Nagrajenec, ki se ne zna hvaliti
Med letošnjimi dobitniki zveznih prvomajskih nagrad dela je Jože Jan gotovo eden tistih, ki so si jo resnit-no zaslužili. Res je sicer, da ni malo takih ljudi, ki vse svoje življenje po-svetijo delu in ki večino svojega živ-ljenja prav tako trdo delajo kot Jože Jan, toda malo jih je, ki se lahko v jeseni življenja pohvalijo s tako zanimivim življenjem in številnimi uspehi. Težava je v tem, da se Jože Jan prav nič ne hvali in morda je to vzrok, da je, kljub neverjetnemu šte-vilu uspehov, letošnja nagrada ena redkih, ki jih je v življenju dobil.
Kaj je Jože Jan po poklicu? Take-ga vprašanja se človeku, ki je celo v osmem desetletju svojega življenja še kako pri močeh in nenavadnimi načrti, skoraj ne da zastaviti. Vendar predvidevam, da bi nanj odgovoril z besedo inovator ali izumitelj. To-da, začnimo na začetku: rojen Blej-čan, živi Jože Jan že dobrih trideset let v Ljubljani. Bolje bi bilo reči, da dela v Ljubljani, a Jožetu Janu sta se pojma življenje in delo zlila v isti pomen tako tesno, da ni zunaj tega skoraj ručesar drugega. Kljub temu, da je bil ustanovitelj in tudi direktor mnogih - celo v današnjih časih še vedno uspešnih - tovarn, v katerih bi si, če bi razmišljal o dmgačnem načinu življenja, že davno sezidal hi-šo in si pridobil druge statusne dobri-ne. Pa takega razmišljanja ne pozna, še zdaj živi v najemniškem stanova-nju in govori predvsem o tem, da je način, s katerim bi se lahko izvltkli iz krize. Tudi pozna tak način rešitve in te dni so njegova pota razvlečena po vsej Sloveniji raed tovarnami, ki jih prepričuje k drugačnemu načinu po-' slovanja.
Seveda to zadnje ni raziog za zvez-no prvomajsko nagrado. Od leta 1947 do zdaj je slovenskemu gospo-darstvu dal toliko uporabnih izumov, tehničnih izboljšav in novih proiz-vodnih postopkov s podroija izola-cijskih materialov v gradbeništvu in ladjedelništvu, da bi jih bilo težko našteti. Neštetim inovatorjem je lah-ko pomagal z nasveti in strokovno pomočjo, za njim so predavanja in tudi delo v Slovenski zvezi izuraite-ljev inovatorjev, bil je predsednik Zveze  izumiteljev  Jugoslavije,   po
njegovi zaslugi smo na tem področju povezani s svefom, na njegovo pobu-do ima danes že 180 mladih strokov-njakov priznan status samostojnega inovatorja, Zakon o združenem delu pa bi najbrž brez Jožeta Jana ostal brez bistvenih določil o inovator-skem delu...
Izumi, ki so se rojevali v Janovi glavi, so dobili tudi dmgo podobo: ustanovljene delovne organizacije, ki so se sčasoma razvile v velika podjet-ja in zaposlile številne ljudi, so prav tako delo Jožeta Jana in njegovih zamisli o tem, kaj rabimo in kako bi to lahko izdelovali. Tu so firme kot je Toplovod, ki je pozneje postal sozd IMP, Izolirka, Termika a Ljub-Ijane z obrati v Skofji Lx)ki, tu je končno še Center za tehnološke ino-vacije Novum iz Ljubljane oziroma Šiške, kjer je bil Jan do lani direktor.
Iz pogovora z Jožetom Janom, v katerem se 21. stoletje riše mnogo bolj otipljivo kot iz načrtov raznih birokratskih služb, je razvidno samo dvoje: znanje in delo. »Nobena di-ploma, noben doktorat ne pomenita ničesar, če za tem ni volje do dela in znanja. Papirji ne štejejo. Važno je samo tisto, kar imaš v glavi in ro-kah,« pravi Jože Jan, ki se nikoli ni kaj prida znal ustiti, zato pa je znaJ delati in to z glavo in rokami.
L. Z.