■*	Mesečnik za oOfemalce Vydrove
tovarne hranil v Pragi VIII.
Letnik X.
PredplačatI se ne more.
1. aprila 1913.
Julep le Izvrstna pllača
ia
Povejmo le odkritosrčno, da smo v tem nekoliko nemarni, kar zadeva ljubo zdravje. Prosim vas lepo, da mi ne ugovarjate, jaz nikogar ne kličem po imenu, vas tedaj stvar ne zadeva. Prizadeti so le tisti, ki manjkajo v naši družbi.
Je že izpričana resnica, da nekateri ljudje na svetu s svojim zdravjem ravnajo tako potratno, kakor bi jih zares nikdar ne dosegla smrtna kosa. Apetit imajo za 10 drugih ljudij, zavživajo strupeno in močno zrnato kavo, kadijo kakor Turki, dokler, niso jim balkanski junaki pristrigli perotnice ter pijejo alkohol, da se Bogu smili. Drugi človek pa, ako je le nekoliko prekoračil meje rednega življenja, takoj občuti hude posledice svojega napčnega ravnanja, postane včasih tudi v neznatnih slučajih telesne indispozicije preobčutljiv ter razlaga svojim prijateljem na dolgo in na široko, kjer ga je bolelo in kaj je moral vse storiti, da prežene bolezen. Takega zdravila ni na celem svetu, ki bi nas obvarovalo za celo žilvjenje vsake bolezni. Bolezen te obišče ali hočeš ali ne, ter prinaša s seboj neznosne nadloge, kadar pa se zglasi celo neusmiljena smrt, napravi večkrat v hiši take zmešnjave, da je vse narobe.
Ni moj namen, da vas strašim s smrtjo, preden pričnem govoriti — o Julepu. To je navada vračuhov in kozjih zdravnikov, s takimi ljudmi pa nimam vendar nič kaj opraviti. Nasprotno, jaz sem v zadevah človeške prostosti toli toleranten in prizanesljiv, da bi ne mogel odreči niti najbolj strastnemu pivskemu bratcu vrček piva ali kozarec vina, če si ga želi in če mu diši. V tem pa bi mu vendar nikdar ne ugodil, da ga pod pazduho pripeljem domu, če ne more več po koncu stati. To pa za to, ker jaz sam nisem nikdar v svojem življenju potreboval enake opore, za prihodnje pa mi je gotovo tudi treba ne bo.
Upam, da si ne nasprotujem. Ne branim hudemu. Če hrepeniš po pivu, ali po vinu, privošči si ga. Toda človek, pameten človek naj nikdar ni hujši kakor neumna žival, ki pije le takrat, kadar je res žejna, piva ali vina pa se sploh ne dotakne. Če prištevaš pivo ali vino k slastem človeškega življenja, potem si ga le privošči, ako ti je ljubo.
Že stari ljudje so si napraljali pijače, ki so vsebovale špirit ali alkohol. Tega pa ne morem povedati, kako so te pijače vplivale na človeštvo, čeravno je znano, da so v prejšnjih časih ljudje doživeli višje starosti, kakor pa zdaj. To so seveda v; bili drugi časi, kakor je tudi gotovo, da prihodnjič bodo zopet ' .drugi. Kakšna prihodnost čaka človeštvo, tega tudi ne morem jprerokovati, čeravno slutim, da se bo špirit v prihodnje rabil bolj za tehnično gonitev strojev, kakor pa za uničevanje in za zastrupljanje človeškega zdravja.
Ali škoduje vino ali pivo človeškemu zdravju? Vsakemu ne enako. Pivovarnar ali krčmar lahko izpije več vrčkov piva na dan, ne da bi mu škodovalo, revma ali protin pa nadleguje vsakega izmed njih, to pa za to, ker morajo veliko delati v mrzlih kletih. Ljudje pa, ki pivo le pijejo, imajo tudi protin, dasiravno o tem rajši molče, kakor bi bil protin tajna bolezen.
Protin in enake bolezni so poglaviten vzrok, da je treba uvaževati z abstinencijo. Vsak razsoden zdravnik vam bo priporočal, da se varujete alkohola, ker alkohol krajša življenje, in ako ga zavživamo nezmerno, degenerira človeško telo. Abstinent mora imeti dokaj moralične moči, njegova družina pa bo Čislala ter upoštevala načela abstinencije, ker ima v njem sijajen izgled pametnega ravnanja in življenja.
Abstinentno gibanje se ugodno razvija in bo cvetelo v prihodnjem času, ker vsebuje nekaj toli dostojnega in nravnega kakor vera, ki izgojuje plemenite značaje. Abstinentno življenje ne bo čmerno ali otožno, temveč polno čistega veselja, ker nam nudi novo poznanje omike in človeštvo pripelje do tistega cilja, za kateri je bilo stvarjeno.
Lejte, ravno to pospešuje Julep, ta izvrstni sadni sok. Želim, da je vsakdo prepričan o koristnosti abstinencije in pozna naš Julep. Julep je najbolj pripravna pijača za družine, ki dejstvuje posebno zavoljo tega tako uspešno, ker se otroci ne vadijo za opojne pijače.
Kadar pa priporočam Julep, hočem s tem doseči in povspe-ševati le dobro stvar, nikdar pa se nočem vsiljevati. Julep je dober, ako pa mislite, da vam zadostuje voda ali kak drugi brezalkoholni izdelek, potem se le oprimite tega, Julep bo vzlic temu dosegel svoj plemeniti smoter. Julep ima veliko nedo-sežnih vrlin: Julep je sok iz dobrega in zdravega sadja ter je po ceni, cenejše pijače ne najdete lahko v trgovinah. O tem sem trdno prepričan: Kjer so ljudje poznali Julep, tam ga tudi čislajo. Pivcu, ki noče biti strog abstinent, Julep nič ne pomaga, ker ga ne more vrstiti s pivom. Za take ljudi je alkohol vragova mreža, iz katere jih reši morda le huda bolezen. Bolezni pa vendar nikomur ne želim, ker vi, ki berete te besede, ste vendar vsi odkritosrčni Vydrovčani, katere sem kolikor toliko odvadil vsaj zrnati kavi, ki je dvojni strup: prvič za vaše zdravje v svojih učinkih, drugič pa v narodnogospodarskem oziru. Ako bi prek-morski trgovci, ki pridelujejo v svojih plantažah zrnato kavo, spoznali, kako jim je moja „Vydrovka" izpodrinila njihov strupen pridelek, gotovo bi me pretepli, ako bi mene imeli blizo. Iz tega pa sledi, da, ako pridobim na eni strani več prijateljev in odjemalcev svoje kave, na drugi strani mi vzraste zopet ravno toliko nasprotnikov.
Nekoliko priznani o Vydrovi otroški moki.
Andrštova Ana, učiteljeva soproga, Postu-	--
pice, 14./II. 13: Prosim Vas, da mi takoj pošljete 1 kg otroške moke, ki našemu Zdenku neizmerno ugaja.
Beneš Franč., krojač, Černochov, Peruc, 17./1I. 13: Naša Anica neizmerno rada papka Vašo iz borno otroško moko, zato pa tako zdrava izgleda. Pošljite mi zopet 1 kg.
Butek Franč., grašč. vrtnar, Javorz, p. Erns-dorf, Slezija, 19./11. 13: Prosim Vas, da mi kmalu pošljete 3 kg Vydrove moke, ki se je tako imenitno izpričala in Vam izrekam popolno svojo zadovoljnost.
Cibulka Janez, poštni oficijal, Sarajevo, 18./II. 13: Prosim Vas uljudno, da mi pošljete 3 kg Vaše izborne otroške moke. Nismo mislili, da bo naše upanje do Vaše moke tako ugodno izpoljnjeno. Otrok (zdaj šele 2V,2 meseca star)
niti pri materinem
mleku ni bil toli	HePcek Horik-
zdrav, kakor zdaj,
ko ga prikrmujemoTjizključno le z Vašo otroško moko.j
Cimbal Bohumil, okr. cestar, Vrchy, Vysker, 3./III. 13: Obenem pošiljam znesek za naročeno otroško moko ter prosim, da mi jo vkratkem pošljete. Naša mala Blaženka se ž njo rada posladka, zato hočem Vaš izdelek vsakemu toplo priporočiti.
Černy Arnošt, Draždane, Rietschelstrasse, 5./III. 13: Z Vašimi pogoji sem popolnoma zadovoljen in zdaj po poštnem povzetju pošljite znovič 2V2 kg Vaše otroške moke. Uljudno Vas prosim, da jo odpravite le brž, ker je nam že zmanjkala. Poskusili smo z otroško moko od druge tvrdke, a ta ni ugajala našemu otroku. ~ Zeljno pričakujemo naročeno blago.
Martica Horki.	Dykastova Marija, Nestomice 19./II. 13: Pro-
sim Vas, da nam bržkobrž pošljete 2 kg Vaše otroške moke, ker našemu malemu Henriku posebno tekne.
Hejna Jožef, posestnik, Vojnice, Kostice, 20./II. 13: Za Vašo otroško moko sem Vam nedopovedljivo hvaležen, kajti, ako bi Vas ne bilo, potem bi ne bilo Vaše nedosežno dobre otroške moke, in ako bi te ne bilo, potem bi ne bilo več našega dragega otroka Venovška.
Horak Jožef, pismonoša, Velichovky, 17./III. 13: Pošiljam Vam fotografijo Pepčeka, katerega smo 1—3 mesece prikrmovali z Vašo otroško moko, od 3 mescev pa ga ž njo hranimo izključno. Zdaj je 10 mescev star, popolnoma zdrav, dozdaj še ni bolehal. Tehta 10 kg.
Horak Frančišek, učitelj, Ječovice, Redhošf, 28./II. 13: Izvolite mi poslati 1 kg Vaše izvrstne , otroške moke. Za poskus sem si je naročil '/3 kg in se je izvrstno obnesla.
Horky Emil, steklarna, Smržovka, 11./II. 13: Pošiljam Vam sliko naše male Martice, ki jo
redimo z Vašo otroško moko. Lejte, kako	jarmilka Hrachova.
izgleda! Prej je bila hudo bolna in bolezen jo je tako zdelala, da smo že dvomili o njenem življenju; čim pa smo jo začeli hraniti z Vašo moko, takoj je okrevala in zdaj je popolnoma zdrava. Z Vašo moko smo izredili že 3 svoje otroke: vsem je dišala.
Miiller Em., pooblaščeni prodajalec naše otroške moke v Motyčinu 26./II. 13: Pošiljam Vam fotografijo Jarmilke Hrach, iz Motyčina, ki je 10 mescev zdrava in od njenega rojstva jo hranijo z Vašo otroško moko.
Hulcer Jožef, delavec, Dyber pri Peruci, 25./11. 13: Pošiljam Vam fotografijo našega Frančka, ki zasluži, da ga uvrstite v album Vaših malih Vydrovčanov. Ko je hudo bolehala za črevesnim katarjem, je nam g. Dr. Fr. Zeman, okr. zdravnik v Peruci, nasvetoval Vašo otroško moko in s to ga zdaj hranimo že 2 mesca. Katar je takoj izginil, otrok je dobil zobke in sicer brez bolečine in moka, kakor se vidi na sliki, njemu prav ugaja. Iz začetka seveda zanjo preveč ni maral, zdaj pa mu neizmerno diši. Zato jo toplo priporočam vsem otrokom, ki nimajo materinega mleka. Imamo ž njim svoje veselje, rad spančka, kadar se nasiti, pa spančka zopet. Neizmerno se veselim, da bom videl njegovo sliko v Vašem »Domačem Prijatelju."
Kapalova Marija, soproga c. kr. poštn. uslužbenca, Kr. Vinogradi, Šafafikova ul., 7./II. 13: Usojam si Vam poslati fotografijo naše Miljuške; fotografirana je bila v 8. mescu in v 10. mescu je tehtala 11 lj1 kg. Od 2 mescev sem jo prikr-movala z Vašo izvrstno otroško moko; kakor se kaže na sliki, se je Vaša moka pri njej jako obnesla. Nikdar še ni bolehala, zobke je dobila, da še tega nismo zapazili. Lahko vsakemu priporočim Vaš izvrstni izdelek. Prosim, da našega otroka uvrstite v album Vaših Vydrov-čanov.
Kasik Anton gosp. oskrbnik, Novy Dvur, Jaromerice pri Jevičku, Morava, 18./II. 13: Posnemam brezštevilne odjemalce Vaše izvrstne otroške moke ter Vam pošiljam tudi jaz fotografijo naše Marice, ki jo od 6. tedna hranimo izključno le z Vašim izdelkom. Zdaj je 13 mescev stara in tehta 127»-kg. Je popolnoma zdrava, zelo živahna, ima 8 zobkov, katere je dobila brez bolečine. Izrekam Vam prisrčno zahvalo za Vaš izdelek.
Kostka Jožef, brusilec stekla, Sv. Štefan, p. Sv. Sidonija, 21./II. 13: Blagovolite mi poslati 3 kg Vaše otroške moke in eno škatljo juh, kajti našim otrokom Vaši izdelki neizmerno diše, zato pa jih tudi povsod priporočam.
Kosova Marija, soproga c. kr. stražmoj-stra, Most, 3./I. 13: Usojam si Vam poslati sliko naših dečkov. Henrik je zdaj star 2 leti, tega dolgo nisem živila z Vašo moko, ker nisem zanjo znala. Rudovšek pa je od 2. mesca z Vašo moko prikrmovan, od 4. mesca pa ga ž njo že izključno hranimo. Fotografiran je v 6. mescu in tehta 8 kg. Upam, da ga uvrstite v galerijo Vaših drobnih Vvdrov-Marica Kasikova	canov.
Miljuška Kapalova.
Kučirkova Alojzija, Sebranice, Skalice-Zl. Studne (Morava), 4./III. 13: Prosim, da mi pošljete 3 kg Vaše otroške moke za našega malega Bogu-slavka. Od trgovke Vlaste Krejčirove je je pojedel že 1 kg in mu izvrstno tekne.
Kresi Franč., kovač, Dobfiv, 11./II. 13: Izvolite mi poslati, in sicer nemudoma 3 kg Vaše otroške moke, ker našemu srčeku Barbiki posebno diši. Vaš izdelek z veseljem priporočim med znanci.
Krivohlavy Jožef, brusilec stekla, Koštany, 11./11. 13: Prosim Vas, da mi poštno obratno pošljete še 11/2 kg Vaše izvrstne otroške moke. To je slastna in tečna jed za otroke, zato jo vsakemu priporočim, kdor pa bi o tem dvomil, naj me pismeno vpraša, vsakemu odgovorim.
Krfž Franč,, posestnik, Sedlo, Komarice, l./III. 13: Prosim uljudno, da mi pošljete 3 kg otroške moke, ker naši Liduški tako neizmerno tekne.
Lapajne Mica, Idrija, Brusovče št. 594, na Kranjskem: Usojam si Vam poslati fotografijo naše Maričke. Fotografirana je bila, ko je bila stara eno leto in tehtala 12 kg. Od 6. tedna jo hranimo izključno z Vašo moko. Prosim Vas, pošljite mi poštno obratno zopet 1 kg tega Vašega izvrstnega izdelka.
Lajbertova Antonija, trgovka, Brezove Hory, 11./II. 13: Vaša otroška moka se je, izvrstno obnesla pri moji vnukinji Valičkovi Cernikovi. Zdaj se pa najraje posladka z Vašo imenitno kavo.
Ldtzova Marija, udova po c. kr. stotniku, Brno, 24./II. 13: V prilogi Vam pošiljam sliko svoje vnukinje Natalije, katero je le Vaša otroška moka shranila pri življenju. Materinega mleka sploh ni okusila, temveč je bila življenja samo z Vašo otroško moko in vendar dozdaj še ni bolehala. Fotografirana je bila, ko je bila 4 mesece stara.
Matejka Venčeslav, pleskar, Zg. Ružodol, 14./II. 13: Pošljite mi poštno obratno 3 kg. otroške moke, ker nam že zmanjkuje in naš mali Vydrovčan noče drugo jesti.
Mičanek Henrik, vlakovodja na drž. železnici, Komarov pri Brnu, Marijaceljska ul., l./III. 13: Našega sinčka Henrika krmimo že od 2 mescev samo z Vašo otroško moko. Fotografiran je v 8. mescu svoje starosti, takrat je tehtal 8V2 kg. Je popolnoma zdrav in niti pri zobkih ni bolehal. Pošljite mi zopet 5 kg Vaše otroške moke za novorojeno hčerko, ki se hoče tudi veseliti na svetu.
Mošnav Franč., c. kr. višji fin. nadzornik, Tannwald-Šumburg, 17./II. 13: Pošiljamo Vam v album Vydrovčanov našo Verico, fotografirana je, ko je obhajala ravno leto svoje starosti in od tretjega mesca jo hranimo z otroško moko. Moko kupujemo v trgovini g.;Zitka v Zg. Hamri.
Novak Jožef, Kmetovalec, Ostrov, Ohersko, 22./II. 13: Našemu Pepčku gre Vaša moka ne-
Hentik in Rudovšek Kosovi.
Marica Lapajne.
Natalie Lotzova.
izmerno v slast, zato je naročujem zopet 1 kg. Toda pošljite urno, poštno, obratno-
Nemeček Jožef, kolar, Čflec, Nymburg, 10./1I. 13: Prosim, pošljite mi steklenico napolnjeno z Vašo otroško moko, našemu srčkanemu pa-glavčku gre neizmerno v slast, nič drugega noče jesti.
PPolaček Jožef, kmet, Nevolice p. Domažlice, 10./II. 13: Naš Vašiček je vedno bolehal, veliko denarja smo potrosili za zdravila v lekarni, a odkar smo ga začeli živiti z Vašo moko, ne potrebuje več zdravil. Zato smo Vam iskreno hvaležni.
Pouchlv Vlastimil, učitelj, Ruprehtov, 22./II. 13: Pošljite nam znovič 3 kg Vaše izvrstne otroške moke.
Solichova Filuška, c. kr. poštarica, Mora-vičany na Moravskem, 22./II. 13: Blagovolite mi poštno obratno poslati zopet 3 kg Vaše izvrstne otroške moke, naši Svatuški jako diši, zato je zdrava kakor ribica in živahna kakor veverica. Dozdaj nam ni bolehala, veselje je jo gledati. Tupy Miroslav, višji nadzornik c. kr. fin. straže, Grafenrud, Haselbach, 5.'III. 13: Pošljite mi nemudoma 3 kg Vaše dobre otroške moke, ker našemu detetu zelo ugaja.
(Jdržal Franc., črevljar, Zg. Redice, p. Ho-lice na Češkem, 20./II. 13: Lepo Vas prosim, da nam takoj pošljite 3 kg otroške moke. Zaloga se je zmanjšala in naš Ladiček noče nič drugega jesti.
Vančata J., učitelj, Smilovy Hory, 7./II. 13: Vaša otroška moka mi je rešila dečka, o katerem se je celo zdravnik izrazil, da je že izgubljen. Bolehal je za hudim črevesnim katarjem, še-le Vašo moko je mogel prebaviti. Dva mesca smo ga hranili samo z Vašo moko. Zdaj je že na dobrem. Torej je moja dolžnost, da se Vam odkritosrčno zahvalim in g. Čepek vsled mojega priporočila si jo zdaj tudi naroča.
Vlah Jakob, krčmar, Bistra Ribnica, 21./II. 13: Prosim Vas uljudno, da mi pošljete 1 kg	Verica Mošnova,
otroške moke; lahko jo vsakemu s prepričanjem
priporočim. Našemu Ludoviku gre neizmerno vv slast in joče, kadar je nima.
Vozniakova Emilija, Brusovice, Frydek (Šlezija), 5./III. 13: Vsa čast Vašemu izdelku. Naš Slavko jo rad ima in mu jako ugaja. Hranimo ga ž njo že od 1. tedna.
Walda Ivan, Sojovice, Stara Boleslava, 15./III. 13: Prosim Vas uljudno, da mi vkratkem pošljete 3 kg te Vaše izvrstne otroške moke; zdaj nam že zmanjkuje in nočemo nič drugega mešati vmes.
Zof Anton, posestnik, Vrbice, Mšeno pri Budini, 18./II. 13: Prosim Vas za 21/., kg otroške moke; naša Tončika ne more brez nje biti.
Henrik Mičanek.
vzrok sedanje draginje mesa, lahko se prepričate, da pomanjkanje mesa popolnoma nadomešča
Vfdrov pridatek za juho.
TONE RAKOVCAN:
PREVZETNEMU DEKLETU.
Radost ti v obličju plava, v ustnih čaka vroč poljub — v mojem srcu pa vasuje misel grenka kakor strup.
V dušo sapica šepeče ti omam sladkosten dih — v moji burja razigrava, da za vzdihom vstaja vzdih
NARTE VELIKONJA:
Čakam ... da poslednji vstane, pa tedaj nazaj med svet — ti pozabljena boš samka,
jaz pa — ljubljeni poet — —
□□□
BIRMA.
Ti si bil že pri birmi, jaz sem bil že — škoda, da ni mogoče
iti dvakrat — a bil ni še Ambrožev Oskar.
Ni bil kriv Oskar, da je imel tako ime, tudi mati ni bila kriva, oče Ambrož se pa za ime še zmenil ni.
„Paglavec!" Je rekel vsakemu moškemu, „frflja!" vsakemu ženskemu detetu. Če mu je otrok nagajal, ga je osebno zagrabil za lase ali ušesa, včasih za oboje.
„Kako ti je ime?" je vprašal jezno vsakikrat in otrok je zavekal: „Au!"
Potemtakem Oskar ni bil kriv, da je imel tako ime, a mamice na vasi je vendar vsakrat bolelo srce, kadar so slišale njega klicati. Zakaj ni bil raje njej Drejče Oskar? — Da bi pa zdaj krstili katero dete tako, ne, tega ne! Ljudje bi se smejali, iz hudobnosti bi se smejali, ker bi sami tega ne mogli. Pa da bi posnemal kdo! Marsikatera tiha želja je zamrla in sveti Oskar je le v tihi želji videl svoje varovance, ki so se pa imenovali Jernej, Janez, Tomaž in Jurij in spet Janez in Tomaž in Urban in Urban in Peter in Jurij.
Kdo si je prvi izmislil to ime, kdo je našel Oskarja v pra-tiki, kdo je vedel, da je Oskar v nebesih? — In tisti: Kdo? — se je povračal vedno in vedno med mislimi vaških mamic, ko je Ambroževka stala pred hišo in klicala v breg.
„Ženi domov, Oskar!"
Tistikrat je gnala domov tudi sosedova Rozina.
„Da, Rozina in Oskar sta vedno skupaj," je mislila Jerne-jeva mamica in Urbanova. Kaj bi z Jernejem ? — Jerneju mora
biti boter Jernej, Juriju Jurij! Kdor je na gosposko ime krščen, ima lahko tudi gosposkega botra; učitelj ga lahko drži, orožnik in gozdar.
Sreča za učitelja, za orožnika in gozdarja in za njegov žep, je rekel moj oče, ko so ga trije sosedi prosili za botra. Mimogrede povedano: moj oče se je imenoval Pankracij, krstno ime mu je bilo pa Dizma.
Oskar je bil takrat star deset let. Nekega dne se mu je zazdelo, da ima lepo ime. Lepo ime zahteva lepe obleke, lepa obleka mu je priborila prvo mesto med tovariši, prvo mesto med tovariši ga je dvignilo v očeh deklic. Ker so bile deklice pridne v šoli, se je tudi Oskar potrudil za prvenstvo. Pa ne mislite, da je to hotel! — Prišlo je in ker je prišlo, je bilo to nujno potrebno.
Prvič je sebe občutil v življenju takrat, ko se fantje postavljali mlaj na vasi.
Velik mlaj je ležal na cesti in črez njega so skakali otroci. Oskarju se je zdelo lepo sedeti med vejami. Tiščal se je med zelenjem in glasno govoril, da so ga vsi lahko slišali.
Bikač Janez je stopil k njemu, prijel ga za ramo in ga potegnil iz vej.
„Boš kaj polomil, fant!" mu je rekel. „Kaj pa si, če si Ambrožev Oskar?"
Oskar je to Janezu zameril.
Drugi so skakali in niso polomili, on je sedel mirno in mirno govoril, pa naj polomi! — Kaj mu je pa napoti njegovo ime in njemu napoti, Janezu, ki kaže, kadar je bos, šest prstov na nogi, ki se nikdar ne obriše, ampak sapo vleče skozi nos, da potegne človeka nase, Janezu, ki . . . sploh Janez se mu je zameril in črez teden dni je bila na vasi med otroki prislovica:
„Kakor Bikač Janez si!"
Pa je bilo samo mesec dni še do birme.
Otroci so pasli pod večer na pobočju, kurili ogenj, čeravno ni bilo mraza, sedeli v mraku okoli njega in govorili.
Prijeten vzduh je ležal nad gozdom, zelena trava je dišala mamljivo in dražila fantazijo. Otrokom so se odprla usta in srca. Naslonjeni drug na drugega so šepetali vse, kar jih je težilo, kar so upali in pričakovali.
Večerni hrošči so brneli v zraku, živina je mulila grmovje in vohala v zrak, droben zvonček je plakal med skalovjem. Tako so sedeli naslonjeni drug na drugega.
„Bogve kakšna je birma?" je vprašal nekdo.
„Lepa!" je omenil Oskar.
„Jo-li prinese škof?"
„Ne, boter!"
Otroci so ugibali, kdo jo prinese; Oskar je pa molčal.
„Boter jo prinese!" Ta bi obveljala, če bi ne bilo Oskarja.
„Boter prinese darila, škof pa birmo."
„Kje so pa darila?"
Oskar se je zasmejal.
»Smešno; prinesejo jih, kupijo jih."
»Potem mora boter kupiti."
»Kdo pa!"
Zdaj so otroci izvedeli, zakaj mora imeti kum denarja.
„Kdo je tebi to pravil, Oskar?" se je ozrla v njega Rozina, naslonjena mu je že bila na kolena.
»Mati! — Zato bo moj boter orožnik."
Otroci so umolknili. V srcu se je vzbudila zavist. Orožnik s svetlo sabljo, s svetlimi gumbi in kapo in z rdečimi vrvicami, ki padajo na prsa.
»Ali ti je obljubil?" »Je!"
Dečkom so stale solze v očeh, pred deklicami je postal Oskar še bolj moder in večji.
„Mene bo peljala pa gospodična učiteljica," je rekla Rozina in se ponosno ozrla po deklicah.
Takrat je zabolelo deklice, spogledale so se in umolknile. Dečki so se ozrli na Rozino in zdela se jim je še lepša, Oskar in Rozina.
Oba srečna, oba redita skupaj, paseta vedno skupaj, so si mislili; in zakaj ravno oba?
Niso več govorili. Teliček je zamukal, pogasili so ogenj in se dvignili, da poženejo domov. Včasih so peli; tisti večer pa jim je bilo čudno pri srcu.
Mati Ambroževka pa je že klicala pred hišo.
»Oskar!"
»Bogve kakšna darila bosta imela Rozina in Oskar?" je rdečelični bosopetnik vprašal svojega tovariša konec vasi.
»Bogve!"
Tisto noč so otroci sanjali o škofu, o birmi, o učiteljici in orožniku, Oskarju in Rozini. Tupatam je zaihtela deklica v sanjah, tam deček v spanju in se preobrnil na postelji. V cerkvi je gorela lučica pri lučici, da so se svetili orožniku gumbi in sablja in pas, da se je svetil beli obraz učiteljice.
Ta Oskar in Rozina!
Ko so jima zvečer privezali živino, sta sedela na skali za hišo in si pripovedovala pravljice in štela zvezde in šepetala.
Mesec je potekal, stavili so mlaje fantje ob cesti in takrat je Bikač Janez odkril otrokom resnico.
»Kaj misliš, da si, če si Ambrožev Oskar?
Bilo jim je jasno; ker je Oskar, Rozina pa le ž njim vedno,
zato!
Da bi bilo mogoče spremeniti ime kakor suknjo, bi ne bilo niti meni več ime Kozma!
Ko so pokali topiči, ko se je bližala svetla kočija po rebri, ko so se ustavili vranci pred šolo, je Oskarju zastalo srce bojazni.
Pobledel je v obraz; kaj je govoril škofu, se ni zavedal, niti ne, kdaj je končal. Videl je kakor v sanjah Rozino, ko je izročila škofu šopek.
Škof se je nasmehljal, pogladil ju po glavi in ju vprašal po imenih.
„ Oskar!"
„ Rozina!"	*
Drugi dan je bila birma.
Zvonovi so zvonili, topiči pokali, pred cerkvijo je razpel pek svoj šotor in navesil vence kolačev, ki so od daleč izgledali kakor zakrivljeni, vabeči kazalci. Kramarji so prodajali mašne bukvice in bombone, trakove z zlatom obšite in svetle verižice, petelinčke in pištole!
Ljudje so pa vpili in govorili, smejali se in vpili vsevprek.
Oče Ambrož je Oskarja izročil pred cerkvijo botru orožniku.
Oskar ni vedel, kam bi pogledal, da bi bilo bolj prav, orožnik ga je peljal v gosposko klop pred oltar. Ko sta šla skozi zakristijo, je udarila sablja ob kamen; Oskarju je bilo pri srcu, kakor da je v devetih nebesih. Gledal je črevlje, gledal nov zelen čopič, ozrl se je po cerkvi in v prvi klopi je sedela učiteljica z Rozino.
Kako dolgo je trajala maša! Kako dolgo je bilo treba čakati !
Na vse zadnje so se vendar ljudje razdelili po cerkvi v dve dolgi, dolgi vrsti, špalir je bil na obeh krajih, pred očmi bir-mancev je vse zaplesalo; botri so stali važno za njimi. Pred oltarjem je na jedni strani bil na koncu vrste Oskar.
Dolga vrsta duhovnikov je stopila pred birmance, kakor bi hotela premeriti njih vrsto. Zamigljalo je otrokom pred očmi; Oskar je bil prvi.
Vsled čudnega pričakovanja se ni mogel zavedeti. Pred seboj je videl le blesk mitre in svetle palice, drugo je bilo vse nejasno, vse je zatonilo in ogledal se je, ko je že zadnji duhovnik stopil mimo.
Na licu je še čutil rahel udarec škofovega prsta, nato so ga brisali po čelu z vato, s prtom . . .
Dolgo je mislil in mislil, kaj vse pomeni.
Ljudje so se usuli iz cerkve.
Vrata v zakristijo so bila zaprta in dolgo je trajalo, predno je pripeljal orožnik Oskarja na prosto.
Zunaj je žuborelo spet, smeha in vpitja je bilo tako polno ozračje, kakor da ga je kdo pripeljal. Med smehom je padalo šibko pokanje pištol, ob šotorih je bilo trenje in stiskanje in vrišč.
Gneča je bila, da ni bilo mogoče dvigniti roke, da bi se obrisal; človek je človeku vpil v usta, če je klical prijatelja. Toda nihče se ni ozrl, vsak je šel le dalje. Skozi to gnečo so
vlekli botri svoje varovance in rili do šotorov, do peka s kolači, do branjevk s sadjem.
Pa se je Oskar vendar zmotil, so si mislili otroci. Kramar je prinesel birmo in ne škof! Mali obrazi so žareli začudenja. Samo vzklika je bilo treba in boter je snemal kolače, samo pogledati je bilo treba in boter je nasul v klobuk hrušk, v predpasnik je botrica stisnila cukrenih ovitkov z napisi, z zlatom in trakovi.
V tako gnečo sta zašla tudi Oskar in njegov boter. Z obema rokama je bilo treba delati pot mimo ljudi. Oskarjevega botra je ustavila gospodična.
„Kaj danes si pa boter?"
„Sem, kakor vidiš!"
Nato sta se oba smejala in si pripovedovala naglo nekaj, česar Oskar ni razumel. Orožnik se je nato obrnil k Oskarju in mu rekel:
„Gneča je; počakaj ob zidu, da se vrnem."
Oskar je čutil, da je na poti, a bolje je bilo pač ob zidu, kjer ni bilo ljudi.
Ko sta odšla z gospodično, je pomislil: „Sestra je najbrž!"
Mimo je šel oče Ambrož in peljal stričevega Petra za roko.
„Ali si sam ?" se je ozrl Ambrož.
„Sam! Rekel je, naj počakam."
„Pa počakaj!"
Peter je imel v roki mačka, ki pleza po palici in pištolo.
„Kje se to kupi?"
„Tam!" je rekel Peter.
„Vse?"
„Vse!"
„Tudi pištolo?"
„Tudi; saj jo ima vsak že."
Oče Ambrož se je ozrl in poklical Petra.
„Pojdi!" — »Paglavec!" bi bil rekel, če bi ne bila birma,
„Ce boš hotel, ti jo posodim, da boš ustrelil."
„Nočem!"
Oskar je čakal. Kako je v šotorih, tam pri kramarju, ki ima pištole? Te pištole! — Zadnja lepota je bila v njih.
„ Oskar!"
Klical ga je znan glas.
„Oskar, glej!"
Rozina je stala za njim, na glavi je imela venec, ličica so ji žarela. Sestra se je ustavila pred gručo deklet in nosila veliko škatljo učiteljici, Rozina je imela v rokah cukren križ in moža, ki pleza po palici.
„Glej; gospodična učiteljica mi je nakupila polno škatljo. Kaj imaš pa ti?"
Oblila ga je rdečica.
„Nisva še kupila."
„Na, če hočeš; vzemi moža."
„Ne maram!"
Vendar je stegnil roko in ogledal.
„Pa ta križ še vzemi; cukren je; vsaj ne boš tako čakal."
Nevede je ohranil moža in prejel križ in čakal. Postal je nestrpen.
„Kod hodi?"
Šli so mimo njega štirje, imeli so pištole, šli so trije in so pokali, dva sta pokala in tista sta se ustavila pred Oskarjem.
„Koga čakaš?"
„Botra!"
„Glej ga, botra je izgubil."
„Ali nimaš še kolačev?"
„Ali nimaš še piščalke?"
„Poslušaj, kako streljajo."
Spet pištola!
Oskarju je šlo na jok.
„Kje je, ali je pozabil?" se je vprašal.
Domišljija mu je slikala spet šotore, v njih kolače, piščalke.
„Bogve kaj ima Rozina v tisti škatlji ?" se je vprašal. Zdelo se mu je, da čaka že celo večnost. V žepu je otipal desetico, ki mu jo je dal kaplan ob biri. Sam ima denar in vendar mora čakati, si je mislil.
Nazadnje ni mogel več ostati; zaril se je v gnečo in ker je bil majhen, je kar vtonil med množico.
Tistikrat sta se vrnila tudi orožnik-boter in gospodična. V roki je nesel malo škatljico. Bogve, kaj je bilo v nji ?
Oskar pa je bil majhen in ni vedel, kako se je njegov boter zadovoljno smehljal.
Si pa sam kupi pištolo; več kakor desetico ne stane, je sklenil in rinil naprej.
Boter ga pri zidu ni našel.
Oskar pa ni mogel k šotorom; bilo je preveč ljudi, zato je pomaknil klobuk na čelo in si delal pot na prosto. Ničesar ni kupil, ničesar ni videl in vendar je imel svojo desetico v žepu.
Solze so mu prišle v oči, v srcu mu je bilo težko. Naslonil se je na ograjo in gledal na njive.
Tam ga je našla Rozina spet.
„Kaj ti pa je, da si solzan?"
„Nič!" je rekel in se ni ozrl.
„Pač!"
„Na nogo so mi stopili!" je rekel in se zlagal.
Saj ni, da bi morala vse vedeti !
„Na, Oskar, ta kolač!"
Ni je pogledal; ko mu je ponudila kolač tik pred oči, je udaril po roki in kolač se je prelomil.
Deklica je osupnjeno pomislila in vprašala: „Kaj ti je?"
„Nič! — Pusti me!"
Rozina bi se bila najraje zjokala, solze je čutila v srcn, v grlu in v očeh.
„Ali si bolan?"
„Nisem !" Oskar se ni ozrl, le prelomjen kolač videl pred seboj in molčal nato.
„Gospod, Oskarju so stopili na nogo," je hitel otrok, ko je zagledal orožnika.
Tistikrat je vskipel deček.
Pojdi, pusti me! — Jaz sem jezen!"
Rozina se je obrnila in čutila solze v grlu.
Oskar je zaslišal za seboj smeh neznane gospodične.
„Kaj ti je?"
Oskar je trdovratno molčal.
„Ali hočeš, da kaj kupim ?" ga je vprašal boter-orožnik in pozabil na škatljico v roki.
Oskar je molčal.
Zakaj vprašuje, saj vidi sam, da nimam še pištole, je pomislil.
Tistikrat je priščebetala mimo gruče otrok in streljala in pokala in piskala in se smejala.
Orožnik se je domislil.
„ Ho češ li pištole, Oskar?"
Takrat je Oskar dvignil glavo in skozi solze so se mu za-smejale oči.
„Morda se res joče radi pištole?" se je smeje spomnila neznana gospodična.
„Pa pojdita jo kupit!"
Oskar je obrisal solze iz oči, a ni dvignil glave.
Orožnik ji je dal škatljico in prijel Oskarja za roko.
„Ne jokaj! Kupiva jo še lahko."
»Saj mi ni do nje!" se je domislil, da je rekel: „In da bi jokal, saj nisem otrok."
Gospodična se mu je spet nasmejala in ga pogladila po
glavi.
Nato je sledil botru k šotorom; kramar je bil že hripav.
„Da bi prej vedel, gospod, bi bil prihranil. Petdeset jih je primanjkalo, gospod! — Skoda! — Vzemite pa konjička!"
„Saj nisem otrok, da bi vozil za seboj na niti," je polglasno pripomnil Oskar.
Pištol ni bilo več.
Žal mi je, gospod; prepozno je," je rekel tudi zadnji kramar.
„Prepozno; gospodična je kriva, ker ga je zamotila!"
Toliko da ni glasno izgovoril teh besed. Vsi drugi imajo pištole in kolače in piščalke, samo on je praznih rok.
Pa je bil ponosen na svetlo sabljo in svetle gumbe in rdeče vrvice in coflje!
„Ne de nič; naročim ti jo."
„Ni treba!" V tla je pogledal in si pomaknil klobuk na oči.
„Ali ni ničesar?" je vprašala gospodična in njeno lice se je poredno smejalo, tudi v njeni besedi je bil smeh.
„Ne jokaj!" Priklonila se je k njemu. „Torej si se vendar jokal radi pištole!"
„Ne!" Gledal je v tla in lice mu je zagorelo.
„Ne jokaj! — Glej, vzemi škatljico!"
„Ne jokam!" je stisnil med zobe, na licu je čutil solzo. „Imejte svojo škatljo!"
Pa je pomislil: Rozina svoje ni mogla nesti.
Ko je gospodična zagledala solzo na licu, se je zasmejala njegovim besedam.
,,Obriši se in vzemi."
Stisnila mu je v roko in pristavila: „Ne bodi jezen in poglej!"
Oskar je pogledal izpod klobuka in videl, da se je okoli njega nabral krog ljudi in da so se ti ljudje smejali.
„Kaj mu je?"
„Menda nima pištole!" je pristavil nekdo.
Ko mu je stisnila v roko, je zagorelo v njem. Prazna škat-ljica je najbrž in če bi odprl, bi se mu vsi smejali. Stisnil jo je v roki ob ti misli, dvignil in vrgel ob kamen.
Zažvenketalo je in se mu zakotalilo pod noge. Stresel se je, osupnil in kriknil, kakor da ga je nekaj zbodlo.
„Ura ! Ura je !"
Obrnil se je v plot in zaihtel.
Dr. IVO ČESN1K:
BREZ SRCA.
Pusti se zde uradniku pogosto sodnji akti, ko jih lista, študira in rešuje. A iz njih govori življenje, veliko zgodb se
bere v njih, včasih komičnih, včasih smešnih, največkrat pa tragičnih. Popisan je v njih strašanski egoizem. Zob za zob, kri za kri! Ugovor pobija ugovor, prisega prisego. Za pol metra sveta teče lastninska pravda celo leto, stane čez 500 kron, rodi prepir, kletev, jezo, sovraštvo in zasebne tožbe radi razžaljenja časti! V sodnjih aktih so zapisane pritajene solze, očito kesanje in žalost. Sodnji akti govore dolge romane o nezvestobi moža do žene, o zapeljanih dekletih, o sovraštvu med stariši in otroci, o brezsrčnosti mater in očetov.
Naj vam povem tako zgodbo, ki sem jo bral v sodnjih aktih. O Tratarju iz Loga so govorili ti akti in so bili žalostni kot pogrebna pesem.
* * *
Prvi akti pripoveduje tole. Marko Tratar je imel v Logu čeden, lep dom, gostilno in trgovino na samotnem križišču potov s hribov. Vse to mu je izročil oče, ko je umiral in mu svetoval, naj si vzame pridno ženico, ki mu bo podpirala z molitvijo in
delom tri ogle pri hiši. Po Martinakovi Metki naj vpraša, ki je dobra in poštena.
»Sin, glej na urne roke, srce in pamet! Od žene je odvisna vsa tvoja bodočnost. Ne jemlji Franice iz Rovt, ki ti je zlezla v srce. Rečem ti, da ti ne prinese sreče. Lepa je, in to je vse. Kesal se boš, če jo vzameš."
Tako je govoril oče na smrtni postelji, sin Marko ga je slišal in si zapomnil njegove besede, a ko je legel stari oče v grob, so mu izginile iz spomina njegove besede. Srce je govorilo, srce je zbralo in izvolilo Francko iz Rovt.
Francka je bila robata, špičastega jezika, zapravljiva in vedno vesela. Držala se je krčme, na polje je ni bilo mogoče spraviti, v hlev je stopila nerada.
Marko je kmalu opazil te ženine lastnosti in jo pokaral. A zadel je v sršenovo gnezdo.
»Misliš, da ti bom za deklo pri^hiši? Gostilno ti opravljam, kuham ti, strežem ti kot baronu. Če nisi zadovoljen, pojdem domov!"
Marko jo je tolažil, naj ne bo huda, mesto da bi ji pokazal vrata in jo zapodil.
Pri Tratarju se je začel dirindaj. Fantalini so se ustavljali pozno v noč v krčmi in pili in gledali lepo Francko in ji na-pivali in trkali z njo, da je postala dobre volje in se opila in delala gostom napačne račune. Če ni bilo moža doma, je nosila na mize šunke in žgance, dobro zabeljene, in se smejala s fanti in možmi. Kupila je gramofon, in začelo se je velikansko veselje v Logu. Vedeli so o njem vsi hribovci v devetih farah.
Marko se je v začetku jokal nad tem početjem, nato je obupal nad vsem in začel piti in zanemarjati poljska in domača dela.
Kmetija je šla navzdol.
Francka je dobila otroka, a bil ji je v nadlego. Markov je bil in Marka ni marala, zato ji tudi otrok ni bil po vojli. Že od rojstva je bil Markec slaboten, Francka ga je puščala po cele popoldneve v zibeli, ni ga preoblačila in umivala. V pijanosti je pogosto vpila nad njim, in Marko je klel, če je sinček jokal. Otrok je živel brez materinske in očetovske ljubezni žalostno življenje. In zgodilo se je, da je dobil božjast. Francka ga je nabila neke noči. Od strahu se je začel viti. Bolehal je Markec in trpel, dokler ni umrl.
Ljudje so govorili o vzroku njegove smrti čudne stvari, ki sem jih ravno opisal. Orožniki so naznanili zadevo državnemu pravdništvu. Prišla je komisja, odkopali so mrlička in ga v mrtvašnici raztelesili. Bila ga je kost in koža, ki so že glodali črvi. Francka je bila zraven in jokala, Marko se je držal resno.
In zgodilo se je, da sta bila poklicana v mesto pred sodnike. Resno so se držali in zahtevali od nju odgovor na razna vprašanja. Državni pravdnik je svečano in resno utemeljeval obtožnico, zagovornik jo je pobijal in predlagal oprostitev.
Francka je jokala, da bi se smilila kamnu, Marko je ogorčen gledal predse s povešeno glavo. Sodniki, resni možje, so vse natanko in podrobno razmislili in obtoženca oprostili.
Francka se je zahvalila in šla vesela iz dvorane in še tisti večer je doma plesala in se opila. Marko je, bil top za ves svet. Na njegovem obrazu se je brala misel: „Ce danes vzame vse
skupaj vrag, ni nič škode."
* *
*
Akti govore dalje. Francka je živela naprej staro življenje. Marko se ni poboljšal. Pri Tratarju se je plesalo in pilo, gramofon je igral poskočne polke in valčke, grunt je pa šel, navzdol, jedli so ga delavci, hlapci in dekla in upniki, ki so dajali Marku na up blago za prodajalno in vino za gostilno.
A to nas ne zanima toliko. Akti pripovedujejo hujšo zgodbo, zgodbo nedolžnega otroka.
V petem letu je Francka povila drugo dete, šibko deklico. Pri krstu so ji dali ime Minka.
Mati se ni brigala za njo, oče tudi ne, stradala je in jokala. Ko je izpolnila eno leto, je bila tanka in revna, njeni udje so se zvili in skrivili, hoditi ni mogla, drsala je le po tleh, glava pa je bila široka in debela. Prišle so ure, ko se je ubogi otrok zvijal v bolečinah in trpel neizmerno. Francka in Marko se nista brigala za njo.
Zgodilo se je tiste dni, da so jima vzeli gostilniško koncesijo, in ne dolgo na to so pritisnili vsi upniki namah in jima prčdali grunt in hišo na dražbi.
Tisti dan sta pila v trgu in pustila Minko samo v zaklenjeni hiši brez varuha. Otrok je jokal in vpil v zibeli in se premetal v umazanih cunjah. Nihče ni čul njegovih klicov in vzdihov, nihče ni mislil na njegovo trpljenje. Preobrnila se je zibel, in pod njo je ležala na obrazu Minka in se zadušila.
Ko sta ponoči prišla domov Francka in Marko vinjena in jezna na ves svet, sta dobila Minko mrtvo. Ustrašila sta se in razveselila obenem, ustrašila, ker sta imela slabo vest, razveselila, ker jima ne bo otrok več delal nadlege.
„Da bi le kazni ne bilo !" je rekel Marko v pijanosti.
„Kakšna kazen! Zakaj ?" je odvrnila Francka.
»Napraviva otroku mrtvaški oder, umijva ga in preobleciva! Kdo nama kaj more?"
Storila sta vse po nasvetu modre matere Francke in šla leč.
Drugo jutro je šel Marko naznanit k fari, da mu je umrl otrok. Zazvonilo je kmalu nato iz visokih lin in raznesel se je glas, da je Bog rešil ubogo Minko vsega trpljenja. Ljudje so jeli koj nato šepetati razne stvari, ker so vedeli, kje sta bila Francka in Marko prejšnji dan in da sta pila pozno v noč v trgu in pustila doma otroka brez varstva.
Zvedeli so to orožniki, zvedela je sodnija in ukazala prenesti otroka v mrtvašnico. Prišla je komisija, in zdravnik je ugotovil, da se je otrok zadušil. Zaslišali so Marka in Francko, ki sta jokala in dokazovala, da je otrok umrl naravne smrti.
Ko je komisija odšla iz vasi, se je Marko zaklel: „V Ameriko pojdem. Tukaj so sami psi. Do kosti so naju obrali in zdaj bi radi še najine kosti oglodali."
Toda predno sta se odpeljala čez morje v novi svet, ju je sodnija poklicala na odgovor. Tudi zdaj ju je zagovarjal jarni zagovornik, ona je točila solze, Marko je bil apatičen in malomarno odgovarjal na vprašanja. Nič niso pomagale solze, zaman je bil lepo sestavljen zagovor, Marko in Francka sta bila obsojena na mesec dni zapora.
* * *
Tu nehajo akti s svojim govorjenjem. Dalje pa govori ljudski glas: Pravi, da sta po dostani kazni odšla v Ameriko in da ju ni nihče več videl v domačiji.
Pogogila je.
Milostiva: „Ali je res, g. oficial, da je vam ciganica prerokovala z roke vašo prihodnost?"
Gosp. Govedič: „Res je!"
Milostiva: „Ali je res uganila?"
Gosp. Govedič: „Prav je zadela! Prerokovala mi je namreč, da nekaj izgubim, kadar pa sem odišel od nje, sem pogrešil svoj denar in svojo uro."
V opravičenem strahu.
Sir
Računovodja: „Gospod predstojnik, akcije konzumnega društva „Napredek" so ob svojo veljavo ter so zdaj brez vse vrednosti."
Bankir: „Za božjo voljo, to je res nesreča! Moja žena, ki mi je vkradla za 100.000 kron takih delnic ter pobegnila z mojim blagajničar-jem, se zdaj — gotovo vrne nazaj.
ANTON ŽUŽEK:
SONET.
In z listjem uvelim so steze pokrite, nad poljem strnenim otožnost leži, na zadnjih cvetovih še rosa drhti kot solze na tihem za vesno prelite.
Iz dalje glasovi strun ... kam se gubite? O, meni je kot da si klicala ti, tako hrepeneče se pesem glasi in toliko žalosti v strunah je skrite! ...
Od gore podijo se mrzli vetrovi, umirajo v hladu poslednji cvetovi, čez prazne ravnine turoben gre vzdih.
Skopnela v daljave je pesem tihotna in duša postala je trudna, samotna
ter polna vsa misli prežalostnih ...
□□□
REGINA GOBEC:
SLEPEC.
Prišel je vsak drugi dan ob petih. Pričakovala sem ga, ker
je bil točtn in stala že vedno sredi sobe, ko je vstopil.
Sedel je h klavirju in pustil knjigo, iz katere je igral, zaprto. Bil je slep.
Ni bil slep od rojstva. Nesreča je bila, da je oslepel. Ko še ni imel osem let, se je igral nekoč z drugimi otroci na domačem dvorišču. Tam je bila vapnenica, kjer so prejšnji dan kuhali apno. In kakor bi ga bil zlodej zmotil, si je med igro zmislil in letel k jami gledat, če apno še vre. Zaletel si je in spodtaknil na eni izmed desk, ki so bile čez jamo položene. Deska je padla v jamo in on tudi, z glavo naprej. Apno je bilo še precej gorko. Komaj se je postavil na noge in začel kričati, so prileteli otroci in ga rešili. Opečen je bil na rokah, nogah in na licu. Pa rane so zacelile, tudi oči so zacelile, pa bil je slep.
Bridko se je jokala mati, ki mi je sama pravila to nezgodo.
„Ve veste," mi je rekla, kako me je srce bolelo, ko so drugi otroci segali po kruhu, po igračah, eden po drugem, on pa je stal mirno zraven in čakal, da mu kdo kaj reče. Prej pa tako živ in nemiren. Ko mi je zdravnik v bolnišnici rekel, da fant ostane slep, sem želela, da bi ga bili raje mrtvega iz jame potegnili, kakor pa, da imam sedaj slepca. Cele noči sem prejokala in mislila, s čim bi se bila pregrešila, da me Bog tako kaznuje. Pa vedno sem si morala reči, da se mi godi krivica."
„Bog ve, mati, za kaj je to dobro," sem jo tolažila. Usoda se včasi čudno igra s človekom!"
Ko sem bila nastavljena kot učiteljica v tem kraju, je bil že več let na zavodu za slepce. Prvokrat sem ga videla, ko je
prišel domov na počitnice. Kadar sem šla na izprehod proti Dravini, sem morala vedno mimo njihove hiše. Ni videl, da sem šla počasneje, ko sem šla mimo njega in da ga opazujem. In dasi navadno iz oči čitamo duhovitost človeka, sem spoznala tudi na njegovih slepih očeh, da fant ni navadnega duha.
Nekoč sem se opogumila, stopila k njegovi materi, ki je ogrebala krompir, in jo vprašala o Rudolfu. Povedala mi je zgodbo o nesreči in poklicala fanta, da ga vidim. Govoril je jako vljudno, mi pravil marsikaj iz zavoda in tudi to, da se uči igrati na glasovir. Imel je oči vedno v me obrnjene, tako da se mi je zdelo, da me vidi, in povesila sem nehote nekolikrat pogled, kakor to storimo, če nas kdo nepremično gleda.
Minili sta dve leti po teh počitnicah. Rudolf je dovršil učenje na zavodu in se vrnil za vedno k starišem. Imel je sedaj osemnajst let. Kako dobro je igral na mehala! Zvečer sem ga poslušala pri odprtem oknu.
Ko sem prišla nazaj od počitnic, me je čakal pri šoli in mi pomagal nesti prtljago gor v sobo. Drugi dan je zopet prišel. Bil je tako prijetnega, dasi mirnega vedenja, da sem se vedno razveselila, ko sem spoznala njegovo trkanje. Znal je tako lepo pripovedovati in vedel je dosti. Govorila sma celo o zvezdah. Učil me je tudi francoskega, tega se je naučil v zavodu pri nekem gospodu-slepcu. Kadar sem šla na izprehod in je bil zunaj, je šel vedno z menoj. Stopal je tako varno, da sem se čudila.
„Saj poznam pota!" mi je dejal. „Saj sem nekdaj videl! Tukaj, kjer sva zdaj, je ležal nekdaj velik kamen. Voznik je peljal kamenje iz kamenoloma in voz se mu je vdrl v blato, da ni mogel izpeljati. Vrgli so kamen z voza in ležal je dolgo tukaj!"
Preskočila sva potok.
„Tukaj so cveli najlepši zvončki in vijolice. Nabiral sem jih kot otrok, ko sem še videl. Kako rad sem trgal cvetlice!"
Vzdihnil je in tiho sma šla eden ob drugem . . .
Prihajal je redno vsaki dan, pozimi in poleti.
Pozimi sma sedela v moji majhni, zakurjeni sobici. Nabavila sem si knjig, francoskih, nemških in slovenških, da jih čitam sebi in njemu v zabavo. Če sem mu čitala roman ali novelo, sem mu morala dovoliti, da me je včasi v sredini prekinil in mi prerokoval nadaljni razvoj ali konec povesti. In začela sva filo-zofirati:
„Iz česa to sklepate?" — „Zakaj je junak to storil?"
Tudi sporekla sva se, slednjič uklonila avtorju in na vse-zadnje prisrčno smejala.
Z velikim navdušenjem je poslušal, če sem mu pripovedovala kaj iz šole. Na pojavih, ki sem mu jih natančno opisala, sva študirala psihologijo otroške duše. In reči moram, Rudolf je bil pedagog.
Redkokdaj sem uživala srečo, da mi je Rudolf zaigral svoje lastne kompozicije. Najlepše pesmice, ki sem mu jih čitala,
si je zapomnil na pamet in na nje je zlagal melodije. In kako krasno je pel . . . Da nisem hotela, tekle so mi solze iz očij.
Na koncu me je vselej vprašal: „Gospodična, ali se Vam je dopadlo?" Odgovorila sem kratko s pridušenim „da". Nisem hotela, da bi zapazil, da me duši jok, ker se mi je zdelo smešno. Pri priložnosti mi je potem očital, da si ne ve tolmačiti, ali rečem ta „da" v brezbrižnosti ali s čustvom. Jaz pa sem se smejala . . .
Spomladi sva hodila čer polje in travnike. Morala sem mu praviti, kako cvetice rastejo, zakaj imajo pestre barve in tako omamljiv vonj, in še mnogo druzsega. Dajala sem mu jih v roko; in če je ni spoznal po vonju, jo^je otipal in tedaj je vedno zadel.
Tri leta sva bila tako srečna, potem pa sva se ločila za vedno. Sama sem bila tega kriva, pa dolžnost mi je velevala.
Spoznala sem, da moje znanje v igranju ne zadostuje več mlademu virtuozu. Učenec je dosegel in prekosil učitelja. Da pa bi hodil z mehali od gostije do gostije in si s tem služil, se mi je zdelo zanj premalo.
Mislila sem! Naročila sem mu, naj se navadi nekaj najboljših komadov. Medtem sem storila potrebne korake v mestu. V časnikih sem napravila veliko propagando za koncert. In res je vladalo v mestu nenavadno navdušenje za neznanega slepca — virtuoza.
Prišel je usodepolni dan. Komaj sem zakrivala pred Ru-dolfem razburjenje, ki me je navdajalo. Občinstva se je kar trlo.
Veščaki so se divili njegovemu pelju in igranju.
V	odmoru je pristopil k Rudolfu ravnatelj filharmoničnega društva. To priliko sem z namenom porabila. Pristopila sem in govorila sama z ravnateljem. Obljubil mi je z veseljem, da hoče brezplačno izuriti Rudolfa v tem, kar mu še nedostaje.
Toda s čim ga živiti ? . . . Ne bom razlagala posameznosti. Slo je prvo leto, četudi s težavo. Drugo leto pa je služil sam, služil več nego je rabil. Vsi v mestu so poznali „lepega slepca," ki je znal vsakogar očarati z omamljivim petjem. I mel je nebroj častilcev in častilk, ki niso štedili z lavorikami.
Veselila sem se ž njim. Enkrat se je peljal z menoj domov k materi — oče mu je v tem času umrl.
„Kdo bi mislil," mi je rekla mati, „da se bo temu kdaj bolje godilo kot vsem drugim mojim otrokom!"
V	srečnem zakonu živi sedaj Rudolf na Nemškem. Napovedal je v tem mestu zaporedoma več koncertov in pri tem se je med drugimi zaljubila vanj bogata mestjanka. Njen oče je bil materjalist in je imel veliko jeze z edino hčerko, ki je bila že po sili zaročena z nekim suhoparnim industrijcem. Pa ona je ljubila umetnost in umetnika-slepca.
Ko je oče umrl, sta se poročila in živita že nekaj let v najlepši slogi in ljubezni. Pri tem nista pozabila skromne učiteljice slepčeve, ki se v zagorski tihoti raduje njune sreče.
®r®
SILVESTER KOŠUTNIK.
NOS.
Nos je takoj na prvi pogled sredotočje našega obraza. Kakor nekak trinog vedel si je prisvojiti ono mesto, raz katero najložje prevladuje svoje obzorje. Narava sama na sebi mu je sicer principijelno odkazala le mirno stališče, in čeprav moramo nepristranski priznati, da je nos eden tistih redkih faktorjev — po domače bi rekli predmetov — kateri se značajno trdno drže svojega načela, vendar bi spoznal natančen kritik, da
je tudi nos--otrok svojega časa. Čas, največji sovražnik
obstoječih razmer, lotil se je tudi nepremičnega ličnega sredo-točja. Le vzemimo v poštev stari vek. Klasični grški nosovi, kateri so bili takrat takorekoč edini na dnevnem redu, šli so že davno pot vsega posvetnega. Danes ne najdemo niti enega več. Uverjen sem, da bi se tudi nos starošpartanskega zakonodajalca in licemerca Likurga pri vsej svojej pedantnosti bil tekom poznejših časov izpremenil v nekak karakterističen izrastek, kakršen je značilen našim novodobnim juristom.
Toda, če že hočemo nos vzeti v poštev v isti meri, v kateri si zasluži, ne smemo ga toliko opisavati zgodovinsko, kakor pri-rodopisno. Če je vžival nekdanji grško klasični nos brezizjemno priznanje, bi današnji moderni struji na nikakršen način ne mogel zadostovati. Ljudski okus je postal dandanašnji tako izbirčen, da bi se nikakor ne zadovoljil z enoličnimi nosovi. Narava je skrbela kot dobra mati, da popolnoma zadosti vsestranskim zadevam, katere ji stavi nazadovoljni zemljan. Izber med raznolikimi nosovi je tedaj tolikšna, da je res za človeka edino to najbolje, da prinese svoj tako ali tako obrazen nos že se sebo na svet. Le edino svetopisemsko izvoljeno ljudstvo ima še svoj izvoljeni nos. Brez vsakega patenta je, a vendar se še do danes ni nihče lotil njegove ponaredbe — karakteristično zvest je ostal do danes svojemu ljudstvu, čeprav ima včasih svojo domovinsko pravico — skoraj v polževi luščini.
Ker nimam namena tabelarično natančno omeniti vse nosove v njegovi navpični, več ali manj vodoravni in tako ali tako pokončni legi, zadovoljujem se samo z omembo, da bi ga nekateri lahko meril skoraj na pedi, medtem ko ga mora zopet drugi pri dotičnem opravku, pri katerem se nos rad kot olikanec skrije v robec, s pretresljivo natančnostjo iskati med čutili vida in okusa. Poslednje je rado sosebno pri nežnem spolu. Rečem pa posebno, kajti tudi pri nežnem spolu se najdejo neredko nosovi, kateri bi kot nekaki markantni tečajniki izbili vse moške zastopnike iz konkurence.
Nos pa se ne sme ocenjevati samo po zunanjosti. Njemu je modra stvarnica odmerila pravzaprav le notranje, ali prilično rečeno duševno delovanje. Nos se torej lahko posredno šteje med inteligenco. Toda ne smemo misliti, da je raditega, ker nas
spravlja v zvezo z raznimi duhovi, že kakšen špiritist. Nikakor ne! Zdrav in nepopačen je on vedno le nasprotnik vseh duhov, naj si bodo ti slabi ali preveč dobri. In kako zna biti občutljiv! Skrajno razburjen pozabi včasih celo na svoje mirno mu od-kazano stališče in se jame vikati ter obračati, da se spuntajo vse kite in žilice v obrazu.
Kot tako merodajnemu faktorju se ni čuditi, ako ima tudi on — kakor je to sploh navada pri vseh onih, kateri so se po svojih izvanrednih in odličnih sposobnostih vzpeli na višjo stopinjo — svoje sovražnike, ki ga obrekujejo in opravljajo pri vsaki ugodni priliki. Ako se nos tega ali onega vtakne v vsako zadevo, katera se le nudi, tedaj ravna on kakor zvesti sluga svojega gospodarja in je vsikdar odgovoren le zadnji. Ako mu drugi radi tuintam očitajo občutljivost, kdo se mu bo čudil, ko vendar ne more prenašati vseh onih moraličnih in fizičnih brc, s katerimi ga skuša krmiti nerazsodno in brezozirno ljudstvo.
Samnasebi ni nikakršen samopašnež. Če je njegov gospodar zadovoljen, ako se ga vodi za nos, je tudi zadnjemu prav. Če hoče gospodar hoditi za nosom, hodi lahko, kakor dolgo hoče; nos se mu nikdar ne bo ustavljal. Dobrovoljno trpi premnogo-krat, da se njegov premočno vinjeni lastnik vpre z njim ob cestni tlak, da, da — z zadnjim si upa tekmovati še celo večkrat; pogumno in požrtvovalno preliva kri za svojega gospodarja in mirno nosi še veliko dni pozneje raznobarvne sledove krvave bitke. Svojemu gospodarju je tako udan, da njemu naljubo mnogokrat prelevi svoje značajno mišljenje in z mišljenjem tudi — svojo belo zunanjost. V svoji skrbi za telesni blagor gospodarjev pokuka vsikdar prvi v kozarec in se zadnji izmakne iz njega. Same zadovoljnosti ves rdeč sveti se ne redko kakor novo-nalikan bakren storžič v solnčnem svitu.
Da ima torej naš merodajnež mnogo sovražnikov, ni se nam čuditi. Pa čuditi se moramo, kako more ta zvesti in ne-odkupljivi spremljevalec nekaterim vrstam ljudi služiti za vzor negativnega odklikovanja. Tudi kot negativno odklikovanje obdrži nos svoje pravcato ime, čeprav ima tukaj samo moralično obliko. Opazovali so, da čim višje je mesto, na katerem se podeli, tem večje je njegovo število, katero se potem razdeli na nižje sloje, seveda na podrejene. Moraličen nos je torej mnogokrat kakor gljivica, ki se tekom kratkega časa zaplodi mnogoštevilnokrat.
Ne mislimo pa, kakor bi bil fizičen nos naklonjen mora-ličnemu. Nikakor ne! Da, celo njegov očiten nasprotnik je. Kolikokrat si vzame na pomoč vseh pet prstov desne — mnogokrat tudi vseh pet leve roke — da lahko z njihovo pomočjo pokaže, kako dolg bi sam lahko bil, a bi proti njemu še celo nič ne izgubil svoje veljave.
Tega ni kriv.
Iz življenja postopačev.
»Lojzek Uzmovič, kako pa si dobil ta le bicikelj ?"
„Eh, veš kaj, hotel sem poskusiti, ali znam kolesariti, a ta vrag je potegnil z menoj."
„Kaj bova, Urška, danes obedovala?" „To bova znala šele j u t r i."
FR. SVAK:
□□□
IZGUBLJENO ŽIVLJENJE ...
Tovarniška sirena je zapiskala s svojim odurnim glasom, ki sega nevajenemu človeku do kosti.
Delavci na železniški progi, ki so med odmorom počivali v senci, so se na njen glas počasi vzdigovali, pretegovali od napornega dela utrujene ude ter z nevoljo in nekako skrbjo segali po orodju. Vse to so delali tako mehanično, da se je poznalo, da so že mnogo življenskih moči darovali temu delu, mnogi celo mladost in že lepša moška leta .. .
Kakih dvajset korakov od tovarišev je ležal v travi mlad mož in si oprt s komolcem na zemljo podpiral z roko glavo. Vsa njegova postava, posebno še plemenitejše poteze na njegovem izmučenem obrazu, je pričala, da je živel še nedavno v boljših razmerah. Tudi neogorele in za tako delo prešibke roke ter krvavi žulji na njih so pričali, da je še nedavno opravljal lepše in lažje delo. Njegova obleka je bila prikrojena na finejši način nego tovarišem, a vendar je bila tako obnošena, da bi malokateri izmed delavcev hotel menjati z njim.
Na sirenin glas je najprej samo nalahno vzdignil glavo, kakor bi premišljal, ali naj vstane ali ne; toda ko je videl, da vstajajo tovariši, se je dvignil tudi on, a videlo se je, koliko truda in premagovanja ga je to stalo, ne samo telesno, ampak lahko je bilo tudi videti, da se v srcu sramuje takega dela. Pogledal je na žuljave roke in prijel za samokolnico. Ker je bil še novinec, so mu odločili tovariši to naporno delo.
Stopal je enakomerno za samokolnico in komaj se je zavedal, kaj dela. Le včasih, ko so mu omahnile onemogle roke ob telesu in ga zaskeleli krvavi žulji na rokah, se je za hip
streznil in se zavedel svojega težkega dela, a kmalu se je zopet zatopil v prejšno malobrižnost. Včasih se je hotel vsesti in si za trenotek odpočiti, a spomnil se je, da ne sme, ker drugače bi mu lahko odtrgali pri plači, ki že tako ni bila posebno velika. Ko so ga nadlegovale take skušnjave, se je nasmehnil, kakor bi se posmehoval sam sebi, pljunil na roke, kakor je videl tovariše, vlekel naprej in začenjal vedno znova, cel dan brez spremembe.
Njegove misli pa niso bile nikdar pri delu, ampak so mu vedno, če tudi zoper voljo, uhajale nazaj v lepše minule čase.
„Kdo bi pričakoval: najboljši v razredu, večkrat vsem postavljen v vzgled — sedaj pa tak . . ."
Večkrat je nevede ponavljal te besede in vselej ga je spre-letelo nekaj — kakor kesanje in sramota.
Spominjal se je presrečnih dijaških let, ko se je prezirljivo oziral po svojih slabših tovariših in si domišljal, da postane vsled izredne nadarjenosti nekaj nenavadnega, da bodo tisoči strmeli ob njegovi besedi. Tako si je bil v svesti svoje moči in zmožnosti, da niti pomislil ni nikoli, da bi mu moglo kedaj spodleteti. Predstojniki in tovariši so zaupali vanj — bolj neg^, vase — in mislil je, da si bodo šteli v čast, da bodo mogli nekoč reči in s ponosom pokazati nanj: med nami je rastel, med nami pridobival, kar zdaj deli človeštvu . . .
A ni rad mislil na to srečno preteklost. Preveč se je go-ljuval, prevelike so bile prevare, ki so ga sedaj bolj pekle nego žulji na rokah.
Spominjal se je tudi, kako je začela svetla zvezda njegove sreče polagoma temneti.
Do mature mu je svetila zvesto, a tu se mu je začela polagoma skrivati za oblake in ni se mu več prikazala v prvotni krasoti. Oče mu je odrekel vsako pomoč, ker se, poslušajoč svoje srce, ni hotel upogntli njegovi neupogljivi volji ter je zaupajoč vase in v svojo moč odšel v tuje, v nepoznano mesto, brez vseh sredstev, brez izkušenj življenja. Videl je prevare že tedaj, a zaupanja vase ni izgubil. Hotel si je opomoči najprej s službo, ki mu jo je naklonil dober prijatelj in nato nadaljevati študije. A kmalu se mu je pristudila služba, pristudili ljudje, katerim je moral za primeroma mal denar prodajati svoje duševne moči. Spoznal je, da stoji s svojim razumom mnogo nad njimi, a moral jih je slepo ubogati in zraven so še hoteli, naj se jim kaže hvaležnega, da so ga rešili pogina . . .
Nekaj časa se je uklanjal, a ko mu je bilo preveč, je samozavestno dvignil glavo in posledica je bila, da je izgubil službo.
Od tedaj je šlo vedno navzdol. Dobil je še dosti služb, a vsaka je bila slabša nego prva. Uvideval je, da mu sedaj nič ne pomaga vsa nadarjenost in vse znanje. To mu je vzelo vse zaupanje vase; obupal je, da bi dosegel kedaj kaj višjega,
o čemur je sanjal pred par leti — in to ga je uničilo za vsako duševno delo.
Tako je prišel na progo, med navadne delavce.
Vse to minulo življenje mu je večkrat živo stopalo pred oči, a ni mislil, da bi se kedaj zopet dvignil. Obupal je nad vsem, udal se mirno usodi in dannadan vlekel naprej svojo samokolnico ...
Po cesti, ob kateri je delal on, je prišel tistega popoludne mlad gospod z lepo ženo in dvema malima otrokoma. Brezskrbno je vrtel v roki drobno, s srebrom okovano palico in je pogledoval z ljubečimi in veselja žarečimi očmi sedaj ženo, sedaj zopet otroka, ki sta veselo nabirala cvetlic ob cesti.
Delavec jih je opazil še le, ko je prišel s samokolnico skoro do njih. Ozrl se je v gospoda in ga gledal dolgo, začudeno in vprašujoče. Tudi oni se je vstavil in ga opazoval še bolj presenečen.
„Ti si? Vrtnik? Oprostite, gospod, če se motim . . ."
„Da, jaz sem! Toda, za Boga! Ti si, Zarnik? Pa tukaj in tak?" . . .
„Da, prijatelj. Jaz nisem potegnil tako srečne številke kakor ti. Vidim, da se ti dobro godi in si srečen ... Pa tako krasno ženo . . . oprostite gospa ... in tako ljubka otroka. Res, tebe je sreča poljubila, name je pa — pljunila . . ."
„Kdo bi mislil . . . pred par leti . . . Toda, če kaj potrebuješ?" . . .
„Ne branim se. Nisem mislil, da bom kedaj od tebe jemal miloščino, a prišlo je drugače . . . Iskrena hvala, saj vrnil ti tako ne bom nikoli . . ."
»Dvigni se, prijatelj, da se snideva drugič v boljših razmerah. Zbogom!"
»Prepozno, prepozno !" . . .
Gledal je za njimi, videl njihovo srečo in vedel, da ga pomilujejo, kar ga je bolj peklo, kakor če bi vedel, da ga obsojajo.
Dolgo je gledal za njimi, dokler ga ni nadzornik opomnil, naj dela naprej; nato pa je zopet dvignil samokolnico in mislil sam pri sebi:
„Skoro najslabši je bil v razredu in vsem v posmeh, pa si je poiskal srečo in meni dal miloščino, ki sem ga pred leti preziral in si je štel v čast, ako je mogel občevati z menoj . . . O kako grozno gospodariš, usoda!"
Samokolnica je škripala s tankim, cvilečim glasom, on pa je stopal za njo potrt in upognjen; v duši se mu je vzbujalo kesanje, a v srcu mu je govorilo glasno in očitajoče.
»Izgubljeno življenje, izgubljeno življenje . . ."
K. S.:
SEN.
Klonil je dan
in privela je noč
na krilih rahlih in tajnih, —
otrl zemljan
znoj s čela si vroč
in v sanjah zazibal se bajnih.
Krilatci krasni
mu stavijo grad,
ah, grad iz čistega zlata, —
a v njem se žari
čaroben zaklad,
varuje ga lučic jata...
In dviga se grad,
zaklad bolj žari
izginja le lučic jata — —
— popeva strnad
nebo se svetli
in — vstala je zorica zlata.
□□□
ALOJZIJ PENGAL:
ZA SINA.
V oddaljenem gozdu sta bila nasekala bukovih drv in šla navsezgodaj, ko je bila še tema, od doma, da bi jih pripeljala. Celo dopoledne sta vlačila iz goščave okleščene veje in jih nalagala na voz, dokler ni bil poln.
Okoli poldne sta se napotila domov. Le počasi se je pomikal voz po ozkem, izvoženem gozdnem potu, škripajoč vsled velike teže, dokler ni v strmem klancu obstal.
„Hej, sivca hej!" je kričal voznik z močnim glasom, da je odmevalo po gozdu. Voliča sta potegnila, toda zastonj; utrujena sta obstala
„Pomagati morava," je rekel mož ženi, ki je prihitela za vozom. „Hej, hi, sivec!" je odmevalo po gozdu in bič je padal po hrbtih zmučene živine.
„Gotovo je Jernejec tam doli, ki tako kriči! Kupi vole, majhne kot mačke, da ne morejo ničesar opraviti in mi, kar nas je bogatejših, naj mu pomagamo . . ." Tako je klical sosed Novak svojemu hlapcu precej glasno, da ga je slišal lahko tudi Jernejec. Tudi Novak je nalagal drva; njegova močna, rejena vola sta stala izprežena ob debeli smreki, pred njima pa je bil velik kup sena.
„Bistahor! Hej! Hi!" je zopet odmevalo po gozdu, in bič je vnovič padal po hrbtih izmučenih živali.
„Ne tolci jih, saj vidiš, da ne morejo prepeljati!" je zaklicala žena za vozom.
„Bodi tiho in porivaj \" je zaklical Jernejec in zopet so padali udarci. Pričel je vnovič porivati voz, opirajoč se z nogama v razgrapana tla.
„Vražji berači!" je zaklical vnovič Novak. „Ravno pred nami obstoje, in mi naj mu pomagamo! In še prevzeten je vrhutega; reven je kot miš v cerkvi, pa da sina študirat — prevzetnež!"
,.Odloži nekoliko!" je prosila plaho Jernejčeva žena. Toda mož ji ni niti odgovoril. Strogo jo je pogledal, odložil bič, vzel iz žepa kos črnega kruha, ga prelomil in podal izmučenima voloma. Nato ju je pobožal in popravil opravo, si brisal s čela pot in šel okoli voza, odstranjujoč kamenje izpod koles.
„Bo že prišel prosit, berač," se je zopet oglasil Novak, „da bi mu pomagali prepeljati, a tedaj mu bom povedal, kar se mu spodobi!" Besede so bile tako škodoželjne, da se je Jer-nejec vgriznil v ustnico, ženi pa so solze zalile oči.
Nenadoma se je Jernejec odločil. Vzel je iz voza debel kol in se vprl z njim v voz. „Sedaj pa porivaj!" je rekel ženi.
„Halo — malčki! Hej! — Hej!" Bič je zažvižgal po zraku, voliča sta skrivila hrbet in sklonila glavi prav do tal. Zadaj pa sta porivala mož in žena z vso močjo, da so jima izstopile oči iz jamic in da jim je tekel pot curkoma po čelu.
Tedaj so zaškripala kolesa. „Hej — halo!" Hitreje so padali udarci — voz se je nekoliko premaknil — upanje je vzplam-telo. Še enkrat so napele živali vse moči, in voz se je hitro pomikal po strmi poti. Na ravnici pa sta voliča kot na povelje vsa potna obstala. Gospodar je obrisal z umazanim rokavom platnene srajce s čela velike znojne kaplje in pomaknil široko-krajni klobuk na glavi nazaj.
„0 Bog, kako se moramo truditi!" je bolestno vzdihnila žena, brisajoča si s predpasnikom mokre oči.
„Da smo le prepeljali! Raje (bi bil pustil vse skupaj na mestu, kakor da bi bil šel prosit prevzetnega soseda pomoči."
„ Drugič ne smeš več toliko naložiti," je opomnila žena in šla okoli voza, opirajoča se na palico, kajti bila je izmučena vsled napora, da so se ji tresle noge.
Počasi je drčal voziček po ravnici. Gospodar se je pričel nenadoma veselo smejati: „Mislil je, da ga bom prišel prosit za priprego ... In študenta mi očita. Pa naj še on svojega študira; sicer je pa že poizkusil — pa so mu fanta nazaj poslali. On ima sicer nekaj tukaj — pa nima tukaj čisto nič!" in pokazal je z roko na žep in na čelo.
„Da, trudiva se, da se ne bode treba ubijati sinu po kmetih, kot S2 morava midva. Koliko morava pretrpeti!"
„Nama bo pa pozneje pomagal!"
Dospela sta do bližnjice.
„Kar po stezi grem, da bom pripravila nekaj za južino," je rekla žena in hotela oditi.
„Ne hodi, pojdi raje z menoj. Kaj boš tako pozno kuhala? Spila bova nekoliko mleka — pa bo."
Vsa vesela sta šla po poti in se zadovoljno smehljala. Govorila sta in mislila na sina v mestu, ki študira, da bi pomagal v starosti svojim starišem.
<4/\S>
ZVONIMIR KOSEM:
KOSTANJI.
V tistih lepih mladih časih, ko so bile misli lahne in prožne,
beseda sladka in zvonka, korak poskočen in brezskrben,
se je zgodilo, da smo šli lepega jesenskega popoldneva z doma v gozd po kostanje. Mati, moj brat Matija in jaz — troje nas je bilo. Vsakteri je imel preko rame veliko vrečo in v roki grčavo, krivenčasto palico. Pa smo se napotili kakor veseli romarji v hrib, po grapavi, strmi poti, ki je peljala zdaj med vinorodnimi griči, zdaj skozi napol posekane hoste med robidovjem.
„Le hitro stopita!" je prigovarjala mati meni in bratu, ki sva časih malo zaostala, ker se nama je zdelo, da morava vtakniti v vsako leščevje svoje roke.
„Saj so lešniki tudi dobri!" se je smejal brat.
Mati si je popravljala vrečo na rami in si brisala z robcem potno čelo.
„Kaj tisto!" je rekla. „Zato moramo malo bolj naglo stopiti, ker je pot še dolga. Pa tudi so še vreče prazne, glejta ... Le nikar se ne obirajta okrog, sicer še o mraku ne pridemo v gozd."
Tako smo hodili po nerodni poti naprej. Hrib se je vedno boljinbolj vzpenjal; pot se je časih nenadoma zožila v steze in se zopet razširila; nato pa se je vila v serpentinah prav do vrha hriba, do gozda, ki je pošumeval na levi strani od Kuma.
Kmalu nas je objel prijeten hlad, ki je vladal v gozdu. Gozd sam je bil zelo prostran in je ležal kakor na ogromni terasi tik vrha na hribu; sama mogočna kostanjeva drevesa so se košatila v njem, le nekaj bukev in hrastov je bilo pomešanih vmes. Tajinstven somrak je legal okrog nas, ko smo stopili pod visoko, veličastno streho, ki se je razpenjala šušteč in vršeč nad glavami. Mnogo ljudi je bilo že v gozdu; do kolen upognjeni so brskali s šibicami in palicami po šumečem listju in pobirali kostanje. Marsikdo je bil napolnil že do polovice svojo malho, marsikdo je imel vrečo tudi že polno in se je odpravljal proti domu.
„Sedaj pa le naglo pobirajta. Bom videla, kdo izmed vaju bo imel vrečo prej polno !" je rekla mati meni in bratu. Vrgla je vrečo z rame na tla in si je popravila pikasto ruto, ki ji je bila zdrknila z glave globoko na tilnik; nato se je upognila in je pričela iskati in pobirati naglo zrele debele konstanje.
Tudi brat in jaz sva se pripravila k delu. Jaz sem slekel tenki poletni suknjič in pretesni telovnik ter položil to oboje pod neki mogočen kostanj, ki je molel svoje silne veje visoko v zrak. Nato sem se pripogibal vštric z bratom, brskal krivenčasto palico po listju, da je prijetno šustelo, pobiral bolj lepe, okrogle kostanje in jih metal v svojo vrečo. Ko smo že precej časa pobirali in se tako polagoma oddaljevali od prvega mesta, kjer smo bili pričeli svoj kroževi pot, smo zaslišali nenadoma
same znane glasove poleg sebe. Ozrl sem se in sem zagledal nekoliko klafter od nas svoja bratranca Poldeta in Ludvika in pa starega Gracarja; vsi trije so se živahno razgovarjali in pobirali urno kostanje.
„0 koliko je kostanja! . . . Sem pojdi, Ludvik, sem k meni, boš videl, kako debelega sem našel! Kakor breskev!" se je drl Polde na vse pretege in se pripogibal k tlom.
Takrat se je Ludvik okrenil in je zapazil nas. Tudi Polde se je zasukal na peti.
»Pojdite sem, teta, tukaj je kostanja kakor listja in trave!" je zaklical Polde, ko je zagledal mojo mater. Ludvik se je pritajeno smehljal in ni ničesar rekel.
Par korakov — pa smo bili skupaj.
Polde in Ludvik sta bila v lica močno razgreta in sta se skoro potila; brez telovnikov, rokave pri srajcah preko komolcev zavihane — tako sta pobirala kostanje. Obadva sta si bila zelo podobna, kakor dva krajcarja, tako da ju je človek prav težko razločeval. Venomer sta se prepirala med seboj, za vsako stvar, pa naj je bila še tako malenkostna in brezpomembna; vendar sta imela drug drugega zelo rada. Kraj njiju je stal stari Gracar, upognjen, koščen človek zgubančenega obraza in udrtih, drobnih, skrivnostno pomežikujočih oči; jecljaje je govoril in močno zmedeno, kakor v strahu. Vreča, ki je ležala kraj njega, je bila že do polovice napolnjena.
»Kaj ne, teta, da je prijetno tukaj v tem gozdu! ... To si bomo nabrali kostanja, da se nam bodo hrbti kar krivili pod težkimi nabasanimi vrečami!" je govoril Polde smehljaje in se oziral pri tem za mojo mater.
Stari Gracar je bolno zakašljal in pljunil izza redkih, na-gnitih zob sikaje daleč od sebe.
„Je res bogata jesen letos," je govoril boječe in migal s svojo suho, z redkimi, nelepimi kocinami porastlo brado. „Kaj mislite, ali se ni postavil Hribarjev Blaž, ko je dovolil, da smejo dolinci pobirati po njegovem gozdu kostanje ... Se jaz, ki komaj hodim, sem se napotil v hrib, da bi bil deležen tega blagoslova. Pa bo le par večerov kostanj na mizi! Moja stara zna kuhati kakor maloktera ženska — mi bo že kostanje lepo skuhala ali spekla."
Mati je upognila tilnik in si je obrisala potna lica.
»Nikomur drugemu ni sedaj Blaž tako ustregel kakor nam beračem, zares!" je rekla. »Tak, ki ima mnogo, lahko trosi, se mu prav nič ne pozna . . . revežem pa je le mnogo pomagal ... Bog mu povrni! Bodo otroci vsaj zopet enkrat siti. .."
Gracar se je britko nasmehnil in se je prijel s svojo dolgo roko za prsa.
»Res je to, res!" je kimal z glavo in pokašljeval. »Hudo se nam godi vsem, ki smo ustvarjeni za samo trpljenje. Da bi bil vsaj enkrat na teden tako sit kakor drugi krščanski ljudje, da bi ne manjkalo kruha v hiši! Jaz vem dobro, kaj se pravi
glad. — Ni pravice, ker imajo eni ljudje preveč, drugi pa premalo ali nič; ni prav urejeno na tem svetu, ker se valjajo eni po medenih tleh, drugi pa umirajo od lakote, ne da bi si mogli privoščiti skorjice ovsenega kruha . . . Vsem ljudem bi moralo biti z enako žlico odmerjeno, nihče bi ne smel imeti več kakor potrebuje za življenje — potem, se mi zdi, bi ne bilo treba nikomur nikdar stradati. Da bi bilo Blažu solnce naklonjeno, ker se je spomnil tudi na siromake! .. ."
Še naprej sta se pogovarjala Gracar in mati, toda jaz ju nisem poslušal, kakor tudi brat in bratranca ne. Kaj sem se brigal takrat za bridkosti in težave tega življenja, ki jih nisem skoro nič poznal! Kaj sem vedel, kako težko si mora služiti svoj vsakdanji kruh tisti, ki je bil rojen berač! S krvavimi žulji materinih rok skrbno, — ali le s težavo izrejen — kaj sem gledal takrat v prihodnje dni, ko se je pretakala po žilah mlada kri, ko sem mislil, da mora biti moj krožnik vedno poln in moja postelja vedno postljana! Če se je doteknila katerikrat mračna senca mojega srca, — ali je ni izbrisalo takoj brezskrbno veselje, ki je napenjalo mlada prsa! Ko je človek mlad, živi tjavendan in vriska radostno, če sije le solnce nanj . . .
„Moja vreča bo kmalu polna," je rekel nenadoma, po kratkem molku, Polde.
Ludvik je dvignil glavo.
„Saj moja tudi ..."
Dolgo smo pobirali kostanje. Prijetno se nam je zdelo vsem to delo, če tudi so nas začela boleti pleča, ker smo se venomer pripogibali. Pod nogami nam je šuštelo suho listje, visoko nad našimi glavami pa je pošumevalo v vrhovih dreves. Tuintam je zaprhutalo izza dolgih, globoko k tlom nagnjenih, košatih vej, in v dolgem loku se je spustila živopisana šoja s hreščečim, neprijaznim glasom visoko nad gozd in je utonila v kakšno globel. Časih je šinila tik naših nog urna veverica med šuštečim listjem naprej in izginila v goščo. . .
„Ti, poglej, ali boš imel svojo malho kmalu polno?" me je vprašal brat, se visoko vzravnal in se globoko oddahnil.
Se vedno ni bila moja vreča polna.
„Ne še tako hitro ... Pa saj je še dolgo do mraka, se nikamor ne mudi," sem odgovoril.
Brat se je razveselil.
„Že naprej mi diši, če se domislim, kako bomo sedeli doma za mizo in se bo prikazala mama s polno skledo pečenega kostanja izza duri.. . Tako dober se zdi meni pečen kostanj..."
»Meni tudi!" je hitel Polde. »Takoj danes zvečer ga bo morala mama speči."
Vse vprek smo govorili in se prepirali, samo da je čas hitreje minil in da nam ni bilo dolg čas. Polagoma so se naše vreče polnile, ker smo naglo pobirali, pa tudi dan se je jel že nagibati proti večeru. V gozdu se je zelo zmračilo.
Stari Gracar je imel prvi vrečo polno.
„Sedaj grem pa kar domov!" je rekel in se globoko oddahnil.
Mati se je plašno ozrla.
„Počakaj! Tudi jaz bom pri kraju z delom in fantje prav tako . . . Bomo šli lahko skupaj v dolino in se še kaj pogovorili ..."
„No, bom pa počakal!" je dejal nato Gracar počasi. Sedel je na štor, položil napolnjeno vrečo k svojim nogam, in si je podprl glavo z obedvema koščenima rokama.
Kmalu smo tudi drugi končali z delom.
„Hvala Bogu, sedaj je vendar enkrat konec!" je zavzdihnil brat in si vrgel natlačeno vrečo preko rame.
Polde se je glasno zagrohotal.
„Čemu pa tarnaš, Matija? ... To si za nič .. . vsaka reč te takoj utrudi.. ."
„Ni sile," je odgovoril brat in se je nasmehnil. „Pa se poskusiva, kdo izmed naju je močnejši. .."
„Ne, metati se pa nočem," se je udal Polde.
Lepo natlačene, polne vreče kostanja preko ramen smo se odpravili vsi skupaj iz gozda. Jaz sem pobral pod kostanjem svoj telovnik in suknjič in se oblekel. Nič težke se nam niso zdele napolnjene vreče; sladko je bilo breme na plečih, kakor da nosimo polne vreče cekinov in tolarjev, prožnih, lahnih korakov smo stopali po šumečem listju in smo vriskali med potjo kot prešerni svatje .. .
Zunaj gozda, na planem, nas je pozdravilo v krvavordečem svitu zahajajoče solnce; hribi na zapadni strani so se lesketali vsi žarko razsvetljeni, dolina pod nami je tonila v mraku.
Za hip smo postali in gledali, kakor učarani.
„Kako lepa je večerna zarja!" je vzkliknil moj brat in tudi jaz sem zadrhtel od sladkosti, ki mi je širila prekipevajoča prsa.
Mati se je okrenila.
„Pojdimo, da nas ne zaloti noč . . ."
Rekla je to, globoko je upognila glavo in se je napotila z Gracarjem po grapavi poti navzdol.
Mi štirje pa, ki smo bili polni mladostnega ognja, smo stopili med tem na vrh hriba, ki je bil samo nekoliko metrov nad nami; zakaj prekrasen razgled se je odpiral tam našim očem.
Globoko spodaj, skoro navpik pod našimi nogami, zelena dolina; bela, v mrak toneča, dremajoča vas sredi te doline; široka cesta se vije iz vasi, kakor svetel srebrn pas se lesketa kraj šumljajočega bistrega potoka na eni in kraj težkih šopečih polj na drugi strani. Za vasjo, za polji, v ozadju, stoje kakor temnooki rimski vojščaki črni smrekovi gozdovi. In še dalje za vasjo nizki vinski holmi; bele zidanice pozdravljajo in vabijo z vrhov.
Stali smo na hribu, mladi, vriskajoči, od krvavordeče večerne zarje svatovsko obžarjeni; zdaj smo strmeli podse v san-
jajočo dolino, zdaj zopet preko dolino na pozlačene vrhove zapadnih gora. Veselo in praznično nam je bilo vsem skupaj pri srcu, ponosno so kipela naša prsa v prosti svobodi. V tistem trenotku, ko je sijalo poslavljajoče se večerno solnce na strme gore na zapadu in na nas mlade ljudi na hribu, — takrat mi je bilo, da bi razprostrl roke in objel ves ta prelepi svet; takrat, in nikoli več potem . . .
Nato je šlo solnce na zaton in je slednjič zatonilo za gorami ; objel nas je hladen mrak in nas tiho pobožal po mladih licih.
Pospešili smo korake v dolino, da smo došli mater in Gracarja.
Ko smo dospeli domov, je bila že lepa, zvezdnata noč. ŠTEFAN POLJANEC:
REKRUT JANEZ.
ež, dež in zopet dež.
Po sivih, blatnih ulicah je korakala vrsta rekrutov v vojašnico. Vse pesmi o soldaškem stanu, o slovesu od doma in od dekleta, o puški in bridki sabljici so že izpeli, na kolodvoru je utihnila zadnja, fantov se je polastila neka otopelost in trudnost in tako so se bližali velikemu, rumenemu poslopju — vojašnici. Želeli so, da bi bili že tam, kajti kovčegi so bili težki in tiščali neusmiljeno na rame, pot je bila blatna in zdrsla, po obrazih so lile potne in dežne kaplje.
Zadnji v vrsti je šel Mavričev Janez. Drugi so stopali lepo, enakomerno, skoraj z vojaškim korakom, on pa je neprestano drobil slopinje, dasi se je trudil, da bi hodil kakor drugi.
Težko, trudno mu je bilo v glavi.
Čez koliko dežel, čez koliko polj, skozi koliko gor, prek koliko vod ga je prinesel vlak v to tuje mesto ? Bogve ... In daleč, daleč je zdaj domača vas in nad njo v zatišju in v senci smrek črna, nagnjena bajta, njegov dom. Tam živi njegova mati, tam njegov brat, vesel, brihten fant, ki ga je on občudoval in spoštoval, ker je bil tako razumen, tako premeten, da bi bil vraga ugnal. On pa je bil vedno Mavričev Janez, neumni Janez, ki so se ž njim vsi norčevali razen matere in brata. Bogve, ali mislita mati in brat nanj, ali vesta, kako težko in bridko mu je na poti v kosamo ? . . .
Drugi so bili že daleč pred njim, ko se je nekdo ozrl in zaklical: „No, Janez, ali ne boš hitreje marširal? Zaprejo te, če boš zadnji . . ."
Janez je pospešil korake in z drugimi vred ga je sprejela
vojašnica v svoje strogo, mrzlo zidovje.
*
D
Popoldne so fante preoblekli. Vsi so dobili kolikortoliko primerno obleko, le Mavričevemu Janezu so bile hlače prekratke in preozke, rokavi pri bluzi predolgi, čepica potlačena, da se mu je vse smejalo, ko je šel prek dvorišča.
Ko je prišel v spalnico, je vrgel puško, bajonet, razne pasove in celo kopo ropotij, ki jim ni vedel imena, zraven sebe, sedel na posteljnjak in se zatopil v svoje misli.
Tri leta, tri dolga leta življenja v kosami, tri leta soldaškega stanu! Kaj se vse zgodi v njih!
Strogo in v redu stoji postelja zraven postelje, skozi visoka okna gleda deževni, žalostni popoldan. Zunaj zadoni vsak hip nemško povelje, zraven krepka kranjska kletvica, doli na dvorišču trobi skoraj vsake pol ure, iz kantine doni petje in vriskanje starih vojakov... Vse je tako tuje, tako čudno, tako strašno ...
Rekruti so polagoma prihajali v sobo, ta in oni se je smejal in z žvižganjem in petjem prikrival svojo žalost, par jih je pisalo pri dolgi, surovi mizi sred sobe, drugi so pa povešali glave in sedeli tihi in zamišljeni kakor Janez na posteljah.
Nenadoma je vstopil korporal s trdim, vojaškim korakom in pogleda s svetlimi očmi okrog. Nagibal je čelo in zakričal: „Kanalje, ali ne boste takoj začeli čistiti montur in pušk in vsega, kar ste dobili ?"
Vse je planilo kvišku, postalo je tiho, da bi slišal muho brenčati.
„No, ali boste?" je kričal korporal.
Janezov sosed je bil visok, močen fant. Veliki brki so pričali, da je bil starejši nego drugi. Bil je v Ameriki, in ko se je vrnil, so ga vtaknili v vojaško suknjo. Izkušen in drzen človek je bil, ki se ni vsakogar bal.
„S čim pa naj čistimo, ko ne vemo, kaj je treba in kako ?" je vprašal.
„Civilist neumni..." je zakričal korporal, „ali boš z metlo čistil orla na pasu in puško likal s ščetko za čevlje? Ali nima nihče s seboj vsega, kar je treba za čiščenje?"
„Jaz imam ščetko in mazilo za čevlje..."
„Meni je dal brat škatljo mazila za gumbe."
„Jaz znam puško snažiti..."
Tako so se oglašali fantje plaho. Korporal pa je molčal in gubančil čelo bolj in bolj.
,,Jezik za zobmi! Marš v kantino po vse, kar je treba!" je zahrumel nazadnje.
Rekruti so se vsuli proti vratom.
„Ali ostanete tukaj!" je zopet zatulil in fantje so obstali in niso vedeli, kaj.
,,Eden pojde za vse. Vsakdo da po kroni."
Korporal je začel pobirati denar in prišel tudi do Janeza.
„Gospod ... gospod ..." je trepetal Janez. „Gospod, jaz imam samo še trideset krajcarjev..."
„Janez kranjski, ali misliš, da boš samo od tega živel, kar dobiš pri cesarju?" je zarjul korporal.
„Gospod... gospod..." je jecljal Janez.
„Gospod korporal se pravi..." je kričal korporal. „Cakaj, jaz te bom navadil, ti kmetska klada hribovska! Ali boš stal ravno ?"
Janez se je zravnal in gledal proseče okrog.
Korporal je začel kleti in pred čudnimi, nerazumljivimi njegovimi besedami se je Janez tresel, kakor bi se bal vsak hip, da pade pest na njegovo glavo, da se zvrne brez glasu na tla.
„Tu je denar!" je naenkrat vzkliknil Amerikanec in vrgel krono na posteljak pred korporala.
Ta je stisnil ustne, zamrmral in vzel denar. Ko ga je pobral od vseh, je odšel. Kmalu se je vrnil drugi vojak in vrgel pred vsakega rekruta ščetko, par škatljic z mastjo in bogvekaj še vse.
In fantje so začeli čistiti gumbe pri obleki, čepice, orle, puške in bajonete.
Tudi Mavričev Janez je nad knofi, nad puško in nerodnimi
vojaškimi čevlji izkušal pozabiti svojo žalost in domotožje.
#
Za fante je nastopal težki čas prvega vežbanja.
Stoinstokrat so prekoračili širno dvorišče, včasih počasi z rokami na hrbtu s trdimi in koraki, da je odmevalo od rumenih sten, včasih hitro, da jim je sapa pohajala, ko so tekali od enega konca na drugega; zdaj na levo, zdaj na desno, kakor se je zdelo korporalom, ki so jih vežbali.
Janez je bil z Amerikancem, ki se je pisal Podlogar, pri najstrožjem korporalu. Ko je Janez zaslišal njegov glas, ki je prekričal vse druge, se ga je vselej polastil čuden strah in vedno se je domislil, kako ga je pred davnimi leti izpreletavalo, ko je planil proti njemu županov sultan, ki se je bil odvezah Janez, ki je bil tedaj še mal dečko, je kar otrpnil pred strašnim psom, tam na mestu je stal, grlo se mu je stisnilo, da ni mogel ne zajokati, ne zakričati. Da ni pritekel županov hlapec, bi ga bil pes podrl na tla. In kakor se je Janez od tedaj bal psov, tako se je tresel pred korporalom.
Najbolj sta trpela pod njim Janez in Amerikanec. Janez zato, ker je bil boječ in neroden, Amerikanec pa, ker je bil drzen in trmast in se korporala ni bal.
Zato sta morala mnogokrat, ko so drugi počivali, marširati, se stegovati in zvijati, da jima je pot tekel po obrazih in padal v velikih kapljah na tla.
Nekoč je padla Janezu puška na tla. Hotel se je skloniti in pobrati, a že je zarjul korporal:
„Na tla in vzdigniti jo moraš z zobmi, da si zapomniš, kdaj si pustil puško iz rok!"
Janez se je pokorno vlegel na tla, prijel puško z zobmi za pas in jo vzdignil.
„Kanalja, bolj hitro!"
In Janez je moral puško položiti zopet na tla in jo vzdigniti z zobmi, toda hitreje.
Nekdo med fanti je zamrmral.
„Kdo se upa?" je zakričal korporal in pogledal po fantih.
„Podlogar, ti si bil! Jutri k raportu, navadim te molčati, ti amerikanska podgana!" je tulil nad Amerikancem.
Janezu je padla tisti dan tudi drugič puška iz rok in jo je moral zopet pobrati z zobmi. Ko mu je padla tretjič iz rok, je bil tudi komandiran k raportu.
Tako se je zgodilo, da Janez in Amerikanec drugi večer nista ležala na svojih posteljnjakih v spalnici, marveč na trdi prični v temnem, mrzlem zaporu.
„Prokleto življenje..." je po dolgem času izpregovoril Amerikanec. „Ni vredno, da ga živim. Dovolj sem izkusil sveta, dovolj slabega in dobrega užil, zdaj mi ni več prestati. Nič več se mi ne ljubi — konec bom napravil."
Poslušal je, ali mu Janez kaj odgovori, a vse je bilo tiho. Toda ne — Janezje nekaj šepetal. Podlogar je poslušal pozorneje in razločil: „Češčena si Marija, milosti polna..."
„Janez, kaj delaš?" se je začudil.
„Molim..."
Amerikanec se je mislil prvi hip nasmejati, toda premislil
se je.
„Le moli, fant! Blagor ti, da se tako tolažiš! . . . Jaz ne znam moliti in tudi ne morem. Zame je itak vseeno; Boga ne poznam..."
Janez ga pa ni razumel in je molil dalje...
Pozneje sta se še večkrat srečala v zaporu.
Neko noč je Amerikanec zaslišal, da Janez joče.
„Kaj pa je, Janez ?" je vprašal.
„Srce mi je težko, tako težko, da ne morem povedati..." je odgovoril Janez.
„Zakaj si pa danes zaprt?"
„Včeraj sem od doma dobil štiri krone. Malo je, ker je moja mati uboga. Pa se mi je korporal grdo smejal in mi rekel, da je moja mati pač malo vredna, da mi tako malo pošlje. Mene je zgrabila jeza in odgovoril sem mu, da je pač več vredna nego njegova, ki mu ni poslala nič. Ker se mi je še režal, sem pa vzdignil roko in udaril bi ga bil, da se ni bil umaknil. Zato sem zdaj zaprt..."
„Potolaži se, fant! Kmalu boš imel več denarja kakor vsi korporali v vojašnici. Tri leta boš lahko z njim veselo živel..."
„Kdo mi ga pa da?"
„Jaz, moj Janez. Tebi ga bom dal, ker si največja reva izmed vseh. Jaz ga itak ne bom več rabil."
Janez ni več odgovoril. Polagoma je nehal ihteti in enakomerno dihanje njegovo je pričalo, da je zaspal. Amerikanec pa
tisto noč ni zatisnil oči, poln mračnih, obupnih misli.
*
Neko noč, ko Janez in Amerikanec nista bila v zaporu in sta spala z drugimi, je Janeza stresla trda roka iz spanja.
„Kdo je?" je vprašal.
„Tiho bodi in poslušaj me!"
Janez je spoznal Amerikančev glas.
„Kaj hočeš? Čemu si me vzbudil?" se je čudil.
„Glej, tu imaš tristo goldinarjev, ki jih izročim popolnoma v tvojo last!" je šepetal Amerikanec Janezu na uho.
„Kako ? Zakaj ?" je strmel Janez in odrival od sebe šop bankovcev, ki mu jih je Amerikanec potiskal v dlan.
„Ne prašaj in ne bodi neumen! Jaz denarja ne bom več rabil. Tvoj je..." je silil Amerikanec.
Janez je skoraj nehote obdržal bankovce.
„In glej, tu sta dve pismi, ki ju moraš oddati sam na pošto. To-le veliko pojde na Dunaj do samega cesarja; tega ne smeš za nobeno ceno pokazati. To-le manjše pa pojde daleč čez morje. Poznal sem v Ameriki dekle, ki ga še v tej žalostni uri ne morem pozabiti. Drugega nimam na svetu, ki bi mu pisal. Majhen sem prišel v Ameriko, oče in mati sta mi mlademu umrla, žlahta me ne pozna in jaz nje tudi ne..."
Janez si ni vedel razlagati, zakaj se Podlogar tako čudno vede. Strmel je v temo, tiščal v eni roki bankovce, v drugi pismi in ni vedel, kaj bi.
„Ali si me razumel?" je nadaljeval Amerikanec. „Skrij vse dobro v kovčeg ali v slamnjak, leži in spi dalje! Glej, da vse izpolniš, kakor sem ti naročil!..."
„Kam pojdeš pa ti ?" je vprašal Janez, vstal in spravil denar in pismi v kovčeg.
»Nikamor, ali pa tja, odkoder se nihče več ne vrne..."
„Kje je to?"
„Molči in spi dalje, jutri ti povem..." ga je pomiril Amerikanec in zopet legel. Janez je malo pomišljal, ko je pa spoznal, da iz Amerikanca ne spravi več besede, tudi sam zlezel pod odejo. Dolgo je mislil na Amerikanca in njegove čudne besede in čudno vedenje. Slednjič se je mislil, saj mu je bil Podlogar obljubil, da mu drugi dan vse razloži.
„Morda je Amerikanec preveč pil v kantini..." se je slednjič domislil, se obrnil na drugo stran in zaspal.
Ni še dolgo spal, ko ga je vzbudil močan strel.
Vse je planilo pokonci.
„Luč, luč!" je kričal korporal.
Nekdo je prižgal s trepetajočimi rokami svetiljko, korporal je gledal po posteljah. Nenadoma je uzrl ob postelj svoj kovčeg odprt. Sklonil se je nad njega, brskal med svojimi stvarmi, a nenadoma vstal in dejal: „Ostre patrone mi je vzel nekdo in Amerikanca ni v postelji..." Skočil je proti vratom, jih odprl in stopil na hodnik. Tam je udaril nekdo s petami skupaj in raz-
ločno se je slišalo: „Gospod korporal, pokorno javim, da se je infanterist Podlogar na hodniku ustrelil..."
Vse je drlo k vratom, tudi Janez se je prerinil do njih in ves vztrepetal od čudne groze. Kajti tam sred hodnika je ležal Amerikanec s čudno spačenim obrazom in kri je polzela izpod njegove brade in iz glave po umazanih tleh. Ob strani je pa ležala puška.
„Prokleti pes, zdaj nam je še to sitnost napravil... Da je imel toliko koražje, da se je počil, in tako malo, da ni mogel odslužiti cesarja!" je mrmral korporal in pokleknil zraven mrtveca.
Poslušal je, ali še diha, a kmalu vstal in dejal: „Mrtev je, nič več ne pomaga..."
Po hodniku so zacingljale ostroge in je zažvenketala sablja, gruče so se razdelile, prišel je inšpekcijski častnik.
In zopet je udaril vojak, ki je imel tisti večer službo na hodnikih, s petami, salutiral in javil: „Gospod lajtnant, pokorno javim, da se je infaterist Podlogar ustrelil..." — — —
Drugi dan so vsem vojakom pregledali kovčege, ker niso dobili pri Amerikancu nič denarja. Pri Janezu so dobili vseh šeststo kron in obe pismi, ki mu jih je bil Podlogar izročil pred smrtjo.
Vse so mu vzeli in nihče mu ni hotel verjeti, da mu je Amerikanec tisti denar res daroval.
„V zapor prideš, dve leti najmanj boš sedel, ko bo vse dognano, kako se je Amerikanec ustrelil..." je zagrozil korporal Janezu.	^
„Dve leti, dve leti bom zaprt..." je šumelo Janezu od tega časa neprestano v glavi.
Preiskovanje se je vleklo tako počasi, da so vsi skoraj že pozabili Amerikančevo smrt. Staro življenje se je nadaljevalo, vsi drugi so bili že vzorni vojaki, le Janez je bil od dne do dne nerodnejši. Strah pred kaznijo ga je popolnoma uničil. Njegove oči so dobile čuden blesk, neštetokrat je zamrmral: „Dveleti..."
Nekoč je bila parada na vežbališču. Vse je šlo lepo in gladko; toda, kdo se je obrnil na desno, ko so se vsi drugi na levo, kdo je vedno kazil ravno črto vojakov, kdo se je tako čudno obnašal, da je stotnik slednjič poklical korporala, ki je bil pri oddelku, kjer ni radi enega bilo tistega vzornega reda kakor pri drugih oddelkih? Mavričev Janez je bil tisti, ki je spravil ves oddelek in celo kompanijo s svojo nerodnostjo v sramoto.
Stotnik se je jezil in kričal nad korporalom, česar Janez ni razumel, nato sunkoma obrnil konja in odhajal. Parade je bilo konec.
Korporal pa je planil pred Janeza in zatulil nad njim ves goreč v obraz:
„Kanalja ti nerodna! Radi tebe sem jaz kregan. Zakaj si na svetu, klada? Prokleta mati, ki te je rodila..."
Tedaj je nenadoma vzkipelo v Janezu. Vse, kar je doslej skrival in zadrževal, je planilo besno na dan, zavrtelo se je pred njim, misli so se mu zmedle, nič več ni videl razen kor-porala, ki je bil njegov sovražnik in ga je hotel uničiti, ki zaklel njegovo mater.
„Ti kolneš mojo mater?" je zavpil, stisnil zobe, oči so se mu besno zasvetile, obrnil je bliskoma puško in zamahnil. Kopito je treščilo mimo glave na rame, kost se je zdrobila, z divjim vzklikom se je korporal zvrnil na tla.
Nad Janeza so planili vsi in mu odvzeli puško in bajonet. Divjal je tako, da so ga s težavo zvezali z jermeni. Iz oči mu je gledala blaznost in bele pene so mu silile iz ust, ko so ga zvezanega vlekli z vežbališča.
Še tisto popolne so se za njim zaprla vrata velike hiše z zamreženimi okni. In v drugem nadstropju blaznice trese od tedaj dan za dnevom mlad fant železne križe pri oknu svoje celice in kliče, da se sliši čez vse dvorišče: „Dve leti . . . dve leti ..."
Navodilo.
„Lepo prosim-za ubogajme, tri dni nisem imel „tople žlice" v želodcu."
„Tukaj le vzemite, vendar pa vas opozarjam, da je za človeško življenje jako nevarno, ako devate v želodec žlice."
V predsobi slovečega tenorista.
Dama: „Torej se je vam vendar posrečilo, da ste obožavanemu moj-stru-umetniku ustrigli nekaj kodrov?"
Sluga: „Res je, najbolj zanimivo pa je to, da sem mu tiste kodre ustrigel z njegove boljše lasulje."
Dober gospodar se bo brigal za vsa pota in steze na svojem posestvu. Vsak kmet ve, kako velika nadloga so slaba pota za njega in živino. Steze naj bodo vedno obrobljene z grabo, da se voda po nji odteka in ne po potih in stezah. Taka pota, po kterih ob vsakem deževju mlake kar po nekoliko dni stoje, se hitro pokvarijo in kmet potrga več na čevljih,
kakor bi ga stalo tisto malo dela, da bi popravil grabo in pot.
*
Uši so vsakemu sadjerejcu sitne in neprijetne. Ta grda golazen se kaj rada zagnezdi posebno na jabolkah in trtah in le s težavo jih je odpraviti. Delo je sitno in zamudno ž njimi. Že v jeseni bi bil moral gospodar ostrgati skorjo, sežgati vse odpadlo in pobeliti deblo in veje. Spomladi si nekteri sadje-rejci pomagajo na ta način, da namažejo deblo in veje z lane-nim oljem. Olje brani zraku pristop in jajca nadležne golazni se zadušijo. Vrtnarji preganjajo uši na jožah s tobakovo vodo, v kteri so raztopili tudi nekaj mila. Če imaš mravlje na vrtu, se jih skušaj rešiti, kjer so mravlje, so tudi uši. Največji sovražnik uši pa je tisti mali rdeči hrošček, ki mu pravijo otroci Pikpolonca. V južni Ameriki so se uši na plantažah tako ugnezdile, da se jih niso mogli na noben način znebiti. Farmarji so imeli zaradi njih velikanske škode, dokler se ni nek učenjak spomnil na Pikpolonce. Zdaj jih dovažajo v one kraje
v celih zabojih in uši izginjajo vedno bolj.
*
Na deželi imajo še povsod bel pod iz navadnih desk. Če se neče lepo oribati in očistiti, raztopi v vodi precej klorovega apna in s tem omij in okrtači. Najbolji je seveda še vedno bel pesek.
*
Volnene nogavice se kaj rade pri pranju pokvarijo, „skupaj skočijo," kakor pravijo gospodinje. Najbolše je prati volnene nogavice v mlačni vodi, kteri si pridala nekoliko salmijaka. Sploh je salmijak za vse dober. Z vodo, v kteri je nekaj salmijaka, se
operejo najbolj zamazana okna čisto in hitro.
*
Židovi nimajo zelo duhovite pregovore. Evo jih nekaj:
Ribe in gostje tretji dan smrdijo.
Od sreče do nesreče je en sam korak, od nesreče do sreče dolga pot.
Prej se najej, potem imej otroke.
Mati mora imeti širok predpasnik, da pokrije napake svojih
Če je bil kdo bolan, je slabo; če je bil bogat, še slabše.
Če siromak kokoš je, je on bolan ali pa kokoš.
Če začne skopuh zapravljati, bo v juhi torto jedel.
Če kaj imaš — zadrži; če kaj veš — molči; če kaj moreš — naredi.
Tudi največji revež ima dovolj dobrih svetov.
*
Če neče petrolejova lampa dobro goreti, je najboljše, če knot vržeš proč in kupiš drugega. Tudi posodo, v kteri je petrolej, izlij in dobro očisti. Knot (doht) posuši, predno ga daš v lampo. V petrolej pa deni nekoliko zrn soli, pravijo, , da petrolej dobro čisti. Sol je gospodinjam povsod na pomoč. Črne satonaste in klotaste predpasnike operi in splahni v slani vodi in narobe likaj. Predpasniki bodo kakor novi in nič cunjasti,
kakoršni postanejo, če jih peres brez soli.
*
Vapno je za človeško zdravje prepotrebna tvarina. Otroci s krivimi nogami, pukljasti in sploh vsi, ki imajo slabo razvite kosti, so zavživali premalo vapnastih tvarin. Nek učenjak je rekel, da je zelo nespameten oni, ki dopoldne ali za večerjo poje dva jajca, lupine pa vrže proč, bolje bi napravil, da je lupine zdrobil in pojedel, belanjek pa nehal na krožniku; belanjčevine vsak zadosti ene, vapna pa ne. Vapno povišuje probavo in zelo po-voljno deluje ne samo na kosti, ampak tudi na živce. V kravskem mleku je precej vapna, tudi v raznih zelenjavah; slabotnim ljudem, posebno otrokom za predpisujejo zdravniki v formi tako imenovanega Chlorkalciuma v vodi razpuščenega po tri kavine žličk« na dan.	^
Na Norveškem, ki šteje samo dva in pol miljona ljudij, ima skoro vsaka občina svojo knjižnico. Od 600 občin ima knjižnice 537 občin in v ostalih 63 občinah se bodo ustanovile še tekom tekočega leta.
NOVOST! STEKLENICE NOVOST!
ZA VYDR0V0 OTROŠKO MOKO.
Za večkratno potrebo smo priredili za našo otroško moko steklenice. Kupite si jo enkrat za vselej, z daljšo množino jo pa le dopolnjujete. Je lepe oblike, iz čistega belega stekla za 80 vin. Napolnjena 3 K 20 vin. Z ozirom na steklenico smo prenaredili tudi zamotanje za celi Va kg. Vydrove otroške moke.
Mnogo mamic naroči 3 kg. moke naenkrat, ker taka pošiljatev gre poštnine prosto. Komur ljubo, blagovoli si to steklenico naročiti. Na konec ostane gospodinji vedno praktična bodisi za kavo, sadje i. t. d.
Nekaj priznanj in pohvalnih dopisov za Vydrovo žitno kavo.
Planine Franc, kmet na Libni, pošta Videm: Z Vašo kavo sem prav zadovoljen ter ostanem Vaš naročnik.
Roblek Lucija, Bašelj, pošta Tupaliče: Vaša žitna kava nam najbolj ugaja, zato zdaj prosimo, da nam je zopet pošljete eno vrečico.
Svetina Ana, posestnica, Blejska Dobrava 19, p. Javornik: Vaša kava je tako^ dobra, da naša mati ne morejo biti več brez nje.
Širok Just, mizar, Solkan: Pošljite prej ko mogoče 5 kg Vaše dobre žitne kave, kajti brez nje ne morem biti.
Štefanec Lovrenc, viničar, Hercogberg 82 pri Radgoni: Prosim pošljite nam še eno vrečico Vaše dobre žitne kave.
Tobias Jakob, c. kr. davčni upravitelj, Marijino Celje: Prosim pošljite mi zopet 1 vrečico Vaše izvrstne žitne kave.
Kukovič Jožef, krojač, Zadobrova pošta Celje: Prosim pošiljite nam 5 kg žitne kave pa kmalu ker nam je že vsa pošla, brez nje pa ne moremo biti.
Lukman Franja, kuharica v župnišču, Vurberg pri Ptuju: Kdor si od Vas enkrat naroči Vydrovke, to dobro žitno kavo, gotovo ostane za vselej Vaš odjemalec.
Orehovec Valentin, čevljar, Kamenče p. Braslovče: Prosim pošljite mi zopet 5 kg Vaše dobre kave, pa prosim kmalu ker vrečica je prazna, druga kava nam pa ne ugaja.
Ozim Rudolf, sin posestnika, Ruše: Prosim pošljite mi zopet eno vrečico „Vydrovke" ker je res izvrstna.
Pečnik Mici, šivilja, Velike Lašče št. 52: Prosim pošljite še 5 kg Vydrove kave brez nje ne moremo več biti zelo se nam dopade.
Potočnik Rozalija, gospodinja, Žirovski vrh št. 32-Žiri: Blagovolite mi poslati zopet eno vrečico Vaše izborne žitne kave. Zadnje je nam že pošla in že zelo težko pričakujemo drugo. Vsi jo zelo radi pijemo. Prosim pošljite jo kakor hitro mogoče.
Pustoslemšek Jerica, posestnica, Luče pri Ljubnem: Prosim pošljite kakor hitro mogoče 5 kg kave ker ista mi je popolnoma pošla, brez nje pa biti ne morem tako se mi je priljubila.
Praprotnik Blaž, posestnik, Sv. Andraž p. Velenje: Z Vašo izvrstno žitno kavo sem popolnoma zadovoljen, toraj ostanem še nadalje Vaš naročnik. Priporočam jo vsakomur.
Rainer Jožef, kmet, St. Jurij pošta Zgornje Trušnje: Prosim pošljite mi 5 kg Vaše dobre kave, brez katere niti en dan ne moremo biti.
Ropret Matej, Boh. Bela št. 26: Prosim pošljite mi kmalu 5 kg žitne kave, ker nam je že pošla brez nje pa ne moremo biti.
Rovan Andrej, parna žaga, Col pri Vipavi: Prosim pošljite mi kakor hitro mogoče 5 kg Vaše izborne žitne kave ker brez nje ne moremo biti.
Stante Mihael, mest. redar, Ljubljana Prečna ul. 6: Kava nam je pošla ker pa je ne moremo pogrešati, prosim pošljite mi je takoj zopet 5 kg.
Stampfer Jakob, c. kr. fin. straž, pregl., Gradec: Prosim pošljite mi zopet eno vrečico Vydrovke, ker ne moremo biti brez nje.
Štolfa Kristina, soproga voznega mojstra, Divača: Pošljite mi 5 kg kave „Vydrovke" niti en dan nam ni možno biti brez nje.
Valentinčič Anton, čevljar, Podbrdo ob Bači: Naši stari mamici Vaša Vydrova kava zelo ugaja, zatoraj se zopet priporočam za eno vrečico.
Vyzovišek Franc, oskrbnik, Gabernik pošta Poličane: Prosim pošljite nam prav kmalu zopet 5 kg Vaše izvrstne Vydrovke.
Vreček Marijana, posestnica, Tupaliče št. 34: Pošljite mi zopet 5 kg Vaše dobre žitne kave.
Weingerl Jožef, viničar, Pesnica pri Mariboru: Prosim, hitro pošljite, ker ne moremo dolgo vzdrževati brez Vaše dobre žitne kave ...
Železnik Alojz, Sv. Peter pri Zidanem mostu: Prosim pošljite mi zopet 1 vrečico Vaše izborne kave.
Železnik Draga, soproga mehanika, Drvar-Bosna: Prosim Vas pošljite mi hitro Vašo kavo ker brez nje ne moremo več biti.
Naročila, reklamacije, pritožbe i. t. d., naj se pošiljajo naravnost na Vydrovo tovarno hranil v Pragi VIII., rokopisi pa na gospo Zofko Kveder v Zagrebu, Pantovčak lb, Hrvatsko.^
Lutta: Za vsako pesemco drug pseudonim?! Nikar, nikar! Že tako se mi od samih pseudonimov kar meša. Na stotine teh nesrečnih pseudonimov, originalnih in banalnih, bombastičnih in priprostih. Kako naj si zapomnim vse to! .Vasovalec" mi je sicer precej vsec. Lahek, poreden ton je prav dobro zadet, ampak iaz jo ne morem objaviti v našem lističu. — Svak Fr.: Pošljite mi takoi svoj naslov! Pišite tudi v Prago tovarni zaradi honorarja. Stvari so vse prav dobre. — Davorin Uskok: Vaša Milena in njen Zdravko sta šla na poročno potovanje v — koš. Njiju oče - Vi, gospod Davorin, - ste prevelik idealist. Ce to Vam ni znano, da je plača slovenskega učitelja tako malo sijajna, da mu nikakor ne dovoli, da bi se vozil po železnici v drugem razredu. Kaj še! — Adolf: Vsak mesec dobim po 40—70 rokopisov za „D. P." Kar je dobrega objavim, nekaj vrnem, drugim odgovorim v „Listnici." Nemogoče pa je, popravljati skoro vsak stavek, posebno, če ni vsebina sama nič posebnega. — Janko Posavski: Staro blago, zelo staro blago! Orajščak, ki vse zaigra, nazadje se svojo hčer, je že kar plesnjiv od starine. In ciganje tudi! Svetovala bi ne samo Vam, ampak tudi drugim, malo več originalnosti. Beračev imam enkrat zadosti: tistih, ki so pametni in tistih, ki so bebasti ; tistih, ki po zimi zmrznejo in tistih, ki po leti v potok padejo. Kdor mi kaj pošlje, naj se varje prevelike zaljubljenosti in pijače. Ljudje pri nas mislijo, da poezija brez petošolske ljubezni in brez vina kar obstati ne more. — Nada: Kar se pošlje brez podpisa in naslova, je posvečeno košu. Vendar naj bo za Vas izjema; nekako ganilo me je, ko sem čitala, da živite, „kakor vsak rodoljub na deželi" in imate po trudapolnem delu še smisla za poezijo. Vaš zvezek Vam vrnem, če hočete. Spravite si to, čez par let bodete z zanimanjem preobračali te lističe. Zdi se mi celo, da niste brez talenta, samo vaje manjka. Poskusite napisati kaj kratkega, kolikor mogoče priprostega v prozi. V pesništvu igra oblika preveliko ulogo. — Borivoj: Starinsko, neštetokrat premleto. Slog pa je prileten in pravilen. Napišite kaj druzega in s pravim vizirom. — Franc: Tiste povesti „0 treh bratih in treh grofovih hčera" ne morem natisniti. Take le lepe pravljice so že iz mode. Tudi pesem ne kaže novega Prešerna. Včasih imate res kakšno originalno misel in zanimiv stavek, ampak kaj, to še ni dovelj. Napišite kaj iz svojega življenja, kaj kratkega, vsakdanjega, priprostega: Kaj delate na deželi, kaj mislite itd. Take stvarce se skoro vsakemu posrečijo, ..fantazija" je pa le za bolj izurjene in skušene ljudi, ki se ne popiknejo v vsaki drugi vrstici čez pravopis in take nerodnosti. — Začetnikom: Pišite razločno, samo po eni strani papirja. Ne pošiljajte mi vsako neumnost, ne bodite preveč domišljavi. Ne obsipajte samo mene s svojimi rokopisi.
VSEBINA: TONE RAKOVČAN: Prevzetnemu dekletu. — NARTE VELIKONJA: Birma. — Dr. IVO ČESNIK: Brez srca. — ANTON ŽUŽEK: Sonet. — REGINA GOBEC: Slepec. — SILVESTER KOŠUTNIK: Nos. — FR. SVAK: Izgubljeno življenje ... — K. S.: Sen. — ALOJZIJ PENGAL: Za sina. —'ZVONIMIR KOSEM: Kostanji. - ŠTEFAN POLJANEC: Rekrut Janez.
Pripravno steklenico
za Vydrovo žitno kavo priporočamo vsem svojim gg. odjemalcem. Ima zabrušen zamašek, tako da se v nji kava v do-glednem času sploh ne izdiši. Gre vanjo skoro cela poštna pošiljatev, ker drži 8 litrov.
To steklenico dajemo za tovarniško ceno: 2 K 20 v, zabojček 65 v, poštnino pa
plačamo tukaj in si jo zaračunamo. Polne steklenice ni mogoče pošiljati, ker bi se razbila.
Otroška moka.
V borni, mali, vaški koči sama v tihi, temni noči mati dete svoje bolno, ziblje, poje z dušo voljno:
Ajaj, hajaj zlato dete, zunaj snežec mrzel mete, z Vydrovo bo moko tata kmalu stopil skozi vrata.
Skuhala bo mama tebi z moke sladke, kakor mana lek krepilni, sladko moje. Spet zjasne se očke tvoje.
Pa boš, drago, mirno spalo, v sanjah lepo se smehljalo, tata, mama pa vesela Vydru bosta hvalo pela.
ona
Destinke.
Danes je Matevžkov god, danes velik je gospod, vsi so ga obdarovali bratci vsi ga blagrovali.
Iz daljnje Prage zlate poslali so oblate, jih je mama naročila in Matevžku namenila.
Polno škatljo presladko snedel bi jih prav lahko, še danes ta današnji dan, čeprav bi jutri bil bolan.
„Destinke, oh, Destinke!" prosjači okrog Minke. „Kaj je boljše, kaj je slajše?! Jaz Destinke 'mam najrajše!"
□en
WW
S! S
"S"
ni &0 rt
£1
ctf
tO
s. >
ms

TT"
J£ □
E
u jt <n o
S-11 5 D
JC a
E
■K XII
o
Ul i o
i D11
i S£
i N C : C N
: o v
j E
: - C
: m : C O
3 3
" u> t;"
il
0	c g,-■■ o
3 N a
01
N . O n miš O Cxll
* W ra jc-J£
j: o
3
I I I
oE a jc Eo Cm
3 S
o	5 13
- p.	fcF
aH	S!* 13 O
	"ni in
	
-J£	"i.K
10	in
I i I
O
E
•K V) - N bi
"J
0
u c
01
2
a
c
£ 3
Cfl
K
Ul
*N
E
•Smo
jj S ®
ga | o = ao o ■3 =
s
o oT5* o o o
g-O =
o - s
^ "v O »N
11° iS a
S = .2
o >IA
ao o
>	aS
o «1.2.
sil
■S .a
>	m a 'S S
Vydrova žitna kava poslana posebej v platnenih vrečicah, poštnine prosta 5 kg.
Otroška moka v zavitkih 1 kg.....
Jahlne konzerve (grahova, gobova, lečna, riževa in rezancna) v škatlji s 25 por-
cijami.............
Jntaln prldatek, stekl. V« kg......
Šumeči bonboni »Ambo« 50 kmd. K 2 —, 40 kmd. K 2 —, «s sidrom« 50kmd.vškt.
Sadni bonbon JBene", 25 kmd.....
Masleni oblati, zavitek s 25 kmd. . . . Oblati »Dezert dellkat* zavitek s 50 komadi Oblati „Destin", s sadnim okusom, zavitek
s 40 kmd............
„Buhtin", začimba za pecivo v ■/< kg. stkl Gorčica po franc. in kremškem načinu po
»/i kg. stekl. po.......
.Julep", sadni soki (glej platnice).
Pošiljatve od K 6— naprej (izvzemši »Vydrovko in Juiepa) pošiljamo franko.
Vydrova tovarna branil, Praga VIII.
Izdaja in za uredništvo odgovarja založnik F. Vydra, Praga VIII. — Tiska B. Holinka, Praga VIII.
Naročnik-.
Ime:...........................................
Stan: .........................
Kraj:......................................
Pošta:.....................................
Železniška postaja :
Datum:....................................
Naznanilo:
Ta list se ne more pošiljati kot tiskovina.
Blagovolite prilepiti vedno znamko za
5
vinarjev.
Uydroua touarna hranil
Praga Ulll.
(poštni urad Praga ZZ)