Tribuna LJUBI BRALEC! Kot si najbrž že opazil, nam na vrata tika naš 8. marec, ki je praznik dneva žena — to je dneva, ko svojim najdražjim izkažemo najtoplejšo pozornost, ko jih že zjutraj poljubimo na gorko lice in se jim s cvetjem in nekaj prisrčnimi besedami zahvalimo za ves trud in ljubezen, ki so nam jo izkazovale, za vse napore, za vse goveje župe, za ljubeči domek, za tolažbo v grenkih trenutkih, za oporo v časih potrebe, za oprane gate, za milino, za požrtvovalnost, za podrejenost, za servilnost, za sprejemanje vloge. Vse to je treba ženam poplačati in zato imamo 8. marec, mednarodni plačilni dan, ko se družba ozre na svojo žensko populacijo in jo poljubi na goiko lice, hosana na višavah, aleluja. Ta svečani in radostni dan je velik triumf naše družbene humanosti, je velik triumf dostojanstvenosti človeških odnosov. Sympathy for the devil. Aleluja! Počastili bomo ta dan. Počastili bomo osmi dan v marcu, počastili bomo vseh njegovih štiriindvajset ur, počastili bomo same sebe in ljudje za aami bodo lahko častili nas in našo humanost. Živel 8. marec! Živel! rt%L^p pozdrav »»-&K Anka Jančič Ta čas zahteva od ZSMS in njenega članstva dotana prizadevanja za skupno akcijo v realizaciji zastavljenih nalog, sprejetih na kongresu ZK, ZSMS in Sindikatov. Pl leta po kongresu ZSMS, ko bi morala organizacija večino kongresnih nalog že realizirati, ugotavljamo, da ni tako. Posebej jaje to potrdil posvet predsednikov občinskih konferenc ZSMS z dne 24. 2. 1975. Delegatski odnosi znotraj organizacije marsikje niso zaživeli. Vse preveč se dela forumsko, dejavnost ni odraz želja in potreb, izraženih v 00, marsikje jih celo ni. RK ZSMS je v zadnjem obdobju izvedla dokaj obširno analizo stanja in dejavnosti organizacije s posebnim poudarkom na realizaciji kongresnih dogovorov. Analiza je jasno pokazala na zgoraj omenjene negativnosti ki jih bomo morali v bodoče odpraviti. Ocena, ki jo je izdelala RK za vsako občino, je bolj ali manj ugodna. Za Univerzitetno konferenco lahko rečemo, da je dokaj ugodna in v tem trenutku realna opozarja pa na pomanjkljivosti in napake, ki jih moramo odpraviti. Glasi se: Ocenjujemo, da je v okviru univerze v glavnem dosežena precejšnja idejna in akcijska konsolidacija. Bistveni premiki se kažejo v sami organiziranosti kot tudi v vsebini dela. Veliko več bo treba vložiti v moboliziranje in vključevanje študentov v ZSMS, kar posebej pomeni, da bo potrebno vellko večje angažiranje članov ZK, ki pri dosedanji aktivnosti niso bili dovolj prisotni. Preseči bo treba tudi okvire univerze, predvsem pri povezovanju fakultet z občinskimi konferencami in krajevnimi skupnostmi, kar pa istočasno predstavlja tudi veliko nalogo za občinske konference ZSMS. Tudi množičnost osnovne organizacije na fakultetah je premajhna, kar kaže, da bo treba veliko več storiti, da bo med mlade v teh sredinah res prodrlo spoznanje, kaj pomeni nova organizacija. Ocenjujemo, da je v nekaterih sredinah še vedno prisotna stara praksa, miselnost o potrebnosti študentske organizacije. V odločni in široki akciji bo treba ukinjati stare odnose, kar pomeni veliko odgovornost vseh organiziranih socialističnih sil znotraj univerze. Tudi vsebinska usmeritev celotne Univerzitetne konference bo morala opredeliti nove stvari, predvsem tiste, v katerih bojo dejansko mladi ljudje v okviru univerze videli sebe in se bojo pripravljeni angažirati. Odpraviti bo treba še bolj dosledno vse tiste elemente, ki v nekem smislu morda povzročajo ozkost in nudijo možnosti zatiranja organizacije ZSMS kot celote. Predsedstvo UK je že pred izdelavo ocene RK začelo z preverjanjem situacije na univerzi, na zadnji seji predsedstva pa smo pregledali oceno in na podlagi te in prejšnjih razprav sprejeli sledeče ugotovitve in naloge: I. Kljub opredelitvam in akcijskem programu, ki je bil sprejet na ustanovni konferenci univerzitetne organizacije ZSMS, in jasnim dogovorom v celotni Zvezi socialistične mladine Slovenije, kaže dejansko stanje, da še nismo izpolnili vseh nalog, ki smo si jih zastavili. Ugotavljamo, da so v 00 še vse preveč prisotne razprave o tem, kaj je treba storiti, namesto, da bi se bolj odločno odpravljalo tisto, kar pomeni zavore. V mnogih 00 se niso opravile niti tiste naloge, za katere smo že večkrat dogovorili in ki so zdaj postale ovira za nadaljnje delo tako v 00 kot tudi v celotni univerzitetni organizaciji. Zato se je treba takoj lotiti reševanja sledečih nalog: 1. Takoj je treba analizirati vzroke zaostajanja reorganizacije in določiti odgovornost organov ZSMS in posameznikov. 2. Dokončno je treba speljati reorganizacijo na FSPN in FNT - oddelka za montanistiko in na strojni fakulteti. 3. 00 so dolžne informirati vse potrebne komisije in obvestiti UK o svojih delegatih in komisijah univerzitetne konference. 4. Predsedstvo UK je dolžno ukreniti vse, da bo konferenca specializiranih organizacij takoj formirana. 5. Predsedstvo UK mora skupaj s sindikatom študentskih domov v najkrajšem času analizirati stanje v SN in ugotoviti smotrnost ustanavljanja osnovnih organizacij v ŠN. II. Uresničevanje ustave in resolucij 10. kongresa ZKJ o samoupravni socialistični preobrazbi vzgoje in izobraževanja, sta dve permanentni in ozko povezani nalogi, ki izhajata iz že sprejetega akcijskega programa, ki pa se zaenkrat še ne uresničuje tako, kot bi želeli. Enako pomembno je tudi nenehno biti bitko na osnovi sklepov 2. seje predsedstva RK ZSMS o stabilizaciji gospodarstva. V naslednjem obdobju je treba: 1. V vsaki 00 oceniti dosedanje uresničevanje Ustave na podiočju, kjer 00 deluje, ter posebej oceniti delež in vlogo 00 pri dosedanjem delu. 2. Na podlagi sprejetih dokumentov izdelati plan dela za v naprej, splošne politične opredelitve in iz dokumentov konkretizirati v lastni sredini (konkretizirati akcijske programe). 3. Takoj po sprejetju Zakona o visojem šolstvu poskrbeti za njegovo realizacijo (sodelovati pri izdelavi statutov). 4. Vsaka 00 mora izdelati operativni načrt za čimbolj smotrno trošenje sredstev, ki so na razpolago, člani ZSMS pa se morajo v vseh sredinah zavzemati, da se bojo načrti, ki so v prid gospodarstva in stabilizacije, sprejemali. 5. 00 naj pošljejo na predsedstvo UKZSMS te programe, ocene in načrte v vednost, da bi jih lahko z organizirano politično akcijo vskladili na univerzitetnem nivoju. III. Uveljavljanje idejnopolitičnega izobraževanja v ZSM je ena izmed temeljnih nalog. To mora potekati čimbolj kontinuirano in mora biti sestavljanje akcijskih programov 00 in ostalih oblik organiziranja. Idejnopolitično izobraževanje se mora odvijati v vseh oblikah organiziranja organiziranega delovanja ZSMS. Zato se moramo prizadevati, da bo to čimbolj množično in kvalitetno. Pri tem moramo izhajati iz izkušenj, ki smo si jih pridobili v dosedanjem delu, in koordinirati svoje delo z ostalimi družbenopolitičnimi organizacijami na visokošolskih zavodih. Prizadevati si moramo, da bo v ZSMS vstopilo več mladih, ki želijo biti družbeno angažirani. Na tem področju je bilo v dosedanjem delu nove univerzitetne organizacije premalo storjenega in zato sprejmemo:, 1. V vseh 00 in ostalih oblikah dela ZSMS je treba takoj organizirati oblike usposabljanja od najbolj množičnih do individualnih. To naj bi bili seminarji, tematske konference, javne tribune, okiogle mize, študijske seje, krožki ipd. Vsebina usposabljanja naj bi bila: sesznanjanje z aktualnimi družbenimi problemi in obravnavanje teh problemov. Pri tem moramo paziti, da se idejnopolitično usposabljanje ne bo vršilo ex catedra, torej, da to ne bojo zgolj predavanja, ampak zbori študentov, na katerih bojo lahko sami kreativno sodelovali ter izražali svoje mnenje in izkušnje. 2. Predsedstvo UK bo 00 posredovalo spisek predavateljev, ki bi sodelovali pri takem idejnem političnem usposabljanju. IV. Osnovne organizacije ZSM morajo zahtevati od svojih članov, ki so jih delegiiale v katerekoli organe, da se dosledno ravnajo po naslednjih načelih: - odgovornost 00, - delovanje delegata mora izhajati iz aktivnosti in stališč osnovne organizacije, - dolžnost delegata je, da redno obvešča svojo OO - dolžnost delegata je, da prenaša iniciativo iz svoje organizacije v organ, v katerega je delegiran. V. OO morajo čimprej uveljaviti tak sistem dejavnosti v praksi, ker se mora zanj 00 boriti tudi zunaj svoje organizacije. Posvetiti se mora razvijanju samoupravljanja, pravilnih samoupravnih odnosov in delegatškega sistema. Pri tem pa je zelo pomembna povezava z delegati in delegacijami, ki smo jih izvolili in ki zastopajo naše interese v samoupravnih organih fakultete, univerze, družbenopolitičnih skupnosti in samoupravnih interesnih skupnosti. Od te povezave je odvisno uveljavaljanje naših stališč in posredovanje naših interesov v širši družbeni prostor. Zavestno smo šli v volitve in zahtevali, da imamo tudi mi svoje člane v delegacijah, nihče od nas pa zdaj od teh delegatov nič ne zahteva in jim ničesar ne nudi. 00 morajo svojo akcijo usmeriti v pravilno razlaganje delegatskega sistema in povezave delegatov z bazo. Ne sme se več dogajati, da so študentske delegacije neaktivne^ da študentski delegati ne razpravljajo ali da zastopajo svoje interese. Clani ZSMS se moramo boriti za to, da bojo delegacije in delegati pred pomembnimi sejami organizirali zbore študentov, na katerih bojo posredovali probleme in o njih javno razpravljali. Da bojo potem tako nastaia skupna stališča vseh študentov posredovali organom, v katerih so izvoljeni. Prav tako morajo ti delegati po sejah redno obveščati študente o sklepih in rezultatih, ki so jih na teh sejah sprejeli. Edino na ta način se bojo uveljavili različni interesi večine študentov in njihovih skupin ali posameznikov. VI. Odgovornost do izpolnjevanja nalog in sklepov sprejetih na posameznih sejah je treba zaostriti. Samo zapisovanje sklepov in stališeje premalo. Treba se je posvetiti določenim problemom, ki izhajajo iz konkretnega okolja in časa naše samoupravne socialistične družbe, tako da bomo v realizaciji sklepov čimprej videli sami sebe in organizacijo. To pomeni izluščiti tisto, kar bomo že jutri delali. Zato v programih dela osnovnih organizacij na visokošolskih zavodih ne morejo biti akcije le naštete, ampak mora program vsebovati načrt izpeljave akcije. Osnovne organizacije ZSM morajo oblikovati tak način dela, ki bo vsakemu posamez-niku, aktivu, komisiji ali delovni skupnosti določil sprotne konkretne akcije, vodstva pa morajo imeti stalno delovno povezavo in preverjati delo celotne organizacije, posebej pa svoje delo, ki je neposreden izraz dejavnosti vsakega posameznega člana ZSM. Le na podlagi tega se da konkretizirati odgo-vornost in jo dosledno izpeljati. V osnovnih organizacijah je treba doseči, da delo ne bremeni le vodstva, le nekaterih članov, ampak da se porazdeli na vse člane. S tem tudi dosežemo enako odgovornost članstva za realizacijo skupno dogovorjenih akcij, kar pa ne zmanjšuje odgovornosti vodstva. Zaostritev odgovornosti ne pojmujemo kot golo kritizerstvo posameznih članov, oz. organov, ampak v preseganju tega v smislu odpravljanja nepravilnosti in šibkih točk v delovanju in organiziranju ZSMS. Posebej je treba angažirati člane ZK, ki delajo znotraj ZSM in njenih organov, ker ni dovolj, da se mladi komunisti formalno vključujejo v ZSM, ampak morajo biti najbolj aktivno jedro v organizaciji. Te naloge in ugotovitve pogojujejo nov impulz za še boljše in aktivnejše delovanje ZSM na univerzi. O njih bomo razpravljali že na seminarju konec februarja, vse ocene in delo iz tega področja pa bomo ocenili na naslednji konferenci v prvi polovici aprila. Hkrati ta akcija pomeni začetek bitke za to, da se dejavnost organizacije na univerzi prenese v OO, da se skozi OO izrazijo vsi problemi, vsi interesi, vsa dejavnost mladih na univerzi študentov in ostalih zaposlenih ter na tak način presežemo vsakršno forumsko delo. Tako postane predsedstvo UK samo organizator in vsklajevalec akcije ne pa pobudnik in načrtovalec vsega dela ZSM na Univerzi. A. SKET PREDSEDSTVO UK ZSMS Na seji predsedstva UK ZSMS dne 24. 2. 1975 smo obravnavali stanje v Univerzitetni organizaciji in informacijo sekretariata predsedstva RK ZSMS o štirinajsti seji z dne 14. 2. 1975 in sprejeli naslednje UGOTOVITVE NALOGE IN I. Kljub opredelitvam v akcijskem programu, ki je bil sprejet na ustanovni konferenci Univerzitetne organizacije ZSMS in jasnim dogovorom v celoti ZSMS, kaže dejansko stanje, da še nismo izpolnili vseh nalog, ki smo si jih zastavili. Ugotavljamo, da so v osnovnih organizacijah še vse preveč prisotne razprave o tem, kaj je treba storiti, namesto, da bi se odločneje opravljalo tisto, kar pomeni zavore. V mnogih osnovnih organizacijah se niso opravile niti tiste naloge, za katere smo že večkrat dogovorili in katere so sedaj postale oviia za nadaljnje delo, tako v osnovnih organizacijah, kot tudi v celotni Univerzitetni organizaciji. Zaradi tega se mora takoj pristopiti k reševanju sledečih nalog: 1. Takoj je treba analizirati vzioke zaostajanja reorganizacije in ugotoviti odgovornost organov ZSM in posameznikov. 2. Dokončno je potrebno izpeljati reorganizacijo na FSPN in FNT -oddelek za montanistiko na strojni fakulteti. 3. Osnovne organizacije so dolžne formirati vse potrebne komisije in obvestiti UK o svojih delegatih v komisijah UK. 4. Predsedstvo UK je dolžno ukreniti vse, da bo konferenca specializiranih organizacij takoj formirana. 5. Predsedstvo UK skupaj s sindikatom študentskih domov mora v najkrajšem času analizirati stanje v študenjskem naselju in ugotoviti smotraost ustanavljanja osnovne organizacije v študentskem nase\ju. Uresničevanje ustave in resolucije X. kongresa ZKJ o samoupravni socialistični preobrazbi vzgoje in izobraževanja sta dve permanentni in ozko povezani nalogi, ki izhajata iz že sprejetega akcijskega programa, ki pa se za enkrat še nc uresničuje tako, kot bi si želeli. Enako pomcmben je nenehen boj na podlagi sklepov 2. xejc predsedstva RK ZSMS o stabilizaciji gospodarstva. V naslednjem obdobju je potrebno: 1. V vsaki osnovni organizaciji oceniti dosedanje uresničevanje ustave na področju, kjer 00 deluje, ter posebej oceniti tudi delež in vlogo 00 pri dosedaniem delu. 2. Na podlagi sprejetih dokumentov izdelati plan dela zavnaprcj splošne politične opredelitve iz dokumentov konkretizirati v lastni sredini. (konkretiziiati akcijske programe) 3. Takoj po sprejetju zakona o visokem šolstvu poskrbeti za njegovo realizacijo (sodelovati pri izdelavi statutov). 4. Vsaka 00 mora izdelati operativni načrt za čimbolj smotrno trošenje sredstev, ki so na razpolago, člani ZSMS pa se morajo v vseh sredinah zavzemati, da se bojo taki načrti, ki so v prid stabilizaciji gospodarstva, sprejemali. 5. 00 naj pošljejo predsedstvu UK ZSMS te programe, ocene in načrte v vednost, da bi jih lahko z organizirano politično akcijo uskladili na univerzitetnem nivoju. III. Uveljavljanje idejno-političnega izobraževanja v ZSM je ena izmed temeljnih nalog. To mora potekati čim bolj kontinuirano in mora biti sestavni del akcijskih programov 00 in ostalih oblik organiziranja. Idejno-politično izobraževanje se mora vršiti v vseh oblikah organiziranega delovanja ZSM. Zato moramo stremeti za tem, da bo le-to čim bolj množično in kvalitetno. Pri tem moramo izhajati iz izkušenj, ki smo jih pridobili v dosedanjem delu, in koordinirati naše delo z ostalimi DPO na visokošolskih zavodih. Prizadevati si moramo, da bo v ZSMS vstopilo še več mladih, ki hočejo biti družbeno angažirani. Na tem področju je bilo v dosedanjern delu nove Univerzitetne organizacije premalo dejanj in zato sprejemamo: 1. v vseh 00 in ostalih oblikah dela ZSM je treba takoj organizirati oblike usposabljanja, od najbolj množičnih do individualnih. To naj bi bili seminarji, tematske konference, javne tribune, okrogle mize, študijske seje, krožki ipd. Vsebina usposabljanja naj bi bila: - seznanjanje z aktualnimi družbenimi problemi - obravnavanje problemov Pri tem moramo paziti, da se idejno-politično usposabljanje ne bo vršilo ex katedra, torej, da to ne bojo zgolj predavanja, ampak zbori študentov na katerih bojo lahko sami kreativno sodelovali ter izražali svoja mnenja in izkušnje. 2. Predsedstvo UK ZSMS bo 00 posredovalo spisek predavateljev, ki bi sodelovali pri takem idejno-političnem usposabljanju. IV. OO ZSM morajo zahtevati od svojih članov, ki so jih delegirale v kateri koli organ, da se dosledno ravnajo po naslednjih načelih: - odgovornost osnovni organizaciji - delovanje delegata mora izhajati iz aktivnosti in stališč 00 - dolžnost delegata je, da REDNO OBVEŠČA svojo organizacijo - dolžnost delegata je, da pfenaša iniciativo iz svoje 00 v organ, v katerega je delegiran. 00 morajo čimprej uveljaviti tak sistem delovanja v praksi, kajti za tako obliko delovanja se mora 00 boriti tudi izven svoje organizacije. Posvetiti se mora razvijanju samoupravljanja, pravilnih samoupravnih odnosov in delegatskega sistema. Pri tem pa je zelo pomembna povezava z delegati in delegacijami, ki smo jih izvolili in ki zastopajo naše interese v samoupravnih organih fakultete, univerze, družbeno političnih skupnosti in samoupravne interesne skupnosti. Od te povezave je odvisno uveljavljanje naših stališč in posredovanje naših interesov v širši družbeni prostor. Zavestno smo šli v volitve in zahtevali, da imamo tudi mi svoje člane v delegacijah, nihče od nas pa zdaj od teh delegatov ničesar ne zahteva in jim ničesar ne nudi. 00 morajo svojo akcijo usmeriti v pravilno tolmačenje delegatskega sistema in povezavi delegatov z bazo. Ne sme se več dogajati, da so študentske delegacije neaktivne, da študentski delegati ne razpravljajo, ali da zastopajo svoje interese. Clani ZSMS se moramo boriti zato, da bojo delegacije in delegati pred pomembnimi sejami organizirali zbore študentov, na katerih bojo posredovali probleme in o njih javno razpravljali, da bojo potem tako nastala skupna stališča vseh študentov posredovali v organe, v katere so izvoljeni. Ravno tako morajo ti delegati po sejah redno obveščati študente o sklepih in rezultatih, ki so jih na teh sejah sprejeli. Edino na ta način se bojo uveljavili resnični interesi večine študentov in ne njihovih skupin ali posameznikov. V. Odgovornost do izpolnjevanja nalog in sklepov, sprejetih na posameznih sejah je treba zaostriti. Samo zapisovanje sklepov in stališč je premalo. Potrebno se je posvetiti določenim problemo, ki izhajajo iz konkretrvega okolja in časa našc samoupravne in socialistične družbe, tako, da bomo čimprej videli v realizaciji sklepov sami sebe in organizacijo. To pomeni izluščiti tisto, kar bomo že jutri delali, zato v programih dcla 00 ZSM na visokošolskih zavodih ne morejo biti akcije le naštetc, ampak mora program vsebovati načrt izpeljave akcije. 00 ZSM morajo oblikovati tak način dela, ki bo v vsakem posamezniku, aktivu, komisiji ali delovni skupini, določil sprotne konkretne akcije; vodstva pa morajo imeti stalno dclovno povezavo in preverjati delo celotne organizacije, posebej pa svoje delo, ki je neposreden odraz dejavnosti vsakega posameznega člana ZSM. Le na podlagi tega se da odgovornost konkretizirati in jo dosledno izpolnjcvati. V 00 je treba doseči td, da delo ne bremeni le vodstva ali nekaterih članov, govornost članstva za realizacijo skupno dogovorjenih akcij, kar pa ne zmanjšuje odgovornosti vodstva. Zaostritev odgovornosti ne pojmujemo kot golo kritizerstvo posameznih članov oz. organov, ampak v preseganju tega v smislu odpravljanja nepravilnosti in šibkih točk v delovanju in organiziranju ZSMS. Posebej je potrebno angažirati člane ZK, ki delujejo znotraj ZSM in njenih organov ker NI DOVOLJ, DA SE MLADI KOMUNISTI FORMALNO VKLJUCUJEJO V ZSM, AMPAK MORAJO BITI NAJBOLJ AKTIVNO JEDRO V ORGANIZACIJI. ZSMS O STIPENDIJSKI PROBLEMATIKI Konferenca mladih v izobraževanju in Konferenca mladih delavcev pri RK ZSMS sta na svojih sejah 15. februarja skupaj obravnavali štipendijsko problematiko, še posebej izvajanje družbenega dogovora o štipendiranju. Tu so opozorili na vrsto nepravilnosti in pomanjkljivosti. Nekaj občin (razvitejših!) še zdaj ni pristopilo k samoupravnemu sporazumu, tri pa so pristopile s 1. 1. 1975 kot ostale (gre za Maribor, Novo Gorico in Tržič), s-čimer so se izognile obveznosti prelivanja solidarnostnih sredstev na nerazvita področja za drugo polletje 1974. Iz istih razlogov nekatere občine prikazujejo večje število potreb po kadrih, kot jih imajo v resnici. Kadrovske službe v občinaH so pri preračunavanju življenjskih stroškov v nove zneske štipendij popolnoma odpovedale, zato naj bi to delo po novem prevzeli zavodi za zaposlovanje. One tudi nosijo del krivde za to, da delovne organizacije niso sposobne dolgoročno načrtovati svojih potreb po kadrih, s čimer bi bila omogočena načrtna, regulirana štipendijska politika. Zahtevali so, da vse občine pristopijo k sporazumu s 1. 7. 1974 in da se v mejah možnosti začnejo prelivati solidarnostna sredstva v nerazvite občine. ZSMS se mora vključiti v iiresničevanje sporazuma v občinah in delovnih organizacijah koordinirano z ostalimi družbeno političnimi dejavniki in ne osamljeno, brez podpore ZK ali vodstev delovnih organizacij, kot se je marsikje dogajalo. j-v. OSNOVNI REZULTATI ANKETE O VIŠINI ŽIVLJENJSKIH STROŠKOV ŠTUDENTOV Hkrati z novim družbenim dogovorom o štipendiranju se je pojavilo tudi vprašanje revalorizacije štipendij oz. novega življenjskega minimuma za študente in dijake, za katerega bi se naj vzpostavil nov cenzus za izračun štipendij iz združenih sredstev. Odbor podpisnikov družbenega dogovora se je odločil, da višino življenjskih stroškov študentov ugotovi z anketo med študenti in to po isti metodologiji, po kateri so bili stroški ugotovljeni 1. 1972. Na podlagi teh stroškov je bil takrat postavljen cenzus za podeljevanje štipendij. Anketo so obdelali iz izpeljali člani socialno-ekonomske komisije UK ZSMS in 10 ZSPKS ter Republiški zavod za zaposlovanje. Sredstva za to anketo prispevajo podpisniki družbenega dogovora solidarno. Ljubljana, januar 1975 Za uvod naj navedemo nekaj temeljnih določil družbenega dogovora o oblikovanju in izvajanju štipendijske politike, ki je bil sprejet 23. oktobra 1974. Družbeni dogovor predvideva dvojne štipendije: ŠTIPENDIJE IZ ZDRUŽENIH SREDSTEV, ki naj izenačujejo materialne pogoje za študij študentom in dijakom in socialno šibkih slojev s tistimi iz bolje situiranih družin in ŠTIPENDIJE ORGANIZACIJ ZDRUŽENEGA DELA, ki so element kadrovske politike in obenem nagrada za uspešen študij. Štipendije iz združenih sredstev se podeljujejo na podlagi socialnih kriterijev (dohodek na člana družine). Cenzus se ugotavlja vsako leto na podlagi življenjskih stroškov študentov in dijakov. Čeprav družbeni dogovor in samoupravni sporazum še nista povsod ih v celoti uveljavljena in zaradi tega veliko študentov in dijakov v tem šolskem letu sploh še ni dobilo štipendij, je vsekakor treba na novo ugotoviti življenjske stroške študentov in dijakov. Cenzus, ki je bil do zdaj v veljavi, je 1.200.- din za študente, ki stanujejo v času študija izven stalnega bivališča, 1.000.- za vozače in 900.- za tiste, ki stanujejo pri starših v kraju šolanja in zdaj ne ustreza več, ker je bil postavljen že 1. 1972. Od takrat pa so življenjski stroški zelo narasli. Osnovni namcn ankete je ugotoviti višino življenjskih stroškov za študente. Poleg tega pa naj bi anketa odgovorila še na nekatera vprašanja: - kakšen je delcž stroškov za osnovne življenjske potrebe (hrana, stanovanje, oblcka, prevoz) v primeri s sredstvi, ki so na razpolago za nakup študijskih pripomočkov, za kulturo in rekreacijo - kakšna je razlika med stroški za študijske pripomočke pri študentih tchničnih in diužbenih ved - kakšna je razlika med stroški za študente, ki živijo doma, v študentskem domu, pri zasebnikih ali se vozijo Ostalo je še nekaj odprtih vprašanj, ki pa jih z anketo zaradi pomanjkanja časa nismo mogli obdelati. IZVEDBA ANKETE: Anketa je bila anonimna. Vprašalniki so bili poslani po pošti vsakemu desetemu rednemu študentu LVZ in MVZ. V anketi bi moralo sodelovati okrog 2000 študentov, na poslane vprašalnike pa jih je odgovorilo 971. Osem odgovorov je bilo nepopolnih in jih ni bilo mogoče upoštevati, 963 upoštcvanih odgovorov pa še vedno predstavlja 5% vzorec, ki dovoljuje ustrezno posplošitev rezultatov. Vprašalniki so bili obdelani na računalniku. Ker je bil ta zaseden in zaradi izredno kratkega časa, ki je bil na voljo, so bili izračunani osnovni rezultati, ki pa kljub temu osvetljujejo vprašanje, na katerega smo želeli dobiti odgovor. Nekaj osnovnih rezultatov: Glede na osnovni namen ankete smo stroške zvrstili v grupe, ki so predvidene z družbenim dogovorom: y- stanovanje - hrana (zajtrk, kosilo, večerja, ostali obroki) - obleka, obutev, osebna nega - študijski pripomočki - kulturne potrebe - špert in rekicacija - vožnja domov in po mestu Dodali smo še eno vprašanje - prispevek staršev v naturalijah, ker smo prcdvidevali, da ta postavka ni tako nepomembna. Vsi stroški so zajeti v povprečnem mesečnem znesku. Višino skupnih povprečnih mesečnih stroškov smo ugotavljali po znaku stanovanje. Razlik v stiroških študentov v Ljubljani in Mariboru nismo zajcli. Ugotovljena povprečna višina stroškov za vse grupe študentov je 2.030.-din. Po posameznih kategorijah pa so stroški taki: - 1.900.- tisti, ki stanujejo doma - 1.989.- tisti, ki stanujejo v študentskih domovih - 2.232.- tisti, ki stanujejo kot podnajemniki pri zasebnikih - 1.928.- tisti, ki se vozijo do 20 km - 1.908.- tisti, ki se vozvjo od 20 do 40 km - 2.022.- tisti, ki se vozijo nad 40 km Ce upoštevamo strukturo študentov po načinu bivanja, ugotovimo, da znašajo stroški za študente, ki stanujejo pri starših v kraju šolanja (ali se vozijo), 1.906.- din riiesečno, za študente, ki pa stanujejo izven kraja stalnega bivališča (študentski domovi, pri zasebnikih) pa 2.142.- din. Razlika je 236.- din (1. 1972 je bila ta razlika 290.-) Ce pogledamo strukturo stroškov (povprečje za vse kategorije študentov), vidimo, da znašajo stroški osnovnih življenjskih potreb (stanovanje, hrana, obleka, obutev, osebna nega, prevoz) 82,5% vseh stroškov. Vsteti so tudi prispevki staršev v naturalijah, ki so pretežno v obliki hrane in so v tesni povezavi z izdatki za hrano po posameznih kategorijah, kar opravičuje upoštevanje tega prispevka. Delež teh stroškov se sklada z deležem za 1. 1972, kar pomeni, da študentje še vedno trošijo večino svojih sredstev za kritje osnovnih potreb in ostane malo za kulturne in rekreacijske potrebe ter študijske pripomočke. Glede na splošno mnenje, da so stroški za študijskc pripomočke študentov tehničnih fakultet višji od študentov družboslovnih, smo ugotavljali tudi te stroške in razliko med njimi. Iz tabele je razvidno, da to mnenje ni pravilno, saj so študijski pripomočki za študente družboslovnih fakultet celo nekoliko višji. Verjetno gre to na račun izredno dragih srkipt in knjig. Pri stroških za kulturo in izobraževanje lahko opazimo povezavo med temi stroški in stroški za osnovne potrebe (predvsem za hrano in stanovanje). Stroški so najmanjši pri podnajemnikih, ki največ piačajo za hrano in stanovanje, in največji pri tistih študentih, ki stanujejo pri starših v 'kiaju šolanja, kjer so stioški stanovanja in hrane nizki. V tabeli podajamo tudi strukturo stroškov le za poprečje, vendar pa se po posameznih kategorijah bistveno ne razlikujejo. ANKETA O ŽIVLJENJSKIH STROŠKIH ŠTUDENTOV V DECEMBRU 1974 stanovanje Hrana: zajtrk kosilo večerja ostali obroki oblačila, nega štud. pripomoč.: tehn. smer druž. smer kultura in izobraževanje šport in rekieacija vožnja: domov po mestu prispcvek staršev v naturalijah SKLTAJ POVPR. STROŠKI OBRAZLOŽITEV 103 232 391 103 68 70 219 (10,8) 95 128 116 81 84 73 106 ( 5,3) 287 363 388 291 305 313 337 (16,6) 140 204 206 112 132 116 172 ( 8,4) 85 118 88 97 99 88 94 ( 5,2) 342 286 303 328 329 361 317 (15,6) 139 117 ,119 101 117 191 126 ( 6,2) 155 112 154 102 98 96 137 ( 6,6) 122 97 100 99 98 88 106 ( 5,3) 121 75 68 95 109 78 91 ( 4,5) 14 127 128 65 119 180 88 ( 4,3) 40 25 37 25 29 38 34 ( 1,7) 404 219 270 531 429 483 334 (16,6) ]900 1989 2232 1928 1908 2022 2030 (100) I ZAKLJUČKIIN PREDLOGI: Anketa je vsekakor prikazala dokaj jasno sliko o življenjskih stroških študentov in s tem dosegla svoj namen. Žaiadi omenjenih razlogov raziskave nismo mogli razširiti in dobiti vseh rezultatov, ki jih gradivo omogoča. Na podlagi določil družbenega dogovora in sklepa odbora podpisnikov družbenega odogovora v oblikovanju in izvajanju štipendijske politike predlagamo, da se rezultati ankete upoštevajo pri valorizaciji štipendij iz združenih sredstev za leto 1975. Rezultati se naj upoštevajo tako za študentc kot za dijake, saj stroški prvih in drugih niso bistveno različni. Glede na to, da so življenjski stroški v anketi ugotovljeni decembra 1974, je treba pri valorizaciji upoštevati nameravano povišanje cen v domovih. Menim, da je nujno revalorizirati štipendije dosledno vsako leto, ker bo le tako mogoče preprečiti večje razlike med porastom življenjskih stroškov in štipendijami. ŠTIPENDIRANJE Na podlagi šeste aliene 5. člena pravil o delu skupnih komisij podpisnic samoupravnega sporazuma o štipendiranju učencev in študentov je SKUPNA KOMISIJA PODPISNIG NA RAVNI REPUBLIKE na seji dne 27. januarja 1975 sprejela SKLEP Življenjski stroški študentov in učencev iz 10. člena samoupravnega spora-zuma o štipendiranju ueencev in študentov znašajo v 1975. letu za študente oz. učence, ki se šolajo izven kraja stalnega bivališča 1.650 dinarjev oziroma I 1 550 dinarjev in so za 300 dinarjev nižji za tistc, ki sc v šolo voziio do 20 km v eno smer in 450 dinarjev nižji za tiste, ki se šolajo v kraju stalneg* fbivuLišča. Višine štipendij in razlik iz združenih sredstev je treba uskladiti sklepom takoj z veljavnostjo od 1. januarja 1975. s tem 3. Ta sklep se objavi v dnevnem tisku Odločanje o višini življenjskih stroškov je v pristojnosti skupne komisijc podpisnic samoupravnega sporazuma o štipendiranju naravni republike. Iz sklenjenega dogovora in sporazumov sledi, da podpisnice ugotavljajo višino življenjskih stroškov za vsako leto na novo, v sodelovanju s pristojnimi organi, stroicovnimi službami in organizacijami. Struktura stroškov je opredeljena. V prilogi navajamo postopek in metodo izračuna življenjskih stroškov iz statističnih podatkov in za primerjavo višino stroškov, kot razultira iz ankete o višini življenjskih stroškov, ki so jo opravili študenti. Pri sklepanju o višini življenjskih stroškov opozarjamo na nekatere grobe primerjave. 1. V primerjavi z letom 1972, ko je bila opravljena zadnja anketa, je črtan tisti del stroškov, ki zadeva t. i. druge potrebe (cca 100 dinarjev mesečno za cigarete ipd.); 2. V višinah stroškov iz ankete 1972 je bilo razvidno, da so stroški najnižji v študentskih domovih (1.075 dinarjev) in najvišji pri zasebnikih (1.215 dinarjev); 3. Anketa je bila izvedena v decembru 1972, rezultati pa objavljeni marca 1973; da je bil razkorak med obdelavo ankete in tekočim študijskim letom usklajen, je bila takrat določena najvišja višina 1.200 dinarjev, medtem ko so bili stroški za učence izračunani na osnovi cen v srednješolskih domovih; 4. Gibanje življenjskih stroškov je bilo usklajevano v izobraževalni skupnosti z gibanjem cen v domovih; tako je strošek za hrano in stanovanje vsa leta nazaj predstavljal okrog 60% vseh stroškov; 5. Če vzamemo za primerjavo poprečen porast življenjskih stroškov štiričlanske družine, ugotavljamo dolgoletni indeks 119; ta indeks da v primerjavi s stroški študentov v študentskih domovih, zmanjšanih za druge potrebe, 1.346 dinarjev, isti indeks na 1.200 dinarjev pa 1.702 dinarja. Ker je struktura porabe študentov v celoti drugačna, je razlika opravičljiva; 6. Kot v anketi iz 1972. leta moramo tudi letos ugotoviti, da gre v bistvu za prikaz sredstev, s katerimi študenti razpolagajo, torej za strukturo prošnje, ne pa za tista sredstva, ki morajo biti zagotovljena, da študij ni ogrožen; 7. Ce pogledamo cene v domovih, sprejete za 1975 leto, ugotovimo, da stane hrana in stanovanje v domovih v povprečju 960 dinarjev, izjemoma v nekaterih srednješolskih manj kot 900 dinarjev; če naj navedeni znesek pomeni okrog 60% vseh stroškov, bi torej celotni stroški znašali okrog 1.600 dinarjev. Ta višina pa je zelo blizu zneska, do katerega smo prišli s preračunavanjem posameznih zneskov in primernim zaokioževanjem; zato tudi ocenjujemo, da se rezultatov študentske ankete ne da vzeti kot osnovo, saj je npr. tudi najnižji osebni dohodek po sindikalni listi v glavnem zasnovan na porastu življenjskih stroškov; 8. 100 dinarjev nižji stroški učencev grejo v glavnem na račun nekaj nižjih stroškov v domovih in glede na mrežo srednjih šol nekaj nižjih stroškov prevoza domov; 9. Nove višine življenjskih stroškov veljajo od 1. januarja 1975 za celo leto; valorizacija štipendij iz združenih sredstev in obračun razlik je treba takoj izvršiti, saj izobraževalna skupnost zagotavlja razlike v cenah hrane in stanovanje zaradi neusklajenih štipendij le-še v januarju, s 1. februarjem pa se plačilo mladine v domovih zviša. Na podlagi pete alienee 5. člena pravil o delu skupnih komisij podpisnic samoupravnega sporazuma o štipendiranju učencev in študentov je skupna koinisija podpisnic na ravni republike na seji dne 27. 1. 1975 sprejela SKLEP 1. Vrednost točke za določanje višine štipendij organizacij združenega dela in skladov pri samoupravnih interesnih skupnostih znaša v 1975 letu 1,25 dinarjev. 2. Zneski v dinarjih, upoštevaje potrebno zaokroževanje, pa znašajo: 350 točk 400 točk 450 točk 500 točk 570 točk 650 točk 750 točk 850 točk 440 dinarjev 500 dinarjev 560 dinarjev 620 dinarjev 710 dinarjev 810 dinarjev 940 dinarjev 1.060 dinarjev. Predsednik skupne komisije Povečanje štipendije po drugem odstavku 11. člena znaša 250 dinarjev, povečanje štipendije po tretjem odstavku 11. člena pa 250 točk ali 310 dinarjev in 100 točk ali 120 dinarjev. 3. Podpisnice samoupravnega sporazuma so dolžne ta sklep uporabljati od 1. januarja 1975. 4. Ta sklep se objavi v dnevnem tisku. Predsednik skupne komisije OBRAZLOŽITEV Odločanje o dinarski vrednosti točke je v pristojnosti skupne komisije podpisnic samoupravnega sporazuma o štipendiranju na ravni republike. Odbor iz 32. člena družbenega dogovora je v skladu z zadolžitvami oz. pooblastili o zčasni funkciji pred konstituiranjem skupnih komisij pri pristojnih organih preveril poprečni porast osebnih dohodkov zaposlenih v Sloveniji in ugotovil, da znaša 25 odstotkov. Zaradi enotnega obračuna, predlaga odbor tudi enotno lestvico dinarskih vrednosti. S tem da se sicer razponi med posameznimi poprečji nekoliko povečujejo, kar pa ni v nasprotju s prizadevanji, da bi bilo nagrajevanje boljših uspehov čimbolj ŽENA IN EVGENIKA Mi vsi smo še vzrasli v nazoru, da je vzgoja ono najvažnejše, kar odločuje o osebnosti in celi usodi L>osameznika, da se s šolanjem more napraviti iz človeka vse kar se hoče. To misel je izrazil že angleški filozof John Locke (1632—1704), ki je rekel, da je človek, ko se rodi, ,,tabula rasa", t. j. nepopisan list in da vzgoja napravi iz njega ono, kar naj reprezentira. Francoska revolucija je prokla-mirala enakost vseh ljudi in ta nazor je postal neka dogma XIX. stoletja. Dasi je bilo vsakemu lajiku iz opažanj v navadnem življenju znano, da so otroci svojim staršem podobni, podobni ne samo po obrazu, ampak tudi po raznih nagnjenjih in talentih, se ni pripi-sovalo dednosti nobenega pravega pomena za razvitek osebnosti. Dasi človek ni posvečeval nobene pažnje vplivu dednosti na bodoče generacije svojega rodu, se je pa tem skrbnejše brigal za dendne lastnosti domačih živali in rastlin. Da vzamemo za pleme samo bika dobre rase, da treba dobro izbrati seme za sejanje, to so že od najdavnejših časov spoznali kot pametno in potrebno, ali da bi mogla igrati dednost tudi pri človeku kako vlogo, o tem se sploh ni govorilo. Prvi, ki je opozoril na to malomiselnost, je bil angleški učenjak Sir Francis Galton (1822-1911), ki je neumorno zbiral materijal, da pokaže, kako se tudi pri človeku podedujejo telesne in duševne vrline, ravno tako pa tudi vse hibe. Galton je osnovatelj znanosti, ki jo je imenoval evgeniko, in ki ima nalogo ,,raziskavati vse vplive, ki so v stanju, prirojene lastnosti človeka poboljšati, in ki dovajajo te lastnosti na čim večjo korist skupnosti do razvitja". Danes vemo, da je vsako bitje, rastlina, žival in človek, produkt podedovanih osnov in zunanjih vplivov. Ali to, kar vnanji vplivi proizvedejo na organizmu, se ne podeduje na potomce, ampak samo dedna osnova, ki prehaja neizpremenjena iz generacije v generacijo. Ako n. pr. regrat raste v gozdu, so njegova stebla jako visoka, ako raste ob stezi kakega travnika, so stebla pritlikava. Če bi pa posejali seme pritlikavega regrata v gozdu in seme regrata iz gozda ob stezi na travniku, bi zopet dobili v gozdu visoka in ob stezi nizka stebla, kajti osnova je povsodi enaka in samo vpliv okolice proizvaja one razlike. Pri človeku pa zunanji vplivi ne morejo proizvesti tako velikih razlik kot pri regratu, ampak je njihovo dedovanje jako omejeno. V katerem obsegu morejo zunanji vplivi delovati na človeka, nam posebno lepo pokazujejo izkustva s tako zvanimi enojajčnimi dvojčki, to so namreč dvojčki, ki so nastali iz enega jajca, ki imajo torej točno enako dedno osnovo. Do sedaj je preiskano že okoli 2000 parov takih dvojčkov. Tudi če taka dvojčka vztrajata v različni okolici, njuna podobnost ostane vendar trajno jako velika, telesna in duševna, v vseh vrlinah in hibah. Dasi žive v različnih krajih, se tuberkuloza pri njih javi v istem času in na enakem mestu, ako je eden zločinec je večinoma tudi drugi, in sicer iste vrste zločinec, ali sta oba goljufa, ali oba tata, ali oba morilca. Čim več dednih telesnih in duševnih vrlin ima žena, tem večje so njene dolžnosti napram narodu, kajti ravno te žene bi morale imeti največ otrok. Na žalost dandanes vidimo, da je ravno narobe. Razne slaboumne vlačuge rodijo otroke, kolikor jih je volja, žene pa, ki se posebno odlikujejo po duševnih sposobnostih, omejujejo število svojih otrok čim bolj morejo. Pa poglejmo, koliko rode otrok one žene, ki imajo take dedne osnove, da so otroci več ali manj slaboumni. O tem postoje raziskavanja našega odličnega evgenika in antropologa dr. Skerlja. Ustanovil je, da imajo otroci v pomožni šoli v Ljubljani, to so torej otroci, ki niso duševo dosti razviti, da bi mogli pohajati navadne ljudske šole, dvakrat toliko bratov in sester, kakor pa otroci na-vadnih šol, z drugimi besedami, da imajo zakonci z dednimi osno-vami za slab razvitek intelektualnih vrlin dvakrat toliko otrok kakor zakonci z dobrimi dednimi osnovami za duševne lastnosti. Ce to potraja naprej, si lahko na prstih izračunamo, kako bodo izgledale bodoče generacije. Ne more seveda žena izpolnjevati svojo najvažnejšo in najsvetejšo dolžnost, ki jo ima napram svojemu možu, če so razmere take, da jo v tem ovirajo. Evgenični cilji se ne morejo doseči samo z dobro voljo posameznikov, četudi je še tako čvrsta, ampak samo, če je cela skupnost prežeta z evgeničnim mišljenjem. Saj vemo, da so materijalne razmere eden od važnih vzrokov omejevanja števila otrok pr-intelektualnih slojih. Evgenika zato zahteva, da se spre-menijo vse uredbe, ki segajo v rodbinsko življenje, tako da se vsakemu omogoči, da lahko vzgoji čim več otrok, posebno pa onim, ki imajo pozitivne dedne osnove. Saj se danes nahajamo še v razmerah, ki so plod one zmote o enakosti ljudi. Doplačilo za otroke v vseh uradniških kategorijah je enako, enako je bilo tudi doplačilo za ženo, ki so je pa nazadnje še ukinili. Kako naj šola sodnik ali profesor svoje otroke z borih 140 din na mesec? Posledica je, da se zadovolji z enim ali kvečjemu dvema otrokoma. Najčešče pa, vidimo, da se mladi intelektualci danes sploh več ne ženijo. Ravno to je pa oni faktor, ki sili žene, da se posvetijo kakemu poklicu. Izvrševanje poklica je pa vzrok, da take žene, tudi če so se pozneje poročile, nočejo imeti otrok, ker bi jih to oviralo v poklicu. Ali je sploh žena po svoji prirodi ustrojena za izvrševanje raznih uradniških poklicev? Če malo globokeje pogledamo v ustroj in funkcije ženskega telesa, spoznamo, da je ženski organizem podvržen stalnim izpremembam. V ciklu od 28 dni se menja ne samo sluznica v ženskem spolovilu, ampak tudi v raznih drugih organih se javlja ta ciklus, saj z njim upravljajo posebne snovi tako zvani hormoni, ki se širijo po celem telesu in v vseh delih poka-zujejo svoj vpliv, posebno tudi v duševnih razpoloženjih. Ta ciklus ni drugega nego stalno pripravljanje ženskega organizma za mate-rinstvo. Razen tega se pri vsaki ženi, če ne preje, to v tridesetih letih jvalja, često z vehementno silo, njej od prirode vsajeni instinkt: želja po otroku. Človeški rod ni ocl danes; to so instinkti in nagnjenja, ki so vcepljena našim prednikom in dedno fiksirana pred mnogo milijoni let. Na tem noben feminističen podvig od včeraj prav nič izpremeniti ne mOre. Res je, da so včasih ti instinkti okrnjeni, ali to je degenerativna pojava; da pa nekaj degeneriranega ne more posJužiti kakor vzor, to ni treba posebej dokazovati. Vsaka normalna žena ima to željo po otroku in naj se je ne sramuje, nego naj rajši obžaluje one, ki sd se izrodile in jim ta instinkt manjka. Žena torej po prirodni konstrukciji in funkciji svojega organizma ni ustvarjena za neko enolično intelektualno delo, ki predpostavlja popolno duševno vravnoteženost, ampak njen glavni prirodni delo-krog je ta, da usredotoči vse svoje sile na materinstvo. Ker pa je tako, je jasno, da je današnje stanje naših družabnih razmer vse drugo nego prirodno. Ravno žena — intelektualka ima tu največje dolžnosti, kijihbo pa lahko izpolnjevala, če posluša glas priroc}e in se ne da odvrniti od onega, kar je njeno pravo bistvo, da bo mati in vzgojiteljica svojih otrok, ter da izbegava vse vplive, ki so v stanju krniti to njeno najvišjo nalogo. Pa tudi, ako to zahteva žrtve, so to prav za prav le navidezne žrtve, ki so stotero poplačane s trajnim zado-voljstvom, ki ga ji bo dalo življenje. Razije dekadentne fraze o svobodni ženi se sicer lepo slišijo, ali pravo zadovojstvo in srečo doseže žena samo, če spoštuje zakon prirodej (Iz debele knjige ZA VSAK DAN, avtbr neznan, izšla pred mnogimi leti v Mariboru, letnica nenavedena) <\WJ\ Pripravila: Anka Jančič Miroslav Radman GENETSKO INŽENIRSTVO (1) najnovejši razvoj genetike je odprl celo vrsto novih možnosti: eleminacijo genetskih boleszni, otroke iz epruvete, ustvarjanje vojsk z identičnimi vojaki, ,,izpolnjevanje človeških bitij". Čeprav bi realizacija nekaterih od njih lahko bila v blagor vsem, bo koristila le posameznikom. Nekatere od teh posledic bojo škodljivo vplivale na posamezne družbene sloje, druge na celotno družbo. Isto dilemo ~ blagor nasproti nevamosti — je opaziti na mnogih področjih znanosti. Ljudje se sprašujejo: ali je znanost dobra ali slaba? Kdo v znanstvenem procesu izgublja in kdo dobiva? Ali so znanstveniki odgovorni za zlouporabo njihovih del? Ali bi bilo treba znanost kontrolirati na demokratičen način? Iz teh razlogov je analiza dogajnaj v genetiki lahko dober uvod v probieme znanosti in družbe. Ne želimo, da bi bila naša prizadevanja razumljena kot napad na znanost. Skrbi pa nas način, na katerega se znanost danes uporablja, kateri so vzroki temu in kaj lahko s tem v zvezi storimo. Seveda nimamo pripravljenih odgovorov na vsa vprašanja, zavedamo pa se, da na nekatera od njih moramo najti odgovore, če nočemo izgubiti kontrole nad lastnimi življenji. GENETSKE TEHNOLOGIJE Huxleyev ,,Krasni novi svet" (Brave New World, izšel l. 1932!) prikazuje futuristično družbo, v kateri Ijudi že od spočetja prilagajajo (angl. conditioning) za driižbeno kotrolo. T. im. . ,,prilagojevalnice" uporabljajo za kontrolo razvoja fetusa tri osnovne oblike genetske tehnologije: kontrolo vzgoje (vzreje), kloniranje in manipulacijo embria. Mnoge od teh tehnologij so danes na zavidljivi stopnji razvoja. KLONIRANJE Odrasel človek je sestavljen iz milijard celic, ki so med seboj, razen spolnih, identične v genetskem smislu. Dozorele spolne celice pa se v genetskem smislu med seboj razlikujejo, kar je posledica izgube različnih kromosomov ali enega njihovega dela. Tako je vsak nov organizem, ustvarjen naravno, z oploditvijo, v genetskem smislu edinstven, čeprav polivica njegovih genov izvira od očeta in polovica od matere. Nova kombinacija je edinstvena kakor nova pesem, narejena iz starih besed in not. Kloniranje je proces, ki lahko to različnost eliminira in sicer s presaditvijo jedra (kjer so nameščeni kromosomi) celice nekega telesa na celico jajčeca, s katerega je bilo popref odstranjeno jedro. Na ta način je dobljen nov organizem, ki je genetsko identičen z darovavcem jedra. Teoretično je mogoče proizvesti milijarde človeških posameznikov, ki si bojo podobni kot kopije (ali kot dvojčka, rojena naravno iz istega oplojenega jajčeca). Prilagojevalnice iz Krasnega novega sveta so na ta način proizvedle veliko število identičnih posameznikov, predestiniranih za specifične funkcije. To jim je bil ,,eden najpomembnejših instrumentov za vzdrževanje dnižbene stabilnosti". Mnogim predstavlja kloniranje eno najstrašnejših perspektiv genetskega inženirstva. Zlouporabe te genetske tehnologije v totalitarni družbi si ni težko zamisliti. Istočasno pa večina Ijudi, vključno z znanstveniki, uvršča kloniranje v znanstveno fantastiko ali pa ga enostavno ignorira in smatra za irelavantno. Nobelovec in znani genetik Joshua Lederberg, npr. pravi: ,,Ta tehnika ne more voditi k nobenemu nujnemu družbenemu problemu. . . Kloniranje človeka je eno od najnepomebnejših vprašanj, ki sijih lahko zamislim." (1) Ob vsem tem se zdi, da bo kloniranje kmalu postalo ena od najenostavnejših oblik genetske tehnologije. Do zdaj je bilo izvedeno vsaj na eni živalski vrsti ~ žabi (2). Tehnika je precej enostavna. Neoplojenim žabjim jajčecem se z delikatnim kirurškim posegom odstrani jedro in se zamenja z jedrom odrasle žabe. Vsaditev tega jedra očitno stimulira jajčece, ki je bilo poprej oplojeno s spermo, tako da jajčece s presajenim jedrom dorzori v žabo, identično žabi - donatorju. Ker je žaba - darovavec sestavljena iz milijonov celic, je vsaka žaba teoretično lahko ,,roditelj" milijonov lastnih kloniranih replik - vsaka od teh replik pa je spet lahko uporabljena kot roditelj milijonom dodatnih replik it. Eksperimet s kloniranjem je pomenil genetikom osrednji dokaz za trditev, da vsaka celica telesa vsebuje vse genetske informacije, prvotno vsebovane v spolnih celicah. Za raziskovanje tehnik kloniranja človeka danes obstojita predvsem dva razloga. Prvije, da bi prišli do vpogledv rast fetusa in drugi - taje izključnokurativne narave - da bi ozdravili neplodnost in genetske bolezni. Pri sesalcih so eksperimenti mnogo težji in mnoge stvari v zvezi z rastjo človeškega fetusa zunaj matere nam še niso znane. Večina znanstvenikov, tako embriologov kot drugih, o družbenih posledicah takih raziskav ne želi razmišljati. Osredotočijo se na svojo znanost, vključno z ,,otroki iz epmvet", moralne in politične implikacije pa prepuščajo drugim. Po J. Lederbergu". . . bi morala znhnstvena skupnost vsiliti kriterije znanstvene vrednosti v pogledu odgovomosti, oziroma se odreči vsaki odgovorhosti v primeru, da se/i ne dopusti predpisovanje usodnih odločitev." (3) Tehnike kloniranja se vse bolj uporabljajo tudi v medicini. Edwards in Steptoe sta npr. izpopolnila tehniko, ki omogoča porod tudi ženskam z zamašenim jajcevodom. Dozorelo jajčece je treba tik pred ovulacijo odstranitiiz jajčnika (t. im. laparoskopija), nakar pride v epruveti do oploditve jajčeca. V naslednji fazi oplojeno jajčece raste in ko pride do celične diferenciacije (t. im. faza blastule), ga končno vsadijo v maternico. Celotna operacija je bila upsešno izvršena na miših, prve tri faze pa s človeškim jajčecem. Ni nam znan noben poskus1vsaditve človeikega embria v matemico. Moč biga bilo vsaditi v samo mater, kako drugo žensko ali v umetno placento (ko jo bo mogoče umetno napraviti). Razen teh raziskav so bile v zadnjem času izpopolnjene metode za odstranjevanje jeder iz celic^ sesalcev (4) in te bojo verjetno enako učinkovite tudi pri jačnih celicah. Zato je uvajanje jedra katerekoli celice telesa v jajčece verjetno glavna ovira, ki stoji pred realizacijo kloniranja človeka. Zdi se, da bo tudi ta prepreka kratkotrajna, saj so že nekaj časa znane tvorne metode za spajanje celic sesalcev z namenom dobiti hibrid, ki vsebuje genetske informacije o celicah staršev (5). Metodo bi se najbrž dalo razširiti na spajanje jačnih celic brez jeder in razvitih telesnih celic. Vsekakor hitri napredek celične biologije sesalcev in vse večja vlaganja v raziskave eksperimentalne biologije pomenita, da ,,rojstvo" prvega klonalnega sesalca ni več daleč. Aplikacija te tehnike na človeka je odvisna od mnogih dejavnikov, predvsem medicinskih, pa tudi družbenih, pravnih in političnih. Do realizacije bo prišlo, če bo prevladalo zdaj zelo popularno stališče znanstvenikov, po katerem ,,bi bilo treba napraviti vse tisto, karje mogoče napraviti". J. D. Watson pravi: ,,Predpostaviti moramo, da bojo ,in vitro' (t.j. zunaj telesa, v laboratoriju, z razliko od ,in vivo', op. pisca) manipulacije s človeškim jajčecem kmalu postale splošna praksa, ki jo bojo kot rutinsko operacijo v desetih ali dvajsetih letih uvedle mnoge dežele ... Če se bo nadaljeval zdajšnji tempo, se bo prvo človeško bitje, rojeno s klonalno reprodukcijo,' pojavilo v 20 do 50 letih, lahko pa tudi prej, če bo kakšna nacija forsirala to početje" (6). V zvezi s to problematiko se pojavlja vrsta vprašanj: 1. Kdo bo odločal o vrstah posameznikov, ki jih je treba klotiirati? Kakšne potencialne nevarnosti izhajajo iz ustvaritve sistema kast, ki temelji na vnaprej določenem genetskem ustroju? 2. Ali je potrebno omejevanje genetske različnosti med prebivavstvom? Ali nebo to napravilo Ijudi manj adaptabilne? 3. Ali imajo znanstveni razlogi v prid kloniranju premoč nad možnostjo zlouporabe te tehnike? Ali Ijudje, ki izvajajo in financirajo raziskave, ne upoštevajo možnosti napačne uporabe klonalnih tehnik? 4. Kakšno obliko naj bi imel odpor proti kloniranju, če bi do njega prišlo? Obliko pisem? Zakonskih uredb? Demonstracij? Ali je treba prepovedati vse poskuse s kloniranjem? 5. Kakšni so razlogi za ,,oploditev v epruveti"? Osvoboditev ženske od tegob, ki jih prinaša nosečnost? Slednja vsekakor prinaša s sabo tveganj, neudobnost, oviranje kariere? Kakšno korist od poskusov pričakuje znamtvenik osebno? 6. Razmislite o ženski, ki daruje jajčeca za oploditev, a noče nositi otroka po njegovi vsaditvi v maternico? Kdo bi naj zamenjal mater? 7. Edino opravičilo, ki ga ima Edwards za svoje poskuse, je, da bo neplodnim ženskam omogočeno rojevanje (biološko) lastnih otrok. Ali je dolžnost naše družbe, da vsakomur zagotavlja možnost ustvaritve podmaladka? PLANIRANA GENETSKA SPREMEMBA Drugi način manipuliranja z geni, kije danes v naglem vzponu, je sprememba genetske konstitucije z uvajanjem genov ali celih njihovih nizov v človeške celice. Zanimanje za te tehnike se usmerfa predvsem na možnost popravljanja genetskih ,,defektov" z vnašanjem ,,zdrave" kopije gena, po možnosti v zgodnji razvojni fazi. Glavna prizadevanja na tem področju vodijo k poskusom vnašanja novih genov v celice. Znan nam je samo en primer uspešne konverzije celičnih genov s pomočjo bakterialnega virusa, sicer pa takšni poskusi doslej niso bili prepričljivo potrjeni (7). V drugem primeru je bilo ugotovljeno, da neki virus nosi gen za encim, ki je normalno prisoten v živalskih celicah (timidin kinaza). Ko je bil ta virus vnešen v celice, ki jim je omenjeni gen manfkal, so bile celice ,,ozdravljene". (8) Kombinacije tehnik molekularne biologije in virologije bofo verjetno razširile zdajšnje možnosti, vendar bo treba rešiti še mnogo problemov, preden jih bo moč uporabljati. Niso še znani odgovori na vprašanja, ali bo mogoče vnestigene v celice, ki so jim potebni, ali bojo znotraj celice lahko delovali, ali je vnašanje virusov, ki te gene nosijo, lahko škodljivo? Kljub temu je to najaktivnejše področje raziskovanja genetskih inženirjev, ker zagotavlja napredek naših spoznanj o človeških genih in ker so možnosti aplikacije mnogo bolj specifične kot pri kloniranju. Ta tehnika se imenuje TERAPIJA GENA. Ozdravljiv je samo defekt enega gena (seveda ob predpostavki, da so rešeni vs( tehnični problemi) in v nobenem primeru defekti, ki vključujejo več genov, npr. diabetes. Poleg tega bo ,,zdravi" gen uveden le v del telesnih celic in vprašanje je, če bo potem vse telo zdravo. Kljub tveganju, tehničnim problemom in omejitvam je bila terapija pozdravljena gena kot nova in stvarna možnost medicine. To pa bi po drugi strani lahko zavedlo javnost in izzvalo frustracije in reakcije. GENETSKA KONTROLA INSVETOVANJE ,,Defektne" gene pa je moč tudi odstraniti s selektivnim razmnoževanfem. V ta namen se skuša na starše z ,,defektnimi" geni vplivati ali jim celo zakonsko preprečiti rojevanje otrok. Eden od možnih pristopov k selekcioniranju tistih, ki naj bi se razmnoževali, od tistih, ki se naj ne bi, je genetska kontrola in svetovanje. Z vse boljšim poznavanjem genetskih bolezni so že danes možni zdravniški pregledi, ki naj bi ugotovili verjetnost, da se bo otrok rodil s katero od teh bolezni. V več državah ZDA so bili sprefeti in so že v veljavi zakono o genetski kontroli zarodka. Po pregledu in posvetovanju nosijo tveganje, da se jim bo rodil bolan otrok, izključno starši. Pomemben dejavnik genetske kontrole postaja amniocenteza, pri kateri že v zgodnji fazi nosečnosti preiskujejo gene fetusa. Izvaja se tako, da se vzame nekoliko plodove vode, navadno v desetem ali štirinajstem tednu nosečnosti, nato se s pomočjo biokemijske ali kromosomske analize preizščejo celice in končno se ugotovi možnost defekta. Že danes je mogoče na ta način odkriti čez šestdeset obolenj in ,,defektov" (uporablja se npr. pri odkrivanju mongoloidnih fetusov pri starejših materah). V tem primeru se starši lahko odločijo za splav, zato postaja ta tehnika vse pomembnejša. Zahvaljujoč njej starši niso več v dilemi, ali naj ostanejo brez otroka ali naj tvegajo, da se rodi bolan. ,,Normalnih" otrok lahko imajo, kolikor hočejo, vse ,,abnormalne" fetuse pa lahko abortirajo. Ni pa vse tako jasno in enostavno, kot je v primeru mongoioidnosti. Nekateri otroci moškega spola serodijo z nenavadno lastnostjo, z enim Y kromosomom več. Po večletnih raziskavah, izvedenih v mentalnih in k&zenskih institucijah, so nekateri raziskovalci prišli do zaključka, da so XYY moški agresivni in močno nagnjeni k družbeno deviantnemu obnašanju (9). V nekaterih državah so takoj predlagali, da se XYY moški registrirajo. Bentley Glass, predsednik Ameriške nacionalne akademije za znanost, je z navdušenjem anticipiral dan, ko nas bo kombinacija amniocenteze in abortusa ,,rešila. . . seksualnih deviantov, kakršni so tipa XYY". (10) Te raziskave XYY moških so prejele vrsto ugovorov. Eden od njih je, da so se raziskave odvijale v institucijah, izbranih zaradi deviantnega obnašanja in ne med prebivavstvom nasploh. Še bolj pa vznemirja vprašanje, kdo deflnira ,,deviantno" obnašanje. Četudi bi bilo s stoodstotno zanesljivostjo ugotovljeno, da so XYY moški nagnjeni k ,,deviantnemu" obnašanju, kdo bi odločal o tem, kdo ali kaj je do te mere deviantno, da mu je treba preprečiti življenje v NEKATERIH primerih, bo zelo težko potegniti črto glede na abortiranje pri drugih vrstah genetskih ,,defektov". Razprava o XYY moških je del mnogo širše debate o izvoru ,,protidružbenega" obnašanja. Nekateri znanstveniki so v zadnjem času skušali dokazati, da je vzrok antisocialnega obnašanja v samem idnividuu. Prediožena pojasnila vključujejo genetske pomanjkljivosti, možganske okvare, kapavico in nizko ,,inteligenco". Ti znanstveniki menijo, da bi se antisocialno obnašanje dalo ozdraviti z individualno obravnavo (prihokirurgijo, npr.) in ne z uvajanjem družbenih in ekonomskih sprememb. Največji del teh raziskav v ZDA financira U. S. Justice Department (podčrtal prevajalec), katerega proračun za raziskovanje se je v letih 1970-72 dvignil za 400%. Drugi pa trdijo, da so krivični družbeni in ekonomski pogoji in da tisti, ki obtožujejo posameznike, v resnici branijo nepravično družbeno ureditev. Vprašanjem, ki se ob tem zastavljajo, dodajmo nekaj ilustracij. E. B Hook opisuje primer matere, ki seje po amniocentezi odločila za splav fetusa XYY. To je storila potem, ko so ji povedali ,,tisto malo, kar je bilo o prognoziranju v tem času znano". Kakšne informacije so bile zdravniku na voljo in od kodjihje dobil? Alije takšna pot do odločitev pravilna? V Bostonu stane amniocenteza 300 do 400 dolarjev. Alije dostopna vsem družbenim slojem? Kar se tiče XYY kombinacije genov, je znano, da ima za posledico določene karakteristike (izrazito višino in močne akne), ki posamezniku v določeni družbeni sredini onemogočajo, da bi se izognil ,,protidružbenemu" obnašanju... LITERATURA: 1) J. Lederberg, Genetic Engineering and the Amelioration fo Genetic Defects, BioScience 20, 1970. 2) R.G. Edwards and R.E. Fowler, Human Embryos in the Laboratory, Scientific American 223, 1970. 3) isto kotpod 1 4) Ladda and Estensen, Introduction of a Heterologous into Enucleated Cytoplasm of Coltured Mouse L Cells, Proceed. Nat. Acad. Sci. 67, 1970. 5)'B. Ephrussi and M.C. Weiss, Hybrid Somatic Cells, Scientific American 220, 1969. 6) J.D. Watson, Moving Toward Clonal Man, The Atlantic Monthly, maj 1971. 7) C.R. Merrill etc, Bacterial Virus Gene expression in Human Cells, Nature 223, 1971. 8) W. Munyon etc, Journal of Virology 7, 1971. 9) E.B. Hook, Behavioral Inplications of the human XYY Genotype, Science 179, 1973. 10) B. Glass, Science: Endless Horizons or Golden Age, Science 171,1971. PRIPIS PREVAJALCA Tekst ,,Genetsko inženirstvo", ki ga bo v teh delin natisnila Tribuna, je preveden iz Encyclopedie moderne, št. 28/9, l. 1974. Avtorji Miroslav Radman, Jonathan Beckwith in Fred Ausebel so ga prvotno izdali v obliki brošure, namenjene za prispevek k seminarju za učitelje genetike v Bostonu leta 1973 oziroma k večernim seminarjem, ki jih fe organiziralo gibanje ,,Science for Nation" (Znanost za Ijudstvo) med 13. mednarodnim kongresom genetikov v Berkleyu istega leta. Današnji razvoj genetike že omogoča tehnično poseganje v človekovo biološko reprodukcijo. To pa v perspektivi pomeni, da se (re)produkcija Ijudi kot biološke vrste spreminja v produkcijo človeškihf? ) bitij po principih genetske tehnologije. Na tem mestu se mora vsakomur vsiliti vprašanje po razmerju med znanostjo (ki v določeni družbi sproža tako usodne posledice) in družbo (ki sama vse bolj direktno postaja produkt znanosti) tehnologije, se pravi tehnološka, programirana družba. Avtorji pričujočega teksta so aktivni znanstveniki na področju genetike, njihov družbeni angažma pa po lastni izfavi izvira iz zaskrbljenosti zaradi načina, na katerega se znanost danes uporablja. Njihov tekst je izčrpna analiza dogajanj v genetiki, ki sega od kritičnega pretresa genetskih tehnologij in obetov za njihovo uporabo do razkrivanja ideološkega idr. ozadja ,,znamtvenih" teženj v genetiki. Nfen sklep je nedvoumen: zgoraj nakazani razvoj genetike je le v interesu privilegiranih slojev (v ZDA); da bo znanost služila Ijudstvu, je treba spremeniti obstoječo družbo. Ta radikalni sklep pa ima radikalno slabost: zahteva po družbeni spremembi je pojmovana in izražena kot apel na (ameriško) Ijudstvo, naf ,,se odloči za pravico, svobodo in srečo za vse Ijudi". Od tod tudi v precejšnji meri prosvetiteljski karakter teksta, ki bravcem v prvem delu postavlja ,,vprašanje za razmišljanje". Temeljno uvodno vprašanje (ali je treba znanost kontrolirati na demokratičen način? ) je seveda zgolj retorično; problem je v tem, da za njegovo razrešitev obstoji nujen pogoj: dmžbena sprememba. Vprašanje se zato radikalizira: kako uresničiti družbo, v kateri bo znanost ,,demokratično kontrolirana"? To vprašanje (in odgovor nanj) toliko presega okvire genetike, da si ga znanstveniki-genetiki niti ne zastavijo, kot si v podobni sutuaciji ne zastavljajo radikalnih vprašanj npr. ekologi. Zato se je z njim še tem pomembneje ukvarjati. Slovenski tisk se genetike na kritičen način doslej ni še niti dotaknil, zato uredništvo pričakuje, da bosta poljudnost strokovne plati tekstva na eni strani in nedomišljenost vprašanj in odgovorov na drugi kvečjemu prispevali k resnejšemu zanimanju za to problematiko pri nas% Prevod in priredba: Jože Vogrinc In zdaj se vprašujem, zakaj ženske niso pisale poezije v eliza-betanski dobi, in ni mi prav jasno, kako je bilo z njihovo izobrazbo; so jih naučili pisati, so imele dnevne sobe na razpolago; koliko žensk je imelo otroke, preden so bUe stare enaindvajset let; skratka, kaj so delale od osmih zjutraj do osmih zvečer. Kot kaže, niso imele nobenega denarja; po mnenju (zgodovinarja) profesorja Tre-velyana, so jih poročUi, če jim je bilo to prav ali ne, še preden so prišle iz otroških let, najbrž pri kakšnih petnajstih ali šestnajstih. Bilo bi povsem nedoumljivo, ko bi ena od njih nenadoma napisala Shakespearejeve drame. (Virginia Woolf, A Room of One's Own, 1929) Oče psihoanalize je Freud. Matere ni imela. (Germaine Greer, The Female Eunuch, 1971) Občudujejo me, ker stvari dobro opravljam. Kuham, šivam, štri-kam, delam, pogovarjam in ljubim se zelo dobro. In tako sem dragocen komad. Brez mene bi trpel. Jaz sem z njim osamljena. Kot večnost sem samotna in včasih tupa kot tolčena smetana. Ha ha ha! Ne razmišljaj! Delaj se, kot da so vsi računi plačani! (Christine Billman, You Can Touch Me, 1961) V tej moški kulturi, ki zahteva od vsakogar, ki hoče obstati, moške lastnosti in obnašanje, se morajo ženske prilagoditi in se tako odpovedati svoji ženskosti. Pri tem tovarišica Sodnikova operira z nekim ,,pristnim ženskim bistvom", za katerega ne pove naravnost, kakšno je. Vsekakor pa ga išče tam, kjer je bila ženska včasih — v gospodinjstvu in materinstvu in še nekaterih ženski duši primernih poklicih (Lev Kreft, Smernice za vzgojo deklet, Tribuna, 1973) Ženski pa je, povrhu (saj lahko tudi ,,dda" in ima pri tem, danes povsem enakopravna, seveda enake pravice in ne-pravice kakor moški), zaupana predvsem reprodukcija vrste, in iz tega izvira njen posebni položaj: nekaj med patriarhalnim suženjstvom in fevdalno odvisnostjo (moški daje- njej in njenemu zarodu svoje ime: odsoten iz reprodukcije vrste, tj. iz učlovečevanja človeškega mladiča, se v ta proces vpisuje s svojim imenom, tj. s svojo avtoriteto, odtrgano od samega procesa, ki ji je zato popolnoma podrejen: zato lahko, eventualno žvenkljaje s ,,svojim" denarjem, v tem procesu, ki v njem ne sodeluje, opravlja vlogo agenta kapitala). . (Rastko Močnik, Uvodnik, Problemi, 6-7 1974) Knjiga Kate Millet, Sexualna politika, je tudi napisana v sociali-stični perspektivi. Milletova pravi, da je najpomembnejši del njene knjige začetni del, kjer razvija teorijo o patriarhatu: o sexualni politiki, v kateri moŠki vzpostavijo svojo moč in vzdržujejo nad-vlado. Ostali del knjige razpravlja o zgodovini seksualnih odnosov od 1830 do 1960, o psiholoških momentih, ki sodelujejo pri konceptu o teifi, kaj je ,,žensko", o perspektivah sodobnih ,,poli-tičnih ved", o dveh paradigmah državne manipulacije družine (na-cistična Nemčija in Sovjetska zveza), proporcionalno največji del knjige pa se ukvarja s pojmovanjem žensk in seksa v literaturi XIX. in XX. stoletja. (Juliet Mitchell, Woman's Estate, 1971) Žid nam je ukradel žensko z raznimi oblikami seksualne demokra-cije. Mi, mladi, se moramo odpraviti ubit tega zmaja, tako da lahko spet pridobimo najbolj sveto stvar na svetu, žensko kot devico in služabnico. (Wilhem Frick, Die Deutsche Frau im Dritten Reich, 1932) Žensk ne odpravijamo iz javnega življenja zato, ker se jih hočemo znebiti, ampak zato, ker jim hočemo dati nazaj njihovo glavno čast... Najvišje poslanstvo ženske je, da je žena in mati, in nedoumljiva zmota bi bila, če bi dopustili, da nas karkoli odvrne od tega nazora. (Josef Goebbels, cltiran v Der Nationalsozialaistische Staat) Ali lahko ženska postane prvorazredni genij? Tega ne bomo mogli vedeti, dokler ne bodo ženske enkrat skozi več generacij imele enakih možnosti kot moški v izobraževanju, v izbiri poklica in v družbenem odobravanju njihovega intelektualnega dela. Življenjske razmere, pomanjkanje urjenja, tisto kar Buckle imenuje ,,zapre-paščujoči sistem njihovega izobraževanja", segregacija od razvitega intelektualnega tovarištva, osebne, družinske in družbeno pogojene zavore njihovemu duhovnemu razvoju in izrazu, vse to je ženske doslej tako onesposabljalo, da še same ne morejo točno vedeti, koliko lahko dosežejo, kaj šele moški. Zato ni nič bolj neumenega kot a priori določati meje ženskih sposobnosti. (Anna Garlin Spencer, Woman's Share in Social Culture, 1912) Me, ki smo štirideset let kot otroci Izraela tavale v divjini predsod-kov in zasmeševanja, čutimo neko posebno nežnost do mlade ženske, na katere ramenih bomo zdaj pustile svoja bremena. .. Mlade ženske imajo velike prednosti pred nami. Rezultate naših izkušenj imajo, dosti boljše možnosti za izobrazbo imajo, naletele bodo na bolj prosvetljeno razpoloženje javnosti, imele bodo več poguma, da si vzamejo pravice, ki jim pripadajo ... Doslej so bile ženske edinole odmevi moških. Naši zakoni in ustave, naše vere, kodi in običaji družbenega življenja, vse to je moškega izvora. (Elizabeth Cady Stanton, govor, International CouncilofWomen, 1888) ,,Vsekakor moramo organizirati močno mednarodno žensko -gi-banje na jasno zastavljeni teoretski podlagi", je dejal, potem ko me je pozdravil. ,,Jasno je, da brez marksistične teorije ne moremo priti do pravega udejartjanja. Tudi tukaj komunisti potrebujemo največjo jasnost principa ..." (Clara Zetkin, My Recollections of Lenin: An intervievv on the Woman Question, v knjigi The Emancipation of Women, 1925) Vpraševati moramo feministična vprašanja, toda poskusiti najti marxistične odgovore. (Juliet Mitchell, Woman's Estate, 1971) Žendka naj bo igrača, čista in čedna, podobna dragemu kamnu, ki ga ožarjajo kreposti sveta, ki ga še ni. V vaši ljubezni naj sije žarek zvezde! Vaše upanje naj se glasi: O, da bi rodila nadčloveka! (Friedrich Nietzsche, Tako je dejal Zaratustra, 1883-85) Seksualnost je tradicionalno najbolj tabuirana dimenzija položaja žensk. Pomen seksualne svobode in njena povezava s svobodo ženske je predmet, ki se ga je le malo socialističnim piscem zdelo vredno načenjati. (Juliet Mitchell, Woman's Estate, 1971) 31.marca 1776 V novem zakoniku, ki ti ga bo menda treba izdati, bi si želela, da bi mislil tudi na ženske, da bi jiip bil bolj naklonjen in bolj veliko-dušen kot so bili tvoji prediuki. Ne dajaj tako neomejene moči v roke zakonskim možem... ,,Lista tvojih grehov, Clara, je še večja. Povedali so mi, da na večerih, organiziranih za branje in razpravijanje z delavkami dajete največjo pozornost problemom zakona in problemom seksualnosti. Menda je to stvar, s katero se v svojem političnem prosvetljevanju in izobraževalnem delu največ ukvarjaš. Nisem mogel verjeti svojim ušesom, ko sem to slišal. Prva država z diktaturo proletariata se bori s kontrarevolucionarji celega sveta. Že samo situacija v Nem-čiji zahteva največjo povezanost vseh proletarskih revolucionarnih sil, da bodo lahko zavrnile pritiskajočo kontrarevolucijo. Aktivne komunistke pa se ukvarjajo s seksualnimi problemi in z oblikami zakona..." (Clara Zetkin: My Recollections of Lenin: An intervievv on the Woman Question, v knjigi The Emancipation of Women, 1925) Za seksualno revolucijo bi bila potrebna (najbrž prej ko vse drugo) odprava tradicionalnih seksualnih inhibicij in tabujev, zlasti tistih, ki najbolj ogrožajo patriarhalni monogamni zakon: homoseksual-nost, ,,nezakonskost", mladostinisko, predzakonsko in izvenzakon-sko seksualnost. Vse to pa bi seveda imelo drastičen efekt na patriarhalno lastniško družino; odprava seksualne vloge in popol-noma ekonomska neodvisnost žensk bi podminirala njeno avto-riteto in njeno finančno strukturo. (Kate Millet, Sexual Politics, 1971) Ta institucija, ki se imenuje zakon, naredi iz ženske parazita, popolnoma odvisnega človeka. Onesposablja jo za življenjsko borbo, izniči njeno družbeno zavest, paralizira njeno imaginacijo, in ji potem vsiljuje svojo milostno zaščito, kar je v resnici zanka, travestija človeškega značaja. (Emma Goldman, The Traffic in Women, 1910) 7. maja 1776 Ne morem reči, da si zelo velikodušen do žensk; človeštvu razglašaš mir in dobro voljo, emancipiraš vse narode, po drugi strani pa vztrajaš na ohranjanju absolutne oblasti nad ženami... (Iz pisem Abigail Adams svojemu možu Johnu Adamsu, drugemu predsedniku ZDA) Ce je stvar sama cinična, v najboljšem primeru stoična, pomeni filantropizem v znanosti - in tega se ne manjka - prikrivanje dejanskega stanja, pomeni praktično ljudomrzništvo. (T. Hribar) V odnosu do ženske kot plena in dekle skupne sle je izraženo neskončno ponižanje, v katerem eksistira človek za samega sebe, zakaj skrivnost tega odnosa ima svoj nedvoumni, odločni, očitni, razkriti izraz v odnosu moškega do ženske in v načinu, kako se pojmuje neposredni, naravni generični odnos. Neposredni, naravni, nujni odnos človeka do človeka je odnos moškega do ženske. V tem naravnem generičnem odnosu je odnos človeka do narave neposredno njegov odnos do človeka. V tem odnosu se torej čutno, na nazoren faktum zreducirano pokaže, v kolikšni meri je narava postala človeško bistvo človeka. Po tem odnosu je torej mogoče presojati celotno stopnjo omike človeštva. (Karl Marx, Pariški rokopisi; Privatna lastnina in komunizem, 1844) Pripravila in uredila (Pa prevodi in lepe slikce) Anka Jančič UMEVANJE LJUBEZNI - ,,MARKSISTlCl\ll" MORA-LIZEM Pred nedavnim je pri CZ izšel prevod Frommove The Art of Loving (1956). Sledeči tekst vsebuje pripombe k tej knjigi, pisane vzporedno z branjem, brez pretenzij po sistematičnosti. Ceprav je Frommova knjiga sama kritična, zlasti v okolju obremenjenem s predmeščanskimi elementi, zasluži problematizacijo. Morda je v času, ko znova dvigajo glavo različne konzervatorsko-reakcionarne teorije — ideologije* in je živa marksistična misel zatirana, neupravičeno kritizirati avtorja, ki je k razvoju ali vsaj popularizaciji marksizma precej prispeval — ko npr. diamat ostaja nedotaknjen in dedotakljiv. Kljub temu, že zaradi priljubljenosti tega misleca, priljubljenosti, ki pomeni sprejemanje — PRIPOMBE K FROMMU. (Ad PREDGOVOR) Ljubezen, ki ,,pride" šele po doseženju razvitosti ,,vse svoje osebnosti", je kot posmrtna rehabilitacija. Ali: ljubezen, ki sledi dolgemu pustemu prizadevanju, če 1-to rodi, kar bi bilo v današnji kapitalski družbi izjemno in presenetljivo, kaj drugega kot udoma-čitev v sivini stvarnosti, je sama siva in vezbujajoča, obolos siromaka. Glejmo na ljubezen realistično ali idealistično, ljubezen je eden osrednjih obUkovalcev osebnosti, tudi tim, produktivno orientirane. Čeprav Fromm v.prvem stavku samovšečno okvalificira svoja prizadevanja v tej knjigi za necenena, kaj je bolj ceneno kot nasvet bralcu, naj se ,,zelo prizadevno potrudi razviti vso svojo oseb-nost"? Pošteno in dosledno avtor že na samem začetku odkrije svoje stališče: moralizem in pomiritev s stvarnostjo. (Bistvo morale in moralizma je zadel Fourier z oznako ,,impuis-sance mise en ection", v nemočno dejanje; pomiritev s stvarnostjo, sicer je to že moralizem sam, se kaže v sprejemanju temelja blagovno-kapitalskega sveta, v nespregledanju, v ne-raz-očaranju neelementarnosti elementarnosti kapitalske družbe, ,,elementarne oblike njenega bogastva"; kritika je potem nujno neuspešna, postane, oz. ostane ,,kritična" ideologija — misel, ki se ne vpraša (p)o lastnih predpostavkah.) Toliko razveseljivejši je zato članek Gvozdena Flega v zagrebški reviji Kulturni fadnik br. 5/1974 — Quo vadis marksizme. (Ad ALI JE LJUBEZEN UMETNOST) Ljubezen je socialno-ekonomsko pogojena. Da ljudje danes ne gledajo nanjo tako, kot ,,bi morali", je ,,v lculturi, ki v njej prevladuje tržna usmeritev", povsem razumljivo. Zatorej zasluži pripombo sama družbena bit. Globočino te kritike in temeljno nedoumevanje, nedoumevanje temeljev zdajšnje stvarnosti izkazuje Frommovo ločevanje, razlikovanje med blagom in delom (— v svetu blagovno-kapitalskih odnosov!). (0 tem še kasneje) Težko artilerijo svoje kritike usmeri pridigarski kritik na dušno plat človeka. Da bi lažje manevriral, ljubezen ,,očisti" spolnosti, oz. spolnost potisne v ozadnje. Ljubezen enkrat za vselej postane ,,moč duše". Po tem ,,očiščevanju" ostane ,,smisel zadom", ,,skromnost", ,,strpnost", ,,družabnost" ipd.: same stvari, kisejih - je moč priučiti, če se le človek vzame v roke. Ko postanejo vsebina ljubezni moralni postulati, ko je od-jmišljena človekova materialnost, predmetnost, čutnost, je za-ičudenje, zakaj ljubezen v praksi nujno propade, se popači v svoje ^nasprotje (zakaj humanost v človekovi praksi izplahni), le še sprenevedanje, slepovidna hinavščina. Po drugi strani je toliko lažje že kar lahkotno izpeljevati in uresničevati ljubezen v kraljestvu misli. Da bi pa teh izpovedi ,,lepih duš" o svojih hotenjih kdo ne označil za spiritualizem, nastopajo kot statisti sociološke, ekonomske itd. kategorije — resda lepo počesane in umite ter vsaka zase, videz resničnosti, dejanskega življenja pa le dajo. Še sam Fromm je prepričan, da ,,gre zares". ,,Novi koncept svobode in ljiibezni" po Frommu (str. 14): ,,romantična ljubezen", tj. ,,osebno doživetje ljubezni, ki pripelje do zakona". Kaj je tu taknovega? Ali je mar možno neosebno doživetje ljubezni? ! Glavna in poglavitna stvar je, da se vse lepo konča v zakonu — v zakonu, ki je končanost ljubezni in svobode (ideološko je že ločevanje ljubezni in svobode: kot da bi bila mogoča nesvobodna ljubezen ali ljubezen v nesvobodi, svoboda, ki je ne ljubimo in v kateri ne ljubimo, neljubljena in neljubeča svoboda) — da bi meščanov ne bilo strah. Pa še postavljanje romantike v današnji visokokapitalsko razviti svet: kvečjemu bi mogla v nekaterih družbah, vštevši našo, živeti mala romantika (ko situacija v mnogočem spominja na tisto po julijski revoluciji 1830). (Ad TEORIJA O UUBEZNI) From ne vidi čez žensko kot mater — podoba, ki je ravno tako represivna kot podoba moškega — razumnika, ohranja stereotipe ženske (pasivnost) in moškega (aktivnost), ne otrese se patriarha-lizma in falocentrizma. Na več mestih se nam razodeva krščanstvo v svoji pornografski zatajenosti in nesramni umazaniji. Npr. (str. 58): ,,Če ljubiš svoje meso in svojo kri, ni to noben dosežek." Trdim nasprotno: kako velik, radosten dosežek je, če ljubiš svoje ,,meso in kri". Le telesen človek je zmožen predmetnega delovanja, tj. samorealiziranja. Sicer pa tudi zatajevanje telesnosti Jjubi" kri. Le da je to razlita kri, odprte žile in je ljubezenski akt ubijanje. Dosledno temu je Frommovo pojmovanje erotične ljubezni. Kar naredi, je, da fuk ovesi z moralnimi predsodki. Potem govori o eksluzivnosti ,,erotične" Jjubezni". Eros je eksluziven le v družbi, v kateri je privatna lastnina način življenja (v družbi g Ericha). V še vedno mogoči svobodni družbi bodočnosti bo vsaka ljubezen erotična. Le človek obtežen z borniranostjo kapitalskosti more klasificirati ljubezni ter nas strašiti s spakedranimi lepodušji, pervertirano splnostjo, izlivi usmiljenosti, vse človeštvo obsega-jočimi ljubezenskimi čustvi, itd. Ker ostaja pri goli genitalnosti, mora poklicati na pomoč voljo, da ljubezen naenkrat ni več ,,le čustvo", ampak pstane bratovsko ljubeča kupčija; v vsem v vsakem mojem dejanju mora biti ,,presoja in odločitev". Ker je človek danes ves zatiran, mora še samega sebe zatirati. Da bi ohranil svojo podobo ustrezno, odgovarjajočo vsem nemogočim idealističnim etikam. Sprostitve si ne sme privoščiti, ker bi njegova mezerija v vsej živalskosti bruhnila na dan, v sestradani zverinskosti pustošila ne le okolje, njega samega bi oglodala do tja, kjer nalepotičenost izgine. Odkritje predpostavke erotične ljubezni (str. 64-65): ljubim iz bistva svoje biti - drugega človeka doživljam v bistvu njegove biti. Pustimo ob strani problem odnosa med bitjo in bistvom in predpostavljajmo, da človek ljubi iz svojega bistva, iz svoje biti. Abstraktno vzeto je bistvo človeka delo, bit pogoji delovanja. V svetu kapitalsko-blagovnih odnosov, ko je bit človeka kapital (kot osnovno produkcijsko razmerje) in njegovo bistvo delo (kot odtujena produkcija), njegova objektiviteta mrtvo delo in subjek-tiviteta umirajoča dejavnost (delo), ko mu je bit tuja in sovražna, pohabljanje njegovega bistva, ko je njegova človečnost radikalno nečlovečnost, izpričevanje življenja njegovo zanikovanje, itd., je tudi ljubezen, človekova možnost in zmožnost ljubiti v samem viru izsušena. Zaradi temeljnega protislovja — temelja ostalim proti-slovjem in totalne protislovnosti tega sveta, izvora ta svet obvla-dujočih zakonov, namreč razpornosti dela, razcepljenosti dela na konkretno in abstraktno delo, ko je konkretno delo še zakrita snovnost ovrednotujočega dela, se stvari, ljudje, njihova hotenja itd, v dejanskem nastopanju pojavljajo kot svoja nasprotja. Lju-bezen je tako sprevrnjena Ijubezen, hotenja, postulati se pri dotiku tal sprevrnejo v svoje narobnosti, itd. Fromm od daleč osveti izvir ljubezni, da mu grenke vode ni treba poskusiti. Sicer bi moral izpljuniti ves svoj arzenal določb ljubezni kot neužiten, zaradi neznosnega okusa kapitalskosti bi moral izpljuniti celo njemu tako ljubo ,,produktivnost" . . . Ne moremo mimo vprašanja konformizma. / Fromm najprej globokoumno razlikuje ,,demokratične" (—za-hodne) in ,,totalitarne" (—vzhodne) sisteme. V prvih je kokonfor-mizem mogoč, v. drugih ne — le nekaj mučenikov odpove pokorščino. Poduhovljen kot je, ne vidi skupnega imenovalca obojih sistemov. Pač pa vrže na mizo adut: v ,,zahodnih demokra-cijah" se ,4judje hočejo prilagajati veliko bolj, kot pa so prisiljeni k prilagajanju (str. 27). Frommovi konstrukciji sveta povsem ustre-zajoče je, da vidi v hotenju ljudi manfiestirajočo se svobodnost ter zadosten porok za dejansko bivanje in ohranjevanje le-te. Da bi srečne zahodnjake kakšne zle sile utegnile navesti, celo prisiliti k povsem določenem hotenju — to je že drugo obzorje. Vzrok ,,zelo visoke stopnje konformizma", kdo bi si mislil!, v teh istih demokratičnih družbah pač ni v Frommovi domislici, ,,da človek mora nekako odgovoriti na iskanje združitve . . ." (str. 26). ,,Mora" itd., to je Frommovo kraljestvo, močvirje psihologije, zakaj pa so ljudje razdruženi, še več: zakaj morajo biti razdruženi, to našega misleca ne zanima več. Nadalje: ,,soglasje vseh pa imajo" zahodnodemokratični konfor-misti ,,za dokaz, da so ,,njihove" ideja pravilne" (str. 27). V narekovanje bi g. Fromm mogel z enako upravičenostjo dati katerokoli drugo besedo citiranega stavka. Ne gre za ,,soglasje vseh" temveč za soglasje z vsemi. In ideje Frommovih konfor-mistov so ravno tako ,,pravilne" kot njegove lastne: ,,le fotografija te realnosti" (Marx). (Ad DEZINTEGRACIJA UUBEZNI V ZAHODNI DRUŽBI -PRAKSA LJUBEZNI) Ko gre v svoji kritiki nadlje, v razkrivanje ekonomske baze družbe, baze ekonomske družbe, se še pred koncem poti, in šele ta konec je začetek resnične kritike, utrujen ustavi. Odlučujoč vpliv na destrukcijo humanuma v sodobni družbi pripiše trgu, menjavi. Temeljno prevaro blagovno-kapitalskih odnosov jemlje kot nepre-varo, najperfidnejše nasilje kot nenasilje: ,,koristni predmeti" in ,,koristna človeška energija in spretnost" postanejo blago, le-to pa pri svojem rojstvu, ko je porodničar doktor Fromm, postane neprotislovno, da se more kot blago ,,brez uporabe sile in brez prevare" zamenjavati ,,pod tržnimi pogoji" (str. 91). Odgovor na ,,dezintegracijo ljubezni" so, po našem ideologu, duhovne vaje. Predpostavke umetnosti ljubezni so disciplina, koncentracija, potrpežljivost. Predpostavke teh predpostavk spet niso pomembne, tako da more stopiti na oder postulat vse — posvetitve, oz. posvetitve — sebe — celega umetnosti ljubezni. V današnji družbi, kjer je človek brezpogojno, ne glede na njegove interese, želje, sposobnosti itd. povsem žrtvovan ekonomskemu procesu — sistemu, je Frommova zahteva utopistična (ne uto-pična!) ter ostaja samo zahteva — wishful thinking. Skozi celo delo se vleče preferiranje človekove duše, duševnosti, človekovih duhovnih sposobnosti in lastnosti, oz. na drugi strani zapostavljanje čutnosti, predmetnosti, telesnosti. Fromm dosledno ohranja osnovno predpostavko nesvobodne družbe, delitev na i \/[A \lX umsko in fizično delo. Ne čudi, ko naš avtor izjavlja, da je ,,poprečni človek . . . občutljiv za svoje telesne procese", tudi za ,,komaj zaznavno bolečino", da je ,,biti telesno občutljiv . .. sorazmerno lahko" (str. 123). Ne vidi ali pa noče videti grozljive degradacije, zatiranja, zoževanja, izganjanja in izginevanja človeške čutnosti, telesnosti v naši toliko hvaljeni civilizaciji: čutnost je bila zreducirana na danes vladajočo obliko — posedovanje, ž njenimi vulgarnohedonističnimi podoblikami npr. žretje, prostituirana genitalnost... Najvznemirljivejša pa je skrivnost, zakaj je lahko biti telesno občutljiv. Razkrito nam je, da zato, ,,ker si večina ljudi zamišlja, kako je, kadar se dobro počutijo". Telesnost je tukaj le mišljena; ker si ljudje zamišljajo dobro telesno občutje, je ,,biti telesno občutljiv lahko". Vendar nam ravno to Frommovo razodetje kaže, da biti telesno občutljiv le ni tako lahko, da je še celo težko dosegljivo dobro telesno občutje — čemu bi si ga ljudje sicer le zamišljali (in v praksi dosegali z različnimi nadomestki). Nekaj težjega in ,,veliko bolj problematičnega" pa je ,,takšna občutljivost za mentalne procese" — zato, ker ,,mnogi ljudje nikoli ne spoznajo optimalno delujočega človeka" (123). Zakaj se veliki duhoven ne zateče k istemu pripomočku kot pri telesnosti: zamišljenju ,,optimalno delujočega človeka? ! Zato,ker kot telesno bitje ostaja meščan in kot tak sprejema meščanske oblike telesnosti in nič ne pogrša ,,optimalno telesno občutljivega človeka", kot miselno bitje pa je moralist in si umišlja, da ni od meščanskega sveta in v to tolikanj verjame, da lebdeč v etru svojih misli ,,meščansko delujočega" človeka ne priznava za ,,optimalno delujočega". Fromm zapada v iluzijo, da je moč s spoznanjem in dobro voljo spreminjati svet, v obstoječih pogojih zaostrene nečlovečnosti in protičlovečnosti, opirajoč se na ista sredstva, delovati, živeti človeško, človeka dostojno življenje. Vprašanje zanj je samo ,,Ali smo zmožni? ", ne pa ali je možno (in kako). Ne more mimo dejstva, da je ,,za izvajanje umetnosti ljubezni" potrebna dejavnost. Vendar vse tako uredi, da mu ni treba sestopiti na realna tla: najprej je postavil ljubezen kot moralni, dušni, gneseološki problem, potem pa ljubezen udejanjajočo dejavnost kot ,,notranjo dejavnost". S tem zadosti tako marksistični zahtevi po praksi kot svoji ,,racionalni veri" v moč moraliziranja in možnost ljubezni v kapitalski družbi — tako spretno, da mu njegove namišljene ljubezni ni treba omadeževati. Ko tako utrdi svojo pozicijo, izjavi, da se ne strinja s stališči tistih ,,radikalnih mislecev", ki trdijo, da sta ljubezen in sodobna družba nezdružljivi, da danes pomeni govoriti o ljubezni udeležiti se splošne prevare, itd. Avtorjem teh stališč očita, da opravičujejo cinizem in da ima ta radikalnost za posledico moralni nihilizem (str. 136). Pozablja pa, bolje: ne seže toliko v globino, kar navsezadnje neprestano dokazuje, da bi doumel, da je cinizem ,,v stvareh in ne v besedah, ki izražajo stvari" (Marx) ter se pridružuje vsem tistim, ki slepo ali miže ignorirajo in ,,pozabljajo", da je ravno komunizem najdoslednejše zanikanje vsake morale („ . .. ko je nasprotje med buržuazijo in proletariatom ustvarilo komunistične socialistične nazore ... je bila obsojena na smrt vsaka morala..." - Marx; torej je tudi teroriziranje z ,,moralno primernostjo" ipd. izraz nesocialističnosti in nesocializma!). Sam je prepričan, da je ,,odgovor o popolni nezdružljivosti ljubezni in normalnega življenja pravilen le v abstraktnem smislu". (Zakaj ni raje življenje v narekovajih? ) Kapitalska družba je namreč ,,gledano konkretno, kompleksen pojav. Prodajalec neuporabnega blaga ne more delovati ekonomično, ne da bi lagal; kvalificirani delavec, lekarnar ali zdravnik pa lahko. Podobno lahko ljudje različnih poklice »ljubijo, ne da bi prenehali delovati ekonomično" (str. 136). Torej nam Fromm, potem ko je skozi cel traktat sam sebi lagal, svetuje laž. Resnica je v ekonomiji: lažimo si, da (se) ljubimo, da bomo lahko resriično ekonomsko delovali! Namesto da se utaplajmo v sklepnem akordu študije, preoblo-ženem z najstvi, z na samem koncu izraženim avtorjevim dvomom v resničnost njegove osnovne teze ter temu pripojeni pogojni apokaliptični prerokbi, se spomnimo verza, ki ga Fromm sam citira nekje na začetku knjige: L'amour est 1'enfant de la liberte. Nekdo je na odsotnost ljubezni pozabil. Da ne bi tudi mi. TOMAŽMASTNAk TRIP ROJEVANJA OTROKA Nadaljnja vrsta tripa je za nekatere Ijudi imeti otroka. To je razširjen trip, trip, ki traja od trenutka, ko prvič zveš za življenja sposobno bitje v tvoji maternici, tja do občutka, da držiš na prsih drugo človeško bitje, pa še čez. Ze sama nosečnost je vrsta tripa: vsakdanje življenje deliš s še čisto neznanim, hkrati pa že popol-noma znanim živečim organizmom, ki brca in se prekopicuje, je hkrati latenten in kativen; deli s tabo tvoje telo, a prejema lastne dražljaje in nanje po svoje odgovarja. Oba ,,delata" za fizični, čustveni in duhovni prihod in odhod. Prihod novega bitja v tuji svet, odhod (slovo) iz varujočega simbiotičnega okolja je čudež ločitve siamskih dvojčkov. V pro- lcesu rojevanja se dogajajo subtilne spremembe ritma gibanja, spre-) etrf nikoli ' )VO. rnauo m me za ira bati, tudi v Jutra kar naenkr ičeti živeti, ker še ^efln 'ni oila najina, komaj Nia povsod zelo velika, okW p; niti zganilo /fiT za nama. l(ps Peter, Li\, iie lev^onni je čisto pmv, l^efišFzeifeko Zdaj, ko sva stiran in sva ^dolgo pisjta* dadraga m 0 n«i$e in^di^rPetiii^po^ da me^ rses(9Hf nekaj stavi^HSa m< rnie. lOTa za naju koVolica, kol ima imflnii če se bp Ce ga le torej najulSfta s\ jtrot e včasih tL vidiii, mu povej da .tihoin/ rto nič začarai skorajhjsva vide mje ^^^ vse, vse, so Ldno nhi zganili "tafs^aTiama. Nekaj aj pomembnega se^mora zgoditi, kar jočiva cesto in se greba ljubezen, da cv^tni prah. Ali pa ujamem kakšno od Dačel me je brehitevati. Mogoče mi piše ljube-[se bo zdaj nenadoma ouLoaiSfcni mc^idel, * }, zdvomU>_xaAie, hočfem Aa ne ozre^ čepKe iju^ez/njKa , Pri nj*m morda livs^mogoč« v želodcu. Dežela jj liti glJ topa l kot z rumem vo, da vic da Slišiš. ldi mk lem v plavo. umirava, ko začneva iti )eželo? dolga 'neJMišiš. Nbjbrž ne piše pisem. ln\v^aj in p/edvčerajšnjini in še prej, ko aj mrf Strah me jeJioditi za tabo, di kiji \OT2 >se Bolj Ije sploh^ tresnici je na coKot U ^erjep svoji mi Pisto pesem, 1 zat( :likokraf a napisati, ns n iš svoji maml, bo^ ii /sem jaz tulin le Mdim, tvojalizk i. Mene je snrah, i, in je sploh m( to oranžo nastopaš kot znmipifo in se dela^ kj>k da je tv\ ^isto moraš obrkiti glavo, da vioiš, da ni zelmajlh mi ponuditi travo, daVerjamem v plavo. \ in mislim, da je vseleporečje odšlo in, da je tkkjmu ,,znanost", Jabofa- i^d^ltiril^Bočlelnc^godovin^-An^se o preberemq^itg3dlko-m gtedanm "TT^^idflie^Bai^ifij^ak kot v nezavedjiemjtetirijjrpremjka SFfioče—jptoti-koficu tegaonjsc začc^tekf^tjega mllenrjtf? Ali lcgcndam^, t& je-~mit člowšm?-.uogc jmamo-jth-že tol^šen."kop, -dajih iflwe le nizmerno ?iro|ca iil velikodušna_zawstjpremeritt J^r~ v njih dčživeti čaS J^ot ^žrvo. Ta/fiip p^DUciio5^-TNe: Cfovijii šamf, t tem, jta>-gfadiip«^iiii, Ijudje, ktHt je materija, kar iahko korikjretno, cUtimo. Seveda, to^ bomo priznali samo, če smo v^likodušni. >>^^- v tvojem neznanem obiičju. Vprašam se — kakšen prideš jutri. KRVAV ROBEC JE SEGNIL V SNEŽNEM BLATU I. KOMPARACUE Past si mi nastavil v rdeč kožuh, ki sem slepa legla vanj. Režal si vame z zobmi koruznimi zmi, jezik ti je krvoločno mblel do pasu. In ježevka je zbodla je zbodla abel v moji globini Kotiivaježevka se na pustni dan okrvavljena spuščam ined skiivnosti drugega spola. Vse kurente sem pobila z melodijo tvoje piščali Moji robci se ne bodo bleščali na njihovih prsih. <3 (57*41 OOOOC60OOCOOOOCOO0CO kar je polkrepko si misli v pravem pomenu besede \tttosettekst berem, kadar ga imam. v najbolj mojem ali v manj mojem jeziku. letrasette&s? lahko razstavim in sestavim, kot hočem, da je najbolj prav (kdo ne pozna legokock) letrasettekst lahko bereš tudi ti, ki ne znaš brati Itttasettekst priporočam vsakomur. bistveno za \etrasettekst je, da lahko vzameš iz nfega bistveno. tisto bistveno, kije zate bistveno. bistveno v tistem času, ko jemlješ. tisto bistveno, ki ga hošeč pokazati za bistvenega. ki ga hočeš izpostaviti. neko resnico. zase ali zane. zate ali nete. misli o letrasettekstu, kar hočeš. reci o njem, kar hočet tudi, kar bi rad. in seveda - narejeno je, kar se naredi. to, karje narejeno, je posledica branja letrasetteksta. je izvleček. to, kar se vzame ven. to, kar bi se podčrtalo, če bi se ne dalo vzeti ven. in nihče ne ve, kaj bi vzela ven zdaj, kaj bijutri, kaf ne bi, kaj bi vsakič, kaj bi kdo drug, zdaj ali nezdaj. bolj kotjaz je zgovoren letrasettekst sam. sam me je nagovoril, naj govorim. sam mi je tudi rekel, kaj naj govorim. ne rekel pokazal mije kaj naj pokažem. dalje, kar naj vzamem. Ko godba postane finale poslednjikrat butneš v moje južno nabrežje. Zategli svatovski klic moža se ne izpoje brez nežnega odgovora žene Do krvi si me odprl na preklet pustni dan. Posesal si mi ves sok, ki sem ga hranila rodovom. Mojo čast si okrvavljeno vrgel v blato. V meni je preteče vzbrstela slutnja. Najina gnezda so ugasfi planeti nad katerimi ni vredno jokati V trenutkih ko me ugiblješ se preselim na temno stran meseca. Tako me nikoli ne boš videl. Najine prepletene korenine so zrasle iz ugaslega vulkana. Prešibke so, da bi ustvarile ogenj. Kaplja tebe je okamenela. Kakor da je biser sem jo shranila v svoji votlini. S teboj ali brez tebe — vseeno, le da pridem do konca Z vrhaje tako dobro videti svet pod seboj. Kako malo si lahko vsem ostalim — človek — kako veliko si lahko mojim večerom — moški — citat I citat letrasette&sta, ki ga še nihče ni bral nič ni vzeto. kot tak omogoča vsa raz-biranja, vsa jemanja, ki so sploh možna. ta se lahko zračunajo na nava-den papir ali z računal-nikom. ali preprosto-neskončno. citat letrasetteksta, kije prebran do kon-ca. malo po malo ali vse naenkrat (kar se zgodi rečkokdaj redko-komu ali nikoli nikomur). navadno se prebira (jemlje) postopoma, še in spet, zdaj se pokaže nekaj, potem nekaj, ne-kaj se skri/e in se pokaže nekaj drugega, tako in drugače, kakor kdo. osmišljen le ob prvem in drugem FEST-u. Kasneje je, prav zaradi posredovanja festivala samega, ta funkcija postala absurdna in nesmiselna, kar je jasno razvidno iz dejstva, da je bila več kot polovica filmov prikazanih v uradnem programu ,,NAJBOLJŠI FILMI SVETA" že pred prikazovanjem v Beogradu odkupljena. FEST je tako svojo vlogo potencialnega in naprednega regulatorja stanja v jugoslovanski kinematografiji zastavil za menagersko posre-dovanje, manipulacijo velikih denarnih interespv, business in zgolj propagandistično zaslepljevanje mas, ki jim je film ponavadi le zanimivo nedeljsko razvedrilo. Filme, ki so bili prikazani v uradnem programu ,,Najboljši filmi sveta", lahko kljub raztegljivosti in vepomenskosti kategorije ozna-čimo z dobrimi. Toda več kot polovico te produkcije je mogoče vkleniti v sistem komercialne mašinerije. Znotraj kompleksa ,,de-lanja - prodajanja - odkupovanja" se film razumeva predvsem kot tržno pridobitniško blago, razbremenjeno kakršnih-koli drugih intencij razen zabavno potrošniških. Film se je ob svojrojstvu dogodil kot sejmarsko čudo, cirkusantsko magijske naelektrenosti in privlačnosti, kar je skoraj v stoletni zgodovini do danes ohranil kot neodtuljivo lastnost. Prav zato pa med tritisočimi filmi sve-tovne letne proizvodnje izberemo komaj nekaj deset, ki bi jih lahko FEST - 75 HRABRI NOVI SVET beograd 7-15. februar 1975 Skušnja s FEST-om 1975, najambiciozneje zastavljeno jugoslo-vansko filmsko manifestacijo, se skoraj prav v ničemer ne loči od lanskoletne. Gotovo je, da so bili filmi drugi, novi, toda v tistem, kar v končnem, celokupnem razmisleku festival okarakterizira ter mu opredeli njegove najizrazitejše težnje, letošnji beograjski filmski dnevi niso izstopili iz že ponavljajoče se orientacijske sheme, iz že znanega in izrabljenega modela. Situacija, ki jo je bilo moč zaslutiti ob tretjem in ki se je nato vidneje pokazala ob četrtem FEST-u, je morda prav letos najočitnejša. Huxleyev moto , Jirabri novi svet" je ponovno ostal prazen, formulacija, ki je skoraj popolnoma ne-ustrezna vsebini festivala zadnjih dveh, treh let, razen, če se nam pravi pomen pojma ,,hrabrost" razkrije v stavku Roberta Evansa, producenta filma VELIKI GATSBY,: ,,Delanje mnogomilionskih vilmov je najnovejša umetniška forrha dvajsetega stoletja". Primarni namen, propaganda dobrega, v veliki meri tradicio-nalenega in konvencionalnega filma, je bil v kaotičnem stanju distributerske mreže in sploh naše filmske kulture opravičljiv in ,*,»» na3 aaaa. bbbb dddd ee_ ffff - ggghhhh. ' ijjkk . 111 ¦ mm. PP - qq ss tttt ui uuuuu x yy.zzz &!!!?? (()) citata \ttx2®ettekstov, ki sta bila že brana. koliko bistevje bilo že vzetih? ! kolikor delovnih Ijudi? ! kolikor delovnih trenutkov?! vzela sem najobsežnejše od bistev, ki so še možna, in ga v celoti izpostavljam, ko citiram letnsettekst III (intudilVl ostane nekaj zveriženega. napol prozornega. zdrsanega. izžetega. temu ne vem imena. tudi ne vem, kako bi se porabilo. zavržem kot limonine olupke. (pogosto zavračam) sežem po svežem \ctrasettekstu (glej citat I) ne da bi kaj premišljevala. stop stop. tisto izžeto. ne smem metati proč. zbirala bom. spravljala. dala bom vezati v knjigo. knjiga, kije ni treba brati, k vse je vzeto iz nje. imtaovaU umetniške stvaritve. V tej perspektivi so bili za svetovno khiematografijo najodldčilnejši ameriški filmi iz tridesetih let, hol-lywoodske megalomanske ,,tovarne sanj" ter celoten razpon pro-gramiranih žanrskih kalupov. Vse te standardizirane modele odkri-vamo v številu novih variant tako melodrame, komedije, ganstr-skega in pustolovskega filma... (VELIKI GATSBY Jacka Clay-tona, METULJ Franklina Schaffnerja, VBOD Georgea Roy Hilla, KALIFORNIJSKI POKER Roberta Altmana, UMOR V ORIENT-EKSPRESU Sidneya Lumeta, KITAJSKA CETRT Roraana Polan-skega...). V konvencionalnem načinu gledanja so vsi ti filmi neoporečni (senl lahko prištejemo še ZARDOZ Johna Boormana, IZGANJALCA HUDIČA Williama Friedkina ...), scenarijsko dra-maturško domišljeni, ,,briljantno" zrežirani, kamera je funkcio-nalno uporabljena, skratka, v obrtniškem pogledu dosegajo maksi-malno možen perfekcionizem. Problematičnost teh filmov se nam razkrije šele v razmisleku o smislu soočanja z njimi. ,,Film ni bil izmišljen, da spremeni svet." Zaradi svoje iluzornosti in podobnosti s stvarnostjo, pa je prav film med vsemi umetnostmi v najinten-zivnejšem odnosu do sveta. Zato je razumljivo, da se po ogledu fUma naše razumevanje in gledanje sveta spremeni, da niti svet niti mi nismo več isti. V primeru prej omenjenih filmov pa sta ta dva nivoja zelo vprašljiva, v kolikor ne vidimo spremembe v dodatni in odvečni informaciji o nekem bolj ali manj spretnem dramsko-nara-tivnem variranju. Komercializacija kot najznačilnejša lastnost festivala se je po-lastila tudi programa avantgardnega in eksperimentalnega filma. V ,,Vidikih", kjer so bila lani predstavljana dela, ki so na ta ali oni način radikalno posegala v fllmsko tradicijo, smo letos videli tudi nekaj zgolj šokantnih in frapantnih filmov (NEMORALNE ZGODBE Walerijam* Borowczyka, NARAVNA VELIKOST Luisa Berlange) le navidezne origjnalnosti in revolucionarnosti v načinu estetske organizacije registrirane stvarnosti. Edini program, ki je po svoji ambiciji izstopaljiz vodilnega selekcijskega principa, je bil ,,Forum mladih". Toda usmeritev enega vzporednega programa, ki se je zaradi natrpanosti uradnega programa odvijal v precejšnjem zatišju, ne more popraviti vseh napak in grehov festivala. V okviru te selekcije (njena enostran-skost je morda v tem, da so bili filmi izbrani le iz berlinskega festivala) so bile predstavljene stvaritve mladega, novega filma vključno z deli s tretjega sveta. Jasno je, če nočyfestival ostati še naprej okostenela in enolična formula, da mora postati angažiran propagator in popularizator nestandariziranega in neortodoksnega, modernega in novega filma, filma, ki vrže človeka iz vsakdanje otopelosti ter zahteva pozornost in odprtost do sveta. Misel nekega filmskega kritika o iranskem filmu MIRNO ŽIVLJENJE režiserja Sohrab Shadid-Salesa, da ,,bojo ljudje, ki iščejo v filmu akcije, ki naj bi zapolnila njihovo notranjo praznino, imeli ta film za dolgo-časnega, ker so gluhi za tišino in slepi za like ...", je moč kot nekoliko potencirano ugotovitev v njenem negativnem pomenu aplicirati na precejšen del festivalske orientiranosti pri sestavljanju programov. SILVANFURLAN - konec prihodnjič - KATARZA, ZGODOVINA, VLADANJE (Romana Polanskega Macbeth) Panem et circenses (uvod) Na določeni stopnji dojemanje umetniškega dela nujno vsebuje postavljanje doživljajočega subjekta v vlogo protagonista pred-stavljenega dogajanja, vendar ne dogajanja kot celote, ampak bolj posameznih sekvenc. Tako doživljanje razpade na niz čustveno zelo močno doživetih scen. Distanca, ki kljub temu obstaja, je pogojena z razliko med časoma uprizorjenega dogajanja (tu: srednji vek) in časom doživljanja. Posledica je nekakšna zrcalna slika, realno-nerealno. Rezultat takšnega doživljanja, ki je hkrati posredno in nepo-sredno, je gnus: gnus, ko izpijem zvarek, gnus, ko mi odleti glava (v zrcalu! Kdo pravi, da zares? Od tod izvira tudi olajšanje ob komičnih scenah' se pravi, da ,,ono drugo" ni bilo res, da so bile le ,,hude sanje". Sanje pa so seveda že po definiciji nekaj neresnič-nega, nekaj, česar se je dobro čimprej otresti, sicer se rado dobi status sanjača' človeka, ki sanje zamenjuje z resničnostjo oz. misli, da so tudi sanje resnične. Te pa seveda nikakor niso resnične, znanstveno razgledan človek vendar ne more verjeti takim vražam). Gnus lahko dobi svpj izraz v odhajanju iz dvorane, lahko pa (tu ima odločilen pomen način življenja in struktura mišljenja v naši družbi: splet konvencij ipd.) se potiska, zatira in prihaja na dan kot odobravanje; kot sadomazohizem, skratka pervertiran užitek: gla-diatorstvo dvajsetega stoletja. Doživljajoči subjekt je gladiator in gledalec hkrati. Levi ga trgajo samo v ogledalu, vendar se drugače kot v ogledalu videti ne more. Doživetje potiska, a je še vedno realno: Macbeth razbije zrcalo. Morda pa res potrebujemo gladiatorske igre. PREKLETSTVO, MISTIKA, OČIŠCENJE Na koncu svojega vladanja živi Macbeth v ekstazi, je nad čustvi. Ko se ubije kraljica, pravi: ,,Naj bi bila pozneje umrla: bil boljši čas za tako bi besedo". Vendar še vedno nosi v sebi nagnjenje k razmišljanju; v sebi nosi vedenje o tem, da je zapisan koncu: ,,Le ugasni, ugasni, kratka luč! Zivljenje je potujoča senca, beden glumec, ki se razpreza svojo urico po odru in potem o njem ni sluha. ke pravljica je, ki bedak jo pravi, vsa zvočna in vsa burna, brez pomena." Popolnoma je odrešen šele takrat, ko ga vsi za-pustijo. Takrat tudi razmišljanja in vedenja ni več, ostane le še direktno (mistično) videnje. Macbeth je kralj samo še samega sebe. Lahko se bori tudi proti usodi, čeprav je ,,poraz" neizbežen: poraz ni več poraz. Njegova smrt je ekstaza, kakor zadnji trenutki nje-govega življenja in je tako življenju ekvivalentna. Macbethovo očiščenje nastopi preko mističnega izkustva. Naj-prej se ga boji, potem se mu postopoma predaja. Nekaj časa razmišlja o tem, da bo uničen, potem se te misli zgubijo v ekstazi, ko se življenje združi s smrtjo v eno. Tragjčno dogajanje evropske zgodovine v sebi ne nosi katarzič-nega momenta. Katastrofam ne sledi pomiritev. Ne očiščuje niti boj, niti zmaga, niti poraz; zlasti pa ne zavladanje in vladanje. Malcolm bo slab kralj (,,On nima dece", pravi McDuff. .." Pre-boril bom, a tudi čutiti moram kot moč", pravi Malcolmu, ki mu potiska meč v roke). In če McDuff ne ubije Macbetha, ga bodo preganjali duhovi njegove pobite družine: na dnu je strah. McDuf-fovo dejanje je spočel strah in ostane v praznem: ,,Pozdravljen, kralj. Zakaj to si". Vendar je zdaj Malcolm tisti, ki ,,časti vise na jnjem kot velikanov plašč okrog tatiča pritlikavca", kajti Macbeth je očiščen. McDuffov pozdrav kralju dobiva prizvok ironije. Vladanje je prekletstvo: Macbeth ga je odrešen preko mističnega izkustva. Po tem njegov boj ni več boj, poraz ni zmaga in ni poraz; življenje in smrt sta isto. Zmagovalci bojo praznovali zmago, ki je njihovo prekletstvo, medtem pa Donalbaina, kraljevega sina, pot vodi k veščam (s to sceno, ki je pri Shakespearu ni, Polanski zaključuje film in tako jasno nakazuje smer, v katero mora iti interpretacija tega dela). Mistika je odkrivanje človeške dimenzije samega sebe; ne po-znajo je zmagovalci, poraženci, vladarji — kajti njihova preveč edina dimenzija je zmaga, poraz, kraljevanje, boj. Občutijo jo kot nekaj tujega: odtujeni so svoji globlji človeSki dimenziji. Macbeth nam ponuja revalorizacijo mistike. PS: — Morda je oficialna kritika filmprav zaradi tega prezrla; edina kritika, ki se je pojavila (J. Lukič-Zlobec na radiu Študent), pa je izkazovala ravno tisto odtujenost in enodimenzionalnost, o kateri film (med drugim) govori. Srečko Fišer (Nadaljevanje poskusa ne samo estetske določitve glede na komad Erica Burdona, ki se je kot single pojavil l. 1967) Razpad logike subjekta reduciranega na nfega samega je razpad njegove emocionalnosti, razpad moči racionalizacije, razpad zgo-dovine v tem ,,meni samem". Vse bolj ekspanzivna senzualnost ni odgovor na meje lažne eterične Ijubezni. Resnica ,,See, SeeRider" postane faktografija mej svobode zarisanih v vsakokratnem indi-vidualnem STRAHU. (Zapisano na enki list pozimi 1974) Eksk urzl Ameriški jug v svoji govorici določa jezdeca za človeka, ki beži z vzklikom: ,,See, See!" - človeka, ki beži pred prevaranim sopro-gom, in gre za beg, kije na življenje in smrt, beg, kije hiter, kolikor je konj preganjan z vzkliki: ,,See, See Rider!" (Iz See SeeRider — Tribuna 73, št. 23-24) S e d aj (12. 12. 1975) - nedelja, nedelja sončen dan Tisti idiom ameriške govorice je v dosedanjih zapisih povnanjil neko svojo splošno vsebino, kije vpraševanje po BEGU, ISKANJU, STRAHU, JEZI, SMEHU, KRIVDI, vendar vseskozi tako, da smo skušali v jeziku ohraniti odsotnost distance, kar pa sploh ne po-meni, da so ti zapisi nič drugega kot osebne ekspresije. Predvsem daleč od tega in le samo kdaj pa kdaf tudi to. Žuborenje govorjenja okoli nas postaja dolgočasno. Institucio-nalizira se nekakšen jezik samoabstrahiranih subjektov povnanje-valne moči, jezik, v katerem lomasti grozljiva (skoraj religiozni v najslabšem pomenu besede podobna) determinacija vsega kot OBJEKTIVNOSTI. Neko totalizirajoče spoznanje iz ravno tdko objektivistično določene!!) popolne shizofrenije ima v tem kon-tekstu skorajda klasično lastnost adekvatnosti. Tako postaja svobodno govorjenje zaprto nekam v svoj lastni prostor. Gre za to, da je vesela igra v jeziku kot vibriranje skozi mnoge medije vse manf dojemljiva in ne veš več čemu mediji, če te ne zanima njih ,,objektivna" funkcija. V tem prostoru nastaja otožnost, ki jo je mogoče uporabiti proti mišljenjskemu in defan-skemu potepuštvu kot njegovo krivdo. Eksk urz 2 Človeška bitja, ki niso niti lutke niti angeli, ostajajo nastanfena znotraj carstva jezika. A da bi bilo mogoče prirodo, potem stvari, potem druge Ifudi, potem lastnosti navadnega življenja doživeti iz pohžaja, ki ni onesposobljeni položaj opazovanja, si mora jezik povrniti svojo čilost. Kakor Rilke opisuje v deveti elegiji, rešitev jezika (z drugimi besedami, rešitev sveta skozi njegovo ponotra-njenje v zavesti) predstavlja dolgo, neizmerno težko nalogo. Člo-veška bitja so tako ,,padla", da morajo začetiod najenostavnejšega jezikovnega dejanja: od imenovanja stvari: (Susan Sontag: Estetika Molka - 15. odlomek) Častnost ostafa in reže pore v monolit obstoječe svetovne forme, kajti v njej se poraja klateštvo neobremenjeno s krivdo, ki mu je sicer naložena od zunaj. Tisto kar je Ijubezen in elementarno občutje živostije ne ohranja kot vedno enako in je številno v nahajanju svofin vedno drugačnih oblik in odnosov, kajti tudi determinirati se ne dovoli. Vendar tu ne gre za kakšen primitivni vitalizem, gre za prostor nastajanja imen za nove barve. Subjektivnost klateštva ni več konstituirana po prvem tneščan-skem pofmu svobode, ki je še kot predafa zakonom divfe prerifske narave pomenila umik iz okrilja pozesivnega syeta - zaradi prido-bitve lastnine. Izročilo klateštva pa je ostalo in diggerstvo Gerrarda Winstanleya iz 17. stoletjaje v 20. stol. dobilo novo formo. Danes se ne izplača več biti Indijflnec, fe pa lepo nastaniti ie v indijanskem rezervatu, četudi vs&skupaj ne traja zelo dolgo. Andy Warhol — poosebljenje degenracije Umetnosti, je eden največjih realistov, sajje uveljavil blestečo potrato prostora in časa, da bi nanizal v svojih matricah ponavljanje in ponavljanje in vsaka partikularna ponovitev kot enota v kontekstu teh ponavljanj daje realistično sliko tistega, kdr je v normalnof!) sistem svetu ENO. \ Najbrž ni potrebno posebef pripominjatikoliko je to ,,eno" tvorba\ razmnoževalnega procesa. In vendar je Warhol nekdo, ki vzpo-\ stavlja neko specifično intelektualno distanco. Če pa bi bili razpo-t loženi obupno resignirano, bi morda rekli: ,,Še zadnjič se je zgo~ dilo, da je neka subjektivnost vzletela nad morjem reproduciranja in omasovljenja in je tako točka na poti k temu, da bo VSE to samo." Naj bo takšna resignacija prepuščena Onvellistom in progre-sivnim pozitivistom (vsakim na eni strani nasprotja), kajti neko vibriranje muzike, ki je obvladala medij lastne reproduciranosti, opozarja da ni tistega časa ali nečasa, ko je sploh mogoče v polnem pomenu izreči besedo VSE. Na klateškem obzorju se ne riše noben konec in tudi supercesto ki obmejuje prerijo je mogoče prečkati peš. Saj veste to je tam, kjer spregovore živaliin se morešzamisliti v številnih poezijah. Neusmerjeno zanimanje je vedno bolj razširjeno in nastajajo originalne eklektike. ^^ REVEŽ SE NE BO PRITOŽEVAL NA OBLAST, ČE GA IZOBRAZIMO. (Uradna etiopska izjava povzeta po biltenu študentov Etiopije). ETIOPIJA Njen trenutni položaj Novejša dogajanja v Etiopiji so že nekaj časa v središču mednarodnega interesa. Pomemben vzrok je pravzaprav nepričakovan razplet dogodkov. Na zunaj je zgledalo, da je oblast dolgoletnega cesarja Haile Selasia trdna. Toda uporniški vojaki so ga z lahkoto vrgli s trona. Jugoslavija je že dolgo prijateljica te dežele in njenega dosedanjega vo-ditelja, in jo dogajanje v Etiopiji še posebej zanima. Etiopija je bila, kot vemo, tudi ena izmed pobudnic politike neuvrščenih. Tudi novo vojaško •vlado je jugoslovanska uradna politika uradno podprla v njenih priza-devanjih. Nova vojaška vlada je s prevzemom oblasti prevzela veliko proble-mov, ki jih prejšnja vlada niti ni skušala reševati. Na primer lakota zaradi dolgotrajne suše, neverjetna zaostalost v načinu proizvodnje (orjejo še z lesenimi in kamnitimi plugi) in v kulturnem pogledu (skoraj polna ne-pismenost). Omenil bi še neverjetno razliko med Adis Abebo kot enim najmodernejših mest v Afriki in podeželjem, ki še vedno živi v fevdaiizmu. Težave so tudi z muslimani. ^ . . . Mudentje so vedno pomenili progresivno silo. Cetudi neorgamziram (orga-mzacija ni bila mogoča) so le nekaj delali, predvsem demonstrirali. Takoj so podprli vojaško vlado in proklamiranje etiopskega ,,socializma". Problemje tudi nacionalno vprašanje. Prevladajoči narod so Amharci, ki jih je okrog četrtina. Cesarstvo je nacionalno vprašanje reševalo s silo, nova vlada pa tudi ni veliko naredila. Največji problem je v Eritreji, obmorski pokrajini, ki se že od leta 1961 z orožjem bori za narodnostno osvoboditev. Eritrejsko ljud-stvo, ki ga vodi eritrejska fronta (ELF), zahteva mednarodno priznanje. Vlada pa jim očita, da so separatisti, uradno imenovani ,,banditi". S kratkim zgodovinskim pregledom bom skušal prikazati novejšo zgo-dovino Eritreje in cilje ELF. ERITREJA Eritreja je bila italijanska kolonija od leta 1890 - 1941. Leta 1890 etiopski imperij ni obstojal kot danes, zato je pomebno da sta bila evolucija Eritreje in etiopskega imperija simultana zgodovinska fenomena. Iz tega sledi, da je italijanska okupacija Eritreje in Etiopije potekala bistveno dru-gače. V Etiopiji je bila fašistična okupacija veliko krajša in motena s stalnim odporom. Eritreja je bila manjša in se ni upirala. Zato je italijanska okupacija etiopsko družbeno strukturo (fevdalno) pustila nedotaknjeno. V Eritreji, ki naj bi bila baza italijanskega kolonializma za napredovanje v Afriko, je skoraj petdesetletna okupacija pustila vidne posledice. Med angleško okupacijo 1942-1952 se je ta razlika še povečala. Angleški interes je bil okrepiti eritrejsko nacionalno gibanje proti etiopskemu fevdalizmu, ki je želel Eritrejo kot ,,zgodovinsko" provinco. Prišlo je do lokalnih bojev in močnih nasprotij. Situacija je bila že tako napeta, da so že v OZN morali razpravljati o Eritreji. Po dolgih razgovorih je bil končno sprejet ameriški predlog o fcderaciji Eritreje z EtiopUo, ki je začel veljati 19. septembra 1952. Ta navidez najbolj pravična resitev je bila le krinka emperialističnih interesov, kar se je hitro pokazalo. Takšna rešitev je predvidevala široko avtonomijo za Eritrejo. Eritrejci so imeli pravico do svoje ustave, svojih strank in par^- menta, ki je bil sestavljen po splošnih volitvah. Tako je prišlo do velikega nasprotja med fevdalno Etiopijo in vsaj normativno, veliko bolj demokra-tično Eritrejo. V osrednji Etiopiji namreč ni bilo ne demokratične ustave ne strank ne volitev. Tako stanje seveda ni dolgo trajalo. Že konec leta 1952 so imele imperatorske čete popolno kontrolo. Tudi v Eritreji so bile takoj odpravljene politične stranke, delavski sindikat (eden imed prvih v tem delu sveta), prepovedali so časnike, ukinili eritrejsko zastavo, razveljavili ustavo in seveda razgnali demokratično izvoljen parlament in vlado. Cesar je postavil svoj parlament in svojo vlado. Ze samo }z teh dejstev vidimo, da eritrejsko osvobodilno gibanje ni banda separatistov, ki želi le odcepitev od svoje matične dežele. Mislim, da mora eritrejsko osvobodilno gibanje zagovarjati nekaj, kar je tako ali tako pravica vsakega ljudstva. Žalostno je, da se večina svetovne javnosti ni niti leta 1952 niti kdajkoli kasneje zganila kljub očitnim kršenjem sklepov OZN. Desetletja federacije je označil val terorja, ki je seveda naletel na odpor. V tem času je bilo zaprtih na tisoče ljudi. Leta 1962 je bila Eritreja tudi formalno priključena cesarstvu. Pasivni odpor se je spremenil v oborožen boj. Leta 1965 je s podporo sosednih arabskih dežel zajel celo deželo. Danes eritrejska osvobodilna fronta kljub majhnemu številu oboroženih borcev dejansko kontrolira celo ozemlje. In to je sila, za tareo mora sama etiopska vlada priznati, da je nepremagljiva. Govoriti mora o tisočih ,,separatistih", ki so padli, medtem ko je mrtvih le nekaj deset etiopskih vojakov 212 (poročila iz Vietnama). Pogovori, ki jih je etiopska vlada imela z eritrejsko buržuazijo (z eritrejsko osvobodilno frnoto - banditi se zgleda ne želijo pogovarjati) niso uspeli. Eritrejska buržuazija ni mogla govoriti le v imenu svojih inte-resov, ker je povezana z osvobodilno fronto, v katero so vključeni vsi družbeni sloji. To je seveda lahko nevanro za mlado gibanje. Vojaška vlada zatrjuje, da bi bila samostojnost Eritreje katastrofalna za Etiopijo v političnem in ekonornskem pogledu in se sklicuje na etiopske ,,patriote" v Eritreji, ki pa jih ni veliko. Eritrejska osvobodilna fronta pa kot argumente navaja slabe zgodovinske skušnje z avtonomijo v okviru Etiopije in zahteVa samostojnost. Če pomislimo na leto 1952 in 1962, vidimo, da imajo prav. Nekatere arabske dežele podpiiajo Eritrejo kot muslimansko bazo, hkrati pa so tu ameriške baze (od katerih je Ford Kegnew največja v tem delu sveta) in podobno. O ETIOPSKI REVOLUCIJI Mislim, da ne moremo govoriti o socialistični revoluciji. Gre za tipično zapoznelo buržuazno revolucijo, izpeljano s pomočjo vojske, edine organi-zirane sile, kar je značilno za dežele v razvoju. Ker pa je socializem postal svetovni proces, je tako tudi etiopska revolucija dobila nekaj socialističnih primesi, ki pa nikakor niso bistvene. Vemo, da buržuazne revolucije rešujejo vprašanja agrarne reforme, nepismenosti in podobno, puščajo pa nerešena nacionalna vprašanja in vprašanja lastnine nad produkcijskimi sredstvi. Prav ysocialistične revolucije nasprotno ta vprašanja progresivno rešujejo (oktobr-ska in nenazadnje tudi naša jugoslovanska revplucija). Cesar Haile Selasie se je znašel v slepi ulici, ko je želel na miren način razbiti fevdalizem, doseči reformo. Verjetno bo tudi nova vojaška vlada kmalu na istem. Že danes gre polovico državnelga proračuna za vojaške stroške. Vse huje jih tolče tudi osvobodilna fronta, ki ima podporo vsega ljudstva in pomoč prijateljskih držav. Vojska se v stiski poslužuje tudi represarij nad civilnim prebivalstvom. Tako je še dartes nerešeno vprašanje beguncev, ki so pred nasiljem pribežali v Sudan. Cele vasi so bile požgane in izbrisane z zemljevida. Vsega nasilja pa je kriva prav vojska, ki je na oblasti. Zato bi morala biti vojska tista, ki bi prva pokazala dobro voljo in dokazala, da se je ,,spremenila" iz orodja zatiranja v element napredka. Dokler do tega ne pride, bo vprašanje razvoja Etiopije še vedno nejasno. Primož Južnič [TRIBUNA - uredništvo: Bojan Brumen, Anka Jančič, Tomaž Mastnak, Jože Vogrinc, Ivan Volarič — Feo, Jadran Sterie (v.d. odgovornega), Jože Skrlj (v.d. glavnega), Ifigenija ZagoriČnik (tudi lektor), Joze Slak (tehnični in likovni). Izdajateljski svet TRIBUNE: Smilja Amon, Božidar Debenjak, Spomenka Hribar, Robi Kovšca, Marko Morel, Peter Pal, Andrej Pengov, Boštjan Pirc, Vili Pšeničny, Darko Štiajn, Janez Vodičar, Pavle Zjaga ter glavni in odgo- Vvorni po funkciji... Tribuna - študentski list, izdaja Univerzitetna konferenca ZSMS, uredništvo in uprava: 61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 1 /11 - soba 86, telefon 21 - 280, tekoči račun: 50101-678-47420, tisk Studentski servis, letna naročnina: 35.00 din, poštnina plačana v gotovini; iokopisov ne vračamo. Oproščeni temeljnega prometnega davka po pristojnem sklepu št.: 421-1/72 od 22.1.1973. PETROLEJSKI DOLARJI V letu 1974 so dežele OPEC (proizvajalke nafte) zaslužile ob podražitvi nafte okoli 50 do 60 milijard dolarjev! Zapadni tisk zelo tendencionalistično piše o velikih dohodkih arabskih izvoznic nafte, pri tem pa ne omenja ogromnih profitov, ki jih imajo multinacionalne kompanije kot močen posrednik v eksploataciji arabske nafte. Prav tako molčijo o velikih zaslužkih razvitih dežel, ki na uvoženo nafto predpisujejo visoke takse in davke, molčijo pa tudi o tem, da cene prehrambenih artiklov, ki jih arabske dežele uvažajo, iz dneva v dan naraščajo. Podrobnejšo sliko o tem, kaj lahko pomenijo za arabske dežele dolaiji, ki pritekajo od podražitve nafte, dobimo, če si ogledamo naslednje podatke: Družbeni produkt na prebivalca v US Združeni arabski emiranti 5.455 18.695 od tega odpade na: — Abu Dabi — 45.000 -Katar 5.600 17.200 - Kuvajt 4.400 8.725 — Saudska Arabija 1.515 4.400 — Libija 2.190 4.090 — Iran 840 1.350 -Irak 540 975 Za primerjavo je zanimiv še podatek, da znaša na Švedskem DP/p.c. okoli 6.000 U$, v ZRN 5.600 U$, v najbolj naseljeni arabski državi Egiptu pa samo 240 \J$. Pri vsem tem pa ne smemo zanemariti še ene bistvene postavke: bajno velik DP/p.c. v emirantu Abu Dabi vsebuje tudi matematični trik. V tem emirantu živi namreč le 50.000 prebivaicev in če bi izračunali njihov celotni letni dohodek, bi videli, da znaša le okoli 2 milijardi U$. Poleg tega pa tu o kakšnem poprečju na prebivalca ne moremo govoriti, ker si v praksi levji delež naftnega zaslužka prilašča emir s svojimi sodelavci in izvoznimi družbami. Kaj storiti s petrolejskimi dolarji? Samo v prvih 10 mesecih Ieta 1974 so petrolejske dežele vložile v bogate industrijske države 43 do 47 milijard U$. Od te ogromne vsote, ki jo je prinesla podražitev nafte, je šlo cca 16 do 17 mia U$ v britanske in švicarske banke, 10 do 11 mia v ZDA (Polovico tega zneska je bilo vloženega v vrendostne papirje), 6 do 7 mia pa v obveznice in nepremičnine. Od svojega ogromnega dohodka so te dežele izločile 9 mia U$ kot pomoč revnim deželam v razvoju za omilitev posledic, ki jim jih je prizadejala podražitev nafte. Po Iranskem vzoru so tudi: Saudska Arabija, Kuvajt in Katar odkupile od tujih kompanij (Mobil Oil, Texaco, Standard Oil, Shell in drugih) preostale delnice ter jih prinesle v roke mešanih Arabsko-Ameriških kompanij. Petrolejski dolarji omogočajo nesluten industrijski in družbeni razvoj dežel Bližnjega in Srednjega Vzhoda. Tako namerava Iran v skladu z reformatorskimi koncepti Pahlavija investirati 20 mia U$ ,,naftnega" denarja v razvoj domače industrije. V ta program so se bliskovito vključili Francozi, ki so sklenili posle z Iranom v rrednosti 6 do 7 mia U$. Gradili bojo dve atomski elektrarni, podzemno železnico v Teheranu, jeklarno, tovarno avtomobilov in celo stanovanjska naselja. Vsa ta dela pa bo kreditiral Iran z 8 mia UL! Podobne posle so sklenili Italijani, ki so dobili kredit od Irana v vrednosti 5 mia U$, na podoben kredit pa računa tudi Velika Britanija. Glavna svetovna regija je torej pred odločitvijo: ali bo milijarde, zaslužene s prodajo nafte, porabila za svoj lastni razvoj in napredek in s tem kmalu postaJa enakopraven partner industrijsko razvitih dežel ali pa bo podlegla diplomatskemu vplivu velikih izvoznic orožja in bo ta sredstva vlagala v vojaško tehniko ter s tem še povečala nevarnost vojnih spopadov v tem delu sveta. (članek iz ,,ČE"-ja, glasila OO ZSMS Ekonomske fakultete, št. 16) PRIMORCI ZDRUŽITE SE, MORILCE NAJEMAJO Gre za rafinerijo nafte v Kopru, v primerjavi $ katero je, po besedah direktorja Sermina, jedrska elektrarna majhen projekt. Gre za načrt, ki je iz dneva v dan obsežnejši in vse bolj resen, pa ni nihče vprašal: Primorci, a vas lahko ubijemo, ko bomo imeli takoooo velike profite? Nihče ni nikogar nič vprašal. Javna razprava je potekala v vrhovih izvršnega sveta; kar se tiče resničnih problemov, njen izid ni mogel biti nikoli vprašljiv. Potem se je seveda razjezila INA; v veliki upravni palači je zaškripalo v nekaterih foteljih; popoln monopol daje občutek varnosti in udobja. Kdor bi uspel ta monopol razbiti oz. postaviti njegovo upravljanje v racionalne okvire, bi ga smela priznati zgodovina kot resnično zaslužnega za ljudstvo. No, Sermin nikakor ni take vrste projekt. Debata, ki trenutno poteka med Serminom in INO, je na nivoju farse, kjer se Jože in Janez prepirata, kdo bo prvi posilU Micko. Za Micko to niti ni tako zabavno. Pustimo INO volkovom; glede na vse interese, ki stojijo za Serminom, nima velikih igledov; dobila bo določen odstotek delnice, pa bo spor urejen. Rafinerija Koper predvideva okrog 8 milijonov ton letne zmogljivosti. Od tega bi šlo 2 milijona ton za potrebe slovenskega gospodarstva, 6 milijonov pa v izvoz, predvsem v Zahodno Nemčijo. Nekaj km proč rafinira INA nafto na Reki, gradi pa tudi na Kiku. INA upravičeno dokazuje, da koprski derivati ne bojo imeli kaj iskati v Jugoslaviji, ker bo dosti težav že z rafinerijo na Krku. To je vse res; in projekt Sermin resnično ne misli na jugoslovansko tržišče: govori le o Sloveniji in tujini. In v tem je vsa velika svinjarija. Ne gre za to, da bi Jugoslavija (vključno s Slovenijo) potrebovala vse tiste dodatne tone derivatov. V Koper bojo dovažali nafto iz bližnjih in daljnih sredozemskih pristanišč, jo tu predelovali in pošiljali naprej v Nemčijo. Pri tem je jasno, kaj se godi z nekaj deset kilometrov obale in morja okrog rafinerije, zmogljivosti 8 ton letno! Že danes je kopanje ob slovenski obali vse tja do Savudrije precej slaba alternativa; čez 10 let tudi življenje tam ne bo več pretirano prijetno. Narodni dohodek na prebivalca, s katerim tako ljubeče žonglirajo občinski funkcionarji obalnih občin, bo verjetno res blazno zrastel; če ne drugače, že zato, ker bo vse manj prebivalcev. Edina zadostitev, ki jo ima človek, je ta, da vzporedno z napredovanjem Sermina vse bolj propada bernardinski projekt, ki ga je sforsirala v nekem drugem trenutku patriotično — zaslužkarskega zanosa ta-ista vrsta ljudi. Če gradijo Nemci (inCo.) svoje rafinerije čim dlje od svojega življenskega prostora, menda niso tako neumni, da bojo potem hodili tja tudi na počitnice. Če hoče danes v Nemčiji kdo graditi rafinerijo mora računati s tem, da bo postal najbolj osovražen človek v državi — in da bo postalo življenje nevarno. Nemci že vejo, kako je s tem, kaj pomeni crkavati samo zato, ker najame mestni vodovod nekaj vode iz Rena. Ampak rafinerijo je vseeno treba imeti. Hvala bogu, v tem krutem svetu, kjer so prečudni iracionalni odpori proti zdravemu delovanju kapitala vsak dan močnejši, se najdejo še vedno razumevajoči ljudje, ki še vedno spoštujejo vseodrešujoče načelo profita. Postavijo jim lepo rafinerijo; in če bo čez 10 let kakšen Primorc po nesreči, pijan revež, padel v svoje črno morje, njegove krse ne bojo nosili v sprevodu in tulili grdih zahtev po nemških ulicah. Koper bo uvažal nafto, izvažal pa derivate; doma bojo ostali le profiti. In zelo jezni Primorci, samo, da bo takrat že prepozno. No, čisto tako spet ni. Rafinerija bi poskrbela tudi za potrebe celotnega slovenskega gospodarstva — a ni to lepo! Ni. Kot da je dans Slovenija brez nafte. Kot da je INA pijavka — vrsta firme, ki sesa vse kar živi preko meja Hrvatske. (no: karkoli že počne INA, republiške meje ne spreminjajo njene politike.) Kot da tudi INA ne bi pospešeno gradila svojih rafinerij, pa še lastno, domačo nafto iskala sproti; kot da njeni viri Sloveniji čez 10 let ne bi zadoščali. V Serminu pravijo: Saj ne bomo duplirali jugoslovanskih proizvodnih zmogljivosti — razen izvoza bomo oskrbovali le slovensko tržišče. To je zanimiva, posebna logika; niti ni tako nova; pravzaprav je že zelo zelo stara; in jo dobro, še kar dobro poznamo. V drugem nadstropju stavbe na Prešernovi cesti, za debelimi zidovi in dvojnimi okni, je Iahko govoriti o potrebah slovenskega gospodarstva (in o združeni Sloveniji) ter o poslovni logiki (in o stupnji eksploatacije). Nihče ni vprašal ljudi, ki morajo vsak dan hoditi ob Prešernovi cesti; nihče ni vprašal Primorcev, tistih izven občinskih hiš; že vejo, zakaj ne. Nihče ni vprašal, kaj mislijo o poslovni logiki in o potrebah slovenskega gpsodarstva Slovenci. Direktor Sermina si drzne delati reklamo za svoj projekt z izjavami, da je v skladu z načeli alžirske konference; in da nasprotuje in bo ogrozil interes petrolejskih družb. Najprej, vrana vrani gotovo ne bo izkljuvala oči; in kje je razlika med predsednikom Standard Oil — a in direktorjem Sermina, ki se, kadar ni ravno na svojem partijskem sestanku, že prav utaplja v ugotavljanju ,,poslovne logike" in ,,donosnosti". In drugjč, Iepo je govoriti o alžirski konferenci, če gre za to, da boš služil dolarje s prodajanjem arabske nafte Nemcem. Ali res mislijo, da bo prinesla koprska rafinerija vsaj na svojem področju novo kvaliteto mednarodnih trgovskih odnosov? Da so novi odnosi to, da služiš nove profite na nov način? Da bo negirala monopol , multinacionalnih družbfh funkcionirala nasrpotno njim: kdo pa bo prevažaJ nafto do luke; kdo pa bo kupoval derivate vNemčiji;kdo pa bo določal ceno? Ali res mislijo; zakaj pa se potem ne zavzamejo za isto ihto, tudi za izgradnjo lastne Qugoslovanske — če rečeš tam lastne, mislijo nekaj drugega) petrolejske flote, za ureditev odnosov z lastnimi ladjedelnicami, za organiziranje močnega kompleksnega državnega uvoznega trga; zakaj imajo na jeziku alžirsko konferenco samo takrat, kadar bo potem kaj padlo vžep? Dva momenta sta: prvič, žrtvovanje Primorcev in Primorske po načelih poslovne logjke profita, ko gre za navaden reexport; in drugič, za logiko ,,slovenskih interesov", ko je treba ustvariti ekonomsko popolnoma avtonomno, od Balkana neodvisno Slovenijo. Oba momenta se na koncu seveda združujeta v enem samem. Dosti žalostnem. Hudobni ljudje se zapirajo v svoje z žametom obdane pisarne in slavijo. ,,Poslovna logjika je dovolj jasna, da bo prevladala pri končni odločitvi," pravi direktor Sermina. Na novem koprskem kopališču bo pisalo: Poslovna logika pač. Za narodov blagor. Franček Drenovec (Iz CE-ja) - -------¦----------------------------------------_^_^^-——_ —'S^__________________________________________________ rativni) in analitični jezikovni modeli.H Vsi razredi pojavov, ki zadostujejo zgoraj danim določitvam, se v se-mantiki okvalificirajo kot jeziki. Iz tega je razvidno, da se tu termin ,jezik" uporablja v nenavadno širokem pomenu. Vanj spadajo: 1. Naravni jeziki - pojem je enakovreden tenninu ,jezik" v njegovi obi-čajni uporabi. Primeri naravnih jezikov: ruski, estonski, francoski, češki in drugi. 2. Umetni jeziki - znakovni sistemi, ki jih je ustvaril človek in rabijo le ozko specializiranim področjetn človeške dejavnosti. Sem spadajo vsi znan-stveni jeziki (sistem dogovorjenih znakov in pravil njihove uporabe, na primer znakov, sprejetih v algebri ali kemiji, je s stališča semiotike objekt, enakovieden jeziku) in sistemi tipa ulične signalizacije. Umetni jeziki se formirajo na osnovi naravnih ob zavestni poenostavitvi njihovega meha-nizma. 3. Sekundarni modelirajoči sistemi - semiotični sistemi, zgrajeni na osnovi naravnega jezika, vendar imajo bolj zapleteno strukturo. Sekundarni modelirajoči sistemi so ritual, celotnosti socialnih in ideoloških znakovnih komunikacij; umetnost se zbira v eno samo celoto — kulturo. Razmerje naravnega jezika in poezije sydoločuje z zapletenostjo medse-bojnega odnosa primarnih in sekundarnih jezikov v eni sami celoti dane kulture. Specifičnost naravnega jezika kot materiala umetnosti v mnogočem opre-deljuje razliko poezije (in še širše - literarne umetnosti nasploh) od drugih načinov umetmške ustvarjalnosti. Jeziki narodov sveta se ne pojavljajo kot pasivni faktorji v formiranju kulture. Po eni strani se ti jeziki pojavljajo kot produkti zapletenega, več stoletij trajajočega kulturnega procesa. Ce ta ogromni, kontinuirano obdaja-joči nas svet stopi pred nas v jeziku kot diskreten in zgrajen, ki ima torej jasno strukturo, postaja naiavni jezik, korelativen s svetom, njegov model, projekcija dejanskosti na ravnino jezika. Če pa je naravni jezik eden izmed vodilnih faktorjev nacionalne kulture, postaja jezikovni model sveta eden izmed faktoijev, ki uravnavajo nacionalno sliko sveta. Formiiajoče vplivanje nacionalnega jezika na sekundarne modeliraioče sisteme je dejanski in nedvomen fakt.j2 Posebno bistven je v poeziji. 13 Prav tako, pa je z druge strani pioces formiranja poezije na osnovi nacio-nalne jezikovne tradicije zapleten in protisloven. Svoj čas je formalistična šola sprožila tezo o jeziku kot materalu, katerega nasprotovanje premaguje poezija. V bormi s to tezo se je rodil nazor o poeziji kot avtomatični reali-zaciji jezikovnih zakonov, eden izmed funkcionalnih stilov jezika. B. V. Tomaševski je, ko je polemiziral z enim izmed skrajnih vidikov tega pojmovanja, ki je ugotavljal, da je vse, kar je v poeziji, tudi v jeziku, opazil,. da je v jeziku dejansko vse, kar je tudi v poeziji... razen same poezije. Res pa je, da je v delih zadnjih let sam Tomaševski začel vse bolj podčrtovati skupnost jezikovnih in pesniških zakonov. V današnjem času obe teoriji - ,,borba z jezikom" in zanikanje kako-vostne svojevrstnosti poezije v razmerju do naravnega jezika, predstavljata neizbežni skrajnosti prejšnje etape znanostL Jezik formira sekundarne sisteme. Tudi to dela literamo umetnost nedvomno najbolj bogato po svojih umetnilkih možnostih. Prav tako pa ne smemo pozabiti, da so s to, za umetnika prednostno stranjo jezika povezane precejšnje specifične težave. Jezik je z vsem svojim sistemom tesno povezan z življenjem, ga kopira, vstopa vanj, tako, da človek preneha ločiti piedmet od imena, plast dejan-skosti od plasti njene odsiikave v jeziku. Analogen položaj je bil prisoten v kinematografiji: to, da je fotografija tesiio, avtomatično povezana z foto-grafiranim obiektom, je bila dolgo časa ovira za preraščanje kinematografije v umetnost. Sele potem, ko se je ob pojavu montaže in premikajoče se kamere pokazalo možno en objekt posneti vsaj na dva različna načina in je zaporednost objektov v življenju prenehala avtomatično opredeljevati zapo-rednost filmskih podob, se je kinematograflja iz kopije dejanskosti spre-menila v njen umetniški model. Film je dobil svoj jezik. Za to, da bi poezija dobila svoj jezik, zgrajen na osnovah naravnega, toda ne njemu enak, da bi postala umetnost, je bilo treba mnogo storiti. Na začetku literarne umetnosti se je pojavljala kategorična zahteva: jezik lite-rature se moia razlikovati od vsakdanjega; reprodukcija dejanskosti s stedstvi jezika in umetniškim ciljem od informacije. Tako se je določila nujnost poezije. Opcmbe: 10. Glej podrobno: B. Uspenski, Ju. Lotman. Uslovnost v iskusstve. - Filo-sofskaja enciklopedija, zv. 5.M., ,,Sovetskaja enciklopedija", 1970 str. 287-288 11. Dani, po nujnosti skrajno nepopoln pregled aspektov strukture jezika v nobenem primeru ne pretendira na globino - ima le cilj seznaniti bralca z nekaterimi termini, ki j[ih bo srečeval v nadaljnji razlagi. Ker je poznavanje osnovnih tez sodobnega jezikoslovja nujno za razumevanje nadaljnjega mate-riala, bi vam za uvod svetovali knjige: I.I. Revzin, Ju.Ju.Rosenzweig. Osnovy obščego i mašinnogo perevoda. M., ,,Vysšaja škola" (244 str.); Ju.D. Apresjan. Idei i metody sovre mennoj strukturnoj lingvistiki. M., 1966. Na-vodUo za bolj specialno literatuio glej: Strukturnoe i prikladnoe jazyko-znanie. Bibliografičeskij ukazatel. M., 1965 12. Zanimive primere in vredne teoretske premisleke glej v: B.A. Uspenski. Vlijanie jazika na religioznoe soznanie. - Trudy po znakovym sistemam, zv. III. Uč. zap. Tartuskogo gos. un-ta, vyp. 236, 1969 13. O odvisnosti sistema stihotvorstva od strukture jezika glej: M.I. Lekom-ceva. O korelaciji enot metričnih in fonoloških sistemov jezika - Ravno tam j.lotman - o literaturi ^ ^B rtjaafeljevanjej Jezik kot material literature Posebno mesto literature v vrsti drugih umetnosti je v znatni meri opre-deljeno s specifičnimi črtami tistega materiala, ki ga uporablja za obnavljanje obdajajoče jo dejanskosti. Ne da bi presojali vso kompleksnost narave jezika kot družbenega pojava, se pomudimo ob tistih bistvenih straneh vprašanja, ki nas zanima. Jezik je material literature. Iz te opredelitve sledi, da jezik nastopa y razmerju do literature kot materialna substanca, podobno kot barva v sli-karstvu, kamen v kiparstvu, zvok v glasbi. Prav tako pa je tudi sam značaj materialnosti jezika in materialov diugih I umetnosti različen. Barva, kamen itd. so do takrat, ko pridejo v umetnikove ' roke, socialno indiferentni, stojijo izven razmerij do spoznavanja dejanskosti. Vsak izmed teh materialov ima svojo strukturo, vendar je ta struktura rfa-ravno dana in se ne nanaša na družbene (ideološke) procese. Jezik pred-stavlja v tem smislu poseben material, opažen po visoki socialni aktivnosti, še preden se ga je dotaknila umetnikova roka. V znanostih semiotičnega cikla se jezik opredeljuje kot mehanizem zna-kovne komunikacije, ki služi ciljem ohranitve in prenosa informacije. V temelju poljubnega jezika leži pojem z n a k a - pomembnega elementa danega jezika. Znak obvladuje dvojno bistvo: ker ima podeljen določen materialen izraz, ki sestavlja njegovo formalno stran, ima v predelih danega jezika tudi določen pomen, ki sestavlja njegovo vsebino. Tako, bosta za besedo ,,orden" doloceno zaporedje fonem ruskega jezika in neka morfo-gramatična struktnra sestavljala njen izraz; slovarski, zgodovinsko-kulturni in ostali pomeni pa vsebino. Ce se obrnemo k samemu ordenu na primer k ordenu Sv. Georgija I. stopnje, bojo ordenska odličja —znak, zvezda in lenta sestavljala izraz; časti povezane s to nagrado, razmerje njegove socialne vred-nosti z diugimi ordeni ruskega imperija, predstava o zaslugah, katerih priče-vanje je ta orden, pa bojo sestavljale njegovo vsebino. Iz tega lahko naredimo sklep, da je znak vedno z a m e n a. V procesu socialnega občevanja nastopa kot nadomestek nekega bistva, ki ga on sam predstavlja. Razmeije zamenjujočega z zamenjanim, izraza z vsebino, se-stavlja semantiko znaka. Ker je semantika vedno neko razmerje, vse-bina in izraz ne moreta biti istovetna — zato, da bi bil možen akt komuni-kacije, mora imeti izraz drugačno naravo od vsebine. To razlikovanje pa ima lahko prav tako različne stopnje. Če nimata izraz in pomen ničesar skupnega in se njuna indentifikacija realizira le na področju danega jezika (na primer besede in z njo označenega predmeta), pravimo, da je to dogovorjeni znak. Besede so najbolj razširjen tip dogovorjenih znakov. Ce obstaja med izrazom in pomenom določena podobnost, na primer medsebojni odnos med po-krajino in geografsko karto, osebo in portretom, človekom in fotografijo, imenujemo znak nazoren ali ikonografski. Praktično razlikovanje dogovorjenih in ikonografskih znakov ne povzroča nobenih težav, teoretična postavitev pa je nujna za funkcioniranje kulture kot celostnega komunikacijskega organizma. Prav tako pa ne smemo spre-gledati, da se pojem ,,podobnosti" znaka in označenega objekta razlikuje po stopnji dogovorjenosti in vselej spada k postulatom dane kulture: risba po-stavlja trodimenzionalni objekt v isto vrsto kot dvodimenzionalno podobo; s topološkega stališča je poljuben kvadrat homomorfen poljubnemu krogu; scena upodablja sobo, toda odsotnost stene na tisti strani, kjer sedijo gle-dalci, se spiejema kot danost. Monolog igralca izpolnjuje funkcijo ikonograf-skega znaka toka junakovih misli, čeprav tukaj lahko govorimo o podobnosti označenega in označujočega le, če i^K>števamo celoten sistem dogovorov, to je jezik gledaliSča.lO. Znaki v jeziku ne obstajajo kot mehanično kopičenje med seboj nepo-vezanih samostojnih bistev, ampak tvorijo sistem. Jezik je v svojem bistvu sistemen. Sistemnost jezika se gradi ob prisotnosti določenih pravil, ki dolo-čajo medseboino razmerie elementov. Jezik je hierarhična stiuktura. Razpada na elemente raznih ravni. Lingvi-stika posebej razlikuje fonološko, morfološko, leksikalno, besedno-skup-nostno, stavčno raven, raven velikih fraznih enotnosti (navajamo najbolj grobo členitev: v vrsti primerov je nujno ločiti slogovno, intonacijsko in diuge ravni). Vsaka raven je organizirana po določenem, njej imanentno lastnem sistemu pravil. Jezik se oiganizira okrog dveh strukturnih osi. Z ene strani se njegovi elementi razpodeljujejo po različnih spolih, ekvivalentnih razredom tipa: vsi skloni danega samostalnika, vsi sinonimi dane besede, vsi predlogi danega jezika itd. Ko formiramo kakršnokoli realno frazo v danem jeziku, izberemo iz vsakega razreda ekvivalentnosti eno, nam nujno potrebno besedo ali formo. Tako urejenost elementov jezika imenujemo paradigma-t i č n o. Z druge strani, da bi jezikovne enote, ki smo jih izbrali oblikovale pravilno verigo s stališča danega jezika, jih moramo razvrstiti na določen način — med seboj moramo uskladiti besede s pomočjo specialnih morfemov, uskla-diti sintagmo in drugo. Tako urejenost jezika bomo imenovali s i n -tagmatično. V&ak jezikovni tekst je urejen oktog paradigmatične in sintagmatične osi. Na kakišnikoli ravni bi že pretresali tekst, bi opazili, da se bojo določeni elementi ponavljali, drugi pa varirali. Tako na primer, ko pregledujemo tekste, vse v ruskem jeziku, opazimo stalno ponavljanje 32-tih črk ruske abecede, čeprav se pisava teh črk v tisku različnega tipa in v rokopisih različnih oseb lahko'zelo loči. Še več, v realnih tekstih se bomo srečevali le z variablami črk ruske abecede, čike kot take pa bojo predstavljale struk-turne invariable — idealne konstrukte, ki so jim pripisani pomeni teh ali onih črk. Invariabla je značilna enota strukture in če bi celo imela v realnih tekstih svoje Variable, bi vse imele le en sam, to je njen pomen. Zavedajoč se tega, lahko v vsakem komunikacijskem sistemu ločimo aspekt njegove invariabilne strukture, ki jo po F. de Sausseureu imenujemo j e z i k, in njegove variabilne realizacije v različnih tekstih, ki se v isti znanstveni tradiciji opredeljujejo kot govor. Ločitev plana jezika in plana govora spada k najbolj fundamentalnim tezam sodobne lingvistike. Temu približno ustreza v terminih teorije informacije protipostavljanje koda (jezik) in sporočila (govor). Velik pomen za razumevanje medsebojnega odnosa jezika (koda) in go-vora (sporočila), ki je paralelen odnosu ,,sistem - tekst", ima ločiiev jezi-kovnih pozicij govorečega in poslušajočega, na osnovi katerih se gradijo, ceprav lmajo principialno lazlicen značaj, sintetični (produktivni ali gene- ijfSredstva umetniškega izražanja, njih nesmisel in umetniška funk-cija niso dovolj raziskana, zato jih proučuje zgoraj navedeni nauk * ter uči govoriti in pisati dobro in lep (? ). In prav zaradi tega so nastale takšne neizkristalizirane raziskave, kakršne so se dandanes malodane uveljavile. In čimbolj je človek iznakažen, tembolj raziskan hoče biti. No, pa včasih slog zamenjamo s stilom. Baje to delajo mnogi drugi jeziki, saj beseda sama je latinskega izvora in je najprej pomenila pisalo, nato pisavo - nazadnje pa način pisanfa. Tudi v mojem narečju razgovarjamo s to besedo (če ne veste katero narečje je je to, vas je lahko sram), le izraz se nekoliko drugače sliši: štilj. Pomeni ročaj, na katerega je nasajeno kako izmed kmetskih orodij. VNovi Gorici, začuda tako mladem mestu, rečejo štil, da bi označili mimoidočega: ,,Morija, lejga kaš'n štilf" V svobodnejšem pomenu besede slog hoče izpovedati tisto zunanjo silo, ki daje tudi umiranju 100% notranji izraz in žre človeka. Kaže se v tem, kaj in koliko človek pije, kakšne cigarete uporablja, katere dežele pbiskuje, kakšne pičke so mu všeč itd. V introverti-ranem pomenu besede pa umetniški slog inscenira manire izražanja za barvo, vonjem, sluhom, okusom, besedo - skratka: z vsemi sredstvi, ki so Umetnosti na voljo, in še več: kot sem že ornenil, grabi vsa mogoča in neverjetna sredstva, da le doseže svoj cilj. V slogu ni nikomur, ne ničemur, niti nečemu dano zrcaliti se. Po fizikalnih in kemičnih zakonih slog ni ogledalo, človek pa je najnavadnejši narkoman in shit od samega sebe. Zato je znani rek (blabla) vrancoskega strokovnjaka Buffona ,,le style c'est Vhomme", popolnoma zgrešen. Pomeni namreč: človeka spoznaš po njegovem slogu. V resnici pa neovrgljivo drži: slog spoznaš po njegovem lastniku, avtorju, izraževalcu, tj. človeku. Ob posebnih malenkostih, ki jih na svetlo daje eden ali kak drug slikar (tudi sobopleskar), se menimo, molčimo, si mislimo in pišemo o npr. Rembrandtovem, Gatnikovem, Recknaglovem, Finžgarjevem slogu ali slogu finskih mojstrov velikank. Pri kiparjih (tudi avtokleparjih) teče beseda o Rodinovem, Meštrovičevem, Jevtičevem, Cerarjevem, Šekularčevem, Drogičinem slogu ali slogu rokoborcev različnih stilov. Tako velja podobna govoranca tudi, ko gre za besedno Umetnost. ' Opozoriti pa hočem na rdečo nit teh sestavkov: Umetnost je nekaj tako krutega, da njenega počela ne moremo lahkomiselno prisoditi edinole avtorju podpisa dotičnega proizvoda, ampak vsej svobodi, ki jo obdaja, vsemu Ijudstvu, deželi in mednarodnim odnosom. Kako sploh lahko žalujemo za umetniki umrlimi pred petdesetimi, stotimi in več leti? Hoditi na pokopališča in s prav paranoično vnemo uporabljati njihova imena? Da bi zavarovali premnoge še živeče kvaziumetnike? Da bi imeli razlog, osnovo na kateri bi določali kaj je (ni) umetniško, umetnostno? Ali je to identičen princip določevanja in malo širšega obrazloževanja kot to velja za ločitev lončarja od čevljarja ipd.? Je to zgodovinski kompleks ,,le čevlje sodi naj kopitar"? Umetnost, pa naj bo kakršne koli vrste, je meč z dvema reziloma: ogromno število stvaritev, ki so uradnohistorično proglašene kot U(u)metnost, je milo rečeno, navadno sranje; po drugi strani pa spoštovanfa vredni izdelki to uradno niso, nočejo biti — navadno že kmalu po rojstvu romajo na pokopališče brez nagrobnika, da, celo brez križa. Kot bojevniki kakih indijanskih plemen. Določevati predalčke za ,,raz-lične" Umetnosti, pomeni jemati jim nfih lastno svobodo. To je sila nevaren posel, a na srečo nekaterih frči ta nevarnost po bliskovito mimo in mimo. O pisateljih, pesnikih in novinarjih ne bomo pisali še posebej. Vrnimo se sedaf k splošni tematiki, omenjeni in obljubljeni: svčjstven slog se je izoblikoval v vsaki dobi — renesančni, pro-padajoči, vojni, narkotični ipd. Še celo s pokrajinami ni nič dru-gače: alpski, podmorniški, puščavski, jezerski, močvirski in zraven še nepregledna vrsta podobnih. Še posebej pa vsaka literarna vrsta zase ZAHTEVA svoj slog, po kakovostipa razpoznavamo: natur ali plasticslog, flink ali štorast, živ ali mrtev, izviren ali opljačkan, lahak ali zatežen, kisel ali grenak, lušten ali pederski; z obzirnejšo oznako: živ drek, slab, zasilen, dober, boljši, še boljši, najboljši. Na nek način razumljivo sicerje, da si hoče vsak pisatelj ustvariti vsaj dober slog, toda zadeva se konča ponavadi tako, da redkokdo v tem tudi uspe. Znano nam /e tudi, da oblika omogoča uživanje umetnine. Najenostavnejši sta juha ali sendvič; v moderni dobi tiidi hot-dog in instant izdelki. Tudi sam študij stilistike umetnika še ne ustvari, kvečjemu ga do neke mere pokvari. Stara ugotovitev ,,Poeta nascitur" velja za vse čase (za pesnika moraš biti rojen). Že. Ampak tudi za vse poklice. Če se namreč sploh ne rodiš, ne moreš biti ne pesnik, ne mesar, ne potepuh. Dober slog je najnevidnejša odlika izobraženega človeka. Še boljši pa je še boljši slog. (prim Helmut Recknagel, Mark Spitz). Opomba: Na željo avtorja tekoči podlistek ni lektoriran. I. F. Volarie eko- liko fettkA^K s nag in prepričani v neizogibnost, tako rekd^albjfliMap! edlca, prispemo do 8. marca. KajnJnpK&iLr.' - ;ispeli smo do najbrezsramnejšega n> bala *3fVfWF^Vne visoko sublimirane, tj. kulturne, s-- 8JUifeč jliHr koivp drugj. v so vsakda pra§nikE Eene, matere, dHi >hH vsakdan. H1 It sakdanjost ni flL. - - .^ |! ; štl smo nesrečniflBv; .^^lHL, Ij. jp j$ našS nesre č^^^Hl8 ^E^^^^^^BI (Effn aprfed eisn dese^Hp^^ ^Kl^^^^^^Krm iferilva: ,^rz^^Wn|taUnCŽ ,boj proti pošastim megleiu) čepivOi^ci gaj^mHedB nevidnlg^,, Mi si vlečemo tako čepico gIc^>«kD čM^rcrai uševd^ lahkollnikamo, da obstajajo pošast-no|ii^jffirad^m>r k pnMzdfiji Kapitala). Ivfii Cankar: ^Ob vMflbe^di, ob vsaki kretnji, ob vsakem dejaifu pok|že o^indrBSprodnjak, da mu je Ijudstvo zoprno, da se |a nara^hcm boji, (SlPfsaki svoji besedi, v vsakem svojem volCn^Hftprog^mi in oklicu pokaže, ka ima rad — ne ljudstvo, teraveč fjudsKo poat?nost'k itd. (Slovensko ljudstvo in slovenska kultcra). ||HKrechfpv Galiko Galnl^Kdor ne pozna resnicc, je pač bedak. 5rj^ Kdor jo"poznain jo in^Uft laž, je hudodelec". m/L Kako bi ti^eimi tekiflHe sam ne pozna, drugiin pa ne dovoli, Nerazumljiva modeina poezija: l.pesem: 1,2, 3,4, 5. 6. 7; 8.......... 2. pesem (težja): eden, dva, trije, štirje.....ltd? Tako pesjiiJtjjH^)t6vo ne prispeva k večanju našega ugleda v svetu! ^HbZ CLOVlK^NlkAk! - Pa vseeno: ti|S^^^y^Pi^^^^PH^uiib alizem. MarxišMu5s!udiei^ fcngelsova di^fcktika je vse adekvatnejša. Ude-janjase. ^ m * ^ff^ •• S . . . b^s (Blues ot thcihfdd es): x \ StraCTb je za to,Jkar$sinv* e že. •¦ ' je zato,*k'er ¦¦. imiSiio u -eže. -^NA TR|«i6|pJj^^te.DNI ^ Spis dedicated to d;m žena, pa nič o ,,ženskem vprašanju" v njem+. O feniinlzmu, gospodinjskosti, KKK, tiraniji moških, spolni zatrtosti in zatiraifu, sploh neenakopravnosti in seveda emanci-paciji - nič, o ^em temnič. Še tisto zgoraj o ,^iajbrezsramnejšem ma&kenbalu" preklicujem. — Čemuje pa to zdaj splohše podobno, da ima to pisanje sploh pravico lastiti si pravico osmemu tretjemu svečano posvečeno biti? ITD. Čisto zaresno: Tistim, ki protestiramo: k0t tiste ženske smo, ki na svečani dan, potem ko so jih dve uri pre>^a^^onavadi spustili iz službe, jim niorda sami ,,tovariši iz vodstva čestitali", jim morda otroci prinesli rože, jim rnorda v časopisih posvetili kakšno stran tu pa tam ali morda celo neka, dragocenega naslovno-stranskega prostora, par minut TV dnevnua, jim morda zakonski drugi naklonili par sper- rnatičr.ih kf ;-ljic ,,ljubezni" izven urnika itd., itn., v dno duše, srca ^MBeM ginij'\ o pcirečejo: en,dan je pa le naš. |^^Hna dan privi •¦ «rno na dHl|m&Ž mastnak ^^'"'^n.