UREDNIŠKI KOTIČEK Pred vami, dragi bralci, je tretja številka "Stezic". Skušali smo številko vsestransko številko razgibati in pripomoči posameznim tekstom do izraza z ilustracijami v toliko, v kolikor morda avtorji niso dovolj natančno in živo popisali posameznih scen. Tudi v tej številki se bomo več ali manj srečali s sodelavci iz prve in druge številke, nekaj imen pa je novih. Želim pa, da bi jih bilo v četrti številki "Stezic" še več! Odgovoril bi nekemu literatu, ki je užaljen, ker nismo objavili vseh njegovih pesmi. Moje mišljenje je, da noben mlad literat, ki hoče nekdaj nekaj pisati, ne sme biti užaljen, ako ne objavimo naenkrat vseh njegovih ustvaritev. Možno sicer je, da bi komu naredili krivico, vendar veliko ne, kajti toliko čuta za lepoto pesmi pa že ima naš uredniški odbor, da ve, kaj je dobro in, kaj je za objavo in, kaj je šibko. Vsak mlad literat mora kritiko sprejeti, ako j^o kdo poda, ne pa, da to smatr;a za žalitev, a-li kaj podobnega. Treba se je najprej izučiti, in vedeti kako in kaj, šele potem, ko tvoje delo odobrava večje število ljudi, lahko porečeš, da ima tudi to, kar si napisal, neko veljavo. Dokler pa pišeš še tako, da ne veš, kam bi postavil vejico, ali bi jo sploh napisal, ali bi jo izpustil in prepustil to uredniku, če bo znal ta, pa najbolje, da kritiko sprejmeš z mirno dušo, če je seveda resna, in si rečeš, da drugič tega ne boš napisal! DANES OBJAVLJAJO: Slavko Pavlin: Iz Bohinja, J.S.: Zakaj mladini prepovedano?, P. S. Moji najlepši doživljaji v telesni kul "buri (najboljša šolska naloga, ki se bo verjetno potegovala za eno izmed nagrad, ki jih bo podelil Okrajni ljudski odbor Novo mesto.)* MLADI LITERAT: Dušan Andoljšek: Naša sreča, Josip: Jesenski čas, N.N.: Očetu, N.N. Qui tacet, consentire videtur, S.T.: Melanholija in J.S.: 2. maj. V III« številki "Stezic" samo omenjamo dela nekaterih avtorjev in morda smo pri tej ali oni pesmi tudi kaj malega pripomnili, vendar naj nihče teh tako rekoč podrobnih opazk ne jemlje kot kritiko. S prof. Dodičem smo se namreč domenili, da si bomo vsak prispevek natančneje ogledali na sestankih literarnega krožka. Naprosili smo sicer prof. Dodiča, da bi on sam napisal kritiko Mladega literata, vendar pa nad tem ni bil prav posebno navdušen. Dejal je, da on sicer kritiko lahko spiše, vendar pa bi mnogo bolj želel, da bi mi sami presodili, kaj je dobro in, kaj je slabo. Takšnega mnenja je tudi naš uredniški odbor. Mi se bomo potrudili, da bomo mladim ustvarjalcem, ki so morda začeli pisati, ali pa tisti, ki že dalj pasa pišejo, Čim bolj razumljivo in lepo dopovedali, kaj nam v njihovih pesmih u-gaja in, Vrtj naj popravijo. Kritika Mladega literata pa je vsekakor potrebna, kajti naš odbor vidi, kako si nekateri mladi literati prizadevajo pisati, ne najdejo pa pravega izraza in prijema. Urednik Jože Sintič "Bohinj, čudovit kraj, kaj ne? Prav tu si je naša organizacija zgradila svojo lastno streho, svoj dom. Kdor ga še ni videl, naj si ne predstavlja- moderne stavbe s klubskimi prostori- in drugimi udobnostmi. 'Udobnosti res ni toliko, je pa na pogled mikavnejši kot vsaka moderna zgradba. Nekaj deset metrov od hotela Podvogel stoji na čistini naš dom. Od tu imaš lep razgled na spodaj ležeče jezero in na gore, ki kot nekak venec obkrožajo bistriško dolino. Vsako leto je tu cel ducat najrazličnejših tečajev za mladinske voditelje. Želim vam na kratko opisati delo, na-enem izmed lanskih tečajev, kjer sem bil tudi sam. Sistem dela se loči od šolskega. Na naših obrazih ni bilo opaziti prisiljenosti, nasprotno vidiš lahko sproščenost, vedrost. Poleg rednih predavanj je bilo še dovolj časa za izlete v bližnje kraje, za družabne in športne igre. Program je bil res pester. Predavanja so bila navadno enkrat dnevno, proti koncu tečaja pa tudi dvakrat na dan. Izbrane so bile take teme, ki so nas po večini zanimale. Najbolj pa smo pokazali zanimanje za aktualna vprašanja, n.pr. Odnosi med Jugoslavijo in SZ. Predaval nam je urednik "Slovenskega poročevalca", Sergej Vošnjak. ki nam je podal realno sliko o SZ. Najbolj so bili zanimivi dogodki, ki jih je on sam doživel v tej deželi. Tudi druga predavanja niso zaostajala v pestrosti. Nekoliko manj so bila za nas zanimiva abstraktna predavanja, n.pr. Sodobne filozofske smeri, Pogled na etiko itd. Ta predavanja niso bila slaba, nasprotno, bila so dobro pripravljena, a žal za naše znanje skoraj malo gr-A-žk "Stezice" - glasilo novomeške gimnazije. Izdajata Šolska skupnost in .mladinska organizacija. Glavni in odgovorni urednik Jože Sintič, tehnični urednik Tomaž Colarič, ilustrator Pelko Zvone, redakcijski odbor; Jože Gričar - urednik rubrike Šolska skupnost, Slavko Pavlin - urednik rubrike Mladinska organizacija, Sonja Godnik - odgovorna za rubriko Mladi literat. Izhaja dvakrat mesečno, cena izvodu 15 din. Naklada 2oo izvodov. Naslov; Uredništvo "Stezic", gimnazija Novo mesto. MIA M HI ' "-V' .-••• .1 'VH- •, t ‘J Mnogokrat naletimo na letake, na katerih piše; "Mladini izpod 18.leta prepovedano!" ali "Mladini neprimerno", ifd. itd. Zakaj nam prepovedujejo take predstave, jaz ne morem razumeti. Ali nas starejši res tako zapostavljajo? Ali je to samo stara fraza, ki jo napišejo pod vsak film, kjer vidimo nekaj več od poljubova-^ . nja. Ali se morda starejši ljudje res ne zavedajo, da ve to, kar prikazujejo v filmu, vsak petnajstletni Yv\ fant, še bolj dekle. Ali je smiselno prepovedovati ta-^ ke predstave? Moje mišljenje je, da jih nima smisla, kajti edini tisti ve, koliko gorja mora prestati nepoučeni. Vzamem na j kot primer film "Primer dr. Laurenta". Pod tem filmom je pisalo; "Mladini izpod 18. leta prepovedano!" In kaj je hi lo v tem filmu takega, kar ne bi smel videti nek šestnajstletni fant,ali šestnajstletno dekle; petošolec, šestošolec ali sedmošolec? Sam sem gledal ta film in trdim, da ne bi bilo prav nič hudega, ako bi ta film gledal tudi kdo, ki je mlajši od mene. Pri vratih kina je uslužbenec zadrževal dijake - višješol-ce in jih povpraševal po starosti, 'n to mu ni bil zadosten odgovor, ko mu je vprašani odvrnil, da obiskuje osmo gimnazijo itd. Mislim, da je dijak, ki je obiskal ta film, odnesel od njega najmanj tri četrt toliko, kakor od kakšne"indijanke" . Ta film je bil poučen, tudi narejen je bil zato, da se bodo ljudje; mladina in ostali, nečesa naučili. Ali bi bilo več, ali manj mladih obiskovalcev v kinu, ako bi pod naslovom ne pisalo: "Mladini prepovedano!"? Trditi si upam, da ne bi bilo mnogo takih v kinu, katerim film ne bi bdi primeren. Morda se nihče ne zaveda, kako vpade v oči, za branjeno! Vsak si misli, če piše to, da ni za mladoletnike, .potem mora biti sigurno nekaj izrednega. Toda premnogokrat se vprašamo, zakaj je film prepovedan, saj je morda namenjen najbolj mladini. In ravno pri "Primer dr. Laurenta" trdim, da sam film ni veliko pomagal odraslim, katerih življenje gre že v zaton. Oni so to opravili, kar so opraviti i-meli, in sedaj je na vrsti mladina. Da pa ne bi bilo mladini treba trpeti ravno tako, kot so trpeli naši predhodniki, bi morali priporočati ravno takšne filme, kajti sedaj smo za vse poučnosti še dovzetni, a kasneje, kdo ve,kakšni bomo? Enak primer je bil tudi s filmom "Lukrecia Borgia". Z dvema besedama povedano; zgodovinska snov. Tega tudi v Novem mestu nisem gledal, ker sem se bal, da bi me kasneje ne prijel kateri od profesorjev, ki vneto išče "skrivne" obiskovalca O, tudi takih nekaj poznani! Gledal pa sem ga .kasneje v Mokronogu. Iz kina sem odšel razočaran. Kaj je bilo' v filmu takega? Prav nič! Toda čeravno vem, da je bila cenzura tako ozkosrčna, da je vse najlepše dele filma izrezala, si lahko mislim da v tem filmu ni bilo nič takega, kar bi lahko preplašilo in pohujšalo petošolca, šestošolca, ali sedmošolca! Vsi ti ljudje so naši bodoči izobraženci! Zavedajmo se, da bomo mi morda ravno tako prikrivali svojim otrokom skrivnosti, ki za otroka niso več skrivnosti, ampak nejasni pojmi, ki bi jih lahko starši razjasnili z nekaj lepimi, pametnimi in iskre nimi besedami, ako nam bodo odgovorni ljudje sedaj prikrivali to, kar bi nam morali pokazati in nam zamolčali to , kar bi morali že zvedeti. Ali ne zgleda vse to prepovedovanje, kot nekakšna sramežljivost pred tem, kar smo ustvarili? Le- kako gleda režiser na svoj filni, ako mu cenzura izreže polovico tistih prizorov, v katere je vložil največ truda! Ali je to pravično? Ali je pravično in pametno, da uničujemo to, kar smo s trudom ustvarili? Čudim se le temu, da se človek tako sramuje svoje naravnosti. Ako pa sc sramujemo svoje naravnosti in, a-ko se bojimo pokazati in povedati to, kar so nam umetniki (režiserji, pisatelji) ustvarili, tedaj povijemo svojo sramežljivost v plašč in ji ne pustimo hoditi po zemlji, ako nam je to mogoče ustvariti! Ker gre razvoj družbe naprej, mislim, da ni več umestno prikrivati to, kar ne bi smeli prikrivati in se sramovati stvari, ki so naravne! Vsak človek - mladoletnik, bo z mnogo večjo pozornost jo gledal film, ali kako drugo predstavo in morda bo v njej našel celo to, kar kje drugje ne bi našel, če bo film prepovedan. To vc-m sam iz svojih izkušenj. In vem tudi, kakšen je pogovor po filmu itd. Zato mislim, da sc ne splača več smešiti pred samim seboj, si prikrivati na jnarav ne j še in n, ji .pšc v a> 'o.k so ni zdi, da je najpametneje pogovoriti se med sabo in tenu, ki ne razume, obrazi- žiti, brez slehernega prikrivanja in sramovanja. Meje mnenje je, da sc s teni filni, ki jih prikazujejo v naših kine dvoranah in ki sc mladini izpod 18. leta prepovedani, ne da pehujšati večine obiskovalcev, V mislih namreč moramo imeti, da s ton prizadenemo zelo velike ljudi, kajti ravne ta"sta rost,je tista, ki jo imajo dijaki V., VI., VII. in VIII. razreda višjo gimnazije „ oz. pc nevera. I., II., III. in IV. letnika in I. , II.., III. in IV. letnika-učiteljišča. Tu niti ne o-menjara vseh drugih ljudi, ki bi si morda prav tako želeli ogle dati film, ki je prepovedan! Seveda pa tu ne zagovarjam stališča , da lahko neprimerne filme obiskujejo vsi osnovnošolski o-troci! Toda ta meja - 18. leto starosti - se' ni resnično zdi zelo ponesrečena! Ko dijaki učiteljišča so naredili bolje, ki, kolikor ven, so skupno obiskali film "Primer dr. Laurenta". siki { m ; | 1 m \ n,- \ W \ M •! 'fi ■\ --tika Kmalu potem, ko sem prišel z dežele v Novo mesto,'sem začel zahajati v telovadnico. Minilo je nekaj let in pokazali so se prvi sadovi vadbe = Dolgo časa sem mislil, da sta telovadnica in stadion moja druga dva domova. Nekako v prvi gimnaziji pa je naredilo taborništvo v meni drugo mogočno doživetje. S tovariši sem odhajal na izlete. Tu smo postavljali šotore, pekli krompir, včasih pa tudi palačinke» Najbolj so me vlekli kraji, ki so bili do takrat meni še neznani. Kmalu sem na ta način spoznal doberšen del Slovenije, Dalmacije, skoraj vso Bosno in druge kraje naše domovine. Lani sem s skupino tabornikov potoval po poteh slovenske delegacije, ki je leta 1943 zastopala nas Slovence na drugem zasedanju AVNOJ-a. Več dni sem se nestrpno pripravljal na to dolgo pot. Bolj ko sem si predstavljal kraje, skozi katere bo stopala naša skupina, bolj so se vlekle ure. frišel je dan odhoda. Lep je bil pogled na skupino, oblečeno v zeleno-rj&ve hlače in srajce, na hrbtih pa nahrbtniki. Potovali smo skozi Belo krajino, Liko, se med potjo ustavili na Plitvicah, potem pa krenili v osrčje Bosne, v Jajce. Ko bom počasi pozabljal kraje, pokrajino in druge zanimive stvari, mi bo verjetno za vedno ostala v spominu pot od Martin Broda do Drvarja. Nekako ob desetih smo iztopili iz avtomobila. Pred nami je ležala čudovita pokrajina; reka Unec s svojimi slapovi, nad njimi pa visoki na pol goli hribi. Povzpeli smo se na vrh in od tu nadaljevali pot po grebenih proti Drvarju. Pot je bila pusta. Pred nami ni bilo no dreves, ne vode, ampak samo kamenje. Pot se je vlekla. Hodili smo štiri, pet ur. Vsako uro smo počivali dobrih pet minut. Vse bi še bilo, če bi imeli kaj za pod zob, pa kaj, ko smo vsi mislili, da imamo do Drvarja le tri ure hoda. Po šestih urah smo se spustili v dolino k reki Uni. Upali smo, da bomo vsak čas pri Drvarju. Zopet smo se povzpeli, a Drvarja le ni bilo. Ne vem, kakšna sila nas je vlekla proti cilju. Utrujeni in lačni smo pred šeboj zagledali v veliki dolini naselja. Zopet smola! Ravno na nasprotnem koncu te doline je ležalo mesto Drvar, vele sedaj so nastopili trenutki krize. V sebi smo imeli še nekaj volje, vendar bili smo le preveč utrujeni. Po deseturni hoji smo le prišli na cilj. Sano dobra večerja in zopet je zaživela v nas tista energija, ki smo jo imeli pred ten napornim delom. Ženske s :: i. • "j • Tek na '6 o :m = ! 1. Kotnik Marjeta III a - 8' 2. Goršin Jože III b - 8,8 3. Ganter Majda II a - 8,9 Met krogle: 1. Kotnik Marjeta - 11 m 2. Ganter Majda - 9 m. 3. Goršin Jože - 8 m Skok v daljino: 1. Kotnik Marjeta - 4,15 m 2. Ganter Majda - 3,9 m 3. Ložar Alenka - 3,8 n Skok v višino: 1. Kotnik Marjeta - 1,45 m 2. Ganter Majda - l,4o m 3« Polenšek Polona - 1,25 Šahovski krožek je letos že resnim delom. Vsak dan vadimo v VII a razredu gimnazije. Sedaj igramo na gimnaziji razredne turnirje, kateri so priprava za gimnazijsko prvenstvo. V prihodnosti bo v Novem mestu mla- • dinsko šahovsko prvenstvo, katerega se bodo udeležile vse srednje šole okraja Novo mesto. Zmagovalec in verjetno še nekaj najboljših šahistov bodo imeli pravico tekmovati na članskem prvenstvu Novega mesta. Tudi gimnazija bo dala. ekipo najboljših šahistov. Vse tekmovanje bo potekalo pod vodstvom OSZ, Važne za našo organizacijo je to, da so je priključila okrajni . šahovski zvezi. Od GSZ bomo dobili tudi šahovske legitimacije. Na gimnaziji bomo prirejali simultanko in brzcpctožne turnirje. Simultanke bedo igrali boljši novomeški šahisti, kot so: Sitar, Skurij itd. Sitar nam je že obljubil, da bo igfal, a sedaj nima časa. Za šah smo dobili sedaj tudi primerno omaro. Za sedaj imamo osem šahov!* toda to je še vedno premalo za večje turnirje in tudi plošče so skero popolnoma uničene. Splošno pa moram reči, da je zanimanje ze šah še kar zadostno in upam, da bomo z rednimi vajami dosegli na mladinskem prvenstvu kar lepe uspehe. S s-, delovanje z okrajna šahovske zvezo se nam nudi možnost dosegati rezultate,- kakršno so dosegali nekateri naši dijaki prod leti, ki so sedaj najboljši dolenjski uahisti. "Kaj me nič več ne poznaš?" Strmel sem v njo. "Gospodična, oprostite! Verjetno ste me s kom zamenjali ... " "Tebe, da bi zamenjala? Če po drugem ne, bi te_ spoznala po dvojni bradi in majhnih očeh .<. " "Tega si pa res no bi nikdar mislil!" sem odgovoril, ko me jie tako prijateljsko in preprosto vprašala. V odgovor se mi je spet nasmehnila. Kato sva začela računati, koliko časa se že nisva videla. No, in ko sva izračunala, da je med tem preteklo lo let, kar sem ji kričal čez domač plot, da smrklja, frklja itd. in kar mi je ona vrgla čevelj na streho, se nisva prav nič več čudila, da nisva prav nič več poznala drug drugega..... x "Presneto, ampak si se popravila ... "mi je kar tako nepremišljeno ušlo z jezika. "Popravila? To bi lahko rekla kvečjemu jaz zate! Ko sem jaz končala sedmega, si bil ti komaj v tretjem. Sedaj si pravi velikan ... 1 ■^m/L čebljala sva še dalje, obujala spomine itd. , Vwki jih je bilo mnogo preveč, da bi jih lahko povedala vse v 'eni sapi. /ASI; i” >. Predstava ■ bila še "'ifi c e iu.av.tcno pege Valjala se je pričela. Toda pred filmom je neka Disnyjeva risanka in tako sva dalje. Opazoval sem j/^/ njen profil in jo venomer na tiho občudoval. Nisem verjel, da sc je taka izpopolnjenost redila skoro malce bebastemu vaškemu krojaču in prav taki ženski, ki pa je bila še zelo gr- V M/*! da poleg tega, da sila vraž,jeverna jo bila že sitna, zoprna in Imela je magnetičen obraz. Nič na njej si nisem pozabil ogledati, bilo je vse fino, okusno in drago... Tako mi ni ušel drag nakit, niti to, da ima "rep", da ima fine bele roke, da ima čudovit obraz itd. Globoko sem se sklanjal k njenemu obrazu, vonjal parfum in se z lici, ki so žarela vsa od sreče, dotikal njenih lic. Bil sen najsrečnejši človek na svetu. Takega dekleta nisem imel še nikoli polug sebe! In kje sem jemal pogum, tudi no v en J (nadal j evanje prihodnjič) 777 ////// W l' 3UI TACET, CONSEHTIRE VIDETUH Visoko sem letel,' A v zanosu tal nisem videl; Spoznal sem prekaeno Ji srca globine n nizko sem padel. f vmfn ppETU Tudi jaz sem imel očeta. Imel sem ga - veste - imel! In vzeli so ga, vzelit pesjani prekleti; v tistem prelepem času, ki se mu pravi maj! I. Oče! Prišli so ponoči -podnevi bilo jih je sram -in odvlekli te v bujne gozdove Gorjancev, te z noži mesarili do nezavesti, in ko za mučenje bil si preslab že -odjeknil je strel ... III.Oče! Culi ta strel so bujni gozdovi Gorjancev in kazali mi pot, ko iskal sem grob med kamenjem, kostmi še ležečimi, med belimi črvi gomazečimi ... In takrat je bil maj. V.OČe' In danes je maj. Zopet cVeto bujni gozdovi Gorjancev n šepečejo povest mi, ct znancu - razodevajo greh. S,- T, *' /a ^ 7' In slišal sem strela odjek. . "T V V Sreča prava je le kratka, nje so dnevi lepi šteti, zdaj iščem spet srce zvestč, ki moglo bi me ogreti, ker spet mi v duši je hladnč. Kočni naj zdaj v oko uprem oko, da sreča spet bo sladka ... Nisem to v ljubezni vzel, kar vzel sem vedno kot pastir; žarek ognja, ki srce mi je ponovno ogrel... Andoljšok Dušan; NAŠA SREČA Mračilo se je, ko sem sc vračal preko trga domov. Bilo je po dežju in hladneje kot sicer. Pri stojnici sem si kupil vročih kostanjev in počasi korakal po pločniku."Pavliha, Tovariš, Pravica! Kupite! Pavliha, Tovariš, Pravica...11 in nato so se mi zvrstile pred očmi te podobe. Ležal sem v postelji. V sobi je bilo tiho, le od časa do ča sa je zastokal bolnik ob oknu. Včeraj so ga operirali, Z očmi sem nekajkrat obletel sobo, ko sem opazil, da se vrata počasi in tiho odpirajo. Tudi ostali so že opazili in oči vseh v sobi so bile uprte v isto smer. Kdo neki je, ki tako nalah-ko odpira vrata? Vrata so se širom odprla. Na pragu je stala starejša žena v črnem, v zamazanem krilu, v temni obnošeni jopici in črni ruti, izpod katere so gledali osiveli lasje, s košaro, polno časopisov pod roko, Počasi je stopila proti sredini sobe in se ogledala po posteljah. Pogledala je poten košaro in s hripavim, utrujenim glasom rekla; "Poročevalec, Pr vi. c-, Pavlih*"!" Su,~l~ jv v v- "-:-r in trojico časopisov dvignila nad glavo. Zopet jih je spustila in obmolknila. Kake bedno in obupano jo izglodala! Gube na obraku so sc zdele globljo, oči sv nas žalostno glodalo. "Mar ne boste kupili?" "No, pa mi dajte Pavliho!" sem se oglasil. K0t da bi ji sonce posijalo na obraz! Ustnic-- je preletel nasmešek, oči so bolj živahno pogledale. Naglo in uslužne je stopila k postelji in ponudila časopis. Plačal som. Rekla nam je še, da ima danes slab dan, nihče ji no kupi. "že imam", roče vsak, ko ponuja. Povsod je že bila, pa ne gro in ne gre. Že več slabih dni ima zapovrstjo. Da, v dobrih dneh dobi pri prodaji tudi 5o, la) dinarjev. Da, da, 5 o, loo, čisto res. Zdrznil sem se in zavedel, da še vedno stojim in jo gledam, V zadregi sem stopil mimo.nje. Spomnil sem se, da sem nekje bral, da sme ljudje lahko srečni, ker živimo. Res,kako smo le srečni! Mi, ljudje J \ vd ', V > ‘ ; • P, :. • • - • . • ■ ■ ■/ . i .■ ■: ‘ c ■ ...... • . : , . i - . . ' > ‘i . . ' . ' f->f ' } . . . / , . . \