726
Željko Kozinc
I.    Prihodnost, ki si s poslikanih zidov lovila romarske duše, vrnilo se je tvoje telo: vsakršno zlo sem bil in ni me strah.
Nedonošena umiraš v meni,
na gosposki poti Marijinega naročja
prek uboštva in strahu,
prek ostankov potnih kmečkih svetcev.
Pri grobu
tvojim očem izgine vsaka sled
za nami.
Sv. Primož
nad
Kamnikom
Sv. Primož nad Kamnikom
Zeleno goltaš odrešeniško kri
— joče pesem spod zaledenelih korov,
plesen si je odprla pot v kosti tlačanov —
s penami lišajev se umikaš po zidovih,
po nedosanjani puščavi
bogaboječih.
II.    Dolga je pot prek nevednosti sveta.
Ujete duše čakajo v porodni strugi molka, ki jo po zidovih dolbe dolga vlaga množic.
Kot streznjen otrok segam z roko v sončne lase zmedene samote. Dolgo kakor prah posedam z njo na zdrsana tla klečečih kmetov, na koščke razdedinjenega uma in svobode.
III.    Dolga je pot prek nevednosti do odrešenja, prek gneče v čakalnicah svobode. Spomini kakor bilke odmirajo v samotnem boju. Nobene oblike ne obvladam, le nenehno omahovanje, ki postaja suženj.
IV.    Ljubezen,
ki si me popeljala v prihodnost,
potrpežljivo kot berač:
v semenih smrti izgubljam tvojo sled,
nekje med naplavinami na mojih obrežjih,
kjer sem jalovo iskal stopinje
neke ženske.
Na prenočevanjih sem se osamil. Ne vem več,
kje se je njena pot izgubila, kje zamira sredi zmedenih smeri in prestrašenih stražarjev.
727
728
Željko Kozinc
Rože fresk so kakor mrzle gore nad nespečno streho njene domačije.
V.    Umazana in žejna — na begu pred uničenjem — je karavana jutrovcev pod stolpi starih bolečin. Naprej gremo za vstajanjem stvari. Pota so široka, kot v ljubezni daljnja, kot po zvezdah razdeljena. Dovolj je lepa domovina, da je pot brezkončna. Praznina in moč se pomirjata v meni. Povračal se bom na začetek, zakaj naš konec bo drugačen. Smrt je spremenjena. Ni življenje zemlje.
A po zidovih še naprej plesnijo barve kljubujočih in bogaboječih.