njeno pomočjo prestrezali komunikacije, kopirali shranjene podatke in se neovirano gibali po povezanih omrežjih. Podatki izhajajo iz interne predstavitve o globalni dejavnosti NSA, ki so jo pripravili za kolege iz avstralskih, kanadskih, novozelandskih tajnih služb, na plan pa je prišla skupaj z razkritji Edwarda Snowdna. NSA je poleg tega skupaj s CIO razpolagala z okoli 80 informacijskimi zbirnimi točkami (Special Collection Service installations), večino zunaj meja ZDA, ki jih je uporabljala za bližnje spremljanje in prisluškovanje izbranim ciljem, poleg tega pa še z 52 objekti, namenjenimi prestrezanju satelitskih komunikacij drugih držav. Iz Nokiinega MeeGoja je nastala Jollina Jolla Finsko podjetje Jolla, ki ga sestavljajo nekdanji inženirji iz giganta Nokia, je začelo prodajati svoj prvi izdelek. Mobilni telefon se imenuje preprosto Jolla in nadaljuje, kjer je Nokia z MeeGojem odnehala. Z njim želijo razburkati trg mobilnih telefonov, kjer se zadnje čase vse vrti okrog Appla, Androida in Windows Phone. Odzivi na Jollo so mešani. Pod pokrovom je procesor Qualcomm Snapdragon 400 s frekvenco 1,4 GHz, 16 GB pomnilnika in možnost dodatnega prostora s kartico mikro SD, 1 GB pomnilnika, 4,5-palčni zaslon z ločljivostjo 960 x 540, dve kameri z osmimi oziroma dvema milijonoma pik. Baterija z zmogljivostjo 2100 mAh skrbi, da je avtonomija 9,9 milimetra debelega telefona zadovoljiva. Zraven je še klasika: Wi-Fi, bluetooth, 4G, A-GPS in NFC. Bistvo pa je očem nevidno, pravi Mali princ. Pri Jolli je ravno nasprotno, saj telefon podrobno motrimo predvsem zaradi njegovega operacijskega sistema in uporabniškega vmesnika. Imenuje se Sailfish in predstavlja nadaljevanje projekta MeeGo, ki sta ga svoj čas razvijala Nokia in Intel. Po poroki z Microsoftom je zašel v nemilost, tako da smo ostali pri Nokii N9. Jolla predstavlja naslednji korak v evoluciji zdaj že nekdanjega MeeGoja. Prvi vtisi so, kot rečeno, mešani. Jolla je videti precej okorno in škatlasto, a je delo z njo prijetnejše, kot bi sklepali iz videza dveh skupaj zlepljenih klad. Uporabniški vmesnik pa je še najbliže BlackBerryjevemu OS 10. Ker nima klasičnih gumbov za navigacijo, moramo uporabljati geste. Te so nekoliko nelogične, tako da je treba pogledati uvodnik, da se seznanimo z njimi. Podrsanje z leve na desno odpre začetni zaslon, od zgoraj navzgor zapre aplikacijo, navzgor pa odpre obvestila. Daljši pritisk na začetnem zaslonu zapre vse odprte aplikacije itn. Skratka, prvič je treba prebrati in si potem prebrano zapomniti. Glede aplikacij je velika pomanjkljivost, da ni Google Play Stora; že naložen je namreč Yandex, ki ima manj aplikacij. Kakorkoli, najpogostejše aplikacije so seveda (LinkedIn, Facebook, Spotify, Skype, Instagram itd.) na voljo, videz pa prav tako ni slab. Uporabniški vmesnik namreč deluje moderno z minimalističnim besedilom in ozaljšanimi ikonami, a je treba imeti v mislih nekoliko nelogične geste, dokler jih res ne osvojimo. Svoje doda tudi muhavost, saj se vmesnik včasih odloči protestirati in ne deluje, kot bi želeli, s sesuvanjem vred. Za nečimrne je tu zamenljivo hrbtišče, ki mu lahko spreminjamo barvo. Telefon jih prepozna in ustrezno spremeni še ozadje, da sta usklajena. Telefon stane 400 evrov in je ta hip na voljo le na Finskem, kmalu pa pride tudi v druge evropske države. Ali mu bo uspelo resno konkurirati velikanom, pa bomo še videli. Trenutno se namreč zdi, da je Jolla izšla nekoliko na silo, tik preden bi telefon res izpilili do konca. Za 400 evrov si tega ne bi smeli privoščiti. LG je pod pritiskom javnosti in medijev že sporočil, da bo pripravil novo sistemsko programsko opremo, v kateri bo izključil pošiljanje podatkov, če bodo uporabniki to izbrali z menuja. VKLOP NOVICE «lili Googlova oblačna platforma pripravljena Spletni velikan Google že nekaj časa pripravlja lastno oblačno platformo, kjer bo ponujal virtualne računalnike oziroma strežnike, pred kratkim pa so v blogu objavili, da je platforma pripravljena za širšo rabo. Google Computer Engine, kot se oblak imenuje, tekmuje neposredno z Amazo-novim Web Services (predvsem EC2 in S3), velika igralca na tem področju sta tudi Rack-space in VMware, svoj oblak pa ponujajo tudi v Microsoftu. Sistem je sicer že nekaj časa na voljo v beta obliki. Doslej so ponujali virtualne naprave z Debianom ali Centosom, oboje s prilagojenim kernelom, zdaj pa bomo lahko namestili poljubno distribucijo. Obljubljajo 99,95 % dostopnost in enostavno upravljanje z možnostjo žive migracije (torej možnost prenosa virtualne naprave ob polni dostopnosti). Z objavo so tudi znižali nekatere cene. Sami smo v preteklosti že uporabljali Amazonov EC2 in smo na splošno navdušeni nad temi tehnologijami, bo pa zanimivo spremljati dogajanje na tem področju pri vse večjem številu tekmecev. 1 Višje sodišče zavrnilo tožbo T-2 proti Telekomu Višje sodišče v Ljubljani je potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, ki je januarja zavrnilo ® odškodninsko tožbo družbe T-2 zoper Telekom * TElckOiTl Slovenije. Tožba za okoli 130 milijonov evrov je " f bila vložena leta 2007 zaradi domnevne zlorabe prevladujočega položaja Telekoma, ki naj bi tehnično oviral T-2 pri ponujanju paketov VDSL. Sodnica je namreč ugotovila, da družba T-2 ni predložila dokazov o višini tožbenega zahtevka. Skladno s sodbo bo moral T-2 Telekomu plačati pravdne stroške, skupaj slabih 30.000 evrov. V T-2 so sporočili, da bodo vložili revizijo postopka, saj so prepričani, da so podali ustrezno trditveno podlago in predložili vse potrebne dokaze, iz katerih bi lahko že prvostopenjsko sodišče (seveda pa tudi višje sodišče) ugotovilo višino škode. Pri tem so omenili tudi, da je odločitev sodišča pomenljiva zaradi vpliva na vrednotenje Telekoma, ki je v večinski državni lasti in v postopku prodaje. Stüvenijä SAPovo licenciranje krši načela EU Sodišče v Hamburgu je razsodilo, da so pogoji v pogodbah za licenciranje poslovne programske opreme SAP v nasprotju z načeli avtorskega prava unije. Spor je sprožilo podjetje Susensoftware GmbH, ki je pred sodiščem zatrjevalo, da je prepoved nadaljnje prodaje SAPove programske opreme, ki jo ta zahteva od kupcev v licenčnih pogodbah, nezakonita in sodišče jim je vsaj za zdaj pritrdilo. Med pogoji, ki jih ob nakupu licence zahteva SAP, je namreč tudi določba, da take licence ni mogoče prenesti na tretje osebe brez privoljenja družbe SAP Sodišče se je pri odločanju oprlo na načelo izčrpanja določenih pravic lastnika licence v trenutku, ko jo proda stranki. To pomeni, da nima več nadzora nad nadaljnjo prodajo konkretnega licenciranega programa, razen seveda pravice do nadzora pri morebitnem dajanju v najem ali kopiranju izvirnega programa. V SAPu so se za zdaj odzvali s sporočilom za javnost, v katerem so poudarili, da sodba še ne pomeni, da lahko njihove stranke zdaj prodajo svoje licence komurkoli in kadarkoli. V Monitorju smo se z zadevo srečali že pred leti, ko nas je nanjo opozoril bralec. V njihovem podjetju so imeli na voljo precejšnje število licenc za Autocad, a jih zaradi nastopa recesije niso več potrebovali, še več, podjetju v slabem likvidnostnem stanju bi zelo koristilo, ko bi jih prodalo. Toda slovenski zastopnik je trdil, da zaradi določb v licenčni pogodbi licenca ni prenosljiva na tretje osebe. Morda bo kmalu drugače. Windows 7 s hitrejšo rastjo kot Windows 8 Po novih podatkih spletne strani Netmarket-share.com je tržni delež Windows 7 v zadnjem mesecu napredoval hitreje kakor delež Windows 8 in 8.1. Razlike so sicer zelo majhne, bolj zanimivo je to, kako močno se je uveljavil Windows 7. Se je pa znižal delež osmice zaradi nove različice, torej Windows 8.1. Po podatkih omenjene strani se je delež Windows 7 novembra zvišal s 46,42 na 46,64 odstotka, delež Windows 8 (skupaj z novo različico 8.1) pa se je z 9,25 povzpel na 9,3 odstotka. Za hitrejšo rast starejšega sistema so bolj ali manj zaslužni starejši računalniki s sistemom XP, ki jih podjetja menjavajo za nove računalnike, tu pa se raje odločajo za Windows 7. Windows 8.1 Amazon bo dostavljal z letečimi roboti Spletna prodajalna Amazon.com načrtuje novo možnost dostave paketov, ki naj bi v ZDA skrajšala čas dostave na vsega 30 minut. Uporabljali bodo brezpilotna letala, konkretno majhne helikopterje s štirimi elisami, ki bodo lahko sami prenašali pakete, težke dobra dva kilograma. To naj bi zajemalo okoli 86 odstotkov vseh Amazo-novih paketov. Največja ovira ta hip je ameriška agencija za letalski promet, ki pripravlja zakone za civilno rabo brezpilotnih letal. To naj bi bilo pripravljeno do leta 2015, v Amazonu pa pravijo, da bodo do takrat že pripravljeni s svojo letečo dostavo. Spletni velikan je tudi že objavil video novih letečih dostavljalcev. Po pisanju časnika Wall Street Journal je Apple kupil podjetje Topsy, ki se ukvarja z analizo prometa oziroma sporočil na Twit-terju. Nakup naj bi bil vreden 200 milijonov dolarjev. Topsy ima na svoji spletni strani brezplačen sledilec ključnih besed, prek katerih lahko preverjamo, kaj je trenutno zanimivega, oziroma o čem se govori. Ponujajo pa tudi nekaj profesionalnih (plačljivih) orodij, ki izpopolnjujejo pregled in podatke z osnovne strani. Kaj točno bodo v Applu z novim nakupom, seveda ni jasno, jabolčniki so pri teh poslih praviloma zelo skrivnostni, bi pa tehnologija lahko bila koristna pri obdelavi podatkov o dogajanju v trgovini iTunes ali pri digitalni pomočnici Siri. Prenesite si Wikipedijo na disk Mnenja o Wikipediji so deljena, a dejstvo je, da je skozi velika vrata prikorakala v naš svet in bo tu ostala. Profesorji glasno negodujejo, kadar so seminarske naloge bolj ali manj prepisane ali prevedene iz nje, celo v diplomskih nalogah jo najdemo med viri. Kljub tej nenamenski rabi je izjemno uporaben pripomoček, ki na enem mestu združuje dobršen del znanja človeštva. Problem je le, da zanjo potrebujemo internetno povezavo. Klasične enciklopedije, kot je Britannica, lahko kupimo na več zgoščenkah in seveda v tiskani obliki, dasi imajo seveda tudi spletno inačico. S slepilom, da je v njih manj napak kakor v strokovno pregledanih enciklopedijah, so primerjalne raziskave že opravile. V obeh je približno enaka količina neumnosti, le da je Wikipedija boljša pri dokumentiranju aktualnih pojavov. Zdaj izgublja še drugo očitno slabost - odslej si jo lahko prenesete v računalnik. Za začetek velja to le za angleško, ki je tudi najobsežnejša, čeprav se pripravljajo tudi druge. Angleška inačica Wikipedije z dne 4. 11. 2013 ima 13,9 milijona strani (4,4 milijona člankov) in 3,7 milijona slik. Vse skupaj obsega dobrih 100 GB. Odprtokodni projekt XOWA omogoča prenos več wikijev, ne le Wikipedije, na disk. Med njimi najdemo tudi Wikivir (Wikisource) in Wikinavedek (Wikiquote). Preneseni podatki so v polnem HTMLju, kar pomeni, da je dostop, videz in premikanje s hiperpovezavami med njimi popolnoma enako kakor v spletni inačici. Če imate na disku prostih 100 GB, boste potrebovali še okrog 30 ur časa, da se vse skupaj namesti in postavi v stanje za uporabo. Kdor želi Wikipedijo na disku, si lahko omenjene datoteke prenese prek protokola torrent, tako da strežnikov Wikipedije to popolnoma nič ne obremenjuje. Nove različice bodo objavljali v obliki diferenčnih kopij, ko bo sprememb naneslo za 2 GB. In tako boste lahko imeli vedno svežo in krajevno dostopno Wikipedijo na kartici SD ali ključu USB, če se boste znašli kje v Afriki. xowa.sourceforge.net Chrome aplikacije brez nameščanja Slika oz. datoteka: 20131206_151339_chromeapps.png Google se zadnje čase nadvse trudi s svojim trojanskim konjem, brskalnikom in operacijskim sistemom Chrome. Poleg obogatenega obveščanja, plačevanja znotraj aplikacij in zagona posameznih programskih izdelkov brez potrebe po zagonu osnovnega ogrodja (beri: brskalnika) se ukvarjajo s programi, ki bi jih uporabnik lahko preizkusil brez nameščanja v krajevni računalnik. Za zagon izbranega izdelka je dovolj, da klikne povezavo, še tržnice Chrome Web Store mu ni treba obiskati. Tako imenovane minljive aplikacije so omogočene v zadnji razvijalski različici projekta Chromium. Google prepovedal CyanogenMod Ni trajalo dolgo, da so fantje, ki skrbijo za enega najbolj priljubljenih alternativnih operacijskih sistemov, povezanih z Androidom, CyanogenMod, morali aplikacijo, ki skrbi za lažje nameščanje njihovega izdelka, odstraniti iz ponudbe tržnice Google Play. Spletni velikan jim je z uradnim zahtevkom namreč sporočil, da kršijo splošna določila mobilne prodajalne. V obrazložitvi so v Googlu zapisali, da aplikaciji CyanogenMod Installer sicer priznavajo neškodljivost, saj v praksi na izbranem telefonu ali tablici zgolj omogoči razvijalski način ADB in zažene namizno namestitev, ker pa njena raba pomeni za uporabnika izgubo garancije, je na svoji programski tržnici ne morejo obdržati. Apple kupil avtorje Kinecta Posel, vreden dobrih 350 milijonov dolarjev, je Applu prinesel tehnologijo, ki je napajala prvi Microsoftov Kinect, tipalo za zaznavanje premikanja pred kamero. Za navedeni znesek je podjetje iz Cupertina namreč kupilo izraelsko ekipo PrimeSense, ki izdeluje elektroniko za tak 3D vid. Poznavalci trdijo, da je imel Apple ob nakupu v mislih predvsem izdelavo pametnega televizorja, obogatenega s prepoznavo gibanja, ker pa v podjetju PrimeSense izdelujejo tudi majhna tipala, namenjena vgradnji v mobilne naprave, nista izključena niti pametna ura ali telefon z alternativnim načinom upravljanja. Brezplačna Mathematica za Raspberry Pi Mikro računalnik Raspberry Pi je bil razvit predvsem zato, da bi ponudil poceni platformo za učenje programiranja v šolah, a so ga hitro začeli uporabljati tudi za najrazličnejše druge namene. Računalnik, ki so ga prodali že več kot dva milijona kosov, se zdaj vrača h koreninam. Za šolsko rabo bo nadvse zanimiva novica, da je podjetje Wolfram Research napovedalo brezplačno različico priznanega programskega paketa za reševanje matematičnih problemov Mathemati-ca. To je lepa gesta, saj je bila Mathematica doslej vselej plačljiva in tudi v najcenejši študentski različici dvakrat dražja od osnovnega Raspberry Pi. Program bo v prihodnje zajet v sliko Rasp- bian, ki jo avtorji ponujajo kot osnovo za Raspberry Pi, stari uporabniki pa jo lahko naložijo po internetu. V ozadju Wolframove poteze je kljub vsemu tudi poslovna logika. Računalniki Raspberry so z računske plati razmeroma slabotni, zato bodo uporabniki Mathe-matice za resno delo prej ali slej hoteli zmogljivejši računalnik in s tem tudi večjo, plačljivo različico. DOGODKI MICROSOFTOVO PODATKOVNO SREDIŠČE V DUBLINU lllllllllllllll Microsoft, kot ga (še) ne poznamo S skupino izbranih novinarjev iz vse Evrope smo se udeležili ogleda največjega Microsoftovega megapodatkovnega središča v Evropi. Na Irskem, v zahodnem delu Dublina, se razteza na površini sedmih nogometnih igrišč, kar je zadnje čase postala nekakšna merska enota za take zgradbe. Ravno ob času našega obiska so napovedali 170 milijonov evrov vredno razširitev (skupno je tako center, brez strežnikov, vreden 594 milijonov evrov), za kar se nam je kot eden izmed govornikov predstavil kar namestnik predsednika irske vlade. Matjaž Klančar Kraj podatkovnega centra je in naj bi ostal skrivnost (vsaj tako smo podpisali), celo na zunanjosti (velikanskega) poslopja ni nikjer videti, da gre za podatkovni center in/ali Microsoft. Deležni smo bili tudi res hudih varnostnih ukrepov, saj sta nas po halah s strežnikih vodila dva vodnika, vsak s svojo kodirno kartico, ki sta za odpiranje vrat uporabljala odtise vseh petih prstov. V resnici to ne čudi, če vemo, da ta res velikanska količina strežnikov (»na desetti-soče strežnikov«, kot je bilo rečeno) rabi za »oblačno« delo evropskega dela uporabnikov storitev, kot so Bing, Windows Azure, Office 365, Skydrive, Xbox Live in, da, tudi Skype. Podatki, ki jih zaupate oblačnemu Microsoftu, se shranjujejo v Dublinu, oz. vsaj upamo lahko, da se ne shranjujejo tudi (še) kje v ZDA. Microsoft ima sicer po svetu še kar nekaj takih središč (»več kot deset in manj kot 100«), med drugim tudi na Kitajskem. Irska oz. zahodni konec Dublina sta tudi sicer priljubljena pri »oblačnih« ponudnikih, saj so v tej regiji še središča Amazona in Googla, pa verjetno še koga. Po Microsoftovih besedah je tako zaradi ugodnega podnebja, ki omogoča, da ogledano središče deluje brez dodatnega hlajenja, saj vse opravi »irski vetrc« ob pomoči nekaj vlage, ki jo po potrebi razpršijo v zrak. V začetku (leta 2009) je imelo središče tudi klimatske naprave, za vsak primer, vendar so jih leta 2011 odstranili, saj so iz množico teleme-tričnih podatkov ugotovili, da jih ne potrebujejo. No, resnici na ljubo je treba povedati, da ima pri izbiri lokacije gotovo zelo veliko vlogo tudi irska (davčna) zakonodaja, ki privablja tuje vlagatelje. Dublinski podatkovni center je sicer zgrajen na podlagi četrte generacije Microsoftovi centrov. To pomeni, da je modularen, torej ga je mogoče zelo hitro in po potrebi zapolniti s strežniki. Strežniki so le delno standardni (še največkrat smo v omarah videli napise Dell), saj v njih ni elektronike, ki je strežniki navadno ne potrebujejo (vodila PCI-e, grafika itd.). Zato so manjši in jih je mogoče »sestavljati« zelo na gosto. Ob ogledu smo v posamezni strežniški omari našteli kar po 96 strežnikov. Omar pa je bilo na stotine, dobesedno. Microsoft trdi, da imajo po svetu v podatkovnih centrih več kot milijon strežnikov. Kljub temu so ti strežniki dovolj »splošne« izdelave, da samo središče ne dosega tako visoke stopnje varčnosti, kakor se hvali konkurenca. Microsoft se pohvali, da novi del središča dosega faktor PUE 1,125. To pomeni, da za delovanje središča porabijo 12,5 % več energije, kot jo porabijo sami strežniki. To je zelo malo v primerjavi s strežniškimi centri izpred nekaj let, ki so za delovanje porabili dodatnih 100 % energije (PUE=2) in še več, vendar več kot energije porabijo centri Googla in Facebooka (hvalijo se s PUE do 1,08). Po drugi strani so Microsoftovi centri bolj vsestranski, podpirati morajo veliko več in bolj raznovrstne storitve. Poleg Microsoftovih lastnih storitev je seveda osnova ponudbe Windows Azure, storitev, ki jo ponujajo strankam in omogoča upravljanje navideznih strojev (kar smo že mnogi vajeni s storitve Amazon EC2). Predstavitev v živo je pokazala, da je delo z navideznimi stroji enako hitro in udobno kot na Amazonu, izbira operacijskih sistemov je velika (Windows, nekaj Linuxov in celo Oracle Linux) in strojno raznolika. Poleg navideznih strojev lahko uporabnik na hitro odklika tudi neposredno zbirko SQL ali imenik (Active Directory), kar je za okenske sisteme zagotovo zelo praktično in hitro (izdelava nove zbirke SQL traja le 3 sekunde). Zanimivo, da lahko več navideznim strojem določimo avtomatsko prilagajanje zmogljivostim. Tako se lahko za servisiranje večjega prometa ob konicah avtomatsko vključi več strojev, po upadu prometa pa se stroji spet avtomatsko ugasnejo in s tem uporabniku privarčujejo nekaj denarja. Predstavilo se nam je tudi nekaj večjih evropskih strank, ki svoje poslovanje preusmerjajo v Microsoftov »oblak«, med njimi je celo ena izmed italijanskih bank. Banka sicer pravi, da vse podatke pred pošiljanjem v oblak šifrirajo, pa vendar, je to res pametna odločitev? Navsezadnje je »oblak« v resnici le drug izraz za »računalnik nekoga drugega«. Do njega imajo včasih dostop tudi »vohuni« ... Da ne govorimo o tem, da je Microsoft v primerjavi s konkurenco zelo svež ponudnik »oblaka«. Kaj se bo zgodilo, če mu posel morda ne bo stekel? V Microsoftu odgovarjajo, da so edini ponudnik, ki ima datotečni format navideznih strojev (VHD) popolnoma združljiv s tistimi, ki tečejo »doma«, na strojih v naši lokalni lasti. Če se v določenem trenutku odločimo, da nam »oblak« ni več všeč, lahko »stroje« brez težav prenesemo nazaj na svojo lokalno strojno opremo. M Prihajajo zares veliki pomnilniki Novi 64-bitni mikroprocesorji in glavni pomnilniki z nekaj 10 GB so odprli nešteto možnosti za razvoj bistveno zmogljivejše programske opreme. IDF 2013 je »postregel« s prvimi moduli SDRAM DDR4 in čipovnimi nabori z novimi arhitekturami, ki bodo naprodaj prihodnje leto. Simon Peter Vavpotič "V Čeprav se zdi, da osebni računalniki še dolgo ne bodo potrebovali več kot 4 GB glavnega pomnilnika in da je pri večini, ki teče pod Windows 7 ali Windows 8, še to preveč, je podobno kot pred leti, ko je Intel predstavil prve ve-čjedrne procesorje. Mnogi so takrat še pisali enonitne programe, ki niso znali izkoriščati vzporednih računalniških arhitektur. Danes ima vsaka aplikacija že toliko procesov in/ali storitev in v vsakem ali v vsaki toliko programskih niti, da z lahkoto zaposli še tako zmogljiv procesor ali več procesorjev. Vzporednost znajo za svoje osnovno delovanje dobro izkoriščati tudi operacijski sistemi. Za najbolj ekstremne vzporedne aplikacije je Intel razvil celo prilagojeno procesorsko arhitekturo, Samsungova silicijeva rezina s pomnilniškimi čipi za gradnjo modulov SDRAM DDR4 DIMM Xeon Phi, pri kateri bodo za dodatno zmogljivost spet na voljo soprocesorji. Kljub temu večina informacijskih rešitev za obdelavo in hrambo velikih zbirk podatkov še vedno uporablja disk ali pogon brez gibljivih delov (angl. SSD, solid state drive). Zbirka podatkov lahko deluje v pomnilniku tudi tisočkrat hitreje, kot če bi jo uporabljali z diska. Vsi večji izdelovalci sistemske programske opreme za podporo velikim podatkovnim zbirkam, kot so Oracle, IBM in Microsoft, zato v svoje izdelke že vgrajujejo podporo zbirki podatkov v pomnilniku. A niso edini! V tem segmentu sistemske programske opreme je že veliko uveljavljenih, vendar manj znanih izdelovalcev, ki so prej naročniške namenske rešitve, razvite pretežno za operaterje javnih brezžičnih telekomunikacijskih omrežij, »prelevili« v splošnonamensko serijsko sistemsko programsko opremo. Kdo potrebuje velik pomnilnik? Razvojni inženir, ki ima opravka z velikimi zbirkami podatkov ali programi za grafično načrtovanje, bo velikega pomnilnika gotovo vesel. Velike zbirke podatkov pa niso pomembne samo za poslovne aplikacije. V taki ali drugačni obliki jih uporabljajo tudi zahtevne (trirazsežne) računalniške igre, kjer je hiter dostop do podatkov za risanje predmetov v navideznem prostoru ključnega pomena. Pri aplikacijah z zahtevno trirazsežno grafiko (npr. simulator letenja) so zbirke podatkov sicer že zdaj vsaj deloma v glavnem pomnilniku. Vendar razvijalci podporo zanje izdelajo sami. Z velikim glavnim pomnilnikom lahko zmanjšamo ali izničimo potrebo po neprestanem nalaganju podatkov z diskovnega pogona ali SSD in omogočimo prikaz kompleksnejše in kakovostnejše grafike. Da zamisli o velikih pomnilnikih niso »iz trte zvite«, dokazujejo tudi odmevne predstavitve novih pomnilniških modulov SDRAM DDR4 različnih priznanih izdelovalcev. Kingston je letos na Intelovem forumu razvijalcev, Intel Developer Forum 2013, predstavil komplet dvanajstih 16-gigabaj-tnih modulov DDR4 s skupno zmogljivostjo 192 GB, ki bo namenjen »igričarjem« za ustvarjanje navideznih diskov, s katerih bodo poganjali zahtevne računalniške igre z grafiko fotografske natančnosti. Običajnim uporabnikom bo na boljo komplet štirih po-mnilniških modulov s skupno zmogljivostjo 64 GB. Poleg dinamičnih pomnilnikov so predstavili tudi bliskovne pogone z zmogljivostjo 1 TB z obliko nekoliko večjega podatkovnega ključka. Ali potrebujemo dodaten glavni pomnilnik, med delom z računalnikom sicer najlaže ugotovimo ob pomoči upravljalnika opravil (angl. task manager) v operacijskem sistemu. Če je zasedenost glavnega pomnilnika več kot 75-odstotna in nezasedenega pomnilnika skoraj ni, je odgovor vsekakor pritrdilen. Z aplikacijami nezaseden pomnilnik namreč operacijski sistem izkorišča tudi kot diskovni predpomnilnik. Zato je dejansko prost le pomnilnik, ki je označen kot nezaseden, in ne tudi pomnilnik, ki je namenjen predpomnjenju podatkov z diskovnega pogona ali SSD in ga lahko operacijski sistem zmanjša z več porabljenega pomnilnika za aplikacije. Drugo merilo so možnosti nastavitev in zahteve uveljavljenih programskih aplikacij in programskih aplikacij, ki jih nameravamo kupiti. Pomembno je, ali omogočajo hitrejše delo, če imajo na razpolago več glavnega pomnilnika; ali če jih zaganjamo z navideznega diska, potem ko jih ob zagonu računalnika nanj naložimo s klasičnega diska ali SSD. Koliko pomnilnika lahko vgradimo? Največja velikost pomnilnika je odvisna od tega, koliko mest za pomnilniške module je na osnovni plošči in kakšna je največja zmogljivost pomnilniškega modula. Slednja je odvisna od čipovnega nabora in od izvedbe osnovne plošče. Pri vsaki nadgradnji ni odveč preveriti tudi združljivost novih modulov z osnovno ploščo in s trenutnimi moduli. Osnovne plošče za PC prejšnje generacije so večinoma omogočale uporabo po-mnilniških modulov SDRAM DDR2 DIMM Navidezni pogoni v pomnilniku Prva generacija 8-bitnih hišnih računalnikov iz osemdesetih let preteklega stoletja je imela za današnje razmere neverjetno majhen pomnilnik, le nekaj deset kilobajtov. Po zmogljivosti jo lahko primerjamo z današnjimi mikrokrmilniki, ki so v skoraj vseh sodobnih gospodinjskih aparatih, električnih strojih in avtomobilih. Druga in zadnja generacija hišnih računalnikov je »postregla« z desetkrat večjimi pomnilniki, velikimi okoli 1 MB. Tako velikemu preskoku izdelovalci programske opreme in grafičnih kartic v zgolj petih letih niso mogli slediti z zmogljivejšimi aplikacijami. Obenem veliko hišnih računalnikov ni imelo diska. A velik pomnilnik je bil idealen za kopiranje velikega števila disket, saj so imeli številni računalniki samo po eno disketno enoto, drugo enoto pa smo lahko vzpostavili kot navidezni disk v glavnem pomnilniku. Tako smo najprej prekopirali originalno disketo na »ramdisk«, s tega pa na prazno disketo. Pohitritev v primerjavi s klasičnim načinom kopiranja, ko smo morali disketi večkrat izmenjati, je bila tudi desetkratna. Še hitreje so delovale aplikacije, ki smo jih ob zagonu računalnika vsakokrat z diskete naložili na navidezni disk in jih nato od tam poganjali. Navidezni pogoni v pomnilniku so se ohranili tudi pri prvih PCjih, vendar so ti že imeli vgrajeni po dve disketni enoti ali eno disketno enoto in disk. Pomnilniško razmeroma požrešni Microsoftov Windows, ki je znal izkoristiti tudi razširjeni pomnilnik, je »pometel« z navideznimi diski, saj je zanje preprosto zmanjkalo prostora. Danes so veliki pomnilniki spet v »modi« pri gostiteljskih strežnikih za poganjanje navideznih računalnikov, zmogljivih strežnikih zbirk podatkov in pri računalniških zanesenjakih. Z njimi je mogoče doseči velike pohitritve delovanja računalniških aplikacij, saj je dostop do podatkov v glavnem pomnilniku računalnika vsaj tisočkrat hitrejši od dostopa do podatkov na disku. V spletu najdemo vsakovrstne rešitve za podporo delovanju navideznih diskov za različne operacijske sisteme in različno debele denarnice: od odprtokodnih, kot je ImDisk, do lastniških, kot je SuperSpeed RamDisk (Plus). Posebej velja izpostaviti Gavotte RamDisk, ki omogoča vzpostavljanje navideznih diskov v pomnilniku nad 3 GB, ki ga 32-bitni Windows sicer ne bi mogel izkoristiti. Uporaben je za vse tiste, ki še vztrajajo pri 32-bitnem Windows brez tehnologije PAE (fizična razširitev naslova (naslovnega vodila), angl. physical address extension), ki jo imajo (vsaj uradno) zgolj 32-bitni strežniki Windows Enterprise Edition. Kdor meni, da so navidezni diski navzgor omenjeni z nekaj GB pomnilnika, se moti. Nekatere rešitve res omejujejo največjo velikost navideznega diska, druge pa ne poznajo druge omejitve kot velikost fizičnega in/ali navideznega pomnilnika, ki ga »vidi« operacijski sistem. Pri tem ga mora ostati dovolj za osnovno delovanje operacijskega sistema. Na primer, z ImDiskom v 64-bitnem Windows brez težav izdelamo in uporabljamo 100 GB ali večji navidezni disk. Če je disk v fizičnem pomnilniku, deluje hitreje, če pa je v navideznem, je lahko celo precej večji od fizičnega pomnilnika. Vendar si počasnega prelaganja podatkov na disk ali SSD navadno ne želimo, saj s tem izničimo večino prednosti navideznega diska. Zanimiva možnost je tudi navidezni disk, katerega vsebino računalnik samodejno naloži v pomnilnik ob zagonu operacijskega sistema, nato pa ob zaustavljanju računalnika njegovo vsebino spet shrani na disk. Pogosto imamo tudi možnost pisanja skozi, kar pomeni, da se kopija podatkov pri pisanju v pomnilnik shrani tudi na disk, pri branju pa je vsa vsebina diska že v glavnem pomnilniku in takoj dostopna. »Pisanje skozi« sicer poznamo že pri prenašanju podatkov iz glavnega pomnilnika v procesorski predpomnilnik ... Možnosti je res veliko, vendar je navadno dobro, če ima računalnik z navideznim diskom zagotovljeno vsaj osnovno rezervno napajanje, s katerim preprečimo, da bi se vsebina navideznega diska izgubila zaradi prekinitve električnega napajanja. Ustvarjanje navideznega diska (t. i. »ramdisk«) v pomnilniku pod Windows 7 (synchronous dynamic random access memory with double data rate type 2 on dual inline memory module, slov. sinhroni dinamični pomnilnik z naključnim dostopom z dvojno hitrostjo prenosa podatkov, tip 2, na pomnilniškem modulu z dvovrstičnim robnim konektorjem), oziroma SDRAM DDR3 DIMM velikosti do 4 GB. Novi računalniki »prebavijo« tudi module DDR3 z 8 GB. Prihodnje leto naj bi se vsaj z DD4 največja zmogljivost posameznih modulov spet podvojila, na 16 GB. Vendar bo, kot kaže, nova tehnologija namenjena manjšim nestrežni-škim računalnikom šele v letih 2015 in 2016. Danes imajo najcenejše osnovne plošče za namizne računalnike samo po dve mesti, to velja tudi za večino prenosnih računalnikov in mini PCjev, ki uporabljajo ožje po-mnilniške module, SDRAM DDR3 SODIMM (small outline DIMM, slov. DIMM majhne velikosti). Večina osnovnih plošč srednjega cenovnega razreda ima po 4 razširitvena mesta za module SDRAM DD3 DIMM. Le plošče iz višjega cenovnega razreda imajo po osem mest in več. Iz tega lahko hitro izračunamo, da imajo računalniki s pomnilnikom na osnovni plošči največ toliko pomnilnika, kolikor imajo razširitvenih mest, pomnoženo s 4 GB ali z 8 GB. Najcenejše osnovne plošče imajo po dve mesti, torej »krat 2«. Pri osnovnih ploščah srednjega in višjega cenovnega razreda so največje velikosti glavnih pomnilnikov: 16 GB (4 x 4 GB DDR2 ali DDR3), 32 GB (8 x 4 GB DDR2 ali DDR3, ali 4 x 8 GB DDR3) in 64 GB (8 x 8 GB DDR3) za osnovne plošče z dvokanalnim krmilnikom pomnilnika, kjer so na vsakem kanalu do štirje moduli. 64 GB lahko dosežemo le z 8 GB moduli. Osnovne plošče s trikanalnim pomnilnikom imajo lahko še za tretjino več pomnilnika; odvisno od velikosti največjega modula: 12 GB (3 x 4 GB DDR2 ali DDR3), ... , 96 GB (12 x 8 GB DDR3). DDR4 zamuja JEDEC (Joint Electron Device Engineering Council Solid State Technology Association, slov. Skupno svetovalno telo za razvoj elektronskih naprav ), ki so ga kasneje preimenovali v JECEC Solid State Technology Association (slov. Združenje JEDEC za tehnologijo brez gibljivih delov), je leta 2005, dve leti pred izidom standarda DD3, oznanil, da že načrtuje novo različico, DDR4. Groba arhitektura DD4 naj bi bila potrjena že leta 2008. Vendar se je na tokijskem MemConu 2010 zgodil preobrat, ko je direktor združenja JECEC povedal, da komercializacijo DDR4 načrtujejo šele za leto 2015. Kljub temu so številni izdelovalci računalniških pomnilnikov v takratnem optimističnem razpoloženju svetovnega trga im?!' Mobile Platform Roadmap- Aktualne Intelove arhitekture, ki naj bi se jim prihodnje leto pridružil še Haswell-E računalniške opreme nameravali začeti izdelovati poskusne serije DD4 že v začetku leta 2011, redno prodajo pa so načrtovali za lani. Letos naj bi pomnilniški moduli DDR4 predstavljali 5 % delež pri prodaji pomnilnikov, leta 2015 pa že polovični. Kar nekaj izdelovalcev je zato v letih 2011 in 2012 pohitelo z napovedmi poskusnih in rednih Pomnilniški moduli za stare računalnike spet na voljo! V zadnjem času se pri slovenskih računalniških trgovcih spet pojavljajo tudi moduli: SDRAM, SDRAM DDR in SDRAM DDR2 na modulih DIMM in SODIMM, ki jih lahko vgradimo tudi v starejše računalnike s Pentiumi 2, 3 in 4. SDRAM DIMM s 128 MB dobimo že za slabe 3 evre. Ugodno? Glede na ceno na gigabajt gotovo ne! Morda pa bo lahko z dodatnim pomnilnikom tudi star računalnik deloval še kako leto dlje. A vedeti moramo, da vsak pomnilniški modul ni primeren za vsak računalnik, tudi če ga lahko vtaknemo v vtičnico na osnovni plošči. Pred nakupom moramo nujno preveriti specifikacije osnovne plošče v uporabniških navodilih ali internetu. Vedeti moramo tudi, ali bo pomnilnika po nadgradnji sploh dovolj in ali lahko novi pomnilnik dodamo ali pa bomo morali vse module zamenjati. Kadar uporabljamo pomnilniško prepletanje prek več pomnilniških kanalov, denimo pri SDRAM DDR2 in SDRAM DD3, je zelo pomembna tudi usklajenost pomnilniških modulov. Dobro je, če so vsi od istega izdelovalca in iz iste serije. Zato lahko danes kupimo tudi komplete s po 2, 3, 4, 6 in 8 istovrstnimi pomnilniškimi moduli. Kompleti s po tremi in šestimi moduli so namenjeni redkejšim osnovnim ploščam s trikanalnim krmilnikom pomnilnika. Pomoč znanca ali strokovnjaka z več izkušnjami bo tu vsekakor dobrodošla. serijskih proizvodenj pomnilniških modulov DDR4, ki naj bi bili izdelani po 30- ali 40-nanometrski tehnologiji. Doslej so izdelovalci strojne opreme že kar nekajkrat prestavili začetek množične proizvodnje modulov SDRAM DDR4 DIMM, saj zanje še ni bilo pravega zanimanja. Vse oči so uprte v Intelovo novo arhitekturo, Haswell-E, ki naj bi bila prihodnje leto na voljo za zmogljive računalniške strežnike s procesorji Xeon. AMD mu z napovedjo nove arhitekture Hierofalcon SOC sicer ni ostal »dolžan«, a je sicer o njegovih prihajajočih arhitekturah za podporo SDRAM DDR4 veliko manj znanega. Računalnike z njimi naj bi lahko kupili v drugi polovici prihodnjega leta. Ob recesiji v razvitem svetu in hkratnem upadu prodaje namiznih računalnikov kljub vsemu kaže, da bo obveljala prvotna napoved direktorja JECEC, prehod z DDR3 na DDR4 pa bo precej daljši kot prehod z DDR2 na DD3, ki je trajal približno pet let. Še več! Očitno je, da se večina manj zahtevnih uporabnikov namiznih računalnikov preusmerja na bolj praktične in cenejše mobilne naprave, kar dodatno zavira rast trga segmenta računalniškega trga. DDR3 ali DDR4? Čeprav so bistvene prednosti DDR4 v višji hitrosti prenosa podatkov, večji zmogljivosti največjih modulov in nižji porabi energije pri enaki ali večji zmogljivosti, bo verjetno še nekaj let pri odločitvi za nakup računalnika z DD3 ali DD4 odločilna cena gigabajta pomnilnika in cena krmilnika pomnilnika na osnovni plošči računalnika. DDR4 potrebuje povsem nov krmilnik pomnilnika, ki je s pomnilniškimi moduli povezan po načelu točka-točka; to v praksi pomeni, da mora imeti vsak modul svoj pomnilniški kanal. DDR3 deluje po načelu večjega števila vodil, tako da je na vsak kanal lahko priključenih po več modulov. Namen večjega števila kanalov oziroma zvezdaste topologije je predvsem hitrejši dostop do posameznih po-mnilniških modulov, saj je manj parazitnih kapacitivnosti, ki onemogočajo zvišanje frekvence pomnilniškega kanala. Prednost je tudi možnost večje stopnje pomnilniške-ga prepletanja, oziroma hkratnega dostopa do pomnilniških modulov, ki so na ločenih kanalih. Za matematično intenzivne algoritme, ki ne zahtevajo enormnih količin pomnilnika, bo hitrejši in dražji DDR4 dobrodošel, za zbirke podatkov v pomnilniku in (ironično) namizne in vse vrste prenosnih računalnikov (notese, tablice ...) pa bo verjetno še nekaj let prava izbira cenejši DDR3. Koliko stane? Cena pomnilniških modulov je odvisna od več dejavnikov. Moduli brez ECC so najcenejši, vendar jih ne moremo uporabiti v večjih računalnikih. Obenem priznani in uveljavljeni izdelovalci postavijo višjo ceno za GB. Slednja je odvisna tudi od zmogljivosti in vrste modula. Moduli z najvišjo zmogljivostjo pogosto niso najugodnejši. Obenem Je SSD lahko poceni nadomestek RAMa? Kdor je že kdaj nadgradil BIOS (osnovni izhodno-vhodni sistem, angl. basic input-output system) svojega računalnika, ve da to ni ravno najhitrejša operacija in da je treba na zapis podatkov v ne ravno velik pomnilnik kar nekaj časa počakati. Nasprotno poteka kopiranje v RAM (pomnilnik z naključnim dostopom, angl. dynamic random access memory) ali izvajanje programa v bliskovnem pomnilniku sorazmerno hitro. Bliskovni pomnilnik je temeljni gradnik pogonov SSD (pogoni brez gibljivih delov, angl. solid state drive), katerih zmogljivosti že dosegajo 1 TB in več. Vendar SSD omogoča le razmeroma počasen dostop do podatkov, ki je pogojen s hitrostjo zaporednih povezav SATA in SATA-II. Nekateri izdelovalci zato že ponujajo SSDje, ki jih priključimo na vodilo PCIe. Tu je prenos podatkov bistveno hitrejši, vendar še vedno okoli desetkrat počasnejši od hitrosti komunikacije procesorja z glavnim pomnilnikom. Po drugi strani vsak premik bralno/pisalne glave na disku merimo v milisekundah. Zato je SSD pri razpršenem branju podatkov tudi do stokrat hitrejši od diska. Pri zveznem branju podatkov (zelo dolge strnjeno zapisane datoteke - ni fragmentacije) je razlika okoli 1 proti 3 glede na SSD, ki deluje na vodilu SATA ali SATA-II. Tu je največja ovira hitrost povezave SATA. Hitro lahko izračunamo, da pri 3 gigabitih na sekundo ne moremo pričakovati dosti več kot 370 MB/s, pri 6 gigabitih (SATA-II) pa okoli 700 MB/s. Glavni pomnilnik DDR3 komunicira s procesorjem z 10 GB/s (gigabajti!) in več. S SSD prek PCIe lahko dosežemo okoli 2 GB/s. Čisto »druga zgodba« je pisanje v bliskovni pomnilnik, ki je vsaj še enkrat počasnejše od branja. Nekateri SSD imajo zato vgrajen predpomnilnik iz RAMa, v katerem se podatki shranijo do zapisa v bliskovni pomnilnik. Vendar bo pri množičnem pisanju ali branju tak predpomnilnik takoj poln (zgrešitve) in ne bo prinesel pohitritve. Obenem izdelovalci SSDjev hitrosti množičnega branja in pisanja podatkov, ko si s predpomnilnikom ni mogoče kaj dosti pomagati, navadno ne navedejo. SSD je zato kot nadomestek RAMa primeren le pogojno. Lahko ga uporabimo kot del navideznega pomnilnika, ki ga podpirajo vsi sodobni operacijski sistemi. Ko zmanjka glavnega pomnilnika, računalnik najmanj uporabljane strani (del vsebine pomnilnika) začasno shrani v datoteko na disku ali pogonu brez gibljivih delov. Pri tem gre za razmeroma pogosto in razpršeno pisanje in branje. V praksi se izkaže, da je SSD prek SATA nekajkrat hitrejši od diska, a še vedno prepočasen, da ne bi opazili bistvene upočasnitve izvajanja aplikacije. Če že, potem je za take primere bolje uporabiti SSD, ki deluje prek vodila PCIe. se najvišja zmogljivost modulov na trgu stojne preme veča glede na vrsto modulov: DDR2 (4 GB), DDR3 (8 GB) in DDR4 (16 GB). Danes bomo še najlaže nadgradili novejše računalnike z moduli SDRAM DDR3. Za glavni pomnilnik SDRAM DDR3 velikosti 64 GB iz osmih modulov bomo pri slovenskih trgovcih z računalniško opremo odšteli okoli 600 evrov. Cena za 32 GB je okoli 300 evrov, za 16 GB pa okoli 150 evrov. Večji strežniški računalniki, še posebej gostitelji navideznih računalnikov in podatkovni strežniki s zbirkami podatkov v glavnem pomnilniku, imajo zmogljivejše krmilnike pomnilnika, ki omogočajo zelo veliko število pomnilniških modulov. Največja velikost njihovega pomnilnika se giblje med 512 GB in 4 TB. Cena osnovnega računalnika je navadno 5000 evrov in več. Vendar moramo kupiti tudi ustrezno število pomnilniških modulov, ki pa morajo podpirati ECC (kodiranje z odpravo napak, angl. error-correcting code). Zato bomo za računalnik s 512 GB pomnilnika in z Intelovo arhitekturo odšteli okoli 20.000 evrov. Prihodnost Pri velikih količinah podatkov (100 GB in več) je danes še vedno osnovni pomnilni nosilec disk, v zadnjih letih pa tudi SSD. Oba sta v povprečju od 100- do 1000-krat počasnejša od kakršnegakoli SDRAMa. Zato je velikost glavnega pomnilnika navadno veliko pomembnejša od tega, ali deluje dvakrat ali trikrat počasneje. Intel se je zato na prelomu tisočletja z Rambusovimi moduli RDRAM močno »opekel«. Takrat je zmagal SDRAM DDR. SDRAM DDR4 je sicer res naslednja evolucijska stopnja uspešnih pomnilnikov, vendar bo razmerje cena/velikost še vedno igralo ključno vlogo na trgu računalniških pomnilniških tehnologij. Pričakovati je, da se bo velikost pomnilnikov zdaj, ko je »preboj v 64-bitni svet« končan, vztrajno povečevala, kljub temu da Windows 8 nima (bistveno) večjih potreb po pomnilniku od svojega predhodnika. Veliko poslovnih uporabnikov še zdaj uporablja tudi Windows XP, ki je glede porabe pomnilnika še veliko skromnejši. Ključno vlogo imajo aplikacije. A to ne pomeni, da z velikim pomnilnikom ni mogoče pohitriti delovanja samega operacijskega sistema. Pri Microsoftu so že pred leti razmišljali o tem, da bi v pomnilnik vgradil zbirko podatkov, ki bi omogočala lažje iskanje po disku in hitrejši dostop do podatkov. Kasneje so to možnost opustili. Kljub temu se število datotek na povprečnem disku veča z velikostjo diska. Morda sta priljubljenost mobilnih naprav s sorazmerno majhnimi glavnimi pomnilniki in bliskovni-mi pomnilniškimi karticami (SSD v nekoliko drugačni obliki) napredek na področju razvoja zmogljivejših operacijskih sistemov za nekaj let zavrla, kljub temu pa postajajo tudi mobilne naprave vse zmogljivejše. Tako ni verjetno, da bi se potrebe po pomnilniku v povprečnem PC ali mobilni napravi, združljivi s PC, v prihodnjih letih ustavile pri 4 GB. Bolj verjetno je, da bo nova generacija programske opreme dodatni pomnilnik že v nekaj letih s pridom izkoriščala, pri čemer se bo velikost glavnih pomnilnikov računalnikov samo še povečevala ... M Pomnilniški moduli DDR4 bodo sicer imeli 288 kontaktov, a se sicer od modulov prejšnjih generacij po videzu in obliki ne bodo dosti razlikovali. TEHNOLOGIJE NAKLJUČNA ŠTEVILA Ko mora biti naključje res naključje Naključna števila potrebujemo pri šifriranju, poganjanju simulacij, analizi podatkov, vzorčenju, integriranju, razvrščanju na naključnih seznamih in še marsikje. Potrebe so tolikšne, da metanje kock in kovancev že zdavnaj ne zadostuje več. Pomislimo na pomoč računalnikov. Ti znajo dandanes izračunati skorajda vse, le naključnih števil ne. Od kod jih dobimo? Matej Huš Ob naključnost povprečni uporabnik računalnikov največkrat trči pri vrstnem redu predvajanja skladb, ustvarjanju naključnih gesel in kakšnem kvizu. Še večkrat pa naključnost uporablja pri šifriranju podatkov, na primer ob vsakemu obisku e-banke, čeprav tega največkrat niti ne ve. Računalnik mora tedaj zagotoviti neki naključen niz podatkov. Če pomislimo, da ima računalnik takšno ime zato, ker računa - torej izvaja predpisane algoritme - se vprašamo, kako lahko iz determinističnih algoritmov dobimo naključna števila. Ne moremo jih, Psevdonaključna števila Kadar od izbire ni odvisna prihodnost države, se zadovoljimo s psevdonaključni-mi števili. Ta v resnici niso popolnoma naključna, so pa za zunanjega opazovalca, ker se vsa pojavljajo s predpisano verjetnostjo brez prepoznavnega vzorca (temu pravimo statistična naključnost), torej ne moremo napovedati, katero bo sledilo. To se v praksi izvede z neko funkcijo, ki iz danega semena (seed) računa psevdonaključna števila. Če poznamo funkcijo in seme, seveda lahko napovemo, katera števila bodo sledila. Četudi funkcijo poznamo, je v marsikaterem Zapletanje z naključnimi števili ima zelo dobre razloge. Najočitnejši je šifriranje, saj so naključna števila nujno potreba za tvorjenje ključev. Spletni generator naključnih števil Kadar potrebujete resnično naključno število, si lahko pomagate s stranjo www. random.org. Tam lahko brezplačno tvorite naključna števila, mečete navidezno kocko, vlečete karte iz premešanega kupa itn. Prav tako lahko svoj poljuben seznam postavite v naključni vrstni red, generirate naključno geslo, predvajate naključni beli šum, izberete naključni datum ali uro, pogledate naključno sliko belih in črnih točk itn. Random.org naključna števila, iz katerih sestavi vse svoje ponujene storitve, tvori z meritvami atmosferskega šuma. To počne že od leta 1998, ko je stran postavil dublinski Trinity College, in do danes so ustvarili že 1,12 bilijona naključnih bitov podatkov oziroma entropije. zato bodisi uporabljamo boljše ali slabše približke bodisi smo prisiljeni nekaj izmeriti. Tvorjenje naključnih števil z računalniki je bistveno težje, kot se zdi na prvi pogled. Računalnik namreč na enako vprašanje vedno vrne enak odgovor. Pravzaprav je to njegova naloga, saj so namenoma sestavljeni tako, da to drži in da se naključnosti izognemo. Kako torej dobiti naključno število iz računalnika? Zmuzljiva naključnost Definicija naključnosti (random) ni preprosta. V računalniškem smislu to pomeni, da poznamo verjetnost, da se posamezna vrednost pojavi, nikakor pa je ne moremo vnaprej napovedati, ker ni vzorca pojavljanja. V realnosti je najbolj znan zgled radioaktivni razpad atomov, ki ga ne moremo napovedati. Met kovanca pa je naključen samo zato, ker je rezultat tako občutljiv za začetne razmere, da ga ne znamo napovedati. Naključnost merimo z entropijo, ki podaja količino informacije v nizu podatkov. Kadar je entropija največja, je niz povsem naključen, kar mimogrede pomeni tudi, da ga ne moremo stisniti. Žal ni metode, ki bi nam povedala, ali je niz res povsem naključen. Če gledate sredino zaporedja cifer števila pi in tega ne veste, je to za vas naključnost. V resnici pa jih lahko enostavno računamo in napovemo. primeru dovolj, da ima tako dolgo periodo, da se zaporedje števil ne začne ponavljati, dokler jo kličemo, in da so števila statistično naključna. Recimo pri enakomernem vzorčenju, nekaterih vrstah šifriranja ali uporabi metode Monte Carlo to popolnoma zadostuje, četudi je funkcija znana. V praksi tak način tvorjenja naključnih števil uporabljajo številni programski jeziki, v katerih programiramo, ter komercialni programi in operacijski sistemi. Enega prvih takih algoritmov je pokazal John von Neumann (odkrit je bil sicer že v 13. st.). Vzel je poljubno n-mestno število (seme), ga kva-driral in iz rezultata vzel srednjih n cifer, ki so predstavljale psevdonaključno število in začetno vrednost za naslednjo iteracijo. Tak postopek ima številne pomanjkljivosti, saj ima majhno periodo in se mnogokrat „zacikla" ali izteče v same ničle, a ponazori osnovno zamisel tvorbe naključnih števil. Algoritmi za psevdonaključna števila največkrat vračajo rezultate enakomerno z intervala [0,1]. To zadostuje, saj jih lahko z osnovnimi matematičnimi operacijami raztegnemo in premaknemo v druge Človeško oko je izurjeno za zaznavanje vzorcev, zato vizualizacija naključnih števil hitro pokaže periodične vzorce. Levo: naključna števila z random.org, desno: števila iz algoritma v Windows. TEHNOLOGIJE NAKLJUČNA ŠTEVILA lllllllllllllll RNG domače izdelave, ki z optičnim tipalom meri padanje zrn peska skozi grlo peščene ure. Ko pesek izteče, elektromotorček uro obrne. Preizkušanje naključnosti Pri uporabi vsakega novega generatorja naključnih števil moramo preveriti, ali so ta res naključna. Pričakovali bi, da bo to preprosto, a se izkaže za nerešljiv problem. Nemogoče je dokazati, da je neko zaporedje števil nastalo z naključnim procesom, lahko pa se temu precej približamo. Dobiti moramo čim več nizov števil, ki jih je generator ustvaril. Potem jih podvržemo številnih statističnim testom in, če jih prestanejo, lahko generator razglasimo z visoko verjetnostjo kot dober. Naključna števila so nehvaležna prav zato, ker so naključna. Če bodo vsa zaporedja uspešno prestala vse teste, moramo biti v resnici sumničavi, da nekaj ni prav. Od prave naključnosti namreč pričakujemo, da bomo lokalno našli vzorce, ki niso videti naključni, zato bodo tudi nekateri testi nekajkrat neuspešni. Precej strog nabor testov se imenuje Diehard in ga je leta 1995 razvil ameriški matematik George Marsaglia. Še strožji je nabor TestU01, ki vsebuje več kot sto različnih testov za generatorje naključnih števil. Če jih prestanejo z ustrezno verjetnostjo, lahko skoraj zagotovo trdimo, da je algoritem brezhiben. Geigerjev števec, ki ga priključimo na računalnik. V normalnem okolju nameri 25 zadetkov na minuto, ki generirajo naključne bite. intervale ter ustrezno spremenimo porazdelitev (v Gaussovo, Studentovo, Poissono-vo in druge). Seme Seme je poleg algoritma druga bistvena sestavina generatorja psevdonaključnih števil. Glede na dimenzionalnost problema je lahko seme število ali pa vektor. V resnici sploh ni nujno, da je seme resnično naključno število, saj bo katerokoli seme dobro opravilo svojo nalogo. Poznavanje semena in algoritma nam omogoča, da poustvarimo celotno zaporedje števil, kar je v nekaterih primerih celo zaželeno. Pri programiranju programov, ki upravljajo naključna števila, med programiranjem uporabljamo isto seme, da je obnašanje ponovljivo. To olajša iskanje hroščev. Preveč različnosti je sumljivo Če bi generator naključnih števil proizvajal sama različna števila, to ne bi bila naključna števila. Verjetnost izbire števila v nekem koraku je povsem neodvisna od preteklih dogodkov, zato se števila na dolgi rok morajo ponavljati. Prav tako je nujno, da vsak naključni niz števil vsebuje lokalna podzapo-redja, ki imajo vzorec, ker so ta prav enako verjetna kakor zaporedja brez vzorca. Ko pa želimo različna zaporedja psevdo-naključnih števil, bomo seveda potrebovali različna semena. Ker ljudje nismo prav posebej sposobni pri izmišljanju naključnih števil in ker jih računalniki ne morejo naračunati, uporabimo neki zunanji dogodek. Kot seme zato mnogokrat uporabljamo lokalni čas v milisekundah, lokalno temperaturo, ping do kakšnega internetnega strežnika, količino prostega pomnilnika ali zasedenost procesorja, omrežno aktivnost, gibanje miške, čas med pritiski tipk na tipkovnici itn. Vsi ti dogodki so z našega vidika dovolj naključni, da jih smemo uporabiti za seme, saj so nenapo-vedljivi (ne pa nujno neponovljivi!). Semena so pomembna tudi pri izdelavi šifrirnih ključev, kjer pa morajo biti čim bolj naključna, zato na primer TrueCrypt pri izdelavi ključa zahteva čim več naključnega premikanja miške po zaslonu. Strojni generatorji naključnih števil Kadar psevdonaključna števila ne zadoščajo, potrebujemo strojne generatorje naključnih števil (RNG). Načeloma bi lahko opazovali kakršenkoli makroskopski proces, ki ga zaradi množice vplivov ne moremo natančno opisati in predvideti (recimo met kovanca, igralne kocke, vrtenje kolesa na ruleti), a to ni preveč praktično. Strojni RNGji zato merijo kak mikroskopski dogodek. Značilen zgled je meritev radioaktivnega razpada z Geigerjevim števcem, v praksi pa merimo tudi elektronski šum, potovanje fotonov skozi polprepustno zrcalo, termični šum, atmosferski šum, merjenje plazu pri Zenerjevi diodi ipd. Zelo enostaven in precej dober način izrablja frekvenco različnih oscilatorjev, čemur pravimo tudi lezenje ure (clock drift). Če imamo dva oscilatorja z bistveno različnima Nemogoče je dokazati, da je neko zaporedje števil nastalo z naključnim procesom. RNGji za osebni računalnik, ki vzorčijo entropijo okolice za tvorjenje naključnih števil, so lahko v obliki razširitvenih kartic. NAKLJUČNA ŠTEVILA frekvencama, počasnejšega krmilimo s termičnim šumom. S tem mu malenkostno spreminjamo frekvenco. Po vsakem nihaju počasnega oscilatorja pogledamo, ali je hitrejši oscilator napravil liho ali sodo število nihajev, od tod dobimo naključen bit 0 ali 1. Tako dobljena števila sicer potrebujejo še dodatno obdelavo, ki ji pravimo dekorelaci-ja, a načeloma je to vse. Procesorji VIA C3 imajo od leta 2003 vgrajen RNG, ki deluje podobno, le da uporablja štiri oscilatorje. Tudi Intelovi procesorji imajo od leta 1999 vgrajen podoben analogen RNG, ki ustvari nekaj sto kilobitov entropije na sekundo. Arhitektura Ivy Bridge pa prinaša digitalni RNG (glej sliko), ki je bistveno hitrejši (3 Gb/s). Čemu vse to? Za zapletanje z naključnimi števili so zelo dobri razlogi. Najočitnejši je šifriranje, saj so naključna števila nujno potreba za tvorjenje ključev. Če lahko napadalec napove ta števila, potem lahko ustvari kopijo ključa. To ni zgolj teoretična nevarnost, saj so septembra odkrili namerno ranljivost na enem izmed štirih algoritmov za tvorjenje psevdona-ključnih števil, ki jih je ameriška NSA standardizirala v letih 2004-2005. Pasti slabih generatorjev je že leta 1995 izkusil Netscape, ki je psevdonaključna števila v brskalniku za vzpostavitev varne povezave SSL ustvaril iz treh semen (časa, ID procesa, ID starševskega procesa). Ker so bila dolga le 40 bitov, so hekerji v 30 urah preiskali vse možnost kombinacije in jih zlomili. Uporaba slabih generatorjev naključnih števil je škodljiva tudi v znanosti. Metode Monte Carlo temeljijo na tvorjenju naključnih števil, ki jih uporabljamo za izračun večdimenzionalnih integralov ali poganjanje molekulskih simulacij. S slabimi naključnimi števili bodo rezultati napačni, pa tega sploh ne bomo vedeli. Vse to so razlogi, da je priprava naključnih števil težak in pomemben problem, v rešitev katerega se investirajo milijoni. M Vrste psevdonaključnih generatorjev števil (PRNG) Najpogosteje uporabljeni PRNG se imenuje linearni kongruenčni generator (LCG) in ga najdemo v večini programskih jezikov kot privzeti algoritem, ki ga kliče funkcija rand(). Algoritem je preprost, hiter in računsko nezahteven, saj deluje takole: za seme vzamemo število Xg in ga pomnožimo s faktorjem a, prištejemo inkrement c in poiščemo ostanek pri deljenju z m, ki mu rečemo X1. Navadno je m neka potenca števila 2, največkrat 231 ali 232, a in c pa sta vnaprej določeni konstanti. Izbiramo lahko le seme. X , = (aX+c) mod m LCG ima nekaj pomanjkljivosti, med katerimi je najočitnejša zaporedna korelacija med vrnjenimi vrednostmi, zato ni primeren za uporabo pri šifriranju ali metodi Monte Carlo. V te namene uporabljamo Mersenne Twister. Slednji je privzet algoritem v jezikih python, ruby, R, PHP in mathlab, odlikujeta pa ga bistveno daljša perioda (219937-1) in boljša statistika. Poleg teh najbolj znanih PRNGjev so še številne druge izvedbe, ki so prilagojene specifičnim platformam, potrebam in omejitvam. Posebna vrsta se imenuje CSPRNG (kriptografsko varni PRNGji), ki morajo izpolnjevati še strožje pogoje glede predvidljivosti in naključnosti, da so primerni za uporabo pri šifriranju. Taka primera sta Yarrow (rman po slovensko) in Fortuna. Privzeti algoritmi v operacijskih sistemih algoritem knjižica/vir Windows CryptGenRandom*,*** API CryptGenRandom Linux LRNG**,*** /dev/random MacOSX Yarrow /dev/random FreeBSD Yarrow /dev/random OpenBSD RC4*** /dev/random "algoritem ni v celoti javno objavljen ** koda prosto dostopna, toda brez komentarjev in opisa algoritma *** kriptografsko ranljiv »Digitalni RNG v Intelovih procesorjih Ivy Bridge. Vključitev tranzistorjev prisili inverterja, da imata v točkah A in B enako stanje. Po izključitvi tranzistorjev se to metastabilno zaradi termičnega šuma hitro poruši, tako da je stanje inverterjev nasprotno (0 in 1 ali 1 in 0). Tako lahko v vsakem ciklu pridobimo en naključni bit.« VKLOP I NAPOVEDUJEMO Kukalo v prihodnost Kaj bo aktualno čez 3, 6 in 12 mesecev? Nokia Lumia 2020 Nokia naj bi po predstavitvi svoje prve, zanimive tablice Lumia 2520 z 10-palčnim zaslonom načrtovala predstavitev še manjše različice. 8-palčna Nokia se 1 bo imenovala Lumia 2020. Novinka bo imela enako ali celo malce boljšo zasnovo kot model 2520, s procesorji Snapdragon 800 ali 805. Kljub manjšemu zaslonu bo ločljivost ostala enaka (HD), prav tako tudi preostala oprema. Samsung Galaxy S5 Samsung bo v začetku leta predstavil nov Galaxy S5, ki bo imel 64-bitni procesor Exynos 6, morda celo z osmimi jedri. Govori se, da bo na voljo v običajni (plastični) različici ohišja in v premijski, s kovinskim ohišjem. Fotografsko tipalo bo imelo 16 ali morda celo 20 milijonov pik, ugibanja pa ostajajo glede velikosti in ločljivosti zaslona, ki bo morda prvič presegel mejo HD. Galaxy S5 bo imel Android 4.4. 12,9-palčniiPad Vse več virov navaja, da bo Apple kmalu predstavil tretjega člana družine tablice iPad, ki bo imel večji, vse kaže, da kar 12,9-palčni zaslon. Ločljivost naj bi bila »blizu« zaslonom UHD (4K), preostala elektronika pa naj bi bila zelo podobna ali celo enaka kot pri še svežem modelu iPad Air. Na Tajvanu naj bi izbrani partner zaslon že začel izdelovati, tako da do končnega izdelka ni več daleč. HTC M8 HfC pripravlja naslednika modela One, ki se mu je med redkimi uspelovmešativboj sSamsungom in Applom. felefon z delovnim imenom M8 naj bi bil zasnovan na najzmogljivejšem procesorju Qualcomm Snapdragon S805, s katerim naj bi po zmogljivosti prekašal vse androidne telefone. Obljubljajo tudi napredek pri ločljivosti in kakovosti zaslona in morda še tanjše ohišje kot doslej. Apple iPad 6 in iPad Mini 3 Medtem ko je peta generacija tablic iPad prišla med kupce, v družbi Apple že intenzivno razvijajo šesto. Velikost zaslona bo ostala enaka (9,7 palca), zato pa bodo povečali ločljivost za 30-40 % glede na današnje zaslone Retina. Novost bo tudi iOS 8. Obenem naj bi predstavili tudi tretjo generacijo tablic iPad Mini, vendar bodo tu zasloni ostali enaki kot pri drugi generaciji. YotaPhone V2 Ruski Yota Devices, ki je pravkar poslal v prodajo telefon YotaPhone z dvema zaslonoma, od katerih je eden z elektronskim črnilom E-ink, za drugo leto načrtuje povsem nov model. Informacije so skope, imel pa naj bi še večji primarni zaslon in izboljšano ločljivost na zaslonu z elektronskim črnilom. Yota Devices ima z njim ambicijo prodreti na tuje trge, tudi z nekaterimi drugimi inovacijami. Chromebook z zaslonom na dotik Acer z novim modelom C270P skuša združiti platformo Chromebook z zasloni na dotik. 11,6-palčni zaslon ponuja ločljivost 1366 x 768 pik, celota pa bo v ZDA na voljo za le 300 dolarjev. Za to kupci lahko pričakujejo procesor Celeron, 2 GB RAM, enoto SSD velikosti 32 GB, vmesnike USB 2.0, 3.0 in HDMI, režo za kartice SD in 100 GB prostora v oblaku. Google Glass Po več kot letu dni preizkušanja prihaja čas, ko bo Google svoja vizionarska očala ponudil celotni javnosti. V začetku leta 2014 bodo na voljo tudi prenovljena očala Glass, ki bodo lahko imela leče z dioptrijo. Končni izdelek naj bi imel glede na sedanje prototipe zmogljivejšo strojno opremo in dodatne funkcije. Vse več je namigov, da bo tudi cena nižja od danes zahtevanih 1500 dolarjev. Nvidia Tegra 5 in 6 Platforma Tegra je bila doslej zelo uspešna na področju tablic in pametnih telefonov, zato Nvidia pospešeno snuje naslednike, ki želijo ohraniti primat pri zmogljivosti. V naslednjem letu pride na vrsto najprej Tegra 5 (AR Cortex-A15, grafika Kepler, podpora za CUDA in OpenGL 4.3), še bolj pa bo zanimiva Tegra 6, prva s 64-bitno arhitekturo. Asusovi Chromebooki Googlova platforma Chromebook dobiva vedno več podpornikov. Najnovejši član vse večje družine je Asus, ki bo kmalu ponujal kar dva modela. Po napovedih bosta to 11,6-palčni s ceno le 200 dolarjev, za nekoliko večjega, s 13,3-palčnim zaslonom, pa bo treba odšteti 250 dolarjev. Morda kasneje pride na vrsto tudi hibrid po vzoru priznane znamke Transformer. Novi Kindle Paperwhite Amazon kljub priljubljenosti tablic med kupci še močno verjame v elektronske bralnike. Snuje novo generacijo bralnika Paperwhite, ki bo imel zaslon z elektronskim črnilom ločljivosti 300 pik na palec, precej več od sedanjega modela. Zaslon bo prekrit z matiranim steklom, ki bo poravnano z robovi ohišja. Kljub temu bo novi Kindle še lažji od sedanjega. Prepoznavanje kretenj Sredi leta 2014 lahko pričakujemo prve izdelke z močno izboljšanimi tipali za prostorske kretnje, ne samo v igralnih konzolah, temveč tudi v telefonih, tablicah in morda osebnih računalnikih. Tehnologijo v mobilnih napravah intenzivno preizkušajo v Applu, Googlu, Samsungu, najbrž pa tudi drugod. Za krmiljenje nekaterih Applov hibrid Apple menda pospešeno snuje nov izdelek, ki ga lahko imenujemo povečan iPad ali stanjšan MacBook. Novost bo temeljila na 12-palčnem zaslonu in bo najbrž imela ločljivo tipkovnico. Zaslon bo visoke ločljivosti in občutljiv za dotik. Največja uganka je, ali bo hibrid imel operacijski sistem iOS ali Mac OS X. V prvem primeru bi bil to dokončen dokaz o poenotenju platform. funkcij morda ne bo več potreben dotik zaslona. Samsung Galaxy Gear V2 Kljub dvomom, da se Samsungova pametna zapestna ura ne prodaja po pričakovanjih, korejski velikan menda pripravlja naslednika, ki bo predstavljen hkrati ali pa kmalu po predstavitvi telefona Galaxy S5. Novinec naj bi bil zmogljivejši, imel bo več funkcionalnosti in bo od 15 do 2 0%tanjši od prvotnega modela Galaxy Gear. Pametna ura utegne postati stalnica ob splavitvi novih telefonov. Windows 9 »Treshold« Microsoft menda pospešeno snuje projekt Treshold, ki bo združeval namizni Windows, Windows Phone in platformo Xbox One. Rezultat najbrž ne bo en sistem za vse tri platforme, a bo med vsemi precej več podobnosti in celo iste kode kot doslej. Microsoft je že pred časom napovedal, da namerava zmanjšati število platform. To se bo zgodilo konec 2014 ali v začetku 2015. Od tu I Prihranki energije Spletno mesto Moj prihranek ponuja vrsto svežih novic s področja učinkovite rabe energije in obnovljivih virov energije. Zelo prav utegnejo priti tudi praktičnih nasveti, ki potrošnike učijo, kako prihraniti pri ogrevanju in/ali hlajenju, pranju, pitni vodi, vzdrževanju hiše ali avtomobila ... Stran je po zaslugi akcij in licitacij sicer tudi komercialno usmerjena. www.mojprihranek.si I Uporabne podjetniške vsebine Poslanstvo zavoda Doseg je v združitvi ustvarjalnih podjetniških zamisli mladih z izkušenimi podjetniki, morebitnimi vlagatelji in z organizacijami, ki mladim lahko pridejo naproti na njihovi poti do uspeha. Z razvojem uporabnih podjetniških vsebin spodbujajo podjetniško miselnost predvsem med mladimi, obenem pa tudi podjetništvo na področjih, ki jih okolje prepoznava kot javno koristna. Podjetnikom začetnikom je na voljo tudi vrsta praktičnih in uporabnih nasvetov, kako snovati, oblikovati in razvijati ideje. www.doseg.org I Zaposlitveni oglasi v spletu Na naslovu NajZaposlitev.si gostujejo sveže spletne dveri, ki iskalcem zaposlitve ponujajo oglase s kakovostnimi delovnimi mesti, podjetjem pa ustrezne kadre. Oglasi na strani NajZaposlitev so brezplačni tako za fizične osebe kot podjetja, delijo pa se na različne kategorije in tudi vrsto zaposlitve - za določen ali nedoločen čas. www.najzaposlitev.si I Turistični vodniki na enem mestu Spletno mesto Vodič.com ponuja obilo praktičnih informacij o potovanjih na številne konce sveta, cenovno ugodnih letalskih kartah in hotelih. Stran ponuja tudi zelo pestro izbiro knjig - turističnih vodnikov za številne države z vseh celin, ki jih pripravljajo največje založniške hiše. www.vodič.com I Ustvarjajmo z otroki Stran ustvarjajmo.si ponuja ustvarjalne zamisli za najrazličnejše izdelke iz raznovrstnih materialov za posamezne priložnosti. Meri namreč na razvijanje otroške ustvarjalnosti ob pomoči vrste ustvarjalnih zamisli. Te so pregledno razvrščene v različne kategorije, primerne pa so tako za manjše kot tudi večje otroke. Pokrita so številna področja, od kuhanja do načinov za popestritev rojstnega dne. www.ustvarjajmo.si I Vse o lesnih peletih Vse več gospodinjstev svoje bivalne prostore ogreva s pečmi na lesne pelete. Gre za eno izmed oblik biomas-nega goriva, ki je prijazna do okolja in žepa uporabnika. A ker si vsi peleti med seboj niso enaki, so na strani tudi preizkusi posameznih vrst peletov in redno osveževan cenik, na katerem pregledno in na enem mestu predstavlja ponudbo več deset domačih ponudnikov. www.pocenipeleti.si I Bogata ponudba leč Spletna trgovina Leče.net je specializirana za ponudbo kontaktnih očesnih leč za različne namene. Ponudba na strani namreč zajema številne dnevne, barvne, mesečne, letne, torične in druge leče, ki uporabnikom pomagajo izboljšati vid. Škoda, da se snovalci niso odločili dodati še kakšnega nasveta o skrbi za leče in o tem, kako jih preverjati. www.lece.net Od tam I Sledenje inovacijam Splet je lahko v veliko podporo inovatorjem. Vse več dobrih zamisli namreč išče vire financiranja med množicami posameznikov, ki bi radi videli, da se kakšna dobra zamisel ali projekt uresničita tudi v praksi. Na priljubljeni strani Kickstarter in Indiegogo tako objavljajo celo vrsto ponudb za skupinsko financiranje, zato je težko slediti projektom/izdelkom, ki so se že udejanjili. To nalogo pa z odliko opravlja stran Outgrow.me, ki kot spletna trgovina ponuja prav uresničene zamisli omenjenih dveh spletišč. www.outgrow.me I Googlov kulturni inštitut Spletnega giganta Google velja pohvaliti za številne prispevke, ki niso povezani zgolj s spletnimi tehnologijami. 2e pred časom so namreč v Googlu ustanovili lasten kulturni inštitut, kjer si lahko spletni obiskovalci interaktivno ogledajo številne razstave umetniških in drugih del, ki sicer gostujejo v različnih muzejih ali arhivih. Vsebine, ki so pregledno razdeljene na tri področja (umetnost, zgodovina in čuda sveta), so bile pred kratkim deležne kar 5400 svežih zbirk. Za ogled si je treba vzeti čas. www.google.com/culturalinstitute I Potovanja z izzivi GetGoing je razmeroma sveža spletna stran, ki ponuja iskanje letalskih prevozov in hotelov po ozemlju ZDA. Njena največja prednost pa je možnost iskanja najcenejših potovanj, če uporabnik pristane na obisk različnih lokacij. Uporabniki odprtih glav lahko kliknejo tudi na možnost »izberi dve, dobiš eno«, kjer se uporabnik obveže kupiti dodeljeno letalsko karto (seveda radodarno s popusti). www.getgoing.com I Jezikovni kviz Mar ločite med estonskim in grškim jezikom? Kaj pa svahili, poznate? Spletna stran The great language game premore posnetke skoraj 80 svetovnih jezikov (od več kot šest tisoč, kar jih je!), med njimi je, razveseljivo, tudi slovenščina. Igralec ima v spletni igri tri »življenja«, ki jih porabi ob vsakem napačnem odgovoru, kateri jezik se predvaja. Bi se preizkusili v poznavanju svetovnih jezikov? greatlanguagegame.com I Pripravljeni na razprodaje Spletna stran Hukkster bo v pomoč vsem spletnim nakupovalcem, ki pridno iščejo najcenejše ponudbe. V času praznikov in razprodaj pa je obsežni ponudbi težko slediti. Na pomoč priskoči sodobna tehnologija in omenjena spletna stran, ki nam v brskalnik namesti posebno razširitev, ob pomoči VKLOP I N OWWWO katere strani posredujemo svoje želje o izdelkih in ceni, ki smo jih pripravljeni plačati zanje. Ta nato sledi cenam izdelkov v spletnih prodajalnah in nas obvesti, ko se cena izbranega izdelka spusti na želeno vrednost ali pod njo. www.hukkster.com I Novo izumljanje spletnega iskalnika V spletnem okolju šteje predvsem uporabniška izkušnja. Spletno mesto BeNosey meri na prevzem primata spletnim iskalnikom. Svoj cilj želi doseči tako, da uporabnikom omogoča zanimivo brskanje po spletu in iskanje vsebin brez uporabe tipkovnice in vnosa besedila. V praksi je vse skupaj videti kot gneča gumbov in ikon do najbolj priljubljenih spletnih storitev in strani. Prvi vtis morda res postreže z oznako zmešnjava, a daljša raba daje vedeti, da se za navideznim kaosom skriva veliko reda in logike. Omenjeno spletno stran bi morali med priljubljene dodati predvsem uporabniki tablic in telefonov z zasloni, občutljivimi na dotik. www.benosey.com I Zmenkarije za duhove Da je v spletu res mogoče najti praktično vse, dokazuje tudi spletna stran Ghost Singles. Namenjena je namreč zmenkarijam duhov umrlih, starih 18 in več tisoč let, pri čemer lahko uporabijo tudi napreden iskalnik. Slednji zna iskati med duhovi, ki so umrli strašne, nenavadne ali skrivnostne smrti. Med zadetki seveda prejmemo opise in fotografije nemirnih duhov. Piko na i pa postavlja spletna klepetal-nica, v kateri se lahko z duhovi tudi dopisujemo v realnem času. www.ghostsingles.com I Agatha Christie Kraljica kriminalk je prenovila svojo spletno stran, ki obiskovalcem postreže z bogato bero informacij o avtorici in njenih knjižnih delih. Knjižne uspešnice so seveda našle pot tudi na televizijske zaslone, zato detektiva Poirota in druščino spoznamo skozi več zanimivih video prispevkov. Svoja mnenja o umorih in drugih z detektivskimi zgodbami povezanih tematikah lahko podamo v spletnem forumu in novostim sledimo prek družabnih omrežij. www.agathachristie.com I Brezplačno do spletne strani Spletno mesto Webs uporabnikom, ki bi si radi sami postavili spletno stran, ponuja vrsto enostavnih orodij za oblikovanje zunanje podobe in vsebine. Tisti z nekaj manj domišljije pa lahko posežejo po kateri izmed že izdelanih predlog profesionalnega videza. Registracija na stran Webs je brezplačna, prav tako tudi večina orodij za urejanje vsebin in analitiko. www.webs.com WhatsA p bolj priljubljen od Facebooka Na podlagi raziskave, ki k j m je zajemala večji vzorec B ljudi in programov za mobilno sporočanje, med drugim tudi BBM,SnapChat in VVeChat, lahko prvič trdimo, da je aplikacija VVhatsApp po priljubljenosti pre- I hitela Facebook. V odstotkih je M rezultat 44 proti 35 za plačljivo aplikacijo. Tudi sicer uporabniki v prid ' p mobilni komunikaciji prek spleta vedno manj uporabljamo glasovne klice in sporočanje SMS. Kar 86 % vseh vprašanih je odgovorilo, da tako sporočanje uporabljajo na dnevnem redu. Uresničene sanje nekega matematika Podjetje Borland International je bilo svoj čas tretje največje podjetje, ki se je ukvarjalo z razvojem programske opreme. Le nekaj (slabih) potez ga je ločilo od tega, da bi danes igralo vlogo, ki jo imata Microsoft in/ali SAP. Tako smo priča še eni poučni zgodbi, kako se tudi velikanom vse skupaj lahko kaj hitro zalomi. Za razliko od finančne industrije namreč v panogi IT ameriški rek »prevelik, da bi propadel« (oz. v izvirniku »too big too fail«) preprosto ne velja. Miran Varga Pisalo se je leto 1982, ko se je Phili- investitorja/ev, a žal takratnih predstavnikov ppe Kahn, francoski profesor ma- naložbenih skladov podjetje ni uspelo pre-tematike, odpravil čez lužo iskat pričati. Podjetje si je na vseh možnih koncih boljšo življenjsko priložnost. Z okoli izposodilo kopico opreme in najelo manjše isalo se je leto 1982, ko se je Philippe Kahn, francoski profesor matematike, odpravil čez lužo iskat boljšo življenjsko priložnost. Z okoli dva tisoč dolarji prihrankov jo je mahnil v Kalifornijo, natančneje, v Silicijevo dolino. Po več neuspešnih poizkusih pridobivanja zaposlitve (ne nazadnje je bil vendarle tujec), se je odločil ustanoviti lastno podjetje. Pri iskanju imena se je zgledoval po Franku Bormanu, tedaj priljubljenemu nekdanjemu ameriškemu astronavtu in predsedniku letalske družbe. Priimek svojega idola je nekoliko spremenil, ravno toliko, da je ime podjetja še zvenelo pristno ameriško. Začetki podjetja Borland, ki segajo v leto 1983, so bili zelo burni, prihodnost je visela na nitki. Podjetje je prodajalo lastno razvito programsko opremo, ki je seveda nihče ni poznal. Tudi ekipa zaposlenih ne bi mogla biti bolj pestra, poleg Kahna so bili v njej še nekdanji vodja japonske restavracije, natakarica in prodajalec, ki je svoje izkušnje nabiral v Mehiki in j e prav tako prišel v ZDA v želji po boljšem življenju. Borlandove začetne poslovne prakse so bile povezane z iskanjem prostore, v katerih se je začel zgodovinski podvig. Kahn je s sodelavci najprej izboljšal podobo in funkcionalnost programa Turbo Pascal, ki je programerjem omogočal bistveno enostavnejše in hitro programiranje v sicer izjemno kompleksnem programskem jeziku pascal. Turbo Pascal je bil namenjen predvsem računalniškim programerjem in študentom računalništva, nadaljnji razvoj pa je pomenil, da je bil program po pol leta nared za resen tržni nastop. Vzpon In kakšen odziv je doživel program! Borland je Turbo Pascal prodajal po 49,95 dolarja, to je bilo vsega desetino ali dvanajstino zneska drugih sorodnih, a manj zmogljivih rešitev. Kahn je meril na množično prodajo in ta mu je tudi uspevala. Borlandovi zaposleni so imeli polne roke dela - čez dan so prodajali program in zbirali naročila, ponoči pa so jih obdelovali in razpošiljali. Kmalu so o Borlandu govorili vsi, ne le računalniški programerji, temveč informatiki v podjetjih, študenti in številni računalniški navdušenci. Še večje uspehe sta v nadaljevanju želi različici Turbo Pascal 2 (1984) in 3 (1985). Borlandov drugi izdelek je bilo novo razvito orodje, namenjeno poenostavitvi dela zaposlenih, predvsem programerjev in prodajalcev, ki so pri delu uporabljali računalnik. Ti so namreč želeli odpraviti takratno omejitev (ne)preklapljanja med programi. Borland jim je postregel z rešitvijo, ki je vsebovala vrsto uporabnih orodij v enem programu - kalkulator, beležnico, koledar in telefonski imenik. Program, ki so ga leta 1984 začeli tržiti kot Sidekick, je bilo moč v računalniku aktivirati vselej, tudi ob delujočem drugem programu. Podjetje se je držalo preverjenega recepta in za svoj inovativni programski paket zahtevalo zgolj 49,95 dolarja. Sidekick je bil zopet odlično sprejet in je že do konca leta pristal med tremi najbolje prodajanimi programskimi paketi. Izjemen uspeh je presenetil podjetje, ki je leta 1984 preseglo 10 milijonov dolarjev prihodkov in ustvarilo 1,7 milijona dolarjev dobička. Še več, Sidekickov uporabniški vmesnik je praktično definiral standardno grafično podobo računalniških programov, ki so naslednjo množično slogovno preobrazbo doživeli šele pet let pozneje s prihodom operacijskega sistema Windows 3. Uspeh je narekoval hitro širitev. Podjetje je zaposlovalo sveže talente in dvakrat spremenilo sedež. Leta 1985 je v Borlandu delalo sto ljudi, od polletja naprej pa so vsak mesec prodali za vsaj dva milijona dolarjev programske opreme. Kahn je postal prvo ime Silicijeve doline, tudi po zaslugi svojih razkošnih zabav, odbitih oblačil in lastnih glasbenih nastopov s saksofonom. Zabavljaštvo lastnika ni škodilo razvoju poslovanja, Borland je ostal eno najhitreje rastočih podjetij v industriji. Že spomladi leta 1986 je začel tržiti program Turbo Prolog, ki je ob pomoči umetne inteligence pomagal ustvarjati sistemske rešitve na IBM-ovih osebnih računalnikih. Še isti mesec so splavili tudi novo različico programa Sidekick, namenjeno vedno bolj priljubljenim računalnikom Apple Macintosh. Podjetje je poslovno leto sklenilo z osmimi milijoni dolarjev dobička. Denarja je bilo torej dovolj, Kahn se je odločil za nadaljnjo rast poslovanja z nakupi drugih perspektivnih podjetij. Najprej je v Borlandovi lasti pristal program za preglednice Click On Worksheet, podjetje pa je napovedalo tudi širitev poslovanja na Borland je bil v računalniški industriji znan po praktičnem in ustvarjalnem odnosu do intelektualnih pravic. Pogoje uporabe svojih izdelkov je poimenoval kar »Borland no-nonsense license agreement«, kupcem svojih izdelkov pa je omogočil, da so izdelke uporabljali podobno kot knjižna dela. Lahko so jih kopirali oziroma razmnoževali, poskrbeti so morali le, da je bila v praksi v rabi le ena dejavna različica. IPhilippe Kahn je bil posebnež, ki je znal unovčiti uspehe. Silicijeva dolina si ga je bržkone zapomnila po neverjetnih zabavah, porschejih 911 turbo in igranju saksofona. utruu i« u ■ -d • S n Le kdo bi si mislil, da bo Turbo Pascal postavil temelje podjetja, ki bo čez nekaj let vredno pol milijarde dolarjev. področje znanstvene in inženirske programske opreme. Apetiti so se večali, hitra rast pa je potrebovala svež kapital. Podjetje je vstopilo na londonsko borzo in zbralo dobrih 25 milijonov sredstev za nadaljnji razvoj. Leta 1987 je Borland opravil svoj dotlej največji nakup, saj je za podjetje Ansa Software odštel vrtoglavih 29 milijonov dolarjev (praktično vse prihodke iz prejšnjega leta). Podjetji sta navzven delovali zelo različno, saj je Ansa Software prodajalo program za upravljanje zbirk podatkov Paradox. Ta je bil ocenjen na 725 dolarjev po licenci in samostojno še ni ustvarjal dobička. Kahn je računal, da mu bo z integracijo napredne rešitve uspelo pripraviti izdelek, ki ga bo lahko tržil velikim podjetjem. Svojo ustvarjalnost je kmalu pokazal z izdelkom Quattro, ki je bil neposreden tekmec Lotusovemu programu za upravljanje preglednic 1-2-3, ki je imel takrat absolutni monopol na tem trgu programske opreme (da, vse to je bilo še pred časi Excela). Prav Quattro, za katerega je Borland trdil, da je hitrejši in cenejši izdelek, je sprožil Borlan-dov preskok v ponudbi, ki se je začela vse bolj osredotočati na poslovne aplikacije, namenjene podjetjem in manj razvijalcem ter posameznikom. Kot je večkrat omenil, se je Kahn zgledoval po Hondinem vstopu na ameriški trg, začetne uspehe so tako nizali cenovno dostopni, a zanesljivi majhni modeli, ki so tlakovali pot prestižnejšim in dražjim modelom avtomobilov. Novi strategiji je sledila tudi reorganizacija podjetja, ki je pridobilo precej bolj formalno in profesionalno strukturo, a je ta korporacij-ski pristop upočasnil tudi rast in razvoj. Leta 1988 je Borland predstavil svoj prvi urejevalnik besedil, imenovan Sprint, ki je bil namenjen osebnim računalnikom. Ta je še istega leta postal najbolj priljubljen tak program v Franciji, saj so prodali več kot 25 tisoč kopij. Odlično je šel v promet tudi Quattro, ki je v vsega devetih mesecih našel več kot 125 tisoč uporabnikov. Prodaja rešitev Paradox se je podvojila, a vendar je predstavljala zgolj 4 odstotke trga zbirk podatkov. Kljub temu so delničarji od podjetja zahtevali več, pritiski pa so prinesli prva odpuščanja. Še pred koncem leta 1988 je Borland odpustil 13 odstotkov zaposlenih in opravil večje prestrukturiranje zaposlenih. Tudi leto 1989 je bilo za podjetje zelo burno. Microsoft je sredi leta naznanil cenovno ugodno alternativo Turbo Pascalu in tako ogrozil pomemben del prihodkov podjetja. Borland je bil bitke na več frontah. S pred- Jlflr Mjcintttifi fli.'iC* Wii»{ir Večopravilnost je bila v 80. letih prejšnjega stoletja šele v povojih. program Quattro Pro na mesec našel okoli 50 tisoč novih uporabnikov, predvsem v majhnih in srednje velikih podjetjih, in dosegel petinski tržni delež. Tudi po zaslugi hroščatosti sicer še vedno prevladujoče Lo-tusove programske rešitve. Padec A Lotus se ni dal in je julija 1990 vložil tožbo zoper Borland, v kateri je konkurenta obtožil zlorabe intelektualnih pravic in zahteval odškodnino ter spremembo programa Quattro Pro, ki je v tistem času prinašal okoli 15 odstotkov vseh prihodkov podjetja. Borland je Lotusu vrnil s podobno tožbo in podjetji sta se večino leta vlačili po sodiščih. Črn scenarij, po katerem bi Borland tožbi izgubil, pa je že takrat pomenil določen vprašaj o prihodnjem strateškem razvoju podjetja. Borland je Turbo Pascal prodajal po 49,95 dolarja, to je bilo vsega desetino ali dvanajstino zneska drugih sorodnih, a manj zmogljivih rešitev. Kahn je meril na množično prodajo in ta mu je tudi uspevala. stavitvijo programa Quattro Pro, ki je še bolj spominjal na Lotusov 1-2-3 in ga v marsičem tudi presegal (deloval je, denimo, tudi na starejših računalnikih z manj pomnilnika), se je spustil v pravo cenovno vojno. Quattro Pro je stal vsega 99 dolarjev, nekaj stotakov manj od konkurenčnih rešitev. Gverilska strategija je pocenila tudi Paradox, ki so ga namesto po ceni 725 začeli prodajati za 150 dolarjev na licenco, s čimer je Borland želel ohromiti konkurenta Ashton-Tate oziroma njegov izdelek dBase. Agresivno trženje je seveda zahtevalo finančno zaledje, zato se je Borland leta 1989 prvič znašel tudi na ameriški borzi. Prodajni rezultati so govorili Kahnovim odločitvam v prid. Proti koncu leta 1990 je Novih prodornih izdelkov ni bilo na vidiku, konkurenca pa je svoje rešitve pridno krepila. Da bi veliko podjetje lahko ohranilo hiter tempo razvoja le na račun prodaje programa za zbirke podatkov (Paradox), ki je tedaj imela okoli 20-odstotni tržni delež, ni bilo realno. Področje zbirk podatkov je bilo v vzponu in zelo mikavno tudi za Borland. Prav zato je julija 1991 Borland povlekel eno najdrznejših potez in za očitno napihnjeno vrednost 439 milijonov dolarjev kupil družbo Ashton-Tate in njene rešitve na čelu s programom dBase. Tako je čez noč postal vodilo podjetje v omenjenem segmentu (ter eno izmed vodilnih petih podjetij na področju programske opreme), a so visoki izdatki zopet terjali nekaj drastičnih ukrepov. Integracija družbe Ashton-Tate je privedla do vrste odpuščanj in odpravnin, podjetje pa je poslovno leto sklenilo v rdečih številkah. Izguba ni bila majhna, obsegala je nezavidljivih 110,4 milijona dolarjev. Čeprav je imel Borland v rokah dve nezdružljivi programski rešitvi, sta ti na področju zbirk podatkov obvladovali več kot polovico trga in leta 1992 pridelali okoli 300 milijonov prihodkov. A konkurenca ni počivala. Microsoft je z operacijskim sistemom Windows žel izjemne uspehe, temu vlaku/ lokomotivi pa se je želel kar najhitreje priključiti tudi Borland. Po hitrem postopku so pripravili rešitvi Borland Pascal 7 in Paradox for Windows ter se zopet zatekli k strategiji nizkih cen - do konca leta je tržni delež Bor-landa v segmentu zbirk podatkov dosegel zavidljivih 65 odstotkov. Julija 1992 je kot strela z jasnega udarila odločitev sodišča v zvezni državi Massachusetts, ki je razsodilo, da je Borland neupravičeno kopiral nekatere rešitve Lotusovega programa 1-2-3. Sledili so meseci dela na rešitvi Quattro Pro, ki je po Borlandovih besedah že avgusta 1992 bila brez spornih elementov konkurenčne rešitve, za nameček pa so jo septembra ponudili še v različici za Barlana Quattro Pro t w: Pl^WHicT1 ^HMmn (JPicSM Fui-aidcP ■ r »Ijrfl Windows XP Windows XP SP1 Windows XP SP2 Windows XP SP3 Windows 8 Windows 7 Windows 8.1 Windows 7 SP1 I 5,43 H 6,91 _ 8,03 m 10,7 14,7 ■ 15,1 17,3 Hitrost v PCMark 5 točk Windows XP Windows XP SP1 Windows XP SP2 Windows XP SP3 8751 «512 7779 popravkov res postal nekoliko počasnejši, a so razlike razmeroma majhne, obenem pa so se posamezna področja tudi izboljšala. Tako je postala grafika hitrejša, tudi brskanje se je izboljšalo - seveda pa gre to na račun popravkov Internet Explorerja. Po občutku bi rekli, da je nekoliko več »overheada«, torej se pri operacijah, kjer je veliko branja po disku, opazi manjša razlika (vsaj pri meritvah). Med uporabo sistema pa težko rečemo, da smo opazili kakšno resno razliko. Podobno se je zgodilo pri Windows 7. Sistem se je s prvotnih 15,2 GB razmahnil na 17,8 GB, čas vnovičnega zagona pa se je z minute 19 sekund podaljšal na minuto 30. Preizkus PCMark (tokrat smo uporabili PCMark 7) je zopet pokazal manjše upočasnitve, spet je bila največja razlika pri preizkusih, ki uporabljajo disk, za malenkost se je izboljša grafika. Po SP 1 smo namestili še vse popravke, ki jih je bilo mogoče namestiti, a je vnovičen preizkus pokazal praktično enak rezultat kot prej. Zadnji je bil preizkus z Windows 8. Zanj imamo občutek, da ga uporabniki še niso osvojili, oziroma so ga le redki. Sistem je na voljo dobro leto dni, po podatkih podjetja Net Applications (ki meri na podlagi podatkov z okoli 40.000 spletnih strani) naj bi predstavljal deset odstotkov vseh računalnikov Windows. Windows 7 predstavlja dobrih petdeset odstotkov, XP dobro tretjino, štiri odstotke pa Windows Vista. Zanimivo, da je v svetovnem merilu sedmica prehitela XP ravno pred kakim letom, torej malo pred uradnim izidom Windows 8. Na splošno velja mnenje, da je ena večjih ovir pri prehodu na Windows 8 ravno kakovost predhodnika, zaradi katere večina uporabnikov (med njimi tudi mi) nima resnega razloga, da bi presedlali. Windows 8.1 Windows 8 Windows XP Windows XP SP3 Windows XP SP1 Windows XP SP2 Windows 7 Windows 7 SP1 1:19 Hitrost v PCMark 7 točk Windows 7 Windows 7 SP1 I 2264 Windows 8.1 Windows 8 0 1000 1500 2000 2500 3000 No, kakorkoli, pri preizkusu s PCMarkom je bil enak računalnik z Windows 8 skupno malo počasnejši kot z Windows 7, a se je pri nekaterih tudi bolje odrezal (recimo preizkus z obdelavo fotografij, spet pa tudi pri brskanju po spletu). Nadgradnja 8.1 pa je skupni rezultat nekoliko povečala, s tem, da je tokrat grafika nekoliko slabša, delo z diskom oziroma datotekami pa hitrejše. Je pa zanimivo, da je vnovični zagon bistveno hitrejši, pravzaprav od vseh preizkušenih sistemov najhitrejši - le pol minute traja. Za konec lahko torej zapišemo, da popravki in posodobitve res malenkost upočasnijo računalnik, a to je seveda razumljivo, saj vnesejo dodatno programsko kodo, velikokrat tudi dodatne zmogljivosti. Te upočasnitve so zelo majhne, kak sklop sistema pa se z njimi tudi pohitri. Bistveno pomembneje je to, da je sistem s posodobitvami veliko varnejši, marsikdaj tudi stabilnejši, kakor brez njih. Razlike v hitrosti so take, da jih načeloma zaznamo le z namenskimi programi. To potrdijo tudi različni zapisi v spletu. Prednosti popravkov po našem mnenju vsekakor odtehtajo te majhne razlike v hitrosti. Kot upravitelji lahko rečemo, da je najšibkejši člen še vedno tisti med stolom in tipkovnico. Opažamo, da so tudi starejši računalniki, ki jih uporabljajo računalniško naprednejši uporabniki, velikokrat v zelo dobrem stanju (gledano s stališča operacijskega sistema in programske opreme). Pametna raba in redno vzdrževanje sistema sta bistveno pomembnejša od skrbi, da bi bil računalnik zaradi popravkov malenkost počasnejši. Več naredimo s tem, da redno prevetrimo sistem s programi, kot sta CCle-aner in Malwarebytes Anti-Malware, o katerih smo v naši reviji že velikokrat pisali. M 10 15 20 8628 2000 4000 6000 8000 10000 500 Končna slika naših virtualnih računalnikov. Tisti z oznako Windows 7 SP2 je pravzaprav SP1 z vsemi naknadnimi popravki, vsi računalniki so skupaj zasedli 360 GB prostora (po 40 GB na računalnik). Kakšen računalnik naj kupim? Mi vemo. Prepričani smo, da novo leto prinaša nove izzive. Tudi v računalništvu. Zato smo pripravili Monitorjev nakupovalni vodnik za namizne in prenosne računalnike. Želimo namreč, da vstopite v leto 2014 tehnološko pripravljeni. Osebni računalniki niso več tako zelo iskane naprave kot še pred nekaj leti. A se ne dajo, razvoj tudi na tem področju nezadržno napreduje. Medtem ko konkurenti, predvsem prenosni računalniki in tablice, v en glas vpijejo, kako bolj prilagodljivi in priročni so zavoljo svoje oblike in zasnove, vsi pozabljajo na eno: tudi osebni računalniki so v svoji namizni različici nadvse prilagodljivi. Prilagodljivi na področjih, ki skozi oči določenih skupin uporabnikov štejejo dvojno ali trojno. Računalniki, denimo, niso omejeni glede procesorske moči ali količine pomnilnika. Odvisno od naših potreb si lahko omislimo miniaturen sistem, ki bo tiho ždel na hrbtni strani računalniškega monitorja, da bomo pravzaprav pozabili nanj, ali pa si na delovno mizo postavimo podatkovni center v malem. Če radi igramo najnovejše računalniške igre na dveh ali treh zaslonih v polni visoki ločljivosti ali pa menimo, da je koristno, če k sebi pretočimo čim večji del medmrežja, nam praktično ostane samo ena prava izbira - osebni računalnik. A tudi med tema skrajnostma je cel spekter uporabnikov, ki imajo namizne računalnike raje od prenosnih. V nadaljevanju predstavljamo svojo izbiro namiznih in prenosnih računalnikov za značilne skupine uporabnikov oziroma namenov rabe. Zaradi lažjega razumevanja bomo namizne računalnike poimenovali kar računalniki, prenosne pa prenosniki. Računalnik za najmanj zahtevne uporabnike Napredek na področju razvoja računalniških komponent ima zelo dobrodošlo posledico za najmanj zahtevne uporabnike. Ti tako ali tako ne potrebujejo pretiranih zmogljivosti, zato jim praviloma zadostujejo že Miran Varga najcenejše komponente s cenikov. V Monitorju smo se odločili, da jim skušamo izbiro kljub temu nekoliko olajšati s kakšno uravnoteženo sestavo. Danes so že najcenejši računalniški sistemi dovolj zmogljivi za več kot zadovoljivo poganjanje operacijskega sistema ter večine pisarniških aplikacij, torej bodo kos brskanju po spletu ob hkratnem poslušanju glasbe, branju e-pošte in pripravi kakega dokumenta. Če pa uporabniki sodijo le med tiste, ki na računalniku praktično nič ne ustvarjajo, temveč le prebirajo/gledajo/poslušajo Izbiri ohišja navadno ne posvečamo pretirane pozornosti. Dražja ohišja so navadno tista, ki ponujajo večjo prilagodljivost in/ ali boljšo zvočno zatesnjenost. vsebine, velja razmisliti tudi o nakupu tablice (več o tem v okvirčku). Najmanj zahtevnim uporabnikom priporočamo nakup sistema, sestavljenega iz dvojedrnega procesorja (AMD ali Intel) z vgrajeno grafiko in cenejše, a s priključki dobro založene osnovne plošče. Štirje giga-bajti pomnilnika bodo več kot zadostovali za vsakdanja opravila, pri čemer velja pomnilnik kupiti v paru (2 x 2 GB), saj bosta tako njegova prepustnost in praktična hitrost večji. Diske z zmogljivostmi hrambe podatkov manjše od 500 GB je danes že težko dobiti, zato smo izbrali prav to vrednost. K sreči so doplačila za večjo zmogljivost (1 ali 2 TB) razmeroma majhna, tako da velja o njih resno razmisliti. Za računalnik, ki naj preprosto deluje, ni treba izbrati niti velikega niti dragega ohišja. Dovolj bo že, če pri trgovcih z računalniško opremo izberemo model ohišja, ki nam je lep na pogled in ima že vgrajen napajalnik. Moč napajalnika zaradi nezahtevnih komponent ni pomembna, morebiti velja preveriti, ali ima vgrajen večji ventilator (premera 12 ali 14 cm), saj so ti v praksi nekoliko tišji. Če uporabnik računalnika ne uporablja več ploščkov, je tudi nakup optičnega pogona odveč. V nasprotnem primeru pa pač dodamo slaba dva desetaka, da nam prodajalec v računalnik vgradi zapisovalnik DVD. Zavedamo se, da je večina povprečnih uporabnikov navajena okenskega okolja. Prav zato velja skupaj z novim računalnikom kupiti tudi eno izmed osnovnih različic operacijskega sistema Microsoft Windows, saj bo tako delo z računalnikom bržkone lažje kot privajanje uporabnika na katerega izmed brezplačnih operacijskih sistemov. Takšna sestava računalnika bo žep posameznika izpraznila za 250 do 400 evrov, k plošča z naborom AMD A55/A75 ali Intel H81/B85 procesor AMD A4-5300 ali Intel Pentium G3220 pomnilnik 2x 2 GB DDR3 1333 MHz disk zmogljivosti 500 GB ohišje z vgrajenim napajalnikom (300 do 420 W) zapisovalnik DVD (izbirno) Microsoft Windows 7 Home Premium ali 8.1 (izbirno) temu znesku pa je seveda treba dodati še izdatek za tipkovnico, miško, monitor in (morebitne) zvočnike. Vsestranski domači računalnik Sestava vsestranskega domačega računalnika je vedno velik izziv, saj mora biti kos tako nadobudni mladini kot staršem. Sposoben mora biti zadovoljivo poganjati tudi kakšno zahtevnejšo aplikacijo, pa tudi kakšne novejše igre, seveda ne ob vklopljenih vseh grafičnih bonbončkih, ki jih te ponujajo. Računalnik, ki bo vsakdanja opravila opravil hitro in zlahka ter otrokom omogočil priložnostno igranje iger, torej. Sestavo, ki nas bo veljala od 200 do 300 evrov več kot računalnik za manj zahtevne uporabnike, bodo najbolj podražili zmogljivejši procesor in dražja plošča ter grafična kartica. Da bo računskih zmogljivosti dovolj za praktično vse naloge, ki jih računalniku lahko zadajo člani sodobnega gospodinjstva, velja računalnik opremiti z zmogljivim dvo- ali štirijedrnim procesorjem. Poldrugi stotak, naložen v matematično srce računalnika, namreč jamči, da bo ta več let kos zadanim nalogam, medtem ko bomo morebiti kakšno drugo komponento vmes že nadgradili. Če si omislimo predlagani AMD-jev procesor, ga velja založiti tudi z nekoliko hitrejšim delovnim pomnilnikom (1600 ali 1866 MHz DDR3), saj bomo tako pohitrili tudi delovanje v procesor vgrajene grafične rešitve. Tudi pri osnovni plošči ne gre pretirano varčevati in velja izbrati model s kopico priključkov (USB3, SATA3, 7.1 zvok, Gbit LAN), saj so prav družinski računalniki v praksi v povprečju prižgani najdlje časa. Če igranje grafično zahtevnih iger ni na seznamu želja, smo prihranili izdatek za grafično kartico. Slednjo lahko po potrebi še vedno kadarkoli dokupimo in vgradimo v računalnik. Če pa bi mladež s prijatelji kljub temu rada odigrala kakšno sodobno strelsko igro ali digitalno pustolovščino, ki tisto pravo izkušnjo ponujajo šele s sliko visoke ločljivosti, pa se velja kar takoj odločiti za nakup grafične kartice. Z vidika uravnoteženosti računalnika svetujemo, da je izdatek za grafično kartico primerljiv z zneskom, ki ga bomo odšteli za procesor (torej okoli 150 evrov). Za ta denar sta trenutno najbolj priljubljeni kartici AMD Radeon R7 260X in Nvidia GeForce GTX 650 Ti. Seveda na področju grafike večji denarni vložek v igrah plošča z naborom AMD A75/A88X ali Intel H87/B85 procesor AMD A10-6700 ali Intel Core i3 4340 pomnilnik 2 x 2 ali 4 GB DDR3 1600 MHz disk zmogljivosti 2 TB ohišje in napajalnik (zmogljivosti med 400 do 550 W) zapisovalnik DVD (izbirno) Microsoft Windows 7 Home Premium ali 8.1 (izbirno) grafična kartica AMD Radeon R7 260X ali Nvidia GeForce GTX 650 Ti (izbirno) prinese večje število prikazanih sličic na sekundo, zato velja premisliti, ali ne bi družina z zahtevnimi najmlajšimi člani gospodinjstva nemara raje posegla po igričarskem računalniku (če ji seveda to dovoljuje družinski proračun). Večje število družinskih članov navadno hrani več podatkov kot posameznik, zato bo naložba v disk večjih zmogljivosti nadvse dobrodošla. Priporočamo vsaj disk zmogljivosti 2 TB, a če se pokaže potreba po še več prostora, je dobro vedeti, da je diske v računalnik razmeroma enostavno dodati. Predlagana procesorja in grafični kartici še vedno ne sodijo med potratnejše primerke, kar zadeva električno energijo, zato omenjene komponente še vedno lahko delujejo tudi na najcenejših napajalnikih, ki jih danes izdelovalci prilagajo cenovno ugodnim računalniškim ohišjem. Če pa gledamo malo v prihodnost in možnosti nadgradnje ter razširitev, potem morebiti velja razmisliti o nekoliko močnejšem napajalniku, a brez pretiravanja, 550 W moči bo dovolj za praktično vsak domači računalnik. Tudi v primeru družine je zgodba z izbiro operacijskega sistema podobna kot pri manj zahtevnih uporabnikih. Priporočamo okenski operacijski sistem, pri čemer staršem svetujemo, da ima vsak družinski član svoj uporabniški račun. Prav tako priporočamo, naj bo v vsak družinski računalnik nameščen protivirusni program, četudi brezplačen (preizkus protivirusnih programov najdete v prejšnji številki naše revije). Igričarski računalnik Posebno mesto med računalniki imajo seveda tudi računalniki za igre. Sodobne igre so grafično in matematično zelo zahtevne, še posebej, če jih želimo igrati v polni visoki ločljivosti (ali celo še višji) in na več računalniških zaslonih. Temu primerna mora biti tudi sestava računalnika, v katerem igra osrednjo vlogo grafična kartica, pa tudi vse druge komponente morajo biti podrejene predvsem hitrosti. Računalniki, namenjeni igričarjem, so v očeh povprečnih ljudi navadni videti »kičasti«, mišičasta zunanjost pa se nadaljuje tudi v elektronskem »drobovju«. Kaj pa tablice in hibridi? Uporabniki, ki se odločajo za nakup prenosnega računalnika, v trgovinah kaj hitro poškilijo tudi k tablicam. Pa lahko tablice nadomestijo prenosnike? Odvisno od zahtevnosti rabe. Če imamo računalnik ali prenosnik predvsem za to, da z njim tudi kaj delamo oziroma ustvarjamo, bomo pri tablicah slabše postreženi, saj za dotik občutljiv zaslon z navidezno tipkovnico (ki zasede lep del zaslona naprave) le težko ponu- Zanimivo alternativo v zadnjem letu ponujajo tudi t. i. hibridi, ki v eni napravi združujejo tako tablico kot prenosnik. Nekateri izdelovalci gredo celo tako daleč, da sta zaslon (tablica) in tipkovnica (računalnik) lahko ločeni napravi. Pri hibridih tako dobimo funkcionalnost prenosnika in tablice, zvečine pa so te rešitve vse »tabličnih mer«, torej se bomo morali zadovoljiti z razmeroma majhno napravo. Pri izbiri hibridnega oziroma prilagodljivega računalnika, kot jih tudi označujejo izdelovalci, moramo biti pozorni predvsem na mehanizem sidrišča/pritrdišča in stabilnost tega mehanizma. S pogostim snemanjem in dodajanjem zaslona bomo namreč ta del zelo obremenili in, če nam krhkejši modeli že ob nakupu ne vzbujajo pretiranega zaupanja, se jim velja preprosto izogniti. » Ena izmed večjih pomanjkljivosti tablic kot nadomestkov računalnikov ali prenosnikov je tudi skromna založenost z različnimi vmesniki in priključki. Po tej plati so tablice do uporabnikov skoraj brez izjeme zares neprijazne. di uporabniško izkušnjo, primerljivo klasični tipkovnici in miški. Vtem primeru je bolje, da izberemo klasični prenosnik. So pa zato tablice zelo posrečena izbira, če želimo z njimi predvsem brskati po spletu, brati e-pošto in si ogledati kakšen video posnetek. A tako video kot zvočna izkušnja bosta po zaslugi majcenih zvočnikov okrnjeni, pa tudi z zaslonskimi omejitvami se bomo morali zadovoljiti (kdo pa bi nosil s seboj 17-palč-no tablico...). Poleg naštetega je v tablice pogosto nameščen operacijski sistem Google Android ali pa Apple iOS, ki se seveda znatno razlikujeta od okenskega uporabniškega vmesnika, katerega je vajena večina povprečnih uporabnikov. Dodatno pomanjkljivost za poslovne uporabnike predstavlja tudi to, da večina »resnih« poslovnih aplikacij še ni prilagojena rabi na tablicah. * f O i Hibridni računalniki imajo vsekakor velik potencial. Žal pa zasnova z dvema ločenima napravama prinaša tudi znaten cenovni pribitek. Recept za dober igričarski računalnik sestavljajo naslednje komponente: zmogljiv večjedrni procesor z visokim delovnim taktom, obilo pomnilnika, zmogljiva grafična kartica in pogon SSD. Kaj torej izbrati? Zmogljivih procesorjev na trgu ne manjka, precej manj pa je obenem še razmeroma cenovno dostopnih. Igričarjem lahko priporočimo dostopnejše modele, kot sta AMD FX4350 ali Intel Core i5 4670K, tisti z globokimi žepi pa naj brez slabe vesti posežejo po modelih Core i7 (npr. 4770K). Zmogljiv procesor namreč zahteva že sama zmogljiva grafična kartica, saj le ob močnem procesorju lahko pokaže, kaj vse zna in zmore. Med zmogljivejše grafične kartice lahko uvrstimo modele AMD Radeon R9 280X in 290X ter Nvidiina predstavnika GeForce GTX 770 ter GTX 780. Te grafične kartice se praktično ne ustrašijo nobene igre, zadovoljstvo uporabnikov pa je lahko še večje, če igre v visoki ločljivosti igrajo na veliki sliki, prikazani na več računalniških zaslonih. Pri izbiri osnovne plošče pazimo, da omogoča vgradnjo dveh grafičnih kartic, saj nam bo to olajšalo nadgradnjo sistema, če bi se naš grafični apetit še povečal. Podobno strojno zasnovo kot igričarji potrebujejo, denimo, tudi oblikovalci videa, grafiki, inženirji. Na splošno velja v takšne računalnike namestiti tudi večjo količino pomnilnika, priporočamo vsaj 8 GB (par 4 GB modulov) ali kar 16 GB oziroma več, odvisno od požrešnosti aplikacij, s katerimi imamo opravka. S hitrostjo pomnilnika ni treba pretiravati, dovolj bodo že 1600 ali 1866 MHz moduli, saj je za delovanje celote precej pomembnejša količina pomnilnika. Daleč največjo splošno pohitritev delovanja pa prinese vgradnja pogona SSD, saj so diski pogosto ozko grlo računalnikov. Igričarjem in drugim zahtevnejšim uporabnikom zato priporočamo nakup pogona SSD zmogljivosti 256 GB, saj šele modeli z večjimi zmogljivostmi dosegajo ogla-ševane hitrosti. Pogojno sicer za namestitev operacijskega sistema in aplikacij zadostuje tudi 128 GB model. Za večino drugih Predlagana zasnova igričarskega računalnika: • plošča s sistemskim naborom AMD 990FX ali Intel Z87 • procesor AMD FX4350 ali Intel Core i5 4670K • pomnilnik 2x 4 GB DDR3 1600 MHz ali 1866 MHz • disk zmogljivosti 2 TB, pogon SSD zmogljivosti 128 ali 256 GB • ohišje in napajalnik (zmogljivosti med 550 do 750 W) • zapisovalnik DVD ali bralnik ploščkov blu-ray • Microsoft Windows 7 Professional ali 8.1 Pro (izbirno) • grafična kartica AMD Radeon R9 280X ali 290X oziroma Nvidia GeForce GTX 770 ali GTX 780 Bolj kot to, ali gre za ožičeno ali brezžično miško in tipkovnico, je za vsakdanje delo pomembna ergonomija teh naprav, saj lahko bistveno pripomore k udobju. Nekateri širokokotni računalniški zasloni ponujajo prav razkošno delovno površino, nekaterim uporabnikom pa se zdi priročnejša uporaba dveh (ali celo treh) monitorjev. podatkov in datotek pa velja vgraditi še disk zmogljivosti 2 TB ali večje. Ohišje naj igričarji izberejo po svojem okusu, nekaj več pozornosti pa velja nameniti izbiri kakovostnega napajalnika. Za zanesljivo poganjanje sistema z vgrajenimi požrešnimi grafičnimi karticami pridejo v poštev dražji napajalniki moči 550 W do 750 W. Če nameravamo v računalnik vgraditi dve ali celo tri zmogljive grafične kartice, pa izberemo še zmogljivejši model napajalnika. Večina iger je danes še vedno dobavljiva na ploščkih DVD, zato ustrezen optični pogon seveda ne sme manjkati, zanesenjaki za večpredstavnost pa si lahko omislijo tudi bralnik ploščkov blu-ray. Monitor, tipkovnica in miška so pomembni V praksi večkrat opazimo, da uporabniki sami računalniški »škatli« in komponentam v njej namenijo veliko pozornosti in evrov, varčujejo pa pri monitorju, tipkovnici in miški. Napaka. Prav omenjeni trije izdelki bolj ali manj določajo našo uporabniško izkušnjo, saj bo tudi najboljša grafična kartica na nizkocenovnem monitorju kazala slabšo sliko, kot je je sicer sposobna. S ceneno miško pa bosta trpela naše zapestje in natančnost premikov v igrah. Uporabniki, ki veliko tipkajo, pa menda že vedo, da velja vsako tipkovnico pred nakupom preizkusiti in se prepričati, kako nam ustreza delo z njo. Razumemo, da najmanj zahtevni uporabniki za občasno delo z računalnikom ne potrebujejo vrhunskih monitorjev in bodo povsem zadovoljni že z najcenejšimi primerki 19- in 21-palčnih monitorjev z visoko ločljivostjo, a za udobje še vedno priporočamo 22-palčne modele. Ti niso bistveno dražji, kljub temu pa večinoma že ponujajo sliko polne visoke ločljivosti (1080p). Tudi pri družinskem računalniku gre poseči po monitorju z večjo diagonalo, denimo 23 ali 24 palcev, ki sliko prikazuje v polni visoki ločljivosti. Velikost monitorja je sicer pomembna, še pomembnejša pa je ločljivost, saj ta določa razpoložljivo delovno površino. Igričarji in zahtevnejši uporabniki zato neredko posežejo kar po dveh ali celo treh monitorjih, to pa izdatek za računalniško opremo znatno poveča. Še posebej, če gre za večje in dražje modele. Tudi igričarjem priporočamo nakup vsaj 23- ali 24-palčnega monitorja. Uporabnikom, ki pred računalniškim zaslonom vsak dan v povprečju preživijo več kot poln delavnik, vsekakor priporočamo nakup bolj kakovostnega monitorja. Laično to ugotovimo že po vrsti vgrajene matrike. Večina cenovno ugodnejših monitorjev je opremljenih z matrikami TN, sami pa igričarjem in zahtevnejšim uporabnikom toplo priporočamo modele z matriko IPS (ali PVA), saj bo prikazana slika preprosto boljša. Za te uporabnike so danes pogosta izbira tudi 27-palčni monitorji, ki prikazujejo odlično sliko v ločljivosti 2560 x 1440 pik. Ponujajo namreč znatno več delovne površine, obenem pa njihove cene še vedno ostajajo krepko pod mejo tisočaka. Kot smo že omenili, sta pomembni tudi tipkovnica in miška. Že z izogibanjem najcenejšim modelom bomo naredili zares veliko. V večini računalniških trgovin lahko tipkovnico in miško tudi preizkusimo. To toplo priporočamo, saj tako naše dlani in prsti dobijo občutek, da »sodelujejo« s tako zunanjo opremo. Medtem ko bo večina uporabnikov zadovoljna z miškami in tipkovnicami cenovnega razreda okoli 20 evrov, pa bodo igričarji iskali njim ergonomsko prilagojene modele, ki so, razumljivo, še kakšnega dese-taka ali pet dražji. »Čudo« po imenu prenosni računalnik Svet računalništva je dobil povsem novo razsežnost, ko so računalniki tako zelo shujšali, da smo jih uporabniki brez večjih težav začeli prenašati s seboj - bodisi za delo ali zabavo. Danes številni uporabniki sploh ne razmišljajo več o nakupu namiznega modela, saj so prepričani, da lahko večino ali vsa opravila povsem zadovoljivo opravijo tudi na prenosniku. V poplavi najrazličnejših modelov prenosnikov je, priznamo, kar težko najti najustreznejšega. Prenosnik namreč ni zgolj miniaturen namizni računalnik z dodanim zaslonom, tipkovnico in baterijo. Ker vse pogosteje postaja edini računalnik uporabnika ali celo gospodinjstva, velja biti pri njegovi izbiri precej izbirčen, saj v tem V praksi večkrat opazimo, da uporabniki sami računalniški »škatli« in komponentam v njej namenijo veliko pozornosti in evrov, varčujejo pa pri monitorju, tipkovnici in miški. Napaka. DOSJE NAKUPOVALNI VODNIK lllllllllllllll primeru hrani našo digitalno identiteto. Dobrodošlo poživitev segmenta prenosnikov je v zadnjih letih prineslo Intelovo oblikovanje kategorije Ultrabook, ki so jo omejili tako po merah (predvsem debelini) kot teži. Da je procesorski gigant s tem potisnil v ospredje svoje zmogljive in varčne platforme, niti ni tako pomembno, pomembna je celovitost pristopa. V poštev pridejo le tanka in lahka ohišja ter hitri pogoni, na programski strani pa razveseljuje izdatna skrb za enostavno upravljanje in varovanje podatkov, kjer stopijo na prizorišče tehnologije za preprečevanje kraje prenosnika in podatkov ter zaščito uporabnikove identitete. Danes je tako Ultrabook sinonim za prenosne računalnike višjega razreda, ki se odlikujejo s tankostjo in skromno težo, a obenem ponujajo dobre zmogljivosti in avtonomijo. Tega si nekako želi sleherni uporabnik prenosnika, le manj prijetno nalepko s ceno bi najraje spregledali. A tudi v svetu prenosnikov še vedno velja rek - kolikor cvenka, toliko muzike. Ultrabooki s svojimi visokimi cenami načrtno puščajo obilo prostora za razvoj vseh nižjih tržnih segmentov ponudbe. Uporabniki smo omejeni z debelino denarnice in moramo večkrat pristati na kak kompromis in dokler prenosnikov dejansko ne prenašamo s seboj vsak dan, se zdijo kompromisi v obliki kakšnega milimetra in dekagra-ma preveč povsem logični. Zavedati pa se moramo, da bomo s prenosnikom sobivali predvsem mi sami, zato velja več pozornosti nameniti kakovostnemu zaslonu in tipkovnici kot pa procesorju, pomnilniku in grafični kartici. Ergonomija dela s prenosnikom, še posebej, če bomo z njim preživeli Do nedavna so v poslovnih okoljih prevladovali le resni črni prenosniki. več ur na dan, ima pač prednost. Za lepoto v tem primeru res nima smisla trpeti. V vsaki številki naše revije preizkusimo tudi kak model prenosnega računalnika. Teh se je do danes nabralo več sto, zato velja ob zožitvi izbire na vsega nekaj modelov preveriti, ali smo katerega izmed favoritov že preizkusili, in si prebrati naše mnenje o njem. Vse pretekle preizkuse prenosnih računalnikov, objavljene v reviji, najdete na spletni strani www.monitor.si. V nadaljevanju opisujemo nekaj značilnih zgledov rabe prenosnih računalnikov ter okvirne strojne zahteve, skladne s posamezno rabo. Ti podatki naj rabijo kot smernice pri oblikovanju želja o idealnem prenosniku za vsakega posameznika. Osnovni prenosnik Povprečni pisarniški in domači uporabniki nimajo visokih zahtev, zato so zanje primerni že vstopni modeli prenosnikov. Ti so tudi najprijaznejši do denarnic, saj se njihove cene začno že pod 400 evri Vsi bi uživali ob tankih in lahkih prenosnikih. A njihove visoke cene kar kličejo po kompromisu. (končajo pa seveda precej više). Za tako rabo (predvsem ob večurni dnevni rabi) velja več pozornosti nameniti izbiri zaslona, čeprav v tem cenovnem rangu ni bistvenih razlik. Če potrebujemo večjo delovno površino (tabele, preglednice), si moramo omisliti model z višjo ločljivostjo zaslona, te pa so navadno na voljo pri modelih z daljšo diagonalo npr. 15 ali 15,6 palca. Ključnega pomena za uporabnike, ki veliko tipkajo, je tipkovnica. Če smo navajeni standardne postavitve tipk, moramo pri prenosniku najprej preveriti, kako je izdelovalec postavil tipke (predvsem smerne) in razporedil slovenske znake (šumnike). Nekaterim inženirjem se ta razporeditev nikakor ne posreči, oziroma je tako nerodna, da ni primerna za vsakdanje delo. Delo z urejevalniki besedil in deskanje po spletu sta strojno nezahtevni opravili, zato je praktično vseeno, kakšno drobovje poganja prenosnik. Kljub temu pa tudi manj zahtevnim uporabnikom odsvetujemo izbiro strojno najšibkejših prenosnikov, ki jih poganjajo procesorji AMD iz družine E ali Intelovi Atomi. Medtem ko so sicer ti procesorji zgledno varčni, utegnejo kaj hitro postati ozko grlo, če bi se uporabnik namenil opraviti kakšno matematično ali grafično zahtevnejšo nalogo. Prenosnik za zahtevne Prenosniki se seveda ne ustrašijo resnega dela. Na njih lahko obdelujemo video posnetke, grafiko oziroma poganjamo matematično zahtevne aplikacije. V teh primerih bržkone potrebujemo velik zaslon, kar najz-mogljivejši procesor in veliko pomnilnika. Po vgrajeni strojni opremi prenosniki seveda ne dosegajo namiznih bratov, a še vedno lahko tudi v prenosniku dobimo razmeroma zmogljiv dvo- ali celo štirijedrni procesor, glede pomnilnika pa velja že ob nakupu izbrati večjo količino, saj je dodajanje lahko omejeno ali celo nemogoče (priporočamo izbiro 8 GB pomnilnika). Več pozornosti velja nameniti tudi izbiri zaslona - ti se danes delijo na dve vrsti - bodisi so gladki in svetleči ali pa na videz hrapavi ter brez leska, t. i. mat. Slabost svetlečih zaslonov je, denimo, precejšnja odsevnost zaslona, ki zna biti moteča, poleg tega pa so za daljše delo nepriporočljivi, saj so za oči napornejši kot neodsevni zasloni. Zato so slednji še vedno prva izbira, ko kupujemo prenosnik v poslovne namene, oziroma če bo ta v pisarni nadomestil klasični namizni računalnik. Zavedati se velja, da so zelo obremenjeni prenosniki precej dovzetnejši za napake in okvare, predvsem zaradi miniaturizacije komponent, ki ob večjih obremenitvah še vedno ustvarijo veliko toplote, to pa je teže odvesti iz ohišja prenosnika. Priporočamo nakup prenosnika z dolgim trajanjem garancije, po možnosti katere izmed priznanih blagovnih znamk. Prenosnik za ogled filmov in večpredstavnih vsebin Filmski navdušenci morajo daleč največ pozornosti posvetiti zaslonu prenosnika. Izbira je seveda logična, prenosnik s široko-kotnim zaslonom, le ločljivost in diagonalo zaslona bo treba izbrati denarnici primerno. Če želimo na prenosniku spremljati tudi program tv postaj, lahko poiščemo modele z vgrajeno tv kartico, seveda pa je vedno mogoč priklop zunanje tv kartice (prek vmesnika USB). Večpredstavno naravnani prenosniki so navadno opremljeni z boljšim parom zvočnikov. Ti glede na prostor, ki ga imajo na voljo, iz sebe iztisnejo dober zvok. Če bo tak prenosnik poleg ogleda filmov rabil še občasnim delovnim namenom in bi ga morebiti uporabljali na poti, bo primernejša izbira manjši zaslon (od 12 do 15 palcev). Če pa uporabnika debelina denarnice in prostor ne omejujeta, se lahko ozre tudi po večjih modelih (z diagonalo zaslona 16 ali 17 palcev). Pri večpredstavnih prenosnikih te dokaj posrečeno uravnotežijo že sami izdelovalci, zato razen dodajanja kakega pomnilniškega modula ali izbire med pred-vajalnikom DVD oziroma blu-ray ne bomo imeli večjega dela. Prenosnik za igre Če se nameravamo z novim prenosnim računalnikom predvsem igrati, bo treba (naj) globlje seči v žep. Namenske grafične kartice, in sicer različne kartice AMD Radeon in Nvidia GeForce, namreč znatno podražijo prenosnik (čim večja je zmogljivost teh kartic, tem višja bo cena prenosnika), seveda pa mora biti tudi vsa preostala strojna oprema kos tej nalogi. Hiter disk ali še raje pogon SSD, zmogljiv vsaj dvojedrni procesor in obilo pomnilnika so nuja. Igranje iger v treh dimenzijah (3D) je na prenosnikih sicer mogoče, a je povezano z izjemnimi izdatki, zato tega ne priporočamo. Igričarjem namenjeni prenosniki so navadno opremljeni z zmogljivejšimi sistemi hlajenja, zato so tudi nekoliko debelejši, saj želijo izdelovalci zagotoviti ustrezno odvajanje toplote, pa tudi segrevanje tipkovnice ob igranju sodobnih iger ni dobrodošlo z vidika uporabniške izkušnje. Pri igričarskih prenosnikih pač moramo velikost in težo vzeti v zakup, zato pa v zameno dobimo spodobno zmogljiv stroj in (večinoma) zelo dober zaslon. Drugače pa ne le za igričarske, temveč kar za vse prenosnike velja tudi tale nasvet: če je le mogoče, se ne držimo pravila, da kupimo toliko zmogljivosti, kolikor jih potrebujemo. Svoja predvidevanja/ocene lahko kljub temu povečamo za nekaj deset odstotkov, saj dodajanje dodatnih diskov/pogonov ali Je blagovna znamka prenosnika pomembna? Izbiri izdelovalca prenosnika različni uporabniki namenjamo različno pozornost. Nekateri se z ugledom blagovne znamke ne obremenjujemo in se med posameznimi modeli odločamo predvsem na podlagi razmerja med ceno in zmogljivostmi vgrajenih komponent. V praksi imajo priznane blagovne znamke kljub temu nekaj opaznih prednosti. Med najočitnejšimi je njihova vrednost ob prodaji rabljenega prenosnika - izdelek brezimnega izdelovalca je skoraj nemogoče prodati za razumen denar, t. i. »premium« prenosnike pa se hitreje in bolje proda. Druga, prav tako zelo pomembna razlika je v sami podpori s strani izdelovalca, predvsem pri starejših izdelkih in prilagoditvi teh modelov novim programskim paketom ter operacijskim sistemom. Brez ustreznih gonilnikov namreč še tako zmogljiva strojna oprema ne deluje pravilno. Tu prenosniki uglednejših blagovnih znamk pogosto izstopajo, saj hitreje obnavljajo svoje gonilnike (še posebej, če ti niso generični). Izbira prenosnika določene blagovne znamke je toliko pomembnejša za poslovna okolja, saj podjetja na svoji opremi IT zgradijo celoten ekosistem, v katerega se morajo seveda prenosniki ustrezno vklopiti. Tu je nato zelo pomembno, kakšne možnosti upravljanja, posodabljanja in prilagajanja je posamezna blagovna znamka zmožna zagotoviti. pa grafičnih kartic v omejen prostor prenosnika seveda ni mogoče. Prav tako lahko kar pozabimo na morebitno zamenjavo procesorja. M Prilagodljivi prenosniki omogočajo izdaten (ali celo izjemen) zasuk zaslona, kar močno poveča njihovo splošno uporabnost. Tako kot igričarski računalniki želijo tudi prenosni modeli izstopati. Pisani svet »igrač« Nazadnje smo se z zabavnimi elektronskimi igračkami pozabavali v prednovoletnem času kaka štiri leta nazaj. Takimi, ki v običajnih rubrikah naše revije morda ne najdejo mesta, ker so namenjene predvsem zabavi. V tem času se je marsikaj spremenilo, marsikaj pa je ostalo enako. Predvsem so se namnožili dodatki za mobilne telefone in tablice, še vedno pa lahko za nekaj evrov - in brez poštnine - dobimo zanimiv kos plastike z nekaj azijske elektronike, ki nam bo popestril popoldne ali dve. A kaj, ko teh izdelkov ne kupujemo zaradi njihove koristnosti, temveč se zanje odločimo, ker bodo morda naši podobi dodali nekaj atraktivne sodobnosti. To velja zlasti za izdelke znanih in dražjih blagovnih znamk - ali pa so prismuknjeno bizarni, kar večidel velja za kupljene na sumljivih spletnih dverih. V obeh primerih bomo, sploh moški, rade volje odprli denarnico, nestrpno čakali poštarja, se nekaj dni, tednov ali morda mesecev zaneseno igrali z novo pridobitvijo, že kmalu pa bo treba iskati nove izzive. In moni-torjevci smo tu zato, da vam priskočimo na pomoč. Naprave smo izbirali po trenutnem navdihu, na več spletnih straneh s to tematiko, ob njih pa informativno navajamo tudi cene. Te izvirajo iz spleta, nimajo prištetih morebitnih dajatev in so včasih pretvorje-ne iz drugih valut, zato so, še enkrat rečeno, samo informativne. Sennheiser G4ME ZERO Podjetje, ki je znano kot mercedes na področju kakovosti zvoka in industrijskega A Dare Hriberšek oblikovanja, je ravno pred časom prenovilo svojo linijo slušalk. Med ključnimi značilnostmi G4ME ZERO omenimo kakovosten mikrofon z vgrajenim odstranjevanjem šumov, mehke slušalke z večplastno spominsko peno, ki se natanko prilegajo vaši glavi, tako da vas med glasbenim uživanjem ali igranjem ne bodo zmotili zvoki iz okolice. Tipke za upravljanje so domiselno nameščene na desni slušalki, tako da med igralno mrzlico ne boste več zaman iskali gumba za glasnost. Nemška kakovost, oplemenitena z jeklom in pravim usnjem, ni poceni - za G4AME ZERO boste odšteli 250 evrov. Nimbus personal assistant Na prvi pogled nič posebnega, a tale nadzorna plošča sodi na nočno omarico vsakega sodobnega človeka, saj lahko prikazuje malone vse potrebne podatke, ki jih potre- bujemo za vsakodnevno preživetje. Štirje prikazovalniki se prek brezžičnega vmesnika povežejo v splet in od tam prek aplikacije WinkApp črpajo podatke. Nimbus je obenem neskončno razširljiv, saj ga je mogoče preprosto programsko prilagajati, da prikazuje podatke po želji uporabnika, denimo elektronsko pošto, uro, spremembe stanja v katerem od družabnih omrežij, vreme in podobno. Naprava je združljiva tako z Applovimi kot z androidnimi tablicami in telefoni. Naročiti jo je mogoče v rdeči, črni in modri barvi, v spletu pa želijo zanjo 95 evrov. Leef Bridge USB flash drive Najljubše so nam zagotovo preproste, a domiselne napravice, ki nam močno olajšajo vsakdanja opravila. Kaj moramo storiti, če želimo podatke prenesti s ključka USB na pametni telefon ali tablico? Običajno se bomo za posrednika morali zateči k računalniku, mobilne naprave namreč skorajda brez izjeme uporabljajo vmesnik mikro USB, medtem ko so ključki, enako brez izjeme, opremljeni z običajnim. Leef Bridge ima oboje, pri čemer je neuporabljeni konektor varno pospravljen v ohišju. Na voljo je v treh aromah, in sicer 16, 32 in 64 GB, pri čemer boste zanje odšteli od 12 do 50 evrov. Preden se zapodite v spletno trgovino, preverite, ali je vaša naprava združljiva s tehnologijo USB OTG. Povedano drugače, da njen vmesnik USB ni namenjen samo polnjenju, kar »odlikuje« nekatere cenejše androide. Sandisk Ultra II Druga podobno uporabna kombinacija je tale kartica SD, ki ima vgrajen tudi vmesnik USB. To nam za 20 evrov omogoča, da se znebimo kablov in bralnikov pomnilniških kartic. Kartica se preprosto odpre na tečajih, ki skrivajo vtič USB. Druge lastnosti so precej običajne, ponuja hitrosti branja in zapisovanja do 15 MB na sekundo, med slabostmi pa bi lahko omenili le 4 gigabajte, kolikor je najvišja možna zmogljivost, ki jo SanDisk za zdaj ponuja. Asus VivoMouse Vivomouse ni namenjen zabavi, temveč bolj poslovno in pisarniško orientirani publiki. A vendarle taki, ki se ne strinja s posploševanjem, da je miška pač miška. Tale je zelo vsestranska, saj lahko rabi kot miška, posebna brezžična sledilna ploščica ali pa kot daljinski upravljavec. resne igralce ključna kakovostna tipkovnica. S.T.R.I.K.E.7 omogoča popolno fizično prilagoditev igralnega okolja. Ohišje je iz kakovostne kovine - zato je moč z njo v jezi ravnati tudi bolj grobo - in je razdeljeno na modularne dele, ki jih je mogoče poljubno razvrščati. Tako kot na priljubljeni miški R.A.T., saj je ta snovalcem rabila za idejni vzor. Glavna tipkovnica ima od zadaj osvetljene tipke, posebej poudarjen križec WASD in prilagodljiva naslonjala za dlani. Eden od modulov je namenjen nadzorni konzoli, ki jo krasi zaslon, občutljiv za dotik. Z njim programiramo makre, zaganjamo aplikacije, nadzorujemo Teamspeak ali kaj podobnega. Pa še cena namiznih nebes? 250 evrov. HackShield Backpack Ste načeloma previden človek, v prostem času pa pomagate razvijati jedrsko tehnologijo v Iranu? Potem so vaši osebni podatki zagotovo v resni nevarnosti in mirno spanje vam lahko zagotovi le tak nahrbtnik. Pametni telefoni, prenosniki in tablice namreč lahko informacije sprejemajo in oddajajo, tudi ko na videz spijo in tega sami nočemo. Sledilna ploščica na vrhu je polno združljiva z Okni 8 in pripadajočimi prstnimi potegi, kar bo zasilna rešitev za tiste, ki imajo nameščen ta operacijski sistem, obenem pa nimajo za dotik občutljivega zaslona. Asus Vivomouse je svojo prodajno pot ravno začel, zanj pa boste plačali okoli 40 evrov. Mad Catz S.T.R.I.K.E. 7 O zmagi ali porazu navadno odloča le delček sekunde ali pozornosti, zato je za skrito zadrgo, za katero potrebujemo posebno magnetno sponko, da jo lahko uporabimo. Pozor, če boste v njem nosili tudi svoj mobilni telefon, se utegne primeriti, da boste zamudili kak obetaven zmenek. Okoli 130 evrov. RoboMe Podjetje po imenu WowWee je po priljubljenih Robosapienu in Roboraptorju uporabnike naprav iOS znova razveselilo s humanoidom, ki mu obraz posodi naša mobilna naprava. RoboMe je popolnoma programabilen robot, ki zna sam tavati po stanovanju in se pri tem izogibati oviram, če imamo dve mobilni napravi, pa lahko postane tudi robot na daljinsko upravljanje. RoboMe že sam od sebe prepozna nekaj gla- Za take napade so, denimo, kaj dovzetne tudi kartice s čipi RFID. HackShield Backpack ima zato žepe zaščitene pred radijskimi frekvencami, s katerimi bi želeli bodisi napasti naše podatke ali spremljati naše gibanje. Nahrbtnik pa ima še eno, dobro-staro fizično zaščito: glavni predal se namreč odpre s posebno sovnih ukazov, prebira podatke iz senzorjev, ukaze in njegove odzive pa lahko poljubno dodajamo in nastavljamo. Za samo 75 evrov tako dobite imenitno zabavo za vso družino, podmladku pa utegne igračka pomeniti prvo stopnico k poznejši karieri na področju robotike. Kano, računalniški in programerski komplet Saj ne, da bi držalo povsem brez izjeme, a tisti, ki smo se s sodobnimi tehnologijami srečali že v zgodnjem otroštvu, smo v kasnejšem življenju v majhni prednosti. Če ne drugega, nam bo prodajalec v računalniški trgovini teže prodal mačka v žaklju. Če torej želite podmladek podučiti o delovanju računalnika, je Kano odličen nakup. Kit komplet, ki stane 75 evrov, vsebuje vse sestavne dele osnovnega računalnika - 8 GB kartico SD namesto diska, zvočnik, ki ga sestavimo sami, tipkovnico, ohišje, Raspberry Pi Model B, vmesnike Wi-Fi, HDMI in mikro Click Clock Strinjali se boste, da so budilke dobrodošlo področje za bodoče tehnološko raziskovanje, saj od časov, ko so pridobile funkcijo dremeža oz. t. i. snooze, ni bistvenega napredka. Bluetooth Click Clock poleg vsega omenjenega na dotik naših prstov diskretno prikaže na ohišju uro in datum, ima vgrajen koledar za prihodnje stoletje, poleg tega pa brezžično, prek vmesnika bluetooth, pred- USB. Navodila za sestavo so zasnovana kot zabavna zgodba, podobno je pri delu z napravo, saj nas uči osnov programiranja skozi izdelavo preprostih iger. In, končno, če vam gre kljub krizi finančno kot po maslu, lahko izdelovalcem nakažete dvakratni znesek, torej okoli 150 evrov, in Kana bo prejel otrok v eni izmed revnejših držav sveta. Palette Tisti, ki se ukvarjate z glasbo, fotografijo, animacijo ali čim podobnim, zagotovo občasno preklinjate zaradi težav pri finih nastavitvah, ki jih morate »tweakati« s pomočjo miške. Za kontrolo najpogostejših nastavitev v praktično katerikoli aplikaciji, denimo spreminjanje kontrasta v Photo-shopu, boste lahko po novem uporabljali gumbe, natančne drsnike ali potenciome-tre, pri čemer si boste njihovo število in raz-postavljenost lahko zamislili po želji, njihove funkcije pa na preprost način spreminjali ob pomoči aplikacije na računalniku. Zadeva ni prav poceni, saj boste za osnovni komplet, ki vsebuje centralno enoto, tipko, drsnik in vrtljiv gumb, odšteli 75 evrov oziroma še za polovico več, če boste želeli vse skupaj v stilnem lesenem ohišju. Avtorji obljubljajo, da bodo v kratek izdali tudi tudi SDK (Software Development Kit), kar bo uporabnost dodatka zares razmahnilo. vaja glasbo z vaše mobilne naprave. Pasivni nizkotonski in dva 6 W zvočnika pa poskrbita, da vse skupaj zveni solidno. Druga imenitno uporabna lastnost je vgrajeni mikrofon, zaradi česar bomo budilko lahko uporabljali tudi za šepetanje na blazini oz. prostoročne pogovore iz postelje, kot se jim neromantično reče danes. 120 evrov. Mind Controlled Movie Director Nadzor z mislimi je fina reč, saj nam tuhtanje v teoriji nadomesti miško in tipkovnico, a žal je tehnologija za zdaj bolj domena sci-fi filmov kot pa pripomoček, ki bi nam končno pustil proste roke za pivo in po-kovko. Mind Controlled Movie Director je kombinacija strojne in programske opreme, prvo predstavljajo slušalke z vgrajenim senzorjem, ki zaznava električne pulze naših možganov. Z njimi vplivamo na dogajanje v priloženih štirih filmih, kjer bodo naše odločitve generirale nadaljevanje zgodbe. Za delovanje bo treba kar nekaj koncentracije in kontemplacije, za pomembnejše naloge, kot je, denimo, klik, pa naprava vendarle zaupa malce bolj konkretnemu pome-žiku naših oči. Moč svojih misli boste lahko preizkusili za evrskega stotaka. Woojer Za tiste, ki ljubijo izrazite basovske tone, pri tem pa vendarle malce pomislijo na svoj sluh, utegne biti zanimiva tale napravica, ki ravno prihaja v prodajo. Projekt, ki se je pred več kot dvema letoma začel na Kicks-tarterju, sestavljajo slušalke in majhna škatlica, ki si jo ob pomoči magnetne sponke pripnemo na oblačila, nato pa nizke tone v obliki nizkih frekvenc reproducira na naše telo. Podobno, kot jih občutimo na glasnih rockovskih koncertih ali v kinodvoranah. Za 50 evrov dobite solidno inovacijo, ki deluje s katerokoli napravo, ki ima 3,5 mm zvočni izhod, in prav tako z vsakimi slušalkami, z enim polnjenjem pa omogoča okoli štiri ure zvočnih užitkov. N1 surroundbar Podjetje Polk - ime ne zveni preveč znano, še bolj pa srhljivo spominja na polko -se po nekaj guglanja izkaže za avdiofilsko delavnico s štiridesetletno tradicijo, ki se je pred časom odločila napraviti izdelek, ki bo dostopen tudi navadnim smrtnikom. Polk N1 surroundbar je narejen v partnerstvu z Microsoftom posebej za konzole Xbox - tudi za nedavno splovljeni Xbox One - drugače pa je načeloma združljiv tudi z drugimi napravami. Gre za izjemno oblikovan kos pohištva, ki bo med igranjem, gledanjem filmov ali čim tretjim pričaral bogat prostorski zvok. Kljub temu je zasnovan preprosto, izenačevalnik ima, denimo, samo štiri nastavitve: Racer, FPS, Music in Cinema, ki ne bodo povzročale težav še tako neveščemu uporabniku. Naprava zna tudi predvajati glasbo prek vmesnika Bluetooth, pri čemer je latenca za razliko od velike večine drugih naprav še v skladu s standardom Dolby, se pravi zanemarljiva. Za soliden glasbeni center cena 220 evrov niti ni pretirana. PowerPot Električni sok, ki poganja naše naprave, ni prehuda težava, kadar se gibljemo po obljudenih krajih, kjer so vtičnice precej pogosto posejane. Solarni polnilci so zdaj že precej razširjena reč, njihova slaba plat pa je, da delujejo le v lepem vremenu. PowerPot, ki je, resnici na ljubo, na prvi pogled videti kot slaba šala, je v svojem bistvu lonec, ki iz toplote Droizvaia električno energijo, s katero lahko nato prek vmesnika USB napolnimo naše naprave, za bonus pa si zraven pripravimo še okusno enolončnico. Lonec je oblikovan tako, da lahko vanj pospravimo plinski gorilnik za šotorjenje in pripadajočo plinsko bombo, čeprav bo povsem enako deloval tudi na običajnem tabornem ognju iz drv. Za zdaj je naprodaj le 5 W različica, ki stane 120 evrov, že kmalu pa naj bi bili na voljo tudi močnejši, z 10 in 15 W generatorjem. Jetpack Čeprav ste zdaj navdušeno pomislili na nahrbtnik, s katerim bi zjutraj mimo gneče na ulicah poleteli na delo, gre žal za računalnik, ki je z ohišjem zasnovan dovolj ploščato, da ga je mogoče namestiti na hrbtno stran vašega televizorja, z njim pa bomo lahko tudi starejše modele televizorjev preobrazili v zmogljiv predvajalnik ali igralno konzolo. Ohišje je obenem tudi raztegljivo, tako da se bodo različni vmesniki in vtičnice vedno znašli lepo na robu televizorja, če ta sodi med tiste z diagonalo zaslona od 32 do 70 palcev. Strojno je zadeva zasnovana zmogljivo, med drugim s procesorjem Intel Core i7, bo zadostovala že ta, drugače pa boste poleg vsega drugega pridobili tudi nov kabel izza televizorja. Kljub vsemu je Chromecast s 25 evri zares poceni način, ki nam bo spletne vsebine prenesel tudi na zaslone starejših modelov televizorjev. The Everything Chair Življenje je prekratko, da bi slabo sedeli. »Vseobsegajoči stol« seveda ni kak barcalo-unger, a za pičlih 80 evrov dobimo nadvse udoben napihljiv fotelj z vgrajenimi zvočniki, številnimi predali za odlaganje pripomočkov in seveda držalom za pijačo na terabajtom diska SSD, do 16 GB delovnega pomnilnika in bodisi grafično kartico Nvidia Titan ali GTX780. Izbirate lahko tudi med Okni, Linuxom ali Valvovim operacijskim sistemom SteamOS. Odvisno od sestave, boste za zadevo plačali 750 evrov in več. Google Chromecast Google Chromecast je poceni brezžični vmesnik, ki ga vtaknemo v režo HDMI televizorja, nakar lahko prek njega po televiziji prikazujemo spletne vsebine, denimo videe z YouTuba. Zadevo upravljamo prek mobilne naprave, tako na platformi iOS kot Android - ali pa ob pomoči računalnika, v katerem imamo nameščen brskalnik Chrome. Uporaba je preprosta, ključek priključimo v televizor, nato ga povežemo v domače brezžično omrežje in že je pripravljen za delovanje. No, da, še manjši kaveljc je, ki ga na Googlovih polikanih fotografijah ne boste opazili: napravica potrebuje napajanje, če ima televizor še kakšno prosto režo USB, vsaki strani, ki ga bomo po potrebi vzeli s sabo. Nanj lahko priključimo katerokoli mobilno napravo ali prenosnik, pod zadeva pa je narejena iz močne plastike in je tako primerna tudi za šotorjenje ali rabo pod milim nebom. Malce skepse zbuja le to, da ni prav veliko naprav, pri katerih bi vam v osnovni paket za vsak primer poleg zračne tlačilke priložili še komplet za krpanje lukenj. Formula One Speaker Dock Priključnih postaj oz. dokov je kot listja in trave že od časov predvajalnikov MP3. A so tudi taki z veliko začetnico. Tegale izdelujejo v Modeni, kraju, ki za bralstvo te revije najbrž ni najbolj znan po sladkastem balzamič-nem kisu, temveč po Enzu Ferrariju. Osnova te priključne postaje je izpušni sistem upokojenega osemcilindrskega motorja formule 1, pri čemer lahko ob naročilu izbirate med nekaterimi zares legendarnimi modeli. Nato vam odprtine napolnijo z 70 W visoko in srednjetonskimi zvočniki, največja pa seveda pripada 140 W subwooferju, ki poskrbi za grmeče base. Priključna postaja je namenjena samo iPhonom, pri njenem nastajanju boste aktivno sodelovali, bodoča dih jemajoča skulptura pa vas bo olajšala za okroglih 8500 dolarjev. M NAJBOLJŠI MONITOR LABORATORIJ Monitor LABORATORIJ JANUAR 2014 Zakaj jim ne uspe? O brezzrcalnih fotoaparatih z izmenljivimi objektivi smo res veliko že pisali, pravzaprav smo preizkusili praktično vsakega, ki je do zdaj prišel na prodajne police. V zadnjem letu in pol so ti aparati postali zares dobri, vsaj v primerjavi z modeli DSLR. Začetne težave s počasnim ostrenjem so že premagali, tudi tipala so postala odlična. Zakaj se torej prodajajo tako slabo? Po prodajnih številkah so še vedno za DSLRji, sploh tistimi cenejšimi. Jure Forstnerič islimo si, da je eden izmed razlogov njihova prepoznavnost in hkrati dojemanje teh aparatov s strani uporabnikov. DSLRji načeloma že delujejo bolje - so večji, težji, na videz robustnejši. Imeni Nikon in Canon sta na tem področju znani že desetletja. Oba izdelovalca imata sicer v prodajnem programu tudi brezzrcalne modele, a se pri njih zdi, da gre za izdelke, ki so skoraj sami sebi namen (sploh pri Canonu). Ti dve podjetji pa si s cenovno (in zmogljivostno) uvrstitvijo teh naprav seveda zaščititi DSLRje, saj je tam zaslužek največji. Zakaj bi torej domači uporabnik kupil na videz manj zmogljiv aparat za enako vsoto ali celo več denarja? Pravzaprav je pri domačih uporabnikih ravno cena največji in najpomembnejši dejavnik. Prednosti brezzrcalnih aparatov so tu manj pomembne kot to, da dobimo v večjih trgovinah vstopni DSLR skupaj z objektivom ali dvema, torbo in pomnilniško kartico, po res nizki (seveda akcijski) ceni. Zanimivo, da so ravno zahtevnejši tisti, ki počasi prehajajo na brezzrcalne modele. Razlog pa je podoben tistemu, zaradi katerega držijo domači uporabniki distanco - majhna velikost in nizka teža sta v očeh marsikaterega zahtevnega uporabnika zelo veliki prednosti. Velja omeniti tudi to, da so cene v tem pogledu varljive - najboljši brezzrcalniki so kljub vsemu cenejši kot podobno zmogljivi DSLRji. Še večje razlike pa so pri objektivih. V tej številki si lahko preberete preizkus Panasonicovega Lumix GX7, poleg katerega smo preizkusili tudi objektiva 12-35 mm F2,8 in 35-100 mm F2,8. Gre za odlična objektiva, ki sta občutno cenejša (in lažja) od primerljivih objektivov Canona ali Nikona. Prvi stane pri Panasonicu okoli 1100 dolarjev, drugi 1300 dolarjev - Canonova pa veljata 1800 in 2300 dolarjev. Aparati brez zrcal se torej pri nas prodajajo razmeroma slabo, ker po ceni še ne konkurirajo vstopnim DSLRjem. Edini, ki so se začeli nekoliko bolj obračati za njimi, so zahtevnejši uporabniki, ki cenijo kakovostne objektive, obenem pa se zavedajo, da tudi najboljša oprema nič ne pomaga, če je pretežka, da bi se ti jo ljubilo prenašati naokoli, in jo raje pustiš doma. M Canon PowerShot G16 Novi, dvanajsti, Powershot G je v številnih pogledih nadvse napreden in kakovosten aparat, a je osvajanje src naprednih uporabnikov v tem razredu precej težka naloga. I Digitalni fotoaparati Nikon D7100 Nikon je po dobrih dveh letih predstavil naslednika modela D7000, nad katerim smo bili v času njegove predstavitve nadvse navdušeni. I Digitalni fotoaparati NAJBOLJŠI DIGITALNI FOTOAPARATI lllllllllllllll Ocenjevanje digitalnih fotoaparatov Pri preizkusu vse digitalne fotoaparate, ki jih je ta hip mogoče dobiti na slovenskem trgu, razvrščamo na lestvico. Vsak mesec popravimo njihove cene, dodamo nove modele in zbrišemo tiste, ki niso več naprodaj. Pri digitalnih fotoaparatih ocenjujemo: • tehnično zmogljivost • kakovost fotografij • geometrijsko pravilnost fotografij • zasnovo, velikost in maso ohišja • enostavnost in preglednost nastavitev Ocene so odvisne od trenutne konkurence, zato se (lahko) vrstni red najboljših zaradi spremenjenih cen ali novih modelov na tržišču iz meseca v mesec nekoliko spreminja. 90 DIGITALNIH FOTOAPARATOV NA WWW.MONITOR.SI/NAJBOLJSI-IZDELKI • 26 zmogljivih • 8 kompaktnih • 21 žepnih • 25 manj zmogljivih • 10 zmogljivih DSLR r Canon PowerShot G16 Razred: Zmogljivi. Efektivna ločljivost tipala: 12,1 milijona pik. Tehnične lastnosti: Objektiv 24-100 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 1,8-2,8; ostrenje 1 cm (makro)- neskončno; domet bliskavice 7 m; ISO: samodejno ali ročno (80-12800). Prodaja: www.canon.si. Cena: 571 EUR. | TEHNIČNA ZMOGLJIVOST IIIII KAKOVOST FOTOGRAFIJE | ZASNOVA APARATA ✓ Občutljivost za šum, video, odprtost zaslonke po celotnem razponu, hitrost delovanja in ostrenja, upravljanje in prilagoditve, vgrajen filter ND, barvno označevanje ostrine pri ročnem ostrenju. K Slabo optično iskalo, odsotnost ostrenja med videom, generacijska izguba kolesc in vrtljivega zaslona. t'ABfttl r v h [to* - ^ ■ Canon PowerShot G16. Novi Powershot G16 je v številnih pogledih nadvse napreden in kakovosten aparat, a v razredu naprednih kompaktnih aparatov divja pravi orkan tehnoloških posebnežev in različnih podrazredov. Zato je osvajanje src naprednih uporabnikov v tem razredu precej težka naloga. Sicer gre za Canonovo 12 inkar-nacijo modela Powershot G, če izključimo Canonov poseg v razred kompaktnih aparatov z velikimi tipali (G1X). Ohišje je v primerjavi z neposrednim predhodnikom doživelo malo sprememb, a od modela pred njim (G12) se je izgubilo kolesce za izbiro nastavitev ISO, ki je bilo del sila simpatičnega vmesnika modelov G zadnjih nekaj generacij. Že res, da ga v praksi po zaslugi namenske tipke za izbiro nastavitev ISO in dobri samodejni izbiri občutljivosti nismo pogrešali, a nekaj »duše« je aparat s tem definitivno izgubil. Bližnjic in kolesc je sicer dovolj, le tisto okrog štiri-smerne tipke deluje nekoliko ceneno in mu preizkušeno ločljivostni razred (mil. pik) kakovost objektiv (ekvivalent leica) svetlobna jakost objektiva čas osvetlitve ISO ostrenje doseg bliskavice za proti cena (z DDV) mere prodaja tehnična zmogljivost kakovost zasnova aparata manjka nekaj oprijema, kadar ga želimo na hitro obrniti. Na tem mestu bi želeli nekaj v slogu naprednejših aparatov DSLR. Prilagoditev delovnega okolja v aparatu je naravnost izvrstna, saj lahko kar trem tipkam določamo namen. Med njimi je tudi video tipka, ki ne rabi brezpogojno le NAJBOLJŠI 4 I ZMOGLJIVI FOTOAPARATI Sony RX100 tflK Panasonic Lumix DMC-LX7 Canon PowerShot G16 Sony CyberShot HX200V 2012/09 2013/01 NOVO 2013/08 1 10 12 18 SD/SDHC/SDXC/MSD SD/SDHC SD/SDHC/MMC SD/SDHC/MMC 28-100 mm 24-90 mm 28-140 mm 27-810 mm 1,8-4,7 1,4-2,3 1,8-2,8 2,8-5,6 1/2000-30 s 3/5000-60 s 1/4000-15 s 1/4000-30 s samodejna, 125 do 6400 (programsko od 80 do 25600) samodejna, 80, 100, 200, 400,800,1600, 3200, 6400 (do 12800 pri High Sensitivity) samodejna, 80, 100, 125, 160, 200, 250, 320, 400, 500, 640, 800, 1000, 1250, 1600, 2000, 2500, 3200 (6400 in 12800 do 1 s) samodejna, 100, 200, 400, 800,1600, 3200,6400, 12800 0,5 m-neskončno; makro: 5 cm-neskončno cm 0,5 m-neskončno; makro: 1 cm-neskončno cm 0,5 m-neskončno; makro: 1 cm-neskončno cm 0,5 m-neskončno; makro: 0 cm-1 cm 6,3 m 8,5 m 7 m 12,4 m Kakovost tipala, velika zaslonka, hitro ostrenje, kakovost izdelave, kakovost videa, velikost in teža. Svetlobno močan objektiv, dosegljivost funkcij na ohišju, kakovost fotografij. Občutljivost na šum, odprtost zaslonke po celotnem razponu, hitrost delovanja in ostrenja, upravljanje in prilagoditve, vgrajen ND filter, barvno označevanje ostrine pri ročnem ostrenju. Zelo kakovostno ohišje, odlična stabilizacija slike, vgrajen ND filter, obroč okrog objektiva, zajemanje videa in fotografij hkrati, odzivnost in ostrenje. Cena. Cena. Slabo optično iskalo, odsotnost ostrenja med videom, generacijska izguba koleščkov in vrtljivega zaslona. Slabše iskalo, nima podpore RAW, široki kot, pogrešamo več nastavitev za video. 500 EUR 465 EUR 571 EUR 380 EUR 102 x 58 x 36 mm, 240 g 111 x 68 x 46 mm, 298 g 109 x 76 x 40 mm, 356 g 122 x 87 x 94 mm, 531 g Sony Center, www. sonycenter.si Eurofoto, www.panasonic.si Canon Adria, www.canon.si Sony Center, www. sonycenter.si zajemanju videa. G16 omogoča tudi določanje možnosti na hitrem menuju in ročno razporeditev teh možnosti. Canonov G16 omogoča prilagajanje vseh nastavitev tudi ročno, a to ne velja pri zajemanju videa. Ročno ostrenje je sicer omogočeno pred zajemanjem, a med zajemanjem tega ni mogoče prilagajati kot pri Nikonovem P7800. Prav tako med zajemanjem videa ne deluje kolesce za popravek izbire osvetlitve, a je za to treba zavrteti kolesce na štirismerni tipki. A tudi ta možnost med samim zajemom ni omogočena. Omenjene omejitve večini uporabnikov ne bodo moteče, a vedno več je tudi takih, ki se z nastavitvami pri videu radi poigrajo. Še posebej zato, ker omogoča G16 zajemanje zelo kakovostnega videa polne visoke ločljivosti v načinu 60p, ki mu težko kaj oporekamo. Odličen je tudi zvok, a ga lahko skazi zvok objektiva med optičnim zumiranjem. V seriji Powershot G nikoli nismo naleteli na objektiv z ekstremnim razponom, ne v široki ne v telefoto smeri, in tudi tokrat ni nič drugače. Po modelu G15 podedovani objektiv ponuja 5-kratno povečavo od 28 pa do 140 mm, kar zmorejo že žepne dvoživke. A tokrat preizkušeni Canon je opremljen z nadvse kakovostnim objektivom, ki ponuja odprtost zaslonke f1.8 na širokem območju, celo pri 140 mm pa ta ostaja pri vrednosti f2.8. Fotografiranje v slabih svetlobnih razmerah je tako pravi užitek, še posebej, ker držimo v rokah aparat, ki ga lahko spravimo v hlačni žep. Ko je svetlobe malo, koristi tudi izjemno učinkovita stabilizacija slike, ki v video načinu tudi enakomerno blaži pojemke pri premikih. In ne nazadnje je tu tudi hitro in natančno samodejno ostrenje, ki so mu v Canonu dodali tako imenovani Focus Peaking v načinu ročnega ostrenja. Ta obarva najbolj kontrastna območja in tako omogoča lažje določanje ostrine, G16 pa je prvi kompaktni aparat, ki ponuja takšno možnost. Prav zato smo ročno ostrenje med zajemanjem videa še toliko bolj pogrešali! Ena izmed glavnih prednosti pred konkurenti je tudi Canonovo tipalo, ki fotografijam dodaja glede na svojo velikost zelo malo zrnatosti do občutljivosti ISO 3200, pa tudi belina je do te vrednosti zelo dobro nadzorovana. Nad to vrednostjo so končni rezultati nekoliko slabši, najbolj zaradi slabše vidnih podrobnosti. Kljub temu ostajajo fotografije vse do ISO 12800 uporabne za manjši tisk in splet, aparat pa se odreže celo bolje kot model G15, ki je prav tako že imel vgrajeno tipalo vrste CMOS. Canon G16 je robusten aparat, ki ima vedno več potencialnih kupcev, a tudi vedno ostrejšo in pestrejšo konkurenco. Tu imamo v mislih predvsem neposrednega Nikono-vega tekmeca, vedno večja pa je tudi izbira kompaktnih aparatov z nekoliko večjimi tipali, ki so tako zmogljivejša. Lep zgled je že Sonyjev odlični RX100, ki ga je mogoče preizkušeno ločljivostni razred (mil. pik) kakovost objektiv (ekvivalent leica) svetlobna jakost objektiva čas osvetlitve ISO ostrenje doseg bliskavice za proti cena (z DDV) mere prodaja tehnična zmogljivost kakovost zasnova aparata preizkušeno ločljivostni razred (mil. pik) kakovost objektiv (ekvivalent leica) svetlobna jakost objektiva čas osvetlitve ISO ostrenje doseg bliskavice za proti cena (z DDV) mere prodaja tehnična zmogljivost kakovost zasnova aparata NAJBOLJŠI 4 I ŽEPNI FOTOAPARATI Sony CyberShot wx/oo - Canon Ixus 240 HS Canon Ixus 132 Nikon Coolpix S6300 2013/04 2012/09 2013/05 2012/04 18 16 16 16 notranji + SD/SDHC/SDXC SD/SDHC/SCXC/MMC/MMC-plus/HCMMCplus SD/SDHC/SCXC/MMC/MMC-plus/HCMMCplus notranji + SD/SDHC/SDXC 25-250 mm 24-120 mm 28-224 mm 25-250 mm 3,3-5,9 2,7-5,9 3,2-6,9 3,2-5,8 1/1600-4 s 1/2000-15 s 1/2000-15 s 1/1500-1 s samodejna, 100, 200, 400, 800,1600, 3200,6400, 12800 samodejna, 100, 200, 400, 800,1600, 3200 samodejna, 100, 200, 400, 800,1600 samodejna, 80, 100, 200, 400,800, 1600, 3200 0,05 m-neskončno; makro: 5 cm-neskončno cm 0,3 m-neskončno; makro: 3 cm-neskončno cm 0,3 m-neskončno; makro: 1 cm-neskončno cm 0,5 m-neskončno; makro: 10 cm-neskončno cm 3,7 m 3,5 m 3 m 3 m Kakovost tipala, razpon objektiva in stabilizacija, Wi-Fi. Objektiv, kakovost fotografije, kakovost videa, velikost in teža. Ohišje, objektiv, enostavna raba in dobra avtomatika. Cena, mere, razpon objektiva. Povprečna kakovost kolesca, »oddaljenost« nekaterih nastavitev. Cena. Slab zaslon, kakovost videa, nekaj zelenih in vijoličnih robov pri najširšem kotu. Občasna začetna zaspanost, zatikanje vratc spominske kartice. 207 EUR 134 EUR 100 EUR 140 EUR 92 x 52 X 22 mm, 105 g 93 x 57 x 21 mm, 145 g 93 x 52 x 22 mm, 133 g 94 x 58 x 26 mm, 160 g Sony Center, www. sonycenter.si Avtera, www.avtera.si Avtera, www.avtera.si Nikon Slovenija, www. nikon.si Vsi modeli, podatki in rezultati na www.monitor.si/naibolisHzdelki NAJBOLJŠI 4 I KOMPAKTNI FOTOAPARATI Nikon Coolpix S9500 jomt Olympus SZ-15 Olympus SZ-16 Nikon Coolpix L820 2013/05 2013/05 2013/05 2013/03 18 16 16 16 notranji + SD/SDHC/SDXC notranji + SD/SDHC notranji + SD/SDHC notranji +SD/SDHC/SDXC 25-550 mm 25-600 mm 25-600 mm 22,5-675 mm 3,4-6,3 3-6,9 3-6,9 3-5,8 1/1500-4 s 1/2000-4 s 1/2000-4 s 1/2000-4 s samodejna, 125, 200, 400, 800, 1600, 3200 samodejna, 100, 200, 400, 800,1600 samodejna, 100, 200, 400, 800, 1600, 3200, 6400 Samodejna, 80, 100, 200, 400,800, 1600, 3200 0,5 m-neskončno; makro: 1 cm-neskončno cm 0,2 m-neskončno ; makro: 3 cm-neskončno cm 0,1 m-neskončno ; makro: 3 cm-neskončno cm 0,5 m-neskončno; makro: 1 cm-neskončno cm 6 m 6,9 m 6,9 m 6 m Odlična stabilizacija slike in razpon objektiva, udobno enoročno fotografiranje, opremljenost. Razpon objektiva v kompaktnem ohišju, kakovost ohišja, držalo. Razpon objektiva, kakovostno ohišje, hitrost delovanja, hitri video posnetki. Široki kot, velik razpon objektiva, enostavnost uporabe, cena. Malo ročnih nastavitev, ostrenje pri največji povečavi, zunanji polnilec ni priložen. Šum pri višjih vrednostih ISO, pomanjkanje ročnih nastavitev, ločljivost videa, cena v primerjavi s hišno konkurenco. Pomanjkanje ročnih nastavitev, vidni kot zaslona. Ni ročnih programov. 240 EUR 150 EUR 200 EUR 165 EUR 110 x 60 x 31 mm, 205 g 107 x 69 x 40 mm, 216 g 108 x 70 x 40 mm, 214 g 76 x 110 x 85 mm, 214 g Nikon Slovenija, www. nikon.si Olympus Slovenija, www. olympus.si Olympus Slovenija, www. olympus.si Nikon Slovenija, www. nikon.si NAJBOLJŠI DIGITALNI FOTOAPARATI dobiti za dosti manj denarja, kot trenutno zahtevajo za Canonovo šestnajstico. A tako svetlega objektiva po celotnem razponu, kot je vgrajen v G16, trenutno ne ponuja nihče. Žiga Veber ■ Canon PowerShot S120. Canonova serija S je na trgu že vrsto let in že od nekdaj je bila glede na svojo velikost postavljena med najzmogljivejše kompaktne aparate. Pri teh žepnih modelih je že od nekdaj poudarek na zmogljivi optiki, saj so že pred približno desetimi leti vanje vgradili širokokotni objektiv z 28 mm goriščnice. V tokratni model je vgrajen objektiv s 24 mm na širokem delu in 5-kratnim zumom. Povsem enako kot v modelu S110, le da je tokrat tretjino zaslonke svetlejši po celotnem razponu, izostal pa ni niti optični filter ND. Izboljšano je tudi tipalo, podobno kot v seriji G pa tudi tu najdemo označevanje kontrasta v načinu ročnega ostrenja. Ohišje tega aparata je glede na namen skoraj popolno. Je majhno, trdno in zelo preprosto oblikovano, zato je idealen sopotnik v žepu. Tudi tipke in kolesca so zelo dobro in pregledno razporejeni, le kolesce okrog štirismerne tipke ne omogoča dobrega občutka med prilagajanjem nastavitev. Podobno kot pri modelu G16 bi si tudi tu želeli drugačno zasnovo tega kolesca. Okrog objektiva najdemo kakovostno kolesce, ki mu lahko spreminjamo namen. Lahko rabi na primer za stopenjsko zumira-nje po določenih goriščnicah (24, 28, 35, 50, 85, 100 in 120 mm), prilagajanje odprtosti Canon Powershot S120 Razred: Zmogljivi. Efektivna ločljivost tipala: 12,1 milijona pik. Tehnične lastnosti: Objektiv 24-120 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 1,8-5,7; ostrenje 3 cm (makro)- neskončno; domet bliskavice 7 m; ISO: samodejno ali ročno (80-12800). Prodaja: www.canon.si. Cena: 485 EUR. | TEHNIČNA ZMOGLJIVOST | KAKOVOST FOTOGRAFIJE | ZASNOVA APARATA ✓ Ohišje, upravljanje, šum, vidne podrobnosti pri visokem ISO, široki kot in f1.8, ročni nadzor, filter ND. K Povezava wi-fi nima prave uporabniške vrednosti, cena. NAJBOLJŠIH 4 I MANJ ZMOGLJIVI SLR Nikon D7000 Nikon D7100 NikonD5100 Nikon D3200 preizkušeno 2011/01 | NOVO 2011/05 2012/08 efektivna ločljivost tipala v mil. pik J 16,2 24,1 16,2 24,2 vrsta pomnilnika SD, SDHC, SDXC SD, SDHC, SDXC SD SD čas osvetlitve 1/8000-30 s 1/8000-30 s 1/4000-30 s 1/4000-30 s načini slikanja M, Av, Tv, P M, Av, Tv, P M, Av, Tv, P, Auto, portret, pokrajina, otrok, makro, šport, nočni posnetek, brez bliskavice M, Av, Tv, P, Auto, portret, pokrajina, otrok, makro, šport, nočni posnetek, brez bliskavice število bliskavice (ISO 100) 12 12 12 12 za Kakovost ohišja, upravljanje, občutljivost tipala, šum, ostrenje. Vidne podrobnosti, šum, ohišje, hitro in natančno ostrenje, odzivnost in hitrost delovanja, 2 reži za pomnilniške kartice. Tipalo in občutljivost na šum, kakovost slike, kakovost videa, delovanje bliskavice v povezavi z okoliško svetlobo. Enostavno upravljanje, majhna masa, kakovost ohišja, video, visoka občutljivost ISO in šum, ločljivost tipala. proti Nekoliko preveč nežen vmesni korak na sprožilcu. Prilagajanje zaslonke v načinu živega predogleda (in v video načinu), trdo oblazinjen okular, ostrenje v načinu živega predogleda. Nekaj »hroščev« pri zajemanju videa, ostrenje objektiva slišno na videu, HDR ne deluje dovolj suvereno. Živi način predogleda ni primerljiv z brezzrcalniki. cena (aparat + objektiv) 867 EUR 1.360 EUR 480 EUR 420 EUR velikost tipala 23,6 x 15,8 mm 23,5 x 15,6 mm 23,6 x 15,8 mm 23,2 x 15,4 mm mere 132 x 105 x 77 mm, 1200 g 136 x 107 x 76 mm, 1255 g 128 x 97 x 79 mm, 770 g 125 x 96 x 77 mm, 715 g objektiv AF-S DX NIKKOR 18-105mm f/3.5-5.6G ED VR AF-S DX NIKKOR 18-140mm f/3.5-5.6G ED VR Nikkor AF-S 18-55 VR Nikkor AF-S 18-55 VR prodaja www.nikon.si www.nikon.si www.nikon.si www.nikon.si kakovost ■■■■■■■■■fl zasnova aparata Vsi modeli, podatki in rezultati na www.monitor.si/najboljsi-izdelki NAJBOLJŠIH 4 I Z M O G L J I VI S L R Nikon D3x Nikon D4 Canon EOS 5D mark III Nikon D610 preizkušeno 2009/04 2012/05 2012/09 2013/10 efektivna ločljivost tipala v mil. pik 24,5 16,2 22.3 24,3 vrsta pomnilnika CompactFlash I in II XQD in Type I CompactFlash CompactFlash, SD 2x SD čas osvetlitve 1/8000-30 s 1/8000-30 s 1/8000-30 s 1/4000-30 s načini slikanja M, Av, Tv, P M, Av, Tv, P M, Av, Tv, P, Auto, Creative Auto, custom 1/2/3 M, Av, Tv, P število bliskavice (ISO 100) / / / 12 za Ločljivost, hitrost, ohišje, kakovost posnetka, LCD pregledovalnik LCD, rokovanje. Kakovost fotografij, visoka občutljivost, nadzor videa, kakovost videa, izvoz videa polne kakovosti preko HDMI, hitrost, nizek šum. Samodejno ostrenje, hitrost delovanja, visoka občutljivost in majhna zrnatost fotografij, ohišje in delo z aparatom, programska obdelava in ocenjevanje fotografij. Robustno ohišje, masa v primerjavi z aparati polnega formata, kakovost fotografij (in videa), tihi način fotografiranja, nastavitev odvisnosit odprtosti zaklopa od dolžine objektiva. proti Cena, nima samodejnega čiščenja tipala, ni možnosti namestitve zaščitnega pokrova LCD zaslončka LCD. Postavitev bližnjic ISO in WB, cena. Zasoljena cena, pretirano mehčanje fotografij pri visokih ISO nastavitvah, močno programsko ostrenje robov. Masa v primerjavi z aparati tipala APS-C, območje ostrenja v kadru, nadzor nad zaslonko v načinu živega predogleda. cena brez objektiva 6999 5591 2990 1799 velikost tipala 35,9 x 24 mm 36 x 23,9 mm 36 x 24 mm 36 x 23,9 mm mere 160 x 157 x 88 mm, 1320 g 160 x 157 x 91 mm, 1340 g 152 x 116 x 76 mm, 950 g 141 x 113 x 82 mm, 850 g prodaja www.nikon.si www.nikon.si www.avtera.si www.nikon.si zaslonke in prilagajanje ostrenja v ročnem načinu. Kot smo že omenili, je slednje po novem podkrepljeno tudi z označevanjem izostrenih objektov z izbrano barvo. Sistem resda deluje dobro, kljub temu pa velikokrat označi tudi neizostrene dele, če so preveč kontrastni. Upravljanje aparata je pravi užitek, saj po zaslugi dveh kolesc, za dotik občutljivega zaslona in dveh tipk, ki jima je mogoče določiti namen, pravzaprav nismo pogrešali ničesar, niti v polavtomatskih in ročnih načinih. Zmotilo pa nas je, da ni ročnega upravljanja pri zajemanju videa. A velika razlika med aparati podobnih zmogljivosti in modelom S120 je ravno preprostost rabe, saj se ga ne bodo ustrašili niti začetniki. Lahko je le nekakšen Ixus za tiste, ki bi radi še za stopnico boljše fotografije. A tudi naprednejši uporabniki nikakor ne bodo razočarani, saj gre za odlično »žepno raketo«, ki poleg ročnih nastavitev in vrhunskega objektiva premore tudi odlično tipalo. V tem velikostnem razredu mu pravzaprav ni para. CMOS z 12-megapikami prikaže veliko podrobnosti, tudi ko je svetlobe malo, in fotografijam dodaja malo zrnatosti vse do občutljivosti ISO 3200. V kombinaciji z objektivom, ki ima učinkovito optično stabilizacijo in odprtost zaslonke f1.8 na širokem delu, se aparat v slabše osvetljenih prostorih lahko postavi po robu starejšim tekmecem vrste SLR s kit objektivi. Temu vrhunskemu žepnemu modelu v fotografskem smislu glede na velikost pravzaprav težko kaj zamerimo. Želeli bi si predvsem boljše kolesce na zadnji strani in ročne nastavitve videa. Koristil bi tudi boljši izkoristek prednosti povezave Wi-fi, predvsem v smislu integracije družabnih omrežij. Cena odličnega S120 je s 485 evrov resda visoka, a toliko ne ponuja pravzaprav noben pravi žepni aparat. Ž. V. ■ Nikon D7100. Nikon je po dobrih dveh letih predstavil naslednika modela D7000, nad katerim smo bili v času njegove predstavitve nadvse navdušeni. Po mrzlem novembrskem večernem sprehodu leta 2010 smo opazili, da je tipalo korak pred konkurenco razreda APS-C. Njegova konkurenčnost na trgu se je ohranila vse do datuma zamenjave in naloga novega D7100 je zato precej zahtevna. Novinec je na prvi pogled precej podoben, največ sprememb je na zadnji strani, kjer so močno spremenili postavitev tipk. Stikalo za zaklepanje je tako postavljeno okoli šti-rismerne tipke, pod njo pa najdemo stikalo za izbiro načina živega predogleda (video ali foto način). Stikalo je postavljeno okrog tipke, ki je zadolžena za prehod v sam način živega predogleda, tipko za zajemanje videa pa so postavili na zgornjo stran aparata, ob sprožilec. Tam je po našem mnenju tipk že nekoliko preveč in je zato nekoliko teže najti tisto pravo, kadar jo na hitro potrebujemo. Nekoliko pretrd je tudi nov gumiran naslon na okularju, ki ob dolgotrajnem fotografiranju postane nadvse neudoben. Največ sprememb pa je v notranjosti aparata. Prve se skrivajo že zelo plitvo pod površjem ali, bolje rečeno, med zunanjostjo in notranjostjo aparata. Ohišje D7100 je po novem izdatno zatesnjeno proti vremenskim vplivom, na podobni ravni kot ohišje profesionalnega modela D800. Upravljanje aparata je skoraj povsem enako kot pri prejšnjem modelu, močno pa nas je zmotilo, da ni možno prilagajanje zaslonke v načinu živega predogleda. Vrednost sicer lahko spreminjamo, a se to ne bo NAJBOLJŠI DIGITALNI FOTOAPARATI lllllllllllllll poznalo v fizični spremembi na objektivu, temveč le programsko (sprememba osvetlitve). Dejanska sprememba se izvede šele po zajetju fotografije, ko ostane zaslonka na mestu, kjer je bila zajeta zadnja fotografija. V video načinu pa lahko prilagoditev izvedemo le pred zajemom. S podobno težavo se žal ubadajo tudi drugi novejši Nikonovi modeli. Ostrenje v načinu živega predogleda je razmeroma počasno in se ne more primerjati s tistim v modelu Canon 70D. A naprednejši uporabniki tega pri zajemanju videa večinoma ne izkoristijo. Sama kakovost videa je resda vrhunska, po novem pa lahko izbiramo med načini zajema 24p, 25p, 30p, 50i, ter 60i. D7100 ima tudi dva mikrofona in 3,5 mm stereo vhoda za mikrofon in slušalke. Hitrost delovanja in odzivnost aparata je na profesionalni ravni, enako lahko trdimo tudi za modul samodejnega ostrenja, ki je delno povzet po vrhunskem modelu D4. Ima kar 51 točk ostrenja, med katerimi je sredinskih 15 križne vrste. Ostrenje je zelo hitro in natančno, to zelo dobro sovpada z naravo celotnega aparata. Pri tem nas je nekoliko zmotil le nekoliko premajhen pomnilnik za zajemanje zaporednih fotografij v načinu NEF. Sicer se fotografski in video izdelki zapisujejo na dve kartici SD, kar prav tako govori o napredni naravi tega modela. r Nikon D7100 Zrcalnorefleksni digitalni fotoaparat z izmenljivimi objektivi. Ločljivosti: 6000 x 4000, 4496 X 3000, 2992 X 2000. Tipalo: Efektivno 24,2 milijona pik. Velikost in vrsta tipala: 23,5 X 15,6 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 1,5. Kakovost fotografije: 10. Zasnova aparata: 9. Prodaja: www.nikon.si. Cena: 1360 (ohišje in objektiv Nikkor AF-S 18-140 VR). ✓ Vidne podrobnosti, šum, zatesnjeno ohišje, hitro in natančno ostrenje, odzivnost in hitrost delovanja, 2 reži za pomnilniške kartice, stabilizacija novega kit objektiva. K Prilagajanje zaslonke v načinu živega predogleda (in v video načinu), trdo oblazinjen okular, ostrenje v načinu živega predogleda. Tipalo, vgrajeno v Nikon D7100, je vrhunski CMOS, ki zmore ločljivost 24 megapik in so mu podobno kot modelu D800E odstranili filter OLPF. Vidne podrobnosti so tako še boljše kot pri modelih D3200 in D5200, ostrina fotografij pa je predvsem pri nižjih občutljivostih ISO zelo visoka. Tudi občutljivost za šum so v primerjavi s predhodnim modelom še nekoliko izboljšali in je po pričakovanjih v vrhu razreda tipal APS-C. Aparat smo preizkusili tudi z odličnim novim objektivom 58 mm f1.4 G. V primerjavi s 50 mm f1.4 objektivi je njegovo ohišje sorazmerno zajetno, a se skupaj z ohišjem aparata lepo poda v roke. Gre za precej lep izdelek, ki ob pogledu na prednjo lečo vzbuja strahospoštovanje, v praksi pa se ponaša z zelo dobro ostrino že pri povsem odprti zaslonki. Največ ostrine postreže (predvsem na robovih) od vrednosti f2.8 in ostane zelo oster tudi precej visoko. Objektiv se predvsem v praksi zelo dobro odreže, z lepo zamegljenim ozadjem in na splošno prijetnimi izdelki. Drugi novi objektiv, ki smo ga preizkusili, je stabiliziran kit objektiv Nikon 18-140mm DX VR. Ponuja zelo tiho in hitro ostrenje, poleg tega je njegova stabilizacija v tem cenovnem razredu ena najboljših, kar jih trenutno najdemo na trgu. Glede na razpon so njegova popačenja geometrije resda razmeroma velika, a na splošno je to dober objektiv srednjega cenovnega razreda. Nikon D7100 je aparat, ki glede na velikost ohišja in tipala ponuja kar največjo mero profesionalnosti med aparati DSLR, predvsem ko govorimo o zajemanju fotografij. Pri zajemanju videa in načinu živega predogleda ga konkurenca nekoliko prekaša, predvsem zaradi omejitev pri nastavljanju zaslonke. A profesionalni fotografi, ki želijo hiter in odziven aparat s tipalom vrste APS-C ali pa bi radi prihranili polovico denarja v primerjavi z modeli polnega formata (in enako vzdržljivim ohišjem), bodo za ceno 950 evrov našli pravo stvar. Ž. V. ■ Panasonic GX7. Panasonic je zadnja leta zelo dejaven na področju brezzrcalnih aparatov z izmenljivimi objektivi, njihova serija GX je namenjena zahtevnejšim amaterjem. Na preizkus smo dobili najnovejši model te serije, GX7, ki je naslednik prvega GX1 (kam so šla vmesna števila, ne vemo). Aparat je nekoliko manjši od zastavonoše GH3 (ki smo ga preizkusili pred časom), a večji od večine brezzrcalnih modelov, sploh od Sonyjevih NEXov, še bolj pa Nikonovih modelov One. Je pa občutno manjši od klasičnih DSLRjev. Ohišje je zelo kakovostno, pri oblikovanju se nekoliko zgleduje po analognih aparatih. Ima torej razmeroma majhno držalo na desni strani, linije so dokaj ravne. Kljub temu aparat lepo sede v roko, tudi upravljanje je hitro in učinkovito. Izpostaviti velja okular (ki je digitalni) v zgornjem levem vogalu, katerega zanimivost je možnost nagibanja. Nagibamo lahko tudi zaslon, gre za tri-palčni LCD zelo dobre ločljivosti (1024 x 768 pik), ki ga lahko nagnemo navzgor ali navzdol (ne moremo pa ga povsem vrteti). Zaslon je tudi občutljiv za dotik, a to sami redko uporabljamo. Ohišje je dobro založeno z različnimi tipkami, ki jim lahko sami določimo namembnost. Zelo koristen je tudi tihi način, kjer postane aparat povsem neslišen. Aparat uporablja tipalo s 16 milijoni pik. Kakovost fotografij je zelo dobra, tudi šuma je razmeroma malo, čeprav se na tem področju bolje odrežejo nekateri konkurenti z večjimi tipali. Gre za prvi Panasonicov brezzrcalni aparat, ki ima sistem stabilizacije vgrajen v ohišje (pri drugih njihovih modelih se to vgrajuje v objektive, ne v ohišje). Čeprav naj bi bili nekoliko učinkovitejši sistemi v objektivi pa je prednost stabilizacije, vgrajene v ohišje, v tem, da deluje z vsemi objektivi. Nanj lahko torej postavimo tudi stare objektive iz analognih časov ali pa Olympusove objektive mikro-4/3, pa bomo še vedno uporabljali stabilizacijo. Velika žalost pri tem pa je, da sistem ne deluje pri zajemu videa, tudi ne med predogledom, le med samim zajemom fotografije. Panasonicov model GX7 je odličen aparat. Uporabili so veliko odličnih lastnosti tako predhodnikov kot konkurentov. Zelo zanimiva je tudi vključitev brezžične povezave WiFi, ki bo aparat približala tudi uporabnikom, ki želijo svoje fotografije čim prej spraviti v splet. Jure Forstnerič r Panasonic GX7 Digitalni fotoaparat razreda štiri tretjine z izmenljivimi objektivi. Ločljivost: Do 4592 X 3448. Tipalo: Efektivno 16 milijonov pik. Velikost in vrsta tipala: 17,3 X 13,0 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 2. Prodaja: www.panasonic.si. Cena: 549 EUR (ohišje), 649 EUR (skupaj z objektivom 14 - 42 mm). ✓ Nagibni okular, veliko nastavljivih tipk, tihi način, stabilizacija tipala ... K ... a ne deluje med zajemom videa; cena. Večna hramba podatkov Živimo v dobi, ko tudi uporabniki ob pomoči digitalnih naprav ustvarjamo gore podatkov. Vsaj del si jih želimo ohraniti, saj predstavljajo naše delo ali zelo pomembne spomine. Verjeli ali ne, zob časa lahko načne tudi podatke, shranjene v digitalni obliki. Zato smo si v Monitorju ogledali, kaj storiti, da bodo naši podatki varno shranjeni na dolgi rok. Miran Varga Laično gledano, so podatki najvarneje shranjeni na disku. Seveda ob predpostavki, da se mu med življenjsko dobo ne bo pripetilo kaj takega, kar bi povzročilo poškodbo podatkov. Klasični diski, ki podatke zapisujejo na hitro vrteče se magnetne plošče, so precej odporni za vpliv časa, a kljub temu niso vsemogočni. V praksi se zato tudi podatki, shranjeni ob pomoči magnetnih signalov, pokvarijo ali pa zgolj opešajo. Uporabniki, ki so kdaj poskusili obuditi kak star in zaprašen disk, so bili velikokrat neprijetno presenečeni. Če se zaspana in delovanja nevajena mehanika ni uprla prvemu »elektrošoku« po nekaj letih, nas je presenečenje najverjetneje čakalo že na naslednjem koraku. Branje podatkov z zelo starega diska je navadno postreglo z delno okvarjenimi datotekami. Tekstovni dokumenti so morebiti postali neberljivi, glasba je prasketala ali šumela, deli videoposnetkov so preprosto manjkali ali pa so »kockali«. Program DiskFresh je združljiv z okenskimi operacijskimi sistemi od različice XP naprej, z njihovimi 64-bitnimi inačicami vred. Pohvalno podpira tudi vsebine, ki so na diskih shranjene v kriptirani obliki. Osvežitev starih diskov Magnetne rešitve v razmeroma tankih napravah, kot so diski, seveda niso vsemogočne in zato sčasoma izgubijo lastnosti. Proti temu učinku pa se kljub temu lahko borimo. Na voljo nam je namreč orodje DiskFresh (www.puransoftware.com/DiskFresh.htm ), ki je za nekomercialne namene na voljo povsem brezplačno (plačljivi različici sicer veljata 25 oziroma 99 dolarjev). Majhen programček je nadvse učinkovit, njegova naloga pa je, da osveži magnetne signale na ploščah in jih tako naredi odpornejše proti staranju. DiskFresh naprej prebere in znova zapiše posamezen sektor diska, obenem pa nas takoj obvesti, če na površini diska najde poškodovane ali okvarjene sektorje, in nam tako da vedeti, da velja razmisliti o zamenjavi pogona. Najlepša lastnost omenjenega orodja pa je »nevidno« delovanje - teče v ozadju in pregleduje izbrane pogone, pri tem pa ne vpliva na uporabnikovo delo z računalnikom. Dolgoročno shranjevanje fotografij Uporabniki skorajda vse fotografije, ki jih posnamemo s telefoni, fotoaparati in kamerami, hranimo v priljubljenem zapisu JPEG, saj ponuja zelo dobro sliko ob razmeroma majhni porabi prostora. Le malokdo pa ve, da standardni zapis JPEG, ki je močno stisnjen, z odpiranjem in shranjevanjem datotek/fotografij izgublja majhne delce podatkov. Vsaka taka operacija namreč odreže nekaj informacij iz slike, predvsem takih, za katere algoritem meni, da uporabniku niso vidne s prostim očesom. Fotografije, posnete v zapisu JPEG, se zato s časom in uporabo malce poslabšajo. Kaj torej storiti, če ne želimo pristati na izgubo kakovosti fotografij? Lahko jih shranimo v različnih zapisih RAW (če to podpira že fotoaparat) ali pa v zapisih Odmrznitev podatkov z zamrznitvijo! Večina ljudi meni, da nasveti, kakršnega boste prebrali v nadaljevanju, sodijo na področje urbanih mitov, toda naša ekipa jih s pridom uporablja. Če nam, denimo, starejši disk odpove poslušnost in pri tem njegova notranjost ne žvenketa, kot bi bilo v njej tisoč delcev, je za podatke na njem še upanje. Morebiti so se magnetne plošče le nekoliko zagozdile. Rešitev je v zamrzovanju, saj jih bodo temperature pod lediščem malenkost skrčile, s tem pa jim omogočile, da se znova zavrtijo. Še preden pa disk položimo v zamrzovalnik, ga velja dati v eno ali dve zamrzovalni vrečki. V zamrzovalniku ga tako pustimo dobrih deset ur ali več, nato ga priklopimo v računalnik (sami sicer predlagamo rabo v zunanjem ohišju, če je na voljo). Z nekaj sreče bo računalnik prepoznal disk in bomo lahko podatke na njem prenesli na varno. Vrtenje plošč bo seveda povzročilo segrevanje in spet odpoved delovanja diska, zato je možno, da bomo morali postopek zamrzovanja večkrat ponoviti. Opisani postopek smo v Monitorju opravili pred manj kot mesecem dni. 80 minut po poldnevni zamrznitvi je disk deloval brezhibno, nato smo morali postopek ponoviti. I I 01.14 Kakovost fotografije (pa tudi videa) je praktično vedno skladna s količino prostora, ki ga zaseda na nosilcu. Čudežev na tem področju še ni, čeprav različni kodeki s svojimi algoritmi imenitno opravljajo svoje delo. NASVETI ZA OKNA TIFF ter Lossless JPEG. Prvi in zadnji sta manj razširjena, datoteke TIFF pa bo odprla večina pametnih naprav in računalnikov. Le na bistveno večjo porabo prostora na po- Čeprav nas snovalci operacijskih sistemov že leta pridno učijo, kakšen je pravilen postopek odstranjevanja ključkov USB, se kup uporabnikov nanj preprosto požvižga (ali pa ga pozabi). To lahko privede do izgube podatkov na ključku, še posebej rado se to zgodi takrat, ko sistem/aplikacija na ključek zapisuje podatke (oziroma do njega dostopa kak sistemski proces). Zato je vedno priporočljivo uporabiti postopek varnega odstranjevanja, torej v sistemskem kotičku klikniti ikono za zunanje naprave in izbrati možnost Varno odstrani strojno opremo in izvrzi medij (Eject Mass Storage). Izguba podatkov na ključkih USB nas ne doleti le na namiznih in prenosnih računalnikih, kaj lahko se nam primeri tudi ob rabi ključkov v navezi s televizorji, večpredstavnimi predva-jalniki ... V vseh primerih je najboljši nasvet ta, da po koncu kakšne dejavnosti, ki je zajemala branje ali zapisovanje na klju-ček USB, počakamo še sekundo ali tri, preden ključek odstranimo iz reže. Tako kot pri ključkih USB lahko tudi pri pomnilniških karticah ugotovimo, da prav fizična interakcija največkrat povzroči izgubo podatkov. Pri pomnilniških karticah zato svetujemo čim manj odstranjevanja iz fotoaparatov/kamer/telefonov in vtikanja v bralnike/računalnike, saj z vsakim takim postopkom povečujemo stopnjo tveganja poškodovanja stikov in izgube podatkov. Prav tako odsvetujemo nakup najcenejših Ob pogostem izmenjevanju so najbolj na udaru kontakti bralnika in pomnil-niške kartice. Popravilo je vse prej kot enostavno, še posebej, če je bralnik v kakšni manjši mobilni napravi. kartic in bralnikov kartic, saj so navadno precej bolj dovzetni za okvare. Prav tako pri pomnilniških karticah odsvetujemo nakup najzmogljivejših, saj je na majhni površini kup občutljive tehnologije in so možnosti za napake/okvare večje. Naš nasvet je preprost - ko enkrat kupimo pomnilniško kartico, jo vstavimo v napravo, podatke z nje pa prenašamo prek kabla ali po brezžični povezavi (če jo naprava podpira, seveda). Uporaba boljših optičnih nosilcev Različni cedeji in devedeji že desetletja veljajo za precej občutljive, a dostopne nosilce za shranjevanje podatkov. Strokovnjaki sicer menijo, da bi ob ustreznih pogojih shranjevanja optični nosilci podatke lahko hranili kar od pet do dvesto let, a v praksi je že manjšo mejo kar podvig doseči. Optičnim nosilcem še najbolj ustreza hramba v suhem, temnem in hladnem prostoru, saj ne marajo vlage, svetlobe, prahu in vročine. Izbira nosilca je prav tako zelo pomembna -če je le mogoče, velja poiskati takega z zlato snemalno površino, saj načeloma velja, da ima zlata barva boljše lastnosti odbijanja svetlobe kakor srebrna (in druge). Pri pre-pisljivih nosilcih (prepoznamo jih po kratici RW) pa velja, da čim večkrat bomo prepisali podatke nanje, tem manj bodo obstojni, I NASVETI ZA OKNA Shranjevanje na videz neshranljivih podatkov Družabna omrežja so vedno bolj priljubljena tarča hekerjev, saj uporabniki omrežju zaupamo cel kup osebnih podatkov in informacij. Na njih namreč hranimo več slik, stikov in drugih podrobnosti. A ker so ti podatki shranjeni zunaj našega nadzora, so podvrženi določeni stopnji tveganja. In prav zaradi tega velja občasno narediti tudi varnostno kopijo podatkov, ki jih o nas hrani družabno omrežje, in jo varno shraniti. Prenos podatkov iz najbolj priljubljenega omrežja Facebook opravimo v nastavitvah, kjer najdemo možnost Prenesi kopijo podatkov, ki si jih naložil na Facebook/Download a copy of your Facebook data, in zatem kliknemo možnost Začni prenos/Start My Archive. Facebook bo pripravil vse potrebno za prenos in nam poslal e-sporočilo z obvestilom, da je prenos pripravljen. Odvisno od količine informacij, ki jih Facebook hrani o nas, lahko priprava za prenos traja tudi več ur. Kot zanimivost omenimo, da imamo pri prenosu vsebin na voljo tudi možnost prenosa razširjenega arhiva (Expanded Archive), pri čemer nam bo Facebook posredoval še podrobnejše informacije o našem računu, denimo datum in čas vseh naših sej v Facebooku, seznam oglasov, ki smo jih kliknili, ter seznam tem in vsebin, ki so nam blizu glede na vsebino našega profila. Teh informacij sicer iz Facebooka ne moremo odstraniti, lahko pa so nam v opozorilo, kaj vse ve o nas Facebook. Veliko podatkov o uporabniku in njegovih znancih se lahko skriva v kratkih sporočilih SMS. Tudi ta lahko predstavljajo določeno varnostno tveganje ob izgubi ali kraji mobilnika. Le redkokateri uporabnik pa skrbi za izdelavo varnostne kopije sporočil SMS. Ta je ob uporabi pametnega mobilnega telefona razmeroma enostavna, saj od nas zahteva le namestitev ustrezne aplikacije in občasno uporabo. Lastniki pametnih . ___ telefonov iPhone bodo sporočila i^^^m brezplačne aplikacije Free iPhone SMS Backup (www.iphone-sms. com), ki omogoča enostavno izdelavo varnostne kopije sporočil. Še več, na omenjeno spletno stran lahko naložimo ustrezno datoteko , . , .. s sporočili, ta pa nam jih nato izvozi v obliki tabel v zapisih XLS, PDF ali HTML Postopekje dokaj podoben tudi za mobilne telefone z operacijskim sistemom Android, pri katerih priporočamo uporabo aplikacije .......... SMS Backup+ (https://play.google. com/store/apps/details?id=com. zegoggles.smssync) Ta obvlada tudi izvoz sporočil SMS v račun I I »t ■ b-JJ; ■ ^ Gmaila, kjer se nato prikažejo v novo ustvarjeni mapi SMS. aru--.-.r-...... Nekateri optični nosilci slabše kakovosti preprosto niso kos zobu časa. Ploščke CD in DVD velja zato tu in tam preveriti, ali še hranijo zaupane informacije, in jih po potrebi tudi znova zapisati (na nove nosilce, se razume). zato so ti nosilci manj primerni za dolgoročno shranjevanje podatkov. Seveda ne moremo mimo klasičnih nasvetov ravnanja z optičnimi nosilci, ki narekujejo zapisovanje nanje z nižjimi hitrostmi (čim manjša je hitrost zapisovanja, tem manjša je možnost nastanka napak), nedotikanje površine z zapisom ter pisanje na nosilce z neagresiv-nimi pisali. Shranimo podatke v splet Z večanjem števila naprav v gospodinjstvih se veča tudi količina podatkov. Kje jih hraniti? No, nakup sistema za omrežno hrambo podatkov utegne biti idealna, a nekoliko draga rešitev, nakup zunanjega diska pa je cenejša, a manj praktična rešitev. Kaj pa splet? Poznamo vrsto spletnih strani, ki za plačilo ponujajo na gigabajte in celo te-rabajte prostora za shranjevanje podatkov. Bi se zadovoljili že s 50 GB? Potem se lahko registrirate v spletno storitev Mega (mega. co.nz), ki nam širokosrčno odstopi petdeset gigabajtov oblačne spletne hrambe. Še več, na voljo imamo tako ustrezno mobilno aplikacijo za naprave s sistemom Android ali pa Windows programček MegaSync (bit.ly/ mega331), s katerima enostavno nastavimo izdelavo varnostnih kopij podatkov v storitev Mega. 50 GB bi moralo zadoščati za večino dokumentov in fotografij ter celo glasbe, videofili pa pogosto že vedo, kako ustrezno skrbeti za svoj arhiv. Ob namestitvi programa MegaSync velja izbrati možnost napredne namestitve (Advanced installation), zatem pa izbrati ali pa ustvariti novo mapo s funkcijo sinhronizacije s spletno storitvijo Mega. Po končani namestitvi lahko v izbrano mapo enostavno premaknemo različne datoteke (ali pa kar v mapi ustvarimo nove) in že naslednji hip se bodo začele pretakati v istoimenske imenike storitve Mega. Med prenašanjem v Megin oblak bodo ikone datotek opremljene z rdečim križcem, ki se bo po uspešnem prenosu spremenil v zeleno kljukico. Sinhronizacija seveda deluje tudi v vseh podmapah, neodvisno od njihove »globine«. Če želimo funkcijo sinhronizacije podatkov razširiti še na druge mape, preprosto kliknemo zavihek po imenu Syncs in izberemo ukaz Add (odstranimo pa jih z ukazom Delete). Če se sinhronizacija podatkov prekine ali neha delovati, lahko poskusimo preprosto znova zagnati aplikacijo. Ta se sicer privzeto sama zažene ob vsakem zagonu okenskega operacijskega sistema. M Mobilno pisanje Tablice so revolucija. Ob slabših prodajnih rezultatih računalniške industrije nas njeni akterji na vsakem koraku skušajo prepričati, da so majhne prenosne škatle (praviloma) brez tipkovnice naslednja velika stvar, ki bo popolnoma spremenila način dela z računalniki. Če jim pri večini uporabnikov revolucija zares uspeva, pa ostaja eno področje, kjer se zdi, da mobilne naprave nikoli ne bodo pravi nadomestek za dosedanje elektronske ljubljenčke. Pisanje besedila nanje je muka. To (še vedno) drži? Boris Šavc Tablice in druge mobilne naprave spreminjajo način življenja in dela. Če povprečen uporabnik zaradi njih preživi manj časa sključen nad računalniško mizo, je novinar bolj produktiven kot prej. Tablice postajajo pripomoček, ki običajno beležnico nadgradi s stalno povezljivostjo in dostopom do zakladnice znanja, imenovane svetovni splet. Vsebina se piše ažurneje, z njo pa se spreminja tudi medij ciljnega potrošnika. Že nekaj časa se novinarji delimo na pisune za časopis, revijo in splet. Nastaja nova kategorija, pisanje za bralce s tablicami. Vse več je prispevkov, v katerih mrgoli povezav na druge članke, fotografije in video posnetke. Založniki se privlačnosti novega medija zavedajo, novinarji jim hitimo slediti. Iz meseca v mesec napišemo več besed, saj bralcem sodobne naprave omogočajo hitrejše konzumiranje qwertzu i op ¿^drghjfct t yxcvijnni o T^* I Ob priklopu običajne tipkovnice s kablom OTG na napravi z Androidom med drugim delujejo tudi bližnjice za kopiranje in lepljenje (Ctrl+C, Ctrl+X, Ctrl+V). napisanega. Tablice in druge mobilne na prave nam pri delu sicer pomagajo, a še vedno ne dovolj, da bi jih lahko razglasili za osrednje piščevo orodje. Tablicam priznavamo izredno prenosljivost, v tej kategoriji gladko posekajo tudi najmanjši in najlažji prenosnik. Pri delu s tablico na nas preži manj motenj, saj posamezne aplikacije navadno zapolnijo celoten zaslon, obenem pa se praviloma ponašajo z daljšo avtonomijo in nižjo ceno. Med slabosti prištevamo neudobnost daljšega pisanja, slabša orodja in počasnost vnosa. Z nekaj pripomočki lahko težave pri delu z njimi omilimo. Najprej moramo delovno tablico zaščititi pred praskami in drugimi poškodbami. Applove tablice imajo tako imenovane pametne ovitke, a ti ščitijo zgolj prednjo stran oziroma zaslon, zato je pametno poseči po konkretnejši zaščiti, če smo z mobilnim pisanjem na poti resni. Hitrost in udobnost pisalnih seans se povečata z namensko tipkovnico. Brezžične tipkovnice delujejo bodisi prek povezave Bluetooth ali ob pomoči ključka USB, ki pride v poštev pri an-droidnih tablicah s podporo povezavi OTG. Prva izbira se občasno izkaže za nezanesljivo, druga pa je pogojena s primerno strojno opremo. Na kabel OTG lahko zvežemo tudi običajno žično tipkovnico, ki deluje povsem spodobno. Ob morebitnih težavah je še vedno najbolje poseči po namenskih dodatkih, kot je Applovo stojalo z vgrajeno tipkovnico. Če skupaj s tablico uporabljamo ločeno tipkovnico, bo smiselna nabava posebnega stojala. Z njim seveda izgubimo določen del prenosljivosti, a bo delo neprimerno lažje kot brez njega. VIDEO Pisanje v praksi Tipkanje besedila na različnih napravah smo preizkusili v praksi. Posnetek si lahko ogledate tu: www.monitor.si/tipkanje. Tablice smo dolgo delili na iPad in druge primerke različnih znamk, ki so večinoma uporabljali Googlov operacijski sistem. Precej vode je preteklo, da so se zasledovalci po uporabnosti približali Applovemu izdelku. Danes je na voljo nepregledno število najrazličnejših tablic, med katerimi prav vsakdo najde kaj po svojem okusu in prilagojeno specifičnim potrebam. Kabel OTG USB On-The-Go omogoča različnim napravam, 1 ' med katerimi ^ vodijo predvajalniki in pametni telefoni ter tablice, da igrajo vlogo gostitelja, na katerega uporabnik lahko priklopi druge naprave USB, na primer prenosni disk, fotoaparat, tipkovnico ali miško. V primeru želje po pisanju nam poseben kabel pride prav pri določenih telefonih in tablicah z operacijskim sistemom Android. Nanje priklopimo tipkovnico ali miško in ustvarjanje bralskih užitkov je takoj neprimerno lažje. NASVETI I PISANJE NA MOBILNIH NAPRAVAH llllllllllllllll Windows Mobilnim napravam z Okni smo namenili zgolj odstavek, saj gre povečini za hibride med tablicami in prenosniki, s katerimi navadno pišemo v računalniškem načinu. Z operacijskim sistemom Windows 8 so te naprave dobile spodobno tablično okolje, prilagojeno dotiku, a hkrati ohranile klasično namizje, ki izkorišča navezo fizične tipkovnice in mišjega kazalca. Udobnost pri delu je žal pogojena z velikostjo naprav, zato so hibridi, kljub zmožnosti preoblikovanja, prej prenosniki kot tablice. Microsoft je mobilnim napravam namenil posebna operacijska sistema Windows Phone in Windows RT. Prvi je namenjen telefonom, ki so za pisanje, roko na srce, zgolj skrajna možnost, drugi pa tablicam, ki nikoli niso zares zaživele. Velikan iz Red-monda izdeluje tudi svojo tablično napravo, ki je na voljo v dveh različicah. Priročnejša je priklenjena na mrtev operacijski sistem, inačica s pripono Pro pa je opremljena kot polnokrvni računalnik z Windows 8, a sta žal takšna tudi njena cena in teža. Kljub temu natančnejši preizkus pokaže, da je tablica z logotipom ugriznjenega jabolka še vedno najboljša izbira za pisanje na poti. Še vedno je pri vnosu daljših besedil precej jeze, a je gneva manj kot pri uporabi konkurenčnih naprav. Prst pač ni enak kazalcu miške, pozna pa se tudi to, da ni priljubljenih bližnjic, kjer je preprosto opravilo z računalnika na tablici prej mučno delo kakor sprotna akcija, ki je načeloma sploh ne opazimo. Z opazko merimo predvsem na kopiranje in lepljenje besedila, ki je na iPa-du sestavljeno iz kar štirih korakov. V prvem s prstom označimo besede, ki jih želimo rezati ali kopirati, nato ob dvigu prsta s prikazanega menuja izberemo želeno možnost, se postavimo na želeno mesto in vanj prilepimo izbrano. Skupaj z orodjem, ki nam razveljavi narejeni korak, sistem še vedno deluje bolje kot na napravah z Androidom. Slednjega iOS preseže tudi z natančnejšo povečavo in udobnejšim delom s kazalcem. Zaradi izplačljivosti tržnice App Store razvijalci v Applovi trgovini zaslužijo več kot na Goo-glovi Play, je med ponudbo pisalnih pripomočkov mogoče najti kakovostnejše izdelke kot kjerkoli drugje. Zavedati pa se moramo, da niti iPad ni prava zamenjava za klasični računalnik. Dodatki nam sicer pomagajo, a uporaba tablice potem izgubi smisel, saj je enako lahko poseči po prenosniku vrste Macbook Air, ki pa nam ponuja neprimerno udobnejše delovno okolje. Aplikacije za pisanje nam pri delu s tablico izdatno pomagajo. Med vidnejšimi primerki teh pripomočkov na tržnici App Store velja izpostaviti najprej iA Writer (4,50 EUR), ki navduši z odličnim uporabniškim vmesnikom. Čeprav minimalističen program nima naprednejših orodij Microsoftove Pisarne, z nekaj posebnostmi dokaže, da napihnjenega pisarniškega paketa na tablici sploh ne potrebujemo. Prva posebnost je tako imenovani način Focus Mode, ki nam kazalec postavi na sredino zaslona in zasenči preostali del urejevanega besedila. Ker kazalec ne zapusti svojega mesta, je skupaj s celozaslonskim načinom dela na tablici učinek neverjeten. Učinkovitost brez nepotrebnih motenj je z uporabo iA Writerja stalnica pisca, ki mu bo pisateljska blokada le zabrisan spomin. Program iA Writer napisano rade volje shrani v oblak (iCloud, Dropbox) in ima priročen števec znakov in besed. Edini resnejši očitek je pomanjkanje različnih oblik pri shranjevanju, saj na primer odpade zapisovanje v DOCX ali PDF. Težava ni nepremostljiva, kajti odpravimo jo ob pomoči ukaza Open In ter uporabo tretje aplikacije, ki to možnost ima. Pri naštevanju mobilnih pripomočkov za pisanje ne moremo mimo švicarskega nožka z imenom Evernote (brezplačno). Najbrž ni uporabnika, ki ne bi poznal moči odličnega programa za oblačno shranjevanje najrazličnejših stvari. Ker je pripomoček na voljo na vseh večjih platformah, so vanj shranjene spletne strani, fotografije in zapiski, dostopni vedno in od vsepovsod. Vse našteto prispeva k temu, da je Evernote primeren pripomoček za pot. Omogoča lažje zbiranje zamisli, spletno raziskovanje pisane tematike in navsezadnje temeljna orodja za pisanje. Za resnejše delo je uporabnikom z iPadi namenjena aplikacija Pages (9 EUR). Del pisarniške zbirke iWork je spisan s tablico v mislih. Intuitivni uporabniški vmesnik in slastna podoba prispevata k zabavni rabi. Z zadnjo večjo posodobitvijo je mobilna Kopiranje in lepljenje besedila je na tablicah problematično. Ob odsotno sti vsem znanih bližnjic s fizične tipkovnice je postopek v operacijskem sistemu iOS na primer sestavljen kar iz štirih korakov. Aplikacija za pisanje brez motenj, iA Writer, se od množice podobnih programov loči po nekaj edinstvenih prijemih. Na sliki je način Focus Mode, ki še izdatneje pripomore k zbranosti pisca. Pages se je v zadnji inačici za iPad poistovetil z istoimenskim programom z jabolčnega namizja. Enake zmožnosti, kot v OS X, imajo z njim tudi uporabniki telefonov iPhone, le zaslonskega prostora za udobno delo jim zmanjka. aplikacija dobila vse zmožnosti namizne sestre, zato med njima ni večjih razlik. Kdor je navajen urejati besedilo na operacijskem sistemu OS X, bo z istimi orodji na isti način ustvarjal tudi v mobilni različici aplikacije, za nameček pa bo imel na voljo tudi iste oblike zapisa končnega rezultata. Našteto prispeva k brezšivnemu prehajanju z ene naprave na drugo, sploh če upoštevamo, da se vsebina neopazno shranjuje v Applov oblak iCloud. Na videz siromašnejši nabor orodij za pisune tržnica Play obogati z zmogljivimi Googlovimi orodji in posebnostjo, ki je Applov ekosistem zaradi zaprtosti nima, prilagodljivo tipkovnico. Uradno programsko orodje za tipkanje namreč zlahka zamenjamo za enega od izdelkov drugih avtorjev. Tako na lestvici priljubljenosti tržnice Play že dolgo vodi trenutno najboljša navidezna tipkovnica pod soncem, SwiftKey. Osrednja privlačnost izvrstnega izdelka je izjemna sposobnost predvidevanja. Zdi se, da Swiftkey ve, kaj bomo napisali, še preden se odločimo sami. Čarovnijo izvaja v številnih jezikih, med katerimi najdemo tudi slovenščino. Znanje črpa iz sprotnega učenja, družabnih omrežij, elektronske pošte in prejetih sporočil. V navezi s spremljanjem sloga tipkanja posameznega uporabnika je tipkanje na tipkovnico SwiftKey strahovito natančno, zato je drugi podobni izdelki kljub svojim posebnostim ne presežejo. Googlov nabor aplikacij za pisanje najbolje predstavlja oblačna shramba Drive (brezplačno), ki je bržkone ena večjih pridobitev uporabnika z operacijskim sistemom Android. Čeprav je na voljo tudi v drugih sistemih, najbolje deluje v domačem okolju. Vanjo shranjujemo datoteke vseh vrst, tudi besedila in preglednice, ki jih nato urejamo z vgrajenimi Googlovimi dokumenti. Podarjenih 15 GB oblačnega prostora bo dovolj tudi najplodovitejšemu piscu med nami. Večji pisarniški paketi poleg bogatejšega nabora najrazličnejših zmožnosti navadno ponujajo tudi podporo najbolj priljubljeni Pisarni na svetu, Microsoftovi zbirki Office. Na Androidu najdemo plejado bolj ali manj sposobnih, večinoma plačljivih pisarniških zbirk. Quicoffice je pod okriljem Googla zastonj, a kljub temu ponuja vse našteto in še kaj več. Izpostaviti velja domačnost z Goo-glovo oblačno shrambo Drive. Mobilne naprave z dodanim pisalom (S-Pen) postajajo stalnica. Radi jih imamo predvsem uporabniki z žilico za ustvarjanje. Z njimi rišemo, pišemo in se igramo. Za pisanje je pisalo Slovencem pogojno uporabno, saj ima prepoznava pisave praviloma težave z našo materinščino. Kljub temu je kombinacija tablice, ustreznega pisala in aplikacije po nekaterih scenarijih nenadkriljiva. Program LectureNotes (3 EUR) uporabniku omogoča ustvarjanje nepregledne količine zapiskov na enostaven, vsem znan način. Neskončen papir različnih velikosti in oblik olajša obiskovanje predavanj, predstavitev, sestankov in še česa. Zapiski so urejeni v lične zvezke, ob pisanju pa nam pomaga hkraten pogled več strani, ki omogoča hiter vpogled na že zapisano vsebino. Ob pisanju s pisalom pridejo prav naprednejše zmožnosti, med katerimi velja izpostaviti ignoriranje na zaslon naslonjene roke, brisanje s prsti in pomoč pri risanju najrazličnejših oblik. Vse našteto je le vrh ledene gore, saj zna LectureNotes posneti tudi zvok, izvoziti zapisano v PDF ali na oblak (Evernote) ter varovati zapiske. M Quickoffice pod Googlovim okriljem zastonj ponuja zmogljiva orodja za urejanje besedila in odlično povezavo z oblačno shrambo Drive. BlackBerry Kanadsko podjetje BlackBerry, nekdanji kralj poslovnih voda, si je ime ustvarilo z izjemnimi fizičnimi tipkovnicami, ki so njihove mobilne telefone povzdignile v višave. Ko so ti ljubitelji javorovega sirupa oznanili, da delajo napravo, ki bo popolnoma odvisna od dotika, je bilo zgražanje privržencev neizogibno. Kljub zahtevni nalogi so fantje (in dekleta) ustvarili odlično programsko tipkovnico, ki dostojno nadomesti fizične tipke in se uvršča v sam vrh ponudbe pametnih telefonov. Osrednja zvezda sistema je samodejno popravljanje in predvidevanje vnosa. Medtem ko je prvo pri tekmecih največkrat, milo rečeno, težavno, popravljanje prej moti kot koristi, je pri Blackberryu dobrodošlo. Zahvala gre samoučenju, ki podpira kar tri jezike hkrati. Tudi slovenščina je spodobno zastopana in podalpski živelj, kot bi mignil, frca besede s šumniki na vnosno površino s hitrostjo, ki bi mu jo zavidal marsikateri tujec. Virtualna tipkovnica je močno oprta na geste. Poleg že omenjenega frcanja je nadvse priročen klic tipkovnice s potegom dveh prstov s spodnjega dela zaslona navzgor, ki prikliče vnosno orodje iz praktično kateregakoli dela operacijskega sistema. Pohvaliti velja tudi natančnost zaznavanja dotika ter udobno enoročno delo. V celoti gledano gre za tipkovnico, ki bi si jo želeli na vsaki mobilni napravi. taihfMefell»} I.IH1 tji.iLV^.'.li;!',','.' Ii I J t PH^OTirntTW^CablicciirTiutato»" ¿»vJMknUjr+kvfrtiritoaUvi* □f ui}K * bi m v ctirU* lud I ui-lir; ili.i JtiFbcqmrnttwi jI*!««* lenrwi. t Jtrfca mumflDlc JO. t, QWEHIVU I OP AS D F G H J K L 4ZXCVBHM3 Navidezna tipkovnica BlackBerry je po mnenju poznavalcev eno izmed boljših takih izdelkov na trgu. Žal Kanadčanom poleg telefonov ni uspelo izdelati poštene tablice, da bi dodelano tipkovnico lahko izkoristili za resnejše pisanje. Drugo orodje, ista želja Doslej smo se posvečali razvoju iger za okolje Android. V dveh razsežnostih smo izdelali igro Space Invaders (Monitor, marec-september 2012), nato smo se posvetili razvoju grafično bolj dovršene različice igre Asteroids (Monitor, februar-november 2013). Igri smo dodali tretjo dimenzijo in bolj dovršen prikaz. S tokratnim vodnikom ne bomo spremenili le teme igre, temveč tudi tehnologijo. Ta članek je uvod v razvoj programske opreme v okolju HTML5. Ker so nam igre še vedno blizu, se bomo tudi tokrat usmerili v spoznavanje okolja ob pomoči programiranja krajših iger. Tokrat bomo z osnovnimi gradniki sestavili igro križcev in krogcev, končni cilj tokratnega vodnika v svet programiranja pa bo arkadna igra v slogu dobro znanih iger Super Mario. Matevž Pesek, Ciril Bohak HTML je svojčas veljal za enega izmed po svoje bolj »nepriljubljenih jezikov«. Štejemo ga med označevalne jezike, saj z njim le opisujemo strukturo in ne algoritmov. Njegova nepriljubljenost delno po krivici izvira iz tega, da vizualna predstavitev zapisa HTML, ki se uporablja za strukturi-zacijo vsebine spletnih strani, ni enaka na vseh brskalnikih. Razvijalci spletnih strani zaradi primoranosti v rabo niso imeli dosti izbire poleg nadaljevanja rabe HTML. Čeprav delež krivde nosi tudi HTML s svojimi razmeroma ohlapnimi pravili, lahko z gotovostjo kažemo s prstom tudi na razvijalce brskalnikov. Slednji si pravila pogosto razlagajo po svoje, to pa razvijalcem povzroča preglavice. Svojčas smo za takšne težave krivili Microsoftov Internet Explorer, a se je v zadnjih različicah precej izboljšal. Še vedno nas pestijo težave obratne združljivosti (angl. backward compatibility), saj sorazmeren delež uporabnikov ne osvežuje programske opreme. Občasno lahko dandanes naletimo na podobne težave tudi pri brskalniku Firefox, ki je v Sloveniji med najbolj priljubljenimi. HTML5 v korak s časom S HTML5 smo si razvijalci obetali spremembe: poenotenje videza, razširitev nabora funkcionalnosti, uvedbo podpore večpredstavnim vsebinam (na primer gradniki za zvok in sliko). V praksi seveda ni tako: vizualno se prikaz med brskalniki še vedno razlikuje, a manj kot v pradavnini, ko smo uporabljali Internet Explorer 6.5. Težave z neenotnostjo pa so se na primer pri uvedbi zmožnosti vnosa avdio ali video vsebin razširile v pravno zagato licenčnin za standarde zapisa vsebine. Če želimo torej v obliki značke HTML dodati na svojo spletno stran zvočno datoteko, naloženo na strežnik, kjer gostuje naša spletna stran, bomo morali poskrbeti za vsaj dva različna zapisa avdio signala (recimo mp3 in ogg), če bomo želeli pokriti najbolj rabljene brskalnike. Saga o neenotnosti se torej nadaljuje. Navdušenci za odprtokodnost prigovarjajo k rešitvi z odprtimi standardi, razvijalci brskalnikov pa vztrajajo pri rabi licenčnih standardov, saj to potencialno prinaša nadzor nad razvojem in vpliv nanj ter denar pri licenčnini. Kljub temu nam HTML5 daje več zmožnosti kot pretekle različice. Pravi standard še čakamo, saj sta se že pred časom dva izmed največjih akterjev - W3C (World Wide Web Consortium) in WHATWG (Web Hypertext Application Technology Working Group) -sporekla o načinu razvoja standarda. Težave so v nedorečenosti, kaj je standard HTML. V teoriji so povabljeni k sodelovanju večji igralci na področju razvoja spletnih brskalnikov, ki podajajo svoje predloge. V praksi nekateri razvijalci hitijo z izvedbo novih zmožnosti, drugi pa z implementacijami malce počakajo in jih izdajo v naslednji različici brskalnika. Hitenje z uvedbo novih zmožnosti ima tudi negativne posledice. Primerljivi brskalniki s hitrimi razvojnimi cikli imajo pogosto več hroščev, ki nam povzročajo preglavice. Na primer, ena izmed zadnjih različic brskalnika Chrome ni več pravilno delovala ob uporabi certifikatov. Za povprečnega uporabnika to pomeni težave pri plačevanju položnic. Za državljana kakšne naprednejše države pa lahko to pomeni nezmožnost oddaje glasu na volitvah. Kaj lahko naredimo s HTML? Jezik HTML je sestavljen iz značk (angl. »tag«), ki jih zapisuj emo z znakoma »<« in »>« Slika 1: Diagram prikazuje razvoj HTML, CSS in JavaScript. Ker gre pri vseh za živ standard, so natančni mejniki stvar debate, saj so predlogi na voljo več let pred prvimi implementacijami. ter imenom v sredi. V osnovnem naboru imamo med značke , in , ki sestavljajo osnovno strukturo dokumenta HTML. Poleg slednjih je na voljo še kup drugih značk. Nekatere uporabljamo za samo »predalčkanje« videza: med bolj priljubljenimi v preteklosti so bili okvirji (), te so kasneje izpodrinile tabele (), slednje pa zdaj uporabljamo večinoma le še za tabelaričen prikaz vsebine, saj položaj elementov urejamo z lastnostmi samih blokov (na primer z
). Oglejmo si še oblikovanje slogov in delo z jezikom javascript. Kaskadne slogovne podloge ali CSS Za oblikovanje sloga se je dodobra udomačila raba stilskih podlog (angl. Cascading style sheets - CSS), ki omogočajo redefinicijo videza osnovnih značk HTML, definicijo lastnih značk in izoblikovanje lastnih definicij, ki jih lahko uporabimo za en ali več prikazanih elementov. CSS omogoča zmožnost prenosa natančnejšega opisa videza elementov iz lastnosti značk HTML v ločeno datoteko ali odsek v datoteki HTML. V praksi je slednje uporabno predvsem z vidika preglednosti, saj je lahko struktura v datoteki HTML preglednejša brez opisa lastnosti - slednje lahko »prilepimo« k elementom prek dodajanja lastnosti razreda ali identifikacijske oznake (angl. class ali id). Tudi lastnosti elementov so laže berljive. Tako lahko v urejenem blokovnem zapisu pregledujemo lastnosti, ki jih želimo dodati elementu, pri neposrednem zapisu v HTML pa bi delno izgubili preglednost. Kot zgled podajmo kodo, ki smo jo pred prihodom HTML5 in CSS pogosto srečevali:
Jaz sem zelen
Zgled bi bil z rabo CSS in HTML5 videti precej lepše. V HTML5 so tudi nekatere značke in lastnosti, ki smo jih uporabili, nedovoljene, saj jih nadomešča CSS. //css datoteka #blok { height:500px; width:100px; text-align:center; text-color:green; font-size:12px;
Jaz sem zelen
Seveda lahko CSS zapišemo tudi kot del značke HTML. Za ta namen se uporablja Slika 2: Pri pregledovanju izvorne kode spletne strani si lahko v brskalniku Chro me pomagamo z dodatkom Developer Tools (na voljo tudi za Firefox). Slednjega prikažete z bližnjico na tipki F12. Z dodatkom lahko pregledujemo HTML struk turo, CSS podloge in trenutno izvajano JavaScript kodo na spletni strani. atribut style, ki omogoča vnos enakega zapisa kot v datoteki CSS. V tem primeru ne potrebujemo definicije identifikatorja »blok«. V takem primeru bo videz CSS definiral le en specifičen element. Če v datoteki CSS spremenimo zapis #blok v .blok, bomo s tem definirali lastnosti razredu. Razred lahko ima več elementov hkrati. Razred znački HTML dodamo z atributom cl ass="bl ok". Posamezen element lahko deduje lastnosti več razredov. V tem primeru v atribut class s presledki določimo želene razrede. CSS pa poleg tega ponuja še veliko več. Tako lahko definiramo sloge HTML značkam, na primer, celoten videz ali . V marsikaterem primeru nas bi to motilo, saj si lahko želimo hipertekstovne povezave v glavi strani, ki predstavljajo menu, odebeliti drugače kot v besedilu, prikazanem na strani. V tem primeru lahko določimo hierarhično postavitev značke, ki jo želimo oblikovati. V primeru hipertekstovnih povezav lahko definiramo razred header, ki bo rabil kot vsebovalnik glavnega menuja. Povezave v menuju bomo definirali posebej, preostale povezave pa bodo definirane z redefinicijo značke HTML za povezavo. a { font-size:22px COlor:#F0F; #header a t font-size:20px COlor:#FF0; Poleg teh opisanih zmožnosti vsebuje CSS še precej naprednejše zmožnosti. Javascript Javascript je skriptni programski jezik, ki ga interpretirajo vsi novejši brskalniki. Na splošno se javascript v brskalniku uporablja za izvedbo procedur na strani uporabnika. To nam omogoča interakcijo z uporabnikom, pa tudi odlaganje računsko razmeroma zahtevnih opravil v uporabnikovo strojno opremo. Javascript poleg imena nima dosti skupnega z javo. Sintaksa je mešanica vplivov programskih jezikov java, C in perl. V zadnjih letih je javascript doživel velikanski razmah. Zaradi uporabne vrednosti animacij in drugih interakcij z uporabnikom so skripti postajali vedno daljši, to pa je upočasnjevalo delovanje spletnih strani. Kmalu ni bila več dovolj le podpora jeziku javascript, zato so brskalniki med seboj odprli novo fronto v merjenju hitrosti vgrajenega interpreterja. Zaradi široke rabe nekaterih dandanes standardnih elementov se je razširila tudi uporaba knjižnic. Knjižnice pohitrijo implementacijo standardnih interakcij z uporabnikom, obenem pa delno odstranijo težavo nezdružljivosti med brskalniki, saj je za to večinoma poskrbljeno v samih knjižnicah. Ne nazadnje razvijalcu knjižnice tudi omogočajo osredotočanje na preostali del problema, saj so namensko razviti elementi knjižnice navadno dobro optimizirani. Med pogosteje rabljene knjižnice spadata jQue-ry in Prototype. Tokrat se bomo orientirali le na uporabo standardnih funkcionalnosti jezika javascript. V prihodnje pa si bomo ogledali uporabo knjižnic, ki nam bodo precej olajšale delo pri interakciji. Javascript lahko uporabljamo kot vsak drug programski jezik, na primer za izračun in obdelavo podatkov. Oglejmo si zgled seštevanja števil v polju in izpisu. desnega roba. Kvadrat bo zapolnjen z barvo. Ker barve nismo eksplicitno nastavili, se na platnu prikaže črno obarvan kvadrat. Slika 3: Zgled izpisa primera v spletnem brskalniku Chrome. Okno dialoga je bilo svojčas namenjeno opozorilu uporabnika med izvajanjem spletne strani, dandanes pa se le redko uporablja. var a = [1,2,3,4,5,6]; var sum = 0; for(i = 0; i < 6; i++) sum = sum + a[i]; alert("vsota stevil je: " + sum); Metodo alert smo uporabili za prikaz dialoga z izpisom vsote števil. Pri izdelavi igre pa si bomo pomagali z metodo getEle -mentByID, ki jo vsebuje dokument. Z metodo pridobimo referenco objekta, ki obstaja v strukturi dokumenta. S spreminjanjem lastnosti lahko dosežemo vizualne spremembe, ki jih bomo tokrat potrebovali za izdelavo igre. Delovanje kode primera je prikazano na sliki 3. Križci in krogc, Risanje in animacija Pri razvoju igre si bomo pomagali z elementom HTML, ki predstavlja risalno platno z imenom . Na platno bomo sprva risali like, nato pa izrisali osnovno postavitev za igro križci in krogci. Naše platno naj bo široko 900 in visoko 900 slikovnih pik. Platno je sprva prazno, zato smo kot del sloga dodali robove. Rob smo definirali z ukazom CSS, ki določa debelino ene slikovne pike, črno barvo in nepretrgano črto za rob. Ob pomoči javascrip-ta na platno izrišimo kvadrat. var platno = document. getElementById("platno"); var povrsina = platno.getContext("2d"); povrsina.fillRect(300, 200, 500, 400); V prvi vrstici koda pridobimo element glede na ID. Ker na sam element ne moremo risati, zahtevamo dvodimenzionalni kontekst našega platna. Slednje je na prvi pogled neumestno, a dokumentacija HTML pravi, da bo v prihodnje na voljo tudi tridimenzionalni kontekst platna. Klic dvodimenzionalnega konteksta torej rabi združljivosti v prihodnosti, to pa posledično zagotavlja stabilnost našega izdelka. Na platno bomo izrisali kvadrat, ki je podan s koordinato zgornjega levega in spodnjega Tokrat bomo enostavno izdelali zgled igre križci in krogci. V želji po čimprejšnjem rezultatu se bomo izognili rabi javascriptnih knjižnic, te si bomo ogledali prihodnjič. Prav tako bomo izpustili večino zmožnosti igre, kot so točkovanje, najboljši rezultati in druge. Igra, ki jo bomo izdelali, pa bo primerna za igranje dveh igralcev na istem računalniku. Nadzorovali jo bomo ob pomoči klikov na želena polja, pri čemer bomo izmenično dodeljevali potezo igralcema. Z malo dodatne motivacije pa lahko bralec igro hitro razširi. Preostale funkcionalnosti si bomo skozi spoznavanje razvoja v HTML5 v prihodnje ogledali na drugih zgledih. Platno za risanje elementov smo že definirali. Preostane nam še izris polja in igralnih elementov (križcev ali krogcev). Polje bomo izrisali ob pomoči odebeljenih črt, ki jih bomo izdelali s pravokotniki. Platno bomo razdelili na devet enako velikih polj. var platno = document.getElementById("platno"); var povrsina = platno.getContext("2d"); povrsina.fillRect(300, 0, 2, 900); povrsina.fillRect(600, 0, 2, 900); povrsina.fillRect(0, 300, 900, 2); povrsina.fillRect(0, 600, 900, 2); Polje, ki smo ga izrisali, naj bo statično. Izrisani igralni elementi so trenutno prav tako statični. Dodati moramo funkcionalnost izrisa ob pritisku na gumb miške na želeni kvadrat znotraj razdeljenega polja. Zajeli bomo koordinate pritiska in izračunali koordinate za izris igralnega elementa. Glede na to, kateri igralec je na vrsti, moramo vizualno ločiti igralne elemente. Izbrali bomo dve barvi - modro in rdečo - in ju izmenično uporabili za izris elementov. Preverjati moramo, ali je izbrani kvadrat že zaseden, saj je v tem primeru poteza neveljavna. Ker je igra enostavna, lahko prav tako preverjamo konec igre - bodisi so vsi kvadrati zasedeni bodisi je eden izmed igralcev zmagal. V tem primeru lahko preprečimo nadaljnji vnos potez in prikažemo dialog za nov zagon igre (izbris elementov v polju). Najprej moramo zajeti dogodek klika na platno. Poljubnemu elementu lahko dodamo poslušalca in mu podamo funkcijo, ki jo bo poslušalec v primeru dogodka poklical. V funkciji lahko izvedemo poljubno akcijo. V našem primeru bomo sprva obvestili o kliku in izpisali koordinate klika. Koordinate želimo pridobiti v odvisnosti od platna in ne celotne strani. Te koordinate bomo izračunali z razliko med koordinato klika in položaja platna v dokumentu html. var platnoLevo = platno.offsetLeft; var platnoZgoraj = platno.offsetTop; var povrsina = platno.getContext('2d'); platno.addEventListener('click', function(event) [ var x = event.pageX - platnoLevo; var y = event.pageY - platnoZgoraj; alert('kliknil si na platno - x: ' + x + " y: " + y); }, false); Ob pritisku na platno se pravilno izpišejo koordinate. Ugotoviti pa moramo, na katerem polju na platnu želimo izrisati element. Poizkusimo z izrisom kroga. Kasneje bomo dodali še izmeničen izris križcev in elemente obarvali. Prav tako moramo dodati še preverjanje zasedenosti položaja klika. Element lahko določimo z delitvijo s širino posameznega polja. Rezultat lahko zaokrožimo navzdol in dobimo rezultat. Številka polja bo v tem primeru med 0 in 2. To nas pri pri izpisu morda moti, zavoljo preverjanja zasedenosti pa je uporabno, saj se polja začnejo z odmikom 0. var xpos = Math.floor(x / 300); var ypos = Math.floor(y / 300); alert('kliknil si na platno - x: ' + xpos + " y: " + ypos); Narišimo krog na želeni položaj. Položaj smo že izračunali, vrednost pa hranimo v spremenljivkah xpos in ypos. Krog lahko izrišemo kot krivuljo, ki ji določimo barvo in debelino. Z metodo arc() lahko izrišemo poljuben lok. V našem primeru bomo izrisali lok s središčem v sredini polja, ki je 150 slikovnih pik odmaknjena od roba v polnem krogu, med 0 in 2*Pi. Z metodo stroke() izrišemo želeno krivuljo na platno. povrsina.beginPath(); povrsina.arc(xpos * 300 + 150,ypos * 300 + 150,100,0,2*Math.PI); povrsina.lineWidth = 10; povrsina.strokeStyle = 'black'; povrsina.stroke(); Posvetimo se še izrisu križca. Križec bomo izrisali kot dve diagonalni črti znotraj polja. povrsina.beginPath(); povrsina.lineWidth = 10; povrsina.strokeStyle = 'black'; povrsina.moveTo(xpos * 300 + 40, ypos * 300 + 40); povrsina.lineTo(xpos * 300 + 280, ypos * 300 + 280); povrsina.moveTo(xpos * 300 + 40, ypos * 300 + 280); povrsina.lineTo(xpos * 300 + 280, ypos * 300 + 40); povrsina.stroke(); Ker želimo elemente izrisovati izmenično, lahko določimo spremenljivko, ki izmenično nakazuje na stanje igralca na vrsti. Spremenljivko bomo povečali pri izrisu krogcev in zmanjšali pri izrisu križcev. Če je spremenljivka enaka 0, bomo izrisali krogce, drugače križce. var turn = 1; //prvi bodo na vrsti križci //znotraj poslušalca if(turn == 0) turn++; //izriši križec else turn--; //izriši krogec Tako, igra že skoraj deluje, a še vedno omogoča nedovoljene poteze izrisa elementov na zasedena polja. Za elemente vsake vrstice bomo zgradili novo polje in hranili zasedenost. var row = [[0,0,0],[0,0,0],[0,0,0]; //znotraj poslušalca if(row[xpos][ypos] == 1) //nedovoljena poteza return; else row[xpos][ypos] = 1; Igra postaja bolj podobna končnemu izdelku. Manjka nam še gumb za ponastavi-tev polja in dodatne zaslonske informacije o igralcu, ki je na vrsti. S spremenljivko turn že nadziramo vrstni red igralcev. V dodatni blok ob platnu bomo izpisali igralca v barvi igralnih elementov. Ob vsakem novem premiku lahko ob pomoči javascripta spremenimo vsebino dodatnega bloka in pravilno obarvamo besedilo. Poleg platna bomo dodali blok
in vanj vpisali želeno stanje.

Na vrsti so križci.

V poslušalcu bomo v kodo dodali klic elementa in spremembo vsebovanega HTML za krogce takole: document.getElementById("turndiv"). innerHTML = '

Na vrsti so križci.

'; in za križce enako, a z napisom »na vrsti so križci«. Prav tako lahko na koncu spremenimo zapis v »igra je končana«. Ker potez ne preštevamo, moramo bodisi dodati spremenljivko za štetje potez, bodisi ob vsaki novi potezi preverjati zasedenost vseh devetih izrisanih polj. Lažja različica vsebuje le preštevanje. Na začetku javascript kode S HTML5 smo si razvijalci obetali poenoten videz, a se prikaz med brskalniki vizualno še vedno razlikuje - kljub temu ni tako hudo kakor v časih Internet Explorerja 6.5. definiramo spremenljivko turncount, ki jo nastavimo na 0. Nato ob vsaki pravilno izvedeni potezi spremenljivko povečamo. Če je število potez enako 9, igro končamo z izpisom »igra je končana« v zeleni barvi. //v poslušalcu dodamo if(turncount == 9) [ document.getElementById("turndiv"). innerHTML = '

IGRA JE KONČANA.

'; } Preverjanje zmage Igra deluje v popolnosti, a program ne preverja morebitne zmage. V želji po resnično dobri igri bomo dodali še preverjanje zmage v igri in možnost ponastavitve. Ker si zasedena polja shranjujemo v spremenljivko row, lahko namesto zasedenosti zapisujemo zasedenost križcev in krogcev. V poslušalcu bomo namesto zasedenosti (označevali smo jo s številko 1) zapisovali 1 za krogce in 2 za križce. To lahko enostavno implementiramo v trenutni kodi s spremenljivko turn, ki ji prištejemo 1. Zdaj lahko preverjamo možne rešitve, ki jih je v primeru te igre le osem: tri vodoravne, tri navpične in dve diagonalni. Ob morebitni zmagi bomo z metodo alert obvestili igralce o predhodnem koncu igre. To informacijo bomo izpisali tudi namesto izpisa poteze v dodatnem bloku. if( //vse možnosti - najprej vertikalne, nato horizontalne, na koncu diagonale row[xpos][0] == turn+1 && row[xpos][1] == turn+1 && row[xpos][2] == turn+1 || row[0][ypos] == turn+1 && row[1][ypos] == turn+1 && row[2][ypos] == turn+1 || row[0][0] == turn+1 && row[1][1] == turn+1 && row[2][2] == turn+1 || row[0][2] == turn+1 && row[1][1] == turn+1 && row[2][0] == turn+1) { document.getElementById("turndiv"). innerHTML = '

' + (turn+1 == 1 ? "Krogci so zmagali" : "Križci so zmagali") + '

'; alert('zmaga ' + (turn+1 == 1 ? " Krogci so zmagali" : " Križci so zmagali")); gameover = 1; } S spremenljivko gameover bomo označevali konec igre in na podlagi te onemogočali nadaljnje igranje. Končna podoba naše igre je predstavljena na sliki 4 Počasi po poti do končne igre Tokrat smo enostavno implementirali preprosto igro križcev in krogcev ob pomoči ja-vascripta in platna HTML5. Naslednjič bomo šli še malo globlje. Ogledali si bomo uporabo knjižnic, ki nam bodo olajšale delo. Tudi končni izdelek bo uporabljal tokrat predstavljene koncepte. Naslednjič si bomo ogledali uporabo knjižnic in izdelali bolj dovršeno javascript igro. Do takrat pa nas lahko presenetite z razširitvami tokrat implementirane igre križcev in krogcev. Z malo dodatnega znanja in ob pomoči knjižnic bomo vpeljali fizikalni pogon in izdelali pravo arkadno igro. M Slika 4: To je končna podoba tokratne mini igre. Prostora za izboljšave je še veliko, igra pa nam je rabila za učenje dela z javascriptom in platnom HTML5. Slovenci imamo z internetom pravzaprav srečo, saj je že dolgo na voljo v večini domov in se hitrost povezav vztrajno veča. Tako veliko priključkov pripelje v domovanje več interneta, kot ga lahko uporabimo, in odvečno pasovno širino bi morali deliti z drugimi. A n že To m i c Zamisel odprtega domačega brezžičnega omrežja ni nova, saj je bilo na začetku sosedov z napravami, ki bi se lahko priklopile v vaše omrežje, zelo malo. Zaklepanje omrežij se je tako zgodilo v času, ko brezžični usmerjevalniki še niso delili večmegabitnih povezav in se je na hitrosti takoj poznalo, če je internetne bite pilo več naprav. Doma ste tako lahko sami uživali v znosni povezavi, v trenutku, ko se je v vaše odklenjeno omrežje priklo-pil sosed, pa se je v brskalniku vse ustavilo. Omrežja, zaklenjena z gesli, tako niso povsem sebičnega izvora, a bi počasi lahko romala v pozabo, saj so naša domača vrata do interneta veliko širša in brez težav prenesejo več uporabnikov hkrati. Prav tako ima praktično vsak dom že svojo povezavo v splet, priklopijo v to omrežje, ne da bi motili vašega zaklenjenega. Drugi način je odklenjeno domače omrežje, v katero se lahko priklopi kdorkoli, a je potem pametno omrežje nastaviti tako, da se računalniki ne vidijo med seboj, s tem pa izgubimo nekaj elegance pri uporabi omrežja, saj je pretok informacij med računalniki otežen in ga je treba nastavljati ročno. Tretji način deljenja povezave je projekt Wlan Slovenija, kjer se priključimo omrežju ljudi, ki so svoje domače omrežje že dali na voljo mimoidočim. Skupnost deluje tako, da njeni člani doma postavijo še en usmerjevalnik, ki omogoča dostop do interneta mimoidočim in svoje delovanje sporoča osrednji Zaklepanje omrežij se je zgodilo v času, ko brezžični usmerjevalniki še niso delili večmegabitnih povezav in se je na hitrosti takoj poznalo, če je internetne bite pilo več naprav. tako da je povpraševanja po odprtih brezžičnih omrežjih manj, a pridejo toliko bolj prav tistim, ki ga potrebujejo. Načinov, kako svojo internetno povezavo dati na voljo drugim, je več in enega so začeli v usmerjevalnike vgrajevati že izdelovalci teh naprav, saj je mogoče vzpostaviti tako imenovano omrežje za goste, ki ima svoje ime in, kar je bolj pomembno, ne vidi drugih računalnikov v vašem omrežju. Tako se lahko obiski in naključni mimoidoči zbirki vseh točk, ki so v Sloveniji aktivne. Tako si lahko na spletni strani iodes.wlan-si. net ogledamo vse registrirane točke in stanje njihovega delovanja. Vsi usmerjevalniki v omrežju namreč zbirki sporočajo svoje delovanje, ki se osveži vsakih 10 minut, tako da so na spletni strani osveženi podatki o tem, katere točke delujejo in katere ne. Ti podatki gredo še korak naprej, saj so vse točke označene tudi lokacijsko in obenem prikazane na zemljevidu, ki rabi za orientacijo tistega, ki išče odklenjeno omrežje WiFi. Prav tako lahko novi člani projekta vidijo, kam je njihov sosed že postavil točko, in svoj usmerjevalnik postavijo na kakšno drugo okno domovanja ter tako omrežje širijo in ga ne podvajajo. Nekateri usmerjevalnike postavljajo zunaj doma in na naprave prilepijo nalepko, s kom je treba navezati stik, če ne deluje ali če bi radi vprašali, »kaj ta škatla dela na steni vašega bloka«. Trenutno je v omrežju aktivnih okoli 300 točk in nekaj jih je vzpostavljenih tudi na Hrvaškem. Večina jih obratuje neprestano in lokacija vseh je na voljo na spletni strani projekta, pri iskanju pa pomagajo tudi imena točk, ki so hišne številke članov omrežja. Vzpostavitev točke Sam način vzpostavitve točke smo prihranili za konec, saj se ga lahko lotimo sami ali pa nastavitev usmerjevalnika prepustimo prijazni ekipi projekta Wlan Slovenija. Če se bomo postavitve lotili sami, bo najprej treba kupiti usmerjevalnik. Spletna stran nam predlaga TPLinkov model WR741ND, ki smo ga v Monitorju lani priporočili kot najboljši poceni usmerjevalnik. Gre za malo napravo, ki jo je mogoče v večini trgovin dobiti za manj kot 20 evrov. Za ta denar dobimo zmogljiv, zanesljiv usmerjevalnik. Po nakupu TP-Linka se moramo registrirati na spletni strani wlan-si.net, kjer ustvarimo novo točko tako, da ustvarimo uporabniški račun in vnesemo svoj naslov. Sistem nato na podlagi vnesenih podatkov za nas naredi programsko opremo, ki jo bomo namestili na usmerjevalnik. Povezavo do programske opreme prejmemo po spletni pošti in, ko k sebi prenesemo datoteko, se začne malce težji del. Za namestitev programske opreme je namreč potreben zagon terminala in vnašanje ukazov, ki so lepo opisani v navodilih, a bi znali biti za manj vešče uporabnike prevelika ovira. Navodila so razmeroma kratka, a če ste se ob besedi terminal že zamislili, je morda bolje, da uporabite drug način vzpostavitve točke, ki je veliko bolj preprost. Od ekipe Wlan Slovenija namreč lahko kupite TP-Lin-kov usmerjevalnik in oni bodo za vas opravili vse drugo. To pomeni, da bodo nastavili točko, ki bo vezana na vaš naslov, in na usmerjevalnik namestili ustrezno programsko opremo. Nato vam bodo TP-Linka poslali domov in na vas je le, da napravo prek vhoda LAN priklopite na vaš usmerjevalnik PROSTI W I F I in v električno omrežje. To je vse. Brž ko boste usmerjevalnik prižgali, bo vaša dostopna točka na voljo vsakomur, ki jo potrebuje. Lažjo namestitev si je težko predstavljati in ob nakupu lahko ekipo Wlana dodatno finančno podprete, saj prek PayPala zbirajo tudi donacije. Nastavljen TP-Link s poštnino vred nas je stal 23 evrov in ob tako nizki ceni je domače igranje s terminalom povsem odveč. Na naslovu nodes.wlan-si.net lahko s svojo točko tudi malce upravljate in ji določite prepustnost, saj ni potrebe, da bi zasedla celotno zmogljivost vaše povezave. Prav tako je mogoče nastaviti kanal, po katerem oddaja, saj bo privzeti šesti kanal v blokovskih naseljih zelo zaseden. Projekt Wlan Slovenija je tehnično odlično zastavljen in vsakomur omogoča, da deli svojo internetno povezavo z drugimi, ima le eno pomanjkljivost - nepregledno spletno stran. Prva stran je še nekako logično razporejena, potem pa se je na njej vse teže znajti. Predvsem zmedejo nekatera navodila, ki so razpršena na več koncev in postavljena v slogu Wikipedije. Lukenj v besedilih, ki jih mora ekipa še dopolniti, je kar veliko. Značilen zgled tega so povezave v navodilih, ki vodijo na podstran »navodila še pridejo«, to pa povzroča nepotrebno zmedo. Nekaj strožje uredniške politike ne bi škodilo, saj gre za odlično zamisel, ki je, kot rečeno, tehnično zelo dobro izpeljana. Izgovorov je malo V Sloveniji imamo doma večinoma povsem dovolj hitre povezave, da si brez težav lahko privoščimo vzpostavitev takšne točke. Predvsem je to neboleče v večjih naseljih, kjer ima marsikatero domovanje optično povezavo, ki jo bo malo uporabnikov lahko do konca izkoristilo. Ko k temu prištejemo minimalne stroške TP-Linka in nekaj malega podpore ekipi Wlan Slovenija, izgovorov, da takšne točke ne bi vzpostavili, ni več veliko. Če se vaša internetna povezava hvali z deset megabiti v obe smeri, brskalnik usmerite na wlan-si.net in se pridružite omrežju. Če vam bo spletna stran predstavljala preveliko oviro, pa wlanovcem pošljite email, saj gre za prijazno, dobronamerno ekipo, ki širi brezžični altruizem. M Na spletni strani poimenujemo svojo točko in jo dodamo na zemljevid vseh točk v omrežju. Novi igralni konzoli Microsoft Xbox One in Sony Plastation 4 sta po svetu naleteli na odličen sprejem. Ali to pomeni, da bodo konzole počasi spet povozile PCje in postale ključen način igranja iger, kot so bile nekoč? Nov igričarstva zid nove generacije konzol, predvsem dveh največjih, Xbox One in Playstation 4, predstavlja novo obdobje igričarstva. Če je preteklo desetletje minilo brez večjih pretresov, v znamenju nadaljevanj, zaznavanju gibanja in manjših, prek spleta ponujenih igralnih užitkov, bo bližnja prihodnost precej bolj razburkana. Zatišje je zaradi dolge življenjske dobe prejšnje generacije konzol trajalo najdlje doslej. Čeprav so jih računalniki po moči presegli že davno prej, je na njih uzrlo luč sveta kup zanimivih in privlačnih naslovov. Navade igričarjev so se v vmesnem času precej spremenile. Če smo poprej največ dali na grafično podobo, se zdi, da nam je danes pomembnejša igralnost ali celo zgodba. V minulem obdobju so uspehe doživljali tudi neodvisni razvijalci, visokoletečih naslovov pa je, zaradi vedno večjih stroškov razvoja, iz leta v leto manj. Svoje so prispevali Nintendo z maziljenjem občasnih igralcev in mobilne naprave, ki so zbirko uporabnikov, ki igrajo, razširili do nepredstavljivih meja. Želje so druge. Danes si želimo predvsem novih izkušenj, naj bo to napredno zaznavanje skakanja pred kamero z Xboxa ali deljenje zaslona na PS4, in izdelovalci so nas pripravljeni uslišati. Že omenjeni Nintendo je s konzolo Wii zastavil novo pot. Konzole niso le za otroke, odrasle igričarje in za dnevno sobo, temveč se z njimi igra mlado in staro, najdemo jih v domu starostnikov, telovadnici in še kje. Poleg igranja med drugim ponujajo ogled video vsebin, televizijo, poslušanje glasbe, pohajkovanje po spletu, udej-stvovanje v družabnih omrežjih in branje elektronske pošte. Takoj, ko sedemo na kavč in dobimo v roke igralni plošček, nas uročijo s številnimi dejavnostmi, ki so nam vedno na dosegu roke. Nova generacija konzol obvlada povezljivost s spletom. Na voljo so nam oblačne storitve za shranjevanje igralnih položajev znotraj posameznih naslovov, splet poskrbi za levji delež distribucije svežih iger, ki jih lahko igramo, medtem ko se šele prenašajo v napravo, v prihodnosti pa naj bi konzolam posodil celo nekaj strojne moči. Microsoft je namreč nakazal, da namerava določen del računskih operacij v zahtevnejših igrah izračunavati na svojih strežnikih in s tem razbremeniti lokalno konzolo. Mobilne naprave so z dostopnostjo, brezplačno ali nizkocenovno zabavo na vsakem koraku nedvomno grožnja klasičnemu igričar-stvu, a obenem zadovoljujejo nedeljske igralce. Drugi z igrami v krvi pa jih uporabljamo zgolj za sprotno gašenje igralne žeje, kljub temu pa stremimo po pravi potešitvi, ki jo lahko zagotovijo le namenske naprave za igranje. Morda so še najbolj na udaru prenosne konzole, ki zaradi visokih cen iger v primerjavi s pametnimi telefoni in tablicami počasi izgubljajo bitko. Nedvomno se bodo izdelovalci zdaj, ko so uspešno splavili večje sisteme, spet usmerili nanje in nedvomno izumili nekaj svežega, kot je storil Nintendo s 3D zaslonom brez očal ali Sony s povezljivostjo PS4 in Vite, ter izenačili razmerje moči v vojni. Časi spreminjajo gralne konzole so nekoč že morale priznati delni poraz, ko smo začeli igre igrati tudi na domačih računalniških mlinčkih. Svojo prednost so spet vzpostavile šele z zmogljivo strojno opremo, ki je zmogla grafične ukane, ki na osebnih računalnikih niso bile mogoče. Mehko premikajoče se igre, kot je bil legendarni Mario, na osebnih računalnikih enostavno niso tekle dovolj tekoče, da bi jih uporabniki vzljubili. Dokler ni John Carmack iz iD Software izdelal igre Commander Keen, ki je zmogla natanko to - PC je spremenila v napravo, ki zmore poganjati igre, kot so jih dotlej zmogle le konzole. Še več, Commander Keen je bil zastonj, oz. so bila plačljiva le nadaljevanja. Igralni PC je bil rojen. Vendar spet - le dokler niso konzole zavzele dovolj močne strojne opreme in zakorakale v svet 3D. Za resne igralce so postale igre na PCju le še igračke za otroke. Da, le dokler ni Johnu Carmacku iz »pisarniških« strojev PC spet uspelo iztisniti zadnjih atomov moči in jih pripraviti do tega, da so prikazovali kvazi 3D svet - rodil se je Doom. Ko so PCji osvojili strojno opremo 3D (grafične kartice) in je John s Quakom resno zakorakal v svet 3D, prednosti konzol enostavno ni bilo več. Ne nazadnje so začele prevzemati celo strojno opremo osebnih računalnikov. Nato je svet konzol razburkal Nintendo s svojim Wiijem in interaktivnimi daljinci. In je korak naprej naredil še Microsoftov Kinect s prepoznavanjem gibanja igralca. Zdelo se je, da so konzole tokrat zadele terno in da jim PCji na tem področju ne morejo slediti. In res jim niso, konkurenca je v resnici prišla s popolnoma druge strani - s tablicami in pametnimi telefoni. Takemu igranju, ki ga je re-volucioniral Apple s svojim iPhonom (in iPodom Touch) in ki danes prevladuje tudi na androidnih napravah, smo rekli sprva»občasno igranje« (casual gaming), toda vse bolj kaže, da je veliko več kot to. Mobilne igre, ki so sprva spominjale na zgoraj omenjene stare plat-formske igre (Mario, Commander Keen), so hitro zapopadle nadvse zmogljivo 3D strojno opremo v današnjih telefonih in tablicah in jo sparile z množico tipal. Žiroskopi, ne nazadnje tudi GPS. 3D igre na mobilnih napravah so danes vizualno zelo blizu tistim, ki jih zmorejo konzole (te, mimogrede, še vedno in še bolj temeljijo na strojni opremo PCjev). Za igranje iger na tablicah ni treba zasesti celotne dnevne sobe, igramo jih lahko kjerkoli in igramo jih lahko veliko. Igre so namreč zelo poceni, na platformi Android pa največkrat kar zastonj. Minili so časi, ko s(m)o igro igrali mesece in mesece, današnji svet je hitrejši, čas zbranosti (atention span) krajši in igre na mobilnih napravah temu le sledijo. Igra je zanimiva dan ali dva, nato si s tržnice naložimo novo. Vrhunski (in starejši) igralci in navdušenci seveda še vedno prisegajo (tudi) na nove konzole, toda njihov čas se nezadržno izteka. Prihodnost je v mladini in igralnih napravah z lastnim zaslonom -tablicah. Z K L O P MONITOR DVD anuarja na Monitorjevi plošči Tokrat prilagamo kopico orodij, ki poizkušajo preprečiti okužbe računalnikov in krajo uporabniških podatkov med spletnimi izleti. Opisom smo tokrat dodali tudi slovenske prodajalce in izpostavili glavne značilnosti vsakega programa posebej. Izbrali smo še nekaj najbolj zanimivih in zabavnih prispevkov letošnjih Monitorjevih TV, plošči pa smo priložili tudi dokumentarni film Življenje na smetišču. Ta prikazuje življenje v faveli Ria, kjer najdemo največje smetišče na svetu in kamor vsak dan pripeljejo kar 9000 ton smeti! Ljubitelji Lega pa boste poleg Mindstorm-sov v izbranem prispevku Monitor TV lahko uživali tudi v igranju zabavne stripovske arkade Lego Marvel Super Heroes. V njej nastopa veliko Marvelovih superjunakov, zbranih v lepo izrisanih okoljih. Varneje po spletu Tokrat se glavna tema naše plošče nanaša na spletno varnost oziroma orodja, ki skrbijo, da računalniki in naši podatki med brskanju po spletu ne zaidejo v roke nepridipravom. Podroben preizkus ste si lahko prebrali v prejšnji številki. Nekaj predstavljenih orodij je na voljo tudi kot brezplačna različica v obliki samostojnega protivirusnika, celotna paleta orodij za varno brskanje po spletu pa je plačljiva. Večinoma vključuje tudi požarno zaščito in druge potrebne dodatke, nekateri pa prilagajo celo starševsko zaščito. Razlike med izdelki ostajajo velike in kar nekaj je takih, ki tako ali drugače odstopajo od povprečja. Avast je tako eden redkih programov na preizkusu, ki so znali iskati viruse in trojan-ce tudi znotraj procesov, na primer med od-pakiranjem stisnjenih datotek. Posladek, ki ga Eset ponudi takoj po končani namestitvi, se imenuje Anti Theft, modul, ki ob kraji in uporabi računalnika omogoča, da ga lociramo, prenesemo zaslonske slike in celo vklopimo vgrajene kamere ter si ogledamo nepridiprava, ki uporablja naš ukradeni računalnik. Precej slabo se je odrezal F-Secure Computer Security. Privzete nastavitve po namestitvi so pripomogle k rezultatu pri iskanju groženj, ki je bil 0. Za laičnega uporabnika prav nič vzpodbudna novica, saj tak uporabnik navadno protivirusno zaščito samo namesti in misli, da je s tem naredil vse za zaščito. Njegova pozitivna stran je preverjanje Na naslednjem DVD ne spreglejte: Film: Angleški kirurg (The English Surgeon) količine osebnih podatkov na Facebooku, a žal je njegovo delovanje na splošno precej nestabilno. Precej slabo se je izkazala tudi Panda Internet Security 2014, ki sicer obsega učinkovito starševsko zaščito. Presenečeni smo bili, ko po namestitvi požarna pregrada ni bila nameščena, saj je bil sistem takoj ranljiv. Po vklopu je bil obvezen še en nov zagon. Ko smo končno prišli v sistem in naredili preprosto skeniranje odprtih vrat, smo z začudenjem ugotovili, da prvo minuto ali dve požarna pregrada še ni bila dejavna. Testni računalnik nam je uspelo okužiti z rootki-tom, ki ga Panda ni prepoznala. To je popolnoma nesprejemljivo. Pohvalna je uporaba virtualne tipkovnice kar z začetnega zaslona. Virtualna tipkovnica je v bistvu del programa Panda Password Depot, ki je namenjen za varno vpisovanje gesel na spletne strani, ne da bi jih prestregli lovilci pritiskov tipk. Lego Marvel Super Heroes Da, malček od sramu gledamo v tla, ker smo za tokratno igro izbrali kombinacijo bržkone najbolj skomercializiranih otroških blagovnih znamk, Marvela in Lega. A tisti, ki v preteklosti še niste poskusili katere od iger FILM MESECA Življenje na smetišču (Waste Land) Ljudje, ki za trg niso zanimivi, si vedno najdejo svojo tržno nišo - ljudje, ki jih izrinejo iz ekonomije, vedno ustvarijo svojo vzporedno ekonomijo. Ko se Vik Muniz, sloviti newyor-ški umetnik brazilskega rodu, vrne v favelo pri Riu, kjer je Jardim Gramacho, največje smetišče na svetu (70 % vseh smeti iz Ria prepeljejo na to smetišče, 9000 ton na dan!), tam na svoje veliko presenečenje ne najde gangsterjev, džankijev, dilerjev, prostitutk in kaosa, temveč red in disciplino, pobiralce smeti, catadores, ki svoje delo jemljejo resno in so sindikalno organizirani, nevidne delavce, ki nočejo biti nevidni. Smetišče razumejo kot borzo - zbirajo tiste smeti, ki so najbolj iskane. Danes zbirajo plastiko, jutri steklenice, pojutrišnjem staro železo. »Bolje, da delamo, kot da se prostituiramo.« Sporočilo dokumentarca Življenje na smetišču, ki ga je posnela Lucy Walker (Countdown to Zero), je očitno: četudi vsi ti ljudje delajo in živijo na smetišču, kontrirajo vsem stereotipom družbe, ki jih je izrinila tja, v favelo ob babilonskem smetišču, najcenejši kraj za bivanje, kjer je neoliberalna mantra o »nižanju stroškov« prignana do morbidne skrajnosti. Marcel Štefančič, Jr. Najboljši leta 2013 Tokrat smo naredili izbor najzanimivejših preizkusov letošnjega leta. Med njimi so se znašli preizkus novega zmogljivega omrežja LTE/4G, dve veliki Applovi novosti - iPhone 5S in iPad Air, pa tudi nekaj naprav, ki niso tako razširjene med množicami. Tak je letos preizkušeni ugodni 3D tiskalnik, ki ga je mogoče dobiti že za 700 evrov. Ogledali smo si tudi nenavadni krmilnik Leap Motion in najnovejšo generacijo Lego Mindstorms. Tehnologija LTE je prinesla nove možnosti v svetu mobilnega prenosa podatkov, saj prenosnim napravam omogoča veliko hitrejšo in tudi bolj odzivno povezavo s spletom. Pri nas je tako omrežje najprej predstavil Simobil, sledil pa mu je še Mobitel. Simobilov LTE je na voljo le v Ljubljani, na Brniku in na Bledu, Mobitelovo pa po vsej Sloveniji. Omogoča visoke teoretične hitrosti do 100 Mb/s v smeri proti uporabniku in 50 Mb/s v nasprotni smeri. Pred meseci smo preizkusili krmilnik Leap Motion, ki je nastal ob pomoči spletne strani Kickstarter. Namenjen je prepoznavanju gibanja vseh desetih prstov na rokah, z njim pa upravljamo različne aplikacije. Trenutno lahko izbiramo med nekaj deset naslovi, ki jih najdemo na lastni tržnici Airspace. Med njimi so večinoma igre, nekaj pa je tudi zanimivih orodij, kot je podpora Google Earthu, Corelovo orodje za risanje in nekaj glasbenih aplikacij. Letos so v Legu predstavili že tretjo generacijo Mindstormsov, ki omogoča sestavljanje zanimivih prototipov. Lahko jih opremimo z različnimi tipali, s katerimi se naše stvaritve odzivajo na okolico. Tokrat so na voljo tipalo barv, infrardeče tipalo, ultrazvočno tipalo in tipalo, ki prepoznava dotike. Zanimiv je tudi žiroskop, s katerim lahko po novem roboti lovijo ravnotežje. Brez težav tako sestavimo vozilo, kot je priljubljeni Segway. Zelo zgodaj smo preizkusili tudi novega jabolčnega paradnega konja 5S in staro petico, preoblečeno v plastično ohišje - iPhone 5C. Glavna prednost slednjega so barvna ohišja in seveda ugodnejša cena, čeprav ta ni tako ugodna, kot smo pričakovali. Najzanimivejši je vsekakor iPhone 5S, ki je tako kot njegov predhodnik oblečen v aluminijasto ohišje in mu je na prvi pogled tudi precej podoben, a je na voljo tudi v novi zlati barvi. V primerjavi s predhodnikom najbolj izstopa tipka »home«, ki tokrat zajema tudi bralnik prstnih odtisov ter v nasprotju s podobnimi izdelki na prenosnikih deluje zelo hitro in zahteva le običajen dotik. Zanimiva novost je tudi dvobarvna bliskavica, ki omogoča prilagajanje beline bliska okoliški svetlobi. Letos smo preizkusili tudi 3D tiskalnik VellemanK8200, ki je za okroglih 700 evrov na voljo tudi pri slovenskih prodajalcih. Omogoča tiskanje predmetov do 20 x 20 x 20 cm in omogoča ločljivosti tiskanja 0,5 mm v smereh X in Y ter nanose v debelini 0,2 mm. Za tiskanje uporablja plastično »žičko«, debelo 3 mm, ki jo je pri nas mogoče dobiti že za dobrih 30 evrov po kilogramu, tako da je izdelava modelov na domačem 3D tiskalniku veliko bliže kakor leto ali dve nazaj. Edina težava? Tiskalnik si moramo sestaviti sami, saj pride v paketu razstavljen. Nam je sestavljanje in lotanje vzelo kar nekaj dni. Apple je letos postregel še s prenovljeno paleto svojih tabličnih računalnikov in predstavil prenovljen Mini, ki odslej deluje z zaslonom Retina, ter olajšani iPad »polnega formata«, ki smo si ga tudi podrobneje ogledali. Nadeli so mu ime Air, ker je od predhodnika veliko lažji in tudi tanjši, novo pa je tudi oblikovanje, ki sledi smernicam modela Mini. Veliko se je zgodilo tudi v notranjosti naprave, kjer je procesor nadomestil novi zmogljivi 64-bitni A7, ki je skupaj z grafičnim delom enak kot v najnovejšem telefonu iPhone 5S. — * ««k ' M..! iz Legove franšize, radi pa si ogledate kak Marvelov film - tole je priložnost, da nehate vihati nos. Poleg lepo izrisanih okolij, veliko prijaznega demoliranja in simpatičnega tepežkanja, vas utegne navdušiti to, da se lahko postavite v kožo Spider Mana, Hulka, Captain America, Fantastičnih štirih, X Men in številnih drugih. Različnih likov, tako prijateljskih kot sovražnih, naj bi bilo več kot 150. No, v demu jih je malce manj, a kljub temu boste igranje začeli s Hulkom in Iron Manom, to pa vam bo - če je le še kaj otroka v vas - zagotovo polepšalo dan. Igra se sicer začne z malce dolgim introm, ki ga ni mogoče prekiniti, kar bi moralo razvijalcem že zdavnaj prepovedati z zakonom, a v njem vendarle izvemo bistvo zapleta: preganjamo hudobnega dr. Dooma, ki gradi svoj žarek smrti, pri čemer so se mu kozmič-ne opeke raztresle po vsem New Yorku, vaša naloga pa je z izbranimi junaki stvari znova postaviti na svoje mesto. Nato vse skupaj poteka skozi bojevanja in reševanje ugank, pri čemer je bistveno čim pametneje preklapljati med različnimi junaki, saj ima vsak od njih svoje magične sposobnosti. Hulk, denimo, imenitno razbija stvari okoli sebe in jih tu in tam uporabi za gradnjo česa novega, Kiklop se zmore prebiti skozi zlate objekte, Iron Man pa po potrebi vskoči z eksplozivom in raketami. Igro seveda popestrijo originalni sinhroni-zirani glasovi, dobri dialogi in obilica odličnega humorja. Drugo, kar navdušuje, so res fantastične animacije ter grafika in z njo povezani svetlobni učinki. Barviti liki so namreč videti kot prave kocke, ki so se odločile oživeti in malce porazgrajati po Manhattnu. Kritiko bi lahko naperili v malenkost težko upravljanje nekaterih likov in strogo linearnost igranja, ki jo bodo razvijalci po koncu dema mirno lahko še odstranili za malce prostega tavanja in razbijanja po mestu. Sicer pa odlično izvedeno in bo zagotovo zabavalo tako otroke, ki jim je reč prvenstveno namenjena, pa tudi koga v zrelejših letih. M Monitor je na voljo v različici s priloženim DVD in brez njega. Oboje ponujamo tako v prosti prodaji kot naročnikom. Z morebitnimi vprašanji se obrnite na naš naročniški oddelek - narocnine@monitor.si, (01) 230 65 30. IZKLOP POGLED NAZAJ lllllllllllllll PRED 15 LETI kM \ \ Fotografirajmo digitalno Zlati Monitor za tehnično odličnost smo podelili izdelkoma, ki sta se izkazala kot tehnično najboljša. Agfa ePhoto 1680 ima vgrajeno tipalo CCD z 1,3 milijona elementov in zajema posnetke z ločljivostjo 1600 x 1200 pik. Vgrajen ima le zaporedni vmesnik za prenos podatkov, za hranjenje posnetkov pa uporablja izmenljive pomnilniške kartice SmartMedia. Na objektivu, ki omogoča do 3-kratni zum, ima vrezan tudi navoj za predleče in barvne filtre, vgrajen pa ima tudi hiter dvopalčni zaslonček LCD, katerega uporabljamo tudi kot iskalo. Aparat ima sicer vgrajeno nekoliko šibkejšo bliskavico kakor tekmeci, zato pa se zna prilagoditi dodatnim zunanjim bliskavicam, ki jih lahko proži zgolj optično. Odličen je za posnetke od blizu in v dobrih svetlobnih razmerah. Ker jih ne stiska preveč, je vidnih veliko podrobnosti, pa tudi barve so odlične - zelo resnične in dovolj žive. Kodak DC-260 ima vgrajeno tipalo CCD z 1,68 milijona elementov in zajema posnetke z največjo ločljivostjo 1536 x 1024 pik. Ti imajo sicer pogosto za spoznanje prenasičene barve, vendar je to mogoče popraviti z malenkostnim posegom v programski opremi. Vgrajen ima infrardeči vmesnik in vmesnik USB za zelo hiter prenos podatkov v računalnik, pomnilniške kartice Compact Flash pa sedaj omogočajo že hranjenje do 96 MB podatkov - približno 200 posnetkov z najboljšo ločljivostjo. Vgrajena bliskavica se odlično obnese tudi na nekoliko večjih razdaljah, posnetke pa je treba včasih ročno malce presvetliti. Vgrajeni 3-kratni zum je sicer zelo zmogljiv, aparatu pa lahko malce očitamo zgolj to, da potrebuje med zaporednima posnetkoma približno 15 sekund za shranjevanje prejšnjega posnetka. Odlične zmožnosti ponuja tudi vgrajeni operacijski sistem Digita, ki omogoča pisanje poljubnih skriptov, s katerimi si lahko fotografi marsikdaj precej olajšajo življenje. Kot zelo kakovostna fotoaparata moramo omeniti tudi Fujix DS-300 ter Olympusov C-1400XL, ki po kakovosti posnetkov sodita v sam vrh ponudbe digitalnih fotoaparatov. Monitor I pogled nazaj PRED 10 LETI P900 - uspešni križanec Doslej je veljalo, da je Sony Ericssonov P800 najzmogljivejši križanec med mobilnim telefonom in ročnim računalnikom, saj je najbolje združeval lastnosti in prednosti obeh naprav. Zdaj ga je prepričljivo prekosil prekosil naslednik, P900. Najopaznejša izboljšava se nanaša na obliko, precej pomembnejša prednost pa je izboljšan zaslon s 65 tisoč barvami (P800 je zmogel največ 4000 barv). Uporabniški vmesnik je združljiv z dosedanjim, ker pomeni, da je mogoča uporaba iste programske opreme kot pri P800. V notranjosti naprave je sprememb nekoliko manj - tudi P900 poganja Armov procesor s taktom 153 MHz (ne bi škodilo kaj hitrejšega, glede na to, da se menuji odpirajo razmeroma počasi), na voljo pa je 16 MB notranjega pomnilnika (pri P800 14 MB). Presenetljivo so se odločili obdržati pomnilniške kartice Memory Stick Duo, čeprav je Sony poleti predstavil Memory Stick Duo Pro, ki ponujajo večje zmogljivosti kakor 128 MB in hitrosti prenosa podatkov, je pa priložena taka z zmogljivostjo 32 MB (prej 16 MB). Izboljšav je bil deležen tudi vgrajeni digitalni fotoaparat (ločljivost 640 x 480 pik). Posebej pa je pohvalno, da je telefonu priložen zmogljivejši akumulator, in sicer z 1260 mAh, saj je bilo kratko trajanje delovanja P800 ena izmed večjih napak naprave. Kot rečeno, je uporabniški vmesnik ostal enak, prav tako se ni spremenila različica operacijskega sistema Symbian (7.0), saj je še zmerom najnovejša. So pa v Sony Ericssonu napravi dodali precej dodatne programske opreme (na priloženi plošči CD-ROM) in opazno izboljšali staro. Med novostmi so programi, ki smo jih tudi v Monitorju že opisovali v rubriki programčkov Symbian, denimo koledarček WorldMate, spletni brskalnik Opera, najdemo pa tudi urejevalnik fotografij in še druge programe. Vsekakor pa je P900 obdržal tudi ključno prednost v primerjavi z večino drugih mobilnih naprav, možnost branja Wordovih in Excelovih datotek ter PDF, tudi če jih prejmemo po elektronski pošti. PRED 10 LETI Branje diasov s fotoaparatom Lastnikom digitalnih fotoaparatov nekateri izdelovalci ponujajo zanimive dodatke, s katerimi lahko diapozitive pretvorimo v digitalno obliko enostavno tako, da jih fotografiramo. Take rešitve večinoma ponujajo »tretji« izdelovalci. Nikon je ponudil lastno rešitev - to smo tudi preizkusili. Nastavek za kopiranje diapozitivov nosi oznako ES-E28, združljiv pa je z aparati Cool-pix serije 8xx, 9xx in tudi novejšimi modeli 4500, 4300, 5000 in 5400. Uporaba je enostavna - privijemo ga na objektiv z ustreznim prehodnim členom (nekateri modeli ga niti ne potrebujejo), ga z obračanjem poravnamo s tipalom CCD, vstavimo diapozitiv, izberemo ustrezno podporo z menujev in pritisnemo sprožilec. Nikon sicer predloge zajame le na sredinskem delu (kjer je najmanj uklona), zato so slike dvakrat manjše ločljivosti, kot jo omogoča fotoaparat, ob uporabi štirimilijonske ločljivosti pa še vedno dobimo približno 1600 x 1100 pik veliko sliko, kar je dovolj tudi za tisk. IZKLOP FEBRUAR 2014 NADALJUJEMO 28. JANUARJA! Večnamenski tiskalniki Tiskalniki so tu in bodo tudi ostali, o tem ni dvoma. V podjetjih zagotovo, vse bolj pa kaže, da tudi v domačem okolju. Preizkusili bomo modele, ki temeljijo na brizgalni in laserski tehnologiji, in ocenili, kateri tiskalnik in katera tehnologija sta najprimernejša za različne vrste rabe. Kartični računalniki Kako uporabni so mikroračunalniki na majhni ploščici tiskanega vezja? Začelo se je z Raspberry Pi, ki smo ga na začetku lahko kupili le brez ohišja, zdaj je podobnih izdelkov že okoli sto. Zanimalo nas bo, kako delujejo, kaj omogočajo, kako zmogljivi so, ali lahko delujejo na baterije in še kaj. Oblačne shrambe Če imamo dovolj hitro povezavo v splet, je pametno razmisliti tudi o varnostnih kopijah »v oblaku«. Izbire ponudnikov je kar nekaj, žal pa zastonjski počasi ugašajo. Preizkusili in premerili bomo, kateri so najboljši, najhitrejši in sploh najučinkovitejši. '.monitor.si Nenaročenih rokopisov in fotografij ne vračamo. Vse gradivo v reviji Monitor je last družbe Mladina d.d. Kopiranje ali razmnoževanje jemogoče le s pisnim dovoljenjem izdajatelja. Revija Monitor posebej odličnim izdelkom pri svojih preizkusih podeljuje priznanje »zlati Monitor«. To je priznanje za konkretni izdelek na konkretnem testu. Zato lahko uporablja zlati Monitor v propagandne namene vsako podjetje, ki ta izdelek trži, s tem da jasno navede, v kateri številki Monitorja je bil objavljen test in kateri izdelek je prejel priznanje. Mladina d.d. Dunajska cesta 51 1000 Ljubljana dav. št. 83610405 Denis Tavčar PREDSEDNICA UPRAVE PRODAJA OGLASNEGA PROSTORA tel. (01) 230 65 24 e-pošta marketing@momtor.si tel. 080 98 84, (01) 230 65 30 e-pošta narocnine@momtor.si Shwartz Print, Ljubljana naklada 6.100 izvodov Izberi d.o.o., Ljubljana Poštnina za naročnike plačana pri pošti 1102, Ljubljana. V ceno izvodov v maloprodaji s priloženim DVDjem je vključen DDV v višini 20%, v ceno ostalih izvodov pa DDV v višini 8,5%. ISSN 1318-1017 Izid je finančno podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije. BERITE MONITOR 25% CENEJE Revijo Monitor lahko naročite tako, da plačate letno naročnino in jo od naslednje številke naprej prejemate na želeni naslov. • Fizične osebe imajo 25 % popusta na polno ceno. • Naročite se lahko z naročilnico, ki je vpeta v vsako številko revije, po telefonu, po faksu, ali po elektronski pošti narocnine@monitor.si. • Plačilo je mogoče tudi s plačilnimi karticami. • Naročnina se plačuje enkrat letno. Če naročnik ne zahteva odpovedi, se naročnina podaljša za naslednje obdobje. • Odpoved je možna pisno ali po telefonu. • Vse dodatne informacije lahko dobite po telefonu (01) 230 65 30 ali po elektronski pošti narocnine@monitor.si.