V Urrk. .Mitrk m -uVut ) .»haja iu t«lj» » Mariboru brei poailjauj* na i» nt lato 9 (I. - k, I po I WU . . 4 „ — k * tctrt I .t. . i .. *U . 1*0 |hi- 11 :
I« ti« IrU 10 gl. - k. pol li-la . f> „   — n
i* Mri 1.11    ., t-u ..
Vredniatto !»•»»»»»
I« t gospoikih uli«"an (Harrangaaaa) 117
Ht. 20i
V Mariboru 1*>. februarja 1869.
OzilAllilH
Za navadno >1».klopno rrato is plačuje • K kr, fa ik nati»na I krat. '.< kr. ...... ti.ka Lkr it,
4 kr. i<>     Kaka Iknt-
»«V ptHiiirnkn a« plani-j»jo po prostoru.
Za tnl llMI k planit kolfk (atompi-tj) i» -m k.
iai ae nf> trr.^ajo, naj af blagovoljno fr»nkujt»jo.
Teeaj II.
„Mladoslovenci."
n.
Brali smo v zadnjič omenjenem „Tr.u sestavku, da „Tagblatt" z Mla-doslovenci koketira. Ker smo menda zadnjic dokazali, da jih ni, ter da je ta pojem tak, da ni kaj prijeti in videti, moramo denes malo pogledati kako je to, da »Tagbl." okrog sebe gleda — po slovenski mladini.
Kakor je za starega moža grenek čut, ako vidi, da bode moral umreti, pa nima nobenega sina svojo krvi, kteremu bi svojo gospodarstvo izročil'in v kterem bi tudi po smrti živel: tako je tudi nemškutarjem po Slovenskem neprijetno videti, da nimajo mladega zaroda, da dorastoča izobražena mladina v preogromni večini ne bodi za njimi. In v tem obupu raztezajo roke, in na polna usta od sebe dado sirenski klic: „mladina pridi k meni, pri meni jo svoboda." Pravimo sirenski klic, kajti istiua je, da mladina gori za svobodo, in klic bi se ne razletel, ko bi očitno ne bilo, da je svoboda, ki jo od nemškutarjev čujemo, le nu jeziku ne pa v istini. Vendar slovenska mladina ve kaj je svoboda in kaki svobodnjaki so oni, kteri hočejo vse druge namene pod tem lepim imenom pokrivati. Slovenska mladina ve, kjo je napredek, kje je navdušenje za povzdigo človečanske omike, po kteri mora svoboda priti. Zato se slovenska mladiua ne samo smeje, temuč z nevoljo obrača od ljudi Dežmanovc stranke. Očitanje, da imamo mi Slovenci željo po razmerah in stanji srednjega veka, pada na ono stranko nazaj. Kajti kaj je bilo v zadnjem veku, kaj je bilo v srednjem veku, kaj jo bilo do blizu poslednjega časa za naš narod storjenega od historične stranke? Historična stranka med Slovenci je stranka ponemčevanja, stranka, ki je omiko htela le za nektere kasto, ktere so nemški znale , ktere so se ločile od našega naroda. Nadaljevanje to stranko je denašnja Dežmanova v Ljubljani in druzih mož po vsej Sloveniji, ki bolj ali menj jasno nosijo pridevek nemštva, in kedar tega hote in morajo pokriti, pridevek lažnjive svobode. Da je ta nemškutarska stranka mod Slovenci historična , sredo-večna, da jo torej vsa stranka nemškutarja nenupredovalna, temuč, rekel bi, konservativna, stare krivico, narodne ncomike in narodnega spanja prijateljica, kaže to, da se drži birokratizma, stare hidre, ktera je vselej in povsod vleka po svojem služabniškem duhu s tlačitelji narodov. In ali nam morejo dokazati, ali morejo ti ljudje tajiti, da jih na Slovenskem sama birokracija po konci drži? Brez birokracije nimajo sedanjosti, pa tudi ker birokraciji že zvoni, ne bodo imeli prihodnjosti. In taki bi mogli z najmanjšim vspehoin z „mladoslovcnci" koketirati ?
Iu če tudi koketirajo, prigodilo se jim bo vselej, kar se vsaki malo-vredni koketi prigodi, mladi Slovenci, kterim je mari blagost domovine in njih naroda, bodo šli vselej mimo njib, ž njimi ne. Svoboda — to vedo — ne obstaja v puhlem besedičenji, še menj pa v zaničevanji in zatiranji vsega kar nemško ni; — liberalizem je pa tudi Se vse kaj boljega kakor spodko-povanje vso pozitivne vere, brezobzirno mlačenjo po duhovstvu brez razločka (pardon, ako je duhoven, a la Zavašuik, to je našim liberalcemaa razloček.) „Tagbl." je tudi stvar omenil, na ktero nam jo tem bolj dolžnost
odgovoriti, ker nam je bila no samo enkrat že med nami očitana. Oni list si namreč ustvari v svoji domišljiji podobo Slovenca. Ta podoba je , to se ve da, grozovita za vsacega, kdor originala ne pozna. Za to strahovito Slo-venčevo podobo pa ima zadaj negotovo slovenske mladosti, ktero si ravno na svoji strani želi. In prav pravilno pravi, da bi čudno bilo, ko bi mladina no imela nobenega svobodoumja, da si so njegovi sklepi iz tega vsi drugi, kakor jih ima svobodoumna slovenska mladina. Oni list namreč pravi, da slovenska mladina le tako dolgo misli s klerikalno stranko hoditi, dokler je potrebuje, kar so Tagblatu vidi nemoralno, in ima prav, kajti vsako p otre bi je vanj o brez odkritosrčnosti jo nemoralno. In čudno je, razen „T." je nam on-dan tudi „Danica" nekaj tistega „doklcr nas potrebujejo", tje vrgla. Kdor molči, ta potrjuje, utegnilo bi so reči, zato govorimo.
Kdo rabi druzega? Mislimo, da samo tisti, ki dela za lasten oso-ben dobiček iu rabi tacega pomočnika, kteremu za dosego namonjeno svrhe ni nobenega deleža, ali pa so mu ta delež le obeta in ne misli tudi dati. Imamo mi tako svrho, tak naraon? Vsak Slovenec in vsak, kdor hoče vedeti, vidi, da delamo za izobraženjo in omiko slovenskega naroda, za ohranitev našo individualnosti kot Slovanjo , in da so borimo v prvi vrsti proti tisti sistemi, ktera nas je vselej delila, ktera našo prirojene pravice kot narodu ni nikdar priznala, temuč od praveka in srodnoga veka som nam le omiko privoščila, ako smo so narodnosti svoji izneverili. To sistemo zagovarjajo in podpirajo na Slovenskem naši nasprotniki, nam Slovencem nasproti. Med nami je torej en občen namen. Kdo pa moro reči, da bi ktor pravi rodoljub delal za lasten dobiček. Vse kar hočemo doseči, mi zdaj živeči Slovenci no bomo uživali, delamo toroj za prihodnost narodovo, za občno stvar. Kdor jo Slovenec, kdor se more iz osebno koristi, in osebne dobro-počutnosti, iz dobra svojega stami povzdigniti do tega , da dela za narod v prvi vrsti: ta je raš zaveznik. O rabljenji, o potrebovanji, tu ne moro nobenega govorjenja biti, kakor nasproti med nami tisti spoštovanja nikdar no bo našel, kdor jo k nam prišel iz druzih namenov, kdor ni prinesel srca za našo roć seboj. Tega pač no umejo lilistorski nemškutarji, ume pa vsak „mlad" Slovenec, ki ima glavo in srce za svoj narod na pravom mestu.
Tiskovna
„Slov. Naroda.'
(Konce/
»Tudi kratki stavki „Tagblattovega" članka popolnoma opravičujejo našo polemiko,   če se mi reče:  „Suknja na tvojom telesu ni tvoja lastnina, ime, ktero nosiš, ni tvoje; kar imaš, je tuje" mislim, da je dnevni tisk dobil s tem očitanjem nalogo preiskavati , ali je res naša obleka tuja lastnina, našo ime res nemško, in dasiravno  smo prišli v preiskavanji do ravno nasprotnih resultatov, storil je časnik le svojo dolžnost. — Če gospod tožnik trdi, da jo našol v pričujočem članku namero ščuvati — česar sicer jaz ne priznavam, moram mu nasproti staviti, da bi bila namera v tem kakor tudi v drugih cnacih slučajih brez uspeha ostala; ko bi bila stvar za javni mir tako nevarna, gotovo bi se denašnja pravda javno ne obravnavala. Sploh
Poslednji bosanski kralj.
(Zgodovinako-romantičeii obraz; češki spisal Prokop Ohochalouiek, poslovenil Podgoričan.)
II.
(Dalje.)
Tamkaj na severu, kraj tabora še pojemlje ogenj: ko je bil kraljevič vojski ukazal na boj, hiteli so, ter pozabili ugasniti ga. V njegovem svitu se vidita dva jezdeca, kako dirjata iz tabora. Pri ognji se vstavita. To sta To-maževič in njegov strijc Radić, čisto sama, nobenega služabnika nimata seboj.
»Slab je ta plamen, ali vendar, kaj ko bi izdal naji?!" — opazi Tomažovič.
»Ne znam, ali daleč žari ali ne v taki noči," zgane z ramami Radič.
,če tudi no daleč," — opazi Tomaževič, „vendar-le na um lehko pride komu, da naniorjava kaj druzega, ne, da ogledava tabor, a strijc, dobro je dobro !"
»Ti si jako varon, pa je že prav to, da si," — potrdi Radić, iu ker ni jezičen, razvsedo konja in začne teptati po ogorkih, da so daleč stran letele iskre. »Tako!" — omeni, „će naji vidi kdo, poreče, kako sva oprezna, ker popravljava tuje hibe."
Zamolči t naposled, pogleda Tomaževiča — in posili ga skriven smeh: ,to si prav učinil, da si odpravil vse priče, pa še postavil naji oba tako, da bodova slave sita vse življenje; presneto res, da nisem veroval, da je tako lehkovorno, tako zaupljivo to ljudstvo !u — zaničljivo pristavi.
„Tako se bojim, vojvoda, da nihčo tako ne, morebiti je kdo na oprezi," — odvrne Tomažević.
Zavzet ga pogloda Radič, ki jo vzdignil nogo, da potepta poslednj ogorek, a spusti jo zopet na tla.
in t roko so podpre pod pazduho , „ali ,Ko bi bil
»Kaj meniš?" — povpraša, naji kdo zalezuje ali ne?"
„To za gotovo znam, ljubi strijc," — pritrdi Tomaževič. ves narod zašel s pota, nekdo se gotovo ni zmotil!" — „A kdo je ta?" —
„Veš da, samo enega izmed kraljevih perjanikov nisem mogel prevariti ;' ta ni še nikoli rad imel ali čestil moje matere, mene pa vendar no črti; ali povsodi mi jo na poti, tudi denes mi je bil, ko sem šel v šator k očetu —" strese se, „ha, k očetu" — strahoma šepne.
„Kaj ti je!" — začudi se vojvoda, ,,zakaj nisi povedal? So zdaj ne znam, kteri jo ta perjanik."
Tomaževič si z dlanjo otaro obraz. »Oh, tako tedaj!" — začudi se teman, „ali ni zapazil, kako jo slušal moj ukaz, toda le zato, ker jo kralj tako veleli Ros da, šel jo s perjanici, ali nerad, kakor gro pes, kteri ne zapusti rad svojega gospodarja. To jo Ilija, načelnik perjanikom." —
„Aha, poznam ga!" — vskipi Radić, „naj pogine ta stari pes!" „Tega pa ne, vojvoda!" — opazi Tomaževič, »vsakdo bi znal, da ni mogoče, da bi oba ob enem natorno umrla." —
„Eh," —pomisli Radić, in jamo kalpak pomikati zdaj na čolo, zdaj nazaj in* na vse strani, »presneta bodi, to pa jo res. Dojiti ga morava z medom, — in negovati, kakor mati dete negujo v svojem naročji, — tega psa, zato da ne ugrizne. Ali vendar, tudi zadnji ogorek jo že vgašen, in tema je, da no vidim ni stopinjo daleč prod seboj. Oglasi so, kedaj naj se vrnem k tebi in na svojega vranca!"
Ali Tomaževič se no oglasi, zatorej se Radić, ko so jo nekoliko v temi pomudil v obljižji, vrne sam h kraljeviču, ki mu drži konja, šine na vranca in položi desnico na Tomaževića, ali čudo! Tomaževič zna, kdo jo roko položil na-nj, a vendar  se   stresne,   in vojvodino roko strese s svoje rame.
»Kako si na enkrat postal čuden, Tomaževič!" — zavzome so vojvoda, „kaj ti jo? zakaj se nisi oglasil?"
AX
so mi tiskovne pravde zarad kaljenega javnega miru prikazen, za ktero ne vem nobenega pravega razloga: mnogo desetletij se že obsojajo vredniki zarad kaljenega miru, plaćali so kavcije na tisoče in tisoče, izgubili so v kazen svoje svobode na sto in sto let, in vendar: ali se je v vseli onih slučajih, ko so vredniko zadele take kazni, le enkrat dejansko kalil javni mir V Takrat pa ko je časnikarski članek res imel kaj upliva do javnega miru in bilo kazensko preganjanje res opravičeno, kakor n. pr. leta 1848, takrat jo bila brez moči vladna roka, ki bi bila mogla „hudobnega" \rudnika pred sodnijo postaviti. — Svojevoljno tolmačenje tožnikovo. da jo „furor teuto-nicus" toliko kakor nemška kultura, resnično me jc osupnilo; nemški narod naj se sam pri g. tožniku zahvali za to tolmačenje; meni sc zdi, da g. tožnik Nemcem ni posebno časti naklonil, ko je .furor tcutonicus" in nemško kulturo vrgel v eno in isto posodo. (Predsednik opominja obtoženca k zmernosti). V kolikor mi pričajo moje v naglici zapisane notice, spodti-kal sc je g. državni pravdnik nad stavkom, ki pravi, da so nemške armade požirale kri Blovansfce mladeži za nemške vojske. Ali ta trditev morebiti ni resnična V Opominjani le na BOletnO, na vojske I Friderikom II. pruskim, na vojsko v Šlezvig-Holstein-u, iu na zadnjo vojsko I. 1866. Od nekdaj se je v Avstriji delala nemška politika in podpirala s slovanskimi vojaki — istina, ktero so priznali vsi javni časniki, ktera se jo priznavala na našili minister-škili klopeh. Da smo si morali Turke sami odganjati, uro nas, ko bi druzega no bilo, naše narodne pravljice in pesmi, naši razdrti gradovi, ki nam vsi pripovedujejo, da smo 16 morali Turkov sami braniti, država pa je s svojo armado, s ktero je imela ravno tako Slovane branili, bojevala so po zunajnib deželab in delala nemško politiko. Tu posebno opominjam na bitko pri Sisku, ktero so Kranjci sami pribojevali. Xe boni pretrcsoval, ali mi jo g. tožnik imenovajo Nikolaja /finskega podrl kaj tega, kar sem trdil, zgodovina naj določi, če še ni. ali je bil Zrinski res Nemec. Za denes ga samo za Slovana rcklnmujem. Če g. tožnik navaja šo druga imena nemških vojskovodij hote ž njimi dokazati, da so kedaj Nemci svojo kri prelivali za Slovane, opominjam le. da zapoveljnik no dela armado, kakor se dandenes no more reči, da Sanksonija dela avstrijsko politiko, ker je Saksonoc na čela našim državnim poslom; avstrijska armada pak jo bila prej kakor še zdaj po večem slovanska in torej jo V zvozi s prejšnjim popolnoma opravičeno, ako kdo piše, da so Nemci rabili slovansko mladež za nemške namene. — Sicer g, tožnik še vedno trdi , da je obloženi članek ščuval proti sedanji nemški duhovščini, a mislim, da mi skoraj ni treba več na to očitanje odgovarjati. Razložna zveza med duhovniki !>. stoletja in sedanjim časom ni dokazana, in prepričati sem, da bi še sedanja nemška duhovščina sama ne hotela, da bi o njej veljalo, kar brez dvombe velja za preteklost. — Gosp, tožnik pravi: ^Neizobraženi bralci hi utegnili iz obloženega članka zajemati črt proti Nemcem." Jaz bi rad postregel s zapisnikom naročnikov „S1. Nar." iz njega bi sc slavno državno pravdništvo prav do dobrega prepričalo, da je premagljiva večina naših naročnikov izmed slovensko inteligencijo, iu da imamo mod vsemi naročniki komaj 10 kmetov, kteri imajo pa tudi toliko izobraženosti, da se jih ne spodobi staviti med nooiiiikance. In če bi bilo tudi posameznih bralcev, ki bi služili v podporo trditvi g. tožnika, mislim, da bi se iz sovražnosti, ktere so se posamezni bralci navzeli, no dalo izpeljevati in sklepati na kaljenje javnega miru. — Da bi so bila korupcija raztegnila na ves slovenski narod v njegovi celoti, ni v članku nikjer rečeno, in kar jc g. tožnik z ozirom na tako svojo izpeljavo trdil, smem popolnoma ignoriiati. — Zelo sumljivo se mi zdi trjenjc , da so besede „verarint vom raubc" prišle iz člankovoga smisla v tožbo. Vsakdo mi bo pritrdil, da so izrazi „osiromačen po roparstvu" (kar odgovarja besedam „verarmt vom raubc") tako podobno besedam „osrnmotcn po robstvu", da mora vsakdo pri tem misliti na krivo prestavo , a ne na člankov smisel. V prvotnih besedah pa ostanem pri leni, kar je obtož. članek rekel o robstvu, in le težko mi bo kdo odrekal, da bi robstvo že samo na sebi ne bilo stanje, ki roba sramoti
_ torej stanje sramote. — G. tožnik mi je rekel, da se mu zdi nečastno
in nevredno (unvviirdig) natančneje preiskavati nektere oddelke obtoženega članke. Menda je mislil na stavke, ki govore o preobjedenih komarjih itd. Temu nasproti moram trditi, da se mora na vsako malenkost obzir jemati, in vse preiskati tam, kjer so vpraša, ali se jc pregrešilo proti postavi ali ne, da se mora ogledati vsaka stvar, ko bi bila še tolikšen monstrum. Saj nas vsakdanja skušnja uči, da se primerjajo pravde, n. pr. inoritev otrok iu druge, pri kterih se v interesu pravosodja preiskavajo, prav natanko preis-kavajo stvari, ki morajo vsako nravno čntje razžaliti, denes pa, ko je obtožen slovenski časnikar, se brez ^nevrednega" preiskavanja kar s kratka pobija obtoženčevo mnenje, češ, da jc nevredno dalje preiskavati, dasi-ravno so so le rabilo besedo: komarji, pijavko itd. Glede teh izrazov, se moram sklicati na to, kar sem žo poprej rokol, ko sem dokazal, da sc ti pridevki ne smejo raztezati na nemški narod, ampak da so to očitanja, s kterimi je časnikar pital časnikarja, besede, ktero je vrgel „Slov. Narod*' ljubljanskemu „Tngblattu" in jaz mislim, da nima nihče pravice identificirati nemški narod z mojimi ljubeznjivimi tovariši pri „Tagblattu", in da se šo ni kalil javni mir, če je časnikar nekoliko ostreje in debelejo govoril z drugim časnikarjem. — II koncu tirja g. drž. pravdnik od mene dokaza , da obtoženega članka nisem bral. Kakor žo bodi za vso drugo, mislim, da mi tega ni treba dokazovati, saj je g. tožnik med svojim razpeljevanjem sam od besedo do besede tako-le rekel: „kajti ko bi se bil vrednik prepričal o za-držaju, gotovo hi ne bil članek prišel, ali vsaj tak no prišel v časnik". Torej mi g. tožnik sani priznava, da toliko natanko spolnujem svoje dolžnosti in da imam toliko zdrave sodbe iu takta, da bi članka ne bil dal v tisk, ko bi ga bil bral — s temi besedami, mi jc torej sam dal spričalo, da ga nisem bral. — V tem, kar sem zdaj in že poprej povedal, sem dokazal, da niti v objektivnom, niti v subjektivnem obziru ni najti pregreška in prestopka, kterega sem tožen in sem prepričan, dajo nemogočo spoznati, daje obloženi članek v kteremkoli obziru proti kazenskemu zakonu grešil. — Prav kratko omenja g tožnik, da je navedene besede, da obtoženec ni mogel brati članka, govoril pri svojem eventiielneni nasvetu. Na to se Obravnavanje ob 7<il popoldne konča in se vsem vdeleženiin naznani, da se bo sodba razglasila ob (!. uri zvečer. Sodba je znana. Obtoženca sta bila v vseh obzirih nekriva spoznana. Razsodivni razlogi so skoraj čisto povzeli razpe-Ijave obtoženega vrednika. će dobimo razloge v roko, hočemo jih priobčiti. G. drž. pravdnik si je prihranil pravico pritožiti se. Ali je to storil ali ne, ni nam do /daj še znano.
I) o p i s i.
Iz Vranskega, 12. fćbr. — .1. S. — [Izv. dop.l Pretočeno nedeljo, kakor načrt veli, je bila v naši čitalnici veselica. Vdeloževah) so jo jo jako obilo udov. Dospelo je tudi iz Gornjega grada dokaj gostov; pa pripetila se je neka prav godčevska. Vlovili so to goste poprej v neko društo nasprotniki ter jim narisali čitalnico kot strašno jamo razbojnikov, ter jim odsvetovali v čitalnico iti, češ: tam so tako surovi ljudje;, da sc jim bo huda dogodilo; ali bodo že tepeui. ali saj vrženi iz čitalnice. Gospodje sc vendar niso tega ustrašili niti se dali odvrniti, ampak so šli, da saj vidijo, kaj se če res pripetiti. Povedal nam je to čestit gost sam ter djal, da jo nalašč do ■I. ure popolnoči ostal pri zabavi ter čakal, kedaj ga bodo popadli iu tepli ali nesli iz soban. Pa ravno nasprotno — trdil jo, da se žo zdavnaj ni tako veselo (mol kot ravno ta večer. Spet svetu dokaz, s kakšnim orodjem so nasprotniki naši bojujejo! — Komaj je postni čas nastopil, iu žo jc dana prilika naši mladi čitalnici, da obžaluje izgubo enega izvrstnega uda, vrlega domoljuba. Premeston je č. g. dr, Lipotd k Novi cerkvi. Našim nomškutarjem je bil č. g. doktor trn v peti, --- torej so radujojo njegovega odhoda. Slava
»Zakaj ne," —povzemo Tomaževič „rad bi bil izvedel, ali se izpod-tekneš, ali zablodiš ali no, in ali prideš nazaj k meni. Po tvojih stopinjah sem hotel izpoznati svojo osodo, kaj moram : ali popustili ali dalje . . ."
»Kaj še V — zakaj popustiti?"
,0 tem kosnejo," - odvrne Tomaževie odločno, „osoda je že določila, naprej tedaj !" — švigne konja in zdirja po plani v gosti temi.
„Prav imaš," — potrdi Radič poleg njega nn konji, „noč krili vetru na perotih, ni trenotja ne smeva zamuditi, če bočeva, da doseževa najin namen šo to noč; takove noči in tako prilike ne hode kmalu več. — Ali obr-niva se na levo k potoku," zasukne besedo in konja z njo vred, »Sumeči valci nama bodo kažipot t jokaj, kjer naju čakajo." —
Molče drvita vsak svojega konja — zmerom naprej, 2 tisoč korakov daleč od obale ob potoku, ki po kamenji in po skalah šumi in bobni, kakor prodka reka. Na enkrat pa neha plan; prijezdila sta v širok kotel; strme, z jclami obrastene gore so vijo v krog, sredi kterega si je potok v stoletjih izjel žlcbino, in tu se mora popotnik obrnili, čc se neče zaupati potoku, ter z vali vred skakati s skaline na skalino.
Tii sc vstavita obadva: Radič skoči s konja, Tomaževič pa so na pol vzdigne s sedla in kar tako obstoji.
„Ne trati dragega časa!" — posvari ga Radič.
Molče razjaha tudi Tomaževič.
»Zdaj pa no bodi občutljiv, če si premočiš obutalo," — oponmi ga Radič in stopi h kraju na obali, „tvoj konj pojde veliko teže po tem opolzkem kamenji, nego ti, ali vendar-le, mora iti z nama, da ga volčje ne po-vcčerjiijo."
Žejo dvignil nogo, da bi stopil v potok, kar mu Tomaževič molče položi roko na ramo.
»Kaj pa jo?" — obrno se Radie
»Čakaj, Radič!" — odgovori Tomažovič, „čakaj, da se pogovoriva vso, kako in kaj; le korak še, pa ni mogočo več nazaj."
Radič stopi nekoliko korakov od kraja in za roko pelje Tomaževiea nazaj. —
„Gotovo bi se rad vrnil, kaj ne, da? — pa so nuj!" — oponese mu hladno, »saj veš, da ti no branim, saj ti jo žo poprej bilo na misli kamo: ali naprej ali nikamor, zakaj to? — Kako da si tako omahljiv, ker je to žo lako daleč dognano. Ako odnehaš, ali morebiti meniš, da ti odpusti ogerski kralj Matijaž Korvin, ker si ga pregovoril, da sela pošljo h koneč-neniu razgovoru seboj? Ali meniš, da ne more verovati, da ga za nos vodiš, in da ti pusti, da sedeš Bošnjakom na prestol?! —
„Malo mi je do ogerskega kralja,"—odvrne Tomaževič oholo, „sicer si nekaj domišlja, da ima Rosno in bosniško kralje pod svojim krilom, da-si ne more in neče imeti jih, lc duševna slabost bosniških kraljov je kriva, da so tako smeli ogerski kralji."
„Vendar-le si so potrudil za njegovo prijateljstvo, in še prosil si ga privoljenja za svoj započotek," oponese mu Radie, „ali som ne mara tudi jaz bil poslanec tvoje blaznosti?" — povpraša ga nevoljno.
„Ce je Matijaž z menoj," — odvrne Tomaževič, „pojde s svojo vojsko meni na pomoč na zahod, in ta čas dobodem priliko, da sebe in Bosno osvobodim iz najnevarnejšo sužnosti. —"
»Oh!« - vznemiri to Radića, „čc to dobro umejem, rad bi ti v smeh vojski Rosno osvobodil mobamedanskega polumeseca, kaj no?"
..Ne le bosniškega križa,"-odgovori Tomaževič, ,,'teinučtudi dedšino svoje žene - Srbsko, to bi jaz rad dobil; dati mora sultan Mohamed svoj plen nazaj!"
„Drzovita namera!" - zamisli se Radić, „presneto dal kakega navadnega čoveka h. bilo groza le misliti tako o mogočnem sultanu, od kterega je kralj Metan z velikim letnim davkom kupil hladno prijaznost; ali zmaga n. nemogoča, - Kaj pa potlej, ako ti izpodleti smela namera?" -
„Potlej mi p(l tudi ničesa ni do prijaznosti ogorskib kraljev," — odgovori lomažević kratko.
mu i__Tudi namestnik njegov je vrl Slovenec in bo gotovo ravno v tem
iskrenem duhu podpiral čitalnico. — Še tako hudobni so naši rhiperki itični Slovenci", da sc bahajo — da je č. g. dr. Pipold zavoljo svojega narodnega vedenja proinesten. Ali to je slep konj! G. doktor jo že zdavnaj iskal priti na službo kje bljizo toplic iz zdravstvenih vzrokov. Na vsak način je to pro-mesteiijc zanj le napredovalno. — Naš čitalnični odbor je to dni izključil čitalničarja iz disciplinarnega obzira zato. ker se je po oslarijah z nenišku-tariji prepiral po nerednem in celo pretepal se — kar mi nikako nočemo — ampak z uma svitlim mečem! — Temu tepežu so sicer sami „omikani nem-škoni" povod dali, ker so omenjenega uda, ko je pa priliki v oštarijo došel, vsega s sajami namazali in mu na hrbet napisali: ,.Slovenski osel"! —■ Dru-gokrat so ga kulturonosci ncmčoni zvijačno dobili v sredino . ga napojili in kakor je nek neutralen mož djal, tako dražili, čez narod in narodnost tako grdo in ostudno klafali, da sc še od drvarjev kaj takega muljati ni. Ko mu je že bilo preveč, izpustiti ga tudi niso hoteli, so je zaletel in klaful.uil; na to ga inteligentni možje primejo in ga drže, da si pomagati ni mogel ter so ga vsi phali tako dolgo, da so si ljuto dušmansko srce ohladili. - To je res častni boj!?   Junaci 1 De tako naprej za našo kulturo!! —
Od Save, 12. febr. [Izv. dop.I Ker sem bil precej časa na Hrvaškem, sem vam hotel že večkrat sedanjo inadjaronsko dobo opisati, posebno brez-značajnost mnozih narodnjakov (?) in politično demoralizacijo viših krogov hrvaškega društva. Pa mislil 6em si, preumazano in prežalostno je to perilo, da bi ga v domačih kotlih namakali. Ali včeraj sem dobil list od nekega najizvrstnejših naših rojakov, kteri žc 20 let v Zagrebu biva in vse glavne sedanje faktore natanko pozna. V malih vrsticah lakonično o e 1 o situacijo izvrstno opiše. Glasi se: Pri nas dualizem vse bolj in bolj nivelira vse razmere, ljudje se ga privajajo, le nekteri sc kujajo in v žepu fige tiščijo, ali tudi teh je od dne do dne manj. Mladi činovniki (avskultanti, praktikanti itd.) so vsi demoralizirani; najboljši poprejšnji narodnjaki se sedaj Kauchu do črne zemlje priklanjajo, Ranch jo m ojster, pozna vso ljudi, in ve vsacemu za stran, kjer ga je treba prijeti. 0 narodnjakih se žc sedaj tako govori, kakor se je leta 1861 govorilo o magjaronih.
Iz HrvaŠkega, 12. febr. [Izv. dop.| Kakor veste, razpustila se je naša dvorska kancelarija na Dunaji. Že več mesecev je hirala, in vsak dan smo pričakovali, da bo ugasnila, posebno od kar je nagodba med nami in Magjarom historični fakt postala. Istodobno pa, ko se je dvors. kancelarija razpustila, bi se bila imela pri nas avtonomna vlada pod prvosedstvom odgovornega bana ustrojiti, ter vso ono agendo kot tretja politična instancija prevzeti; ktere je do zdaj dvor«, kancelarija v svojem delokrogu reševala. To bi bil morebiti nasledek razpušćenja dvor. kancelarije in to tudi nagodba z Magjari dogovorjena tako ustanovljuje. To sc pa ni zgodilo. Delokrog raz-puščene dvor. kancelarije je prevzelo naše br cz p o rtfeljno ministerstvo v Pešti. V dotičnom proglasu so jo sicor reklo, da ministerstvo samo m Q d tem prejema agendo dvor. kancelarije, ter da jih bo, kakor hitro sc v Za grobu ustroji avtonomna odgovorna vlada, potem tej odstopilo. Da je tako postopanje nepravilno, to vsaktor uvidi, in kot nepravilnost sc tudi pri nas sodi. Ako bi se bilo htelo prav postopati, bil bi se moral naš vladen aparat še pred razpustom dvor. kancelarije za delovanje gotov organizovati, in tako prevzetjo dotičnih agend umogočiti. Vpraša se: zakaj se to ni zgodilo? Saj je bilo dosta časa za to ! Banska konferencija je bila tudi že dolgo prod razpustom dvor. kancelarije osnovo vladnega ustrojstva dogotovila. Tedaj tudi glede tega ni bilo nobene zapreke. Vsi pogoji so bili, samo eden ne, naime volja raag]arske vlado. Zdaj so vidi, da se jo cela stvar pod klobukom zmotala. Pa mi šo ne bi nič marali, če bi tisti »med tem" v proglasu le nekoliko časa trajal, nli nezaupni svet pri nas besedo »medtem" tako tolmači, da v sebi sadržava ne nekoliko, ampak precej časa, in da so bo nazadnje, no mara, šo celo na to besedico pozabilo, saj jo le malenkost! Magjari se žc zdaj no drže zelo zvesto sklopljene ž njimi nagodbo, kaj še
le bo!   Kjer koli morejo kopljejo in rujojo pod nagodbo, samo ka bi jej stalo Spodmaknili   Za njih centraluzujoče te/nje jim je   kaj ncvšedša. Financije  imajo  le centralizirane ; politična vprava je po prehodu delokroga dvor. kancelarije na naše ministerstvo že več ko napol centralizirana; sodne kultne in n.ovne zadeve bodo potem samo od sebe v središče pasti morale. Kalim banskim svetovalcemin spe" so Zlatauović, Mogović in pa tekmeca Zavil in Suljok — se jc po tem takem postopanji magjarske vlade in našega ministerstva izgled Da mastne plače zelo pomračil, kajti br/, ko ne, bo naš.« namestniiko veče (svetovalstvo) tudi za naprej to ostalo, kar jc do sedaj bilo, če se ne  ko  morebiti še bolj skrčilo.   Toliko je gotovo, da za naj  bližjo  bodočnost   naša  vlada  ostane  v Pošti pri našem brez portfelj n e m ministerstvo.   Zagreb po tem največ  izgubi, kajti brez uradnij iu šknl je Zagreb selo.   V ostalem pa Magjarska. vlada ne bo nikdar v letno plačo 6000 for. za vsakega banskoga svetovalca privolila, kar sc pa tiče neomejenega razpolaganja z letno spravno dotacijo od 2,200.000 for. to bodo Magjari tudi v račune gledali! Naj odličniji unioniste, ki bi bili še pred pol letom za inagjarsko poštenje v ogenj išli, so se zdaj začeli toga svojega neomejenega zaupanja sramorati.   Celo prosti „gulašojedci" so začeli nekako uepovojno brlizgati.   Magjari so samo šo iztočnih boinatij malo plašijo, da še odvažneje proti nam ne postopajo.   Če to leto na vsoku do skoba ne pride, bodem vam imel še o marsikterej ilustraciji „poštene unije" poročati Iznenaditi nas pa nič več no more, ker smo  na najhuje pripravljeni. Vso tO je pa boje razmere med našim banom in Andrašijem hudo  napelo, kajti govorica gre. da se je vse to več ali manj za banovim hrbtom godilo. Posebno je naimenovanje Petrice Horvata za administratorja varaždinske županije barona Hauba hndo pičilo, kajti njega še iz Pcšto prašali niso, ali mu je vsedši ali ne.   Ratiha  zdaj Nemezis povračujo nemilo za nedrago, kajti tudi on je tačas, ko so je nagodba s Magjari v Pešti klopala, za hrbtom Zivkovič.i z majstorom Žuvićcni kovaril. Naš narod pravi: vsaka voda enkrat na svoj mlin priteče, zdaj enkrat Rauhovo mlinska kolesa raztepavajo. Sej čas je Rauh V Pešti.   P.odemo videli, ali se bo nastala med njim in Andraši-Bedekovićem razmirica poravnala, ali pa še bolj napela.   Čo sc Rauh raz-razjezi, odpove se ne maia nazadnje šo bnnstvu.   Na Lužnici bi potem čas imel, žolč kuhali kakor nekdaj Ahil na svojih visokobrodnih ladijah, in do-dotnovino radi nje nehvaležnosti poklinjati. — Narodnjaki na vse to no rečejo ne A ne P>, ne črno no belo, za njih politično akcijo šc ni prišel čas. — O drugem zvezku ,.Horvata" vam jo vaš dopisnik iz Zagreba poročal, da on Slovencem slovenstvo odrekuje, in mesto slovenstva hrvatstso prilastuje. Pred Yv menoj leži tretji zvezek tega časopisnega unikuma.   Na eni strani pravi, da je protestantizem ,,r a z h c r v a t i o Tirol, koji jo još u XIII. — XIV. vieku bio večinoin, zatim Koruško, koja jo još u XVII. vieku bilo skoro sva hrvatska." .laz mislim, da imate s tem dosta.
Iz Prage, i), febr. V. T. [Izv. dop.] Vaš navadni dopisovalec iz Prage sc no oglasi, gotovo zarad tega, ker nam pomanjkuje poročil iz političnoga življenja našega mesta. Lebko mu je to verjeti, ker ono življenje jo res tako enolično in suhoparno, da ko bi vam hotel kaj naznanjati, vam zamore lo reči naštevati, ktorc se vrste dan za dnevom in bi bilo torej lc ponavljanje, starih. Naj vam torej zopet jaz pišem, ter ostanem po svoji navadi pri svojem kopitu, pri študentih. Hočem vam pisati o plesu čeških študentov, ki ga je napravilo „akademično bralno društvo." Sicor jc žo v postu, toroj prepozno o predpustnih rečeh govoriti, vendar pa pišem zarad enega piigodka na imenovanem plesu, kteri jc sicer tukaj navaden, vendar pa za nas Slovence posnemanja vreden. —• Coski študentje so letos prvokrat imeli vsi skupaj en ples. Prešla leta jc bila navada, da so dajale posamezne fakultete svojo plese, vendar pa niso bili nikoli tako sijajni kakor skupni ples nemških študetov. Temu je bila vzrok ucedinost, ktera jc tudi kriva bila da ni bilo do letos nobenega skupnega, Akadcmičuo bralno dvužtvo jo hotela lotos poskusiti, kako bi šlo, ko bi sc napravil skupni ples, in napra-
Radič obe roci dene na rame Tomaževiču, rekoč: »Tedaj hočeš nadlogo za nadlogo pregnati z našega sveta? Kaj posebnega učiniš tedaj, zares zakaj se torej mudiš?!" —
„Zato, ker se ne morem pregrešiti ua tem starcu," — odgovori Tomaževič in poobesi glavo.
„A včeraj ?"
„Včeraj nisem šc znal, da me ima tako rad," — odgovori Tomaževič. „Strijc! denes sem govoril z njim, ali tako rad me ima, vsi moji nameni so sc razkadili. Kaj meniš ti? ali bode še dolgo časa živci ta starec, ki je vendar-le moj oča ?" —
„Res," — potrdi Radič, »nihče ne moro znati tega, ali bode šc dolgo časa živel ali ne, toliko časa pa vendar še lehko živi, da mu nastop-nika porodi soproga Katarina."
»Nastopnika?!" — vikne Tomaževič glasno.
„Koga pak, če mu porodi sina? Saj je ona njegova prava soproga, oča njen pa Štefan Košaric hercegovinski knjez, čegar moč je enaka bosni-škje moči, ti pa si le sin Vojakcijin, ktero jc tvoj oče sicer vredno izpoznal svoje ljubezni, nevredno pak zakona."
„Dosti, že zadosti!" — vskrikne Tomaževič divje. „Jaz abota, ker premišljam! O neumnost, da sem se dal prevariti nekoliko besedam; da sem popustil svojo davno sklcneno namero, kakor jo popusti otrok, ki se dade pogovoriti z igračo. Ha!" — dvigne desnico na prisego, „ne neham poprej, dokler sc no osvetim temu, ki je mojo mater žrtvoval ošabni Ko-sarevni, ki —"
»Nikdar!" — seže mu brž Radič v besedo, „vsakn beseda, ki se tiče njo, hodi meni oponos. Ti nimaš nikovega vzroka, da bi jo zaničeval, samo zato morebiti, ker naslednika utegne poroditi kralju."
„Aha!" — odvrne Tomaževič, in nasmehne so, „zabil sem, da jo ljubiš še zdaj , strijc I"
„Da, rnd jo imam še zmerom;" — odgovori Radić s žalostnim
glasom, „rad jo imam, tako rad, kakor som jo imel takrat, ko som jo prvič videl v očinem stanu v trdnjavi Rlagaji; ali jaz —■ vojvoda, moral sem jo pustiti kralju, pustiti nado — vsakdanjo blagost. Ali vendar, takrat nisem veroval, da sc izpolni moja želja," —■ pristavi, a nekako sam sebi, in zamisli so ves.
»Tebe čaka največa Brcča," — opazi mu Tomaževič; nrilizneno, „mene pak čaka samo nevolja, vredno tedaj, da ti večidel naloge pre-vzemeš." —
„Tako?!" — posili Radića glasen, čuden smeh. »Ne, no, Tomaževič Tako sc nisva zmenila midva. Ti ne moreš dokačati kraljeve krono, zato si sklenil drzno seči v kolo osode ; jaz ti imam biti samo na pomoč, darilo za pomoč pa je Katarina Kosarevna, tako sva se pobotala. No, če ti je šo po všeči to, pojdeva naprej, čo pa ne, vrnem sc kar precej," — iu že ima nogo v stremenu.
„Menil sem, da sem dosti jak, zdaj pa se plašim tega starca. Ko bi vendar ne bil govoril z njim denes ! pošepeče sam sobi Tomaževič.
„Z Bogom tedaj, Tomaževič !" — poslovi se Radić odločno in šine na konja. „Ali pomni, kakor brez tvoje pomoči jaz nisem mogel dobiti svoje ljubimko,  tako brez moje ti nikoli ne sedeš na bosniški prestoli" —
Že jc švignil konja, da sc je vspel in da jo neznansko poskočil.
„Stoj!" — vikne Tomežević, „bodi ta najin sklep nerazdrt!"
To trenotje sc vrne Radić in skoči s konja, rekoč: ,,Vso je tedaj v redu; ti hlepiš po vladi, mene mičo pa ljubezen; alo, naprej tedaj, ti po bosniško krono, jaz pak po krasno Kosarevno, alo!" — skoči z obalo v potok, potok no posebno globok, temuč prodek, da mora varno stopati, zato da so mu ne spolze na gladkem kremoni. Konj sc brani, ali mora stopati za gospodarjem. Tomaževi.' ne premišlja: ido za strijeom in da-si so večkrat izpo.ltakne mu na kremeni, vendar za Radićem sretno prikorači v kotlino, blezo 300 korakov daleč, v kotanjo, kjer plamom plapola pod jclami.
(Daljo prili.)
\ila v ta namen 8. t. m. v dvorani pražkega Sokola zabavo, iu imenovalo to zabavo vcnček, iz kterega je pa postal velikansk ples. Plesa vam popisoval M bon, samo to naj povem, daje plesalo čez 500 parov, in da se sme primerjati kar se tiče krasnih plesavk in druge lepoto sploh, z vsakim lctoi-njin plesom v Pragi. Skušnja je torej dobro i/padla, in drugo leto se sme pričakovati velikanski študentovski ples. Med počitkom ob pol noči je osnoval nek gospod tukaj navadno — krajcarjevo zbirko — ki jo znesla 17 gold, 'JO kr. n eno sreberno dvajsetico za narodno gledišče. In to je dogodek', o kteremu sem rekel, da je tudi pri posnemanja vreden. Sicer je g. Noli v' „Sloveniji" stavil predlog ; mesto da bi sc tudi za Vodnikov spominek tako jelo zbirati, da bi se bila g. Nolijeva misel vkoreuinila v Ljubljani, ali drugje in da bi bila ta dobra misel storila korak čez prag onega zbora, ostala jc menda lo misel, in to jo se zmerom toliko, kakor uič. Saj ni treba vprašati celega zbora, jo li zadovoljen on ali ne, da se zbira, ni potreba ui-kakoršnega sklepa „Slovenije," naj vzame komur reč na misel pride, klobuk ali pa plošico v roke in gre po sobi, in to pri vsaki priložnosti in videli bomo, da bo Vodnikov spominek kmalu stal.
Pa ne lo za Vodnikov spominek jo treba zbirati, imamo še dovolj druzih narodnih reči, ktere je treba podpirati, in tu je v prvi vrsti dramatično družtvo. — Vsacemu ni mogoče voliko dati, mnogo zbranim je pa mogoče, če tudi vsak le po krajcarji da, pa večkrat. Toraj gosp. Noli. ker sto žo sprožili misel, začnite tudi Vi v Ljubljani, kmalo Vas bodo drugi posnemali tam in drugod!
Politični razgled.
Miuistersko svetov a lstvo je sklenilo, da se ima število državnih poslancev pomnožiti od 203 na 303 poslance, Giskra je bil nasve-toval štovilo 400. Dotična postavajo v ministerstvu že gotova in se izdeluje neki tudi postavo o neposrednih volitvah.
Dožol na a v to no mi ja pri sedanjem ministerstvu ni bila nikdar v posebni milosti, tako naravnost jej pa vendar še ni nobeden g. ministrov nasproti ravnal kakor dr. Hasner. Šolske zadeve spadajo namreč v delokrog deželnih zborov in g. minister uka in prosvete je bil v zadnjem zasedanji predložil postavo o šolskem nadzorstvu. Postave onih zborov, ki so vladno osnovo potrdili, je minister predložil cesarju v potrjenjo, druge dežele pa jo „osrečil" z ministerskim zaukazom , ki ima šolsko nadrorništvo vrediti. To je naravnost protiustavno in dovoljeno jo vprašanje, kdo bo ustavo spoštoval , če g. ministri sami ne.
Iz O gorske so pripoveduje, da jc prav dvomljivo, ali bo zopet voljen minister Gorove. V južni Ogerski si dobivajo levičnjaki več in več prijateljev. Veljavni možje bi radi napravili neko srednjo stranko, ki bi sicer ostala pri sedanji državni spravi, sicer pa bi si prizadevala, da bi so Ogerska bolj na svobodni podlagi razvijala, kakor so jo to godilo pod sedanjim nimi-sterstvom. Gen. Turi noče sprejeti nobeno volitve.
Peresni boj med pruskimi in avstrijskimi vladnimi listi je bil nekoliko časa potihnil. Zdaj so je „N. A. Z." zopot začela puliti z dunajskimi uradnicami. Gotovo no bo dolgo, da jej dunajčanko odgovore in zopet smo pri starem hujskanji.
Prizadovanje bavarskega ministra zunajnih zadov, knjeza Ilohen-lohe, da bi namreč napravil južno nomško državno zvezo, nima do zdaj še nobenega vspeha, da bi bilo kaj pokazati.
Glas o papeževi bolezni ni bil resničen, kakor že marsikdaj poprej ne.
„It. Corr." trdi, da ni res, da bi bila italijanska vlada v dogovorih zarad zveze, ko bi so vojska primerila. Garibaldinska „Kif." pa trdi, da jc pogodba med Italijo in Francijo jo sklenena.
Francoski listi pripovedujejo, da bo Grčija tirjatve pariške konferencija sprejela in v posebnem manifestu narodu razložila razloge tega koraka. „La France" celo pripoveduje, da jo Lavalette diplomatom razkladal, da sc reči na vzhodu k miru obračajo in da bo Grčija zopet stopila v diplomatično zvezo s Turčijo brez vseh drugih pogojev in dogovorov že samo s tem, da je sprejela deklaracijo. Bomo videli, kaj poreko vzhodnji narodi k tomu miru, kterega bodo skuhali evropski diplomati.
Turčija hoče v posebni okrožnici vladam razložiti vso svoje naredbe, kar jih jo storila krščanom v prid. Se ho pač izplačevalo to razlaganje !
V Carigradu so so godile zadnjo dni nektere spremembo v ministerstvu.
Rusija in Brusi ja si prizadevati, da bi dobila Črnogorska ladijostajo pri Speciji.   Turška vlada neki prizadevanju ni sovražna.
Iz M a d r i d a se naznanja, da je Serano kortesem med drugim go voril: Kedar prihajajo evropski narodi do neko stopinjo v civilisaciji, na vadoma razrušajo spone, ktere od nekdaj že tarejo človeški duh. Španija je dolgo odlašala ; zdaj pa se je osvobodila in zastopniki narodov imajo postaviti novo državno poslopje. Začasna vlada je potrebno že pripravila. Slabe finance sc bodo menda dalo izboljšati. Pred vsem pa je treba slogo. Vlada sc bo držala najbolj radi kalnega liberalizma, že le upoljala svobodo vesti, tiska, uka, zborov in združevanja. Te svoboščine naj kortes zagotovijo. H koncu jo rekel Serano, da so razmere s zunajnimi vladami prijazne, z ne kterimi prijateljske. — Kortes so si izvolilo Rivera za prodsodnika.
Kazne stvari.
* (Ravnopravnost.) Iz Celja se pišo graški „Tgp.: Zanimljiv je odlok ministra dr. Giskra v zadevah ravnopravnosti obeh deželnih jezikov na Žtirskcm.   Bila jc namreč predložila slovenska čitalnica na Vranjskera
svoja pravila politični deželni oblastniji, a od nje dobila zapovelje, naj priloži slovenskim pravilom nemško prestavo. Proti temu se je čitalnični odbor pritožil in je ministerstvo pritožbi ustreglo, kajti slovenski jezik je na Štir-skem drugi deželni jezik in po §. XIX. državnih osuovnih postav 21. dee. 18C7 ima slov. jezik iste pravice z nemškim. — Čas je bilo, da je samo ministerstvo šlirske Slovence vendar enkrat rešilo vednega molodevanja više deželne oblastnijo po nemški prestavi k slovenskim pravilom. Ali si bodo pač oblastnije ta §. XIX. enkrat za uho zapisale V Po dokoučanih volitvah bomo v tej zadevi ono razkrili, zdaj nočemo dražiti. —
* (Deželni zbori) se bodo menda sklicali maja meseca. Državni zbor bo nehal aprila meseca zborovati.
* (Narodno gibanje.) Čitalnica v Kolonji na Primorskem se bode slovesno odprla 21. februarja. Začetek slovesnosti ob 5, uri popoldne. Prijazno se vabijo vse sestre čitalnice in rodoljubi k tej svečanosti. Sobana je prostorna, in oddaljena pol ure od Trsta na novi cesti proti Občini.
* (Razpis družbinih daril za leto 1870.) V povzdigo domače književnosti in v omiko slovenskega naroda razpisuje družba sv. Mohora za prihodnje leto ta-le darila: a) dve sto goldinarjev za najboljšo povest v obsegu blizo pet tiskanih pol, kteri naj se vzame tvarina, če jo mogoče, iz domače zgodovino ali vsaj nasloni na njo : celo djanje naj se tako razplete, da bode delo mikavno za mladež in slovensko ljudstvo sploh. Ako ue pride darila vredne izvirne povesti, podeli se sto gld. naj boljšemu prevodu kake zanimive nravno-podučne povesti v tem istem obsegu, b) sto iu petdeset goldinarjev za naj boljšo gospodarsko delo, n, pr. o živinoreji, domačen gospodinjstvu ali o kakem drugem važnišem gospodarskem predelu (razen sadjereje, poljedelstva in bučelarstva) v obsegu blizo pet tiskanih pol; c) sto goldinarjev za štiri krajše izvirne pripovesti, vsaki po 25 goldinarjev, v obsegu dobre pol tiskane pole ; in d) sto goldinarjev za štiri krajše podučne spise raznega zapopadka vsakemu po 25 gld. v obsegu dobre pol tiskane pole. — Vsi spisi naj bodo prav lahko umevni in zanimivi, da bodo mladino in sploh priprosto ljudstvo slovensko pošteno razveseljevali ter mu um in srce požlahtnovali. Vsi rokopisi naj se pošljejo družbi vsaj do 1. decembra 1809 brez podpisanega imena, ktero naj se v zapečatenem listu priloži ; na rokopis, ki družbi pozueje dojde, se ne bo mogel ozir vzeti. Pri-sojena darila se izplačajo na Vodnikov dan (2. febr.) 1870 leta.
V Celovcu 27. januarja 1869. Odbor družbe sv. Mohora.
* (Dru ž bi no bukve za leto 18G9.) Za tekoče leto jo namenila družba sv. Mohora svojim družnikom sledečo bukve: 1. „Življenje svetnikov in svetnic božjih" (4. snop.) s podobami od dra. Rogača (okoli 13 pol); 2. „Kristusovo življenje in smrt" (2. snop.) v prevodu prof. Kocijančiča (10 pol); 3. povest „Perpetua ali mučenci" v prevodu prof. Lesarja (10'/4 pol); 4. „Umni gospodar" od g. Fr. Jančarja (okoli 14 pol); 5. Domačo in tuje živali" (2. snop.) s 5G podobami od prof. Erjavca (okoli lOpol); G. „Ko-ledarčok za 1. 1870" z imenikom in z razno kratkočasno-pedučno tvarino (okoli 12 pol) in naposled, kakor jo bilo v posledni seji sklenjeno, 7. „Friderik Baraga" od prof. Vončine (okoli 10 pol), da to zanimivo delo družnikom šc to leto v roke pride. Stioški za toliko in tako obširnih knjig bodo torej silo visoki (samo kolkovanje „Koledarčka" bodo veljalo 840 gld.); bodi vsem čast. gg. domorodcem skrb in prizadeva, da število udov spet prav veselo naraste.
* (Jurčičev „Glasnik") je po dolgih ovirah dogotovljen, in so je jel denes razpošiljati. Zunajna njegova oblika je prav lopa, nekoliko veča memo prejšnje „Glasnik" prinaša na 32 straneh različnega lcpoznan-skega in pod učnega berila. Na prvih straneh beremo lepo sonete novega slovenskega pesnika g. L. Hadorlapa; na dalje začetek Jurčičeve povesti: Hišica na strmini. G. I. Ogrinec jo spisal prav čeden okraz iz ptičjega življenju. Kot drugo povest „Glasnik" prinaša obraz „Roditelji in sin". Da smo popolni naj omenjeno se g. Levčove pesmi: „Oj Kokra zelena" in dveh narodnih „Galjat" in „Odkop", kteri se smeti gledi njih vrednosti staviti med najbolje narodne poezije. Ostale strani polnijo „Književna pisma" ter „Perje in cvetje". Na koncu obeta g. izdatelj, da bo drugje razložil neljube in nepričakovane stvari, ki so izdanje zadržale. Ako smemo po prvem listu soditi, zagotovljena je listu duševnu prihodnost, ako najde tudi posrebne materijalne podpore, ktera do zdaj kakor slišimo, ni najsijajnejša.
* (Državna podpora za rejo ovac na Kranjskem.) V imenovani namen jo izročilo ministerstvo kmetijski družbi v Ljubljani za zdaj 1000 gld.; družba je sklenila, poprašati večo ovčarje po deželi, kako naj bi se ta denar najboljo porabil.
* (V Ljubljano) so poslali dr. Schlagorja iz Dunaja, da si ogloda ondotno norišče in pove svojo mnenje o njem.
* (Neniškutarji) razglašajo po svojihorganih, dabo njih kandidat v Mariborskem volilnem okraji soglasno voljen za poslanca. Spominja nas to nepremišljeno kvašenje na one obleženco po trdnjavah , ki so v časih naj-veče lakoto zadnjega vola, zadnjo vrečo žita čez zid metali, da bi sovražnikom dokazali, v koliki obilnosti živi trdnjava. Vaši voli in vaše vreče nas ne bodo motile, nad nemškutarsko trdnjavo slišimo krokarja, ki čaka na svoj delež. - Naj naši prijatelji no poslušajo nasprotnega goljufivega krika: volilne razmere za Slovence najboljo kažejo! -—
Oziraje se na oklic dunajskega in deželnega uradnega časnika naznanja
Dr. Anton VVibmer,
p. n. občinstvu, da je svojo odvetniško pisarnico 17. februarja t. 1. v Mar.boru hiš. št. 8 na grajskem trgu (liurgplatz) pri tleh na oglu proti vodnjaškim ulicam (Brungasse) v hiši g. Tiso odprl.
Laitniki: Dr. Jote Vošiijak in drugi.
Tiskar Hdiinrd Jantić.