Gospodar In gospodinja
LETO 1941-XIX	3. SEPTEMBRA	STEV. 36
Kmečki vrt
Pridelujmo po načrta
Med drugimi velikimi pogreški pri kmetskem vrtnarstvu je tudi ta, da se seje in sadi povrtnina leto za letom na stalni prostor. Kot je potrebno, da menjamo zemljo poljskim sadežem, prav tako je brezpogojno potrebno, da tudi povrtnino sadimo vsako leto na drug del vrta. Povrtnina sajena vedno na stalni rostor bo dala le slab pridelek, ker ne-atere rastline gredo s koreninami globoko v zemljo (fižol, grah, paradižniki, Črni koren itd.)., druge pa izrabijo le vrhnjo plast zemlje (solata, kumare, špinača, motovileč itd,), zato je tudi prst izrabljena ali le na površju ali v spodnjih plasteh. Z gnojenjem pa preizčrpane zemlje tudi ne moremo poživiti.
Da pa se bomo znali ravnati, je potrebno vedeti, katere rastline potrebujejo največ hranilnih snovi (gnoja) in katere uspevajo tudi v bolj borni zemlji Na dobro pognojeno gredico sadimo: vse ka-pusnice, zelje, ohrovt, karfijola, dalje koleraba, solata, zelena, mangold, por, buče, kumare, paradižnik, paprika in krompir, Na manj pognojeni zemlji sadimo: čebulo, češenj, korenje, petršilj, črni ko-ren, peso, fižol in grah. Trojno zelenjavo (rabarbaro, hren, špargelj) pa gnojimo »ako leto ali tudi v večjih razdobjih.
Kako razvrstimo povrtnino.
Ohrovt, zelje in rdeče zelje uspeva dobro po stročnicah (grahu in fižolu). Karfijola pa želi dobro, še neizrabljeno prst in jo navadno sadimo po krompirju ali fižolu (za jesensko uporabo). Na prostor, kjer so bili v prejšnjem letu grah, fižol, paradižniki ali zelje, sadimo kumare, čebulo, peso, solato in špinačo. Po pretepu 3 let pa lahko na to mesto zopet zasadiš kumare. Tudi paradižnik daj vedno na drugo mesto, da se zemlja medtem zopet okrepi. Na ta način pa tudi uničuješ razJiçne. zajçda]ce in rastlinske bo-
lezni. S primernim »kolobarjenjem« kot se tako obdelovanje vrta imenuje boš dosegel vedno večji pridelek in porabil veliko manj gnoja.
Jasno je, da bomo posebno v današnjih časih skušali čim več pridelati, zato sejmo in sadimo tudi med čebulo in korenje in sploh med ono povrtnino, ki raste počasi in dozori šele v jeseni, tudi drugo zelenjavo. Na ta način preprečimo prehitro izhlapevanje vode, sonce ne more uničiti plodnih tal in mi več pridelamo. Za tako vrtnarjenje pa je potreben načrt, ki nam pokaže kdaj in kam moramo posejati oziroma posaditi povrtnino. Seveda moramo setve prilagoditi krajevnim vremenskim prilikam, zato ga v celoti tu ne moremo navesti. Kot podlaga pa naj nam služi sledeča razpredelnica, ki nam pove, v kolikem času dozori ta ali ona povrtnina.
Najmanj časa porabi solata rezivka, 3 do 5 tednov in redkvica 5 tednov. Za njo pride glavnata solata, 6 tednov, in pomladanska repa 10 tednov. Endivija za zimo potrebuje 10 do 12 tednov, zgodnji fižol in grah 12 tednov, kodrasti kapus 12 tednov. Korenje, kumare in drugi glavni pridelki pa seveda mnogo več. Tako n. pr. lahko posadiš na gredico ali mesečno redkvioo, solato rezivko, pomladansko repo, motovileč (sejan že jeseni) in glavato solato. Za njimi pa kolerabico, grah ali zgodnji fižol, rano zelje ali ohrovt, fižol, paradižnike, kumare, korenjček itd. Za jesen, zimo in pomlad pa endivijo, zimsko glavato solato, špinačo, ohrovt, zelje, korenje itd.
V mesecu septembru imamo v kmečkem vrtu največ dela s pletvijo, pobiranjem pridelkov in še zadnjim okopava-njem. Začetkom septembra posejemo zimsko solato, špinačo in motovileč, tudi za petršilj in korenjček je bolje, da spravimo v zemljo. Na manjše gredice posadimo šalotko, zimsko solatko in Češenj. Zrelo semenje poberemo iu posušimo. Tudi pa-;
radižnikom lahko poščipljemo vršičke. Hijacinte in tulipane posadimo, uredimo kompost in gnoj zlasti pa odstranimo z trta vse gnijoče rastline, listje itd., da se ne zaredi mrčeš.
Ako nameravamo posaditi kaj sadnega drevja se moramo že sedaj pobrigati, da ga dobimo. Jagodam otrebimo vse nepotrebne odganjke, jih okopljimo in pogno-jimo z zdrobljenim gnojem.
Kaj ovira napredek kmečkega gospodarstva
Zadnjič smo govorili o tem, kako velika ovira napredka je nevednost. Danes hočemo pokazati drugo oviro, ki je še hujša, to je pomanjkanje veselja do kmetije in pomanjkanje volje za napredek. Prirodno je, da se vsakdo za delo, ki ga ima, zanima, da ima za svoj poklic veselje. Tako bi bilo prirodno, da se kmet zanima za kmetijsko gospodarstvo in za napredek v tem gospodarstvu in da ima veselje do kmetovanja. Žalibog pa mnogokrat vidimo ravno nasprotno. Nehote se vprašamo, kaj je vzrok, da ni veselja do kmetije, da ni volje za napredek. Vzroki so različni. Tu hočemo omeniti le najvažnejše.
1.	Veliko kmetov, ki jim manjka kmet-ska stanovska zavest, ki se tako rekoč sramujejo svojega kmetskega stanu.
Odkod taki kmetje? Za vse stanove je po navadi odločilno to, da gledamo, za kaj ima fant v mladih letih veselje. Če vidimo, da ima veselje do učenja, ga damo v šole. Če ima veselje za eno ali drugo rokodelstvo, ga damo učit rokodelstva. Če ima veselje za trgovino ali obrt, mu pomagamo, da se izuči za trgovca ali obrtnika. Le za kmetijo nikoli ne vprašujemo, ali ima fant veselje za kmetijo ali ga nima. Tako se včasih (mogoče celo često) dogaja, da ostane na domu in prevzame gospodarstvo tisti izmed sinov, ki nima prav nobenega veselja do kmetije. Če ni za drugega, naj bo pa kmet. Ta odločitev je usodna. Kakor da bi bile kmeti je najmanj važne. Kakor da bi za kmetsko gospodarstvo ne bilo potrebno ne poklica, ne sposobnosti! Zavedajmo se, da so kmetska posestva temelj našega gospodarstva in da iz kmetskega ljudstva izhaja naraščaj, navadno, za vse druge poklice.
2.	Voljo do napredka v kmetijstvu jemljejo često tudi strasti, napake, katerim je kmetski gospodar vdan. Ne bomo naštevali vseh napak. Predaleč bi nas to
vodilo. Poudariti pa moramo, da vsaka strast slabi voljo. In ker je strasti pri kmetih veliko, je tudi veliko vzrokov, da ni volje za napredek.
Najbolj razširjena napaka, najhujša ljudska strast je pri nas pijančevanje. To je največja ovira proti izboljšanju kmetijstva. S prstom, tako rekoč lahko poka-žemc kraje, kjer so kmetski domovi zanemarjeni, kjer so njive prerasle s plevelom. In takoj lahko tudi vemo, da tu gospodari alkohol in izpodriva vsak napredek. Kakor vsaka stvar tako tudi pijančevanje slabi voljo in jim jemlje smisel za napredek in za delo sploh. Poleg tega pa je alkoholizem tudi ona strašna jama, ki požira ogromna sredstva, ogromna premoženja. Saj je le prebridka resnica, da je zaradi pijančevanja prišlo največ slovenskih domačij na boben.
Kakor pijančevanje, tako so zavirale in zavirajo napredek v naši kmetski vasi tudi druge ljudske strasti, tako zlasti ba-haštvo, pravdarstvo, pretirano veseljače-nje, sovraštvo med sosedi in celo med vasmi.
3. Na eno stvar moramo pa posebej opozoriti, da je velika ovira napredka, čeprav se te ovire mnogi niti ne zavedajo. Kaj je to? To je varčevanje na nepravem mestu. Priznati moramo, da je varčnost temeljna lastnost dobrega, naprednega gospodarstva in da je varčnost med našimi kmeti precej razširjena. Toda varčnost ima pa, kakor vsaka čednost, svoje meje, tako da hodi po sredi in nikoli ne pretirava. Kakor hitro varčnost pretirava, pa preneha biti varčnost in postane huda napaka, težka strast. To je skopost. In ravno skopost ali, če bolj milo rečemo, neprava varčnost našim kmetijam zelo veliko škoduje. Treba bi bilo to ali ono orodje, ta ali oni stroj popraviti. Ker to stane denar, gospodar tega ne stori. In posledica je, da orodje postane v kratkem času popolnoma nerabno, da se stroj
popolnoma pokvari. Treba bi bilo urediti gnojišče, da se zajame gnojnica, ki bi bila travnikom in deteljiščem tako krvavo potrebna. Toda za ureditev gnojišča je treba kupiti cement, je treba plačati zidarja. Tega pa gospodar ne da. In tako se še naprej razliva po potih ali odteka v potok najdragocenejši gnoj, ki bi ga bilo mogoče rešiti za travnike le z majhnim izdatkom.
Pri skopih gospodarjih je zaman govoriti o napredku, ker pri njih je denar vse, denar samemu sebi namen, denar bog. Četudi jim govoriš, da bodo z majhnim izdatkom mogli priti do večjih dohodkov pri vsakem zboljšanju, ki ga napravijo, se jim vendar denar preveč smili. Skopost je tako močna, da jih slepi, da jim jemlje zdravo razsodnost. Potem seveda ne morejo uvideti in ne razumeti, da so sami svoji škodljivci in da si sami nočejo odpreti virov, iz katerih bi jim tekli večji dohodki.
4. Še eno oviro moramo navajati, ki nam tudi zelo veliko ovira napredek. To so nekateri (ne smemo reči vsi) naši kmet-ski politiki in »javni delavci*. Lotili so se politike in lotili so se dela v kmetskih organizacijah, pa se jim je zgodilo, da so čisto izgubili veselje in voljo do kmet-skega dela. Zanima jih samo še visoka politika in bavijo se samo še z delom' v organizacijah. Za kmetijo in kmetsko de-
Oddaja goveje
Na osnovi naredbe, s katero so bili izdani predpisi o klanju goveje živine v Ljubljanski pokrajini, so bila izdana še posebna pravila, iz katerih posnemamo za naše bralce tele stvari:
Za rodovniško živino, ki je vpisana v rodovniške knjige, mora Prehranjevalni zavod ob sodelovanju živinorejskih združenj (zadrug, društev) sestaviti poseben vpisnik, kamor se vpiše za vsako rodovniško govedo ime, datum telitve, živo težo, pasmo, posebne znake in splošne podatke o imetniku goveda ter kraj, kjer je govedo.
Pri izbiri živine za zakol morajo občinske zajednice, ki smo jih zadnjič imenovali, pod nadzorstvom občinskih pre-skrbovalnih uradov paziti, da se upošteva oboje: prehranjevalne potrebe v pokrajini na eni in ohranitev dobrega stanja
lo ni Več časa, a samo zato, ker ni veselja. Politika je zanje postala strast. Še prava sreča, če je pri takih gospodarjih vsaj žčna toliko močna in zavedna, da jih skuša v gospodarstvu nadomestiti. Potem že še nekako voz kmetije gre naprej. Če pa še žena ni v stanju, da jih nadomesti, potem se dogaja, da so oni, ki največ govorijo o kmetu, o kmetskih potrebah in zahtevah in o napredku kmetske-ga gospodarstva, obenem sami najslabši gospodarji. Preveč jasno ljudje pri njih vidijo, da je napredek na jeziku, nazad-njaštvo pa na delu. Ti kmetski politiki in »javni delavci« bi morali vselej, kadar govorijo in nastopajo pred kmetskim ljudstvom, za uvod reči: »Ne glejte moje kmetije in mojega dela, ampak poslušajte le moje besede!« Toda ljudje so že taki, da se držijo besed sv. pisma: »Po njih sadu jih boste spoznali.«
Pokazali smo na nekaj ovir, ki onemogočajo napredek kmetijstva s tem, ker jemljejo veselje do kmetije, ker slabijo voljo za napredek. Spoznanje je prvi korak k poboljšanju. Če smo spoznali svoje najbolj pogoste napake, če smo spoznali ljudske strasti, ki so največja ovira napredku, potem je naša dolžnost, da gremo v boj proti ljudskim napakam, razvadam, strastem. Veliko je še plevela. Ta plevel moramo trebiti, pa bomo najuspešnejše delali za napredek.
živine za klanje
živinoreje na drugi strani. Zato morajo odvzemati predvsem goveda, ki so za pleme manj prikladna.
Če bi kateri izmed živinorejcev oddal več v dotični zajednici, se ta višek proračuna v prid ostalim oddajalcem.
Prevod določi sporazumno s stanovskimi kmetijskimi in mesarskimi združenji časovni razpored dogonov za en mesec naprej in določi kraje, kamor bo živina prignana. Razpored se objavi najmanj ,8 dni pred začetkom dogonov; v istem času se pošljejo tudi oddajni nalogi za odvzem živine in se navede, koliko žive teže je treba oddati. Živino morajo kmetje pri-gnati na kraj dogona točno ob določenem dnevu in uri.
Na kraju dogona se zberejo: odposlanec Prevoda za prevzem prignane živine in ocenjevalna komisija. Ta komisija je
sestavljena takole: predsednik je en predstavnik Prevoda, člana sta pa po en predstavnik kmetov in en predstavnik mesarjev. Komisiji je dodeljen še tajnik.
Komisija prevzame od odposlanca Prevoda zahtevano živino, jo oceni po vrsti in kakovosti na osnovi posebne lestvice, živino stehta najkasneje v štirih urah po dogonu, določi ceno za stot in celotno po veljavnem ceniku in živino odda mesarskemu združenju, ko je bila prej plačana prodajalcu določena cena.
Proti ceni, ki jo določi komisija, ni mogoča pritožba.
Prodajalec (kmet) dobi od komisije potrdilo, da je živinče prodal.
Pravila predpisujejo, da se mora pre-
vzeti vsa" na "dofon prignana živina. Za oskrbo majhnih potrošnih središč, katerih ni mogoče oskrbovati z dogonom, izda Prevod mesarjem posebne dovolilnice, ki pooblaščajo za nakup živine in za njen zakol. Brez takega dovolila se živina ne sme ne prodajati ne klati. Na vsaki dovolilnici, ki velja samo za eno govedo, se morajo vpisati med drugim ime mesarja, občina, za katero velja, vrsta živali, za katero je dovolilnica izdana, dobe veljavnosti in podatki o prodajalcu, o teži živali, njeni oceni in njeni ceni.
Dovolilnica ima tri dele; enega dobi pri prodaji živinorejec, da se z njim lahko izkaže, da je žival oddal, ostala dva dela pa služita drugim namenom.
Berimo strokovne spise
Oni Han je bilo zapisano v »Gospodarju«, da je največ kriva neuspehov v kmetijskem gospodarstvu — nevednost jn neznanje. To je čista resnica. Imamo zgledov več kot dovolj, ki to resnico potrjujejo. Nevednost je strašanski sovražnik vsakega napredka; tega sovražnika ne more uspešno premagati ne pridnost, ne denar.
Zapisano pa je bilo zadnjič med drugim tudi, kako tega sovražnika vendarle uspešno premagujemo. Kratko je bilo omenjeno, kako važne so šole od ljudske do kmetijske strokovne, kako važna predavanja in tečaji in kako važen tudi kmetijski strokovni tisk.
O vsem tem bo treba pisati še in še. Kmečki človek je precej nezaupljiv in počasen v vprašanjih, ki se tičejo njegove izobrazbe. Na te reči ne da veliko ali pa nič. Zaupa ti le pridnim rokam in starim skušnjam. On med takšne »preizkušene« stvari šteje tudi svoje prepričanje, da je strokovno-poklicno izobraževanje nepotrebno. Morda še prizna, da je kmečki mladini treba vendarle nekaj več izobrazbe kakor je je bil deležen starejši človek; a da bi izkušenemu gospodarju in gospodinji bilo treba kaj brati o kmetovanju in o gospodinjstvu — smešno! Kdo bo pa pod milim Bogom učil kmeta obdelovati zemljo in rediti živino, ko je pa vendar samo kmet tisti, ki iz prakse vse to pozna? Kako pridejo do tega razni »gospodje«, ki so nobel oblečeni, živijo v mestu in sedijo za mizo, da bi učili
njega orati, sejati, živino vzrejati in podobno. Ali ni vse to zares smešno?
Za vsak praktični uspeh je treba teoretičnega znanja. Se pravi: Če hočeš kar koli uspešno izvršiti, moraš vsaj nekaj o tisti stvari vedeti Pregovor o slepi kuri, ki tudi najde zrno, je za vsakdanjo življenje čisto brez veljave. In kdor se nanj zanaša, je v današnjih časih pač največji revež.
Nejevernim Tomažem je seve treba vsako stvar dokazati. Pa dajmo dokazati tudi mi, da je teoretično znanje podlaga praktičnim uspehom!
Vzemimo nekaj primerov! Kaj mislite, da so različne sorte sadja, grozdja, vina, razne vrste žit, krompirja, fižola itd. nastale kar same od sebe v praktičnem kmetovanju? Ali da se je živina v onih deželah, kjer slovi po vsem svetu, razvila in tako zelo izboljšala sama od sebe, po naravnem razvoju? Saj smo praktični kmetje in prav dobro vemo, da se nam semena, sadje, trta, poljski sadeži itd. sami po sebi izrodevajo (degenerirajo), da se vedno slabšajo, ne pa boljšajo. Še bolj velja to ze živino.
Zdaj se pa vprašajmo: kje in kdo posega z veščo roko v snovanje narave? Posega tako, da tanko prisluhne skritim virom naravnih sil in jim — ne da bi jih spreminjal v njihovem bistvu (tega nihče pod soncem ne more!) — usmerja njihove učinke tako, da delujejo po njegovih računih in dosegajo rezultate, ki si jih je zamislil on — človek?
Taksni učeni računi S silami narave, ki jo je Bog dal človeku v užitek, nastajajo v delovnih sobah učenih naravoslovcem, kmetijskih strokovnjakov. In odtod se razlivajo med ljudstvo različne pridobitve, izboljšave, nastajajo nove sorte kulturnih rastlin, ugotavljajo se posebni zakoni dednosti pri živalih in rastlinah... V kemičnih delavnicah se raziskujejo zemeljske skrite sile, tam se ugotavlja, kaj je zemlji treba dodati, kaj ji vzeti, da bo plodna in rodna. Od tam so razna umetna gnojila, različna sredstva proti boleznim in škodljivcem...
Vprašajmo se po tem kratkem premisleku: Kaj bi bilo, če bi se naenkrat vse to skrito delo za napredek in izboljšanje pridelkov in kmetovanja sploh v teh sobah ustavilo in če bi prenehalo?
Pa pomislimo še na tole: Kaj bi bilo, če bi danes kmet ne imel najrazličnejšega modernega orodja in strojev? In odkod je orodje in so stroji? Rodili so se po ogromni večini v glavah ljudi, ki sedijo za mizo in z učenimi računi merijo učinke fizikalnih sil ter jih usmerjajo obdelovalcu zemlje v prid in v korist.
Kdor vse, kar smo kratko povedali, dobro premisli, bo nemara vendarle moral spremeniti svoje nazore, češ, da mestni »gosposki« ljudje nič ne storijo za kmetijsko gospodarstvo. Gotovo ne delajo vsi, a mnogo jih je, ki na ta ali oni način prispevajo svoj del. Zlasti prispevajo mnogo oni šolani ljudje, ki so se posvetili prav posebej proučevanju vprašanja, kako je mogoče res uspešno kme-lovati.
Ali bi ne bilo škoda, če bi kmetijsko-strokovno tako dobro podkovani ljudje ne poučevali kmečkega ljudstva o vsem.
kar se je po dolgem proučevanju in preskušanju pokazalo, da je koristno? In ali bi ne bil nespameten kmečki človek, ki bi se za njihove nasvete in priporočila ne brigal? Res ni nikjer rečeno, da imajo v vsem čisto prav; e to je gotovo, da veliko več vedo mimo priprostega kmeta. Treba je le, da praktični kmetje sodobne smeri za napredek na posameznih področjih kmetijskega gospodarstva praktično preizkusijo in se na lastne oči prepričajo, ali so dobre ali ne.
Ni pa mogoče iti kmetijskim strokovnjakom od kmeta do kmeta in vsakemu posebej razlagati. Čemu imamo pa strokovne knjige in strokovne liste!? Čemu nam je potem tisk? Ali ni povsem jasno in na dlani, da je in mora biti tisk tisto sredstvo, ki se ga poslužujejo v kmetijstvu študirani možje in žene, da učijo kmečkega gospodarja in gospodinjo o vseh novih načinih kmetovanja in gospodinjstva?
Samo nekaj je: Strokovna knjiga ali časopis ima edino takrat svoj pomen, če ga kmet res tudi bere. Že dostikrat je bilo poudarjeno, da pri nas kmečki ljudje mnogo premalo berejo strokovne spise. Zato je pa tudi prepad med tem kar priporočajo strokovnjaki in med tem, česar se drži naš kmet, zelo globok. Zato je pa tudi zaostalost našega kmetijskega gospodarstva mnogo večja kakor bi smela biti z ozirom na naše razmere. In zato je življenje na slovenskih kmetijah mnogo slabše in težje, kakor bi bilo, če bi naši gospodarji in gospodinje več izbili- iz svojih kmetij. Ni torej iz zraka vzet naš poziv v naslovu: Berimo strokovne spise!, ampak ima globoko gospodarsko in socialno vrednost.
Red v kuhinji
Slaba gospodinja je, ki se šele potem, lo je že treba kuhati, spomni, da nima vsega potrebnega doma. Poznala sem takšno, ki je pogrešila sol šele takrat, ko je bila jed že skoraj kuhana in jo je bilo treba odnesti na mizo. Brž je vse pustila in letela v trgovino, ki je bila od hiše oddaljena kakih 10 minut. Semintja se je zamudila vsaj četrt ure in dostikrat se ji je medtem prismodila jed. Ko pa je končno nasolila solato in hotela naliti olja ali jesiha, pa spet tega ni bilo. Poldne je na-
vadno takrat že odbilo, trgovina je bila zaprta, pa je poslala otroka k sosedi, da ji posodi malo kisa. Medtem pa je vsa družina nestrpno čakala na kosilo, mož se je jezil, otroci so sitnarili in prede« je bil tak obed končan je vselej izbroJt-nil prepir med možem in ženo zaradi njene nemarnosti. Pa še sosedom se je zamerila, ker je marsikdaj izposojena živila pozabila vrniti.
Vsega tega ne bi bilo, če bi se ta gospodinja navadila, da napravi vsak ve-
čer jedilnik za drugi dan in pregleda potrebne zaloge. Če namerava skuhati še tako preprost obed, mora vendar vedeti, ali ima vse potrebne začimbe doma, ali je dovolj sladkorja, dovolj soli, kisa, olja in dr.
Koliko gospodinj je njej podobnih. Zato pa gospodinja, ki hočeš imeti v svoji kuhi red, napravi si vsak večer določen načrt, kaj boš jutri kuhala. Če vidiš, da ti kakšna reč manjka, si že zvečer napiši na listek in ga položi na vidno mesto, da ga zjutraj najdeš in greš takoj kupit, kar ti manjka.
Napravi si red tudi pri samem pripravljanju jedil. Najprvo znesi vse potrebne količine skupaj, bodisi z vrta, shrambe ali s trga, da ne boš po vsako reč posebej hodila potem, ko že pripravljaš. Potem pripravi tisto jed, ki se najdlje kuha ali peče. Šele nato, ko je ta že res v loncu ali v ponvi, zakuri, da je toplota takoj izrabljena. Zakaj drva so draga in vsakega polenčka je škoda, ki ti zastonj pogori. Ko se že glavna jed kuha, lahko pripravljaš medtem jedila, ki potrebujejo manj kuhanja ali pa čistiš solato. Po trajanju kuhanja pristavljaš potem jed za jedjo na štedilnik.
Če kuriš s premogom, moraš vedeti, da rabi premog vedno dovolj žerjavice, da močno zagori. Nasuj ga zato na ogenj šele potem, ko so dala drva že precej žerjavice. Žerjavico razgrebi in premog naj pride v sredino kroga iz žerjavice na prazno rešetko. Premog lahko tudi nekoliko zmočiš, da rajši gori. Nikoli pa ne zastij vse žerjavice z drobnim premogom, ker ti lahko ogenj zaduši in moraš vse začeti znova. Kadar nasipaš premogov prah, glej, da so jedi na štedilniku pokrite, da ne pada prah v jedila. Rabi pri tem vedno lopatico, da si ohraniš čiste roke, ki so glavni predpogoj pri kuhanju.
Lonce in ponve imej vedno na istih policah. Za začimbe si v shrambi določi posebno polico. Napravi si tak red, da bi v temi lahko našla to, kar pravkar rabiš. Na papirnate vrečice, kjer imaš riž, testenine, moko in drugo, napiši vselej ime vsebine, drugače boš morala vse po vrsti odpirati, kadar se ti bo najbolj mudilo. Določi v shrambi ali omari gornje police za jedi in živila, ki jih hraniš v odprtih posodah, kakor na primer mleko. Če postaviš namreč mleko na spodnjo polico, a imaš na gornji drobtinice, moko in kruh, se ti vselej smeti v mleko, kadar
jemlješ s teh polic Kruh naj bo vedno zavit v čist, bel prtič. Ne samo, da ga s tem obvaruješ pred muhami in prahom, tudi delj časa ti ostane svež.
Prav tako, kot pri vsem ostalem, si napravi red pri pomivanju posode. Nikoli ne umivaj najprej loncev in šele nato krožnike in pribor. Ko je konec obeda ali večerje, zloži v bližino, kjer boš pomivala, najprej ves kuhinjski in jedilni pribor, žlice, vilice, nože in zajemalke skupaj. Naslednji kup naj bo ves porcelan in šele nazadnje pridejo na vrsto lonci in kožice. Če so bile jedi mastne, lahko prej ves pribor in krožnike oplakneš v posebni vodi in dodaš neporabne ostanke, ki jih boš rabila za pse ali kakšno drugo živalico, ki jo imaš pri hiši. Na kmetih seveda za prašiče.
Za pomivanje pripravi dve posodi s toplo vodo. Tista, v kateri boš splakova-le, je lahko bolj vroča, da se posoda hitreje suši in je treba manj brisanja. V tretjo, prazno posodo polagaj umite reči. Če moreš, pribor kar takoj po splaknje-nju zbriši, da ne bo rjavel.
Zelo umazane lonce očisti hajprej s papirjem, da si ne umažeš preveč umival-ne krpe. Zlasti zbriši s papirjem saje. Šele potem zdrgni dno tudi z drobnim peskom. Če si medtem že s krtačo očistila štedilnik, ga pregmi s papirjem in povezni na še vroč štedilnik umite lonce in kožice, pa ti sploh ne bo treba brisati jih.
Če imaš umazane kozarce, jih moraš čisto posebej prati, torej ne v posodi, ki je še mastna od prejšnjega pomivanja. Vzemi za umivanje kozarcev čisto, mrzlo vodo in čisto, nemastno krpo ter nekoliko belega peska. Lepo se očistijo tudi s koprivami ali z zdrobljenimi jajčjimi lu-pinicami.
Ko je vse pomito in zbrisano, deni vsako reč takoj na njeno mesto. Grdo je, če po cel popoldan stoje krožniki in lonci na mizi. Pa tudi zaprašili bi se in bi jih morala znova brisati, kadar jih rabiš. Zlasti pa ne smeš pometati kuhinje, dokler nimaš vsega pospravljenega v omarah. Če pa je kdaj nujno potrebno, da že med kuhanjem pometaš, tedaj ovij metlo z mokro krpo, da ne dvigaš prahu.
Sploh mora kuhinja biti taka, da te nikoli ne bo sram, če kakšen tuj človek pogleda vanjo. Pa tudi sama bodi snažna, da se nikomur ne bo pristudila jed, če te je opazoval pri kuhanjul	—r—•
KUHINJA
Spravljanje večjih kumar. Večjo množino srednje-velikih, precej enakih kumar zdrgnem s krtačo. Potem jih vložim v vinski ali drugi sodček takole: snažen, dobro osušen sodček obložim na dnu z vejicami višnje, s peresi vinske trte in z vejicami šatraja. Na zelenjavo vložim kumare tesno eno poleg druge. Površino potresem z gori navedenimi dišavnicami. Na dišavnice vložim zopet kumare. Nakladam toliko časa, da je sodček poln. Površina mora biti posuta 7. dišavnicami. Tako pripravljene kumare zalijem s slano vodo. Za 34 litrov mrzle vode rabim 1 kg soli. Sol mora biti v mrzli vodi popolnoma stopljena. Prej ko vlijem vodo na kumare, jo prav dobro zmešam. Vode mora biti toliko, da kumare pokriva. Sodček postavim na hladen prostor. Peno, ki se na površini nabere, pobiram vsaka dva dni s snažno krpo. Vsakih osem dni pa poberem slano vodo, ki je na površini in jo nadomestim « svežo. Tako postopam 3 tedne. Po tem času obložim površino z deščicami tako, da so kumare dobro pokrite. Nato jih s skalami obtežim. V teku dveh mesecev pogledam večkrat, če stoji voda čez kumarice V slučaju, da ne, jih zalijem s svežo osoljeno vodo. Tako lahko pustim kumare do spomladi brez skrbi, da bi se pokvarile Kadar kumare rabim, odstranim pokrivalo in skale in vzamem toliko sadov, kolikor jih rabim. Čez površino denem snažno platneno krpo tako, da vso površino zakriva. Ob robu sodčka jo pritisnem. Na krpo denem deščico in jo obložim s skalo. Pri vsaki porabi kumaric poberem krpo in jo izperem v mrzli vodi. Tudi deščico in skale operem. Ako tako postopam, ostanejo sadovi do zadnjega sveži in okusni.
Riž na japonski način. Zbran in zbrisan riž pristavim s kropom, osolim, pridenem vejico zelenega peteršilja, vejico majarona in kuham riž tri četrt ure. Med kuhanjem riža ne mešam, pač pa mora biti gost. Potem razbelim mast ali smetano, ki sem jo po mleku pobrala ter stresem riž na maščobo. Med riž nasu-jem drobno sesekljanega drobnjaka in žličico zribanega navadnega sira. Dobro zmešam in samo par minut pražim. Nato takoj dam na mizo.
Spravljanje kumar z gorčico. Srednje velike kumarice prav natanko olupim in jih čez polovico prerežem ter jim odstranim peške. Vsako polovico razdelim na štiri dele. Te dele dobro zmešam s soljo in jih pustim 24 ur stati. Vsak košček zbrišem in z vrelim kisom poparim. To ponovim in sicer dvakrat po preteku dveh dni. Potem vlagam kumarice v velik ko-
zarec ali lonec. Med vlaganjem potresam sadove s surovo belo in črno gorčico, z grobo zdrobljenim poprom, z nadeljnovi-mi kiinčki, s črno na kocke zrezano red-kvijo, stroki češnja, 1 narezano čebulo, z baziliko in lavorovimi listi. Potem vlijem čez kumarice zopet pievret kis. Kis mora pokrivati sadove Kozarec ali pi-sker zavežem s pergament-papirjem in spravim na hladen prostor.
Mešana solata. Kumaro olupim, narežem na rezine in pustim pol ure stati. Paradižnik narežem na rezine, korenček ostržem in zribam. solato osnažim in operem. Malo olja in kisa zlijem skupaj, primešam sesekljanega drobnjoka in v tej mokroti vse te snovi (vsako zase) pomešam in vsako zase v kupčkih naložim 11a krožnik in dam na mizo.
Lekarna
Če se ti ie ustavil naglo pot, deni česna v kis in nateri se s tem.
Bolezen se zbira: nateri se po vsem životu z močnim vinskim kisom
Za bolezen sv. Vida uživaj dvakrat na dan po 15 kapljic baldrijanove tinkture ali prahu. To okrepi živce in oslabeli vid. Tinkturo si napraviš sam 6 16 gr. korenine na pol litra vinskega cveta ali kupiš v lekarni. Nekateri jo prodajajo pod imenom »Celjske kaplje«. Za krče v maternici in v mehurju ali v črevih prevrej 16 gramov korenine na pol litru kropa in jemlji po nekaj žlic. Vsak želodec ne prenese bal-drijana.	'
Za opešane: Prvo je, da urediš prebavo. Potem šele začni z močno hrano, ki jo podpiraj z gibanjem na zraku in kopanjem. Opešani se ne sme gibati do utrujenosti. Pri opešanih črevih je dobro, da se vležeš večkrat na dan. Globoko dihanje v čistem zraku je neprecenljive vrednosti. — Dr. Lorend zdravi opešane na priprost način: priporoča samo mleko in mlečne jedi, juho, močnik iz ovsenega, koruznega ali pšeničnega zdro-ba. Tople kopeli in tople pijače preprečujejo sploh debelost. Rahlo trenje života po ko-eli pripomore opešanemu, da se čuti bolj repkega. Večkrat na teden dene dobro otiranje vinskega kisa ali žganja po vsem životu. — Preprosta sredstva zoper pešanje so: mezga iz bohinjskega maha, ječmenov slad, vino z rozinami. (V vino natlači razrezane rozine; ko je stalo 24 ur, jemlji po dve žlici na dan.) Med svetovno vojno so si pomagali opešanci s tem receptom: 15 gr kardamonine tinkture, 90 gramov sladkorje-vega sirupa, 60 gramov sahorado сошр in 85 gr destilirane vode. Uživaš po dve žlici pred vsako jedjo. (Dobiš v drogeriji.) Zdaj je opešanje skoraj splošno, ni izbire med živili, opešanemu je v tolažbo le to, da je koruzni močnik zelo redilen in da je fižol izdatna jed — tudi če ni zabeljen.
PRAVNI NASVETI
Vojni ujetniki bodo izpuščeni. K. T. Sina imate v vojnem ujetništvu v Nemčiji in vprašate, kako bi ga dobili domov. — Kakor smo zvedeli, j« nemški RK iz Berlina sporočil, da bodo ujetniki, pripadniki manjšin bivše jugoslovanske vojske izpuščeni. Zato so vse poizvedbe glede posameznikov brezpredmetne. Svojci ujetnikov naj torej pričakujejo skorajšnjo vrnitev svojih dragih.
Izplačilo vlog pri zaščitenih hranilnicah. V. L. P. Obe hranilnici, kjer imate naložen denar, sta pod zaščito in zato so vam dolžne izplačati od vaše vloge le toliko, kolikor določa izplačilni načrt. Ce bi vam tudi ta znesek ne hoteli izplačati, lahko izplačilo tega zneska iztožite. Hranilnica mora imeti izplačilni načrt in ga vam je dolžna tudi pokazati.
Izplačilo vloge iz banke na Hrvatskem. M. S. D. Ce sami osebno ne morete, poizkusite in dajte naročilo zanesljivi osebi, ki potuje na Hrvatsko, da dvigne vašo vlogo in jo na ta ali oni način prinese k vam. Naravnost vam pa banka denarja ne bo poslala. Po sedaj pri nas veljavnih predpisih bi itak morali svojo terjatev v ozemlju izven Ljubljanske pokrajine prijaviti. Ce ste to opustili, si morate раб na zgoraj opisani način pomagati.
Izplačilo nujnega deleža sinu, ki ima upnike. J. P. S. Imate posestvo in oeem otrok. Trem hčeram ste dali dote že po 7.600 lir, posestvo pa nameravate izročiti najstarejšemu sinu. Enemu izmed sinov, ki se rad toži, pa hočete izročiti le nuini delež, ker bo verjetno Že to zapravdal. Vprašate, koliko znaša nujni delež pri posestvu, ki je sedaj vredno 60.000 lir in kako bi izplačali sina, da ne bi njegovi upniki vas ponovno terjali na izplačilo. — Nujni delež znaša polovico zakonitega dednega deleža. Ce vaša žena več ne živi, potem imate le osem otrok, ki so zakoniti dediči. Zakoniti dedni delež posameznega otroka znaša pri čisti vrednosti zapuščine 60.000 lir eno osminko, to je 7.600 lir. Nujni delež pa je polovica zakonitega dednega deleža, torej v vašem primeru 3.800 lir. Ta nujni delež lahko zahteva otrok eele po smrti očetovi; seveda mu ga pa oče lahko že za življenje izplača. Da pa ne bi mogel sin ponovno še kaj zahtevati od zapuščine, odnosno prevzemnika posestva, zato je pametno, če zahtevate, da pri notarju podpiše izjavo, s katero potrdi prejem nujnega deleža in se istočasno odreče vsem nadaljnjim dednim pravicam. Taka odpoved je veljavna le, če je napisana pred notarjem v obliki notarskega zapisa. — Upniki sina bodo lahko terjali le sina na plačilo dolga. Če pa imajo upniki nasproti sinu že iztoženo terjatev, potem bi mogli zarubiti sinov zahtevek nasproti očetu na izplačilo nujnega deleža. V tem primeru boste od sodišča prejeli ob-vesjjlo o iei4 rubežu .is ieločsano prepoved.
da nujnega deleža ne smete Izplačati sinu. Dokler vi take prepovedi od sodišča ne dobite, pa lahko izplačate dediščino sinu, ne da bi vas sinovi upniki mogli kdaj kasneje ponovno terjati na plačilo.
Nesreča kolesarja. R. H. D. Po stranski poti ste s kqjesom zavozili na državno cesto. Ker niste imeli dobrega pregleda, ste zavozili na cesto prav v trenutku, ko je pO njej proti vam z veliko brzino privozil avto. Trk je bil neizogiben. Vaše kolo je poškodovano in vprašate, če lahko zahtevate odškodnino. — Odškodnino lahko zahteva tisti, ki nesreče ni sam zakrivil. Po pregledni, državni in tlakovani cesti smejo voziti avtomobili z brzino 60 km in še več na uro. Pač pa je dolžnost voznikov in kolesarjev, ki privozijo po stranskih poteh na glavno cesto, da so previdni in zavozijo na cesto šele, ko vidijo, da Je prazna. Sami pravite, da vam je neko znamenje zastrlo pogled na desno stran. Zato bi pač morali polagoma privoziti, ne pa s tako brzino, da niste mogli takoj ob cesti ustaviti kolesa. Tako ste sami zakrivili trk. Avto-mobilist, ki je po pravi strani ceste vozil, nesreče ni zakrivil, čeprav je vozil z veliko brzino in ne more biti govora o deljeni krivdi. Bodite zadovoljni, da imate le gmotno škodo na kolesu in da ste ostali zdravi. V bodoče se boste pač ravnali po cestnopolicijskih predpisih, ki naj bi se jih vsi vestno držali, pa bi bilo dokaj manj nesreč.
Meja v gozdu. L K. S. Leta 1936. je vaš sosed zahteval, da se postavi meja v gozdu. Takrat ste na to pristali in ste skupno s sosedom v prisotnosti župana, ki je imel e seboj občinsko mapo, določili mejo tako, da se je v presledkih v mejni črti izkopalo sedem jam. Lani pa je sosed preko te mejne črte na vašem svetu posekal dva bora in dve smreki, glede katerih trdi, da so rastli na svetu, ki ga je priposeetvoval in kar noče priznati v letu 1936. sporazumno ugotovljene meje. — V letu 1936. sporazumno ugotovljena meja je obvezna za oba mejaša. Ce ne bi sosed hotel vam povrniti posekanih dreves, odnosno, če bi se protivil plačati odškodnino za drevesa po vrednosti, ki so jo imela ob času poseka, boste morali svojo pravico sodnijsko uveljaviti. S tožbo boste uspeli, če se vam bo posrečilo dokazati, da je bila res meja sporazumno določena in da so bila drevesa posekana preko mejne črte na vašem svetu.
Posilstvo v letu 1911. L. B. P. V letu 1983. izvršeno in sedaj dokazano posilstvo je že vedno kaznivo. Razprava bi se vršila pri tistem okrožnem sodišču, kjer sedaj živi storilec, odnosno pri tistem, v čigar okolišu leži kraj, kjer se je posilstvo izvršilo. Posiljena žena ima pravico, da zahteva odškodnino. Vendar je veliko vprašanje, če se bo dalo posilstvo res dokazati. Zakaj žena takoj stvari ni prijavila? Zakaj je čakala osem let? Zato smo mnenja, da je uspeb morebitne se» daflle_ovadbe zelo dvomiti?-