Kolofon
Proteus 78/3 * November 2015
Proteus
Izhaja od leta 1933
Mesečnik za poljudno naravoslovje
Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije
Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šala m on Verbii Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o.
Svet revije Proteus/
prof. dr. Nina Gunde - Čimer man
prof. dr. Lučka Kajfež - Bogataj
prof. dr. Tamara Lah TurnŠek
prof. dr. Tomaž. Pisanski
doc. dr. Peter Skoberne
prof. dr. Kazimir Tarman
Naslovnica: Jadralec (Iphiclides podalirius). Foto: Jurij Kuril/o.
Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Janja Benedik prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Pianinsič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka /.upam' Slavec dr. Petra Dralkovič Pele
Proteus izdaja Prirodoslovno d mitro Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 2.500 izvodov.
Naslov Í7.dajatelja in uredništva: Prirodoslovno druftvo Slovenije, Poljanska 6, p.p. J573, 1001 Ljubljana, telefon: fOl) 252 19 14, faks (01) 421 21 21. Cena posamezne itevilke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,50 EUR, za upokojence 3,70 EUR, za dijake in študente 3,50 EUR. Celoletna narolninaje 45,00 EUR, za upokojence 37,00 EUR, za študente 3.5,00 EUR. 9,5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: S156 0201 0001 5830 269, davčna številka: 18379222. Proteus sofinancira: Agencija RS za raziskovalno dejavnost.
http://vjimD.protms.si prirodoslovno.drustvo@gmctU.com
© Prirodoslovno društvo Slovenije, 2015.
Vse pravice pridržane.
Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delcev brez pisnega dcevoljenja izdajatelja ni dcevoljeno.
Uvodnik
Znanost in etika:
dve strani istega kovanca
Tudi znanstveniki imajo »svojo« ideologijo (svojilni zaimek »svoj« sem namerno zapisal v narekovajih, saj jim je ta ideologija kot nekakšna zvesta, vendar neprijetne občutke vzbujajoča sopotnica zaho-dnoveške zgodovinske oblike znanosti — tako se zdi - »vsiljena«, o čemer na tem mestu ni mogoče obširneje razmišljati). O tem, kako si ta ideologija »slonokoščenega stolpa« prizadeva, da se ne bi »umazala« z etičnimi vprašanji, pričata sledeči izjavi. Prva se glasi: »Kar počnem, nima nobenega vpliva, zato tudi ne nosim nobene odgovornosti,« druga pa: »O tem, kaj je sprejemljivo, odloča družba: znanost lahko le pove, kaj bi bilo možno.« S prvo izjavo se v svojem intervjuju z naslovom Moralna polomija računalniških znanstvenikov nikakor ni mogel sprijazniti ameriški profesor računalniške znanosti na Kalifornijski univerzi v Davisu Phil-
lip Rogaway, ustvarjalec nekaterih najpomembnejših orodij za varno uporabo interneta in prepričan zagovornik etičnega ravnanja računalniških znanstvenikov. Redka, vendar skrajno zaželjena drža v času, ko države in korporacije z vso brezobzirnostjo izvajajo digitalni nadzor nad ljudmi in prostori. Pogovor z Rogawayem je bil objavljen 11. decembra leta 2015 v ameriški reviji The Atlantic. Drugo izjavo je izrekla Kathy Niakan. Raziskovalka matičnih celic na novo odprtem Inštitutu Francisa Cricka v Londonu je britanski Urad za človeško oploditev in embriologijo zaprosila za dovoljenje, da bi lahko uporabila novo tehniko za urejanje genov na človeških zarodkih, ki se v bioteh-nološkem jeziku imenuje Crispr/Cas9. Z njo bi bilo mogoče ustvariti prve gensko spremenjene zarodke v Veliki Britaniji. V Združenih državah Amerike je to za zdaj prepovedano. O vsebini izjave je v svojem prispevku z naslovom Znanstveniki morajo
Uvodnik 101
sodelovati v etični razpravi o področju človeški genetiki resne pomisleke izrazil Philip Bali, kemik in fizik ter pisec številnih prispevkov in knjig o znanosti. Razmišljanje je bilo objavljeno 21. septembra leta 2015 v britanskem dnevniku Guardian. Obe izjavi sta problematični. V prvi vrsti prostodušno pripovedujeta, da je »edina« naloga znanstvenikov raziskovanje, torej »produkcija« vedenja, o etični sprejemljivosti, odgovornosti in širših družbenih posledicah njihovih spoznanj pa naj razmišljajo drugi.
Toda ločevanje vedenja od etike je »nesprejemljivo« in »popolnoma napačno«, je v sklepnem poglavju svoje knjige Naključje in nujnost (1970), ki je namenjeno etiki vedenja in socialističnemu idealu, zapisal francoski biokemik in molekulami biolog ter Nobelov nagrajenec za fiziologijo ali medicino za leto 1965 Jacques Monod (1910-1976). Monod je bil prepričan, da vsako človekovo dejanje, tudi jezikovno, zaznamuje neizogibni preplet etičnega razmerja - z drugo besedo vrednotenja - in vedenja. Poleg tega je že sama predpostavka o objektivnosti kol listi »bistveni lastnosti« vsakega »pravega, resničnega« vedenja lahko »le« svobodna etična izbira in ne nekaj, kar bi kot sklep izviralo iz samega vedenja. Brez predpostavljenega - torej vnaprej postavljenega in vnaprej izbranega - načela objektivnosti »pravega, resničnega, objektivnega« védenja namreč sploh ne bi bilo. Objektivno vedenje je tako postalo temeljna in najvišja vrednota v trenutku, ko se je novoveški človek dokončno zavedel, da so vsi bogovi mrtvi, da v nobeni religiji, nobenem mitu in nobenem filozofskem sistemu ne more več najti varnega zavetja, »da je sam v brezčutni neskončnosti vesolja«, da je »v njem vzniknil le po naključju«, da »njegova usoda in njegova dolžnost nista zapisani nikjer« in da se mora — metaforično povedano - o »duhovnem kraljestvu zgoraj ali duhovni temi spodaj« odločati popolnoma sam.
Temelj človekovega »duhovnega kraljestva« je po Monodu lahko le etika pravega objektivnega vedenja. Da bi to »duhovno kraljestvo« bolje razumeli, se moramo spomniti vsaj spoznanj italijanskega filozofa, zgodovinarja in pravnika Giambattista Viča (1668-1744), nemških filozofov Martina Heideggerja (1889-1976) in Hansa-Georga Gada-merja (1900-2002) ter čilskega biologa Humberta Maturane (1928-). Maturana je bil prepričan, da je spoznavanje temeljna biološka lastnost vseh živih
organizmov. Heidegger in Hans-Georg Gadamer sta spoznavanje - in z njim povezano razumevanje - imela za človekov bivanjski način. Vsi trije so zavračali možnost eksistence oziroma resničnosti, ki bi bila neodvisna od človeka kot spoznavajočega bitja. Ze Vico je trdil podobno: »Spoznavajoči človek lahko spoznava le dejstva, dejstva pa so stvari, ki jih je ustvaril spoznavajoči človek sam.« Maturana je na podlagi podobnega razmišljanja zato lahko izpeljal sledeči etični sklep: ker so vse stvari spoznavne bitnosti, z drugimi besedami človekove razlage, je človek tudi odgovoren za vse. Maturana pa je razmišljal še naprej. Ker ima vsak opazovalec neizogibno svoj pogled na resničnost oziroma svoje vedenje o njej, ni mogoče več govorili o enem svetu, ampak je treba priznati, da jih obstaja več. V tem »pluralizmu« svetov lahko ljudje ustvarjajo skupni svet le v medsebojnem razumevanju. Druga beseda za to je sožitje - njegov temelj pa soglasje oziroma, natančneje povedano, skupno vedenje. Monod je to imenoval znanstveni socialistični humanizem, »transcendentno kraljestvo idej, vedenja in ustvarjanja — kraljestvo, ki je v človeku, kraljestvo, kjer bi človek, postopno osvobajajoč se materialnih omejitev in sleparske odvisnosti od 'malikov', končno lahko zaživel avtentično, samoniklo življenje.« Zdaj se lahko vrnemo k izjavi molekularne biologinje Kathv Niakan, druga izjava je samo njena varianta: »O tem, kaj je sprejemljivo, odloča družba: znanost lahko le pove, kaj bi bilo možno.« Kritično razmišljanje pisca članka v Guardianu Phi-lipa Balla o sporni izjavi Kathy Niakan in etičnih vidikih biotehnologije je nenavadno podobno zapisanim spoznanjem Monoda in Maturane, zato ga velja kot sklep navesti v celoti: »Človek (še) nima jasnega moralnega okvirja, da bi lahko razpravljal o možnostih, ki jih ponuja genetika, zato prepogosto išče odgovore v starih miselnih vzorcih v religiji, mitih ali kakšnih drugih ideologijah. 7,ato ni dovolj reči, da »mora družba odločiti, kaj je sprejemljivo« -kot da bi znanost bila nekakšna moralno ravnodušna dejavnost, ki bi bila neodvisna od takih razmišljanj. Znanstveniki ne smejo ukazovati niti ne smejo biti ne-nagažirani in ravnodušni. Skupaj z ostalo družbo morajo šele odkriti, kako naj odkrito, razumsko in občutljivo razmišljajo o vprašanjih, ki nam jih zastavljajo možnosti biotehnologije in na katera dosedanje bioetične razprave še niso dale ustreznih odgovorov.«
Tomaž Sajovic