Marcello Potocco Pesmi batik
slika afriških stojnic.
Buče. Buče? Ali gvave?
Ženska izbočenih prsi in bokov,
na glavi košara,
in moški v tunikah,
veliko košar
in vsi so kot uročeni zastali v gibanju.
To je samo slika,
samo ena od vseh teh slik.
Če bi slika mogla
nadomestiti človeško telo in nežnost njegovega dotika, bi bil neizmerno bogat.
H
I. I T
K
A T II K A
P O E ZIJA
pesem za Klimtove ženske
vse so gole. tako hudo gole kakor razkriti ledeniki, ki topijo vse okrog sebe, razen sebe.
tako ovite v zlato, da je njihova koža skoraj zlata, da rožnato telo proseva skozi, kakor bana neba skozi oblake,
tam, kjer rdečina krvi
in madeži vabljivosti
dajejo dom presunljivemu užitku,
samo nagovarjajo moj pogled,
ne da bi njihove odprte prsi
odprle tudi usta,
da bi še one zaslišale svoj glas,
ki jih požira prav tam, sredi jamice, da
mogoče drhtijo.
L 1 T E R A T IJ K A
9
ogledovanja
začudim se ihti obrazov, ko pod zrcalom, ki mi ga držiš, v tankih gubicah preštevaš izgovorjene besede:
mnogotere,
ki ne razkrijejo svojega pomena, dokler njihova praznina znotraj in zunaj ni ovita s prozorno tančico, na videz kot ženska lica; ki zakrijejo vse prešteto.
Sploh vidiš, kako preprosto je? Izgovoriš;
in že zdavnaj sva jih odpisala.
I» O E Z I J A
Tamtami
Bobni v noči in
bobni na tlaku, sami
sredi razbitih steklenic,
odvrženih čikov, sami sredi vonja
tobaka in džojntov;
trava zadiši ... Na trgu je bazilika
zagrnjena v mrak, odrevenele
skulpture Serenissime in njenih
zgnetenih in nagnetenih ulic
brišejo spomin. In njene harlekinske
maske ... Se bo to telo vzdignilo
iz hlapov vina, žganja, znoja,
kot se spodobi, iz hlapov lagunske
vode? Presmrajene od gnitja,
pod gladino, pod lesenimi koli.
In neprizadeti obraz fanta kodrastih las,
ki tolče po bobnu;
kot da ni vsega tega, ampak samo
ti bobni,
ni zibanja teles okoli njega, ni vrtinca ritma, ki valuje skozi telesa, samo boben. Samo bobni,
I. I T K K A T U K A
ki dajejo ritem. Neprizadeti obraz ali ekstaza? Tolče; kot da bi lahko tolkel še nešteto ur. Ta obraz mi morda pove, kako zadržati telo, kako ga odreveniti sredi gibanja, sredi ljubljenja, sredi napetih mišic, in čutiti, da se stresa skupaj s svetim svetom. Ali to dekliško telo, razgaljenih ramen sredi zimskega mraza, ki se zvija, vse bolj zvija, zaprtih oči, brez čutov. Kakor da bi ritem razgaljal njene vijugaste, upognjene boke in tolkel po njih, da jih zatrese. Ali druga telesa? Ali moje telo, sesuto do utrujenosti? Bobni. Kakor barke
po kanalih, ki so utonile v laguni, ko jih je posesala vase, in zgnile. Ne čutim. In potem spet čutim. In če so zgnile, bodo spet zrasle?
Nov vrtinec odplavi to telo teles, ki ga ne morem prešteti, ki ga ne morem niti videti, raztreščeno po tlakovcih trga, ki jih tolčejo noge, da bi zadrhteli, če ne bi bili kamen. Razbijajo udarci. Usta se ne premaknejo, in zakaj bi hotela? Lahko vzdrhtavajo, lahko so mirna,
12
I. I T H K A T II K A
ali lahko se zvijajo, lahko so neprizadeta, to telo bi lahko odvrglo neprešteto število mask, ali nedrčkov, ali hlač, in se zasmejalo, ko bi bila Falos in Bauba združena v njegove čvekajoče sramne ustnice, ki bi rojevale sina-hčer. In sinove
in hčere. In kanale vode. Scalnico,
kri, in menstrualne strdke, in spermo;
in poplavilo ulice. Poplavlja jih s svojimi
maskami in s svojimi bobni. Požiralci ognja
razparajo temo s svojimi usti Rojevajo žarke
in žonglirajo s prometejsko svetlobo. In svetloba
niha skozi ritem. Komaj še, da vem, zakaj. Zakaj?
Zakaj odhajam? Zakaj prihajam?
Zakaj si želim, da bi se nešteto orgazmov združilo
v enega? Bil bi le drhteča odrevenelost. A celo
zvok zaniha. In celo zvonik. Zapleše, kot
da se bo zrušil na trg; in vprašam se:
Bo pod seboj pokopal le mačko ali mene?
T E K A T U K A	13
tanka
Med tankim nebom in globokim odsevom mirujeta dve črti:
ena loči nebo od vode,
druga izčrpani jezik od teže dotikov.
dvogovor
Počakaj,
da boš zaslišal ta glas, kakor da bi otroci izklicali svoje krike, polne odjekov v odvržene drevesne grče; počakaj na te glasove, ki te kličejo daleč zadaj,
in jim nikoli ne znaš povedati,
kako daleč,
kako kruto je, da se
ne obrneš za njimi.
In da ne veš,
kako se boš lahko izpovedal do dna, kako boš izpil čašo vina in svoje oči obrnil proti nebu?
In če ti jaz ne znam povedati, kaj ljubim, kdo se mi smili in koga pustim v očeh ... in tvoj glas je prav tako nem kot moje oči?
To je vse, kar stoji pred nama?
T H K A T U H A	IS
tanka
in potem vonj rožmarina, ki se razkraja
v neprijeten, črn odtenek glasu
zakaj se oziraš nazaj,
če nisi pripravljen, da izgubiš svoj glas?