Plačilo poštenja.
V nekej vasi na Piemonteškem pod belimi snežniki, ne daleč od sta-rega mesta Turina, živel je mlad človek po imenu Juri. Očeta in mater zgubivsi bil je popolnoma siromak, ter se je le s tem slabo preživel, kar si je v potu svojega obraza zaslužil v hišah bolj premožnih kmetovalcev, ki so ga za poljska dela potrebovali. Gospodu župniku tistega kraja se je zel<5 smilil ubogi Juri, kterega lepa in čversta obnaša je razodevala dobro in nepokvarjeno serce. Vzeli so ga k sebi in so si prizadevali, da bi ga po-dučili v potrebnih vedah, kedar jim je čas dopuščal. Po očetovsko so sker-beli za-nj in ga učili, kako naj voljno prenaša vse križe in težave človeškega življenja, kako naj vselej pošteno in pobožno živi, ter mu so obljubili, da bo dobri Bog, ki je oče vseh sirot, gotovo enkrat njegove lepe čednosti po-plačal.
Nekega večera gre Juri z nekirn drugim kmečkim mladenčein, kte-remu je bilo ime Tomaž, iz polja domu. Skorej zmiraj sta bila skupaj in ljubila sta se kakor brata. S poljskim orodjem na rami sta ila pevaje v večernem mraku proti domu. Ne daleč od sebe zagleda Juri naenkrat na cesti nekaj ležati. Da bi zvedel, kaj da je, vzdigne reč in vidi, da je jako težka. ,,Toraaž!" pokliče prijatelja, ,,pojdi skn, morda nama danes sreča pomaga." Urno stegne zdaj roko po najdenej reči, in kaj je bilo — ? Mošnja polna zlatih in srebernih novcev. Kdo si more misliti veselje, ktero sta občutila uboga delavca, ko sta tak<5 neuadoma obogatela?
11*
— 164 —-
Mislila sta že v duhu, kako bota z najdemini novci gospodarila ter sta pre-mišljevala yeliko srečo, ktera jima je tako naglo zasijala. Toda ne dolgo in neka otožnost se polastiJiujevega serca. Tiho reče svojemu tovarsu: ,,Kaj pravis ljubi Tomaž, ali soieva misliti, da so najdeni novci naša lastnina? Somenj v mestu je ravno danes končan in gotovo je aovce kak tergovec zgubil."
,,Prav imaš, prijatelj," odgovori Tomaž. Veselila sva se že v duhu svoje sreče, toda nesrečiii človek, ki je te novce zgubil, živi berž ko ne v največem obupu nad svojo zgubo. Te novce obdevžati bi bila tatvina iu ne rnogla bi jili rabiti z mirno vestjtf." —
,,Poslušaj me tedaj!" reče Juri ,,druzega soveta ne vena, nego vse to riašemir dobremu gospodu župaiku povedati. Gospod župnik, ki so nama že toliko dobrot skazali, bodo nama vedeli tudi v tej reči sovefcorati."
Tako se pogovarjaje prideta v hišo pobožnega duhovna, ki se je zol6 čudil nad odkritoserčnostjo ia tako blagim poštenjem ubogih mladenčev.. Rekel jinua je: ,,Ako najdemo pravega gospodarja zgubljenih noreev, ob-ljubiin vama, da bota gotovo dobila plačilo, kakoršno se vajinemu poštenju spodobi. Ako bi se pa primerilo, da bi se nihče ue našel, prišli bodo ti novci revežem v dobro. A vi dva sta zadosti revna, in jaz mislim, da popolnoma po volji božje previdaosti ravuam, ako je v vajin prid obernem."
Kmalu potem je bilo v mestu Turinu iu po vseh cerkvah piemonteike dežele oznanjeno, da je bilo pred kratkera 15.000 lir (laškib. novcev) najdenih, ktere se bodo pošteno tistemu nazaj dale, kteri se inore izkazati, da so nje-gove. Toda dre leti ste pretekli in nihče se ni za-nje oglasil. Čez dve leti pokličejo gospod župnik Jurja ia Tomaža k sebi in jima rekd: ,,Ljuba moja! veselita se lepega dani, ki ga je vama Bog naklonil, ter pa-metno ravnajta ž njim. Ti novci, ki ste je pred dveina letoma našla in za ktere se. ni nihče oglasil, dasiravno amo je po cerkvah ia casopisih oznanili,. so še zdaj brez gospodarja m brez vsega pomislika se jih smeta poslužiti.< Ako bi se pa vendar kedaj primerilo, da bi se nasel njih pravi lastnik, morata je sicer nazaj dati, toda do tistega časa smeta je, brez da bi se vred-nost najdenih novcev zmanjšala, v svojo korist oberniti."
Z velikim veseljem sta sprejela prijatelja ta tnodri sovet svojega do-brega dušnega pastirja. Kupila sta si zemljišče in primeruo stanovanje in jela sta prav pridno ktnetovati. Pozneje sta se oženila in Bog jiraa je dal pridae otroke, ki so delali svojira staršein mnogo veselja. Pa je tudi bla-goslov božji prebival v njunib. Mšah, kajti polje je bilo rodovitno, pridelki so bili vsako leto obilni iu v hiši je kraljevala  zadovoljnost, sloga in mir.
Med tein so gospod župnik zboleli in umerli. Zgubo tako milega in dobrotljivega moža sta Juri in Tomaž brifcko obžalovala, in ker sta si mis- -. lila, da bota hidi ona prej ali pozneje morala svet zapustiti, in da bodo njuni otroci prevzeli premoženje, ktero bi morda še kedaj pravi gospodar nazaj hotel iineti, sklenila sta, da bi si včst upokojila, pri novem gospodu župniku od veljavnih mož podpisano pismo shraniti, v kterem sta vso prigodbo in svojo terdno voljo razodela, da uajdeno blagd njegovemu praveinu lastniku, kedarkoli se najde, zopet posteno iiazaj dati želita.
— 165 —
Preteklo je celih deset let in oba prijatelja sta živela s svojima dru-žinama mirno in zadovoljno. Nekega jutra vidi Juri skozi okno, da se je ne daleč od njegove hiše voz zvernil. Hitro hitijo popotnikom pomagat. Ko je bilo zopet vse v lepem redu, brez da bi se bila kaka posebao velika nesreča zgodila, reče eden izmed tujili gospodov: ,,Na tem mestu pa iraam vendar zmiraj nesrečo! Pred dvanajstimi leti sem ravno tukaj 15.000 lir zgubil, a zdaj sem bil zopet v nevarnosti svoje drago življenje zgubiti!"
,,Kaj govorite, kaj!" reče Juri, ki je pazljivo poslušal gospoda. ,,Zakaj pa niste popraševali po zgubljenih novcih?"
,,To mi ni bilo mogoče," odgovori tujec, ,,moral sem popotovati v In-dijo. Barka vae, ni mogla čakati dalje nego do odločenega dneva, m ko bi bil takrat svoje potovauje odložil, imel bi zdaj ranogo več škode, nego so bili vredni zgubljeni denarji."
Juri in njegov prijatelj Tomaž sta bila zelo vesela, ko sta slisala te besede. Še bolj prijazno sta ravnala s tujirn gospodoin in prosila sta ga, da bi pri njima prenočil.    Gospod je bil s to ponudbo zadovoljen.
Drugi dan sta Juri in Tomaž popotnikom veliko kosilo naredila. Po kosilu sta je vodila po vseh oddelkih svojega stanovanja, pokazala sta jitn lep in velik vert, plodne njive in polja, travnike, črede in še veliko drugih reči. Tujci niso vedeli, kako bi povernili prijaznost tako dobrima človekoma. Ko se napravljajo zopet na pot in se Jurju za lepo postrežbo zahvaljujejo, stopi Juri pred najimenitnišega gospoda in mu reče: ,,Vse, kar tukaj vidite, jeyaše!" In Tomaž je djal: ,,Novci, ki ste je ravno pred dvanajstimi letizgu-bili, prisli so v najine roke. Ko sva pa videla, da se nihče za-nje- ne oglasi, obernila sva je v to posestvo s terdnim sklepom, da hoceva ves kapital pra-vemugospodarju zopet nazaj odrajtati, kedar seoglasf. Novciso tedaj vaši, po-tem takem tudi vse naše premoženje. Ako bi pa bila midva poprej umerla, izrocila sva gospodu župniku pismo,  v kterem sva svoj nam^n razodela."
Ves zavzet bere tujec pismo in ne move si kaj, da ne bi izustil: ,,0j koliko poštenje! Kako blago serce imata ta dva človeka!" —¦ Nadalje ju vpraša: ,,Ali imata še kaj dvugega posestva?" ,,Nimava drugega nič" od-govorita, ,,in če bi znabiti koga potrebovali, da vam odsihmal vaše posestvo oskerbuje, tukaj je družina, ktera se vain rada tudi zanaprej v službo poandi."
,,Tako redko poštenje je drugega plačila vredno," reče tuji gospod. ,,Moja kupčija se je prav dobro obnesla in nio srečniši ne bi bil, ako bi vama, dobra človeka, to posestvo nazaj vzel. Bog ne daj tega! Pa tudi jaz nočem žaliti previdnosti božje, da bi vama vzel srečo, ktero je vama Bog sam naklonil. Srečno vživajta vse, kar sta si z mojiini novci pridobila, pa tudi moje blag<5, ktero sta pred dvauajstirai leti našla, vama in vašim dobrim otročičem damjem!" To rekši je raztergal pismo, ktero so hranili gospod župnik. Juri in Toinaž sta s solzami v očeh objemala svojega do-brotnika, imenovala sta ga očeta, in tudi njemu se je sevcč veselja tak<5 topilo, da je ž njima vred jokal.
Pošteno kdor ima serce, .,[kl,.-.                         ,.         :.
Po sreči se mu steka vse. "                                          il^Ofll