katedra
Posebna
izdaja
MARIBORSKIH ŠTUDENTOV
Izdala Zveza študentov Jugoslavije, Odbor visokošolskih zavodov v Mariboru. List so uredili: Meta Sukič, Marija Golob, Martin Prašnicki, Darko Pašek, Saša Petelin in Tone Partljič. Glavni in odgovorni urednik: Vlado Golob. Uredništvo: Maribor, Gregorčičeva 30. Tisk:	Ptujska	tiskarna
Ptuj. Cena izvoda: 20 dinarjev
MARIBOR
Morda je tudi njima po dvajset let in sta rojena tistega maja, ko se je nad nami zjasnilo svobodno nebo. Polna sta lepih načrtov in misli, kajti pred njima je vse
J
na nas. Toda naše čustvo ni nič manjše. Saj smo v tebi rasli, se
Kaj pomeni obdobje dvajsetih let v zgodovini, lahko zabeleži samo naše stoletje in generacija, ki ji je natanko dvajset let, mladenke in mladeniči, ki so se rodili maja petinštiridesetega, najlepšega maja v zgodovini človeštva, najsrečnejšega maja za ljudi Zemlje. Po tolikih črnih letih neizmernega trpljenja, umiranja, žrtvovanja — da: zalesketale so se jutranje rosne kaplje kakor solze radosti, na oknih naših mest se je čez noč razcvetelo cvetje, otroci so stekli na ledino, bosi, poskakujoč ob spoznanju, da je nebo mirno in široko, mož je našel družino, pa ni in ni mogel verjeti, da je sploh mogoče, ker bo noč prespal mirno, ne da bi ga dvignili na dolgi marš. Samo ena beseda je, ki lahko izmeri veličino nove dimenzije v človeku — zmaga.
Tudi naše mesto je simbol dvakratnega kljubovanja viharjem ob severni meji in dvakratne radosti, ki jo je prinesla zmaga. Kako bi drugače cveteli in zeleneli parki, kako bi govorili naši otroci, če ne bi bili imeli velikih rodoljubov in odločnega prebivalstva.
Teh dvajset let mladosti je prineslo v Maribor toliko korenitih sprememb, da jih zgodovina ne bo mogla nikdar zamolčati. Mestna naselja so se začela širiti, stroji so bili pognani in roke so zopet zgrabile orodje, da bi z delom uresničile tiste sajnske podobe, ki so bile prisotne ves čas borbe. Govorijo, Maribor, da si jugoslovanski Manchester, in to ni napak. Vendar pa je za vse to bilo potrebno delo, žulji, volja, napori. Cesar nimaš, ti ni dal nihče, ni pa ti dal tudi tega, kar imaš. Ustvaril si se sam z množico delovnih l judi, ki te cenijo, ker si njihov, ker si močan. Tisti, ki so te branili in tisti, ki so se zate borili, tisti, ki so te gradili, in tisti, ki so se v tebi rodili — in vsi tisti, ki si jih sprejel za svoje — vse to je vez, ki je ni mogoče raztrgati in je čustvo, ki je ob tvoji dvajseti obletnici ponovnega rojstva še bolj vzvalovalo.
Mi mladi nismo korakali v tistem maju petinštiridesetega leta po tvojih ulicah in nismo peli od zmagoslavja. Matere so nas držale na rokah, da bi videli zmago, rodili smo se šele, ali pa so še čakali
igrali po dvoriščih, ki se ne morejo nikoli izgubiti iz otroškega spomina.
Kajti dvajset let življenja pod soncem in v miru nas je obogalilo. Materialno smo se opomogli, skrb za človeka se je povečala, šolstvo, ki je za nas mlade najvažnejše, je dobilo širše razvojne možnosti in Maribor je mesto, ki je v pravem trenutku razumel potrebe našega človeka. Čeprav ni šlo toliko za dvig kulturne ravni prebi-vastva, temveč bolj za racionalno vzgojo strokovnih kadrov, je vendarle pomembno to,- da imamo danes poleg vrste novih srednjih šol še šest višjih šol, so zelo hitro in bujno pognale prve uspešne rezultate. Kadar govorimo o šolstvu in reformi šolstva, gledamo, nažalost, res prevečkrat z raznimi predsodki. Ne more biti različnih meril za skrb rasti višjega in visokega šolstva, recimo v isti republiki. In vendar se dostikrat zatakne prav tukaj. Mariborske višje šole niso vselej obravnavane enakopravno z Univerzo v Ljubljani in jih smatrajo kot čisto regionalne ustanove. Dokazano je, da so si visokošolski zavodi v Mariboru utrdili ne samo republiški, marveč jugoslovanski priliv študentov.
»Akademizem«, ki se včasih pojavlja na univerzi in ki nima posluha za stopenjski študij ter potrebe našega gospodarstva in ki skuša kanalizirati svoje nezadovoljstvo v obliki polemik o strokovnem nivoju višjih šol, je samo škodljiv, kajti uspehi, ki jih dosegajo diplomanti mariborskih višjih šol v proizvodnji so neizpodbitni dokaz dejstev, da so le-te dosegle svoj namen. Drugi neizpodbitni dokaz kvalitete pa je tudi dejstvo, da so naši diplomanti, če nadaljujejo študij na drugi stopnji, nadpovprečni študentje.
Vemo, da je pred nami, študenti Maribora, prav v tem jubilejnem letu, ki tako živo dokazuje vztrajnost in delo medvojnih in povojnih generacij, velika naloga utrditi tradicijo in ustvariti nove dosežke. Zavedamo se naše družbene vloge in ni pretirano, če obljubimo, da bomo enako kot vse generacije doslej, našo vlogo tudi izpolnili.
ma|
1965
4°) (с.т1 зт
Iz dela Odbora
Krediti, kultura, stiki . . .
Aprila letos je bila 4. redna letna skupščina Zveze študentov mariborskih visokošolskih zavodov. V sklopu Odbora Zveze študentov mariborskih visokošolskih zavodov sedaj dela sedem komisij, za katere lahko rečemo, da svoje delo opravljajo pesno in vestno.
V	zadnjem času ugotavljamo, da življenski stroški študenta presegajo višino štipendije, pomoč staršev, otroški dodatek itd. Skratka, dohodki večine študentov ne pokrivajo njegovih osnovnih življenskih potreb. Za študente, ki jim je glavna ovira pri rednem študiju premajhna materialna osnova, je prevzela skrb SOCIALNOEKONOMSKA KOMISIJA. Med delom je komisija naletela na več problemov, ki so v znatni meri zavirali normalen tok dela. Ker študentje niso bili dovolj seznanjeni z podeljevanjem kreditov, je morala komisija na posameznih šolah sklicevati sestanke s študenti, kjer jim je pojasnila pogoje za dodeljevanje kredita; komisija je pri upravnem odboru sklada izposlovala podaljšanje roka za vlaganje prošenj in preko šolskih komisij zahtevala lcempletiranje vloženih prošenj.
Mariborski študentje zelo živahno sodelujejo s študenti v tujini. Pri tem pa seveda ne smemo pozabiti dobrih stikov, ki jih goje mariborski študentje tudi s študenti v ostalih jugoslovanskih visokošolskih središčih. Tako se je npr. na pobudo KOMISIJE ZA STIKE deset mariborskih študentov udeležilo partizanskega pohoda na Bohor, ki ga je organiziral klub Slovenskih študentov v Zagrebu. 29. in 30. maja bo šestdeset mariborskih študentov odšlo na pohod po poteh pohorskega bataljona. Pot jih bo peljala iz Maribora na Tri žeblje, od tam na Pesek in Roglo, nadaljevala se bo do Ribniške koče in Mislinje od koder se bodo zopet vrnili v Maribor. V mesecu avgustu pa bo prišlo do že tradicionalne izmenjave poljskih študentov iz Katowic in študentov iz Maribora.
Delo ŠTUDIJSKE KOMISIJE Odbora Zveze študentov mariborskih visokošolskih za-\odov je osredotočeno tudi na srednje šole. Srednješolce seznanjajo s pogoji in načinom
študija na mariborskih višjih šolah, deloma pa tudi s študijem na ljubljanskih fakultetah. Zelo tesno sodeluje s socialno-ekonomsko komisijo in jo seznanja s študijskimi uspehi posameznega študenta, kar se seveda upošteva pri podeljevanju štipendije oziroma kredita in subvencije.
IDEOLOŠKA KOMISIJA zc
lo	tesno sodeluje s komitejem ZK mariborskih višjih šol. Skupno so izdelali program za stalno obliko medsebojnega sodelovanja. Njeno delo obsega v glavnem prirejanje svobodnih »Kateder«, v klubu za proučevanje mednarodne
Predsednik odbora ZŠJ v Mariboru Jože Pratner
politike razpravljajo o najbolj perečih mednarodnih vprašanjih, prav tako pa organizirajo tudi občasna ideološko-politič-na predavanja.
Organizacijo letošnjih majskih prireditev je prevzela od-borova KOMISIJA ZA KULTURO. Program prireditev je obsežen tako, da čaka komisijo pri uresničitvi programa še naporno delo. 7. in 19. maja se je v domu JLA mariborskemu občinstvu predstavil satirični kabaret »Objektivne težave«, ki je pred kratkim na majskih študentskih prireditvah v Zagrebu požel mnogo simpatij in priznanja. Danes je v dvorani kina Union svečana akademija v počastitev 20. obletnice osvoboditve in rojstnega dne maršala Tita. Jutri pa bo v Slovenskem na-
rodnem gledališču predstava amaterskega gledališča »Slava Klavora-« s tragikomedijo Bernarda Behama »Talec«. Športno srečanje med ljubljansko univerzo in med mariborskimi visokošolskimi zavodi v atletiki, odbojki, rokometu in nogometu bo 27. maja na stadionu v Ljudskem vrtu. 28. maja zvečer bo v dvorani kina Union nastopil akademski pevski zbor »Tone Tomšič«, 29. in 30. maja pa bo pohod po poteh Pohorskega bataljona, ki se ga bo udeležilo 60 študentov iz Maribora. Poleg organizacije letošnjih majskih študentskih prireditev bo komisija za kulturo pri odboru Zveze študentov priredila v jeseni tudi že tradicionalni jesenski brucovski teden.
Prav tako kot delo ostalih komisij je bilo tudi delo KOMISIJE ZA ŠPORT v glavnem usmerjeno v organiziranje letošnjih majskih študentskih prireditev. Pred dvema tednoma so organizirali šahovski brzoturnir na katerem so sodelovale ekipe iz Ptuja, Ljubljane, Zagreba in Maribora. V majskih študentskih prireditvah pa bodo, kot smo to že omenili, priredili športno srečanje med ljubljansko univerzo in med mariborskimi višjimi šolami.
Delo KOMISIJE ZA TISK je v tem, da preko možnih komunikacijskih sredstev (radia, tiska) seznanja študente o delu študentske organizacije in odbora Zveze študentov mariborskih visokošolskih zavodov. Komisija za tisk je imenovala tudi uredniški odbor, ki se je močno angažiral pii izdaji današnje številke Katedre.
Prav je, da pri tem pregledu dela odborovih komisij omenimo še študentsko kul-turno-umetniško	društvo
(ŠKUD) »študent«. Prispevek o kulturno-umetniškem društvu »Študent« lahko preberete posebej v naši današnji številki.
Prav tako ne smemo pozabiti na Zadrugo mariborskih študentov, ki je marsikateremu študentu pomagala, da je s honorarno zaposlitvijo nadomestil ali povečal premajhno štipendijo.
Saša Petelin
Naši študentje potujejo
Katowice - Marib
or
Minila so že štiri leta prijateljskega sodelovanja mariborskih študentov s študenti iz Katovvic na Poljskem. Najbolj popularna oblika skupnega dela je postala vsakoletna izmenjava študentskih delegacij v poletnih mesecih. Ker je zanimanje za to izmenjavo tudi letos med mariborskimi študenti veliko, saj je potovati kot član delegacije na Poljsko pravzaprav tudi priznanje za uspešno in prizadevno delo v organizaciji Zveze študentov, smo se kljub mnogim reportažam, ki smo jih brali v drugih, posebno študentskih listih, odločili za reportažni zapis potovanja naše lanske delegacije.
Našo delegacijo je lani sestavljalo deset študentov, ki jih je pri glasovanju o danih predlogih iz posameznih šol in Odbora Zš MVZ imenoval plenum Odbora. Sama pot in
namen potovanja sta bila vnaprej določena. Do Poljske smo potovali preko Avstrije in Cehoslovaške, na Poljskem pa nas je pot vodila v Kato-vvice, .Zakopane, Krakow ter Gdansk in Warszawo. Namen delegacije je bil predvsem spoznati življenje in delo študentske mladine na Poljskem in se vsaj bežno seznaniti s poljskim gospodarstvom, kulturo, zgodovino in notranjo politiko.
Prav gotovo bi bilo potrebno mnogo papirja, da bi lahko naše vtise in ugotovitve zapisali posebej za vsako področje, ki mu je veljala naša pozornost. Zato le kratek opis poti z nekaj bežnimi vtisi.
V	Zebrzidowice smo prispe-
li	zgodaj zjutraj. Kljub temu, da smo bili od dolge poti u-trujeni, smo bili že od prvih formalnosti na češko-poljski meji vsi budni. Postajno po-
slopje v Zebrzidovvicah je majhno. Na peronu je tisto jutro čakal poleg železniških uslužbencev le plavolas fant v modrem puloverju. Ko nas je opazil, nam je veselo pomahal z roko in vstopil v naš vagon. To je bilo prvo srečanje z Jaroslavvom Ruszewskym, našim vodičem po Poljski.
Od Zebrzidovvic do Katowic ni daleč. Komaj smo se utegnili predstaviti in izmenjati cigareto, smo že prispeli.
Katowice
Katowice je središče rudarske Šlezije. Dim in prah, ki se dvigata iz tovarniških dimnikov in rudniških naprav, sta značilna za mesto. Tu žive in delajo naši poljski prijatelji. Kmalu smo jih spoznali. Prijazni in vedno pripravljeni pomagati so nas spremljali prav povsod. Uradno pa smo
Rio de Janeiro
Stavka študentov Rio de Janeiru. Tuje časopisne agencije poročajo, da je začelo stavkati 1500 študentov, ki so zasedli zgradbo pravne fakultete v Rio de Janeiru. Stavkati so začeli v znak protesta zaradi nezakonitega razpusta svoje študentske organizacije. V odgovor na študentske zahteve je policija grobo posredovala in napadla stavkajoče študente.
Študentski globus
Pariz
Kongres Nacionalne unije francoskih študentov. Na kongresu Nacionalne unije francoskih študentov (UN EF) so obtožili vlado predsednika de Gaulla, da po-iskuša podvreči mladinske organizacije Francije državni kontroli. Na kongresu so odločili, da bodo u-maknili predstavnike Nacionalne unije francoskih študentov iz različnih državnih komisij.
Bukarešta
Vaje študentskih ansamblov v Romuniji. V petnajstih univerzitetnih centrih Romunije vadijo amaterski ansambli, v katere je vključeno preko 12.000 študentov. Na vajah sodelujejo folklorni ansambli, pevski zbori, orkestri in gledališke sekcije. Najboljše študentski ansambli, javlja dopisnik Tanjuga iz Bukarešte, so imeli doslej že viden uspeh na gostovanjih v tujini.
Ob skupščini Združenja
Konec tega meseca bo skupščina mariborskih visokošolskih zavodov, kjer bodo v posebnem poročilu prikazali razvoj, delo in sedanje stanje vseh šestih mariborskih visokošolskih zavodov ter Združenja od ustanovitve pa vse do danes. Obstoj več visokošolskih zavodov je pokazal potrebo po ustanovitvi koordinacijskega telesa, ki bi vsklajevalo delo vseh šol, skrbelo za sistematično rast pedagoških kadrov, za izgrajevanje potrebnih in ustreznih učnih prostorov, za materialni položaj študentov in druge skupne naloge visokošolskih zavodov.
Med naj realnejše pokazatelje uspeha združenja in s tem tudi vseh šestih visokošolskih zavodov moramo šteti študijski uspeh, število diplomantov nasploh, posebej pa še število diplomantov v odnosu na število vpisanih in dolžino študija od vpisa do diplome. Po izračunih diplomira na mariborskih višjih šolah letno 350 študentov — ali — skupno število diplomantov v zadnjih treh letih znaša 1.026 diplomantov.
Na skupščini bodo veliko pozornost posvetili tudi gmotnemu stanju študentov. Znano je, da stanje ni ugodno, v prihodnosti pa bo treba storiti še več, da ga izboljšamo in izenačimo z gmotnim stanjem študentov v drugih visokošolskih središčih, če bomo ustvarili’študentom boljše materialne pogoje bomo tudi bolj upravičeno od njih zahtevali večjo prizadevnost pri študiju. Družba bo od tega imela veliko korist, saj bo znanje študentov solidnejše, čas študija pa krajši.
Saša Petelin
K dvajsetemu rojstnemu dnevu osvoboditve smo želeli prispevati svoj skromni delež. Naš idealizem ni zamrl. Znova se je prebudila želja po besedi, izpovedi, pesmi. Naš list je znova zaživel, kot so živela srca vseh rodoljubov takrat, ko smo dobojevali boj za veliko, našo stvar. Vanj smo položili svojo ljubezen, mladost in veselje do ustvarjanja. Mladost mora biti ustvarjalna. Pred dvajsetimi leti je bila mladost revolucionarna, v to so jo silili pogoji. Naša živi v našem svetu. Toda ustvarjati mora, mora polno živeti.
bi
no
na
Vsi smo se spet našli. Vsi, ki smo živeli z našim listom, da živeli znova. Brez materializma, brez koristoljubja; le z iskre-i željo, da bi počastili spomin preteklosti tako, kot je nam jbliže. Starim so se pridružli mladi. Da bi nasledili in nadalje-
vali začeto. Naš delež je skromen, zrasel v skromnih pogojih. Zelja in razumevanje pa bosta v bodoče rodili boljši sad.
UREDNIŠTVO
se z njimi srečali v prostorih njihove organizacije, kjer so bili tudi glavni razgovori o delu obeh organizacij, študiju in težavah ter o nadaljnjem sodelovanju. Program je po ogledu mesta predvideval še obisk velikega mestnega parka ter astronomskega observatorija z velikim, čudovito opremljenim planetarijem, ki je posvečen velikemu poljskemu astronomu in geografu Nikolaju Koperniku. V parku smo si ogledali še nov nogometni stadion, ki lahko sprejme 40.000 gledalcev in zelo zanimivo cerkvico iz časa prvih začetkov krščanstva na Poljskem. Že drugi dan bivanja v Katovvicah smo pozno zvečer odpotovali v Zakopane. Pred tem pa smo še obiskali klub študentov iz Katovvic, ki ima, kot vsi študentski klubi na Poljskem, izredno bogat spored. Omizje in plesišče je vsak večer polno. Kabareti, razgovori in druge prireditve so skoraj vsak večer. To je bilo naše prvo srečanje s tako popularnim kulturno-zabav-nim življenjem poljskih štu-
dentov. Na Poljskem ni študentskega centra brez vsaj enega kluba. Vsaj po zagotovilu našega vodiča ne. Te klube upravljajo študentje sami, ki tudi organizirajo vse prireditve.
Zakopane
,so znan rekreacijski gorski center, nekdanje letovišče poljske »šlahte«. Svetovno znane so Zakopane od leta 1962, ko je bilo tam svetovno prvenstvo v klasičnih smuških disciplinah. Prav ob pripravah na to prireditev je bil kraj tudi izgrajen in to v prijetnem tradicionalnem gorskem slogu. Zakopane so izhodišče odprav v Tatre. V Zakopanih smo biti na dveh prijetnih izletih. Obiskali smo Kasprovy VVierch in gorsko jezero Mor-skie Oko na višini 1393 m. Na tem področju Tatr se razteza velik nacionalni park Tatr.
V	Zakopanih smo se prvič prepričali ,kako močno je na Poljskem razvit domač turi-
(nadaljevanje na 6. strani)
15 odstotkov v domu in ...
Od ustanovitve prvih šol v Mariboru je minilo pet let. V teni razmeroma kratkem obdobju visokošolskega življenja laliko opazimo veliko sprememb in povsem novih dogajanj na področju šolstva. Predvsem pa so se spremenili življenski pogoji študentov. V času, ko so se posamezne šole ustanavljale, je bilo za prehrano in bivanje študentov najmanj preskrbljeno. Študentsko življenje je bilo neurejeno in predvsem neorganizirano, študentske organizacije so bile mlade in neizkušene ter niso mogle nuditi študentom dovolj pomoči. Drugih organizacij, ki bi lahko kaj storile za reševanje teh problemov, pa ni bilo.
Pri stanovanjskem problemu smo lahko ugolovili, da je bilo v Mariboru, kjer je stanovan jska izgradnja nasploh nezadostna, študentskih sobic vedno manj. Tiste, ki so bile na razpolago, pa so zaradi visokega povpraševanja nesorazmerno drage. Tako je na primer cena sobici narasla od 5.000.— na 8.000.— din ali več. Edina rešitev v takem položaju je bila gradnja študentskega doma. Dom je bil dograjen lansko leto in ima 180 ležišč. Med prvimi stanovalci v domu je bilo 90 študentov, ki so do takrat stanovali po hotelih. Stanarina znaša 5.000.— dinarjev, čeprav je dejanska ekonomska cena 8.000.— dinarjev. Razliko uprava doma krije z dotacijami. Kljub izgradnji študentskega doma pa je še vedno odprto vprašanje slanovanj za študentke. Le te še vedno stanujejo v dragih privatnih sobah. Njihovo število ni manjše od števila študentov in bo zato nujno potrebno misliti na gradnjo novih študentskih stanovanj. Če nekoliko analiziramo stanovanjski problem študentov, potem vidimo, da ima od 1591 študentov, kolikor se jih je lani vpisalo, zagotovljeno stanovanje 49% študentov, in sicer jih 34% stanuje doma, 15% v študentskem domu, medtem ko je za 51% vseh študentov stanovanje še vedno
problem. Rekli smo že, da je pri študentkah ta problem še bolj pereč. Od 425 študentk, kolikor se jih je lani vpisalo, jih stanuje doma 40%, brez stanovanj pa je 60% študentk. Za gradnjo novega študentskega doma je Združenje visokošolskih zavodov že dobilo lokacijsko dovolenje. Gradnjo novega doma bo kreditiral Sklad za šolstvo SRS, predvidena kapaciteta doma pa je 206 ležišč. Po načrtu bodo v štirih zgornjih etažah pridobili 138 ležišč za študentke, študentje pa bi imeli v spodnjih dveh etažah 68 ležišč.
Od ustanovitve višjih šol dalje je pereč problem tudi
prehrana. Ker Maribor nima posebne študentske menze, mora odšteti mariborski študent za hrano dosti več kot n. pr. študent v Ljubljani. Do neke mere se je stanje izboljšalo, odkar je Samopostrežna restavracija Center uvedla študentski abonma. Ce upoštevamo, da naj bi študent jedel vsaj trikrat na dan, so njegovi mesečni stroški za hrano v restavraciji Center naslednji: zajtrk din 3.000.— kosilo din 7.500.— in večerja 5.400.— din, skupaj 16.000.— din. Življenski stroški mariborskega študenta so višji, kot njegovi dohodki, saj ti ne presegajo 25.000.— din. Izdatki mariborskega študenta računani v povprečju so sledeči: (podatki iz poročila ZVZ)
hrana	16.000.—
stanovanje	6.000.—
stroški osebne higijene	2.200.—
kulturno življenje	1.230.—
učila	2.000.—
razne članarine	1.000.—
avtobus	900.—
skupaj	29.330.—
7.druženju visokošolskih zavodov je uspelo dobiti del republiških sredstev za subvencioniranje študentov. Ta sredstva so komisije za socialno ekonomska vprašanja študentov na posameznih šolah, v sodelovanju s centralno komi-
sijo pri Odboru zveze študentov, podeljevale socialno najbolj ogroženim študentom. Ce pregledamo razdelitev subvencij po šolah, vidimo, da je bi-
lo	v letu 1964/65 stanje subvencije sledeče: subvencije je prejemalo 1.141 študentov, povprečen znesek subvencije pa je znašal v obdobju od oktobra do marca 5.767 din. če primer-jaom ta povpreček s povpreč-kom v študijskem letu 1963/64, ko je znašal 4.699 din, je ta zvišan za 21%, kar je razumljivo glede na splošno podražitev prehrane.
Enega izmed virov reševanja položaja študentov predstavlja uvedba dodeljevanja
posebnih brezobrestnih posojil. V študijskem letu 1963/64 je sklad za posojila študentom visokošolskih zavodov porabil za 294 mariborskih študentov (redni) 17 miljonov dinarjev, medtem ko je za študijsko leto 1964/65 odobril posojilo v višini 82 miljonov dinarjev. Osnovni kriterij dodeljevanja študentskih kreditov je bil, da skupni znesek mesečnih dohodkov študenta lahko znaša največ 25.000 dinarjev. Od skupnega števila redno vpisanih študentov v letu 1964/65 prejema kredit 494 študentov, oziroma 31%. Glede na socialno strukturo kreditirancev prejema kredit največ študentov iz vrst kmetovalcev — 38,5%. Sledijo delavci — 30,6%, uslužbenci 27,7%, obrtniki — 2,2% in o-stali—1%. Visok odstotek študentov iz kmečkih in delavskih družin kaže, da imajo ti študentje največje materialne probleme. Tudi zato ker zvišanje kreditov ne sme in ne more biti edina oblika reševanja gmotnega vprašanja študentov, saj bodo ti zaradi tendence naraščanja cen zabredli v prevelike dolgove, bi morala obveljati kot osnovna oblika dohodkov študenta ekonomska štipendija.
Sistem štipendiranja ima velik družbeni in ekonomski značaj pri vzgoji strokovnjakov. Pri tej vlogi pa funkcija štipendiranja ne sme predstavljati samo materialne pomoči študentom, temveč mora kot instrument kadrovske politike usmerjati kader v študij tistih strok, kjer so strokovnjaki najbolj potrebni. Podatki o štipendiranju na mariborskih visokošolskih zavodih v študijskem letu 1963/64 so naslednji: v letu 1963/64 je je od 1.448 redno vpisanih študentov prejemalo štipendije 575 študentov ali 39,7%, višina povprečne štipendije pa je znašala 11.555 din. V letu 1964/65 pa je število štipendistov in štipenditorjev naraslo, saj se je v tem letu vpisalo več študentov in sicer za ,9,8%. Od 1591 redno vpisanih študentov prejema štipendijo 42% slušateljev. Povprečna štipendija znaša 16.786 din. (N. pr. v Ljubljani 18.650). Konec lanskega leta je prejemalo štipendijo 37% študentov iz delavskih družin, usluž-benskih 26%, kmečkih 23% iz prostih poklicev in ostalih pa 14%. Po teh podatkih so prejemali najvišjo štipendijo študentje PA v prvem letniku iz obrtniških in uslužbenskih družin in sicer 19.970 din, najnižje pa študentje VAŠ v II. letniku 10.000 din.
Politiko štipendiranja bi morali v bodoče graditi predvsem s stališča potreb modernizacije našega gospodarstva in družbenih služb. Ta politika bi morala biti bolj načrtna in v tesnejši povezavi s potrebami nosilcev razvoja na o-menjenih področjih, to je raznih delovnih organizacijah. Štipendije, ki jih dajejo danes gospodarske organizacije, so razmeroma nizke in ponekod celo padajo v strokah, ki so za gospodarstvo še posebno zanimive. Vse te anomalije bo mogoče odpraviti le z dolgoročnim sistemom štipendiranja, ki bo v skladu z načinom novega ekonomskega si-siema.
(Vir: Poročilo ZM VZ)
Tovariš predstojnik, povejte nam prosim, kako se je razvijal in kakšen je sedaj odnos med mariborskimi višjimi šolami ter gospodarstvom glede na zahteve reforme visokošolskega študija?
Znano je dejstvo, da so mariborski visokošolski zavodi nastali v prvem obdobju uvajanja reforme visokošolskega študija. Do zahtev po tej reformi je prišlo po splošnih ugoto-
vsebinskih problemov. Utrjevanje novega profila visokošolskega zavoda je zahtevalo predvsem organizacijo zavoda samega, učnega gradiva in tako dalje. Ta faza se sedaj zaključuje in zavodi prehajajo v novo obdobje, ko so se šole že materialno utrdile. Vnaprej pričakujemo, da se bo več pozornosti posvečalo raziskovalnemu in znanstvenemu delu ter se še bolj poglabljal in izboljševal učni proces. Kar zadeva znan-
Odgovarja predstojnik Združenja mariborskih visokošolskih zavodov dr. Vladimir Bračič
Soglasje gospodarstva
tovitvah, da nam obstoječi visokošolski sistem daje premalo kadra, da šolanje teh kadrov časovno predolgo traja in da bi v celoten sistem visokošolskega študija bilo potrebno vnesti več intenzivnosti. To bi nedvomno prispevalo k hitrejšemu študiju, ki bi bil prilagojen konkretnim zahtevam našega obdobja. Zato so naši učni načrti nastajali v najtesnejšem sodelovanju s strokovnjaki iz prakse ter predstavniki strokovnih združenj. Tako so se pojavili naši zavodi kot nov element v visokošolskem sistemu. Če hočemo tudi v naprej zadostiti osnovnemu cilju reforme, da bi bil visokošolski študij bliže neposredni praksi, potem morajo vodstva šol skrbeti za stalno in čim tesnejšo povezavo s koristniki šolajočih se kadrov, to je z gospodarskimi organizacijami. Ko pa govorimo o praksi, ne mislimo na tisto formalno pojmovanje te besede, ki se včasih pogosto ponavlja v naših podjetjih, temveč mislimo na široko perspektivo našega gospodarskega razvoja, ki se kaže v težnjah po razvoju proizvodnega procesa in javnih služb. Vendar, ko poudarjamo ta stalni kontakt in spoznavanje zahtev prakse, pa sodimo, da lahko in mora o učnih načrtih in fiziognomiji šole sklepati učni kolektiv te šole. Edini on je po svojem družbenem položaju odgovoren za »svoj proizvod«.
Po petih letih obstoja mariborskih visokih šol lahko rečemo, da je to obdobje predstavljalo nekako zaključeno celoto. Povejte nam prosim, kakšna je bila vloga šol v tem času in v kako smer se bodo mariborski visokošolski zavodi razvijali v bodoče.
Mariborske višje šole so bile v dosedanjem obdobju predvsem zaposlene z vrsto organizacijskih in
stveno raziskovalno delo lahko omenim, da je Združenje ustanovilo posebno komisijo, ki bo to delo v bodoče koordinirala. Zagotovili šmo že sredstva ter navezali prve stike z domačimi in inozemskimi šolami in inštituti. Ker je znanstveno raziskovalno delo šele na začetku svojega razvoja, še ne moremo objektivno oceniti rezultatov, vendar se prvi že kažejo.
Kar zadeva nadaljnji razvoj višjih šol lahko rečem, da pričakujemo napredek na vseh področjih. Dejstvo, da se je uveljavilo načelo volilnosti učnega kadra in dejstvo, da so v naših statutih določbe o načelu habilitacije, kaže, kakšna je usmeritev učnega kadra in kakšne so perspektive. Nadaljnji razvoj šol neposredno povezujemo z nadaljnjim splošnim razvojem naše republike. Če bo ta razvoj objektivno terjal ali ustvaril takšne pogoje, da bi posamezne mariborske šole zaradi družbene potrebe razvile drugo stopnjo, potem bomo to nalogo prevzeli. Zavedamo pa se, da je ta razvoj pogojen s predhodno ureditvijo materialnega stanja šole in učnih kadrov. Ob dejstvu, da je VEKš izdelala predlog o uvedbi druge stopnje, želim poudariti, da v tem primeru ne gre za duplika-cijo Ekonomske fakultete, temveč za predvsem drugačen koncept visokošolskega zavoda, ki bi med drugim tudi nosil naziv Visoka komercialna šola. Ta predlog so polno podprle gospodarske organizacije, ki čutijo potrebo po prav takšnem profilu strokovnjaka, kot bi ga naj ta šola dajala. Ostali zavodi takšnih študij še nimajo, vendar po predvidevanjih našega splošnega družbenega razvoja sodimo, da se bodo šole morale še v naprej razvijati, da bo število študentov nenehno naraščalo in bo s tem Maribor postal center visokih šol.
Darko Pašek
Študentski dom v Tyrševi ulici
Še en prispevek na temo
Mariborski študent in kultura
Dejstvo, da študira v Mariboru okrog dva tisoč rednih in nad štiri tisoč izrednih študentov je vsekakor pomembno. Maribor se s svojimi šestimi višjimi šolami razlikuje od mesta pred leti, ko še teh šol ni bilo.
Intelektualna raven prebivalstva se s tem nedvomno dviga. Vsako leto lahko izvemo
za nove doktorje znanosti (na PA so prejeli letos ta naziv trije profesorji). Če bi višjih šol ne bilo, bi najbrž malokateri srednješolski profesor pomislil na znastveno delo in ludi knjigo oziroma skript ne bi izdajali. Pričakovali smo, da bodo vsaj študenti, redni, dali mestu nov ritem, živahnost. Resnica je, da je nekaj
tega občutiti, vendar ne ta*ko, kot bi morda želeli.
Nekateri so preveč pričakovali že od tega, da študenti pač so, toda študenti so jih »razočarali«. To razočaranje je vsaj do neke meje razumljivo. Študijsko leto traja dve leti. To pa je za šole s tako natrpanimi učnimi programi malo. Povprečni študent mora
Končno premiera
Objektivne težave
Naslov sam nam pove sicer precej več, kot je videti na prvi pogled, kajti ta pri nas tako udomačena in vselej prisotna fraza najvišjih forumov pa tja do najnižjih delovnih enot,' je postala opravičilo za vse mogoče zavestne in nezavestne grehe, ki jih iz dneva v dan delamo in ponavljamo (kar je še huje od greha, ki se je pojavil v izvirni obliki).
Zakaj so študentje pripravi-
li	prav satiro, s katero bodo povedali javnosti nekaj, kar najbrž ni prav med nami? Pravzaprav odgovor na to vprašanje niti potreben ni. Jasno je, da je to najprimernejša oblika dela amaterskih oderskih ansamblov, ki zavestno gradijo predstavo z namenom, da bi na najbol j pristopen in razumljiv način orisali po najkrajši poti družbeno aktualnost. Vkolikor so dru ga sredstva za žigosanje družbenih anomalij navidez težavna, se je pač potrebno zateči k satiri. Seveda je smeh ob satiri za različne gledalce tako različen, da ga še zdaleč ne gre jemati kot zabavo, pač pa kot zdravilo ki ni za vsakogar okusno. Morda so pripravljal« Objektivnih težav vedeli, da je satira kot posledica omenjenega nehvaležna in zamerljiva, pa je zato repertoar bil sestavljen tako, da smo polovico krivde zvalili na Poljake, ker so pač avtorji poljski satiriki. Očitna je a-daptacija na današnje razmere, toda pri vsem se vsi pre-radi smejemo neprizadeto duhovitostim, misleč, da to ni naše in nas zato ne zadeva.
Tu gre zamera na izbor. Imeli smo premalo naših domačih bodic, ki bi na konkretni relaciji obravnavale reakcijo občanov v današnjih družbenih dogodkih. Kolektiv se je sicer trudil, da bi pokazal vse, kar je zmogel, vendar bi bil efekt večji, če bi bilo manj songov, ki so v celotni predstavi delovali zelo medlo, zdolgočaseno (zaključni song Objektivne težave recimo ob sega štirinajst štirivrstičnih kitic in je le na ravni mariborskega feljtona); po vrhu vsega gledalec ne more razumeti teksta, ker je neenotna zborna izgovorjava razblinila akustični efekt. Kdor je gledal celjsko satirično predstavo Smeh ni greh, je prepoznal večino materiala, ki so ga Mariborčani povzeli od Celjanov.
Jugoslovansko satiro so predstavili: Serafim, Menart, Novakovič, Marjan Kolar in domačin ter režiser predstave Marjan Bačko. Slednji ima vsekakor hvalevredne zasluge za
predstavo in celotni ansambel,
v	zlaganju songov, pa mu je uspeh spodletel. Z malo več občutka za razpoloženje v dvorani, bi režiser lahko razbil tudi Menartov delež na več iskrivih fragmentov, zlasti, kadar gre za daljše pesmi (Za ljubi kruhek, Deset človeških zapovedi).
Sceno in kostume je pripravila funkcionalno in učinkovito Vlasta Hegedušičeva. Nekaj posameznikov je dalo predstavi pomembno obeleže-je in jih bo potrebno v bodoče kar pridno zaposliti. (Ana Vilič, Tine Germ).
Posebej je potrebno poudariti seveda to, da je uspeh dosežen s tem, ker je satirični kabaret shodil. To je nedvomno pomembno za ŠKUD mariborskih študentov in moment, ki pietehta vse drobne spodrsljaje (beri: pomanjkanje izkušenj) na pozitivno stran. Zato velja celotni skupini čestitka in želja: še nasvidenje!
M. P.
»Objektivna težava ne zapusti
nas!«
opraviti mesečno povprečno vsaj en izpit. Cas prehiteva študente vsak trenutek in od večine že zaradi tega ni mogoče pričakovati večjega zanimanja za okolico. Razen tega študij na večini mariborskih šol ne zadeva v konkretno kulturno problematiko mesta, saj mariborske višje šole vzgajajo v glavnem le tehniško inteligenco oziroma poslovne ljudi. Tako je na VTŠ, na VEKŠ, VAŠ, VPš. Vemo pa, da te vrste inteligence ne privlači preveč živahno kulturno umetniško dogajanje. Nezainteresiranost za kulturo je opaziti že pri študentih teh strok.
Nad slabim obiskom študentov se pritožujejo v galeriji, v gledališču, v koncertni poslovalnici in še kje. Upoštevati pa moramo, da v Mariboru ne ostane skoraj noben študent z večjimi literarnimi, likovnimi, glasbenimi ali gledališkimi ambicijami. Ti gredo na ustrezne šole v Ljubljano. Nekateri s podobnimi ambicijami ostajajo v Mariboru zaradi slabih gmotnih razmer. Večina se jih vpiše na PA -ustreznih skupin-jezikovni pouk, glasbena in likovna skupina. Seveda gre tu le za majhno število. Tako v Mariboru nimamo študentske publike, ki bi obiskovala kulturne prireditve in se za posamezna umetniška področja zanimala iz »profesionalnih« nagibov. V Ljubljani je s tem nekoliko drugače, čeprav tudi tam ni položaj povsem rožnat. Pri oblikovanju kulturne klime v mestu se bomo morali še naprej v glavnem zanašati na absolvente umetniških akademij, ki se bodo vračali iz Ljubljane. Toda — ali se bodo vsi vrnili v Maribor? In če se ne bodo, zakaj ne? Pri tem znova ne moremo mimo neprijetnega dejstva, da mariborski študenti nimajo svojega lista, ki bo gotovo predstavljal središče kulturnega udejstvovanja študentov.
Zavedam se, da nihče ni pričakoval od mariborskih študentov neke ustvarjalnosti, temveč so kulturne ustanove računale na zvestejšo publiko. Toda računi se niso izšli.
Pri tem moramo opozoriti na pojav, ki je med našimi študenti dokaj pogost in ta je
podcenjevanje mariborskih kulturnih ustanov. Priznajmo, da imamo za to nekaj razlogov, po drugi strani pa priznajmo, da je v tem izgovoru (ne grem v opero, ker je slaba) težnja, da bi opravičili lastno nemarnost. V galeriji so na primer iste likovne razstave kot drugod. Glasbeni umetniki pa v Mariboru ne igrajo nič slabše kot če gostujejo drugod po svetu.
Čeprav je naša generacija odraz vsemogočih sprememb pri nas in po svetu in je na primer v nekem smislu povsem različna od predvojne generacije in one, ki je preživela strahote vojne, menim, da ni nič slabša. Zaupam v svojo generacijo. Starejši bodo vedeli, če se je v preteklosti mladina v celoti toliko bolj zanimala za svet okoli sebe kot se mi. Dvomim. Nikoli niso bili prav vsi aktivni. Niti politično niti kulturno. Ce bi bila naša generacija pred isto situacijo kot je bila prejšnja, bi gotovo odgovorili enako enotno in pošteno. Danes pa imamo mladi precej drugačne probleme kot so jih imeli naši predhodniki. V stari Jugoslaviji je bil nacionalni problem še zmeraj zelo oster. Boj proti srbski samopašnosti je zaposloval mladino. Tudi državni sistem je bil tako krivičen, da je klical k uporu in predvsem k razmišljanju.
Problemi našega gospodarstva nas danes zelo zanimajo, ravno tako vratolomni porast cen, velike razlike v standardu ... .
Naj se vrnem k problemu kulture. Takoj seveda velja vprašati, če so mariborske kulturne ustanove storile vse, da bi pritegnile študente. Ali je kakovost mariborskega Večera taka, da bi ga študent ne .mogel pogrešati? Koliko in kako je časopis pisal o študentih? Ali je z radiom kaj drugače.? Pri tem problemu bo lahko veliko pripomogla revija Dialogi. Revialno življenje zanima študente.
Zavedam se, da nisem povedal nič velikega. Želim le poudariti, da ni prav reči le »študenti so taki in taki«, vprašajmo se tudi, zakaj je tako.
Tone Partljič
IISSilE
mk-: -
Meditacije
na
temo
laik in glasba
Vprašanje, ki me je vedno zelo živo zanimalo je vprašanje odnosa med laičnim in strokovnim občutenjem oz. razumevanjem (tolmačenjem, vrednotenjem) glasbe.
Zame je svet glasbe vedno predstavljal bogastvo čustva, ne razumskega konstruiranja tonov. Ko bi želela glasbo transponirati na tehniko besednega umetniškega izraza, bi jo nedvomno brez razmišljanja prištela k lirični poeziji. Ne zaradi vsebine ene ali druge temveč glede na spontanost občutenja oz. razumevanja ene ali druge, v čemer ne vidim bistvene razlike. Lirična poezija je spontan izraz razpoloženja, čustev. Človek, ki jo prebira ali posluša, jo občuti, sprejme takoj ali sploh ne. Ob tem ne razmišlja zakaj, niti ne more takoj ugotoviti. Všeč mu je, blizu, neko sozvočje dosega z njeno vsebino, neko bogastvo se seli vanj. Toda vse to predvsem občuti, šele pozneje lahko z analizo čustva razumsko razporedi.
Nedvomno je glasba najbolj neposreden in obenem naju-činkovitejšejši umetniški izraz, čeprav bi mi tu marsikdo,
ki je ne posluša, oz. bolje rečeno, ne pozna, ugovarjal. Abstraktnost in nerazumljivost glasbenega izraza v primeri z besedno umetnostjo npr., ki je najbolj razumljivo sredstvo umetniškega izpovedovanja in obenem torej najbolj banalno (v prenesenem smislu seveda) vsak dan uporabljivo sredstvo medsebojnega sporazumevanja ljudi, je relativna. Glasba je vrojena v vsako živo bitje. Narekuje mu jo že harmonija gibov, ritem utripa življenja, ki je njen osnovni element, pesem stalne in večne spremenljivosti bitja in gibanja, ki se odvija v harmoničnem zaporedju zakonov narave.
Včasih sem si želela podrobno in strokovno razumeti glasbo. Danes ne žalujem več za tem, nasprotno, srečna sem, da jo lahko sprejemam kot laik. Zakaj? Moje strokovno neznanje mi omogoča doživljanje vsake stvaritve v celoti, brez obremenitve prevelikega poznavanja stilov, seciranja na tone in poltone, posebnosti zgradb ipd.
Lahko se prepuščam naravnost fizičnemu izčrpavanju ob poslušanju Beethovna, meh-
ko sanjavo otožnemu razpoloženju Chopina, strastno drznim Rusom, igrivemu Mozartu, impresionistično slikovitemu Debussyju, zlodejevsko virtuoznemu Paganiniju. In cb tem sem srečna ali žalostna, vsakokrat ko poslušam isto stvar, jo dojemam drugače, odvisno od mene same, vsakokrat najdem v njih delček svojega veselja ali žalosti. Vselej sem torej bogata, polna, napeta kot drevje spomladi.
Imela sem nekoč priložnost poslušati neko simfonijo med poslušalci akademije za glasbeno umetnost. Kot laični o-boževatelj vsega, kar je glasba in vseh, ki se z njo pobliže ukvarjajo, sem se v njihovi sredi počutila malo izgubljeno in žalostno. To neprijetno počutje pa se je kmalu sprevrglo v posmeh, nato v jezo in nato spet v občutek zadovoljstva. Vsi ti profesionalni poznavalci glasbe so namreč poslušali izvajanje po tonih. Razumsko so secirali skladbo na tone in poltone ter ugotavljali ali je bila intonacija pravilna ali ne. Glasniki komentarjev so bili obarvani s superiornim prizvokom -vse
vednosti in vserazumevanja.
Prav gotovo, da so vsi slišali simfonijo velikokrat. Morali so jo razkosati, secirati, analizirati. Toda za kolikor so bili obogateni z golim razumskim znanjem, toliko so bili osiromašeni za tisto spontano občutje po intuitivnem zaznavanju, sprejemanju in razumevanju. Bili so osiromašeni za čustvo in to je le najmočnejši element glasbe oz. vsake umetniške stvaritve. Čustvo, ki najde odmev v konsumentu, izzove tako ali tako razpoloženje.
Na enem zadnjih koncertov je bilo izvajano neko modernejše delo, katero je poslušalce v glavnem pustilo hladne. Izkustvo kaže, da je v modernih glasbenih stvaritvah zelo težko najti čustvene obogatitve. Vse teži bolj k razumskemu konstruiranju, shematizi-ranju, »atomski« glasbi, ki fb izraz atomske dobe. Laični poslušalec glasbe, ki se je samoiniciativno že veliko naučil ob stalnem poslušanju, je lahko da prehodil že tako pot samov/goje, da bo kazal do takih skladb določeno strpnost, vendar z rezervo pri pričakovanju in poslušanju. Nekdo
Grozdana Olujič
Brez tretjega
Po nekaj letih razpravljanja in poizkusov, da bi študente v Mariboru vključili v kulturno življenje, so na Višji ekonomsko komercialni šoli uvedli kot obvezna predavanja tri humanistične predmete, s katerimi poizkušajo dati študentom osnovno izobrazbo v glazbi, likovni umetnosti in literaturi.
Trenutno so ostale višje šole še pasivne opazovalke te kulturne vzgoje, vendar bodo prav gotovo že v prihodnjem semestru uvedle nekaj podobnega. Problem je vsekakor v tem, kako pridobiti študente za obiskovanje teh predavanj. Že mnogokrat se je pri podobnih predavanjih pokazalo, da jih obiskuje dokaj malo štu-
Kulturna
vzgoja
nujnost
dentov (po navadi tisti, ki že imajo precej posluha j in je seveda treba najti neko sredstvo, s katerim bomo zagotovili reden obisk. Zanimiv je način organizacije na VEKŠ. Uprava šole je z »administrativnim« ukrepom dosegla, da so predavanja, vedno obiskana polnoštevilno (za vsako predavanje dobi študent v indeks žig). Dejstvo je, da so se študentje na ta predavanja ?e tako navadili, da bi sedaj ta ukrep že mirno izpustili in vendar bi bilo predavanje dobro obiskano
Namen predavanj je vzbuditi pri študentih tudi željo po obiskovanju kulturnih prireditev.
Po prvem ciklusu predavanj so na VEKŠ izvedli test, katerega vprašanja so zajemala snov tega ciklusa. Rezultati so pokazali, da so študentje pravilno rešili povprečno 80 odstotkov vprašanj.
Dejstvo pa je, da se je vkljub tem predavanjem število študentov, na kulturnih prireditvah dokaj malo dvignilo. Sicer mislijo na VEKŠ organizirati nekaj obveznih kulturnih prireditev, vendar bomo cilj dosegli šele takrat, ko bodo na vseh šolah takšna predavanja in ko bodo kulturne prireditve tudi dobro obiskane s strani študentov.
N. Šoštarič
VVilliam Faulkner je v enem izmed svojih redkih intervjujev pred petnajstimi leti imenoval vek, v katerem živimo, »vek nasilja in seksa«. Ob izkušnjah, ki si jih je pridobil skozi dve svetovni vojni (a-tomska goba nad Hirošimo, 6 milijonov Eichmanovih Židov, klima zastrupljenosti in hladne vojne), ameriškemu nobelovcu ni bilo težko priti do zaključka o nasilju. Zaključek o seksu je bil v tem času manj evidenten (tu in tam kakšna knjiga, film), vendar se je vsiljeval.
Demistifikacija ljubezni, začeta z romanom D. H. Law-rerice-a Ljubimec Lady Cha-terley, se nadaljuje in v bogat seznam literature na temo ljubezni, vnaša nove poudarke. Ljubezen Abelarta in He-loize, ljubezen Romea in Julije, z mesečino stkana zgodba o Tristanu in Izoldi — čista in vzvišena ljubezen začne dobivati drugačne oblike, drugačen pomen, celo vzvišenost začne izginjati. Postaja bolj človeška in to na način, pred katerega ne moremo vedno postaviti pozitivnega predzna-
ka. Pojem duh prehaja v pojem telo. Prej izrazito notranja, postane sedaj ljubezen izrazito telesna, vendar ji ne uspe doseči tistega višjega subtilnejšega diha, ki pretvarja telesne stike v občutek,
imenovan ljubezen. Tako se vse pogosteje pojavlja beseda »seks«, ki ne napoveduje samo spremembe, nastale v odnosih med spoloma, ampak tudi spremembe pojmovanja ljubezni. Nova in sveža, prodornejša filmska umetnost je vse to prej opazila kot literatura. V borih dvajsetih letih od vojne do danes nam je film prikazal niz zgodb na temo ljubezen. Vse od romantičnih tendenc (Pesem mrtvih ljubimcev), preko patetike (En dan življenja), tragike (Obala v megli, Pastoralna simfonija), brutalnosti (Tramvaj poželenja), tolmačenja sramežljivih zaljubljencev (Marty), obupancev (Hiroši-ma, ljubezen moja), do morbidnih junakov (Lolite) in ravnodušnih Antonionijev Ljubimcev.
Na začetku s strastjo in z zanosom sprejeta ideja o telesu, kot o instrumentu uživanja, je že v dvajsetih letih izčrpala svojo svežino, od nežne poetične zgodbe o mladih, ljubečih se ljudeh, v Plesala je eno samo poletje, prehajamo na gole filme Brigite Bardot. Združevanje ljubimcev se spremeni v akt odtujevanja. Čeprav se junaki Alaina Res-naisa (Hirošima, ljubezen .moja) in Antionionija ukvarjajo s svojim telesom, vendar ne uživajo več v tistem, kar jim telo nudi. Uro ali dve jim služi kot možnost kontakta s partnerjem, vendar je ta možnost zelo brezznačajna: odtujeni v nekem odtujenem svetu so ti junaki, čeprav v dvoje, obsojeni na samoto.
Tretji, tisti fatalni tretji iz poezije, romana in drame zgodnjih obdobij ni več neogiben, da pride do razkroja neke ljubezni ali zakona. Zadostujeta samo dva, včasih celo samo eden. Ni nujno, da je tisti drugi kriv za vse to umiranje ljubezni in na že privajeno samoto se nakazuje neka nova, hladna in siva kakor smrt. Spomnimo se samo zaključne scene Antionionijeve Noči! Dve skoraj popolnoma oddvojeni človeški pojavi in sivi pejsaž, ki prodira (samoten in brezsrčen kot jeklo) jih požira in spravlja v obup. Vendar krivca ni. Ni tretjega, če pa je, se pojavi šele takrat,
ko ljubezni že ni več (natančneje rečeno, ko sta se partnerja že spoznala in potešila željo). Dramatična funkcija tretjega je tako zmanjšana na ničlo.
Agnes Wajola v filmu Sreča, najde celo trikotnik, v katerem celo moški egzistira med dvema ženama in brez občutka krivde, brez nelagodnosti uživa v tem, kar mu vsaka nudi in tako uresničuje ideal mohamedanskega raja na zemlji.
»Tretji«, zaradi katerega je Othello znorel, tretji zaradi katerega so se ubijali ali so bili ubiti junaki romanov in dram, ni postal samo odvečen, arupak celo smešen.
Brez tretjega? Si je sploh lahko kdo zamislil v dobi Shakespeara, Corneilla, Rous-seaua ljubezensko dramo brez tretjega? Cela tri stoletja je na francoskih odrih gospodarila tiranija in lrivolnost »tretjega«. Mož, žena, ljubimec, ali ljubimci in ljubosuma žena — to je bil motiv za zaplet, motiv za dramo. V tem so klasični trikotnik zamenjali četverokotniki kot osnova za dramo ali film. Šele na koncu je prišla drama brez tretjega — drama dveh ljubimcev, zgroženih nad krhkostjo ljubezni in absurdnostjo sveta (Aleksander Petrovič Dva), pripravljeni, da zadrže ljubezen, ki pa se kakor čas ne more zadržati.
Čas in seks. Ne več ljubezen v večnost, ampak seks v trenutku, ki ga veže in dela čudno mračno poezijo modernega romana in modernega filma. V želji, da zadrže trenutek, kateri mineva, so se križale poti romana in poti
filma. Spomnimo se gospe De-lovey iz istoimenskega romana Wirginie Woolf in prizorov, v katerih ona, ko posluša bitje Big Bena, kliče v spomin svojo minulo ljubezen, spomnimo se mladega človeka iz filma Lani v Marienbadnu. Vsakemu od njih se je nekaj pripetilo, (ali pa so morda samo želeli, da se jim nekaj pripeti), vendar je čas kakor val prešel preko tega. Vrnitve ni.
Tretji tukaj ni obstajal, niti ni bilo nujno, da obstaja. Ljubezenska drama se je odigrala samo v tistih dveh, mogoče samo v enem od njiju, kot je to najčešče pri Antonionijevih junakih. Če ni bil to samo trenutni žarek poželenja, varlji-
vi	sijaj seksa, ki v modernih romanih in filmih vse pogosteje zamenjuje ljubezen. Tako se nam včasih zdi kakor da ljubezen izginja. Pravim »včasih«, ker je to samo slučajen vtis, ki ga ustvarjajo vse pogostejši filmi in knjige, osnovane na golem seksu in katerih rezultat so škandali in vzbujanje pozornosti. Seks je, kakor vse kaže, postal blago široke potrošnje, blago, ki se kupuje in zahteva, poslovni ljudje so hitro zapazili, od tod revije s serijami slik golih lepotic, TV filmi z dekleti brez oblek, knjižice s poslikanimi ovitki, na katerih se seks kombinira z nasiljem.
Vendar je vse to le pisana etiketa, ki nam jo nudi (ali pa tudi ne)) slika časa, v katerem živimo. Pomembnejše in globlje tolmačenje seksa in njegove vloge v življenju modernega človeka, nam nudijo samo umetniški filmi in knjige. To tolmačenje, včasih morbidno, včasih monstruozno (Moravijin Dolgčas, Naboko-vova Lolita itd.) vseeno več govori o dezorientaciji v ljubezni kot pa o pomanjkanju ljubezni na svetu in v človeku. Človek, dolgo verujoč v ljubezen duha, je osvojil telo in kot vsi »skorojeviči« pretiral v uporabi novega imetja. Tako je izostala sinteza duha in telesa, prihaja neka nova humanost, nova ljubezen, osvobojena prisotnosti tretjega. A tukaj so še ubijalske sive sence, ki spremljajo ljubezen, izražene edino v seksu.
(prev.: K. V.)
drug, ki je vso svojo ljubezen do glasbe razvil do stopnje povsem čustvenega dojemanja in sprejemanja glasbe, bo tako stvar odklanjal. Oba pa bosta nedvomno stala pred subjektivno notranjo dilemo (kadar strokovnjaki prepričujejo, da je stvar umetnina): ali sem kot nestrokovnjak res obsojen na nerazumevanje stvari, ki je v bistvu umetnina, pa je ne čutim, ker nisem dovolj izobražen ali pa se lahko zanesem na svoj relativno tudi že izostren čut in okus, grajen na intuiciji ter kratkomalo izjavim, da stvar ni umetnina, ker me pušča hladnega in praznega brez najmanjšega sledu nemira. In tu stojimo pred najosnovnejšim vprašanjem umetnosti nasploh, v katerega teoretično vsebino pa se ne nameravam spuščati kot laik. Smatram pa, da je za vsako umetniško stvaritev, pa naj bo v takem ali v takem stilu, iz te ali one dobe, klasične ali atomske, najvažnejša izpoved. Plemenitenje in bogatenje tistih, ki umetnino uživajo.
No, po tistem koncertu sem slučajno slišala nekega strokovnjaka, ko je komentiral omenjeno skladbo. Menil je, da je
stvar zanimivo in duhovito grajena. Pa je to dovolj za umetnino? Laiki marsičesa ne razumejo. To je že res. Pa vendar je velika večina konsu-mentov vendarle laikov. In če so po večini prehodili pot razumevanja glasbe na tak način kot jaz, potem stojijo pred iste dilemo. Nekdo je rekel: Ne ljubim samo klasične glasbe niti samo jazza. Ljubim le dobro glasbo, tako ali tako. Človek, pa tudi laičen poslušalec se mora učiti poslušati glasbo. Na drugačen način kot tisti na akademiji, pa vendarle. Najlaže jo vzljubi in se je nauči razumevati kot otrok. Otroška duša je nepopisan list, neobremenjen še z različnimi osnovanimi ali neosnova-nimi predsodki in principi, njegovi interesi se šele razvijajo in z lahkoto jih usmerjamo tja, kamor sami želimo. Predvsem pa je otrok potreben notranje hrane, bogastva do-mišlije, bogastva notranjega pravljičnega sveta zgodb in glasbe. In kaj mu lahko laže kot glasba razvija samostojno fantazijo (seveda ob pravilnem vodenju starejšega) in istočasno razvija prepotrebni odnos do etike in estetike, ob-
čutek plemenitosti, dobrote, razumevanja sočloveka.
Veliko tožimo o mladini: Naša mladina je nekulturna, ne vzgojena, brezsrčna, prazna, plehka, računarska, vdana seksu in kriminalu. Naša mladina je odraz naše dobe pa tudi naših velikih napak, ki smo jih zagrešili proti njej v najnežnejšem otroštvu. Kakšen trud vlagamo mi sami v bogatenje srčne kulture naj-nežnejšega otroštva, ki je samo po sebi vedno dobro, plemenito, nežno, pripravljeno na sprejem tega, kar mu bomo sami poklonili. Kaj vlagamo vanj preden ugotovimo pesimistično in povsem nesamo-kritično, da se je otroštvo izpridilo, preraslo v grobost in plehko praznoto.
Čestokrat vsajamo nehote lastno nekulturnost v otroštvo naših potomcev. Zakaj ne vsajamo vanje npr. ljubezni do glasbe in vsega, kar je umetnost in kultura. Kajti kulturnost mora postati izraz subjektivne notranje potrebe po stalni duhovni bogativi, ne pa izraz snobističnega občutka superiornosti nad ostalim, ne-kulturnim. To, kar sami poznamo, kar sami uživamo, od
česar se hranimo, to moramo v prvi vrsti vsajati v otroštva naših potomcev, zamujeno na tem področju ni nikoli dovolj nadoknadeno.
Kako sem v gimnazijskih letih pogrešala v učnem programu umetnostne zgodovine, estetike, glasbene vzgoje! Kdor je sam čutil potrebo, je deloma izpopolnil zamujeno. Večina pa je le ostala prazna. In tako osiromašena za vse življenje.
Spominjam se zame čudovitega časa, ko smo enkrat mesečno odhajali s šolo na komentirane glasbene koncerte. Žal se je te ponovilo le dva ali trikrat. Nikoli ne bom pozabila tiste zamaknjeno polne tišine, ko so po dvorani valovali opojni zvoki Vltave. Po predhodnem komentarju, z glasbenimi vložki kot ilustracijo za posamezne motive skladbe, je bilo videti v očeh sošolcev pričakovanje soteske in kanjonov, vilinskega plesa ob bregovih reke ter veličastnih palač starinskega Višegra-da. Sama sem že poznala to opojno skladbo. Nepopisno pa je bilo zame doživetje drugih. Čutili so, živeli. Tudi tisti, ki so odhajali v dvorano s po-
smehom, opazkami, pasivnostjo.
Pa je kljub vsemu vse zaspalo.
Zakaj ne začnemo znova. Ne zato, da bi bile naše koncertne dvorane bolje obiskane, da bi bilo videti v njih več mladine, ampak zato, da bi razvijali dispozicije v otroštvo položene plemenitosti in želje po lepem. To je naša dolžnost.
V	vsem tem počiva nadaljnji razvoj človeka, njegov odnos do sočloveka, življenja, morale, ljubezni. Govorimo o človeku, ki bi naj postal dober upravljalec. in samoupravi ja-lec. Posvečamo se njegovemu družbeno političnemu udejstvovanju, govorimo širokopotezno, s parolami. Njemu o-sebno se še nismo dovolj približali. Njegovemu intimnemu notranjemu razvoju, problemu njegove srčne kulture in kulture nasploh, ki že lep čas blodi v praznini, naveličanosti. Ne kritizirajmo ga, temveč se potrudimo z ustrezno vzgojo, da bo kulturnost in kultura postala njegova subjektivna želja in potreba.
Marija Golob
Srednješolci, !^и7 zak|iužnem
Višja tehniška šola
Maribor, Smetanova 18
Ustanovljena je bila leta 1960, ko so začela predavanja v letnem semestru. Nastala je iz potreb prakse in traja štiri semestre. Po končanih predavanjih je potrebna diploma. Naziv po dokončanem šolanju: inženir (ustrezne stroke), šola ima pet oddelkov. Pro gram predavanj je tak, da sta prva dva semestra splošna, v tretjem semestru pa se študij deli na:
Oddelek za strojništvo:
energetiki;
tehnologi;
Oddelek za elektrotehniko:
jaki in šibki tok Oddelek za gradbeništvo: komunala in operativa; Oddelek za tekstil;
Oddelku za kemijo.
V prvih dveh semestrih je osnovni poudarek na matematiki, elektrotehniki in kemiji (specifično za posamezne oddelke). Razen teoretičnega gradiva pri izpitih so predpisani mnogi programi in vaje. študij v drugem letniku je različen in se smeri razlikujejo po številu in težini izpitov.
V	dveh letih je treba opraviti povprečno 25 izpitov. Po diplomi, za katero je potrebno od treh do osem mesecev, je možen vpis na drugo stopnjo ustreznih fakultet. Na Ljubljansko Univerzo je možen nemoten prestop — seveda z vsemi izpiti. Tehnika je vabljiva in zanimiva, vendar študij ni
tako prijeten. Kdor se zanj odloči se mora odpovedati mnogim brezskrbnostim, zabavi in počitnicam.
Študirati tehniko pomeni bedeti pozno v noč in zgodaj vstajati. Kogar mika tehnika naj premisli, če je zanjo tudi sposoben, kajti pot je strma in le resni jo zmorejo.
Višjajagronomska šola Maribor, Vrbanska 30
Zadnje čase je hiter razvoj kmetijstva zelo aktualna tema. Da bi ta razvoj tudi^ v resnici mogel biti tak, kot želimo, bo potrebno vložiti mnogo truda nas vseh, posebno pa neposrednih proizvajalcev v kmetijstvu. Veliko bodo morali prispevati strokovnjaki, ki jih doslej v našem gospodarstvu še vedno občutno primanjkuje. Višja agronomska šola je bila ustanovljena leta 1960. Od ustanovitve pa vse do danes je ohranila študij razdeljen na tri oddelke: POLJEDELSKI, ŽIVINOREJSKI IN SADJAR-SKO-VINOGRADNIŠKI. Predmeti se delijo na splošne, ki jih poslušajo slušatelji vseh treh oddelkov, in specialne za posamezne oddelke. Študent, ki se želi vpisati na VAŠ se mora zavedati težke naloge, ki je postavljena pred njega, če hoče študirati, bolje rečeno, redno študirati. Poleg obveznih predavanj mora slušatelj redno obiskovati praktične vaje iz mnogih predmetov, seveda pa ostane ob smotrni porazdelitvi prostega časa še dovolj časa za študij in' izven-študijsko udejstvovanje. V dveh letih, kolikor traja študij na VAŠ, je treba opraviti o-krog 22 — 25 izpitov in nekaj kolokvijev, študijski načrt Višje agronomske šole prilagojen učnemu načrtu na prvi stopnji agronomske fakultete v Ljubljani in je zato možen neposredni prehod na drugo stopnjo brez posebnih diferencialnih izpitov. Specifičnost Višje agronomske šole glede na prvo stopnjo Agronomske fakultete v Ljubljani je v nekoliko večji orientaciji v praktično smer s poudarkom na tehničnih predmetih.
Višja ekon. komerc. šola
Maribor, Razlagova 14
Ustanovljena je bila leta 1959. Ima šest oddelkov:
Oddelek za transport in zavarovanje, ki je namenjen šolanju strokovnjakov za gospodarske službe s poudarkom na transportu, zavarovanju in špediciji.
Oddelek za turizem in gostinstvo je bil ustanovljen zaradi vedno večjih potreb po tem kadru. Sam študij je precej zahteven, hkrati pa tudi zanimiv in pester.
Oddelek za zunanjo trgovino: slušatelji, ki končaju študij v tem oddelku, dobijo po določenem stažu pravico o-pravljati zunanjetrgovinske posle. Program študija je zahteven. Glavni poudarek je na specifičnih predmetih in na znanju tujih jezikov. Slušatelj se izobražuje na tem področju pri Zavodu za tuje jezike, ki ga je ustanovila VEKŠ in ki razpolaga z vsemi napravami za moderno in intenzivno poučevanje jezikov.
Oddelek za bančništvo: Po končanem študiju na tem oddelku imajo diplomanti možnost zaposliti se na katerem-ikoli referentskem mestu v banki. Poleg splošnih ekonomskih predmetov ima oddelek seveda svoja specifična predavanja.
Oddelek za splošno komercialo vzgaja in izobražuje komercialiste za potrebe industrijskih in trgovskih podjetij. Najvažnejši posli, ki jih opravlja komercialist so: sklepanje pogodb o prodaji in nabavi blaga, pisarniško poslovanje, ekonomska propaganda itd. Z vsem tem se spozna bodoči komercialist na tem oddelku.
Oddelek za računstvo in finance vzgaja kadre za računovodske in finančne službe v gospodarskih organizacijah.
Višja pravna šola Maribor, Mladinska 9
Višjo pravno šolo so ustanovili junija 1960. leta. Šola ima namen ustvariti pravnike
—	praktike, ki jih v praksi potrebujemo v vedno večjem številu na delovnih mestih
pravne in komercialne službe ter socialno-kadrovske službe v gospodarskih organizacijah, pravne in upravne službe na skupščinah m zavodih ter v družbenih in političnih organizacijah. Gre za pravnika z zaključenim pravnim znanjem na vseh glavnih področjih prava, ki se lahko takoj orientira na vseh navedenih delovnih mestih brez nadaljnjega študija in ki lahko svoje znanje, pridobljeno v šoli, še praktično poglablja in specificira. Mnogi so tudi mnenja, da so diplomanti VPŠ sposobni prevzeti določene službe v pravosodju za kar pa je po predpisih potreben dvostopenjski študij. Redni študij na šoli traja dve leti. Na šolo se lahko vpiše vsak, ki je u-spešno končal srednjo šolo in ima veselje do pravniškega poklica. Učni načrt šole je ze-
lo	obširen, omogoča pa, da lahko z drugim delom neobremenjeni študent konča študij v rednem roku. Potem, ko opravi študent vse izpite, ki so predpisani po učnem načrtu mu izda šola diplomo, s katero mu prizna prvo stopnjo visokošolske izobrazbe za pravno stroko ter pravice, ki izvirajo iz tega po zakonu. Šola je izdala za večino predmetov skripta, poleg tega pa je na razpolago mnogo literature v študijski knjižnici. Po končani prvi stopnji je možna zaposlitev na že navedenih področjih. Študentje lahko po uspešno opravljeni prvi stopnji nadaljujejo študij na drugi stopnji Pravne fakultete v Ljubljani.
Višja stomatološka šola Maribor, Žitna ulica 1
Namen šole je, da vzgaja samostojnega strokovnjaka --zobnega terapevta z višjo izobrazbo za delo v zobozdravstvenih ustanovah, šolanje traja — ker je to zdravstvena šola — tri leta in odgovarja prvi stopnji študija na oddelku za stomatologijo Medicinske fakultete v Ljubljani. Diplomanti šole lahko tudi nadaljujejo študij na II. stopnji, ki traja še dve leti. Pouk in študij sta prvenstveno nazornega značaja. Zato sloni težišče pouka na praktičnem delu v obliki vaj in obsega skoraj dve tretjini vsega časa določenega z učnim načrtom za pouk. Študij lahko v gro-
bem razdelimo v dve fazi: predklinični in klinični. V predklinični fazi obsega študij skupino naravoslovnih predmetov in osnovne splošno medicinske predklinične predmete, sočasno pa še stomatološke predklinične predmete. Klinična faza obsega osnove splošno medicinskih kliničnih predmetov in klinične stomatološke predmete. Iz povedanega izhaja predvsem dvoje: študij zahteva intenzivno delo in zelo zaposluje (praktične vaje) študenta, ki mora posedovati tudi določeno mero ročne spretnosti in smisel za estetiko in oblikovanje. Od študenta, bodočega zdravstvenega delavca pa zahteva v polni meri še vse kvalitete značaja in osebnosti, saj mu je že tokom študija, posebno pa še kasneje zaupan — človek - bolnik.
Pedagoška akademija Maribor, Mladinska 9
Pedagoška akademija je bila ustanovljena za šolanje kadrov v prosveti, hkrati pa naj bi skrbela za nenehno izpopolnjevanje tudi tistih učiteljev, ki že nekaj let poučujejo. Naloga PA je v glavnem znanstveno delo na pedagoš-ko-psihološkem področju. Študentje, ki so se odločili za študij na PA bodo lahko izbirali med naslednjimi oddelki: matematika - fizika, slovenščina - angleščina, tehnični pouk, slovenščina - ruščina-slovenščina - srbohrvaščina, zgodovina - zemljepis, razredni pouk, biologija - kemija, biologija - telesna vzgoja, likovni pouk in glasbeni pouk. Želja Pedagoške akademije je vzgojiti zgleden lik učitelja, ki bo strokovnjak in predan naši stvarnosti.
Upamo, dragi maturanti, da vam bo ta kratek pregled študija na mariborskih višjih šolah pomagal pri življensko važni izbiri bodočega poklica. Pri odločitvi srečno roko in obilo uspeha pri študiju!
S. Petelin
Poljska -
(nadaljevanje z 2. strani) zem, posebno mladinski. Kjer koli smo bili, so nas spremljale in srečavale vrste domačih izletnikov, ki so si z izredno ljubeznijo ogledovali naravne in kulturne lepote.
K ra ko w
kulturni center Poljske, je bil naslednja postaja na naši poti. Mesto, ustanovljeno leta 965. ima danes 17 muzejev, 6 gledališč, filharmonično dvorano, opero in operetno gledališče. V Krakovvu ima sedež Poljska akademija znanosti in tu je tudi inštitut za nuklearno fiziko.
Zal smo ostali v Krakovvu samo tri dni. Tako nismo ime-
li	dovolj časa, da bi si ogledali vse značilnosti te nekdanje poljske prestolnice. Tako smo si od kulturnih spomenikov ogledali le Jagelonsko univerzo, ki je prav lani praznovala 600-letnico ustanovitve, Barba-kan, ki pa nas je zaradi svoje popularnosti, a neurejenosti v času, ko smo si ga ogledovali, kar precej razočaral. Ogledali smo si še Wawelski grad — grad poljskih kraljev. Mnoge dragocenosti in zgodovinske znamenitosti od veli-
obisk
kih gobelinov do orožja, so naredile na nas močan vtis.
V	Mestni galeriji in muzeju smo si ogledovali dela poljskih in tujih slikarjev. Tu sta našo pozornost pritegnila originala Leonarda da Vincija »Dama s hermelinom« in Rubensov »Dobri Samaritanec«. Doživetje nas je čakalo tudi v Narodnem muzeju — galeriji največjih poljskih slikarjev. Tu smo lahko občudovali Ma-tejkovo Četverovprego, najboljši Napoleonov portret in še mnoge druge čudovite u-metnine.
Naša pozornost pa na Poljskem ni veljala samo kulturnim spomenikom. Drugi dan bivanja v Krakovvu smo si ogledali metalurški kombinat »Huta im. Lenina« v Novi Hu-ti, nekaj kilometrov od mesta. Kombinat še ni dograjen, že danes pa zavzema površino 32 ha in je tako eden največjih v Evropi. Značilna zanj je najmodernejša oprema, pretežno sovjetske proizvodnje. Komandne plošče smo srečavali v plavžih, valjarnah, cinkarni.
Auschwitz - Oswiecim
zloglasno taborišče in grozen
dokaz nacistične nečlovečnosti, je oddaljen od Krakovva 64 km. V taborišču, zgrajenem junija 1940, so Nemci pobili do konca vojne preko 4,000.000 ljudi, predvsem Poljakov, pa tudi mnogo Jugoslovanov. Več slo ljudi __ obišče dnevno ta spomenik, nemo pričo komaj 20 let odmaknjene preteklosti. Obiskovalci s solzami v očeh polagajo vence pred zid smrti, kjer so izgubili življenje njihovi svojci, prijatelji, znanci... Danes je večina barak spremenjenih v muzej. V barakah so shranjeni predmeti ubitih, več sto kilogramov postriženih, za predelavo pripravljenih las. Tu vidi obiskovalec življenske prostore jetnikov, mučilnice, plinske celice, krematorij, vozičke za prevoz mrtvih ... Pretreseni smo molče zapuščali taborišče. Nikoli več kaj takega!
Čas odmerjen za bivanje v Krakowu je minil. Odpeljali smo se na sever, v največje poljsko pristanišče.
Gdansk
Ob Baltiku naj bi si od naporne poti nekoliko odpočili. Žal pa smo na čudoviti plaži v Sopotu le posedali, zaviti v tople jopice. Sonce tu na severu tudi sredi avgusta nima
prave moči. Visoki valovi ob močnem vetru kalijo že tako mrzlo vodo. Največje doživetje v Gdansku je videti pristanišče in ladjedelnico — Gdy-nio, ogledati si stari del mesta, grajen v značilnem flan-derskem slogu in slišati orgle
v	katedrali Olivi. V Gdansku smo obiskali še Westerplattc, kraj kjer so 1. septembra 1939 ob 4.45 napadle Poljsko Hitlerjeve armade in s tem pričele svoj »Drang nach Osten«.
V	kateremkoli mestu na Poljskem smo bili, smo si ogledali tudi študentski klub. Če velja za Krakow, da so tu klubi z največjo tradicijo in za Varšavo, da jih ima celo več kot fakultet, potem je veljalo za Gdanski klub v času našega obiska čisto nekaj posebnega. Nikjer nismo srečali študentov iz toliko različnih držav kot prav tu. Sicer pa razlog za to ni daleč. Gdynjska ladjedelnica namreč sprejema poleti na prakso študente iz skoraj vseh držav sveta.
Varsovie
—	W«rszawa leži* blizu sotočja Visle in Nareve in ima danes 1,200.000 prebivalcev, torej za za 150.000 manj kot pred II. svetovno vojno. Warszawa je
bila v letih 1939— 1944 trikrat močno bombardirana in je bilo ob tem 85 % vseh objektov porušenih. Poljaki so z mnogo truda mesto obnovili in obiskovalec vidi razvaline le še malokje. Osrednja stavba moderne Warszawe je gigantski, 234,5 m visoki Dom kulture, ki so ga leta 1955 zgradili Rusi v znak rusko — poljskega prijateljstva. Sicer pa je Warszawa znana po lepo obnovl jenem »Starem mja-stu« z Barbakanom — Mont-Parnasom poljskih slikarjev. Od mnogih cerkva smo si v Warszawi ogledali le dve, in sicer cerkev sv. Ivana z grobom Henrika Sienkievvicza in cerkev Sv. Križa, kjer smo si ogledali steber, v katerem je shranjeno Chopinovo srce.
V	glavnem mestu je bilo •naše potovanje končano. Naš vlak se je sicer na poti nazaj spet ustavil v Katowicah, toda na žalost le za našega prijetnega vodiča. Na peronu so nas pozdravljali prijatelji. Eden od njih — Frantiszek — tni je ob stisku roke dejal: »Srečno, pozdravite tovariše! In recite jim:	na svidenje
drugo leto.«
Šileč — Sukič
~	STLJD&KITSK/	PČTOBOJ
)jy
DlPlOMA
_________
V.'‘J'*{Г’-'г"ТГГ„7,  	..
-	»Ч/лдјјЈ/	'ЦЈЉ1	V	‘
53
2.
ti v JE Г > Z* l ooptNU
i-
рЗч S
јјан	I
L___^xneK^jJv;;	\
• 13. v;?
i.
-  a.' E
^žl-
«/m •'>1НШ\1к‘ * *	==
'•..•rju/пгЛ.	==•;
ciP-	|
Študentski list, Zagreb
A
fWTvn^
<i*s * ^
*ST>rv
rsrj^hr\
s
CQ
O
Q-
o
• co
UJ
U3
»Ti x ugaja kabaret?«
»Potrjuje: Slovenci ljubimo satiro, zlasti poljsko.«
Študentski zbor, Skopje
Strip -
Kadar se humano proniclji-
vi	literarni kritik loti osamljenega pesnika, ki je dva dni pred poroko izdal edino pesniško zbirko — se to imenuje seciranje. Ce dražestna manekenka pristopica po mehki preprogi do sijočega pročelja poročenega Don Juana, je to odkritosrčen napad na trdnjavo. Le kadar se Jožko Elegan znajde pred beneškim zrcalom, daleč od težke zemlje — v baru Ritz, žejno vrteč oči v izbuljenem pričakovanju strip-teasa, se zamaje njegov svet plemenito-idealnega boema.
Študent Jožko Elegan (rutina in šarm) je tokrat doživel kulturno katastrofo. Namesto, da bi sedel za mizo s svobodomiselnimi in širokogrudnimi državljani — barskimi panterji — je v svojo grozo prisedel k čisto krotkemu mačonu — profesorju svetovne književnosti in šoferju transkontinentalnih nazorov in idej, tovarišu Kubelju.
Bili so oprezno vljudni. Profesor je privzdignil ščipalnik in rahlo privzdignjeno zabrundal nekam med občinstvo:
»S stališča etike se zavzemam za poduhovljene, likovno oblečene barske predstave brez grobih seksualnih namigovanj in podžiganj. Moji študentje ideološko krahirajo ... pardon — stagnirajo. Nocoj bcm šel skrivnosti do dna. Zato sem tukaj.« (Njegov prestol je zaškripal.) Študent Jožko pa je zatrepetal kot poslednji jesenski list v kostanjevi aleji. Nato je utonil v podzemlje svojih misli:
»Te ni sram, že zopet si pil ... «
t ease
»V Egiptu so odpravili trebušne plese, hareme in mnogoženstva. Zdaj smo na vrsti mi. Dolgočasna dolina bo svet!
—	pripravlja se javni napad na božansko redka, skrite hiše teen-agerskih haus-ballov. Zločin! Tu ni duhovnega ravnotežja: Odpirajo pa se kiparske in slikarske razstave, knjižni sejmi in nočni lokali, podobni mrtvašnicam, prazni kot je ječa sedečega blagajnika. 0-sebje — brez občutka za širino gostove razigranosti. Ni univerzalnih plesalk, ni mehkobe, ni opojnih noči, niti sence smeha in pozabe! Pfuj! — Veliki pesniki in misleci so imeli svoj Lauvre — krhke, vdane natakarice ali vroče Ciganke ... Mi pa... Pijemo Cocto!«
Šofer Kubelj poenostavlja: »Hja, madonca, al bo že zaplesala ta jugoslovansko-indij-ska coprnica svoj strip-testo?«
Do Joška Elegana so prodrle Kubljeve otroške, a realistično osvežujoče besede. Nato je svetovljansko navdihnjen pripomnil:
»Kakšno odkritje možnosti, kakšna atmosfera! — To je subtropsko.«
Kubelj je izpustil Brandy in iz izmučenih prsi se je izvilo:
»Maa-don-ca!«
Privihrala je na električnem oblaku umetne svetlobe — čarovnica orienta. Imela je obleko Nevidne žene. Orientalsko drzna prs£i so bila pokrita s šestimi vrstami pajčevin v mavričnih prelivih. Preko bokov je frfotala trodelna obleka iz treh kopren jutranje ro-
se. Za pahljačo je uporabljala prazno škatlo Oskar — No-vi-ga. Orkester je zaigral tuš. Mize so se zganile. Strastno kajenje cigarete so zarotniško cžarjale migajoče nosove in žareče oči. Noge so sledile ritmu:tap, tip, taaap ...
Najprej je naredila tri baletne koračke iz filma »Lili« (to je bil njen predfilm). — Orkester je navdušeno soglašal. Nato je hušknila kot drzna misel na krožnico svetlobnega stožca. V ritmu mambe, nato sambe in končno rock n'rolla.
Ljudje so onemeli. Nekateri so pili.
Hip še in plesalka vsemirja, liči sonca se je spremenila v Diano — boginjo lova. Odvrgla je prvo pajčevino. S prsi seveda. Da bi prikrila brezmejno sramežljivost, ki se pri previsokih poslancih osme u-metnosti samoumevno pojavlja, — se je nadzemsko, oča-ruioče nasmehnila.
Mize so vzdihnile. Stoli so prikimavali. Čevlji so bobnali tam — tam. Ko je sporazumno z vsemi očmi odvrgla še tri ali štiri pajčevine, je profesor Kozmos vzdihnil, Kubelj je raztreščil steklenico rizlinga, Elegan si je popravil kravato. — Omizje je omamljeno padalo v ekstazo. Njena moč je bila očitna. — Zvezde
—	ti radovedni inšpektorji, so kukale skozi okno. Luna se je bleda od groze obotavljala. Orkester je strastno hropel kot zaljubljeni afriški lev ... Pod strop so šinile roke poželenja.
Profesor Kozmos je dahnil:
»5 dkg premalo dokumentov . . . « Studtent, Beograd
Neresnost
Elegan je zaprhotel s krili domišljije:	»Samotni otok.
Palme. Nič preklete civilizacije. Smaragdno nebo, havajke in kokosovi orehi. In vse subtropsko. Aaaah!« Kubelj je zarentačil nad natakarjem:
»Še dva litra gor! Super-ja!«
Diana se je spremenila v čisto navadno morsko deklico. Močni stožec luči, ki je nadomeščal sonce je stopil prvo od treh kopren jutranje rose. Njeni boki so bili slonova kost. Ob njenih ustih bi onemel. — Dvorana je bila podobna razburkanemu morju. Ladje so se izgubljale v valovih. Litri vina so izginjali v dalnjih in grozeče bobnečih žrelih žejnih vulkanov. Čutil se je napredek gostinstva: Natakarji so švigali med mizami. Orkester je igral popačene preludije, šepave mazurke, rahitične valčke in — božajoč TWIST.
humoreska
Na plesalki je ostala samo še poslednja rdečkasta pajčevina in rahlo biserna piast poslednje rose. Ljudje so se spreminjali v neme in gluhe obtožbe, nekateri v kubistične kipe. Žarnice so mežikale. Plesalka se je prelevila v snež-nobelo labodko. Nenadno je pričela bledeti — in naposled povsem zbledela izza zelenega baržuna...
Ljudje niso ničesar več videli. Sonce Orienta je zašlo! Oropani in prevarani so silovito skakali pokonci (Skoraj pečeno gos jim je nekdo razbojniško sunil.) Tuleč so za-
»Kakšno sozvočje linij!
AFORIZ M I
MAČKA KOT TAKA Mimo mačke je priše-pala miš, ki je imela nogo v mavcu. »Ha, ta bo pa moja,« si je mislila mačka in skočila nanjo. Toda miš se ji je izmuznila in mački je v želodcu ostal samo mavec.
Morala: Nikoli ne ver-jami miši, če nima vsaj dveh nog v mavcu.
KRAVA
Krava je zamukala. Ker je ni nihče slišal, je zamukala glasneje. Toda, ker je tudi sedaj ni nihče slišal, je zamukala tako močno, da se je sama ustrašila in od strahu poginila.
Morala: Mukaj potiho, pa te bo vsakdo slišal.
ŽELVA Mlada in ambiciozna želva je postala direktor. Podjetje je šest let cvetelo, nadaljna tri leta životarilo in končno šlo v konkurz.
Morala: Ali je res potrebno, da imamo tudi želve na stolčkih.
PSI
Neki pes je hotel okrasti svojega prijatelja. Toda ta ga je spregledal in ga naznanil policiji. V dveh dneh so tatu prijeli in ga zaprli.
Morala: Ne poskušaj ukrasti denarja psu, saj veš, da ga nima.
Bojan Kavčič
Kakšna poezija sozvočja!« htevali svoj denar nazaj. Dobili ga niso.
Takrat — v zgodovini tfe-nutka — je stopil na polito mizico iz belega marmorja profesor Kozmos. Preroško se je zamajal, povzdignil glas ter zagrmel:
»Pred več sto leti je veljala belina — in labodke — za simbol plemenite nedolžnosti. Ljudje ljudomili, ne bodite požrešni! — Mar boste dovolili, da prodrete do poslednje tančice in pajčevine življenja? Ne! Dovolite... To se ne sme zgoditi. Dalje ne smemo. Domov, vsiii domov! Mi smo vsi za večno skrivnost, ki daje mik in čar življenju. Naj ostane pajčevina, naj živi rosa! — Civilizirani človek si dovoli redki užitek, da se igra s pro-staštvom...«
»Ti krota, ti!« — in sto rok ga je zvleklo z govornega odra. (Jadranje. Žvenket in bunke.) — Elegan Joško je šepetal pod mizo:
»Naturalizem. Surovine! Pro-klete palme! To je oceansko.« Profesor je tipal različna skrita mesta telesa in divjal: »Barbarstvo, kanibalizem! Vi — vsi ste ... ste preveč kratkovidni, da bi videli vesolje do kraja. Dokončna, o-tožna resnica o vas vseh je ta, da... (Bunke...) Kubelj: ».. Donca. Vsaj sem vedel. Ta ženščina je bila preveč podobna čarovnici. To je vedno nevarno za promet!«
Na ulici pa so se poljubljali zadnji parčki večera. Mesec je taktno zdrknil za obzorje. Zvezde so diskretno izginjale. Zaspani psi so utihnili v neznani tesnobi...
Mesto se je zehaje budilo v stari pižami.
Ivo Cimerman
Dr. Bergantova očita nižjo študijsko zahtevnost višjih Sol, govori o širokosrčnem odpiranju vrat izrednim slušateljem brez končane srednješolske izobrazbe, a z nekaj leti prakse, in to zaradi centrov za izredni študij, dalje omenja tudi visok priliv študentov, ki se zaradi nesposobnosti za vpis na hrvatskih višjih šolah vpisujejo v Maribor, kjer imajo možnost za uspeh zaradi neprimerno nizke študijske zahtevnosti.
Mislimo, da so trditve dr. Bergantove v omenjenem članku popolnoma neosnova-ne:
— študentje oz. kandidati za študij se lahko vpisujejo
da je izredni študij družbeno zelo interesanten vir kadrov, ki imajo teoretično znanje in bogate praktične izkušnje; to kaže tudi odločitev sklada za šolstvo, da bo močneje finansiral izredni študij.
— prav tako ni povsem točna trditev o prilivu študentov, ki niso mogli uspevati v selektivnih hrvatskih visokošolskih zavodih, v mariborske visokošolske zavode; vpis na VEKŠ n. pr. je s stališča regionalne razmestitve takšen, da je iz vseh ostalih republik vpisanih na VEKŠ do 3 odstotke (na drugih šolah tudi več), iz okraja Maribor 29 odstotkov, iz okraja Ljubljana 40 odstotkov, iz okraja Celje
V
O izrednem študiju na VEKS
samo na osnovi zakonskih predpisov; dokler so ti predpisovali, da se lahko na višje šole vpisujejo tudi kandidati brez mature, so se ti vpisovali, vendar ne tako masovno, kot želi pokazati dr. Bergantova: na VEKŠ n. pr. je bilo to mogoče do 1. 1961 in se je vpisalo od skupnega vpisa 2024 študentov 3,3 odstotka brez mature in nadalje 4,1 odstotka s sprejemnim izpitom, v naslednjih letih pa od skupnega vpisa 2282 študentov 2,7 odstotka s sprejemnim izpitom, obsegajočim 3 — 4 predmete na nivoju mature in s tri oz. štiri letno prakso kot pogojem za pripustitev. Sprejemne izpite je opravilo cca 23 odstotka kandidatov, ki so pristopili ali cca 10 odstotkov kandidatov, ki so se zanje zanimali in imeli pogoje;
— kot študentje dvomimo, da je oseben interes naših profesorjev, da imajo dolgo vrsto centrov za izredni študij, saj to zanje pomeni veliko dodatno breme (brez velikih dodatnih dohodkov); samo za redne študente ni potrebno pisati skript, treba je samo predavati in zahtevati, da redni študenti znajo, kar
}e bilo povedano, ostali čas pa c mogoče posvetiti drugemu delu. Brez izrednih študentov imajo profesorji veliko manj izpitov, da niti ne omenjamo potrebnih potovanj in vsega drugega. Nasprotno: mislimo,
in Koper za po 14 odstotkov; uspeh študentov iz drugih republik ni prav nič boljši od povprečja.
Prav tako je verjetno nekoliko nepremišljeno mnenje, da bi eventuelna ustanovitev II. stopnje na katerem izmed mariborskih visokošolskih zavodov predstavljala zgolj ekstenzivno širjenje mreže visokošolskih zavodov in dubli-ranje dela fakultet. Po podatkih, ki so znani nam kot vsem ostalim zainteresiranim občanom, predstavlja naravnost strahotno pomanjkanje kadrov veliko zavoro hitrejšemu razvoju našega gospodarstva in njegove produktivnosti. Prav tako so znani podatki o tem, da obstoječi visokošolski zavodi ne morejo dati dovolj kadrov, da bi se stanje bistveno popravilo. Zaradi tega smatramo to mnenje za nepremišljeno in nasprotno potrebam našega gospodarskega razvoja. Poleg tega pa mislimo, da gre za več kot neumestno dubliranje dela fakultet, ampak nasprotno za možnost, da angažiramo za vzgojo prepotrebnih kadrov vse za to uporabne obstoječe kadre. Bojazen za znižanje kvalitetnega nivoja visokošolskega kadra pa je mogoče odpraviti, ne s pretirano kritičnim obravnavanjem, ampak s tovariškim sodelovanje v skupnih naporih za razvoj socializma.
mb
16 sekcij
Ali je vse tako, kakor je napisala poslanka dr. Bergantova v Delavski enotnosti?
Po predpisih se vpisujejo izredno študentje, ki zaradi rednega delovnega razmerja ali drugih upravičenih razlogov ne morejo obiskovati predavanj in drugih študijskih oblik, obveznih za redne študente. Izredni študenti številčno prevladujejo na VEKŠ že od vsega začetka, t. j. od leta 1959/60 dalje vse do danes. V prvih šestih letih se jih je vpisalo na VEKŠ skupno 3216 ali povprečno 536, kar pomeni 75 odstotkov skupnega vpisa na VEKŠ.
Ustrezno temu in upoštevajoč načelo, da inverzija študija na visoki stopnji ne zahteva samo premika praktičnih predmetov v prve semestre, ampak zahteva poleg tega še (ali pa predvsem) nove metode dela s študenti in nove pedagoške prijeme, ki morajo predvsem omogočiti izrednim študentom sprotno spremljanje dela na šoli, je VEKŠ že od vsega začetka or-garnizirala sekcije izrednih študentov, ki so v tem letu prerasli v center za izredni študij. Njihovo število se je gibalo takole:
svoj center pri skupnosti železniških podjetij, izven Slovenije pa je še center v Bjelo-varu, specializiran za študij bančnega oddelka. Študentje se na svojem centru vpišejo in potem tam obiskujejo seminarje iz večine predmetov I. letnika in (vse bolj) nekaj predmetov II. letnika ter sku pinsko opravljajo izpite ob dogovorjenih izpitnih rokih. Vse izpite I. letnika lahko o-
študijsko leto
število sekcij oz. centrov povprečno število članov
1959/60	1960/61	1961/62	1962/63	1963/64	1964/65
9
78
10
76
11
100
12
113
13
128
16
152
V prvih letih so upravni odbori sekcij opravljali vse delo v zvezi z organizacijo seminarjev, obiskov profesorjev, izpitov na svojih sedežih volontersko. Z leti je postalo to nemogoče, tako so vse bolj povezovali z ustreznimi organizacijami v svojih krajih, ki jim pomagajo kot tehnični izvajalci njihovih sklepov.
Centri za izredni študij VEKŠ delujejo sedaj v vseh večjih krajih Slovenije, kot so (po abecedi) Brežice, Celje, Kočevje, Koper, Kranj, Ljubljana, Maribor, Murska Sobota, Novo mesto, Nova Gorica, Piran, Ptuj, Slovenj Gradec, Trbovlje, sodelavci železniških transportnih podjetij imajo
pravljajo namreč takoj po vpisu, izpite II. letnika pa takoj, ko končajo z izpiti I. letnika.
Največji vpis ima zadnja leta center v Ljubljani, ki je samo v letu 1964/65 vpisal 178 novih študentov, v Mariboru s; je letos vpisalo 164 novih izrednih študentov, v Celju 97 ikl.
Seminarje na centrih za izredni študij vodijo s soglasjem šole lokalni strokovnjaki kol inštruktorji izrednih študentov, delajo seveda po točnih navodilih in v stalnem sodelovanju s profesorji šole. V letu 1963/64 jih je bilo 37, letos pa so jih centri za izredni študij angažirali 65. Med
njimi je samo 6 diplomantov
VEKŠ, dva sta doktorja prava, ostali pa so večinoma diplomirani ekonomisti, diplomirani pravniki, diplomirani filozofi (jezikoslovci) in diplomirani matematiki.
Centri so planirali za leto 1964/65 skupno 115 seminarjev, VEKŠ pa 25, skupno torej 140 seminarjev iz skupno 34 predmetov od 70, ki se predavajo na VEKŠ. Ze do 15. 5. 1965 je realizirano 63 odstotkov tega plana. Seminarji VEKŠ so vsi na sedežu šole. Izpitov na sedežih centrov je bilo v letu 1963/64 40, letos (do 15. 5.) pa že 54. Ce upoštevamo, da je delalo izpite povprečno 20 študentov v eni skupini in jim ni bilo potrebno potovati v Maribor, pomeni to prihranek 54 x 20 delovnih dni, oz. še več, ker mnogi š; udenti izgubijo več kot en delovni dan zaradi potovanja na izpite; rečemo lahko torej, da pomeni prihranek cca 1500 delovnih dni.
Tudi po številu diplomantov ni bistvene razlike med n dnimi in izrednimi študenti: skupno jih je diplomiralo do 20. 4. 1965 458, med njimi 222 ali 48 odstotkov rednih in 236 ali 52 odstotkov izrednih študentov. To da letni povpreček 115 diplomantov, med njimi 56 rednih in 59 izrednih študentov.
Razpis Kidričevih nagrad za leto 1966
Na podlagi 15. člena pravilnika o organizaciji in poslovanju SKLADA KIDRIČEVIH NAGRAD ZA ŠTUDENTE ZDRUŽENJA VISOKOŠOLSKIH ZAVODOV V MARIBORU je upravni odbor sklada na svoji 3. redni seji dno 30. marca 1965 sklenil, da razpiše na slednje teme:
Pedagoška akademija
1. Analiza psihosocialnih odnosov na eni mariborskih šol
2. Vzroki za otrokovo vzgojno težavnost
3. Slabosti sedanjega sistema preverjanja in ocenjevanja
Problemi _ poklicnega informiranja in usmerjanja v osnovni Soli
5. Kako naj se učenec uspešno uči
6. Oblike tekmovanja in vpliv na izobraževalno-vzgojnc rezultate
7. Faktorji učnega uspeha
8. Kako preživljajo otroci prosti
čas
9. Knjige za mladino pri založbi »Obzorja«
10. Družbcno-geografski razvoj občine (po izbiri)
11. Šolski okoliš v luči urbarjev
12. Zgodovinska obdelava čitalnice
13. Uvajanje sodobnega pojmovanja
14. Fizikalni poiskusi in meritve s področja elcktromagnetskega nihanja m valovanja na osnovni šoli
ročja elcktromagnetskega nihanja in valovanja na osnovni šoli
15. Vzgoja in varstvo predšolskih otrok v Mariboru
16. Dravski hidroenergetski sistem in ribiško gospodarstvo
17. Glasbena nadarjenost in zmogljivost otrok (na določenem teritoriju m v določenem času).
Višja pravna šola
1	Kooperacija v kmetijstvu kot o-blika socializacije vasi
2. Samoupravljanje delovnih skupnosti v upravnih organizacijah
3. Lastnina v Jugoslaviji
Višja agronomska šola
A) Teme za sadjarstvo in vinogradništvo:
1. Ugotavljanje rodnosti očesa pri raznih sortah vinske trte
2. Razvoj koreninskega sistema sadnih rastlin in trte na terasah
3. Perspektive razvoja plantažnega sadjarstva v določenem sadjarskem o-kohšu Slovenije
B) Teme za živinorejo:
1. Organizacija in ekonomika mlečnih farm v bližini večjih potrošniških središč (na pr. preskrbe mesta Maribora z mlekom)
2. Tehnološki proces pitanja govedi, ki zagotavlja njegovo ekonomičnost
3. Organizacijska shema in surovinska baza tovarn in mešalnic močnih krmil (na primeru mariborskega ali ptujskega območja)
C) Teme za poljedelstva:
1. Rezultati in analiza proizvodnje hmelja na področju severovzhodne Slovenije
2. Sodobnejši način spravila krme -
-	pogoj za količinski kakovostni dvig krmske osnove
3. Pogoji in možnosti pridelovanja semenskega krompirja v zaprtih področjih severovzhodne Slovenije.
Višja tehnična šola
Detajlna granulometrična in mineraloška preiskava gramozov iz drav-
skega diluvija od Maribora do Ormoža ter možnost uporabe gramoza za sestavo po modernih diskontinuirnih gra-nulometričnih metodah
2. Pitne in odpadne vode
3. Uvajanje sodobnih metod v analitsko, kemijo
4. Regeneracija kositra iz odpadlih kovin
5. Dimenzioniranje elekrične opreme v stiskalnici elektrarne z upoštevanjem časovnih konstant in karakteristik generatorjev in napetostih regulatorjev
6. Adaptacijska naprava za izdelavo notranjega ozobljenja na odvajalnem (rezalnem stioju TOS F O LO.
Višja ekonomska komercialna šola
I. Vplivi turizma na gospodarstvo občne in turističnega centra v Sloveniji
2	Problemi mednarodne likvidnosti s posebnim ozirom na države v razvoju
3. Analiza mednarodne konkurenčnosti glavnih izvoznikov mariborskega okraja
4. Najugodnejši način finansiranja podjet ja v našem sistemu finansiranja
5. Analiza tržišča v določeni gospodarski panogi odn. gospodarski organizaciji
6. Analiza preskrbe industrijskih centrov iz večjih mest z zelenjavo
7. Problemi uvedbe ekonomskih cen v transportu pri nas
8. Položaj in naloge analitika v podjetju
9. Stroški, struktura cene in analiza
10. Evidenca neposrednih in splošnih stroškov
II. Evidenca stalnih in spremenlji-vih stroškov
12.	Analiza pogojev za uvedbo 42--urnega delavnika v kakem srednjem,
dobro organiziranem podjetju poljubne industrijske panoge
13. Analiz;« poslovnega uspeha na podlagi enotnih kazalcev kot izhodišče za stimulativnejše oblike nagrajevanja po pravilniku o delitvi osebnih dohodkov
14. Analiza rezultatov izvršene integracije dveh kmetijskih organizacij
15. Avtomatizacija bančnega poslovanja
16. Rentabilnost investicijskih naložb v gostinske objekte
17. Akumulativnost gostinskih gospodarskih oiganizacii po vrstah in udeležba teh pri družbeni akumulaciji
18. Organizacija javne prehrane za razbremenitev gospodinstev in vpliv na večjo produktivnost.
Višja stomatološka šola
1. Vpliv simpaticomimetikov ob priliki aplikacije pri raznih reaktivnih stanjih človeškega organizma
2. Patogencza, klinična slika in zdravljenje alveolitis sicca
3. Primerjava med histogenezo rc-parativnega procesa in klinične sliko rane mehkega tkiva v ustni votlini in rane zunanjega integumenta
4. Diagnostika začetnega kariesa
5. škodljivost polnilnih cementov na zobno nul po
6. Izgradnja zobnega kontakta pri zalivkah II. razreda
7. Fiksno protetična sidra in njihov izbor pri načrtovanju mostičev.
Obrazložitev tem lahko dobijo študenti pri profesorjih ustrezne stroke.
Študentje, ki se želijo potegovati za nagrado, javijo pismeno tajniku šole, katero temo bodo obravnavali.
Delo predložijo v dveh tipkanih izvodih najkasneje do 15. februarja 1966 upravi šole. Delo, ki naj pride v po-
štev za podelitev Kidričeve nagrade, mora biti izvirno in kvalitetno. S Kidričevo nagrado so. lahko nagrajena tudi diplomska in seminarska dela, če ustrezajo pogojem pravilnika.
Strokovni ocenjevalci bodo predložena dela ocenili zlasti s tehle vidikov:
a) glede na stopnjo idejne jasnosti, izvirnosti misli ter
b) postavk, metodičnih prijemov in zrelosti zaključkov;
b) glede lia stopnjo praktične uporabnosti in aktualnosti;
c) glede na to, ali je delo pretežno opisno, ali pa se v njem pojavljajo elementi analize in v kakšni meri;
č) glede na obveznost in kompleksnost obravnavane materije in obsežnost truda, ki je bil vložen v delo; pri tem kriteriju ne gre za to, da se obsežnost truda in obravnavanega problema kazein nujno tudi v obsežnosti končnega redigiranega dela rezultati naj bodo prikazni v jasni in jedrnati obliki;
d) glede na jasnost, odločnost in razumljivost prikazovanja in druge stilistične odlike jezika.
Recenzent opredeli svojo končno oceno na eno izmed teh štirih kale gori j:
— delu se prizna prva stopnja (3 točke)
,	— delu se prizna druga stopnja
(2 točki)
— delu se prizna tretja stopnja (1 točka), ki sc še nagradi
— delu se umakne iz konkurence za nagrado (0 točk).
Podrobnejša določila Sklada Kidričevih nagrad so razvidna i/. pravilnika Sklada, ki ga študenti lahko dobijo na vpogled pri upravah šol.
Upravni odbor Sklada Kidričevih nagrad