Pravica Cankarjevega hlapca Jerneja.
Dr. I. Š—i.
Ce sem nekoč očital odličnemu pisatelju, da je svoj spis strogo realistične in celo vzgojne vsebine zgradil na pravno popolnoma zgrešen tetnelj — češ: jaz bi se že informiral pri strokovnjaku, preden bi bil beletristično posegel na meni neznano na primer medicinsko polje, se zavedam, kako abotno bi bilo, hoteti presojati, ali je Ivan Cankar v svojem » Hlapcu Jerneju « pravno bazo prav » izpeljal «. — Cankar je bil tako čist umetnik, oziroma tako čisto umetnik, da je treba še njegove odmaknitve od realnih tal da, celo
I*
4
njegov prezir do običajnega »common sensa« spraviti v sklad z njegovo prav posebno umetniško strukturo in govoriti tudi tu samo o ignoriranju ne o ignoranciji juris. Poet je »hotel« v »Jerneju« pokazati socialno krivico, da hiša ne ostane temu, ki jo je postavil, zemlja ne temu, ki jo je s svojo krvjo pognojii, — plačilo v denarju pa odklanjata tako Cankar kakor njegov junak, dasi so tudi vprav čudovito naznačene zadevne ponudbe in nasveti v to smer.
Da je pa Jerneju za njegovo štiridesetletno delo šla zakonita nagrada in da bi mu jo bilo priznalo vsako sodišče, ako bi si bil izbral pot — naj mi bo dovoljen izraz! — normalnega človeka, o tem ni dvoma. Seveda samo, ako bi bil hlapec po svoji kruti, a psihološko sijajno utemeljeni odslovitvi, dokazal, da vsa ta dolga leta ni prejemal nobene plače (kar je jasno že iz »dejanskega stanu« umetnine same, ko tisti vsako leto prihranjeni goldinar ni bil nobeno plačilo niti za tedanje čase). Sodišče bi bilo pač vzelo za osnovo nekakšno srednjo plačo vestnega hlapca in tak ne ravno neznatni znesek prisodilo Jerneju za dobo — tridesetih let, dočim bi bil njegov »zalite-vek« za prvih deset let moralo smatrati za zastaran. Tem bolj, ker plača med gospodarjem, starim Sitarjem, in Jernejem ni bila »fiksirana« z določnim zneskom, tudi o zastaranju »obrokov« ne more biti govora in tožba za priznanje »pravice« same z vsemi posledicami bi morala imeti uspeh zlasti z ozirom na določbe dvornega dekreta od 10. aprila 1839 št. 355.
Kruta ironija pa tiči v tem, da je Cankar, kakor radi pravimo, govoreč o velikih umetnikih, »gledal v bodočnost«: danes, ko smo dobili III. novelo z dne K), marca 1916 št. 69, ki je implicite odpravila tudi navedeni dv. dekret, bi tudi njegov ne-nesrečni junak s svojim, čeprav čisto posebnii^ »slučajem«, se težko ognil točki 5. § 1486 o. d. z., naj bi tudi uveljavljal, da se utegne tudi ta določba nanašati samo na že domenjene posel-ske plače, in dalje, da mu je krivica »postala znana« šele po gospodarjevi smrti (§ 1489 o. d. z.).