SREČANJA
Anton Repovž priznava:
Domotožje je bilo premočno
V ljubljanski šišenski občini bržkone ni več starejših občanov kot v drugih krajih. Kljub temu pa samo v krajevni skupnosti Koraandanta Staneta živi kar nekaj več kot 350 krajanov in krajank, starih nad 70 let. Mnogi med n.jimi so bili svojčas kmetje, saj ima občina Šiška še danes močno kmetijsko zaledje. Seveda pa v krajevni skupnosti Ko-mandanla Staneta ni kmetij, saj to področje zavzemajo predvsem nove soseske, kjer ni prostora niti za majhen vrt.
Kmetje, ki danes žive v tej krajevni skup-nosti so torej le starejši ljudje, ki so jih nji-hovi otroci ali sorodniki vzeli k sebi v mestna stanovanja. Da, to so starejši ljudje, pa kljub temu jih je med njimi le malo, ki si bodo kaj kmalu naložili deveti križ na pleča.
Anton Repovž se je rodil skoraj pred de-vetdesetimi leti in sicer 3. aprila 1887 v vasi Selo pri Litiji. Kmečki sin je bil, pa ne sin kakega trdnega kmeta. Zemlje je bilo komaj loliko, da je le stežka preživljala Antona ter njegovih pet bratov in sestra. Čeravno je bil Anton od vseh najstarejši, danes živi le še cn.
»Ja, pri nas je bilo težko,« je pričel najin razgovor Anton. »Večkrat smo bili bolj lačni kot siti, čeprav sta oče in mati trdo delala in tudi otroci nismo lenarili, čim smo malo od-rasli.
Anlon je pravzaprav šele na starost srečen, saj si je končno ustvaril dom v domovini.
Pa je bilo kmečko življenje vendarle lepo, kar ssKi spoznal §e posebno potcm, ko sem se zapostil v trboveljskeni rudnikn. Da, ni šlo drugaee. ZemUe je bilo malo in znatno pre-malo, da nas bi vse preživljala in čeprav sem bil na.jstarejši, sem gospodarstvo prepu-stil mlajšemu bratu. Priznati pač moram, da me je vlcido v svet, kar pa sem kasneje mno-gokrat obžaioval.
In tako sem že leta 1923 odšel kot rudar v francoske rudnike. No ja, tudi tam življe-nje ni bilo lahko, vendar pa se je dalo ne-kako živeti.a
Anton si je v Franciji ustvaril družino, pa si ni izbral francoskega dekleta, temveč Slo-venko, ki jo je revščina prav tako pognala v tujino. Štiri otroke sta imela, pa jima je eden umrl že v rani rnladosti. Ostali trije pa so da-nes že odrasli, so poročeni in so si ustvarili družine na tujem. Sicer pa je Francija prav-
zaprav njihova prava domovina, akoravno sta bila oče in mati Slovenca.
»V Franciji sem zdfžal dolga leta, vendar me je domotožje vsa ta leta nevzdržno vlek-lo v Slovenijo in končno nisem mogel več zdržati,« je nadaljeval svojo pripoved Anton. Ženo in tudi otroke sem pregovarjal, da gre-do z menoj, vendar brez uspeha. In tako sem odšel sam.
Saj mi ni bilo lahko, verjemite mi. Toda domotožje je bilo močnejše od navezanosti do družine. Morda mi tega ne boste verjeli, to-da če bi toliko let živeli na tujem, bi spoznali, da imain prav.«
Anton je v domovini dolgo kolebal, ali naj se vrne k družini ali pa naj ostane v Slove-niji. Končno se je odločil za drugo in se v Ljubljani drugič poročil. Upokojenec je in ima cclo dvojno pokojnino — francosko in ju-goslovansko, pa kljub temu komajda lahko skromno živi.
Ko pa mu je lani na tujem umrla prva žena, se je s tem pretrgala zadnja vez, ki ga je še povezovala s Francijo. Otroci so sicer še živi, vendar so si ustvarili svoje življenje in kot meni Anton, jim oče ni več potreben. Tekst in foto: Rado Radešček