DUHOVNO
ŽIVLJENJE
LETO XII. - ŠTEV. 192 JANUAR 1944
HA mm I1MDTGJJM 480xn'

VESEL BOŽIČ IN SREČNO NOVO LETO VSEM NAŠIM BRALCEM IN ROJAKOM!
SVETA NOČ
To sveto in skrivnostno noč se Luč rodila je,
Nocojšnjo noč z nebes pomoč nam zasvetila je.
Veseli so strmeli pastirčki v angele, kar ko j so odhiteli, poiskat detece.
Mi z njimi vsi hitimo pozdravit Jezuščka, ponižno ga molimo,
Boga Zveličarja.
Oznanjali nam angeli največjo srečo so:
To noč se Jezušček rodi, nebesa se odpro.
Moj duh nocojšnjo noč strmi in moli to skrivnost: sam Bog nebesa zapusti, da nam deli radost.
Božansko moč zakrilo nam si Dete ljubljeno in Božji Sin zdaj iščeš sam ovčico zgubljeno.	D. D.
iQUE BENDIGA EL N I n O JESUS A NUESTROS LECTORES! iQUE De LA P A Z A LAS N A C 10 N E S!
La comodidad, la abundancia, la despreocupacion, las simpa-tias, los halagos . . * . tales son las pretenciories humanas naturales y sin embargo, no condu-cen a — la dicha. Asi nos pre-dica el Nino Jesus.
En las pajas del pesebre . . . en una cueva ... en el frio de la noche . . . entre las amena-zas de un rey cruel . * . encon-tramos al Hi j o de Dios, que bien podrla eligir todas las co-modidades, lujos y atenciones humanas y sin embargo quiso darnos la magnifica lecciön de la pobreza, de la paciencia, del perdčn, del desinteres. de la generosidad . . . virtudes que forman la base de la paz en los corazones, en los hogares y en las naciones.
El programa de la Navidad para la Colectividad Eslovena:
LA MIŠA DE GALLO en Avda. del Čampo 1653.
A LAS 10 HORAS Miša en AVELLANEDA, Man. Estevez 630.
26 DE DICIEMBRE: EN AVELANEDA: Miša a las 10 hs.; la bendiciön con una fiesta familiar a las 16 hs., organizada por la Cofradia del Rosario Viviente.
BOŽIČNI PROGRAM:
Spovedovanje na Avellanedi od 17 -19 ure 24. dec. Pri sv. Rozi dopoldne in popoldne od 15 ure dalje. POLNOČNICA na Av. del Čampo 1653. AVELLANEDA: Maša ob 10 uri.
MOLITVE na Paternalu.
26. DECEMBRA: Na Avellanedi maša ob 10 uri. Popoldne ob 16 uri molitve s petimi litanijami in nato domača družabna zabava, katero priredi Bratov, živ. Rožnega Venca v prostorih poleg cerkve.
Greha pretežka nas sužnost teži, tvoje svobode naš duh si želi. željno te kliče nesrečni naš rod'
Pridi, iz robstva nas reši, Gospodi
Soluce ko zlato pred temo beži, v zimskem mrtvilu narava zaspi, tvoja navžočnost nas vso poživi:
Pridi, Gospod, naše solnce si ti’
Pridi, iz robstva naš rod boš otcl, duše ljubezni do sebe razvnel.
Temo razgnal boš iz src nam in mraz: Pridi, Zveličar, pridi med nas!
Pridi, naj milost nas tvoja krepi, Pridi, ostani med nami vse dni!
Jezus, Rešitelj, usmili se nas!
Pridi, Zveličar, pridi med nas!
D. D.
DUHOVNO ŽIVLJENJE
je mesečnik.
Uredništvo:
P a s c o 4 3 1 Urednik: Hladnik Janez. Telefon 48-3361 (48-0095)
Kliči od 11—13 ure in po 8 uri zvečer.
Ob sredah in petkih ni doma.
Uprava:
Paz Soldän 4924 Telefon 59 - 6413
CERKVENI VESTNIK
24. DEC.: strogi post.
BOŽIČ: Na Paternalu polnočnica.
Na Avelalnedi maša ob 10 uri.
Molitve na Paternalu.
26.	DEC.: Maša na Avelalnedi za Jožefa Matiš.
Molitve na Avellanedi in nato čajanka.
1.	JAN.: Maša na Avellanedi za stariše G j brek.
Pri sv. Boži za Leonardo Nemec.
Molitve na Paternalu.
2.	JAN.: Maša na Paternalu za Jožef Kerševan.
Pri sv. Boži za č. Vinkota Kastelic.
Molitve na Paternalu.
9. JAN.: Maša na Avellanedi za č. Vinkota Kastelic.
Pri sv. Boži za Frančiško Fornazarič.
Molitve na Paternalu.
16. JAN.: Maša na Paternalu za stariše Kodrič.
Molitve na Avellanedi.
23. JAN.: Maša na Avellanedi za Jožefo Tavčar.
Molitve na Paternalu.
30. JAN.: Maša ob 10.30 v Estan-ciji San Juan. Molitve istotam.
KRŠČENI so bili pri sv. Boži Ana Marija, Carlos Francisco in Emilia Albina Mekiš. Valentičev! pa so krstili prvoro-jenčka Ivana Karla.
POROČILA se je v Floridi MARIJA KABLA ŠKOF, iz Trsta, ženin je Karel Van Olphen iz Holandske. Poroka je bila v Floridi.
-■ ■>
NA AVELLANEDI
bomo praznovali štefanje in Janezovo z lepo družinsko zabavico v nedeljo 26. decembra, na ŠTEFANJE.
Naše gospodinje bodo poskrbele za polno mizo, gospodarji pa bodo že imeli tudi svojo nalogo na skrbi. Po končanem okrepčilu bomo imeli kinopredstavo.
Povabljeni ste vsi člani Bratovščine Rožnega venca in tudi drugi rojaki. Začetek bo ob 16 uri.
OPOZORILO
Slov. duhovnik č. g. Janez Hladnik bo odsoten od 31. januarja do 19. februarja. Obiskal bo rojake v Bosariju, kjer bo maša za naše rojake 5. febr. Nato bo šel v Cbrdobo in La Rio jo in morda tudi v Tucumän.
NOV LETNIK V PLATNICAH
Kdor bi želel, da se mu D. ž. veže, naj se prijavi. Najlepše je zvezati po dva letnika skupaj in to ne bo stalo čez 3.— $. Komur manjka kaka številka, mu jo dopolnimo za malo doplačilo.
TISKOVNI SKLAD D. ž.
Za tiskovni sklad so prispevali: N. N. 5.—, Gašperlin 1.—, Orlovsky 3.—, Zobec M. 2.—, Okroglič 1.—, Tomažič 1.—, Trstenjak 1.—> Ličen J. 1.—.
V ESTANOIJO SAN JUAN
bomo pohiteli 30. januarja. Potovali bomo s pulmanl. Zato se je treba pravočasno prijaviti in kupiti vozni listok do 16. jan.
Cene voznemu listku so: MAYORES 2.— $; MENOEES do 12 leta 1.20 $.
Na zbiro je, da si vzame vsak vozni listek iz katerega sledečih treh izhodišč želi, po sledečem urniku:
FATERNAL, zbirališče:	Avalos 250,
ob 8.— h.
CENTBUM, Santa Rosa, Pasco 431, ob 8.30 uri.
AVELLANEDA, Man. Estčvez y Mitre ob 8.45 uri.
Vozni listki se dobe.
PATERNAL: V šoli, Paz Soldän 4924 in pri Laknerju.
VILA DEVOTO:	Pri Cotiču, Avda.
Fr. Beirö 6388.
AVELLANEDA: Pri Gombocu, Dean Funes 254.
PINEYRO: Pri Šerugi, Santiago del Estero 1932.
CENTRUM: Pri gospodu kaplanu, Pasco 431.
Estancija San Juan leži na Camino La Plata, 40 km daleč od Buenos Airesa.
Jo ena naj starejših in zato pa tudi najlepše urejenih estancij v bližini, kjer bomo našli krasno kapelo, kjer bomo imeli ob 10.30 mašo in za zaključek molitve ob 17 uri.
V prekrasni senci bo prostora za asa-do in za razvedrilo vsake vrste.
Ker nam gospodarji (Pereyra-Iraola) velikodušno dajo na razpolago to ugodnost, je seveda naša neizogibna dolžnost, da se izkažemo vredne zaupanja in zato se zanašamo na vse rojake, kateri se boste vdeležili, da bo vsak dokazal dostojnost v obnašanju.
Najprej v obnašanju splošne dostojnosti, da ne bo kakega zgledovanja niti med tistimi, kateri ga iščejo!
Potem pa v spoštovanju tuje lastnine, da ne bo nikdo lomil vej, ne kradel sadja ne se vtikal v nobeno stvar, ki ni naša.
Tamkaj ni gostilne, a bo poskrbljeno tudi za vsa potrebna okrepčila.
ASADO BO TUDI.
Kdor želi biti deležen asada, naj si vzame s seboj krožnik in jedilni pribor. CENA ZA ASADO z zelenjavo in kruhom: 1.50 $.
Potovali bomo z omnibusi.
Prosimo vse rojake, da naj tudi na omnibusu imajo ves čas v računu, da hočemo biti dostojni ljudje. Pravil dostojnosti pa menda ni treba povdarjati, ker upam, da bo vsak znal spoštovati pravico bližnjega in posebno pa spoštovanje, ki pristoja nežnemu spolu.
Vozne listke si morate oskrbeti do 16. januarja.
Kdor ne bo na mestu odhoda ob napovedanem času, ga ne bo nihče čakal.
Naš izlet bo tudi verskega značaja. Zato bomo vzeli s seboj tudi obe zastavi in bomo vstopili v cerkev s procesijo.
IZ UREDNIŠTVA IN UPRAVE Spet je zaključen en letnik in z današnjo številko stopa pred bralce že XII leto “Duhovnega življenja”. Iz raznih strani dobivamo častitke za lepo delo uprave in uredništva in smo seveda zanje prav hvaležni, še bolj pa bomo hvaležni tistim zastalim naročnikom, kateri še niso spolnili, kar so dolžni, če bodo pohiteli in poravnali svoj zastali dolg in prosimo tudi, če bi kaj priložili za tiskovni sklad.
že s prejšnjo številko smo pričeli izdajati humoresko najboljšega slovenskega šaljivega pripovednika Rado Murnika. Matajev Matija je posebno karakteristično delo tega našega humorista in boste gotovo vsi hvaležni za to lepo delo.
LA VIDA ESPIRITU AL Revista mensual Direccion: Pasco 431,
U. T. 48-3361 y 0095
Uirector: P. Juan Hladnik Administration: Paz Soldän 4924 U. T. 59-6413 Suscripeion anual $ 2.—.
P. JUAN HLADNIK SE AUSEN-TARA del l.ro hasta el 19 de Febre-ro para visitar la Colectividad en Rosario, Cordoba y La Rio j a.
PRAZNIK . ZEDINJENJA
27.	NOV. ZVEČER se je zbrala zbrana družba v salonu Principe Jorge, ki je prisostvovala priložnostnemu programu. Pogrešali smo slovenski pevski zbor, kateri je radi obolelosti nekaterih nenadomestljivih izostal pač pa so naši pevci pristopili h Kubikovemu zboru in tako omogočili, da je bilo petje primerno.
Kar je na prireditvi najbolj padlo v oči, so bile slovenske narodne noše. Kar deseterica naših mladeka je zaživela med pisano množico naroda in prav gotovo je bila ta njihova podoba ena najlepših točk večera.
28.	NOV. SMO IMELI SV. MAŠO PRI SV. ROZI, kjer se je zbralo lepo število rojakov. Zapel je povečani avežanedski pevski zbor, ki je ta dan prvič stopil pred širšo javnost. Sprva so se pevci oglasili nekoliko boječe, potem so pa zgrabili, kot smo želeli in tako so prav odlično izvršili svojo lepo nalogo. Videli smo, da se jim ni treba ustrašiti pred nikakim občinstvom. Zato častitamo njim in pevovodju. Le junaško naprej!
SPREJEM NA POSLANSTVU je bila nadaljna točka programa. Tudi mnogo Slovencev je pohitelo tjakaj. Bilo je prav družabno in veselo.
1. DEC. SE JE VRŠILA ČAJANKA, katero je organizirala JNO v prostorih hotela Alvear. Vdeležba je bila obilna in so tudi tam pokazale našo mladenke, slovenske narodne noše in bile deležne splošnega občudovanja. Vdeležila se je čajanke večina jugoslovanske inteligence in tudi premnogo odličnih družin iz tukajšnjih krogov ter iz diplomatskih vrst.
NASLEDNJO SOBOTO in nedeljo pa je bila “Feria de buena voluntad”, s sodelovanjem vseh zavezniških odborov in smo tudi mi imeli naš jugoslovanski paviljon, v katerem so zopet bile naše mladenke v narodnih nošah. Prodajale so prelepe razglednice Slovenke in kosovske devojke ter razne druge stvarce v dobrobit jugoslovanskih potreb.
t JOŽE OŠLAJ, doma iz Filovcev je po daljši bolezni v bolnici Muniz zatisnil oči in je pokopan na čakariti. Zapušča ženo in enega otroka. Star je bil 45 let.
Zn vedno jo zaspala t Antonija Lavrenčič, roj. Puc iz štorij pri Ajdovščini, stara 78 let. Pred 4 leti je prišla k hčeri poročeni česini in je zadnji dve leti preživela v Ciudndeli. Bolehala je na srcu in je .1(1 dec. mirno zaspala v Gospodu, na smrt lepo pripravljena. Na zadnji poti na pokopališče San Justo so je spremili mnogi rojaki.
Rajna jo bila 47 let babica v Črnem vrhu in v Ajdovščini.
----------—---------
IZLET V ESTACIJO SAN JUAN
se bo vršil 30. januarja. Odhod iz Buenos Airesa ob 8 h iz Paterna-la, 8.30 h od sv. Roze, ob 8.45 iz Avellanede.
Preskrbite si listke do 15. januarja. Poznejše prijave bodo dražje, kajti, podjetje, ki nas bo vozilo, hoče imeti toliko preje zagotovljeno število in bo za zapoznele cena višja za pol pesa.	«,
Izlet bo celodneven. V estanciji je krasna kapela, kjer bo maša in popoldne blagoslov.
Tudi za skupni asado se je treba prijaviti preje, to je do 23. jan.
S seboj bomo imeli tudi obe naši zastavi.
EVHARISTIČEN KONGRES
Prihodnje leto ho že 10 let odkar sc je vršil v Buenos Airesu znameniti mednarodni euharistični kongres.
Ob tej priliki se bodo spet ponovili veličastni dnevi onega leta in se bo vršila lepa vrsta raznih svečanosti verskega značaja, v izraz resnične vere dobrih in v poživitev vere v mlačnih.
Saj to je ravno glavni vzrok, da je danes na svetu toliko gorja!
Premnogi, ki se vere drže, jo spolnu-jejo le na zunaj in ne žive dosledno po njej. Mnogi so, kateri jo samo drugim vsiljujejo, sami je pa nočejo v lastno življenje iskreno postaviti.
Premnogi je pa ne poznajo prav in zato jo prezirajo, omalovažujejo ali celo sovražijo.
Namen velikih euharističnih dni bo:
Tistim, kateri vero poznajo, pa se po njej dobesedno ne ravnajo, razkriti njihovo pogrešeno življenje.
Tistim, kateri jo samo drugim priporočajo in zapovedujejo, sami je pa ne spol-nujejo, potegniti krinko iz obraza.
Tistim kateri jo v nepoznan ju omalovažujejo, prezirajo ali sovražijo, pa bomo skušali odpreti spoznanje, pa bodo gotovo tudi oni vzljubili božji dar in bodo rekli: Gospod, sedaj pa res vidimo in spoznamo, ad imaš samo ti besede večnega življenja.
Tudi Slovenci se bomo tega kongresa vdeležili. Imeli bomo v tistih dneh nekatere slovesnosti posebe za nas in vdeležili se bomo skupno glavnih kongresnih svečanosti.
Imejte torej dragi rojaki to v mislih in prosimo v neutrudni molitvi, naj bi do tedaj bilo že tudi konec te strašne vojske.
UN DIA DE INOCENTE ALEGRIA
tendra la Colectividad con su ex-cursičn a la Estancia de San Juan (Camino La Plata) el 30 de enero.
Se viajard con banaderas. Pre-cios: mayores $ 2.—, menores 1.20. Precio del asado comün 1.50. Hay aue comprarse el boleto antes del 15 de enero.
LA SALIDA a las 8 horas. LA MIŠA en San Juan a las 10*30. A las 17 horas las letanias cantadas y luego regresa.
j (O. I (p
j V/jala v-i
ompnendieramos
I
Gloria a Dios en las alturas y a los hombres en la tierra paz .... No quiso nacer el Salvador entre comodidades de ricos, ni siquiera bajo el techo de una habitacion humana; no eligiö para lugar de nacimiento a la gloriosa ciudad de Jerusalen sino en las afueras de una ciudadela provin-ciana . . . iPor que? — Para que nunca jamäs pudieran reclamarlo para si exclusivamente los ricos y poderosos; para que no pudieran monopolizarlo los judios; para darse igualmente a los ignorantes y los preparados. Los cuidadores de rebahos fueron los primeros adoradores del Redentor, sim-bolizando la verdad infinitamente consoladora, de que "la buena nueva se anuncia a los pobres" los que habrän de sacar del Evangelio inlinitos con-suelos y alegrias. Pero tardaron poco en presentarse los “Heyes Magos", representantes de los doctos y ricos, simbolizando tanto la universalidad dol Salvador, cuanto la magnitud trascendental de la obra que habia de inau-gurar Aquel, cuyo nacimiento celebraron los hombres, los coros de los ängeles y las estrellas, anunciando la divina noticia al universo entero.
Ningün judio de aquella äpoca, ningun griego contemporäneo y menos algün romano orgulloso, fue capaz de elevarse sobre los intereses limi-tados de su propio pueblo. S61o desde arriba pudo imponerse a la huma-nidad la fraternidad universal; sölo desde lo alto pudo anunciarse la paz que habia de reunir a todos los humanos en una sola iamilia. Solo Dios pudo empezar una obra que iba tan directamente contra todos los egoismos individuales y colectivos.
Dos grandes fracasos marca la historia dela humanidad en sus principios. Son aquellos dos acontecimientos, en los cuales el hombre se enorgulleciö de su grandeza.
El primero es la desobediencia de los primeros padres en el Paraiso. Aspirando a la igualdad con Dios arruinaron la armonia reinante en la creaciön visible. Negando Addn y Eva la obediencia a Dios atra-jeron contra si la rebeldia de la creaciön, que desde entonces produjo espinas en la vegetaciön y odio de parte de los animales. Mas toda-via: el mismo cuerpo adquiriö inclinaciones perversas haciendose pa-sible de multiples males, castigando al hombre con la obligacion continua, de trabar lucha para reconquistar y conservar el equilibrio destruido.
Mas tarde el hombre se creyö capaz de hacerse dueho del universo. En las alturas de la Torre de Babel quiso establecer el trono, desde el cual imaginaba forjar la dicha de la humanidad prescindien-do de Dios. jTambien 'esta tentativa terminö mal! Tan mal que tuvo por consecuencia la desuniön de la gente, de modo que asi como la rebeldia de los protoparentes, en el Paraiso contra Dios provocö el desiequilibrio en toda la creaciön visible, fue la audacia de los ingenieros de Babel, la que provocö la desuniön entre las naciones. He aqui los errores fundamentales del hombre: la rebeldia contra Dios y la tentativa orgullosa de sobreponerse uno sobre los demäs . . . Las dos veces fue el miserable “Yo" que quiso imponerse. Si una de las estrellas saliera del camino que le trazö en el firmamento el dedo de Dios, provocaria inevitablemente un cataclismo del universo. La doble insubordinaciön, la del paraiso y la de Babel, destrozö la armonia dentro del hombre y dentro de la humanidad.
NO ES IRREPARABLE EL DAnO
El equilibrio puede restablecerse. Hay remedio contra los cardos y espinas que produce la tierra virgen. Es el trabajo sistemätico y constante. Unos aiios de labor incansable y prudente transforman desiertos en campos fertilisimos. Tambien hay remedio contra la rebeldia de las pasiones que amenazan la vida virtuose: es un regimen energico para consigo mismo y la educaciön de los chicos de acuerdo a las normas que recibimos reveladas por Dios. Para poder llevar a cabo tal tarea Jesucristo nos facilita, ademäs de sus enseiianzas, su especial ayuda, la gracia.
Hay un remedio para restablecer la uniön en la humanidad: es la fraternidad universal. Pero no aquella que se prodamo con fines po-liticos, con la unica inteneiön de embaucar a los ignorantes que no tardan en verse defraudados ... Se trata de la fraternidad cuyo hermano mayor es Jesucristo. El trajo la paz a la humanidad en la Noche Buena y siempre que se le entregan los pederes que ie per-tenecen, tiene remedios para remover todos los obstäculos que estorban la verdadera paz y uniön.
Y no se diga que son cosas de los curas, que todo lo quieren arreglar con la religiön y que en todas las cosas meten a Dios . . .
30. JANUARJA V ESTANCIJO SAN JUAN. PRIJAVITE SE PRAVOČASNO!
Abundan quienes no quieren arreglar las cosas con. Dios, ya que solo viven para este mundo y no les importa ni del alma, ni de la eiernidad, ni de Dios. Pero algün dia se daran cuenta, de que todas las cosas sölo pueden brindar el completo beneficio si armonizan totalmente con los planes de Dios. Las estrellas, el sol, la luna cumplen exactamente con el horario que Dios les determinö en el movimiento del firmamento. Enormes libros de ciencias naturales nos revelar maravillosas leyes que dictö el Creador, Hacedor de todo lo visible e invisible: En todo este concierto grandioso de), universo, todo cumple exactamente con su misiön en el plan general . . .
iA que se debe, pues, la calamidad que aflije a lo: humanidad?
EI. CIRCULO ROTO . . .
No se precisan explicaciones. El hombre debe acusarse a si mismo: pues es el ünico en toda !a creaciön. que intenta independizarse de), plan general del Creador. negando su obediencia a las leyes que Dios le »impuso pam normalizar las relaciones entre los individuos, para con El y para consigo mismo.
El circulo estä completo, cuando estä bien cerrado. Pero si se corta algo de su circumferencia no queda mäs que restos de lo que fue ... La forma, la unidad y la perfecciön, todo resulta deshecho ....
Cuäntas veces ya sucumbiö el homhro c ia tcnta-ciör. de desligarse del cödigo que Dios le impuso por base para cimentar su trono de dueno del mundo. Se repiten ininterrumpidamente: Herodes persiguiendo al Nino Jesus los hijos de Belen que le negaron la casa; los Nerones empapados en la sangre de fieles secua-ces del Evangelio; el humanismo del siglo XV que-riendo reemplazar las Leyes de Dios • . . Al ver su fracaso se presentö el racionalismo de los tiempos mo-dernos; ofrecieror sus servicios los socialismos con base materialista . . . Pero siernpre resulta lo mismo: en la plenitud del sistema se pone de manifiesto algu-na enorme brecha y los que ayer se presentaron como profetas de la dicha de manana, ya presencian hoy e). trägico espectäculo de su fracaso. El mundo sigue su curso. Los astros no salen de sus rutas; los rios se atienen a sus cauces; los oceanos mantienen sus limites; las plantas, los animales, los vientos . . . todo sigue su camino como deplorando la desgracia de), odio humano, reduciendo a polvo al ünico compo-nente de la Creaciön que se atreve a riegarse a su Legislador Eterno, a su Dios . . .
Inclinados sobre el pesebre de Belen, aprendien-do del pobre Nino Jesus su total desprendimiento como base de la dicha individual — ya que los deseos inütiles son los que llevan a la gente al descontento, llenändoles de envidia, de odio y tristeza — meditando la ensenanza del Redentor recien nacido, nos encon-traremos en compania de los pobres pastorcitos, de los modestos ciudadanos de Belen, de los doctos ma-gos repletos de riquezas y lujo . . . Todo el mundo parece haberse convenido para mandar allä sus re-presentantes, como si fuera aquello la primera reuniön comün. de la humanidad despues de Babel • . . .
LA FRATERN1DAD UNIVERSAL
En el universo hay una ley que rige todos los caminos siderales. Es la gravitaciön que tiene un centro, en derredor del cual giran todos los astros en la armonia infalible. No disputan los colosos celestia-les entre ellos y asi a todos les queda suficiente espa-cio en el firmamento . . .
Del mismo modo podrian perfectamente vivir en concordia todas las naciones. pueblos e individuos, si quisieran colocarse en su lugar en la circunferen-cia en derredor del punto central de todos los humanes, !el Hijo de Dios, nuestro hermano mayor.
He aqui algunos puntos bäsicos del plan pacifi-cador de la humanidad:
TODOS TENEMOS UN PADRE COMUN que estä en. los cielos. Todos somos pues una familia, hermanos entre nosotros. Pero como la primera fraternidad, la que heredamos de los comunes padres, de Adän y Eva, quedö deshecha por envidia, odio, desuniön, separaeiön, diversidad de lenguas, creencias y cos-tumbres, eligiö Dios un remedio especial, para resta-blecer Su Paternidad y la fraternidad universal. Despues de muchos siglos en que enviara patriarcas y profetas. activos no sölo entre el pueblo elegido de Israel, sino tambien en las demäs naciones, cuando llegö el. tiempo determinado, se encarnö el Unigenito Hijo de Dios, se hizo hombre, aceptö la naturaleza humana, tuvo su madre, se hizo nuestro hermano para poder reconstruir lo que quedö destruido por el primer pecado . . . N'unca jamäs nadie podria aire-verse a invoear a Dios con el dulce titulo de "Padre nuestro", si no fuera por la fräse del mismo Unigenito Hijo de Dios; nuestro hermano Jesucristo, que inspirö a San Juan estas consoladoras paiabras: “Mirad quö axnor nos manifeste Dios, que podemos nombrarnos hijos de Dios y que realmente lo somos" (I. Juan 3, 1).
PERDONAR A LOS ENEMIGOS es lo que mäs des™ concierta a la mezquindad humana* Sin embargo nos lo mandö Jesus y nos diö tambien su magnifico ejem-plo rezar-do por los que lo perseguian: "Padre perdö-nales porque no sahen lo que hacen". En la familia no han. de liquidcrse las compiicaciones entre los hermanos, sino que es el padre que imparcialmente puede dar a cada uno Io que le pertenece. En la familia humana universal debe regir lo mismo, pues asi manda Dios: "A Mi pertenece la venganza, Yo retribuire". El agresor injusto no podrä escapar al justo castigo mientras que la viciima de la injusticia tiene una magnifica oportunidad de ejercer la gene-rosidad que nunca es mäs grande que al perdonar sinceramente a los enemigos.
Mäs todavia nos impone Jesus:
"HACED BIEN A LOS QUE OS ODIAN. rogad por los que os calumnian y persiguen, para que podäis ser dignos de vuestro Padre que da el sol y la lluvia a los buenos y a los malös .... He aqui lo que el incredulo no soporta . . . Pero los verdaderos hermanos de Jesucristo, los fieles hijos del Padre en los cielos suprimen tambien aqui la rebeldia de su mez-quino “yo", y . . . ojalä todos lograsen tamana gene-rosidad, ya no se conocerian ni envias, ni rencores, ni odios, ni guerras * . . El Padre comün bien tiene medios con los cuales doblegar la malicia de los re-beldes y no tarda en hacer realidad de la promesa:
LE K NJEMU HITIMO
saj rad nas ima. Zaupno odkrimo mu rane srca! — takole poje božična pesem. Ko bi človeštvo z večjo pažnjo in iskrenostjo uprlo svoje misli in želje v Odrešenika, bi bila kmalu upostav-ljena bratstvo in sloga med narodi in bi zavladal mir v družinah. Ljudje si ne bi iskali več učiteljev, kateri se prilizujejo nizkim mesenim željam, razdvajajo narode v sovražne tekmece in protivnost misli. Vsi bi spoznali in priznali s Petrom: 1' Gospod kam naj gremo proč od Tebe. Samo Ti imaš besede večnega življenja”.
Leta 1935 je v Santiagu v čile razvnel narod s prelepo besedo pridigar P. Oscar Larson. V desettisoče je seglo število poslušalcev, ki so globoko zamišljeni prevdarjali besedo, s katero jim je učeni duhovnik pokazal, kdo je Jezus Kristus. Marsikateri vseučiliški profesor, preje dvomljivec in bogotajec, je uklonil svojo glavo in priznal resnico o Gospodu Jezusu.
Podajamo našim bralcem nekaj odlomkov iz zbirke njegovih pridig, ki so postale slavne vseširom.
....Njegovo ime izgovarjajo danes z enakim navdušenjem in z istim besom kot v njegovih dneh. Dva tisoč let vere in nasprotovanja ni izčrpalo predmeta, ki še vedno stoji zahtevajoče pred vsemi narodi.
"bienaventurados los que suiren injusticia . . Dios reclama el. corazön integro. Si se le da solo la mitad no se le da nada . . . De nosotros pide sincero per-don de las ofensas, el injusto por su parte no podrä sustraerse al castigo merecido pero solo Dios sabe en que y cuänto es injusticia lo que sufrimos.
LÄ FRATERNIDAD HUMANA ES UNIVERSAL. No tiene limites ni de lengua, ni de raza. ni de dis-tancia. Jesucristo abarco con beso fraternal a la huma-nidad entera, reunida en derredor de su pesebre, a los pies de su cruz y en el seno de su Iglesia el dia de la venida del Espiritu Santo.
Las distintas costumbres, multiples errores reli-giosos. mezela de idiomas, color de piel y distancias, intereses provinciales, intrigas y codicias personales han. desunido a la humanidad llenändola de odios.
He aqui el ünico remedio, capaz de reconciliar al mundo: la fe comün en 'el Padre universal, en la fraternidad de Jesucristo, en la patria comün de todos los redimidos . • . jOlvidarse de lo que separa, ver lo que une!
Grande fue el emperador Alejandro; glorioso Julio Cesar; invencible parecia Napoleon nadie pudo resis-tir al Dzinguis-kan . . . Todos perseguian el mismo ideal: reunir a todo el mundo bajo un cetro. Las ideas de ellos terminaron con un fracaso .... pues fue el egoismo, la codicia, el odio, lo que los animaba . . . La uniön universal tiene una söla baso:	EL AMOR
DESINTERESADO Y UNIVERSAL.
'Para que todos sean uno, como Tu Padre en Mi y Yo en Ti, para que tambien ellos sean unidos para
*que asi pueda conocer el mundo que Tu me man-daste" režo Jesus en la ultima reuniön celebrada con sus apostoles* En derredor del comulgatorio es, desde entonces, el lugar privilegiado, donde tenemos igual acceso todos. Šobre esta base še forma la grandiose construccion del universalismo Cristiano de la Edad Media, cuya cultura se cimentaba en el evangelio del “Padrenuestro" y de “Jesus hermano mayor de todos los humanos".
Evidente es lo fäcil que resulta destruir y dificil edificar . . . Pues bien. Tomad la historia. Seguid la larga lista de nombres de präceres de pueblos, de fundadores de erejias, de autores de sistemas filo-
Njegovo ime deli zgodovino na dva dela: pred in po Kristusu. Naša doba se imenuje krščanska. V dva dela deli On človeštvo: v krščanske narode, ki so civilizirani in v nekrščanske, ki so barbarski. Na dnu vseh sporov, ki razdvajajo ljudi, najdemo vedno — Njega: v zbornicah, v posvetih modrijanov, v strankarskih borbah, v družinskih prepirih, vsepovsod se konečno spor razčleni v skupine za Njega in proti Njemu.
Kdo je vendar tisti, ki ga ne uklonijo sodbe sodišč; ki ga ne pehedi časovni tek; ki ne pade v pozabo; pred čigar sodbo mora vse, kar je človeško? Kdc je On?
En cel narod, razpršen po vsem svetu, je stalno na delu, da vniči njegovo ime. Istočasno pa je velik del človeštva, če tudi sprt med seboj v mnogih zadevah, vendarle edin v eni volji: da uveljavi njegov nauk in da postane resnično vreden častnega krščanskega imena.
Skupine učenjakov in romarjev hite iz vseh strani sveta v kraje Svete dežele, katera je bila priča Jezusovih stopinj, besedi in čudežev, da tamkaj izprašujejo neme kamne, po katerih je šla njegova stopinja—
Vsako leto se objavi nova knjiga o Jezusu, ki kaj
soficos .... Habrän hecho obras grandes o chicas, pero cuäntas veces los nombres de ellos han servido para emblemas de guerras que despedazaban al mundo en. fracciones! . . . Desde el grito de Caifäs, que no tema en cuenta mäs que al pueblo judio, cuando firmo la sentencia del Redentor de todo el Universo, hasta Neron que, por querer ser el mismo Dios y centro del mundo, desatö una terrible perse-cuciön sobre los que rezaban el “Padre nuestro" * * . . desde el griego Fotio, el primer representante del na-cionalismo. que tiene la culpa de la gran separacičn entre el Occidente y Oriente, hasta los despotas mo-dernos, autores de sistemas, que tienen la culpa de tanto odio y de la guerra mas cruenta de todos los siglos .... Toda la larga fila de esos “grandes", es, muchas veces, una acusacičn de verdugos de la uni-versalidad cimentada en el Cristianismo, qüe es la ünica filosofia y religiön, que no admite limites, ni distancias, ni diferencias, que bien entendido y de todos aceptado y practicado, podrla realizar en la humanidad el anuncio de Noche Buena: “Paz a los hombres de buena voluntad".
El “yo" es el enemigo principal de la paz y de la dicha. El “yo" es sin embargo el cebo, con el cual el demonio, a traves de la historia, mas desuničn ha sembrado, mas hogares ha desunido, mas guerras ha provocado, mas mentiras ha sembrado .... Es asi, porque la gente siempre presta oidos con gusto a quien haloga su amor propio, sus caprichos, sus incli-naciones perversas ... Es tan fäcil embaucar a la masa ignorante diciendole algunas frases lindas, es tan fäcil dar al egoismo colectivo alguna apariencia de heroismo. Pero deträs de todo aquello anda siempre el “yo", el peor enemigo de la paz individual y colectiva*
Reclinados sobre el pesebre tenemos la oportu-nidad de meditar la sublime verdad: para hacer fe-lices a los demäs, hay que sacrificar el amor propio. Para hacer feliz a la humanidad. hay que hacer com-prender a todos los pueblos, que sus vecinos tambien son hermanos del mismo Jesucristo, y sujetos a los mismos derechos. Junto al pesebre hemos de com-prender que todos somos hermanos e hijos del mismo Padite.
ß
novega pove in spet da povod novim razmišljanj am in novim pregovarjanjem, ki nikdar ne pridejo dc konca. VsaKo leto se cel svet spomni dneva njegovega rojstva in njegove smrti s svetimi čustvi in spoštovanjem, kakršnega ne saaže noben narod svojim največ j nn sinovom. Narodi pozabijo rojstni dan in gr o d svojin prvakov, a ni vreanega človeka, ki bi ne vedel za rojstni in smrtni dan in Kraj Jezusa Kristusa.
vsaka nova modrost se preustavi svetu kot nekaj njegovega; vsaka nova ideja se sklicuje Nanj, ker ve da ne zmore pritegniti volje dobrih ljudi in ne izpričati svoje resničnosti, če ne nesi pečata od Njega, vsaka modrost, vsaka ideja je preje ali kasneje prisiljena, da zavzame svoje stalisce nasproti uauKu Kristusovemu in tudi vse moderne iznajdbe morajo stopiti v njegovo službo.
Se več! tiedemsto milj one v ljudi se klanja temu križanemu Judu. Niti modrost in ne učenost, ne bogastvo, ne časti, niti barva kože, — ni je ovire, katere ne bi zmagala iskrenost do ure volje m potisnila v poklek pred njegovo pedobo v pcmznem priznanju: ■•Moj Gospod m moj nog ’. Vzljuoijo ga z vročo ljubeznijo, in v želji postati Mu podobni; obvladajo svoje najbolj nasilne nagone; se ourekč dovoljenim užitkom svoje narave in, Kadar tako tir j a sovraštvo njegovih sovi ažnikov, IViu dajo tudi naj večjo žrtev: svojo lastno kri. Dvajset stoletij že prosi od človeštva apostole in mučence in vedno jih ima.
Se bolj nas začudi ta veličina Gospodova, če pomislimo kaj je on po svoji “človeški'’ strani: rojen v revni votlini; živeč od dela svojih rok kot mizar; umorjen kot hudodelec med dvema razbojnikoma; nobene Knjige ni zapustil; nikake države ni ustanovil; samo tri leta je učil med sodobniki. In vendar so njegove besede, katere so prišle do nas po učenju in zapisnih nevednih ribičev, vtisnile tako globoko sled v tek stoletij in v srca človeška, da danes, dva tisoč let za njim, izgovarja vesoljno človeštvo njegovo Ime.
In se nenaj posebnega nosi njegovo Ime, česar neverni ne morejo umeti m še manj razložiti: Če ga milj oni brezmejno ljubijo, ga tisoči prav tako strastno sovražijo. Vse so že poskusili proti Njemu: krvavo preganjanje, hinavsko potvarjanje, prezirljiv molk; ni ga naroda in dežele, kjer njegovo Ime ne bi bilo kdaj v zgodovini preganjano; ni ga nasilstva, ki ga ne bi posKUsilo izbrisati: nasilje, učenost, zasmeh, denar, zapeljevanje. Tudi drugi so, kateri so dali svetu svoj nauk, ki so imeli učence in so ustanovili vere; toda nihče od njih ni izzval sovraštva. Nihče ne preganja Budo ali Konfucija ali Mohameda. . . Zakaj je samo Jezus Kristus deležen sovraštva? Sovražijo ga po smrti. Preganjajo ga z besom, kateremu noben zločin ni preveč okrut. Zares, kdo je ta Jezus? Od kod moč, ki ga vzdrži v srcih milj ono v?
KDO IMA PRAV?
In tole: Med vsemi ugankami, katere stavi Jezus človeški modrosti in zgodovini, vidimo zadevo, ki postavi Jezusa na naj višjo točko pred osebno vest vsakega zemljana in prti vse človeštvo. Evo tega vprašanja: Ali je Jezus Kristus resnično Bog, kakor ga častimo mi, ki vanj verjemo iskreno? Če ja, potem je odvisna naša osebna usoda cd stališča, katerega nasproti Njemu zavzamemo. Če je Kristus Bog, se mora uravnati vse naše življenje po njegovem nauku; moralna postava, katero je dal On, je obvezna za vse ljudi. Če je Jezus Kristus Beg, je neizogibno od njegovega nauka odvisen mir med narodi in resnično blagostanje človeštva. Posmrtna usoda duš, rešitev ugank o človekovem življenju in smrti odvise od naše usme-
ritve, da sledimo Kristusu ali pa se Mu odrečemo. Evo tukaj osredno uganko o Jezusu Kristusu! Tukaj najdemo odgovor na vprašanje, zakaj eni Jezusa goreče ljubijo in zakaj ga drugi besno sovražijo. Tu je osnova skrivnostnega nemira, katerega zbudi v dušah Jezus Kristus, ki je izrekel: Kdor ni z menoj je zoper mene. . .
Nikogar ni, pa če se prav dela povsem brezbrižnega v verskih stvareh, pred katerega ne stopi neki dan žgoče vprašanje: Kdo je Jezus Kristus? Kdo ima prav: ali tisti, ki Ga ljubijo ali oni ki Ga sovražijo?. .. Zakaj pa si tega vprašanja ne zastavlja človeštvo o nobenem drugem človeku in nauku?. ..
.... Ugibati v negotovosti o stvareh, ki so tako neskončno važne, kjer gre o človekovi večnosti. . . Hiteti vsak trenutek proti grobu in ne vedeti kam pelje tista temna pot. . . Stati negotov pred besedo Jezusovo: Kaj pomaga človeku če ves svet pridobi svojo dušo pa pogubi. . . Kdo more ostati indiferenten pred temi. silnimi vprašanji?
Toda to še ni vse. Ne le nemir src, tudi družabni nemir pretrese človeka. Pred našimi očmi so se omajali novi temelji, katere je dalo civilizaciji minulo stoletje potem, ko je izključilo Kristusa. Ugašajo svetilniki, katere so nažgali brezbožni modrijani, politiki in sccijologi z namenom da nadomestijo Kristusovo naročilo. Polom doživljajo ljudje in človeški nauki. Kar so smatrali kot zanesljiv temelj se ruši pred nami kot stavba brez temelja. Sredi katastrofe, v kateri je svet ostal brez krmila, se vpirajo tisoči hrepeneče k Učeniku iz Galileje in prosijo Njega, iščejo njegov nauk in njegove smernice, da dobi svet nazaj svojo os, srca pa mir in tolažljivo upanje... Zakaj je zbesnel svet v sovraštvu ravno tedaj, ko so narodi “odstavili Kristusa”? Zakaj se v obupu obračaj a prav k Njemu tisti, kateri bolj globoko vidijo? Zakaj pričakujemo prav od Njega in njegove besede rešitev iz nepopisne stiske?
In še nekaj. V srcih mladine živi nemir; žge hrepenenje in iskanje. Ne govorimo o spridenih, kateri so se prodali pohoti, ker v njih je samo hlastanje živali po telesni nasladnosti, brez misli na odgovornost in na bodočnost. V mislih imamo ono mladino, ki išče svetlih vzorov; ki čutijo praznoto	materijalistične naslade.
Oni iščejo jasnosti, iščejo gotove poti in njim kliče Kristus: Jaz sem pot, resnica in življenje. Zakaj se naj plemenitejši navdušijo ravno ob Kristusu?
Kdo je torej Jezus Kristus?
Laliko ga najde z vero človek, ki iskreno išče resnico. Tudi Ga nam predstavi v resnični podobi Cerkev, ki je njegova ustanova in ki njegov nezinoten nauk uči.
Toda sedanjemu dvomečemu svetu je treba predstaviti Jezusa, ki je živel v zgodovinskem času, ki je s čudeži dokazal svoje poslanstvo in izpričal svoje božanstvo.
Ali je mogoče dokazati Jezusa Kristusa kot resnično zgodovinsko dejstvo? Ali ni vsa to le legenda. Ali seže zgodovina v tisto dobo, ali pa je Kristus zavit v somrak davnine kov Buda, Zoroaster ali Konfucij, v davnini brez številk, v stoletjih brez obletnic, v temnih bajkah.
S Kristusom ni tako: Zakaj določen je čas njegovega rojstva in njegove smrti. Sklenjena je vrsta dogodkov o njego.-vem življenju, delu in naukov in sodobna zgodovina nam priča o Njem... .
Zapiski rimskih zgodovinarjev nam podajajo sliko njegove dobe v vsej podrobnosti, s katerimi se skladajo do zadnjega člena podatki evangelijev. Saj je bilo nešteto tistih, kateri so hoteli osmešiti evangeljska poročila, a zgodovinski študij sodobnega časa je osmešil nje in še bolj jasno podprl to, kar je vera iz vsega početka trdila o času, delu in nauku Jezusovem.
Takole pravi evangelij:
“Tisti čas je izšlo povelje cesarja Augusta naj se popiše ves svet. To prvo popisovanje se je vršilo, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. . . In se je šel tudi Jožef zapisat s svojo zaročeno ženo v Betlehem”. . . . (Luk 2, 1-21).
Ali more kdo zahtevati časovno bolj tečno določenega podatka o rojstvu Jezusovem?
In spet nam govori evangelist:	“V 15-tem letu
vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj v Judeji in Herod četrtni oblastnik v Galileji. .. ” Podrobnosti so to, ki se površnemu bralcu evangelija zde brezpomembne in vendar so dragocen dokaz zgodovinske resničnosti evangeljskega poročila, kaiti vsa ta dejstva so matematično natančno dokazana tudi v svetni zgodovini tistega časa.
KAJ PA ZGODOVINA PRAVI?
Bo rekel kdo, da ni dovolj dokazati zvezo z zgodovino. Treba je tudi dokazati iz zgodovinskih virov dejstvo Kristusovega življenja in nauka.
Debro! In zato se moramo omejiti le na nekatera iz obilice poročil, ki jih je več kot potreba. Ne bom navajal poročil Jožefa Flavija in ne Suetona in Pli-nija. Omejim se samo na največjega latinskega zgodovinarja, ko poroča o najbolj nesmiselnem hudodelstvu zgodovine, ki ga je zagrešil najpodlejši vseh rimskih cesarjev. Prebrati hočem iz Tacita, ki ga ie Bog postavil — brez njegove vednosti, — naj vkleše v zgodovino letnice rojstva in smrti Jezusa Kristusa.
30 let po Gclgotski drami se je zahotelo Neronu videti požar Rima. “Da bi prikril grozoto svojega zločina — pravi Tacit — je dal zgrabiti velikansko množico ljudi, katere ie ljudstvo imenovalo “kristjane”. Pozor! Pravi: “ljudstvo”. Tcrei 30 let po smrti Kristusovi v Judeji je že “ljudstvo” v Rimu poznalo ime “kristjanov” in da jih je “množica”. In kdo so ti “kristjani”? Sam Tacit pove: “Autor tega imena je Kristus. ’ ’
Kdo more torej dvomiti? Nihče ni Tacitove resničnosti osncraval. Vsakemu je iasno, da se nanaša na leto 64. Toda to ni vse. še več nam bo povedal Tacit, ki nam podaja, celo anostolskc veroispoved: “Autor tega. imena je Kristus, kateri ie bil pod vladarjem Tiberijem cd cesarskega namestnika Poncija Pilata obsojen na smrt”.
In še naprej nam kot zvest zgodovinar poroča: “To novo “praznoverje”, začasno zatrto, je znova izbruhnilo na dan ne le v Judeji, kjer ima svoj začetek, temveč tudi v Rimu”. Kako dragoceno poročilo v kratkih besedah. Torej 30 let po smrti Gospodovi so njegovi učenci tvorili v daljnem Rimu že velikansko množico, so bili poznani že pod pravim imenom od vsega ljudstva, so bili že preganjani, a krvavo preganjanje vere ni strlo. Nasprotno !Pravi Tacit da je znova “izbruhnila na dan”. . . Kako silovito ie torej notegni-la ta vera ljudi za seboj! In pred sodišče so jih tirali
30E30'
1	ESO .<
ionoi
VSEM SLOVENCEM V MESTU IN OKOLICI nudi nadvse točno in skrbno postrežbo
ZOBOZDRAVNIK
DR. CARLOS ALBERTO QUADRI VILLAMIL
dovršen v ustni kirurgiji na katedri prof. Jo e 6 Arce Zobovje premično ali stalno brez vidnega zlata. Sprejema od 14 do 21 ure.
PAZ SOLDAN 4858 (Altura Av. del Čampo 1100) U. T. 59 - 6993
Kdor želi točno uro naj prosi telefonično.
I0C30r=	Jflnnr!----------
in tam so javno izpovedovali svoje pričevanje kristjani! Kakšnih dokazov je torej še treba prevdarnemu človeku, da se o resničnosti življenja Kristusovega in njegove vere prepriča?
*
To so zgodovinska dejstva' A kritična razprava mora preceniti tudi podrobna poročila evangelijev, ki nam podajajo sliko o Jezusu. Imamo štiri evangelije in imamo množico vernikov, ki so jih čitali in od začetka tisoče tistih, kateri so bili osebne priče. Ni je knjige, ki je bila podvržena tolikokrat preiskavi prijateljev in sovražnikov Kristusovih, zakaj nikdar ni človeštvo imelo pred seboj tako neverjetnih poročil kot so evangeljska poglavja o delih, čudežih, besedah in prerokbah Gospodovih. Vsa javnost je bila tedaj poklicana, da resničnost ospo-rava in vendar so bili drugi postavljeni na laž, evangelij pa je osvajal svet s čudežno močjo.
Kdor dvomi še, naj vzame v roke evangelij in naj ga iskreno nepristransko bere. In kako je mogel ta neverjetni nauk kljubovati tolikim preganjanjem, tolikim globokim mislecem skoz 19 stoletij? Kdo bi mogel verjeti, da so stotine miljonov ljudi slepo verjeli bajko, izmišljotino nevednih galilejskih ribičev? Kako je mogel Kristus postati tako silna osebnost, da se dviga čez vse veltove?
Zgodovina je povedala svoje in je evangeljsko poročilo potrdila, človek mora pa svoj tilnik pod silo dejstev ukloniti.
Pa vzemimo še nauk sam: tako preprost in tako visok. Kdo je mogel podati človeštvu tak socijalni program kakor je “Očenaš”. Kdo je mogel povedati “osem blagrov”.
Vsa preprostost evangelistov, njihova lastna osebna nevednost gleda iz njihovih zapiskov in iz vsake vrste se vidi njihova iskrena želja, da povedo tisto, kar so sami videli in slišali. In čeprav so štirje, ki so brez medsebojnega dogovora pisali zgodbo o življenju Jezusovem, čeprav je sem pa tja kaka navidezna razlika, je po podrobnem prevdarku jasna slika Kristusa, Sina božjega, Odrešenika in Ve'ikcga Učitelja.
Da! On sam se je za takega predstavi). S’na božjega se je imenoval in novo postavo je kot gospodar vekov svetu dal in javno je pred sodiščem izpričal, da je Sin božji, tako pred Kajfom kakor pred Pilatom. In “ker se je Sina božjega delal“ je bil obsojen na smrt. In ko je na križu visel ni svoje izjave preklical... Paganski stražar, rimski centurijon. priča njegove smrti, je priznal: “Resnično, ta je bil Sin Božji”.
Apostoli so šli v smrt. Miljeni mučencev so šli v smrt za njegov nauk in človeštvu je dano samo eno ime, v katerem najde rešenje: Jezus Kristus. In samo na temelju njegovega nauka more človeštvo živeti v miru in slogi.
Tudi danes ie brezupno iskanje človeštva in velja današnjemu redu isti b^žičm nozdrav apelov na Betlehemskih poljanah: Slava. Bocu na Višavi in mir ljudem na zemlii, ki so Bonu po volji.
Da. Samo, če ljudje tako žive. da ie Bocu po volii, more človeštvo upati na mir! Le če postavilo za temelj svciih ustav nauk Jezusa Kristusa, ki je bil svetu za Učitclia poslan: le če snrejmn zo podlage vseca zemeljskega Gospodovo naročilo: “iščite najprej božie kraljestvo, pa vam bo vse drugo dano za nameček” —
Rakitno — pueblo en los bosques eslovenos, centro de guerrillas
V VIHARNIH ČASIH
Sveta Ciril in Metod prosita za slovanski rod.
Vsi sanjamo o miru, a vsi ne delamo za mir. Vsi tožimo tudi čez nesrečno neslogo med nami; ali smo si zares kaj prizadevali, da jo ozdravimo? V resnici je ta naša razklanost naša največja nesreča. Ne bom tožil, kakor je to naša pode' dovana navada, o slovanski neslogi. Saj ni res, da hi bila to naša narodna posebnost. Res pa je, da je to duh časa: vse' splošni razkroj človeške družbe je tudi našo slovansko in slovensko družino okužil. Strupi, ki razjedajo podlago cele človeške! vzajemnice, nič manj ne glodajo na podstavkih naših slovanskih in slovenskih domov.
Milijone in milijone posameznikov, ki bi bili v razmerah, kakor so vladale pred petdesetimi leti, ničle brez vsakega pomena in brez vsake posebne zavesti, je postavil razvoj preteklih desetletij v nepričakovan položaj, ne da bi bili zalo niti umsko niti nravno dovolj pripravljeni. Če smo se pred kratkem morda še pritoževali nad premajhno zavednostjo in premalo razvito individualiteto marsikogač nas danes preseneča nezdrava, puhla, vse preveč poudarjena samozavest ljudi, ki za to večjidel nimalo nobene prave podlage.
DOBA VELEUMOV . . .
Vsak, tudi najmanj nadarjeni in najmanj, izobraženi, se smatra za dovolj sposobnega, da si sam prikroji svojo lastno Življensko modrost, svoje lastno svetovno naziranje. Seveda se čuti tupdi poklicanega za apostola in hoče ta plod svoje nezrelosti v čisto napačno uporabljeni gorečnosti vsiljevati tudi drugim. Čimbolj je kdo omejen ali pokvarjen, tembolj si domišljuje, tembolj se baha. Sedaj imamo same veleume, same veleumctnike, same velepolitike. Pleskar je veleslikar, vsaki godec velevirtuoz in skladatelj. Poznam ljudi, ki pišejo članke, razprave, pesmi in drame, ne znajo pa napisati pravilnega stavka. Saj vsi ti so še nekam nedolžni in služijo k večjemu v dolgočasnih urah drugim v veselo zabavo. Ali naših bezniških in društvenih filozofov in politikov pametnjakovičev, teh se boj! Neznansko je njih število. Vsi si pripisujejo nezmotljive sposobnosti narodnih voditeljev, če so narodnjaki; delavskih organizatorjev, če so levičarji. Razni taki "führerji” samozvanci se vsiljujejo tudi naši družbi kot -politični in filozofični reševalci ji vsevedneži. Pa glej čudni znak časa: Tudi največji umski bedaki, tudi največje moralne propalice, najdejo privržencev, ki. jim slede, ali iz nevednosti, ali iz preračunanosti, in jih v njihovi domišljavosti še boli potrjujejo. Da so vsi taki “dučeji” in z njimi njihovi zapeljanci sovražniki vsakega resnično koristnega dela, vsakega v resnici sposobnega in razumnega vodstva, je naravno.
NAVZDOL DRČIMO
V nobenem zdravem in nepokvarjenem narodu ne manjka zares sposobnih in razumnih mož. Vidim pa uprav v tem zopet znamenje časa: Zdi se, kakor da so mnoga ljudstva udarjena s strašno in usodno slepoto, da njih večina rajši posluša napol norce in zločince, nego modre in trezne, samo da znajo premamiti nerazsodnost množice z udarnimi puhlicami, laskati se njeni domišljavosti in pridobivati zase njeno nagnjenje za izredne senzacije s kričavim bahaštvom, ošemljenim seveda s krinko, kakor pač kaže, nacionalnosti ali socialnosti ali kakoržekoli drugega slično lepo in plemenito donečega naslova.
Strahovite so posledice te očitne degeneracije za človeštvo.
Opazujte svojo najožjo okolico, naša društva, razne organizacije, politične in druge stranke in strančice po celem svetu in recite mi, ali imam prav ali ne.
Če slepec slepca vodi, padeta oba v jamo!
Še nikdar se ni čulo, da bi osat rodil plemenit sad.
Kako morejo narodi, kako moremo mi sami pričakovati dobre sadove od lažnivcev, obrekovalcev, sleparjev, pijancev, Ženskarjev, goflačev?
Strah me je bodočnosti! Kaj bo z nami Slovenci? Ali bo
naš narod dovolj trezen, da izžge iz svojega telesa vse take kužne pojave? Kaj bo z našo državo? Kaj pa naša nad vse velika slovanska družina?
POKAŽITA NAM POT, CIRIL IN METOD
Ko vse to premišljujem, pred mojim duhom vstajata veličastna vsa sveta Ciril in Metod, naša velika apostola, ki sta vsem nam Slovanom že pred davnimi stoletji pokazala pravo pot, ki sta naše pradede že takrat pred davnim časom pravilno usmerila in ki sta s čudovito jasnostjo spoznala nevarnosti raznih kvarnih vplivov.
Saj vsi znate, da sta oba postala mučenika germanske ekspanzivne politike in kratkovidnosti odločujočih sodobnih slovanskih knezov, ona in vsi njihovi veliki učenci.
Posebni razlogi me nagibajo, da Z vrsto člankov poisku-sim obnoviti spomin na ta naša sveta in goreča apostola med mojimi rojaki prav v sedanji razklanosti.
Ciril je bil mož ženialne naravne naadrjenosti in za tiste čase izredno globoke in široke izobrazbe. Metod, zrel in moder mož dejanja. “V devetem stoletju se v verski in kulturni zgodovini pojavita kot dve bleščeči postavi, ki se nam v nekem oziru predstavljata kot najsvetlejši in največji one dobe." (Kardinal Pelegrinetti).
Kaj pomenita ta dva velikana duha za nas Slovane ne glede na njuno versko misionsko delovanje!
Dokazano je, da sta bila brata po vzgoji in po narodni Zavesti Grka in velika bizantinska domoljuba. Vendar sta med Slovani s tako vnemo delovala, da bi ne bila mogla pokazati večje ljubezni do našega rodu, niti ne bi mogla zanj več žrtvovati, če bi prav bila naše krvi. Ali je iskati vzrok v tem, da je bila njuna mati Slovanka, kakor nekateri trde, ali je bila njih ljubezen do Slovanov le posledica njunega mision-skega duha? Kdo bi mogel danes to razjasniti?
Videla sta pred seboj na severu in na vzhodu nepregledne množice Slovanov, ki so se komaj prebujali iz noči nevednosti, na severozapadü se je nemštvo mogočno in bujno razraščalo, razvijalo in pokazalo veliko, vsem sosedom grozečo ekspanzivnost. Bili so že podjarmili italske narode in nič mani nevarni niso bili kulturno nepripravljenim slovanskim sosedom. Mogočnemu bizantinskemu cesarstvu, edinemu resnemu protiutežju, je iz jugovzhoda čedalje bolj grozila mohamedanska, vse pred seboj vničujoča povodenj. V čudoviti bistrovidnosti hočeta dva drzna moža, brata Ciril in Met : d, poseči v potek zgodovine s tem da bi Slovane prebudila h kulturnemu življenju.
Vsi takratni kulturni narodi so imeli svoje posebne pisave: Grki, Latinci, Kopti, Judje, Asirci, Armenci, Perzi in drugi. Če je Ciril sestavil Slovanom abecedo, je .imel pri tem poseben namen: Pripeljati je hotel Slovane v sredo teh ljudstev kot enakovreden narod! Sama sta tudi v tem črkopisu pisala in v njem tudi svoje učence poučevala. Tako sta postala prva slovanska književnika in učitelja. Položila sta temelje slovanski kulturi, ustvarila sta nam Slovanom pisavo in s tem možnost samobitne književnosti.
Vse premalo se slovanski narodi zavedajo dejstva, da sta Ciril in Metod prva usmerila naš rod proti bodočnosti, prva dala vzpodbudo k naši osamosvojitvi in kulturni dozo-ritvi in prva tudi s svojimi borbami in s svojim trpljenjem v preganjanju pokazala vsem nam prevzvišeni zgled.
Daf bi vsi Slovanski narodi hodili po stopinjah sv. Cirila in Metoda, blagor nam!	DAVID DOKTORIČ
Pogled na Gorico iz Kalvarije.
Segtin noticias de la ciudad de Goricia no queda mas que ruinas
MIHAILOVICH Y TITO
Los dos nombres yugoslavos mäs fa-mosos, sin duda alguna, son el del general Mihajlovich (Mijailovich) y el del caudillo Jose Brosovich, nombrado generalmente Tito. J
DRAŽA MIHAILOVICH se hizo lamoso ya en la guerra de 1914, siendo enton-ces teniente del ejercito servio. El parti-cipö en la batalla de Salönica, que de-terminö el derrumbe de Austria y Ale-mania como la primera gran derrota de las iuerzas centrales. AI invadir en 4941 las huestes de Hitler Yugoslavia, Mihai-lovich iba preparando silenciosamente e! movimiento guerrillero que en sep-tiembre, no solo conmoviö el mundo con una noticia inesperada de renovaciön de la guerra heroica de los yugoslavos, sino tambiön infligiö grave dano a Hitler objigändolo a distraer parte de sus fuerzas para la lucha, en un nuevo fren-te no previsto. Sölo despuös de terminar esta conflagraciön se podrän saber los detalles del heroismo increible de Mi-hailovich y de sus guerreros, activos en algunos momentos en todo el territorio yugoslavo, tanto en Servia y Montenegro, cuanto en Croacia y Eslovenia. Esta fuö la reacciön de los patriotas contra el injusto invasor.
TITO o sea JOSE BROZOVICH era me-cctnico. En la guerra anterior no quiso luchar contra Rusia sino que se pasö a los rusos. Luego se adhiriö al movimiento de la revoluciön rusa: mäs tarde volviä a su pais, en Croacia, donde tu-vo mäs de una vez dificultades con las autoridades por sus ideas comunistas. Cuando invadiö Hitler a Yugoslavia quedaron los comunistas yugoslavos des-orientados. Pero pronto sobrevino la arremetida del nazismo contra Rusia y luego encabezö Tito con sus partidarios el movimiento para luchar contra el Invasor. Tito se encargö de la parte mili-tar del movimiento del 'Trente de libe-raciän" mientras encabezö la parte civil de ese movimiento Dr. Ribar.
Durante mucho tiempo se creia que se trataba de un solo movimiento yugoslavo pero diferente en distintas reqiones. por falta de mutuos lazos. Cuando se supo que las cosas no estaban asi, se prefiriö ocultar el triste hecho, hasta que ahora llegö hacerse publica la tragedia interna yugoslava,
Nadie tiene derecho a dudar acerca de los sentimientos patriöticos de unos y otros, pues tanto los "patriotas" de Mihailovich cuanto los guerrilleros de Tito se han adherido al movimiento por razones patriöticos. Al principio no se le ocurriö a la gente sencilla y sincera, que pudiera Haber intenciones ocultas deträs del movimiento heroico que lle-vaba escrita en su bandera la liberaciön de la patria. Asi fuö que ambos movi-mientos arrastraron a la lucha a miles y miles de jövenes, en la creencia do que se trataba de expulsar al invasor.
Desgraciadamente hubo quienes apro-vecharon cl momento y el entusiasmo. para cosas que no tienen nada que ver cor la liberaciön del pais. Mäs que la libertad de la patria importaba a los aue se hicieron duenos del 'Trente de liberaciön" implantar en el pais el comu-nismo y eliminar a los que considera-ban sus opositores. La mayoria se diö cuenta de este doble juego cuando ya luö tarde. Ademäs se diö con otro in-conveniente: ante el invasor tuvo que ocularse la tirantez interna.
iPOR QUfi ACUSAN A MIHAILOVICH?
Para comprender la mutua calumnia de contemporizar con el invasor es ne-cesario explicar la evoluciön del movimiento.
Cuando Hitler invadiö Yugoslavia, figu-raba Rusia como aliada de Alemania. Los comunistas yugoslavos, aunque nu-mericamente pocos, bien activos y no menos enconados contra sus adversa-rios. politicos de ayer aprovecharon la situaciön de "simpatizantes" del "nazismo . Fueron deportados miles de sacer-dotos y laicos intelectuales yugoslavos, en parte debido a la actividad de los comunistas,
Pero no tardö el segundo acto del drama. Hitler invadiö a los Soviets. Los comunistas se vieron enseguida en una situaciön bien desagradable. Con la im-prudente actuaciön anterior se habian denunciado y ya sabian bien quö les esperaba: el campo de concentraciön si no la muerte. No les quedö mäs reme-diö que irse al bosque y entonces lue cuando empezaron con la fräse "liberaciön.".
Mientras se preparaba en las regio-nes servias y de Bosnia el movimiento patriötico de Mihailovich, encabezaron tal movimiento en Eslovenia y Croacia los partidarios comunistas ocultando sus fines verdaderos hasta que tuvieron agrupado un buen nümero de jövenes, a quienes, ya no les quedö mäs reme-dio que seguir adelante. Entonces se dieron el nombre de "partizanes" o 'Trente de liberaciön". Para salvarse a si mismos han colocado a todo el pue-blo en una situaciön horrible. No tenian do que mantenerse en los bosques, pues la guerra se prolongaba indefinidamen-te. Tanto los italianos cuanto los ale-manes sabian cuidar sus depösitos. La poblaciön civil se encontraba entre la espada y la pared. Si se proporcionö algunos viveres a los guerrilleros, se ven-garon los invasores, quemando pueblos y deportando la poblaciön; si se nega-ron de apoyar a los partizanes les de-clararon. ellos traidores", les quemaron las casas Uevändose los animales y viveres y matando a quien se oponia.
Para remediar tal situaciön, que al
invasor le resultö muy bien venida, _____
despuös de ver fracasadas todas las ten-tativas de convencer a los partizanes de la inutilidad de su movimiento, en vista de que no se trataba de luchar contra el invasor sino contra su propio pueblo, al matar a los sacerdotes y los mejores laicos, no hubo mäs remedio que organizar la defensa contra tales "libertadores".
Los pueblos se vieron obligados a pe-dir a las autoridades invasoras permiso para organizar las guardias para ase-gurarse. Claro que ya el solo hecho, de querer defender su hogar y su ganado de los aue tomaron “monopolio de pa-triotismo" fue considerado por los par-tizaner, como "traiciön".
Desde entonces empezaron las luchas internas. Las guardias campesinas y el movimiento de patriotas de Mihailovich presenta un grupo y los partisanes el otro. Lögicamente se llegö a choques mäs o menos violentos entre ambos bandos y los partizanes, para justifi-carse a si mismos, acusaron a los patriotas de relaciones con el invasor. La verdad es que los patriotas defendien-do sus vidas y los derechos de los suyos, nunca cooperaron con el invasor. La opiniön publica, mientras tanto, re-
cibia sölo las noticias que lanzaban a travös de Brit, Broadc. System los partizanes, presentändose al mundo como ünicos höroes del patriotismo.
Aprovechando la propaganda de los partizanes sembraban mäs confusiön to-davia los invasores al dar de vez en cuando noticias fantästicas hasta acerca de la capitulaciön de Mihailovich, el cual ültimamente puso fin al confusio-nismo dando una explicaciön.
LA DECLARACION DE MIHAILOVICH
Primero: que jamäs harä ningün pacto con. el invasor sino que no descansarä hasta que no sea expulsado el ultimo invasor de nuestro pais.
Segundo; si ha habido algunos choques con los partizanes, sölo fuö en defensa de los bienes y de las vidas de sus conacionales a quienes los partizane.-. amenazaban.
Tercero: Äpelö a todos los verdaderos patriotas que han de someterse todos a su comando ünico en la lucha comün, pues en el caso contrario tendrä que re-girse por las leyes de guerra internationales,
Los aliados miran el desarrollo de la politica interna yugoslava con calma. A ellos no les importan mucho nuestras vidas. Con tal que se moleste a los alemanes, ya se sirve a los fines de ellos. Pero a nosotros yugoslavos lo que mäs nos importa son las vidas de nues-tros hermanos que no deberian desan-grarse entre ellos mismos. Para nosotros tambiön importa el porvenir de nuestro pais, sabiendo perfectamente, que ni la situaciön social del pais, ni la voluntad de la poblaciön corresponden a las pre-tenciones comunistas.
LA SITUACIÖN ACTUAL
Con la capitulaciön de Italia cambiö la situaciön notablemente. En Servia quedö dueno del movimiento guerrillero Mihailovich. En Croacia, Bosnia y Dalmatin cundiö pänico entre los partida-rior. de Pavelich, al darse cuenta de que la causa del eje estaba perdida. Por los antecedentes de la lucha anterior entre los "ustashi" de Pavelich y los “guerrilleros" de Mihailovich prefi-ricron adherirse al movimiento de Tito, suponiendo encontrar en esta forma su justificaciön. Es lögico pues, que en aquellas regiones no hayan lerminado todas las tiranteces de antes, provo-cando renovados choques entre los dos grupos, acusändose muluamente de cruel-dades. Pero nos queda siempre una espe-ranza, de que la verdad sea distinta, pues la propaganda del invasor es muy astu-ta y lanza repetidas veces noticias de lleno inventadas o enormemente exage-radas ,para sembrar mäs odio.
En Eslovenia tambiön hubo un fuc-tor que nos inclina de juzgar la situaciön con mäs optimismo. Con la caida de Italia los eslovenos de las provincias de Goricia, Triest e e Istria se levantaron inmodi atam eilte, agregändose a las iilas del Frente de liberaciön sin parar mien-tec en la orientaciön ideolögica del movimiento, mirando tan sölo el ideal de su libertad national. Los dirigentes de los partizanes tambien llegaron mientras tanto a darse cuenta, de que no era esa la hora de peleas ideolögicas sino de la liberaciön politica. Tenemos indicios, de que en el momento actual ya va desaparociendo el encono que los invasores lograron cxcitar con tanta astucia, y csperamos que el momento de la invasiön encontrarä todas las fuer-zas nacionales listas para el acto final.
LA PAGINA PARA LA JOVEN
VESELE PRAZNIKE in SREČNO NOVO LETO vsem našim mladenkam! V novem letu se hočemo na moč potruditi, da bomo kaj koristile naši skupnosti.
Felices fiestas de Navidad y un ano nuevo, Ueno de bendieiön de Jesus es Io que deseamos a todas las jövenes, lectoran nuestras.
Pero junto con cl augurio vaya tam-bien algün consejo. Para poder partici-par de la paz que anuncian los ängeles de la Noche Buena, hay que acudir al —- pesebre ... Ya no necesitamoä medir las distancias Kasta Bel6n, pueä Jesus, mäs humilde todavia, se nos ofre-ce en la blanca forma de la Hostia. Quien Le tiene carino, quien anhela su amable sonrisa debe entregarle en la Santa Comuniön un corazön limpio, generöse, desinteresado. Con su gracia abundante quedaremos colmados y for-talecidos para hacer frente a los de-beres de la vida . . .
El ano nuevo se nos presenta no como un premio sino como un deber: Deber grande de trabajar en su propia forma-
ciön, trabajar asiduamente en el cumpli-miento de su deber,
F’ue una costumbre de la lejana patria, el mandar los saludos del ano nuevo con. una postal de un chancho gordo. Pues aqui va tambien aquel chancho, no en figura, sino en una fäbula de Sa-maniego, para dar una lecciön ütil!
Envidiando la suerte del cochino, un asno maldecia su destino.
—Yo —decia— trabajo y como paja,
F.l come harina y berza y no trabaja: A mi dan de palos cada dia:
A 61 le rascan y halagan a porfia.
Asi se lamentaba de su suerte.
Pero luego que advierte
Que a la pocilga alguna gente avanza
En guisa de matanza
Armada de cuchilla y de caldera,
Y que con mana fiera
Dan a! gordo cochino fin sangriento,
Dijo entre si el jumento:
Si en esto para el ocio y los re'galos, al trabajo me atengo y a los palos . . .
Ob dnevih proslave Zedinjenja smo Imele polne roke dela. Tako na proslavi Zedinjenja kot na čajanki v hotelu Al-vear in na Feriji ‘' de buena voluntad ’ ’ smo nastopile v slov. narodnih nošah in stregle občinstvu.
No es lo mas deseable el estar libre de molestias de la vida como tantas per-sonas neciamente aspiran, pues no he-mos recibido la vida, para pasarla entre halagos. sino para hacer productives to-Aquel quien tal razonamiento entien-dos los donos recibidos. de recibe tres veces el premio: Primero con la satisfacci6n del deber cumplido y de favores hechos; segundo, ademers de la retribucion la gratitud de los be-neficiados; tercero el premio de Dios . . .
Los comodos, los haraganes, los vivi-dores, los egoistas, que solo les impor-ta del placer pasajero del momento, se mueren de aburrimiento, de envidia, de celos y de amor propio ofendido.
Buen. consejo pues ese de la fäbula: "Si en eso para el ocio y los regalos, al trabajo me atengo y a los palos."
Habiendo contraido enlace matrimonial la Srta. Sofia Bründola. ha dejado de per-tenecer al Circulo. Le de-seamos la dicha de una buena esposa y de una madre ejemplar.
Mirko živec in Zofka Brun-dcla med veselimi svati. Oba sta vsem znana in povsod spoštovana, kakor kaže slika na kateri vidimo del svatov, kf so izpričali spoštovanje, ki ga oba uživata med nami.
KAKOR UTRINEK... OB VSTOPU V NOVO LETO
Ob boleči novici smrti rajnega Vinkota Kastelica, ki je komaj dve leti deloval kot božji služabnik v vinogradu Gospodovem, sem pregledal papirje, katere hranimo v uredniškem predalu in v resnici sem našel nekaj iz njegovega lastnega peresa, kar me je ganilo, ker je izzvenelo kot proroška beseda.
Prav za vstop v novo leto, kot opomin na bežnost časa in na negotovost naših računov zvene njegove besede, katere je napisal on kot bogoslovec, ki jc šele začel namerjati korake v svet, pa je že zaslutil, da človek pač dela svoje račune, a Bog jih po svoje obrne.
Objavljamo odlomek iz njegovega spisa:
Komaj smo stopili v novo leto \al{or popotnik v neznano deželo. A(i se še utegnil razgledati naokrog, marveč ves v zadregi stoji na razpotju in premišlja, \am bi grenil. Morda drži njegova pot na desno; morda bo moral po levi pre^o močvirja do cilja; ali naj jo udari \ar naravnost brez ovinkov'.'
Heka\o prehitelo ga je. Saj je komaj utegnil potegniti
črto pod dolgo vrsto računov starega leta. Prav poglobiti sc v številke še ni mogel ne presoditi njih globokega pomena za nadaljnje življenje. Saj mu je še vse preblizu, preveč vplivajo posamezni dogodki na domišljijo, da ne more povsem točno in trezno premisliti. Treba bi bilo počitka in časa za premišljevanje in — življenjskih izkušenj.
A vsega tega ni! Čas je prestrog in nepopustljiv sodnik, ugrabi te in ti ne da oddiha. 7s[aprej moraš rad ali nerad, vajen ali neizkušen. Če se boš znašel na novi poti, prav, če ne sam glej, zakaj dajal boš strog odgovor!
Sedaj, ko mi te njegove besede beremo že on motri iz večnih višav. Saj res ni vtegnil “potegniti črte“ pod svoje račune in premeriti dolgosti svojih korakov, pa že je moral stopiti na račun . . .
Za rajnega bo sv. Maša pri sv. Rozi 2. januarja ob 12 uri. Na Avellanedi pa bo maša zanj 8. januarja in bodo pevci zapeli tudi žalnico.
Ob neslišni stopinji dni, mesecev in let se pa z vstopom v novo leto spomnimo tudi, da nismo gospodarji svojega Življenja in da nas nemara kaj kmalu čaka — zadnje slovo. . .
NEKAJ ZA STARKE
VARČNOST
Na prvi hip bi se zdelo, da bi o varčnosti ne bilo treba govoriti, češ, saj je drugih važnejših čednosti dovolj, ki naj dobe prostora v vzgojni knjigi. Toda spričo zapravljivosti, ki se danes oprijemi j e mladega sveta vsepovsodi, ne bo odveč, če bodo vzgojitelji nekoliko bolj pozorni tudi na to čednost.
Varčnost bodi čednost in dolžnost vsakega človeka, ne-le premožnejšega, marveč tudi revnega. Žal, da se vprav tisti, ki bi morali najbolj skrbeti, kaj bodo nekoč jedli s čim se bodo oblačili, dostikrat kar slepo zanašajo na milo bodočnost, na pomoč dobrih ljudi, ali predrzno zaupajo na Boga. Kar zaslužijo, vse sproti polagaio na žrtvenik napuhu, grlu in drugim slabostim ter grehotam, ki jim pridno postilja alkoholna pijača. Tako nizkotne in človeka nevredno življenje naj dobra vzgoja pristudi vsaj naši mladini. Varčnost, modra in nepretirana, naj vodi slovensko deco po zlati srednji poti med zapravljivosti o in razkošjem do srečnega blagostanja in v trezno življenje. Vse to zagotavlja tudi narodni pregovor: “Ni večjega bogastva kot je zmernost, in štedljivost. ”
Kaj naj stori vzgoja v prid varčnosti? Najbolj zadovoljni in večinoma tudi najbolj zdravi ljudje se nahajajo v onih družinah, ki er je doma delavnost združena s strahom božjim. Starejši ljudje večkrat zatrjujejo, da re morejo biti brez dela; to so večinoma taW, ki so z vsem dobro založeni in ne trpe pomanj-kania. Delavnost, jim je- krepila zdravje, zagotovila t"di nrimcmr bladostavie: a. to delavnost jim je dala domača vzgoja, rodne, hiša,
7- rMavtiostjo naj hodi vštric zmernost v jedi in miači. Alkoholne piiače rožro danes ogromne vsote denarja: kdor	mladino od alkohola, jo nri-
gauie, k varčnsti, ii kreni zdravje, jo utrjuje v poštenosti in nravnosti. Nezmernost je ra strup duši in Mesu ter d 'la, nasil je denarnim in dru gim gmotnim sirom včasih pa tira človeka celo na not krivice in hudobijo.
Varčnosti m čedalje manj, odkar se mladi svet ne nosi. več stanu nrimerno odkar ne pozna več skromnosti v obleki. Če zopet obtožujemo sedanii čas, ko se petrošajo za predragoceno in razkošno obleko nezaslišane vsote, nam ne more nihče očitati prenanetosti. Starši naj bedo otrokom sami zgled skromnosti in prenro-stosti, dece pa naj ne razvajajo z nakitom, ki zbuja napuh, neti pohlep po razkošju in vodi v zapravljivost.
Vzgoja mora seveda vedno hoditi srednjo, varno pot; kajti če se pretirava, se utegne doseči vprav nekaj nasprotnega, kar je vzgojitelj nameraval. Tudi varčnost se lahko izprevrže v grdo lastnost, ki ji pravimo lakomnost, ali pa celo v skopost. Ta madež naj bi bil neznan med našo mladino.
Skopost se prišteva med najgrše pregrehe ter je tem nevarnejša, ker se poloti dostikrat neopaženo tudi sicer poštenega in vestnega človeka; drži ga v sponah do zadnjega, če se je pravočasno ne zave in ne otrese. Skopost in tista neumljiva strast po denarju (lakomnost ji pravimo) nekatere tako omoti, da jim je denar nad vse. Mamon je malik, ki zanj vse store, ki mu vse žrtvujejo. Nanj mislijo noč in dan; zaradi njega trne radevolie naj hujši mraz, največjo vročino, glad in žeio; na ljubo mamonu se oprimejo vsakega, tudi naj večjega greha, samo če kaj nese. Suženj mamon ov ne pozna ne revežev, ne cerkvenih potrebščin, ne dobrih del; sprijazni se na kaj hitro s krivico in goljufijo. O skopuhu pravi Slomšek, da ima za denar še dušo na prodaj.
Bog nas je ustvaril zato. da ga ljubimo in da bi bili 'z njim v ljubezni združeni vso večnost ; skopuh in lakomnik na cenita in ljubita le denar; mamon je potisnil vse drugo v ozadje.
Skopost je tudi v očeh poštenih ljudi nekaj zoprnega, grdega ter zaničevanja vrednega; vse prej prezro in pozabiic, le skonosti ne morejo. V slovenščini nomenmjo besede, ki se končujejo na . . uh. večinoma kaj slabega: isto velja tudi o besedi “skopuh”.
In končno, kaj pa ima skonuh od nagrabljene vsote? Ali tolažbo ob smrtni uri? Ali mu bo denar olajša), sodbo?
Jezus je povedal nekoč to-le priliko: “Nekega bogatega človeka polje je rodilo obilo sadu. Mislil je sam pri sebi: Kaj bom storil, ker nimam, kamor bi svoje pridelke spravil? In je rekel: To bom storil. Podrl bom svoje žitnice in večje naredil in vanje bom spravil vse, kar mi je zrastlo in svoje blago. In porečem svoji duši: Duša, veliko blaga imaš spravljenega za prav veliko let; počivaj, jej in pij in bodi dobre volje. Bog mu je pa rekel: Neumnež! To noč bodo tvojo dušo terjali od tebe; kar si pa spravil, čigavo bo? Tako je s tem, ki si bogastvo nabila in ni bogat v Bogu.’’ (Luk. 12, 16 sq.).
Ta svetopisemski boeataš je spraviial in spravljal skupaj, pa si je hotel tudi nekaj privoščiti. Skopuh pa samo grabi in grabi, zraven se pa boji, da bi mu ne zmanjkalo, zato pa stiska in skopari do žeje in lakote.
PISMO IZ L TUBI, JANE Z DNE 3. JULIJA 1943.
Da je med Slovenci jugoslovanska ideja zelo močno zakoreninjena, je gotovo. Razvoj zadnje krize jugosl. vlade v Londonu pa je ugotovitev še posebno potrdil. Daši ni bilo dosti poročil o razvoju krize, je vendar imel vsakdo vtis, da je kriza težka. Ta kriza je ponovno dokazala. da dr. Krek uživa nesporno nai-večio avtoriteto med Slovenci, ker je bilo pri vseh strankah čutiti vidno željo, da bi dr. Krek obdržal glavno zastou-etyo Slovencev v jugoslovanski vladi in zavezniškem svetu.
Vstop dr. Furlana v vlado se tolmači v javnosti nairazličneje. To pa radi tega, ker je širši javnosti nepoznan. Zato ima Osvobodilna Fronta priliko, da ga reklamira zase, napredni blok pa ga smatra za svojega delegata. Propagandno je treba dr. Furlana postaviti na pravo mesto tukaj doma ter v javnosti povedati, da bo dr. Furlan kot univerzitetni profesor s svojo avtoriteto tudi pri-
pomogel do uresničenia slovenskih teženj v novi Jugoslaviji.
V zadnjem času smo imeli priliko tudi ugotoviti iavno mnenje na Gorenjskem. Prišlo je več vplivnih zaupnikov semkaj in na vprašanje o tamošnjih razmerah je hil soglasen odgovor tale: Vse ljudstvo na Gorenjskem je prepričano o tem, da bo osišče premagano. Istotako vsi trdno verujejo, da bo Jugoslavija zoret upostavHena in sicer federativno. G'ede Slovenije smatrajo kot samo po s'bi razumljivo, da ii bosta priključena Koroška in Primorska.
Prav taka poreč'la imamo tudi iz Prekmurja in iz štajerske.
Na Gorenjskem so Nemci v juniju odselili 35 družin iz Bohinja in okolico ter 60 družin iz Stražišča in bližnje okolice.
Slovenci imamo s Hrvati stalne stike in moramo ugotoviti, da je tam jugoslovanska misel le močnejša kot sc to večkrat vidi po zunanjih znakih, škoda le, da ni mogoče priti do pravih odnosov med Hrvati in Mihajlovičem. Imamo
vtis, da je poleg znanih težav med Srhi in Hrvati večkrat vzrok temu taktično nepravilno postopanje Mihajlovičevih pooblaščencev. Imamo stike tudi s Splitom in moramo priznati, da so pogledi Dal. marincev in Slovencev za Jugoslavijo in niene probleme zelo enotni. Nujno hi bilo, da vlada čimprej stopi pred narod z jasno deklaracijo in jasnim programom glede Jugoslavije in njene’ notranje federativne uredbe, če bi temu iz-begavala še nadalje, bo njena odgovornost pred zgodovino prevelika.
Politične stranke v Sloveniji delujejo v okvirju Slovenske Zaveze v dokaj le-pen soglasju in je ta enotnost strank velike pomembnosti. Napredni blok se skuša opomoči na terenu, kjer mu je ljudstvo ušlo pod vpliv komunizma, in ima glede tega nekaj uspehov v L juhi lani. Solvenska Ljudska Stranka pa absolutno prevladuje v podeželju, kjer ima brez dvoma 70% prebivalstva v svoji organizaciji, odnosno pod svojim vplivom.
PO ARGENTINI SEM IN TJA
Praznik za Slovence v Las Brenas se je šele začel z veselo pesmijo v penzijonu “Triglav”. Naslednji dan, v soboto 10 julnaj bi se zbrali pä kar vsi!
Lahko je bilo doma. Kar zvonove je pognal mežnar in vsi so vedeli, da bo jutri praznik. Toda v Las Brenas ni niti zvonov, niti mežnar j a in tudi praznika ne. . . Zato je pa Mavrin pognal konjička in smo zabrneli v noč, na nevidna pota, kot koledniki, da zdramimo rojake in jih za naslednji dan povabimo k maši in obedu.
Najprej smo privreli k Jakobu Drgancu. Ni bilo treba veliko klicati, saj nas so že od daleč slišali, kako smo “popravljali”, tisto kar smo preje pri Kifnerju “pofušali Pa smo spet pili in peli in ob slovesu sc za naslednji dan “na svidenje” pozdravili. Škoda, da je bila noč, ker sicer bi prav gotovo odnesel kako sliko za spomin na lepi Drgančev dom.
Pognali smo se dalje, glasili se pri Plutu, Brunskoletu, pri drugem Drgancu, kjer smo našli kar celo družbo zbrano. Morda pride kdo, tako so bili negotovi, a slednjič se je le zgodilo, da je pribrnel naš konjiček do njihove hiše in spet smo sedeli okrog polnih miz in spet smo pili in peli....
“So ptičice zbrane v planinco lete, tam dol na Dolenjskem je zdravje moje
Pa saj veste, da smo kranjci radi realisti in zato smo bili iz zraka kmalu na tleh. Pesem o zbranih ptičicah je sla svojo pot. . . “Ta sirašta krava ta šekasti vol, sta skupaj plesala nobeden ni znov”... Ko bi imeli še kaj časa bi se prav gotovo oglasila še tista: “Dva nesrečna Italjana, tam s Tajijanskega doma, sta na gavgc b’la peljana, sredi ljubljanskega polja
Pa smo tudi katero modro uganili.
Kaj se vam zdi Čako? gospod Janez! Za nas je čisto drugačen, kot smo si ga mislili. Menili smo, da gremo v “Ameriko”. Prišli smo iz lože in smo zašli še bolj v ložo. . . Tukaj v teh rančih se ubijamo in vedno čakamo na lepše čase, ki kar ne pridejo. Pred leti je bilo tukaj mnogo vcc naših ,pa so se razbegali. Pa še bi bilo kaj, če bi ne bili kot rogovi, ki vsak na svoj kraj kaže in vsak svojo trobi, kot da se boji, da bi ga sosed kaj prosil. . .
I, no. Taki so naši ljudje! Premnogo imamo tistih “prisklednikov”, ki samo čakajo, kdaj se bo mogel kam prisloniti, ni jih pa zato, da bi kaj podprli. Tako doživljate vi tukaj v Čaku, ki ste skušali stopiti na lastne noge in ste kmalu dobili družbo takih, kateri so se hoteli okoristiti. Take skušnje imam tudi jaz v Buenosu. Prišel sem v Ameriko zato, da hi našim božje besede dajal; da bi jih na dušo, na Boga in na večnost spomnil, da bi jih učil lepo vzgajati otroke.... Mislite da jih je veliko tistih, kateri pridejo k \ meni za te stvari?.... Ne rečem, nekaj jih je! Tisti, ki so j najboljši, tiste vidim v cerkvic druge v gostilni, tretjih pa n nikjer. . . Pač! Tretje pa vidim, kadar je kdo lačen in raz-' trgan in - po sedmih letih se šele tedaj spomni, da je slovenski kaplan v Argentini, kadar je sestradan kot pes, ali potreben priporočila da ga bodo sprejeli v bolnico, ali pa išče dela ali miloščine. . . Deset let je klel farje in razgrajal po oštarijah, ko je bil na pol ali pa čisto pijan, da je vse farje treba pobiti. Ko je v stisko prišel, se je pa najprej spomnil’ na “gospoda kaplana" in se k njemu zatekel po pomoč in se seveda gromozansko čudil, kako da ga jaz nič ne poznam, on pa da me dobro pozna....
Še je bilo nekaj rojakov tam okrog. Torej naprej! Vse temno je že bilo okrog Šukljetovega doma, ko smo zavreščali pred njegovim pragom. Pač se je nas ustrašil. Najprej je menda menil, da so prišli razbojniki, a sc je kmalu uveni, da je naša pot mirna. Kmalu se je pokazala luč in tudi njegov obraz, ki nas je z vso ljubeznivostjo povabil v goste, toda mi smo se opravičili in se kmalu sporazumeli, da smo največ zato prišli, da bo vedel, da jutri lahko krsti svoje male.
SV. BIRMA BO PRVO NEDELJO PO VELIKONOČI, 16 APRILA!
Naj pridejo v Las Brenas, kjer bo maša ob 9 uri in nato krst potem pa skupen praznik.
V DEŽELI BOMBAŽA. . . .
Krasen dan je vstal naslednje jutro nad Čakom. Lojze je še trdo smrčal, ko sa mene petelini že vzdignili. Kar kmalu sem bil zunaj, koder me je, mesto zaželjenega rožnatega jutra, blestečega v miljonih rosnih kapelj, sprejela prašna ulica in zvedavi pogledi neznancev.
V	Las Brenas je lepa kapela. Ko sem si jo zunaj vse naokrog ogledal in odmilil že dobršen del brevirja, mi ni kazalo drugače, kot iti gledati za ključem.
Ga nimamo, tako so mi povedali. Včeraj je prišla “la vieja" in je odnesla ključ, in da ga ne sme nikomur dati....
Slednjič se je vendarle prikazala najprej ženica in potem tudi ključ Z mnogimi izgovori. Žena je pač hotela dokazati, da nekaj velja. . .
Kapela je posvečena sv. Mihaelu. Ob strani stoji skromna miza; Z zaveso se zakrije pogled v tisti kot, in je to zakristija, kakršne niti sv. Peter ni imel, čeprav je bil vrhovni poglavar cele Cerkve. Zadaj za klopmi stoje šivalni stroji, ki pričajo, da kapela služi tudi kot šivalni tečaj. . . Skromno je vse, kar se vidi, toda samo Bog ve, koliko plemenite žrtve in koliko apostolske gorečnosti je bilo treba, da je v tistem kraju zrastlo tisto skromno svetišče, kjer imajo sedaj že več kot leto dni vsako nedeljo in praznik dve maši. — V Čaku je rada suša. Pa ni le na polju temveč tudi v dušah. Skromna kapela je temu dokaz. •
Počasi so začeli prihajati rojaki in slednjič smo mogli začeti s sveto mašo. Ni bilo orgelj; tudi zapeti se niso upali, toda ’ meni se pa le ni vtrgala beseda in sem dal, pač prvič po dolgih letih, odkar so šli od doma, rojakom priliko, da so slišali božjo besedo, v kateri sem spomnil na tiste rojake, kateri so tudi z lepim upanjem prišli v Čako, pa so našli v Las Brenas le svoj poslednji dom. Eden je bil ubit; drugi se sam ustrelil; enega je kača pičila; dva od bolezni. . . . kje so pa tisti, kateri so ponoreli... In zakaj?
V	sami brezupni želji, da bi si življenje napravili prijetno, so pozabili, da živijo za nič drugega kot za to, da bi nekoč lepo umrli, da se ne bi bilo treba bati sodbe božje, na katero bomo morali, da prejmemo plačilo in kazen za vse naše delo. . . Koliko gorja, koliko solz, koliko zamer; koliko Žalosti bi imeli ljudje prihranjenih, če bi se držali božjega naročila: kaj pomaga človeku, če ves svet pridobi, dušo pa Zgubi... Tako se siromak žene noč in dan, pa pride toča, pridejo kobilice in nato kletev, obup.... Veren kristjan pa vedno ve, da je življenje solzna dolina in zato mirno sprejme dobro in hudo in z božjo pomočjo vedno lahko premaga tudi najbolj težke čase. Maloverni pa obupuje...
Po maši smo imeli krste.
Aj, to je pa res apostolsko ubožtvo! V škatljicah fotografskih filmov se hranijo sveta olja. . . Mašno vino je bilo v lekarski steklenički.
Krstna olja, voda, sol, sveče, bel prtič, žveplenkc, zapisnik. . . Menda je vse pri rokah. . . Še nekaj manjka! Žveplen-ke! Pa se je že oglasil boter in ponudil vžigalice. . . In bombaž, ki se rabi za, maziljenje s krstnimi olji? Tega pač ne bo manjkalo v Čaku, ki ga pridela za celo republiko!. . . In vendar ga ni bilo!. . . Kar hitro ven na polje! Ni se zamudil strežnik dve minuti, pa je bilo tudi bombaža dovolj...	.
Pravijo da čevljarjeva žena bosa hodi. Tudi se mi je že sredi vinogradnov zgodilo, da ni bilo vina za mašo. . . V Čaku pa ni bombaža za krst v cerkvi... Nazadnje sc je le vse skupaj dobilo in smo pred cerkvijo še vzeli eno sliko Za spomin. Le škoda, da je velik del rojakov že odhežal po svojih poslih. Šele pozneje smo se zopet vsi zbrali pri Kif-
Traduccion de DARINKA ČEHOVIN
m® it s©t mm
VIGESIMO PRIMER CAPITULO
Esa noche, un candelabro de tres brazos alumbraba una mesa sobre la que se dispersaba un monton de cuentas Y en la que se apoyaba Epafrodit. Tras este, Melchor vigilaba el reloj de arena; varias veces le diq vuelta sobre el pedestal de alabastro. Epafrodit no se cansaba; sus ojos se ancgaron de nümeros; pergamino tras pergamino se deslizaba entre sus dedos secos; a veces se confundia, pronunciaba en voz alta alguna palabra y proseguia diligentemente su trabajo. El secretario le alcanzaba uno a uno los nliegos, con mano temblorosa; temla al momento en que Epafrodit senalara con el Indice una cuenta y murmurara: “j Error!” Hasta entonces el comerciante no se dejo ofr, el monton de pliegos iba dis-minuyendo. hasta que, por fin, registra los ültimos nümeros en una tablita.
“iTerminado!”, dijo con coz severa, “jVete!”
El secretario se inclino profundamente y abandono la habitacion.
“;A que altura de la noche estamos, Melchor?”
“;Ya comenzd la guardia de medianoche, nreclaro senor!”
“Vete al jardin, acercate por la orilla del mar hasta el hosquecillo de olivos, y cscondete. Cuando veas que tres barcos se alejan de la ribcra, ven a decirmelo enseguida. j Apa-ga la luz!”
Epafrodit se retirč inmediatamente a su dormitorio.
En un recipiente de csmcralda hrillaba. una pequena luz, que iluminaba profusamente el recinto. El comerciante se acosto sobre un riquisimo divan persa, con las manos cruza-das baio la cabeza; quedo pensativo.
Toda su vida habia trascurrido entre nümeros frios. El hipodromo no lo entusiasmaba en absolute; solo miraba las carreras de cuadrigas para calcular las apuestas. Hasta bien entrada la noche, jugaba a los dados en el foro de Teodora, pero no era un jugadoi apasionado, sino siempre un frio cal-culador. Ahora, en los anos grises, se le enredaban en los nies hilos de vida turbulenta, piolitas tejidas con la pasion humana. Su boca sonriö cälidamente. No se excitö su cora' zon. Permanecia tranquilo, esperando el drama que iba a representarse en el anochecer de su vida. Cerrö los ojos y espero a Melchor.
Este volvio pronto a comunicarle que las barcas ya se hablan internado en el mar.
Epafrodit se levantö y'se acercö a la ventana. La noche era tan dara, que pudo distinguir con facilidad tres oscuras manchas que se movlan sobre el tranquilo Propontide. Se apoyo en la ventana y espero. Llego el grito de Irene, la agitacion de las aguas, la derrota del barco enemigo y !a vuelta de la embarcacion pequena.
Epafrodit estaba tranquilo. Era como si luchara el mismo, agitaba los brazos en el aire, se asomaba fuera de la ventana, un grito le subla a la garganta: “jGolpeen, maten a los banditos! j Iztok, mantente firme! j Salva a Irene!”
Cuando los barcos volvieron a la playa de su villa, sintio su alma inundada por una alegrla maravillosa. Se anoderč de čl la certeza de haber vencido a la mismlsima Teodora despues de haber apartado habilmente la flecha que ella habia disparado. Algo de su juventud renacio en el. Como si le hubiera quitado anos de las espaldas, caminč presuroso a traves de las piezas hasta el peristilo, y de alll al jardin, cubierto ünicamente por una tünica liviana. En los ultimos anos, no habria habido oro que lo indujera a salir a medianoche, al aire fresco, sin un abrigado manto de lana. Esa noche, ardia la sangre en sus venas.
Sin esclavos, sin acompanantes, llego al aposento de Iztok. Numida estaba junto a la puerta; cuando vič a Epa-frodit, se arrodillo y le beso las sandalias.
“Preclaro senor, ;Oh, Iztok es un heroe! Unos crimi-nales quisieron raptar a la jovencita! j Pero no pudieron! jporque Iztok es grande! Hundio a los maleantes hasta el fondo del mar!”
Epafrodit no se fijo en el, rapidamente abrio la puerta. Lo envolviö un perfume de rosas y nardos; una alegre luz se movia en el barquichuelo de plata. Sobre un divan yacia Irene, palida como una perla, rodeando con su brazo el cuello de Iztok, y con la cabeza apoyada sobre su pecho.
A sus pies, arrodillada, sollozaba Cirila.
Cuando el comerciante vič a Irene, quedo admirado. Sus ojos, ahora acostumbrados a los nümeros, se habian abier-to bajo el cielo griego — y habian absorbido el profundo co-nocimiento de la belleza en una atmosfera clasica. Habia oido hablar de la hermosa cortesana Irene, la habia visto en el hipodromo y asi mismo en la corte, cuando condujo a Iztek ante Teodora; pero no le interesč y no presto atencičn. En esos momentos, cuando la vič acostada entre las rosas, cubierta con un suave tul, como blanco lirio que se asoma por sobre todas las flores de un jardin, entonces reconocio
Encantadora cortesana, dijiste la verdad . . .
nerju na “Triglavu”, kjer nam je obilna	miza napravila
praznik, kakršnega še niso imeli Slovenci v Las Brenas. Iz Čarate je prišel tudi duhovnik, kateri ima na skrbi Las Brenas. Pridružili so se nam vsi naši rojaki, ki v kraju žive. V našo družbo je stopil tudi Kofalt, katerega je Bog ve kaj prineslo, da se je povsem nepričakovano znašel med n> jake, s katerimi ima prav malo stika, ker živi na drugem kraju in ni za moj prihod prav nič vedel.
Kar na moč smo bili veseli. Najbolj pa Kifner, katere' ga je pri vsem veselju tiščalo nekaj. Že cel teden je zbiral pesmice, katere bomo zapeli in jih je prav lepo zbirko nabral in menda je tudi sam kaj preje poskusil, kako se kaj zapoje. Pa glej ga šmenta; zastonj je odpiral usta oni dan; peti smo morali le drugi, kajti on je bil tako nemilo zagrljen, da ni imel nič glasu —■ kot gluhe orgeljce.
(Dalje sledi.)
KAM NA SILVESTROV VEČER? V DVORANO ALSINA 2832! NEKAJ IZREDNEGA!
que no existia cincel quc pudiera esculpir la belleza de su li'nea, ni marmol con cuya Bianca nievc pudiera formarse su cuerpo.
Durante unos minutos permanecio tras la puerta, sin ser visto. Irene abriö los ojos y sus lahios resecos pidieron agua, Iztok alzo una concha ornada con plata; Cirila le-vantö un cantaro y vcrtiö en ella el agua de la fuente. En esc momento, Iztok sc diö cuenta de la prcsencia de Epa-frodit. Tambien Irene lo viö, la mano se desprendiö del cuello de Iztok y mirö asustada al visitante dcsconocido.
“jLa paz os acompane, encantadora cortesana! jGratias a Cristo, os habeis salvado!"
"Mi generoso senor, Epafrodit, que me facilitö sus esclavos para resguardarte. jNo temas, Irene!"
“i Gratias a Jesus, gracias a ti, senor! Contare a la empe-ratriz lo que sucediö con los maleantes. Ella te premiarä, Epafrodit, y las guardias palatinas ocuparän la ribera."
Irene apurö la concha de agua y se acostö sobre el divan, reanimada. Iztok y Epafrodit cruzaron una mirada de enten-dimiento. La huerfana no sospechaba de quidn provenia d ataque.
“Encantadora cortesana, dijiste la verdad. En Bizancio, nunca cstän seguras las gentes honradas, deberian ser mejor custodiadas. j Gracias a Cristo, no se resintiö vuestra salud!"
“Me asuste terriblemente, pero ya sc me ha ido pasan-do. /"Como podria volver a palacio? jDebo hacerlo en seguida!”
“Permitid antes que Iztok y yo nos pongamos de acuerdo.” Epafrodit e Iztok salieron de la habitaeiön.
“jLa bclleza de tu Irene es celestial, Iztok! Los artistas de Acrocurinto se admirarian de ella.” El anciano se inflamö de entusiasmo y las mejillas de Iztok brillaron de placev, cuando el joven oyö las alabanzas a su adorada de boca de Epafrodit.
“Es conto una pequena golondrina, senor, como uni törtola en un bosque oscuro."
“j Angel entre dentonios! Ni sospecha lo que sucedio esta noche. jHay que alejarla del nido de viboras, sobre el que reina la serpiente emperatriz!”
“;Debe alejarse! Yo me ire con ella, para cuidarla." “Acerca de eso, decidira Epafrodit. jHasta ahora no me has obedecii o, de ahora en adelante, deberas hacerlo!"
“jHabla, senor! Otras diez veces quisiera salvarte la vida y derribaria centenares de hunos por tu amor.“
“;Te convenciste de que el asalto fue preparado por Azbad, obedeciendo ördenes de Teodora?"
Iztok permanecio callado un momento.
“j Azbad no estaba entre los asaltantes! jTal vez te confundas, senor!"
“No me confundo. Tu y ella estan condenados a muer-te, esto esta claro. jCree a Epafrodit! Ahora me correspon-de salvaros de la muerte v saldar asi, hasta la ultima par-ticula. la deuda que contraje contigo."
“Te creo, senor, tu eres omnisapiente. Svetovit te alum-bra con el sc’ ceelstial. jDame dos caballos y huiremos esta misma noche!"
Epafrodit puso la mano sobre sus hombros y se le riö. “Iztok, olvidas quc Irene no es un soldado. /Como po-drias huir con esa jovcncita que apenas llegaran al otro lado de las murallas se caeria, rendida, de la silla?"
“La alzare en mis brazos, se adormecera entre ellos zorno sobre las rodnlas maternas. Y tus caballos son inmejo-rables. j Huiremos!"
“No son malos. Sin embargo, los ärabes de las cab.v llerizas imperiales los alcanzan. Necesitaremos otros caballos y otra oportunidad. jPor ahora decidi otra cosa!”
“jHabla, senor!"
Los ojos de Iztok brillaban de coraje y de temor. A
V NAJLE PŠOE ST A N CI JO! 30. JAN. ZA
pesar de estar seguro de su fuerza y de su potente y räpida mano, hubiera preferido rnontar un caballo, apretar a Irene contra si, empunar la espada y arremeter con ella contra falanges numerosas de atacantes. Pero escuchö los consejos del viejo griego.
“Puesto que conozco a Bizancio y a su corte mejor quc tu, escuchame y obedeceme."
“jLo hare, senor! jSölo salva a mi Irene!"
“La .salvare a Irene, te salvare a ti y me librare a mi."
“A ti, dices?"
“A mi tambien. La emperatriz es sagaz y sabe bien que quien tiene esclavos no eres tu sino Epafrodit. Por lo tanro, esta noche, yo perdi todo el favor que me dispensaba, y, en consecucncia, el del emperador tambien. No podra sab varme oro alguno. Debere librarme solo del peligro. jAnsio descansar!"
“No, senor! Instigare a los eslovenos y a los godos, te defenderemos con espadas y mazas. ;Si tu supieras como me quieren! jIrian a la muerte por mi!"
“Guarda las espadas y las mazas para ti y para Irene. No en vano Epafrodit naciö en Grecia: sabra slvarse solo, jAhora, atiende!” “jAtiendo, senor!"
“Irene permanecera escondida en mi villa. No debes revelarle lo que sucede porque podria asustarse y enfermärse-nos. Cirila volvera a palacio sin perdida de tiempo, alli cui-darä el aposento de su ama y sembrarä en la corte la noticia de que Irene se enfermö. La emperatriz no se atrevera a di minarnos inmediatamente, porque teme al escandalo. Espe-rara y buscara una oportunidad. Tu volveras al cuartel, quedate tranquilo, pero avisa a tus eslovenos y godos que esten dispuestos para la fuga en clauquier momento, cuando reciban una comunicaciön tuya o mia. Que se reünan al anochecer, cuando pueden volver libremente a la ciudad, cerca de mis caballerizas. De todo lo demäs me encargo yo."
“jQue sea ya esta noche, senor!"
“No es posible, me faltan caballos. Sera dentro de una semana. Mientras tanto, tu y ella estän apartados de todo peligro. j Ahora a trabajar! Quc Numida acompane ahora mismo a Cirila, tu vente a verme con Irene. Los espero en el peristilo."
Epafrodit se encaminö a sus habitaciones, a traves del jardin.
“jHay preocupaciön en tus ojos, Iztok!", exclamö Irene cuando lo viö llegar, despues de una larga y enervante espera.
“Seria un canibal, golondrina mia. si no te dedicara to-dos mis pensamientos. No temas. jNo te destrozaran los cuervos mientras los halcones revoloteen sobre ti!"
“Iztok, tus palabras ocultan algo. Cuando cstabas afue-ra, hablando con ese hombre generoso, se apoderaron de mi alma temores y presentimientos espantoso."
“Si hasta ahora no sentias temores ni sabias de presen* timientos, por que se te han despertado ahora?"
“Cirila llegö a saber que el primer eunuco de la emperatriz, Espiridion, habia intervenido mi carta con la excusa de llevarla el mismo. Y Espiridion cs el espia de confianza dela emperatriz. Si ella Icyö mi carta y se la conto a Azbad, joh, Jesus, sälvanos!”
Iztok se sentö a su lado, cogiö dulcemente sus manos apretadas y se mirö en la transparencia de sus ojos, apenas enturbiados por una sombra de llanto.
“Irene, mira, tu eres mia y cada gota de mi sangre es tuya. Presientes bien, nos quieren separar, destruir tal vez a ti, tal vez a mi, quiza a ambos. Pero Epafrodit cuida de nesotros y nos bendice Devana. . . ”
“Cristo, Iztok, Devana no existe."
“...Y Cristo bendice nuestro amor. No debes volver al cubil de los lobos. Tus ojos se apagarian, encadenarian tu
CEL DAN! PRIJAVITE SE TAKOJ!
libertad, asi como quieren hacer con mi patria. Mira, yo te salvo y devuelvo la libertad, ante todo a ti, luego a nuestra patria. Primero vengaremos terriblemente la sangre vertida por los eslovenos y luego viviras conmigo bajo el sol claro y honrado de nuestra libertad. Alli no hay envidia ni ma-licia, seras respetada por las hi j as de todos los patriarcas, seras amada por todas las mujeres, los pastores se inclinaran ante ti cuando les repartas el pan y todo venerable an-ciano se alegrarä cuando escuche tus sabias palabras. j Irene, no temas, ten fe y alegrate!”
Irene lo escuchaba con los ojos llenos de lagrimas, has-ta que, por fin, reclinö su cabeza sobre'el hombro de Iztok y rogo, en un susurro: “Defiendeme, protegeme de la tem-pestad, sino me abatira.”
Iztok enjugo las lagrimas que corrian por las pälidas mejillas, la abrazö y repitiö fervorosamente:	“Mi Irene,
mi diosa, mi todo.
Sin embargo, no lo hechizo la dulzura del momento. Se aparto de ella suavemente y se levantö.
“Ha transcurrido mucho desde la medianoche. Varno-nos antes que se apaguen las estrellas. Cirila, tu vuelves a palacio...”
SREČKO FERFOLJA:
NAŠI V ČAKU
Čeprav je večina Slovencev, ki so se v teku poslednjih dvajsetih let priselili v Argentino, kmečkega stanu, se jih je razmeroma le skromen odstotek posvetil obdelovanju polja. Par kolonizacijskih poskusov v manjšem obsegu je propadlo in tako vidimo, da se je slovensko izseljenstvo v Argentini prilagodilo življenju velikih mest, se pričelo baviti z malim obrtništvom in se zadovoljilo z delom, ki mu je pač zagotovilo momentalen obstanek. Aspiracija našega izseljenca je bila in je tudi danes še, kupiti si malo stavbeno zemljišče, sezidati si skromno hišico in varovati si delo, ki mu zagotavlja skromno življenje in včasih dopušča spraviti kak de-setak na banko, za stara leta. Če računamo, da živi v Argentini približno 25.000 Slovencev in pomislimo koliko jih prebiva v Buenos Airesu, Rosariju in drugih mestih, ter preštudiramo s čim se bavijo, najdemo, da se jih ni osamosvojilo niti 5%, kar je za slovensko pleme vsekakor premalo in dokazuje le našo malosrčnost. Kmetovanja se je pa od tega malega odstotka lotilo še mnogo manje, in to predvsem radi tega, ker naša kolonizacija ni bila pravilno upeljana. Pričeti z naseljevanjem tam, kjer je za to potrebno obsežnega kapitala, mnogo orodja, živine, semena in poleg tega denarja za plačevanje najema zemlje in vzdrževanje do žetve, je povzročilo zastoj, katerega posledice danes opažamo.
Brezdvomno je med vsemi argentinskimi pokrajinami
-	Med rojaki v čaku
En la Pampa del Infierno (Chaco) se reunieron todos los eslovenos con el motivo de la visita dol P. Juan
Al momento, la fiel servidora rompiö a llorar. Hasta entonces se habia quedado a los pies de su senora como una estatua de märmol. Cuando oyo que debia abandonarla, sc aterrorizd, el llanto se desgarrö en su pecho y, asida fuerte-mente a las rodillas de Irene, repetia: “jNo me separes de ella, sefior! j No me arranques de su lado! jMorire de dobri”
“Luego volvents junto a tu senora, Cirila. Ahora debes irtc, es tu deber, si la amas. Cuida su habitaeiön, di que Irene esta enferma, quedate alli hasta que recibas el Hama-do: j Ven! Entonces volveräs y nos encaminaremos todos jun-tos hacia dias mas fclices y seguros."
Cirila sollozö una vez mäs y besö las manos de Irene, que permanecia acostada, sin fuerzas para hacer ni pensar nada. Irene levantö la mano y la apoyö sobre la cabeza de la esclava.
“jVete, Cirila! jCristo Todopodcroso te protege! jTen
fe!”
Unos minutos despues, una hermosa barca se deslizaba sobre la superficie del mar. Numida la conducia con fuertes golpes hacia el jardin imperial.
Cirila regresaba.
Traduccion de DARINKA ČEHOVIN * *
Chaco tista, ki je v poslednjih desetih letih največ napredovala. Če pomislimo na to, da je, kar danes imenujemo “Go-bernacion del Chaco” imela po uradnih podatkih v letu 1926 le 61.000 prebivalcev, in 214 tisoč pri ljudskem štetju, ki ga je leta 1934 izvršilo pokrajinsko oblastvo po nalogu tedanjega guvernerja doktorja Jose C. Castells-a, ter ga primerjamo s sedanjimi 400.000, ki jih prisojajo Chacu uradni podatki, moramo, čeprav nehote, priznati, da je Chaco pokrajina bodočnosti te republike. S svojimi 99 tisoči kvadratnih kilometrov zemlje, od katerih je še 7 milijonov hektarjev v državni lasti, prostih za naseljevanje, nudi neizmerne prilike za samoosvojitev pridnemu in delavnemu človeku. Prideš, se naseliš kjer najdeš prazno in nikdo te ne bo oviral, dokler boš obdeloval zemljo, redil živino ali se pečal s katerimkoli drugim delom. Bo pač prišel čas, ko boš že lahko tudi to zemljo plačal državi, po uradno določenih cenah; medtem te pa nihče ne vpraša ali plačuješ najemnimr Posledice tega vidimo v državnem gospodarstvu. Dočim je bil pridelek bombaža - fibrc - brez semena, “desmoti ranega”, kot je tehnični izraz, v letu 1926 le 29.000 ton, se je pridelalo v letu 1935-1936, kar se je do letos računalo kot rekordna letina 82.000 ton, in v poslednjem letu 1942/1943, kar 108.000 ton, kar predstavlja nad 100 miljonov pesos pridelka samo v bombažu. Poleg tega moramo pomisliti da je okolica Charate, Las Brenas in General Pinedo poznana kot ena velikih centrov pridelovanja koruze, ki pa se ne izvaža, temveč omogoča svinjerejo v velikem obsegu, tako da se pošiljajo celi vlaki teh živali na tržišča. Tartago-ricinus, je dosegel letos v cenah astronomske številke. Ni še razvita strokovno usmerjena kokošjereja, ki nudi podjetnemu človeku neizmerno polje za napredek.
*
Lahko na prste preštejemo število Slovencev, ki so se v Chacu lotili poljedelstva. In še to malo število jih je raztresenih po vseh krajih, tako da je le težko z njimi dati. Radi tega me je zelo razveselilo, da se je gospod Hladnik odločil v letošnjem letu obiskati severne pokrajine in se pomuditi nekaj dni v Chacu ter nas obiskati. Žal, je bil čas, ki ga je nam odločil, preskromen, radi velikih daljav od naselbine do naselbine. Pa vendar je z dobro voljo obiskal vsaj glavne kraje, koder živijo naši Slovenci.
Živim v pokrajini, nikar se ne ustrašite njenega imena, ki je na zemljevidih označena kot “Pampa del Infierno" in kot kontrast, leži naša vas v departamentu “Čampo del Cielo”. Ta pokrajina je res zaslužila svoje ime, kajti dočim je ves Chaco napredoval, smo mi poslednjih sedmih letih popolnoma zaostali in šli nasprotno, navzdol. Kajti' že od
OPAZOVALEC
.. - m. ^4-i .•itaš''.
TITOVA VLADA
Tito je sestavil provizorično vlado v kateri je predstavnik Slovencev Josip Rus. Imenuje se tudi inž. DUŠAN Sit-NBC. Iz zmedenosti poročil ni mogoče razbrati, ali se je dosegel kak sporazum ali ne. Srnec je bil spoštovanja vreden mož, to vemo. Tudi to je znano, da Tito išče zveze s kraljem Petrom II., kar kaže na neko ozadje sporazuma.
Po drugi strani pa vemo, da so se še vršili boji med “belimi in rdečimi”.
KOBARID IN IDRIJA sta bila pozo-rišče vojnih dogodkov, pri katerih pa nima nobene vloge partizanstvo, temveč je čisto slovenska stvar a v zvezi s Titom, ki v Sloveniji predstavlja organiziran odpor proti tujcem.
FEDERATIVNA JUGOSLAVIJA je zahteva naroda doma: Slovenija, Hrvat-ska, Srbija, Macedonija in Bosna.
VELIKE LAŠČE in MALI SLATNIK (pri Novem mestu) so bili priča ostrih bojev, četniki se torej upirajo še v Krimskih gozdovih in v Gorjancih.
NEMCI ZIDAJO TOVARNE V SLOVENIJI
19. marca je bil prvič v novih prostorih tvornice za dušik obratni apel. Govorila sta obratovodja inženir Robert Mader o obratnih zadevah.
O usodni borbi Evrope in dolžnosti Spodnje štajerske v okviru nemškega Reicha pa je poročal Kern. Omenjena tvornica se nahaja v Rušah na Spodnjem štajerskem.
SLOVENIJA JE BOLNIŠNICA ZA NEMŠKE RANJENCE Pogostitev ranjencev v Rušah. Kot gostje so prišli v Ruše ranjenci iz Maribora. V dvorani Heimat bunda jim je bil prirejen lep sprejem, kjer so bili tudi pogoščeni. Ranjence so razveseljevali mariborski gledališki umetniki.
OSEMNAJST MESECEV ZAPORA ZA UKRADENO KOLO Novembra lani je 30-letni v Sv. Jurju pri Mariboru rojen pomožni delavec Jakob Iigolič v Entenhäusern! med zatemnitvijo izpred neke gostilne ukradel bi-cikeij. Posebno sodišče v Gradcu je Irgoliča kot ljudskega škodljivca obsodilo na 18 mesecev zapora.
IZ PREKMURJA V AVSTRIJO London, 29. sept. — Nepotrdjena poročila iz Švice, trdijo, da so oddelki jugoslovanske ljudske osvobodilne armade prekoračili mejo med Jugoslavijo in Avstrijo ter se bojujejo na nemškem ozemlju s pomočjo avstrijskih gerliskih edinic.
Jugoslovanski partizani od vojske generala Tita, skupno z avstrijskimi patrioti, bataljonom čeških borcev in eno ogcr-sko edimco so prekoračili avstrijsko mejo severno od Murske Sobote, 58 milj severno od Zagieba. Potem, ko so se spoprijeli z nemškimi obmejnimi četami, sb se napadalci utrdili v hribih in uspešno kljubujejo nazijem.
PISMA IZ DOMOVINE PO RDEČEM KRIŽU John Zalar, v Sev. Ameriki je prejel pismo od brata Jožeta, ki prebiva v Ljubljani, pred škofijo št. 11. Mr. Zalar je doma iz vasi Kranj če pri Begunjah nad Cerknico. Brat piše, da je
hiša doma zaprta, brat Tone je umrl, mama živijo zdaj v Begunjah. Ančka poroč. Zakrajšek je v Topom št. 15 pri Novi vasi in Angela poroč. BIOS je v Ravnah št. 14 pri Novi vasi. Pismo je bilo oddano v Ljubljani na 8. aprila letos.
VEST IZ DOMOVINE
John Zakrajšek je prejel pismo od svoje soproge ivnheice ter pozdrave od hčeike Teje in sinčka ivana. Pišejo mu, da so zdravi in da žive v vasi sv. Križ pri Kostanjevici.
Frank Banič je tudi prejel pismo od svoje hčere Karoline iz sv. Kriza pri Kostanjevici. Edini sin Irank je umrl, drugi pa da so zdravi, pravijo. Frank Banič je doma iz šutne pii sv. Križu.
VATIKAN JE DOSEGEL SVOBODO ZA SLOVENCE
Washington. — Naasaof Amleto Giovanni Cicognani, ki je apostolski delegat za Zed. države poroča, da se je italijanska vlada podala zahtevi Svete stolice in bo izpustila iz koncentracijskih taborišč vse civilne Slovence in Hrvate. Od 230,000 Slovencev, ki so prišli pod italijansko okupatorskoo blast, jih je Italija internirala najmanj 20 odstotkov.
POROČILO, KI POJASNUJE RAZMERE V DOMOVINI Fismo iz Ljubljane z dne 22. maja 1943
(Izvleček)
Ob razpadu Jugoslavije smo Slovenci dobili v Ljubljani svoj “Narodni Svet”, ki je prevzel oblast in se s proglasom cbrnil na narod. Podpisniki proglasa pravijo, da so združene v “Narodnem Svetu” vse politične stranke, ki puščajo ob strani vse strankarske razlike, ua bi bolj enotni in združeni lažje prebredli dogod-
leta 1936 dalje ni bilo prave letine, ki bi omogočila viden napredek. Smo popolnoma obdani od neizmernih gozdov, še neizrabljenih in katere država varuje kot nekako rezervo za skrajno silo in ne dovoljuje njih eksplotacijo. Zapadno od nas prične “El Impenetrable", še ne eksploriran pragozd, ki preko severnega dela province Santiago del Estero, prehaja v provinco Salto in v Formoso na severu in katerega šc ni prekoračila živa duša. Leta 1936. je poizkusil Dr. J. C. Castells otvoriti nekako pot preko tega pragozda in z velikimi stroški so pričeli izsekavati picado iz Taco Pozo, na skrajnem zapadu Chaca, v smeri na sever, toda po par mesecih so morali vse delo opusttii, kajti bujna rašča je takoj zaprla, kar se je izsekalo; poleg tega je pomanjkanje vode dokazalo, da bi bilo delo brezmiselno in brez vsake koristi.
Kljub slabim letinam pa so vsi naši rojaki, ki žive v Pampi del Infierno lepo napredovali. Ustanovitelj vasi, ta ki se je prvi naselil v tej okolici je Slovenec iz Ptuja, stari Miha Pečnik, ki ga ves zapad Chaca pozna kot “Don Miguel”. Mesar, silno dober človek, ki je v težkih časih šuše marsikaterega rešil, da ni gladu umrl. Vodja - gerent, kmečke zadruge je ravnotako ptujski Slovenec Izidor Plantic, ki je do
Floreria -- iCvetličarna “LOS ALPES”
Vence, šopke, okrasitev miz, za veselje in za žalost, obrnite se na rojaka
ANTONIO HOSTAR
TRIUNVIRATO 4223	3J. T- 51'0732
pred kratkem ftbdeloval svojo “chacro” ter so ga radi poznane sposobnosti poklicali na to mesto ter sedaj živi v vasi s soprogo, hrvatico in z ljubko hčerko, ki popolnoma obvlada naš jezik. Vinko Zalokar, ki ima čakro kakih 13 kilometrov daleč od vasi je poznan širom Chaka kot dober filatelist in njegova slovenska knjižnica obsega nad 200 knjig, kupljenih v Jugoslaviji v poslednjih letih in dobljenih po pošti. Poleg njega ima svoj dom Jože Obrulek. Izboren kovač in kolar, ki se le, ko ne opravlja poljskih del udaja svojemu stanu in dela vozove, kakor smo jih bili v domovini navajeni, kar mu je dovolilo nabaviti si precejšnje število goveje živine, tako da si je moral letos že svojo “marko” nabaviti. Poleg je imel svoj dom August Mušič, ki smo ga pred dobrim mesecem pokopali. Prvi Slovenec na pokopališču v Pampi del Infierno. Dolgo že je bolehal, kljub temu je bil prav vesel človek, ki ga je vsa okolica rada imela. Dalje Franc Šešek in njegov tovariš Jože, vsi doma iz Loke pri Mengšu; vsi na dobrem stališču, gospodarsko ustaljeni, preskrbljeni z dobrim orodjem, številno živino in konji, ter večinoma Z dobrimi prihranki, ki jim dopuščajo brez skrbi gledati v bodočnost, kajti zavedajo se, da jim pridne roke zagotavljajo napredek. Nc smem pozabiti Ivana As-a, Dolenjca, ki se še vedno rad spominja svojih krajev, danes brezdvomno teptanih po tlačiteljih našega naroda.
(Nadaljevanje)
j	ŽENINI — NEVESTE — DRUŽINE
•	Obrnite se na
SLOVENSKO TOVARNO POHIŠTVA j	ŠTEFAN L I P IČ A R
J GUTENBERG 3360 y Avda. SAN MARTIN Tel. 60-3036
ke, ki se bližajo.
V “Narodnem Svetu” pa ni zastopa na komunistična stranka. Pokojni dr. Natlačen, ki je bil predsednik “Narodnega Sveta”, nam je povedal, da je bil prišel Boris Kidiič k njemu ponudit sodelovanje komunistične partije. Zastopniki strank pa so to sodelovanje soglasno odklonili. Utemeljili so svojo odklonitev, ker so mnogi člani komun, partije v predprevratni dobi sodelovali s pe-tckolonci in rušili državo, zato torej niso zaželjeni v “Narodnem Svetu”, ki je bil organiziran predvsem iz nacionalnih razlogov.	\
Prevratna zgodovina sama je tudi polna primerov, da so se člani Partije (komunistov) postavili na čelo ljudskih sprevodov, ki so imeli namen priklicati nemškega okupatorja v deželo. Zbirali so podpise za (nemškega) okupatorja in organizirali obešanje zastav s kljukastim križem. Vse to so delali v duhu prijateljstva po pogodbi med Nemčijo in Rusijo. Imena teh izdajalskih komunistov so zbrana. Navedimo tu samo primer bivšega voditelja levičarske mladine ljubljanske univerze in poznejšega politkomisarja v partizanski vojski, jurista Stanka Bajuka, ki je doma iz Bele Kra-, jine. Ta je s hitlerjansko zastavo v roki' vodil sprevod dolenjskih kmetov na nemško mejo.
In še en primer. V šent Rupertu je komunist Ludvik štrukelj gonil ljudi na javno zborovanje, ki ga je organiziral hitlerjanski grof Barbo, in zbiral podpise za prošnjo, da bi Nemci zasedli tudi št. Rupert. Ob nastanku “Osvobodilne Fronte’ je pa isti Ludvik štrukelj organiziral sestanke po okoliških vaseh in vodil fanatično propagando za partizane. Aleksander Prah, sin gostilničarja iz št. Ruperta, je jezdil na konju z nemško zastavo v roki na čelu sprevoda, ki je šel iz Bistrice proti št. Rupertu i.n manifestiral za Nemce. Ob nastanku O-svobcdilne Fronte je začel voditi sestanke in prehrano za partizane. Enako žalostni primeri so v drugih občinah.
PRIŠEL JE NAPAD NEMČIJE NA SOVJETSKO ZVEZO
čez noč so naši komunisti postali iz prejšnjih prijateljev nacional-socializma njegovi sovražniki. Nemčija in Italija sta na okupiranem ozemlju začeli preganjati komuniste. Da se ti izognejo usodi, ki je zadela slovensko duhovščino in drugo narodno zavedno inteligenco že dva meseca poprej, so šli v nelegalnost in se umaknili v gozdove. V svoje osebno varstvo so pobrali pri ljudeh jugoslovansko orožje, ki so ga bili ljudje poskrili, in začeli organizirati oborožena krdela. Vzporedno z oboroževanjem teh oddelkov ro razpredli mreže za organiziranje političnega gibanja, ki so ga nazvali “O-svobodilna Fronta”. Narodu so po letakih sporočili laž, da so v “Osvobodilni Fronti” «združene vse politične stranke in skupine ter da zato OF predstavlja “najvišjo narodno oblast”, ki ji mora biti vsakdo pokoren.
V javnosti teh trditev ni bilo mogoče pobijati od naše strani in sicer radi okupatorja, pa je zato ljudstvo dolgo verjelo to laž.
Drugi politični voditelji so se med tem sestajali bolj kabinetno in se sporazumevali za bodoči program. OF je pa “Narodni Svet” dosledno ignorirala ter vedno bolj nastopala kot edino narodno gibanje. Ustvarila je pojem “izdajalec’, s katerim je začela temeljito opletati v svojih brošurah.
Kdorkoli dela proti ‘ ‘ Osvobodilni Fron-
ti’ ali samo govori proti, in tudi se le pasivno zadrži proti njej, je izdajalec, češ, da je s tem proti narodni oblasti in osvoboditvi, ki jo vodi OF. Vse take “izdajalce” da ima OF pravico kaznovati. Začele so se takozvane likvidacije.
Ker pa javnost, vsaj tista, ki je likvidirane ljudi poznala, ni smatrala golega odklanjanja OF za zadosten razlog usmrtitve, so morilci naprtili svojim žrtvam še nove izmišljene in lažnive zločine: Enim so očitali, da so se bili dali v kasarnah preobleči v italijanske uniforme in so izdajali Slovence; drugim so očitali, da so hodili izdajat na kvesturo; tretjim, da so Italijani hodili k njim na dom; četrtim, da so bili enostavno v službi okupatorja, itd. Likvidacije so prepri-
De a pie a Lujčtn en 23 horas.
Ga. Anita Lach in gdčna. Angela Šeruga sta šli peš v Lujän 3. decembra.
čale slovenskega človeka, da OF svojo oblast kruto resno jemlje, kakor do takrat pri nas nismo bili vajeni. Razumljivo je, da je razglas z dne 27. avgusta 1942, ki je bil po Ljubljani nalepljen in po deželi razstrošen, imel svoj učinek in je mnogim pognal strah v kosti.
Politično je OF pridobivala predvsem v Ljubljani in po večjih trgih. Podeželski fantje, ki so bili organizirani v prosvetnih organizacijah, se pa niso odzivali pozivom partizanov, Kakor so si mnogi, ki poznajo razmere, edini v svojem mnenju, se to radi tega ni zgodilo, ker so vsi pošteni fantje opazili, da so zgrabili organizacijo OF moralno manj vredni ljudje iz njihove okolice. Osvobodilna Fronta si je pomagal na ta način, da je po zgledu redne oblasti odredila prisilno mobilizacijo. Fantje so dobivali pismene pozive, v katerih je bil označen kraj in čas, kjer se morajo javiti, in pa posledice v slučaju neodziva. Mnoge, ki so kljubovali pozivu, so ponoči prišle iskat partizanske patrulje, ki so jih kmalu nato likvidirale kot strašilo za druge.
ZAVEDNI IN POŠTENI FANTJE,
ki niso hoteli za nobeno ceno iti pod komando ‘barab’, kot so se sami izražali, so začeli z ilegalnim življenjem na svojo roko. Z jugoslovanskim orožjem, ki
So ga bili skrili ob zlomu, so se ponoči zbrali v kaki hiši, da bi se branili, če bi kdo prišel po nje. Ko to ni bilo več dovolj učinkovito, so se umaknili v gozdove in so nastale prve (nepartizanske) ilegale.
Tako so odšli iz št. Ruperta fantje 32 po številu, od Sv. Križa 35, precej iz Mime, 8 od Sv. Jošta (okrog srede marca 1942),	večje	število	tudi iz občine
Stari Trg	itd.	Iz	Toplic	so odšli v	Gor-
jance, kjer so se jim pridružili tudi fantje iz novomeške okolice.
Ti fantje so morali v začetku radi premoči partizanov sami biti oblečeni v partizanske obleke z njihovimi znaki, da so sc nekaj časa krili. Ko so jih pa partizani zvehali, so imeli par hudih sp o padov s partizani, pa so vsled svoje borbenosti takoj zmagali. Odpor proti par-izauoni je	bil	po	nekaterih krajih	tako
močan, da	so	na	primer	fantje iz	vasi
Nadlesk. Podcerkev in Dane v občini Stari Trg pri Rakeku, vsi zbežali v gozdove, ko so 8. maja 1942 partizani zasedli Stari Trg. Ko so se Italijani vrnili na občino, so se tudi fantje vrnili iz gozdov, ker so zvedeli, da Italijani izvajajo strahovite represalije proti vsem družinam, kjer kakega člana ni bilo doma, pa čeprav se je umaknil le pred partizani. Teda Italijani so te fante pobrali — iz bojazni, da bi se ne pridružili partizanom — v noči na 3. junija ter jih odpeljali v Italijo v internacijo. Iz vasi Nadlesk je bilo odpeljanih 49, nekaj iz Podcerkve, iz Dan pa sploh vsi.
VAŠKE STRAŽE
V Horjulu so partizani umorili uglednega župana Bastiča in njegovo ženo, no imenu Marijano, staro 62 let. Ko so fantje, ki so bili v “ilegali” od Sv. Jošta, videli, da pred partizani niso varne niti ženske, so se iz gozdov vrnili v vas in so skupno oboroženi prenočevali v hiši pri žakljevih. Iz ilegale v gozdu so prišli Maček Janez, župan Grdadolnik Franc, dalje bivši žandarmerijski narednik, ki je vodil skupino, Grdadolnik Janez, ter Kavčič Jože z vsemi žaklje-vinri sinovi in kaplanom Cvelbarjem.
Ko so partizani po Bastičevem umoru v Horjulju izjavljali, da pojdejo zdaj nad šent Jošt, so fantje v tej vasi vzeli zadevo resno. Radi svojih domačih so hoteli pripraviti temeljito obrambo. Sami so imeli le dve jugoslovanski strojnici. Zaprosili so pa od krajevnih italijanskih oblasti za orožje ter prejeli 40 italijanskih pušk. Tako je nastala prva “Vaška Straža” in to so bili prvi fantje, ki so prešli iz “ilegale” v “legalo”. In ko je bila obramba zoper partizane pri napadu na Sv. Jošt uspešna, je to opogumilo tudi ostale občine, da so zaprosile za orožje. Vaške straže so pa tudi v resnici zaščitnice ljudskega življenja in imetja, žalostno, pa vendar resnično je, da kmetje vsak večer gonijo svojo živino iz ogroženih vasi na sedeže Vaških Straž in jo zjutraj zopet odženejo. Mnogi prenočujejo vsako noč na sedežih Vaških Straž, da si oču-vajo življenje. (Žužemberk, Polica, čer-nomelj itd.)
Kako to izgleda, navajam podrobni zgled na primer z Blok. Partizani so v oktobru 1942 izropali vas Ravne, v decembru pa požgali vas Topol, ki je štela 27 hiš. Potem so napadli Runarsko in izropali. Med kmeti se je začela akcija, da bi se iz vseh oddaljenih vasi preselili v vasi, ki so bolj zaščitene. Ko so pa začeli partizani po Božiču mobilizirati ljudi in pobirati živino v večjem obsegu, so ljudje začeli trumoma siliti v zava-
rovane vasi in s seboj goniti živino. V ta namen so okupatorske oblasti zgradile barake in so izdale ukrep, da se morajo preseliti vsi moški iz ogroženih vasi od 15. do 45. leta. Tako se je preselilo 150 družin s 510 člani v vasi Nova vas, Nemška vas, Velike Bloke in nekaj malega na Ulako. Stanje teh beguncev je silno bedno. Ponekod so v dveh sobah tri in šest družin skupaj. Higijenske razmere so tako slabe, da se je pojavila srbečica (garje) v tako silnem razmahu, da jo ima že nad 75% preseljencev. To ni nič čudnega, zakaj večina nima niti toliko perila, da bi se vsaj enkrat preoblekla. Nimajo posode za umivanje, za kuhanje... ker so jim vse pobrali partizani. Spijo seveda na slami, ker za postelje ni prostora, pa tudi rjuh ni, kajti tudi te so pobrali partizani.
Iz 35 manjših vasi, ki imajo 4 do 10 hišnih številk, so prignali dosedaj 350 glav goveje živine. Nastanjena je v dveh barakah in v bivšem jugoslovanskem hangarju, nekaj je je pa celo pod kozolci. Po partizanih narejena škoda gre že v milijone. Sami partizani so dosedaj požgali 15 hiš, pa tu niso všteta gospodarska poslopja in tudi ne vas Topol, ki je vsa pogorela. Od oktobra pa do 1. marca je bilo popolnoma oplenjenih 35 posestnikov, delno oropanih pa nad 70 kmetij. Okoli 30% goveje živine in prašičev so v občini (Bloke) pobrali partizani. Konj so pa zaplenili v istem času okrog 50%. Vaška Straža se nahaja v Novi vasi na Blokah.
BELA GARDA
Vaške Straže so po svojem namenu in s svojo aktivnostjo temeljito prekrižale namene Osvobodilne Fronte. Kjer so nastanjene v občini, imajo pod svojini očesom širši krog vasi, kjer sedaj OF ne more več vršiti prisilne mobilizacije, rekviziti j, propagande itd. Osvobodilna Fronta, ali bolje rečeno, komunizem je s tem odrezan od svojega najbolj priljubljenega elementa — od ljudskih množic, ki jih nemore več zavajati in izrabljati. Z Vaškimi Stražami je OF izgubila svoje zaledje, čisto razumljivo je, da je Komunistična Partija zategadelj naperila svoj največji kanon na Vaške Straže. Hoče jih za vsako ceno uničiti. Ne okupator, ki bo itak šel, ne Mihajlovič, ki je daleč v Bosni, ne liberalci, ampak Vaške Straže — te predstavljajo nevarnost za komunizem! Te Vaške Straže je Partija nazvala “bela garda”, prav tako kot so boljševiki nazivali svoje na. sprotnike ob revoluciji.
Dobro razširjena in spretno pisana propaganda hoče doseči glede Vaških Straž dvoje: Na eni strani bruha ogenj in žveplo na Vaške Straže kot izdajalske formacije, ki so v službi okupatorja, da bi preprečile osvoboditev slovenskega naroda itd. Na drugi strani pa jih ista propaganda komunistov denuncira okupatorjem kot oddelke jugoslovanske vojske, ki da jih vodi Mihajlovičev zastopnik in imajo namen ustvariti na Gorjancih bazo za izkrcavanje Angležev in hočejo o prvi ugodni priliki skočiti Italijanom za vrat. V ta namen so izdali za okupatorja brošuro z naslovom:	Dokumenti o
Belogardistični - Mihajlovičevski izdaji, januarja 1943. V tej brošuri so natisnjene izjave, ki naj bi jih bila dala pri zaslišanju na Suhorju ujeti komandant Vaške Straže, kapetan Dobrivoj Vasiljevič, in kurat pater Klement Norbert. Oba sta bila umorjena in komunisti zdaj lahko pišejo o njunih izjavah, kar se jim zdi. V resnici so pa v brošuri same klevete in denuncijatije od strani komuni-
stične partije, pa se seveda zde okupatorjem verjetne.
Pater Klement je glasom brošure izjavil: Imeli smo namen (Vaške Straže), da udarimo po Italijanih spomladi... Duhovniki v beli gardi so: Tone Sinkar, bivši kaplan v Mirni peči, zdaj v Gra-carjevem turnu. Kaplan Mave iz Toplic pri Ncvem mestu, ki je sedaj v Semiču. Duhovnik Kupljenik, ki je sedaj v Mokronogu kot verski referent. Pri štabu bele garde je župnik Frelih, begunec iz Gorenjske. ..
TIENDA "LA PALMA"
Vse potrebno za perilo in razne potrebščine za moške, ženske in otroke.
Ne bo Vam žal, če se oglasite.
JOSIP BOŽIČ
GÜIFRA 1462	PInEYRO
HOTEL IN RESTAVRACIJA
“PACIFICO”
ANTON BOJANOVIČ
CHARCAS 767-9 Telef. 31-8788. Blizu Retira!	V centru mesta!
FRANC KLAJNŠEK
v mestu Bs. Aires prvi slovenski konstruktor s firmo. Izdeluje načrte ln proračune za hiše in vse druge stavbe, vodi vsa zidarska in stavbarska dela, ln daje firmo.
Av. FRANCISCO BEIRO 5327-31 Bs. Aires. — U. T. 50—0277. Villa Deveto
VSA STAVBENA DELA Dovodne in odvodne inštalacije izvršuje
Luis Daneu
PERU 832 U. T. 34 - 3405
_________________________I
KROJAČNICA
Franc Melinc
Najbolj vestno boste postreženi! Oglasite se na Patemalu
PAZ SOLD AN 4844. Tel. 59-1356
UMETNO STAVBENO MIZARSTVO
KOVINSKA OKNA IN POLKNA
FRANC BANDELJ
Kovinska vrata, balkoni, izložbena okna, kovinske stopnice, ograje, vsakovrstna kovinska dela.
AV. DE LOS INCAS 5021 Telef. 61-6184.
“SILVESTROV VEČER”
v dvorani ALSINA 2832. Začetek ob 22 uri. . NADVSE ZANIMIV SPORED
RADO MURNIK:
M A T A J E V MATIJA
(Nadaljevanje)
Nastavil je merico in pazil, da ni iz-pil vsega. Oddahnil se je, zahrkai in pogledal zopet doli na vodo, na jez in po poti.
“Anka, Matija gre!” je vzkliknil zdajci veselo. ‘ ‘ Mata jo v Matija! Lejte ga, denar šteje! Je pa že prodal par koza ali hrastov in zdaj gloda, če ni kaj izgubil medpotoma. Gotovo pride sem pit. Oh, in ženit se pride, ženit! To bo prav somanje veselje!”
Anka je radovedno pogledala skozi okno. Sredi ceste ob lesenem gumnu je stal ramat dolgin z uklonjeno glavo in počasi prekladal denar po dlani. Klobuk s perci si je bil poveznil na čelo, slečeno kamižolo pa ogrnil na rame.
“Kaj?” se je začudilo dekle. “Ženit? Pa semkaj?”
“Tako je!” je naglašal Andraž. “Da ste zmejeni z Devetakovim, o tem ne ve prav nič. Vi ste mu mod vsemi dekleti najbolj povšeči. Matajev Matija si je vbil v glavo, da hoče vas. pa nobene druge ne! Veste, to skrivnost mi jo zaupal sam in obljubiti sem mu moral, da vam ga bom hvalil, kar so da, in mu pogladil pot. I’a je res imeniten fant, Matajev Matija! Le poglejte ga! Dolg je kakor sera. Njegova betica jo podobna slabo vmesenemu hlebcu. In kakšne velikanske noge ima! Stoje bo lahko umiral na njih! Lejte no, kako prijazno se drži mož! Kakor sita žaba na svojega godu dan! Oh, ali bi se smejal Devetakov, če bi vedel, kaj jo prišlo Mataje-vemu na misel, ho!”
“Dobrega mešetarja si je izbral Matija,” je dejala Anka. “Andraž, tako si pač ne zaslužite rdečo suknje pri njem!”
Matajev Matija je izvlekel ruto, zavil denar vanjo, jo skrbno zavozlal, shranil svoj zaklad previdno v telovnik in jo mahnil dalje proti mlinu.
“O — imeniten snubači ” se je zngro-hotal Hndopisk, ko je Anka stopila od okna. “Nihče ne bi verjel, kako neiz-rečno neumen jo ta prismodeI Pa saj je doma na Telebanovem, poldrugo uro odtod. Na Telebanovem prebivajo sami mirobc-modrijani, sami zabiti svojeglavci. Matajev Matija pa jo prismoda posebno biro, on prekaša vse svojo tele-banovsko rojake.”
“Saj ga malo že poznam”, je pripomnila Anka. “Bil jo že nekolikokrat tukaj in so iznebil nekatere prav čudne. Projkono jo bil vinjen.”
“A — kaj! Trezen ali pijan,. Matija drobi vodno enako modre! Veste kaj, Anka? Jaz se skrijem pol urice za peč, da se bosta mogla vidva lepše pogovarjati! Matija bo kajpada mislil, da sta sama, in lagljc mu pojdejo sladko besede z jezika, če bi bil pa jaz polog, bi ga to preveč motilo, in on ne bi izdal za nič, kaj ima za bregom. To bo nekaj! No bojte se nobene zamere! Njemu se nos ne zaviha tak kmalu.”
Hndopisk je naglo izpil, vzel palico pa slamnik in smuknil za zelenkasto peč. Tam so je stisnil v mračan kot in gledal iz svojega skrivališča kakor lisjak iz lisičine.
(Nadaljevanje)
Krščanska socijalna načela
VSI SMO ENAKI.
Kljub socijalnim razlikam bi vse stanove, če bi slušaii krščanske zapovedi, vezalo med seboj ne samo prijateljstvo, ampak tudi bratovska ljubezen. Čutili bi namreč in razu meli, da so prav vsi ljudje ustvarjeni od skupnega Očeta, Boga, da vsi teže za enim in istim najvišjim dobrim, ki je Bog sam, kateri edini more napraviti popolnoma in neomejeno blažene tako tako ljudi kakor angele. Enako so tudi vsi odrešeni po dobroti Jezusa Kristusa in povzdignjeni v dostojanstvo otrok božjih, povsem z bratovsko vezjo spojeni tako med seboj, kakor tudi s Kristusom Gospodom, ki je “prvorojeni med mnogimi brati”. Prav tako pripadajo naravne dobrine in darovi božje milosti skupno in brez razlike vesoljnemu človeškemu rodu, in nihče, ki se sam ne skaže nevrednega, ne more biti izdedinjen od nebeške sreče. “Ako pa otroci, (smo) tudi dediči, dediči sicer božji, sodediči pa Kristusovi" (Rim. 8, 17).
Taka je oblika dolžnosti in pravic, kakor jo očitno izpoveduje krščanska filozofija. Ali ne bi v najkrajšem času miroval sleherni spor, kjer bi ista v državljanski družbi bila uveljavljenja?	*
Ni je morda stvari, po kateri bi človeško srce tako hrepenelo, kakor po medsebojni enakosti in prav tako je ni stvari, ki bi jo težje prenašalo, kakor neenakost, v kolikor le-ta ni utemeljena v človeški naravi sami. Katoliška cerkev je bila prva, ki je proglasila javno, da so pred Bogom vsi ljudje enaki. Božja beseda: “Vi vsi ste bratje” (Mt. 23, 8) in božji zgled Kristusov, da je prišel na svet, da bi stregel, ne pa, da bi se mu streglo (Mt. 20, 28), je preobrnil vse stoletne predsodke paganizma.
Če kje, tedaj lahko na teh besedah spoznamo, da so božje. Vsa svetovna zgodovina je priča tega boja, ki ga je morala izbojevati božja hčerka resnica, s prastarimi predsodki človeškega rodu. Koliko truda je bilo treba, da so se priznale vsem ljudem enake državljanske pravice. Kakor hitro se je udomačila med ljudmi ideja vesoljnega bratstva, popolne enakosti vseh ljudi pred Bogom, je ta ideja začela poganjati korenine tudi na vseh drugih poljih. Enakosti pred Bogom je nujno morala slediti enakost ljudi pred postavo v
SLOVENCEM — MISIJONSKIM PRIJATELJEM
Dragi rojaki!
Ena se mi je slednjič želja izpolnila . . . postal sem misijonar, pravi misijonar v najstrožjem pomenu besede; misijonar med divjaki, misijonar v pragozdu — šest dni hoda skozi neprodimo šumo.
V ekvadorskem orientu sem, župnik misijona Macas-a. Je mala slamnata vas, kjer živi par sto belokožcev iz starodavnih časov, a so radi popolne zapuščenosti skozi dolga leta, postali tudi oni na pol Indijanci; še pred malim je vas bila popolnoma skrita v goščavi in šele sedaj je možno opaziti par slamnatih streh. Ta vas je pravi otoček v ogromnem, brezmejnem, zelenem morju; pragozd in pragozd daleč naokrog. O deželi» o podnebju, o zemljišču, o možnosti za kako kolonizacijo sploh bom pozneje kaj povedal, gotov, da bo zanimalo marsikakega Slovenca, ki morda išče mirnega kotička, za svoj novi dom.
Glavni namen tega pisma je misijonskega značaja; rekel sem da je tukaj nekaj belokožcev, a glavno prebivalstvo te dežele so divji Hivarci (Jivaros), ki spadajo k najbolj zanimivim in neudomačljivim plemenom na svetu. Raziskovalci in misijonarji so že spisali veliko interesantnih knjig o tem divja-ško-ponosnem narodu, a moja dolžnost in moje upanje je, pri-voditi kolikor več teh Hivarcev v Kristusbvo Cerkev. Je to mogoče? Da!
državah in enakost tudi v socialnem družabnem življenju.
Prvi znaki enakosti so se pokazali v odpravi suženjstva. Tozadevno je prvi korak napravil Konštan-tin, ko je proglasil, da je uboj sužnja kaznjiv. S tem je bila uradno proglašena državljanska enakost ljudi. Sledila mu je postava istega cesarja, ki je vsako pohabi j en j e sužnja kaznovala s tem, da je bil suženj oproščen in zaplenjeno vse premoženje gospodarjevo. Korak za korakom si je tako utirala ideja enakosti med vsemi ljudmi pot in zmago v človeški družbi.
Komaj je bila priborjena enakost glede življenja in telesne nedotakljivosti, se je začel še hujši in enako važen boj za lastninsko pravico. Skozi stoletja so maloštevilni bili lastniki zemlje in stotisoči so morali isto obdelovati brez lastne grude v odvisnosti od svojih gospodarjev. Kdor le nekoliko pozna zgodovino, bo tudi vedel, da boji za “staro pravdo” med Slovenci in kmetiški upori niso bili drugo, kot boji za enakopravnost v posedovanju.
Povsem naravno je sledil tej borbi boj za enakost političnih pravic in posledica tega je bila splošna in enaka volivna pravica, z drugimi besedami povedano: demokracija. Polagoma se je iz tega razvila borba za enakopravnost žensk z moškimi, ki trenutno še vedno traja.
Potek zgodovine je pokazal, da enakost za veliko množico ljudi z vsem tem še ni bila dosežena, zato se je zapečel boj za tako imenovano socialno enakost, to se pravi, za enakost pri udeleževanju sadov dela, ki proizvaja, če ne vso, vsaj ogromno večino zemeljskih dobrin. To enakost poudarja papež Leon XIII. v svoji okrožnici, rekoč: “da pripadajo vse naravne dobrine skupno in brez razlike vesoljnemu človeškemu rodu”. In v okrožnici “Humanum genus” pravi: “Če premislimo, da so vsi ljudje istega pokolenja in iste narave, in da morajo vsi težiti za istim ciljem, in če pogledamo na dolžnosti in pravice, ki iz tega dejstva izvirajo, ne more biti dvoma, da so vsi ljudje enaki. Toda kakor nimajo vsi enakih darov uma in duha ter se telesno razlikujejo med seboj in med drugimi, in je tisočera razlika med njimi glede nravnosti, okusa, značaja itd., je jasno, da v človeški družbi ni možno uvesti matematične enakosti med ljudmi.” Naravne razlike pač vedno ostanejo, čeprav se še tako približujemo in smo se približevali enakosti, in bratstvu med ljudmi.
čudno se to sliši, ko pa vsi poznavalci misijonov vejo, da so se salezijanci skozi 50 let skoraj popolnoma brezuspešno trudili v tej divjini. In vendar, sedaj je prišla ura tudi za te drage Hivarce .... ravno tu v mojem misijonu smo začeli na nov način delovati ... in glej nor vse kaže da smo udarili na pravo struno. Hivarci so (tudi med seboj) malo družabni; živijo v gozdih, posamezno družine v precej prostornih in dobro urejenih “malokah” a njih življenje je nomadsko — cigansko. Prej so misijonarji tekali za njimi, iskali so jih, ogromne žrtve delali, a le malo pridobili; k večjemu nekaj zaupanja in simpatije. Delali so tudi, da bi jim vsaj otroke izročili v vzgojo in pouk. Vse zastonj.
Sedaj smo pa prav tukaj blizu Makasa začeli urejevati PRVO popolnoma katoliško Hivarsko vas, na zemljišču, ki nam ga je vlada odstopila in garantirala. Je že naseljenih 30 hi-varskih družin, ki lepo in mirno živijo pod vedstvom misijonarjev. Hivarci-divjaki se pa kar čudijo ko opazujejo, da njih rojaki tako “moderno” živijo. Sedaj pa vsi prinašajo svoje otroke na misijonsko zavetišče, želeč da bi vsaj njihovi otroci imeli to srečo da bi se ustanovili v liivarski civilizirani vasi. Mi namreč iz mnogo vzrokov ne dopustimo, da vstopijo oni, ki niso dobili vzgoje v misijonu. To je torej prvi poskus v Ekvadorskem orientu. Uspeh je pa naravnost nepričakovan, če bi imel kaj sredstev, bi lahko sprejel stotine hivarskih fantičev in deklic, bodočih prebivalcev “Sevilje Don Bosco”, kakor se
SLOVENSKA KRAJINA”
26. dec., na Stefan je, bo naše društvo skupno z Bratovščino priredilo domačo zabavico v prostorih poleg kapele v proslavo Štefanov in Janezov, katerih je med nami prav veliko. Ob tej priliki bomo videli spet naš lanski izlet v San Antonio de Padua.
8. JAN. SE BO VRŠILA PLESNA VESELICA v prostorih “El Molino’ ’ MAN. ESTEVEZ 75 (poleg Av. Mitre). Povabljeni ste rojaki, da nas počastite z obiskom. Povečani društveni zbor bo tudi kaj lepega zapel.
16. JAN. SE BO VRŠIL REDNI LETNI OBČNI ZBOR društva z rednim dnevnim redom, na katerega so dolžni priti vsi člani.
“SLOVENSKA KRAJINA”
vabi na redni letni občni zbor vse svoje člane in članice.
Občni zbor se vrši 16. jan. ob 17 uri v društvenem lokalu, Almafuerte 254.
DNEVNI RED: čitanje zapisnika zadnjega obč. zbora.
Pregled delovanja. Poročilo predsednika,
tajnika, blagajnika in drugih funk cijonarjev.
Poročilo nadzornega odbora.
Volitev novega odbora.
Razgovor o bodočem delu, o morebitnih spremembah pravil.
Kdor ima kake predloge, jih mora predložiti 8 dni preje odboru.
LISTE BODOČEGA ODBORA morajo biti predložene 8 dni preje in sicer tako, da vsebujejo imena vseh glavnih članov načelstva in nadzorstva.
D
o
30D0I
30E30E
JOOO
JUAN BOGANI
Sucesor de BOGANI HNOS. IMPORTADOR DE TEJIDOS
1923 — ALSINA — 1925
U. T. 47, Cuyo 6894 Buenos Aires
zromoi
” »5^*1 O
SODOC=
Recreo “EUROPA”
RIO CARAPACHAY
Pri domačinih v prelepem kraju. — Po ceni Prevoz s postaje Tigre tja in nazaj, odrasli $ 1.—, otroci $ 0.50.
U. T. 749 - 589	— TIGRE — FCCA.
imenuje naša lepa hivarska naselbina. Vse to lepo, zares božje delo, je sedaj pod mojim vodstvom. Ko me je škof Comin poklical, da na moj hrbet položi tako težki križ, mi je rekel: “Ti kot Slovenec boš kmalu našel veliko prijateljev, ki te bodo podpirali,”
Res je, zanimanje ki ga Slovenci imamo za misijone je že povsod znano.
Dragi Slovenci! časi so za naš narod strašni. Vsi naši darovi bi morali biti edinole za slovenske vojne sirote ... a pomislite . . . bomo dovolili da naše misijonske naprave radi vojne popolnoma propadejo? Iz Evrope ničesar več ne dobimo, od tukajšnje vlade, ki je brezverska, niti vinarja ne, a naš delokrog je vedno večji, in po čudni božji naredbi, naša misijonska njiva ravno sedaj zori in nujno potrebuje delavcev in podpore.
Naši mali hivarčki so zelo pobožni in zelo lepo molijo za vse naše dobrotnike — njih molitev bo gotovo tudi v prid celemu slovenskemu narodu.
Verni Slovenci! Veliko pričakujem od vaše blagodušnosti,
DUHOVNO ŽIVLJENJE
LA VIDA ESPIRITUAL
Pasco 431, Buenos Aires, Argentina
C O R R E O	TARIFA REDUCIDA	
ARGENTINO	CONCESION 2560	
“SILVESTROV VEČER”
priredi “SLOVENSKI DOM”
31. decembra z začetkom ob 22 uri v dvorani Alsina 2832
SPORED: 1. Molitev za mir (živa slika - deklamacija).
2.	Zbor zapoje venček pesmi.
3.	“Veseli Ježe”, kuplet.
4.	Marij Volk nastopi z violino.
5.	Zapoje Zofka Sulič.
6.	Dva mlada umetnika.
7.	Zapleše mala Lidija Gabrovec.
8.	6 letni Nestor Škof nastopi z violino.
9.	Staro in novo Jeto (živa slika) — veliko presenečenje.
VABLJENI VSI ROJAKI!
| V SOBOTO CELI DAN
I	•
je odprto samo za naše ljudi,
j	da se fotografirate v
j FOTO SAVA
f San Martin 608 — Tel. 31-5440 — Florida 606
▼ W’VWWir'VWW'W'WWWWWWWWWWWWl
A M A R O
MONTE CUDINE
A Z A F R A N
MONTE CUDINE
OALIDAD Y RENDIMIENTO
MONTE CUDINE S. R. Ltda.
Capital 1,000.000 $.
BELGRANO 2280
A-A. 4AAAAAAAAA,
TJpraviteljstvo tega lista bo pa tako dobro, da bo vaše darove sprejemalo v mojem imenu, in meni pravočasno odposlalo.
Odslej vam bom večkrat pisal. Imam veliko in zelo interesantnih reči za povedati. Govoril vam bom o teh strašnih Hivarcih, ki med drugimi imajo tudi to grozno navado, da glavo sovražnika odrežejo in jo potem s tajnimi sredstvi skrčijo, da ostane velika kot moška pest, ne da bi izgubila najmanjšo obrazno črto in niti en las. Taka posušena glava se imenuje “canca”. Ko je delo Končano, “junak” pripravi “lep” praznik, ki traja par dni; to je prava divjaška orgija. Govoril vam bom o tej lepi, krasni a neobljudeni deželi, kjer bi se res lahko ustanovila velika slovenska kolonija ker podnebje je prav dobro (tropično, a 1000 metrov nad morjem), zemlja sila rodovitna, oblasti so temu načrtu naklonjene, in kmalu bo tudi mogoče pridelke izvažati po cesti; v eni besedi, mislim da na svetu ni tako udobnih pogojev za naseljevanje poljedelcev. Priložnost je sedaj .... pozneje ne vemo. če se kdo zanima naj mi - piše. Vaš vdani
Mirko Rijavec, Macas, Ecuador (Oriente) Via Riobamba.