Političen list za slovenski narod. Po pošti prejeman velja: £a celo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 1 gld., za jeden mesec 1 gld 10 kr. V administraciji prejeman velja: Za celo leto 12 gld., za pol leL.a 6 gld., za četrt leta 3 gld., za jeden mesec 1 gld. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gld. 20 kr. več na leto. Posamne Številke po 7 kr. Naročnino in oznanila (imerate) vaprejema upravniStvo ln ekspedlclja v ,,Katol. TIskarni" Kopitarjeve ulice U. 2. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma ne vsprejemajo. Vredništvo je v Seinenl&klh ulicah St. 2, I., 17. Izhaja vaak dan, izvzemSi nedelje in praznike, ob pol 6. uri popoldne. Vredništva t e 1 o f 6 n - i t, e v. 74. & te v. aro V Ljubljani, v četrtek 1. decembra 1898. Imetnik; XXVI . < v A u -111111111111111111111111111111111: i v proslavo petdesetletnice Njegovega vladanja. (2. december 1848 leča vdana, deca razkropljena i'Pismo piše sivemu očetu, j Pismo piše, v njem ljubezen svojo, ' V njem hvaležnost mu obeta srčno, V njem zvestobo mu prisega večno . .. Pismo piše deca razkropljena, Oče stari moči je s solzami In v samoti, v tihi sobi, ganjen Poln zahvale dviga k nebu pogled, Sepetaje iskreno molitev: ,,Hvala Stvarnik, dobrotljivi Oče! Ni življenje mi zastonj poteklo, Kar sejal sem v potu v mlada srca, Sad stoteren mi je obrodilo, In jaz žanjem za napor hvaležnost, In jaz žanjem za svoj trud ljubezen!" Car mogočni! Narodi nešteti, Kar jih druži Tvoje močno žezlo, Kar jih ščiti Tvoja skrbna roka, Kar jih greje žar ljubezni Tvoje: Hip svečani družijo se v jedno, Da napišejo Ti pismo skupno. Ki mu slova-ljubav je pisala, Ljubav za-Te, skrbnega očeta! Slavlje redko, redki god goduješ Car visoki! S Tabo ga slavijo Milijoni.. ., milijoni za-Te V gorskem selu, v trgu, cvetnem mestu, Od Karpatov v Alpe snegoglave, Od Sudetov do valov jadranskih Prošnje vroče molijo v nebesa: „Bog ohrani, mnogo let še čuvaj Nam cesarja, Avstrije vladarja!" — Petdeset je let vtonilo v večnost, Kar Ti roka dvignila je žezlo, Kar na glavi krona Ti vzblestela, In zaklical narodom si zbranim : „V vaši sreči — vsa je moja sreča!" Petdeset, bogato let število, Bogatejše znoja, cvetja, sada . .. V srcu svojem blagi mir nebeški 2. december 1898.)^ —^ Htel miru i narodom si dati, Da iz njega blagostanje vzklije, Vznikne sreča, raj odpre se zemski. „Mir med vami!" kliknil si rodovom ,.Misel, želja strni se z željami, Roka skleni trdno se z rokami: Združenim močem odjenja skala, Val deroči razprši ob njih se!" Kot valovje od bregov do brega Po deželah klik se Tvoj glasil je, In odmeval v stotisočih srcih, V stotisočih sad rodil obilen . .. Zrno k zrnu . . . kamen h kamnu . . . raste Trden temelj .. . raste in se širi--- V potu otrok črko h črki stavi, Riše, briše, slednjič le napiše: „Bog ohrani, varuj nam cesarja . . .!" Trg in mesto vstaja, raste, cvete, Blagostanje, sreča kal poganja . . . Kar izumcl um je neutešni, Kar sklesala delavna je roka, Iz dežele v dežel sc ponese, In pri bratih zameni se z drugim . . . Morje širno, morje nepremerno Gladka pot je, kjer za ladjo ladja Iz prekmorja do prekmorja pluje, Obložena z dragimi zakladi . . . Dosti, dosti! Tu in tam, povsodi Tvoja roka srečo je sejala! Slavlje redko, redki god goduješ Car mogočni! S Tabo ga slavijo Milijoni! — Drage Ti darove V siavlje redko rodom rod poklanja, Da izkaže Ti hvaležnost srčno, Da razkrije Ti ljubezen večno . . . Rod slovenski, rod tlačanov bornih, Nima zlata, nima srebra dati : Dragoceni biser le imade Ki viharji so mu ga pustili, Biser dragi, ki ga likal, brusil Ki stoletja pral s krvjo ga lastno : Car mogočni! vdani rod slovenski V god poklanja svojo Ti zvestobo! Viribus unitis! ( r> 11 m 11<111111111111111111111 m 111- -■-i« * l<'"': 1898 Vladarska petdesetletnica cesarjeva. Povodom vladarske petdesetletnice cesarjeve so avstrijski škofje izdali nastopni pastirski list: Upali smo, da bomo letos z vami vred obhajali velik in vesel praznik. Pripravljali smo se že, da bi vas povabili k dostojnemu praznovanju tega praznika. Pred petdesetimi leti namreč, dne 2. decembra 1848, se je vršil v knezonadškofov-skem gradu v Olomucu zelo pomenljiv dogodek, ki je prinesel avstrijskemu cesarstvu obilo blagoslova. Cesar Ferdinand je odložil krono in žezlo, in prestolonaslednik, nadvojvoda Franc Karol, je odstopil svoje pravice najstarejšemu sinu, kateri je tisti dan povzel častiti habsburški prestol kot Franc Jožef I. Resni, nevarni dnevi so bili tedaj, ko je mladostni vladar prijel za državno žezlo. Temelji cesarstva so se majali. Politične strasti, katere so vzbudili hujskači, so vrele povsodi. Vsled žalostnih dogodkov, ki so potrli duhove, je izginjalo upanje na mirne čase, in delo za velike naloge naše države je zastalo. V teh viharnih časih je poklicala božja previdnost našega vzvišenega vladarja na nevarnosti-polni prestol. S krepko roko je prijel mladostni vladar žezlo, poln zaupanja v Boga in napolnjen z živo vero v prihodnjost avstrijsko. To zaupanje je izrazil takoj ob nastopu v svojem manifestu, kjer izjavlja trdno voljo »da naj na podlagi prave prostosti, na temelju jednakopravnosti vseh narodov države in jednakosti vseh državljanov pred zakonom in udeleževanja ljudskih zastopnikov pri zakonodajstvu na novo vstane domovina mogočna ko nekdaj, pa s pomlajeno silo, kot neomajna stavba v viharnih časih, kot prostorna hiša za sinove raznih narodov, katere oklepa pod žezlom Naših očetov že stoletja bratovska vez « Petdeset let je minilo od tedaj. Tega pol stoletja je prineslo starodavnemu cesarstvu silovite dogodke, hude osodepolne vojske, daleč segajoče politične spremembe, pa mu je tudi naložilo mar sikako bridko žrtev. Toda vsi ti dogodki, vsi ti notranji in zunanji boji, vsi prevrati in skušnje, vsi uspehi in vse radosti, so utrjevali vez, s katero je božja previdnost 2. decembra 1848 sklenila cesarja Franca Jožefa I. in njegove narode, in jo storili neraz-vezljivo. če so zvesti avstrijski narodi mlademu cesarju izražali isti dan glasno svoje veselje, koliko več vzroka imajo po preteklih petdesetih vladarskih letih vzvišenemu vladarju najspoštljiveje odkriti čustva najiskrenejšo zahvale za neutrudno delo in skrb, katero je imel za blaginjo svojih narodov v teh petdesetih letih, za zares očetovsko ljubezen, katero je skazoval zvesto-udano pol stoletja državi in narodom. In res so si že letos avstrijski narodi tekmo-vaje prizadevali, da bi izražali hvaležno ljubezen z raznimi prireditvami, posebno pa — kar je po cesarjevi volji — z mnogimi ustanovami za dobrodelne in koristne namene. Mi pa bi nikakor ne zadostili pravičnim nadam, katere je gojil vzvišeni vladar v tem jubilejnem letu, ko bi se ne spominjali, kakor on sam, da »vsak duber dar, in vsako popolno darilo je od zgoraj«1) in da »zastonj čuje varuh, ako Gospod ne varuje mesta.« *) Zatorej, preljubi v Gospodu, smo vas nameravali poklicati v svetišča Gospodova, da tukaj z nami zahvalite Gospoda Boga, ker je tako vidno čuval tako drago življenje, da ga z nami zahvalite za vse dobro, kar je storil po cesarskem slav ljencu svojim narodom, in da priporočite z nami vred njegovo nadaljno srečo in blaginjo vzvišene cesarske hiše varstvu Vsemogočnega. Da, letošnje slavlje zahteva vzvišeno cerkveno slovesnost, in zato ne smemo štediti z najvišjimi in najbolj vzvišenimi izrazi *eselja, ljubezni in zahvale. Saj se je vzvišeni slavljenec v preteklih petdesetih letih vedno obračal h Gospodu Bogu. Bogu je pred vsem vselej čast skazoval in pri njem je iskal to likrat sveta, ko se je moral odločiti v težavnih vprašanjih, zadevajočih pravo srečo narodov. »V čast si štejem«, tako javno priznava, »da v deja 'J Jak. 1, 17. ') Psalm 126, 1. nju izpovedujem vero in upanje v tistega, po katerem vladajo kralji.« Kakor je torej visoki slavljenec sam v ponižni veri in v polnem zaupanju luči in moči pričakoval in prosil od očeta svetlobe, tako moramo tudi mi na dan njegovega slavlja hiteti k nebeškemu kralju na naših altar-jih in ga prositi, da našega cesarja pokrepča, njegovo srce razveseli in mu podeli veselje, že tu na zemlji uživati sadove in plačilo petdesetletnega truda, posvečenega časti božji in blaginji narodov. Če smo se torej namenili, da bi z vami praznovali visoko slavlje tudi z zahvalnimi in prošnjimi molitvami, smo se spominjali naredbe Gospoda Boga, ki veleva v III Mojzesovih bukvah : »Posvečuj petdeseto leto.«3) To je bil naš namen in tako smo upali z vami vred s cerkveno slovesnostjo proslaviti ta redki praznik. Pa oh, grozen dogodek je posegel vmes in uničil vse naše veselje. Roka brezbožnega morilca je končala življenje zvesti družici vzvišenega slav-ljenca, naši ljubljeni cesarici Elizabeti, in ta smrtni sunek je prodrl tudi globoko v srce našega cesarja. Kako bi mogli praznovati vesele slovesnosti, ko upiramo žalipolne poglede na rakev, kamor smo uprav kar položili truplo ljubljene matere ? Kako bi mogli upati razveseliti srce vzvišenega slavljenca, katemu krvavi rana, ki mu jo je zadala morilčeva roka dne 10. septembra ? Ne, pre ljubi v Gospodu, ne vašega, ne svojega srca ne moremo siliti in vabiti k veselju, kjer je vse napolnjeno strahu in žalosti. In vender. naj si se mora veselje umakniti žalosti in obmolkniti, ima življenje več pravic nego smrt, pravic, katerih ne more razveljaviti niti smrtni strah. Tudi Njegovo Veličanstvo, naš najmilostljivejši cesar, ni pozabil sredi žalohnih dogodkov v svoji družini dolžnostij, ki mu jih naklada skrb za državno blaginjo. Tudi mi nočemo zatorej radi žalostnih dogodkov in bridke izgube prezreti popolnoma sportiinov na 2 december in opominov, ki nam jih podaje ta imenitni dogodek posebno za naše čase. Sv. apostelj Pavel opominja, »da naj se opravljajo prošnje, molitve, priporočanja in zahva-ljenja za vse ljudi, za kralje in vse oblastnike, da bi mirno in pokojno živeli v vsi poboinosti in čistosti«.4) Mi smo pokorni temu opominu; ne le čuvstvo ljubezni in zahvale nas priganja, da vselej v svoje molitve vklepamo vzvišenega vladarja, ampak veleva nam to tudi cerkvena naredba in pobožna navada. Hvaležno priznavamo zvestobo in skrb za sveto vero, katero je naš cesar, kakor njegovi predniki vselej kazal v dejanju, in zato nam ukazuje sv. cerkev, da imenujemo njegovo ime v prošnjah v kanonu pri sv. maši, veliki petek, pri posvečevanju velikonočne sveče, v lita-nijah vseh svetnikov, ob slovesnih procesijah pro šnje dni, v molitvah slovesne maše in pri popoldanski službi božji. Sveta cerkev hoče s tem opomniti vse, ki časte v našem cesarju svojega vladarja, da on ne skrbi le za časno blaginjo, ampak tudi za večno srečo svojih narodov, kakor se sam izraža v onih zlatih besedah: »Moja želja je, da bi uživali meni izročeni narodi časne dobrote, a vender ne izgubili večnih.« Naš vzvišeni cesar je izrekel ob vsaki priliki jasno in glasno, kako visoko ceni versko mišljenje in zvestobo do sv. cerkve pri svojih narodih in kako bridko obžaluje, ako peša ali celo gineva udanost do vere in cerkve. Kajti to je bilo vedno njegovo trdno prepričanje, da je strah božji, da je živa vera v Boga kot najvišjega zapovednika, najmodrejšega postavodajalca in najpravičnejšega povračnika temelj zakonitemu redu v državah, podlaga narodni sreči. In zares »srečno ljudstvo«, kliče psalmist, »katerega Bog je Gospod.«5) Srečni narodi, ki hodijo, v luči vere in katerim so božje zapovedi vodilo javnemu življenju in osebnemu delovanju! Kjer priznavajo božje najvišje veličanstvo, ne drzne se nihče dotakniti se krone, katero nosi božji zastopnik; ker vladarsko moč in oblast je prejel od Boga. Dokler narodi verujejo v večnega povračnika in pravičnega sodnika, vlada med njimi mir in zaupanje, strasti se brzdajo in nizko samoljubje in krivično zatiranje jim ne ruši in ne strupi medsebojnih razmer Iztrgajte pa to vero narodu iz 8) Mojz. 26, 10 ') I. Tim. 2, 1, 2. <■) Psalm 32, 12. srca in vzbudili boste boj vseh proti vsem, razrušili boste človeško družbo in narodu uničili srečo. Ali nismo prav v tem jubilejskem letu skusili to tako strahovito in bridko ? Nič ni torej potrebnejše, nič bolj vspodbudno, kakor da vladarji sami podložnikom dajo vzgled, kako naj po veri žive in vestno izpolnjujejo verske dolžnosti. Ali je pač potrebno avstrijske katoličane spominjati, kako se je visoki slavljenec v polsto-letju svoje vlade skazoval kot vernega sina sv. katoliške cerkve ? Ali ne vidijo, kako se njih cesar na čelu vsem drugim udeležuje cerkvenih sloves-nostij in verskih vaj, kako javno spoznava vero in spolnjuje zapovedi sv. vere ? Ali ni imel vedno gorkega srca in odprte roke, kadar je bilo treba podpirati cerkvene ustave in verske namene ? Vse to je zapisano z neizbrisnimi potezami v srca vseh avstrijskih katoličanov, in zato zahvaljujejo plemenitega vladarja ob slovesnem dnevu z veselim in hvaležnim srcem. Najbolj pa krasi krščanskega vladarja, če deli dobrote, varuje slabotne, lajša potrebo in uboštvo, skazuje milost in usmiljenje. Res, »ne nese zastonj meča k strahovanju tistega, kateri hudo dela.«B) Povsodi pa, kjer splošna blaginja ne zahteva stroge, brezobzirne pravice, nagiblje se njegovo milo srce k usmiljenju. Z junaškim samo-zatajevanjem je odpuščal, pozabil celo hude po-greške zoper državo in vladarsko hišo in voljno podajal roko k spravi, ker je vselej hrepenel povzdigniti blaginjo svojih narodov in vse združiti v teženju za velikost in moč države. To dobrotno, od Boga podeljeno srce, ki vsikdar tako rado odpušča in pozablja, fnora pač najbolj zahvaliti naša država za srečni razvoj državnih zadev in srečo narodov. Kako srečni bi bili, ali bolje, kako srečen bi bil slavljenec na našem cesarskem prestolu, ko bi vsi njegovi narodi imeli vedno pred očmi ta vzvišeni vzgled in se učili od njega, kako naj milo sodijo in se zatajujejo, kako naj odpuščajo in pozabljajo, kako naj samega sebe modro omejujejo in obzirno podrejajo skupni blaginji. In kaj naj porečemo o drugi strani njegovega milega, dobrotnega srca, o njegovi oCetni ljubezni do ubožcev in siromakov ? Povsodi, kjer treba tešiti dušno in telesno gorje, v sili in v usodnih udarcih prinesti urno pomoč, uboštvo olajšati, zapuščenim sirotam prirediti novo domačijo, preskrbeti bolnikom in pomoči prosečim ljubeznivo in veščo postrežbo, zmerom je pokazal naš cesar dobrotno srce in darežljivo roko. Ali naj vas popeljemo na cesarski dvor in pokažemo tisoče prošnjž,, ki dan za dnevom dohajajo od vseh stranij države ? Na vse se ozira očetovsko-dobrotno srce, najbridkeje mu je, da ne more vsem ustreči. In zato so njegovi narodi razumeli utripanje njegovega plemenitega srca; zato tekmujejo med seboj dežele, občine, društva, zveze vseh vrst, pogostoma ne da bi se dogovorile in skoro enih mislij, da bi se v trajen spomin tega pomenljivega slavnostnega leta ustanovili slavljencu na čast zavodi, ki so namenjeni ubožcem, bolnikom, zapuščenim, sploh vsem raznovrstnim siromakom. Težka je krona, ki jo nosi plemeniti vladar. Polno skrbij in truda, polno težke odgovornosti je dan na dan delo našega cesarja — in kako delo ! To delo obsega vladarsko skrb za vso državo, ki oklepa mnoge raznovrstne narode v raznovrstnih razmerah. In kaj je njegovo vladarsko načelo? »Avstrija bodi zavetišče vsem narodom«, tako se glasi cesarsko geslo. »Avstrija bodi velika domovina, ki je poklicana, da skrbi za vse narode, naj govore katerikoli jezik, z enako pravičnostjo, enako ljubeznijo za vse njih koristi in posebnosti«. Tako označuje sam namen, po katerem teži, v nekem prestolnem govoru. »Naša država je velika družina narodov, v kateri so združene mnoge narodnosti, prostorna hiša je za rodove raznih jezikov«, kakor se glasi v manilestu ob nastopu Njegovega Veličanstva. Tako je, preljubi v Gospodu. Narodi in narodnosti naše skupne očetnjave so velika družina, in naš cesar je skupni oče. Tako misli in sodi tudi visoki slavljenec sam. »Srečen in ponosen sem hkrati, da imam narode, kakoršne obsega ta država za svojo veliko družino«. Pa za tako naj jo imajo tudi avstrijski narodi in rodovi, zakaj ") Rim 13, 4. koj v začetku svojega vladanja je opominjal presvetli vladar: »katerikoli jezik govore narodi te velike države, vsi, upam, se bodo spoznavali in kazali kot zvesti sinovi skupne očetnjave«. Te ljubeznipolne besede izvrstno značijo medsebojno razmerje, da namreč cesar razume narode in da državljani ljubijo njega in očetnjavo. Kakor v malem družinskem krogu, tako je tudi v veliki avstrijski narodni družini. Različna so narodna svojstva, različne zunanje življenske razmere, na kateri podlagi naj se razvija narodnostno življenje. Vendar naj bi se vsi čutili eno, živeli zložno med seboj in zložno delovali. Pride pa sovražnik in priseje ljuliko,7) pravi evangelij, in to skušamo tudi mi. Oglašajo se koristi, ki si močno nasprotujejo, želje, ki se bojujejo med seboj ; zahteve, ki žalijo upravičene želje drugih. Treba je zatorej poravnati nasprotujoče si koristi, ublažiti protivja, v soglasje spraviti teženje posameznikov s skupno srečo, kratko, pospešiti mirni razvoj vseh posameznih narodov in hkrati ohraniti in učvrstiti skupno državo. Gotovo potrebuje torej vladar te države posebnega razvetljenja, modre previdnosti, ki vse skrbno protehtuje, neomajne zvestobe v spolnje-vanju dolžnostij, ki se ne da motiti niti v težavah niti v neuspehih, ko teži po visokem smotru. Preljubi v Gospodu, kdo more brez občudovanja zreti k vzvišeni osebi našega slavljenca — cesarja katerega petdesetletno vladanje se obnavlja v duhu pred nami z vsemi spomini, z vsem, kar je želel in dosegel, kar je skusil in pretrpel — pač vzvi šena podoba nespremenljive zvestobe v spolnje vanju dolžnosti, neobzirne vdanosti državi in svojim narodom, res junaške vstrajnosti v vseh spremembah ! Ni vedno sijalo solnce sreče nad tem petdesetletnim vladarskim življenjem, več ko enkrat je nesreče trda neizprosna roka kruto in bridko po segla v to življenje. Oh, predragi v Gospodu, saj še krvavi najnovejša in najhujša rana, katero je Njegovemu Veličanstvu in nam vsekal strašni dogodek 10. sep tembra, in s cesarjem vred še pretakamo solze v otožni žalosti za našo tako nenadno nam odvzeto cesarico. Toda najsi je bridko trpelo njegovo srce, najsi je tudi bridko obžaloval s svojimi narodi to neumevno skušnjo, četudi se je v zadnji poskušnji za trenotek vdal čustvom, češ da mu Gospod v tem življenju ni prihranil nobene bridkosti, vendar v vseh teh usodnih udarcih ni izgubil nikdar zaupanja v Boga, nikdar vere v prihodnjost Avstrije, tudi ne v zadnjih žalostnih dneh ob strašni Bmrti svoje drage družice. Tak stoji pred nami in tak je bil v vseh petdesetih letih svojega skušenjpolnega vladanja. Marsikateri so tožili in obupavali, a sredi med Btrašljivci in omahljivci se je dvigala junaška postava našega ljubljenega cesarja. Njegova beseda je na novo oživila opešane moči, njegova previdna modrost je našla pota, da zgradi iz raz valin novo stavbo, njegov žaroviti vzgled je navduševal k novemu nadebudnemu delu. To je po sebna milost, s katero je Bog oblagodaril srce našega cesarja, da nikdar ne omahuje, ampak vedno upa ; junaška njegova krepost je, da nikdar ne počiva, ampak vedno dela za moč države in srečo svojih narodov. Nobena zahvala ne more biti dovolj prisrčna, da bi Boga dostojno zahva lili za milost, ker je našej dragej očetnjavi podaril v času velikih in usodnih prekucij prav Franca Jožefa za cesarja. Kako resne opomine pa daje ta vzgled, to mišljenje avstrijskim narodom, posebno v naših dneh, ko zdihujemo v marsikaki britkosti in zmedi, ki ne glede na zadnje žalne dogodke, kazi vzvišenemu vladarju in nam veselje ter napolnjuje njegovo blago srce s skrbjo! Ali bi nam ne bile prihranjene one zmede in one bridkoBti, ko bi le, če so vsi mirno sporazumejo in skupno delujejo. Sreča celote je odvisna od soglasnega razvoja posameznih udov ; pa tudi udje dobivajo življenje in moč od celote. Srečni razvoj posameznih narodov je zavisen od moči cele države. To utrditi in v polnem svitu ohraniti je neprestana skrb našega cesarja. Takisto naj bi bili avstrijski narodi med evropskimi državami lepa muzivična slika, v kateri zavzema vsak del svoje meuto in tako stvarja lepoto celotne slike. To veliko nalogo pa obtežujejo ali onemogo-čujejo posamezni udje v državi, če stavijo zahteve brez ozira na srečo celoto, in v strastnem boju prezirajo to, česar se mora država oklepati, da se ohrani. Iz teh zmed, ki nas razdvajajo in Blab£, nas more rešiti le duh krščanske pravice in miroljubnosti, iz katerega izvira mir in sprava. »Pravičnost narode povzdiguje«*), pravi knjiga pregovorov, »ljubezen je vez popolnosti«, uči apostol v listu do Kološanov."i Ni torej v Avstriji bolj domoljubnega dela, nego delati v ljubezni in pravičnosti na to, da različni narodi mirno in složno žive drug poleg drugega in v mirnem tekmovanju drug drugemu in celoti služijo. To je pravo avstrijsko domoljubje. Kot tako se je pokazalo zmagovito in rešilno že pogostoma v zgodovini v težkih dneh, naj bi tudi sedaj slavilo zmago nad razporom in razdorom, naj bi bilo med veselimi pojavi tega jubilejnega leta in med aokazi ljubezni in vdanosti najlepši dar, s katerim bi razveselili srce od vseh zvesto ljubljenega cesarja. Naša naloga sicer ni, da bi se vtikali v politične prepire, presojali, kar seje zgodilo, in na-rekavali, kaj naj se zgodi. Toda naša sveta dolžnost kot poklicanih oznanjevalcev evangelija je, da povzdignemo v tej resni in slovesni uri svoj glas in da pokažemo sebi izročenim vernikom načela evangelija, da bodo dostojno obhajali cesarsko slavlje. O, da bi bil ta pomenljivi dan praznik sprave za avstrijske narode, ki sedaj vsi z enakim spoštovanjem in z enako ljubeznijo zro k svojemu cesarju — slavljencu in katere je vprav kar skupna žalost združila z Njegovim Veličanstvom ob krsti umrle cesarice. Pa ne samo tu naj bi bili enega srca in duhi, ampak v enaki edinosti naj bi tudi podpirali plemenite namene in visoke smotre, katero je hotel doseči cesarski slavljenec v preteklih petdesetih letih svoje vlade, in tak6 hkrati tudi potolažiti njegovo hudo ranjeno srce! O, preljubi v Gospodu, — bodisi, da gledamo nazaj na to petdesetletno vladarsko življenje , bodisi da motrimo zakrito prihodnjost, vedno se nam vsiljuje na ustnice želja: Vzvišeni vladar, živi še dolgo — dolgo! In s hvaležnim srcem kličemo visokemu slavljencu ob slavnostnem dnevu: Ti si up Avstrije in krepak varuh njene moči, ti nerazrušljiva vez njenih narodov! Vsemogoči naj podaljša Tvoje dni do skrajne meje človeškega življenja! Marija, kraljica svetnikov, vsi naši sveti zavetniki ob božjem prestolu naj se združijo z našimi molitvami in nam izprosijo pri Bogu, da bi prisodil vzvišenemu slavljencu na avstrijskem cesarskem prestolu še dolg večer življenja, pa tudi, da bi mu na večer življenja sijalo solnce miru in neskaljene sreče. Amen. •) Preg. 14, 34. •) Kol. 3, 14. _ Politični pregled. V Ljubljani, 1. decembra. Cesarjeva zahvala avstrijskim škofom. Na skupni pastirski list doposlal je cesar kardinalu grofu Schonbornu naslednje laskavo pismo : V pastirskem pismu avstrijskih škofov povodom petdesetletnice spominskega dne, ko sem zasedel vladarski prestol, uvidim v svoje največje zadovoljstvo nov dokaz dobroznane neomejne bili posnemali njegov vzgled in njegovo mišljenje? I vdanosti do moje osebe in zveste ljubezni do do- * _ I • » 1 ____ . __— MA/\M/\m /iMiantn A/\ rln H A n naj se blagoslov Vsemogočnega vedno razliva na državo, katere vodstvo mi je poverila njegova milost. Avstro-nemška zveza v nevarnosti? Tako vzklika včerajšnja dunajska Židinja iz Ficht-gasse, ko se peča z odgovorom grofa Thuna na interpelacijo slov. zastopnikov desnice radi neču-venega postopanja prusko vlado proti ondotnim Slovanom. Ali obstoji še nemško-avstrijska zveza? Ali jo še vedno, kot se je delegacijama opetovano naglašalo s prestola doli, podlaga naši zunanji politiki ? Tako vprašuje židovska »N. Fr. Presse«, potem pa neusmiljeno udriha po ministerskem predsedniku, izjavljajoč, da za poslednje grofa Thuna besede ni nihče odgovoren, marveč le samo tisti, ki jih je izgovoril. Rtjciprociteta je tista boseda, ki je pretresla temelje države in ki bo, tako je posneti iz tega članka, strmoglavila Thuna in njegove sodruge, ako ne bo še kakih drugih posledic. Potem se pa dokazuje, da je pruska vlada postopala popolno pravilno, ker je iztirala iz države le tako elemente, ki so nevarni državnim interesom. In to so kajpada vsi Slovani, ker se ne dajo brezpogojno podjarmiti prusaštvu. Kak namen ima ta članek, vsakdo lahko razvidi. Najpreje hoče strmoglaviti Thunovo, obstoječi nemško avstrijski zvezi nevarno ministerstvo, potem pa, če bo mogoče, vprizoriti kak večji razpor lv.ej obema državama. — Nadjati se je, da dobi Židinja kmalu krepek odgovor. Vladni odgovor na izvajanja »N. Fr. Presse« je že izšel in ga objavlja današnja »Wie-ner Abendpost«. Ta list izjavlja, da je dunajska Židinja jedina, ki piše v tem smislu in sledi taktiki »Ostd. Rundschau«. Izjavlja se, da je vse prepričano tudi v Berolinu, da besede grola Thuna niso imele niti sence tega namena, kakor se omenja v članku »N. Fr. Presse.« Zveza mej našo državo in Nemčijo je vzvišena nad takimi administrativnimi dogodki, kakor tudi nad strankarskimi interesi parlamentarnih frakcij. Iz navedenega odgovora pa je tudi razvidno, da se izgovorjene besede prav nič ne omiljujejo in da jih e izgovoril ministerski predsednik najbrže v sporazumu v grofom Goluhovskim. Afera llerold- Pfersch e. Koncem zadnje seje poslanske zbornice bi se bil moral iz cele zbornice izvoliti takozvani grajalni odsek. Slranke parlamentarne večine izvolile so iz svoje srede naslednje poslance: dr. Žitnik, dr. Stransky, dr. Blažek, grof Haugvvitz in dr. Dyk. Levičarske stranke pa niso mogle izvoliti določenega števila članov, ker je bilo odsotnih preveč nemških poslancev. Ta pojav zopet jasno kaže, kako malo je za stvar nemškim kričaškim elementom in da so stavili to zahtevo le radi tega, da tratijo dragi čas in zavlačujejo razpravo. V to svrho jim je dobra vsaka, še tako malenkostna prilika. Mirovna pogodba mej Španijo in Ameriko, ki bo v malo dneh gotova stvar, bo imela za Španijo zelo neugodne posledice. Ako tudi ne vpoštevamo ogromnih stroškov, ki jih je provzročila Španjcem nesrečna vojska z Ameriko, je njih zguba ogromna. Izgubiti oziroma Ameriki morajo prepustiti otoka Kubo in Portoriko ter filipinsko in karolinško otočje, ki obsega 425.779 kvadr. kilometrov ter 9,450.000 prebivalcev. Ako pomislimo, da meri španska posest v Evropi le 504.552 kvadr. kilometrov s 17,974.300 prebivalci in da znaša zunanja še ostala posest le 3170 kvadr. kilometrov s 40.000 prebivalci, moramo pač reči, da je špansko kraljestvo oropano svoje svetovne veljave. Židovski krogi, ki so posredno ali neposredno v ameriški službi, se seveda vesele tega poraza Španije, ker jim je bila nje, kot katoliške države, svetovna veljava trn v peti. ') Mat. 13, movine. Akoravno ne morem drugače, da dan, katerega je ljubezen mojih narodov hotela napraviti za dan veselja, z ozirom na nenadomestno izgubo, ki me je zadela, preživim le v tihi samoti, vender moje srce ne more ostati zaprto čutilom odkrite zadovoljnosti nad tako lojalno, s pravim dati in pustiti, kar zahteva pravica in I zaupanjem na Boga prešinjeno izjavo. Zahvaljujoč se najtopleje Vaši Prejasnosti in sopodpisanim — cerkvenim knezom združujem svoje mo litve z onimi pobožnih kristjanov z iskreno željo Pravičnost je smoter našega cesarja, pravico pri sojati, njegovo veselje. Z bistrim očesom premišlja njegov duh, kaj koristi njegovim narodom, in išče potov, da bi poravnal nasprotja, zadostil upravičenim zahtevam, pomiril prepir, katerega netč predsodki, strasti in nesporazum. Vsakemu hoče cesar zgodovinski razvoj; toda vsi naj bi se zavedali, da se di doseči sreča in napredek posameznika Iz mestnega zbora ljubljanskega. Ljubljana, 29. novembra. (Konec..) Prošnja posestnika Iv. Buggeniga za povrnitev stroškov v znesku 230 gl., ki jih je imel pri prenaredbi konjskega hleva, se odkloni. Poroč. odb. Zabukovec. Odb. dr. Tavčar poroča o odgovoru plinarne na zadnji dopis magistrata glede nove pogodbe. V odgovoru se navaja, da upraviteljstvo ne more pred 1. januv. odgovoriti na magistr. dopis, ker se šele v decembru vrši občni zbor delničarjev, ki so večinoma v Nemčiji. Kruta se pa zdi upraviteljstvu prepoved glede nadaljnih sprememb pri ceveh in napeljavi novih, dokler se ne sklene pogodba, ker so premembe večkrat potrebne vsled mestnih del. Ods^-k predlaga, naj se ugodi želji plinarne v obeh ozirih, ker so navedeni razlogi res uvaževanja vredni, objednem pa naroča mag., da o vsakem takem slučaju presoja. Rok do 1. jan. naj se ne prekorači. Odb šubio govori proti predlogu. Pri glasovanju je vsprejet predlog odsekov. Prošnji posestnika Frana Požlepa o zadevi parcelacije njegovega sveta ob Dunajski cesti na stavbišča, se izjemoma ugodi in dovoli, da sme postaviti stavbe tik regulačne črte, toraj tik 16 m. široko ceste, in ne kot je bilo prvotno določeno, 5 m. od nje. Poroč. odb. Žužek. Isti odbornik poroča o prošnji stavbnih podjetnikov Faleschini in Schuppler za odškodnino zaradi vsada pri »Mestnem domu«. Poročevalec predlaga, naj stavbeni urad natanko izračuna, koliko večje stroške je imel podjetnik vsled vsada, in na podlagi tega računa naj se potem povrnejo stroški, ki niso nastali po podjetnikovi krivdi. Očevidno je, da se podjetnik ne more izgovarjati z »vis major«. — Predlogu so pritrdi. Konečno poroča odb. Žužek o nivelih na raznih krajih mesta na podlagi komisijonalnega ogleda. V poročilu se omenja, da so je doznalo res nekaj napak, a večje so le pri trotoarjih pred hišo »Glasb. Matice« v Gospodskih ulicah in na nasprotni strani, katera treba popraviti. — Poročilo se vzame na znanje in odobre dotični nasveti. Vodstvu I. mestnega slovenskega šolskega vrtca se dovoli redna letna dotacija v znesku 50 gld., vodstvu mestne nemške ljudske šole za napravo šolske zastave v spomin vladarjevega jubileja pa 20 gld., ter se odobre računi o vporabi dotacije za šolski vrt na 1. mestni deški ljudski šoli, za šolske delavnice na II. deški šoli in za bo-žičnico na I. mestnem otroškem vrtcu. — Poroč. odb. Dimnik. Odb. dr. H u d n i k interpeluje župana radi predpisa pri razpisu gradnje novega vladnega poslopja, da se mora za nasip porabiti le gramoz od starih podrtih hiš, kar pa očevidno nasprotuje določbi § 47. stavb. reda. Interpelant izjavlja, da ga je do tega največ napotil poprej prebrani dopis dež. predsedstva, in vpraša župana, ali mu je o tem kaj znano in ali je voljan opozoriti deželno vlado na ta nedostatek. Podžupan omeni, da se je s to zadevo pečal že tudi deželni zdravstveni svet ter konstatoval, da se je tudi pri gradnji gimnazijskega poslopja porabljal izključno materijal od podrtih hiš za na-sipanje. Govornik se čudi, kako more dež. vlada celo predpisovati tak, v zdravstvenem oziru zelo nevaren prestopek stavb. reda. Župan odgovori, da je že čul o tej zadevi, a še ni o njej dovolj poučen, da bi mogel podrobneje odgovoriti na to interpelacijo. P. n. naročnikom! Kakor vsi drugi obrtni zavodi, tako tudi kat. tisk. društvo z vsemi svojimi zavodi jutri praznuje, zato »Slovenec« izide še lev soboto. Da smo zato čitatelje odškodovali, priložili smo današnji slavnostni številki polo priloge. Dnevne novice. V Ljubljani, 1. decembra. (Slavnostna seja.) Danes ob jednajstih se je sešel mestni svet ljubljanski k slavnostni seji. Došlo je tudi dokaj zbranega občinstva v prazniški obleki. Župan Ivan Hribar je tem povodom proslavljal vladarja ter omenjal, da tudi ljubljansko mesto izroči cesarju krasno izdelano adreso. Govoril je nastopno: Vladar, kakoršnih pozna malo zgodovina, praznoval bode jutri Svojo vladarsko petdesetletnico. Vladar je to, katerega ljubijo in čaflte ne samo Njegovi podaniki, temveč katerega občuduje ves omikani svet zaradi Njegove modrosti, do-brotljivosti, ljudomilnosti in vitežkega značaja; vladar, ki je poleg solnčnih dnij svojega življenja prestati moral tudi toliko srčne žalosti in dušnih muk, ko malokateri Njegovih podanikov. Vsaj je še le v naših dneh, ko se je milijone zvesto uda- nih Mu src veselilo bližajoče se vladarske petdesetletnice Njegove, našlo se zavrgljivo bitje, ki je Njemu in Njegovim podanikom v kupo radosti nalilo najčrnejšega strupa. Gospoda moja! Mladeniču še, položila je Francu Joželu I previdnost Božja žezlo jedne največjih držav v mlade roke. Razburjeni časi so bili takrat. Na Dunaji in po vseh večjih mestih države je vrelo; na Ogerskem vzdigovala je revolucija kruto svojo glavo; Lombardija in Benečija bile sta v plamenu; Nemci pa so se na lrankobrodskem zboru boljo potegovali za veliko-nemške, ko za avstrijske koristi. Pogumne in neupogljive volje bilo je v teh bridkih dneh treba vladarju te države. To pa je imel osemnajstletni mladenič, ki je kot Franc Jožel I. dne 2. decembra 1848 zasedel prestol avstrijskega cesarstva. S krepko roko posegel je takoj v usodo države. Pustivši narodom svoboščine, katere jim je prineslo leto 1848, potlačil je s slovansko pomočjo ustajo na Ogerskem ter z zmagonosno Svojo armado slavno končal vojsko v Italiji. Mnogo vtisov ostalo je gotovo v sprejemljivem srci mladega, z izredno bistroumnostjo obdarjenega vladarja iz burne dobe, v katerej je prevzel vlado. Le temu je pripisati, da je Njegovo dobro srce čutilo in Njegovemu bistremu umu bilo jasno, da se način absolutne vladavine, ki se je bil po teh dogodkih zopet uvel, ne bode dal vzdržati, ker bi bil v oviro vsemu zdravemu notranjemu razvoju države. Zato pa je cesar Franc Jožef I. leta 1860 razveselil Svoje narode z ustavo. Razvoj, kakoršnega nikdo slutiti ni mogel, sledil je tej velikodušnej odločbi cesarjevej. Splošen napredek viden je od tedaj v VBeh panogah narodnega gospodarstva, v znanstvu in umetnosti. Sredi tega napredka pa stoji vzvišena osoba cesarjeva. Vse, kar je bilo zasnovano na korist državi in v večji nje razvoj, našlo je v njem po-, krovitelja ; vse, karkoli se je storilo za povzdigo izomike, znanosti in umetnosti pa darežljivega podpornika. Pri vsem tem pa Njegova blagotvorna roka ni pozabila bednih in trpinov, temveč jim je sipala darove s pravo cesarsko darežljivostjo. Neprecenljive so pa zlasti zasluge, katere si je Njegovo Veličanstvo ceBar Franc Jožef I. pridobil za individualni razvoj narodov, ki žive v šir-nej njegovej državi. Pač so mu marsikedaj ne-uprosne okoliščine zaprečevale izpolnitev Njegovih srčnih želja: videti vse narode srečne in zado-doljne, veseleče se v popolnej ravnopravnost! svojega gmotnega in kulturnega napredka. A pot, katero je cesar Franc Jožef I. v novejšem času odkazal Svojim državnikom, vodi brezdvoj-beno do tega cilja. Slavni občinski svet! Ako kdo, mora zlasti Ljubljana kot naravno in prosvetno središče slovenskega naroda v interesu tega tako zanemarjenega in preziranega naroda hrepeneti, da se ta cilj doseže. — Ozrimo se, gospoda moja ! širom slovenske domovine. V vsej visOkej birokraciji ne nahajam prijatelja. Ka-košna morajo po tem takem biti poročila. ki o naših težnjah in opravičenih naših zahtevah prihajajo na cesarski Dunaj, lahko si mislite. Zato pa se s tem večjim zaupanjem približujemo vitežkemu cesarju in gospodarju ter se Ga oklepamo s tem večjo ljubeznijo, ker smo prepričani, da bode kljubu vsem zaprekam naš glas konečno le dospel do Njega ter da bode modrost in pravičnost Njegova dovela nas do naših pravic. Gospoda moja! Bela Ljubljana je pa tudi sama na sebi Njegovemu Veličanstvu cesarju Francu Jožefu I. veliko hvalo dolžna. Dvakrat ga je v naših dneh videla v svojem ozidji. Prvič leta 1883, ko se je slovesno praznovala šeststoletnica združenja vojvodine Kranjske s habsburško monarhijo. Burno in veselo pozdravljali smo ga takrat. Kako drugače pa je bilo dvanajst let kasneje, ko je cesar Franc Jožef prišel zopet med nas po onih velikonočnih praznikih, po katerih so se strah, tuga in bolest vselili v naše mesto. Nemo smo vsprejemali, tožno pozdravljali Njega, na čegar lici se je čitalo najiskrenejše sočutje in očetovska skrb. Izrekel je pa tudi tolažljive besede : »Ljubljani se mora pomagati«; besede, ki so bile Njegovej vladi povelje, da je državnemu zboru pred- ložila znane potresne predloge, po katerih je prišla Ljubljani državna pomoč. Gospoda moja! Podal sem Vam le nekoliko potez iz življenja našega presvetlega cesarja. Te naj zadostujejo, vsaj leži življenje Njegovo brez tega kakor odprta knjiga pred nami. Obširno govoriti v trenotku, v katerem prekipeva srce. sicer človeku tudi dano ni. Zato pa končavam z iskreno željo, da bi nam dobrotno nebo našega presvetlega cesarja in gospodarja ohranilo do skrajnih meja človeškega življenja ; Vas pa poživljam, da se z mano vred združite v klic : Njegovo Veličanstvo, cesar in gospodar Franc Jožef I. Živio! Živio! Živio ! (Adresa ljubljanskega mesta.) Adresa, katero je mestni zbor ljubljanski v današnji slavnostni seji sklenil po deputaciji izročiti presvetlemu vla-darju-jubilantu, slove: Širom prostrane države, katere sijajno žezlo je Previdnost Božja leta 1848 položila v posvečene roke Vašega Veličanstva, pripravljajo se narodi, ki so z Vašim Veličanstvom vedno v občudovanja vrednej harmoniji delili radostne in tožne trenotke, da dostojnim načinom proslave srečno dovršeno petdesetletnico slavnega, previdnega in modrega vladanja Vašega Veličanstva. Pač bodo vsled izrečno želje Vašega Veličanstva, Cegar dobrotljivo srce je ravno v tem vele-pomembnem letu zadela najbridkejša žalost, katera sploh zadeti mora ljubečega soproga, izostali vsi pojavi hrupnega veselja in navdušenja ; vendar bodo pa zakonodajalni zbori in občinski za-stopi, korporacije in društva bližali so 2. dne decembra Vašega Veličanstva sijajnemu prestolu, da ponove obljube udanosti in zvestobe, ki vežeta vse prebivalstvo te države brez razlike narodnosti, vere in stanu z Vašim Veličanstvom in s pre-slavno vladajočo rodbino. Vaše cesarsko in kraljevsko Apostolsko Veličanstvo ! Med mestnimi občinami, ki se v današnji slovesni dan bližajo vznožju bliščečega prestola Vašega Veličanstva, je tudi Ljubljana, stolno mesto vojvodine Kranjske. Čez 600 let s to vojvodino vred združena z mogočno državo, katerej gospoduje mogočni habsburški rod, odlikovala se je v vseh časih in okol-nostih z najodličnejšimi podaniškimi krepostmi. Zgodovina nam spričuje, da je nje prebivalstvo mnogokrat — zlasti pa za časa turških invazij in francoske okupacije — obujalo občudovanje vsled svoje hrabrosti, neomahljivosti in požrtvovalnosti. Vaše cesarsko in kraljevsko Apostolsko Veličanstvo ! Na dednem prestolu prejasnega habsburškega rodu ni pa doslej bilo vladarja, kateremu bi prebivalstvo deželnega stolnega mesta Ljubljane bilo udano s tako otroško ljubeznijo, kakor je udano Vašemu Veličanstvu. Vsaj pa tudi ni čudo. V dobo slavnega vladanja Vašega Veličanstva spada nenavadni razvoj tega mesta, v to dobo spada povzdiga njegove veljave kot središča slovenskega naroda, ki se je vsled dobrotljivosti Vašega Veličanstva probudil k novemu življenju. V to dobo spada pa tudi ona grozna katastrofa, katera je skoro zdvojeno prebivalstvo ljubljansko poučila, kako nežna je ona vez, ki Vašega Veličanstva plemenito srce spaja s trpečimi podaniki. Na pol v razvalinah sprejela je Ljubljana dne 7. majnika 1895 Vaše Veličanstvo s tihimi pozdravi, sprejela tako, kakor bolna hči sprejema očeta, ki jo prihaja tolažit ter jej pomagat. In tolažbe in pomoči jej je prineslo Vaše Veličanstvo. Novoprerojena in pomlajena praznuje sedaj slavno vladarsko petdesetletnico Vašega Veličanstva z najhvaležnejšimi čutili. Vaše cesarsko in kraljevsko Apostolsko Veličanstvo! Občinski svet deželnega stolnega mesta Ljubljane bliža se kot veren tolmač srčnih čutil vsega mestnega prebivalstva sijajnemu prestolu Vašega Veličanstva, da ob vznožju njegovem ponovi prisego udanosti in zvestobe ter udano izrazi naj-spoštljivejša voščila, združena s srčnimi željami, da Bog še dolgo ohrani, ščiti in blagoslavlja Vaše cesarsko in kraljevsko Apostolsko Veličanstvo. V Ljubljani, dne 1. decembra 1898. (Prijateljski večer.) Sinoči, kakor je bilo rečeno, je predaval dr. A. Ušeničnik v »Katoliškem domu« o »modernem katolicizmu«. Primerjal je katolicizem kot princip napredka s pro-testantizmom, ki je baje v sedanjem stoletju su-perioren. Po izpovedi nasprotnikov samih ni protestantizem pozitiven princip, ampak samo princip razkroja, negacije, protesta, kar pravi že ime. Že zato, pravi Schelling, ne more biti protestantizem splošen, universalen, katoliški princip, ker bi tedaj ničesar ne imel, proti čemur bi protestoval. »Brez nasprotja izgine protestantizem. Protestantizem, pravi Lagarde, ni prinesel človeštvu ne jedne pozitivne ideje. Kar ima pozitivnega, je vzel iz katoliške prošlosti. Početna moralna ogorčenost reformacije se je izprevrgla v odločen antimoralizem. Pač pa je tako rekoč nehote protestantizem mnogo storil za vedo. Kot princip negacije je moral iz-kušati dokazati neresničnost katoličanstva in svojo upravičenost. Odtod velikanski napori v kritiki sv. pisma, zgodovine krščanstva itd. Ti napori so usovršili kritično metodo historičnih študij, in poleg tega so spravili marsikaj pozitivnega na dan. Prav isti nagon je privedel do mnogih pridobitev v prirodoslovju, anatomiji, fizijologiji itd. Tako po božjem načrtu zlo nehote služi dobremu. Toda pravega napredka protestantizem ni prinesel. Materijalno je naredil velikanski prepad med bogastvom in uboštvom; etično je, kakor priznava sam Oregorovius, na mesto heroižma postavil »plitev, siroten moralizem«; intelektualno je razkrojil vse. Pastorji in profesorji taje že božanstvo Kristusovo, nekateri celo osebnost božjo ; religijo imenuje že ta in oni logičen pogrešek itd. Krščanstva jim je ostalo le še malo, panteizem se je preživel, materijalizem duhovom ne zado-ščuje, zato sami ne vedo, ne kod ne kam. Protestantizem torej pač ni princip zdravega napredka. In to priznavata tudi Schell in Miiller. Oba priznavata, da le katoličanstvo more biti princip napredka, a sodita, da katoličanstvo konkretno danes ne izpolnjuje visokega zvanja. Kriva tega je, tako pravita, pred vsem sholastika, romanizem, jezuitizem. To je baje krivo sleparstva Taksila, inferijornosti nemških katoličanov, majhnega vpliva na drugoverce. Pomoček proti tej inlerijornosti je pojem o Bogu, kakor ga je razvil Schell (dasi mu že prijatelj Mttller očita, da je ta pojem drzen in protisloven), moderna filozofija, pa nemštvo, »nemški duh, nemška veda, nemški jezik«. Govornik je presodil posamezne trditve o inferijornosti in pomočkih, ter dejal, da inferijornost ni taka, ne odtod, in da tudi takih pomočkov ni treba. Romanizem in germanizem sta le frazi, ki se pod njima skriva stari mefisto, da bi ložje opravičil svoj: non serviam. Če so res katoličani inferijorni, krive so žalostne državne razmere zadnjih časov, absolutizem, jožefinizem; krivo pa je tudi to, da imamo katoličani dostikrat premalo moštva, premalo samozavesti, premalo delavnosti in gorečnosti, a preveč »komoditete«. Videti moramo, kaj je katolicizem človeštvu, kakšno moralno silo ima ne le za nadnaravni, ampak za vsestranski napredek. Zato pa moramo to moralno silo uporabiti, razsoditi na vse strani. — To je naglašal Leon XIII. že tolikrat, in naša dolžnost je, da to storimo. In če bomo storili, bode katolicizem pokazal svojo kulturno moč, in ne bo treba zato ne fraz o germanizmu in romanizmu, ne tožb o skolastiki, najmanj pa še — »novega pojma« o Bogu! (Za mestne uboge) Povodom cesarjeve vladarske petdesetletnice poslal je Njegova ekscelenca gospod deželni predsednik baron Hein županu 100 gld. za mestne uboge. (Deželna blagajna kranjska) poslovala bode vsled jubilejnega praznika dne 2. dec. 1.1. od osme ure do. polu desetih predpoldne in potem od polu dvanajste do ene ure popoludne za stranke. (Vodstvo družbe sv. Cirila in Metoda) naznanja: S posebnim razglasom so se bile opomnile naše podružnice po vsej slovenski zemlji, naj bi povodom cesarske 50 letnice oskrbele si jubilejnih božjih služeb. — Vsem ljubljanskim podružnicam torej družbino vodstvo — obile udeležbe pričakujoč — naznanja, da se bere ta zahvalna ter prošnja družbina sv. maša v ponedeljek, dne 5. decembra ob 8. uri dopoludne v stolni cerkvi. (Gledališče.) V torek, dne 29. t. m. gostovala je v našem gledališču hrvatska umetnica gospa Ljerka pl. Šramova. Nastopila je v znani Shaki s-pearovi veseloigri: »Kako se krote ženske« v ulogi Katarine, katero je najprej kot razposajena hčerka in pozneje kot ukrotena ženka izvrstno pogodila. Njena umetnost kazala se je v tem, da je psihologično motiviran prehod od razbrzdanosti do mirnosti neverjetno dobro zadela, kakor da se res v njeni duši vrši, kakor da ga na odru sama doživlja. Njena živahnost, njeno do cela neprisiljeno vedenje in njen mehki glas se je gotovo vsakemu prikupil. Občinstvo je z burnim ploskanjem pozdravljalo njene nastope, priznavajoč njeno umetnost in že takoj začetkom predstave se ji je poklonil krasen šopek. Med domačimi igralci odlikoval se je posebno g. režiser Inemann. Svoje uloge kot Petruhis si je bil tako gotov in tako se je vanjo vživel, da je uprav z umetniško dovršenostjo in lahkoto igral. Takoj za njim moramo se s pohvalo spominjati gospice Slavčeve, kateri vzlasti uloge, kakor Bianca kot tiha in pridna hčerka, izredno pristojajo in katerim je tudi ona popolnoma kos. Zadovoljili so nas tudi gg. Lovšin, Prejac in Danilo, manj ugajal nam je Pola šek, kateri si menda besedila igre ni bil gotov. Isto tako slab utis nam je zapustil g. Šturm kot Lucentijev oče, v kateri ulogi se je prav llegma-tično kretal po odru in tudi g. Verovšek je bil oče precej hladne krvi. Prihodnja predstava bo v petek, pri kateri predplačani sedeži ne veljajo. (Musica saera.) V petek dne 2. decembra k cesarskemu jubileju je pontifikalna maša v stolni cerkvi ob 10. uri: V začetku »Pro imperatore« (moški zbor) po Mih. llallerju; inštrumentalno slovesno mašo v C dur in graduale zložil Ant. Foerster, offertorium Janez Mflller, Te Deum dr. Fr. Witt, h koncu postludium na avstrijsko himno zložil Ant. Foerster. — V mestni cerkvi sv. Jakoba: Velika maša ob 9. uri: Tretja maša zl. Bern. Ilahn, graduale zl J. Aibinger, ofertorij Brosigov, Te Deum Foersterjev. (Slikaj prevzvišenega knezonadškofa dr. J a k o b a M i s s i a, razstavljena v izložnem oknu tvrdke Gričar-Mejač, vzbuja občno pozornost. — Slikar Ludovik Grilc je nedavno naslikal lep kri-žev pot po Fiirichovem uzorcu za cerkev sv. Nikolaja v Litiji. Delo je izvel v splošno zadovoli-nost. čuditi se je marljivosti in vstrajnosti tega umetnika, ki je v primeroma kratkem času naslikal toliko množino slik, pri katerih treba paziti na vseko malenkost, saj je Fiirichov križev pot skupina mnogih oseb v raznih žalostnih prizorih. — In sedaj zopet nova slika 1 V naravni velikosti stoji pred nami prevzv. knezonadškof v vijoličnem talarju in odet s hermelinom. Kak kolorit! Gle-davca očara že lepa barva, strmeti pa mora gledajoč krasno in natančno vezenino ob roketu ali zeleni baržun ob stolu. Kako fino je izdelan grb, kako na drobno redovi! V ozadje je postavil ide-alno-lepo prirodo — prostrano morje. Res slika zasluži zanimanje, katerega je tudi v obilni meri deležna. Ves dan je polno gledavcev pred izlož-nim oknom. Umetniku čestitamo k najnovejšemu delu, saj nam jasno priča, da vedno napreduje. — To sliko lahko imenujemo njegovo najboljše dčlo. (Upravni odbor mestne hranilnice ljubljanske) imel je 30. novembra povodom cesarjeve petdesetletnice slavnostno sejo, v kateri je gospod predsednik Vaso Petričič v jedrnatih besedah našteval lepe vrline, poudarjal zlasti njegovo pravičnost do vseh narodov, miroljubnost in skrb za povzdigo blagostanja svojih podanikov. Naša prijetna dolžnost je, da mu čestitamo k Njegovi petdesetletnici vladanja, katero naj nadaljuje še mnogo let v našo srečo! Nato se je sklenilo jednoglasno, da gre 2. decembra deputacija mestne hranilnice ljubljanske poklonit se k deželnemu predsedniku. (Iz Kočevja) 29. novembra. Se živimo, ako ravno se imamo to leto boriti z raznimi sovražnimi silami. Meseca oktobra se je bila • raztogo-tila tukajšnja rečica, sicer jako mirna in pohlevna Rinža. Vsled obilnega deževja je bila prestopda svoje bregove ter poplavila precejšen del mestnega ozemlja. Ljudskošolsko poslopje je bilo pod vodo, in morali so šolo zapreti za 14 dni. Voda je vdrla v spodnje prostore mnogih nižje ležečih poslopij, in po nekaterih ulicah so Be vozili s čolni. — V prvi polovici meseca n vembra smo trepetali strahu pred roparji. Orožntška postaia v Plaški blizu Ogulina je bila namreč brzojavila dne 7. novembra tukajšnjemu glavarstvu, da je ti roparjev na potu proti Kočevju, Češ, da nameravajo oropati neko blagajno. Ta vest je silno razburila prebivalstvo. Tužni spomini iz preteklih časov, ko jo mesto v resnici trpelo pred takimi nevarnimi gosti, dajali so strahu novo hrano. Vso mesto je bilo po koncu in na straži. Nesreča jo res hotela, da je bila ravno zgodaj v jutru od 7.-8. novembra oropana blagajna tukajšnji pivovarni. Železni obod so pretrli z dletom ter odnesli iz blagajne okoli 1200 gld. Kdo bi bil to storil, še danes ne vedo. Obdolženih Primorcev nikdo ni videl. Sklicali so bili semkaj mnogo orožnikov, ki so prehodili ves kočevski okraj, da bi iztaknili in zasačili predrzne storilce, toda — zaman. Strah pred roparji nam je pretresal ude še ves čas tega meseca. Sproti za mraka so skrbno zapirali vežna vrata, in žo zvečer nisi zapazil žive duše na ulici. Vladala je po mestu prve dni smrtna tišina; pozneje še le so se toliko osoko-lili, da so odredili stalno ponočno gasilno stražo. — Pa toliko da smo se oddahnili od strahu pred roparji, zalotila nas je nova bojazen. Že več dni razsaja tukaj, vzlasti po noči, hud vihar z bliskom in treskom. Silen piš tuli okoli vogalov naših stanovanj, pretresujoč vse poslopje. Opeka frči s streh, kakor perje. Streha na zvoniku je poškodovana tako hudo, da jo morajo sneti. Cerkev so zaprli. Na sjiodnjem mostu, ki so ga pred par leti razširili z ograjenim lesenim dostavkom za pešpot, odtrgal jo vihar sredi mosta nekoliko pod-nic iu naredil vrzel. Tukaj se je zgodila včeraj nesreča. Neka 12 letna deklica pride po mostu, gre ob kraju, dospe do vrzeli, zmanjka ji tal, in pade v precej narastlo llinžo. Perice so ob kraju Rinže prale in zaupile. Upitje čuje neki komij pri bližnjem trgovcu llofnianu z imenom Verli; brž priteče in skoči z mosta v polni opravi v vodo za utopljenko. Srečno priplava do nje in jo privede z velikim naporom še živo, toda nezavestno h kraju. Bila je rešena. Pogumni rešitelj zasluži za svoje človekoljubno, nevarno dejanje vse priznanje. (Zdravje v Ljubljani) od 20. do 26. novembra. Novorojenih 18, vmrlih 23; med njimi za škar-latico 1, jetiko 5, za različnimi boleznimi 17 , med njimi 8 tujcev in 10 iz zavodov. Za infekcijoznimi boleznimi so oboleli, in sicer: za škarlatico 2, za tifuzlm 1, vratico 1, rudečico 1. (Nekaj za Bismarkovce.) Sedaj je dognano in dokazano, da Bismark ni imel samo onih treh las, s katerimi so ga slikali šaljivi listi. Oglasil se je neki brivec, ki ima vse polno Bismarkovih las, katerih vsak je notarijelno potrjen kot prava relikvija velikega Bismarka. Te relikvije se bodo gotovo — množile. (Poštenjak.) »Čujte vendar, Dobnik«, je zavpil Iglič, ko je srečal na ulici svojega znanca, »preteklo je že sest mesecev, odkar sem Vam posodil 5 goldinarjev 1« — »Sedem mesecev«, je popravil Dobnik resnega obraza. — »Torej sedem«, se je jezil Iglič, »in obljubili ste mi, da mi jih vrnete v jednem tednu. Obljubili ste mi pri vsem, kar Vam je sveto, da mi jih vrnete v sedmih dneh, a ne v sedmih mesecih!« — »Vem«, odvrne Dobnik žalostno in izvleče iz žepa svoj zapisnik. »Tisti petak je bil iz leta 1887 in ima številko 672.929. Natanko sem si to zapisal, in še le potem sem petak zmenjal. Od takrat sem se pa trudil zaman, da dobim ta petak nazaj!« — »Toda«, je hrumel Iglič, »drugi petak bi bil ravno tako dober!« »Ne«, odgovori Dobnik otožno in zmaje z glavo, »jaz sem poštenjak. Ko ste mi dali petak, sem Vam rekel : dal ga Vam bodem nazaj, — in to je bil tudi moj pošteni namen. Iglič, ljubi prijatelj, precej, ko zapazim kje petak s številko 672.929 iz leta 1887, ga bodem skušal dobiti v svojo oblast in takoj ga Vam vrnem, ker dano obljubo jaz držim, naj bode kar hoče«. (Poslednja admiralova smodka.) Evans, jako priljubljen častnik v ameriški mornarici, je dobil po bitki pri Santjago žalostno nalogo, da pozdravi poveljnika sovražne ladije »Bizcteya«, katera so je malo prej potopila, na krovu »Jo\va«, mu vzame meč in mu naznani, da je odslej ameriški vjetnik. Utrujen, okajen od smodnika, oblit s krvjo in ves blaten je prišel kapitan Eulate na krov k meni, — tako je pripovedoval pozneje Evans. Smilil se mi je, koliko je moral pretrpeti. Pristopil sem k njemu, mu stisnil roko z besedami: »Very glad to see yon, captain, how are you ?« Zelo me veseli, da vas vidim, kapitan, kako se vam godi?) Vzradostiti sem ga mislil z jedno smodko, katero sem mu ponudil. Bila je po deset cent. ponarejena havana. Eulate jo pogleda, se nekoliko obotavlja, potem pa seže v svoj žep in izvleče dišečo, pravo havano, krasno zvito in vrlo vabljivo. »Ali jo vam smem ponuditi? Poslednja je, a na ladiji sem jih imel petnajst tisoč,« je dejal. »Zakaj ste to še le sedaj povedali?« sem zavpil. »Čemu niste tega povedali prej, mi bi se drugače potrudili, da rešimo vašo lepo ladijo.« Društva. Gospodarska organizacija. Dobava za žrebčarijo. (Gestiitsbranche.) Kmetijske zadruge, katere so v stanu dobaviti za žrebčarijo oves, slamo ali seno, naj zadevne svoje ponudbe pošljejo nemudoma »Gospodarski zvezi«, katera jih bodo odposlala na poljedelsko ministerstvo. V ponudbi je označiti količino, kakovost in ceno blaga. (Družbi sv. Cirila in Metoda) poslala je gospa Marija Škrinjarjeva iz Trsta 100 gl. kot čisti dobiček pri N a b r g o j e v i h razglednicah, koje je ona založila Prosila je ob jednem : naj postane vsled tt ga družbinega dohodka dični primorski Nabergoj družbin pokrovitelj. — Bog živi rodoljubno gospo in steber tržaškega Slovenstva, našega najmlajega pokrovitelja! (Moška in ženska podružnica družbe sv. Cirila in Metoda v Kamniku) proslavljata oOletnico vladanja Nj. Veličanstva presvitlega cesarja Franca Jožefa I. s tem, da bo v ta namen 4. decembra t. 1. v '/,11, uri dopoldne sv. maša v trančiškanski cerkvi. Prosi se za jubilejne da rove, ki naj se blagovolijo vpošiljati dotičnemu blagajniku in dotični blagajničarici. (Vincencijeva družba! bo imela tretjo nedeljo v adventu (11. grudna! zjutraj ob šestih sveto mašo in skupno obhajilo v Marijanišču, zvečer pa ob šestih občni zbor ravno ondi. (»S 1 o v e n s k a č i t a 1 n i c a v Gorici« priredi v nedeljo dne 4. decembra t. 1. v svojih prostorih besedo po tem le vsporedu : 1. »Pesem lovčeva«, uglasbil Ant. Nedvčd; poje moški zbor. 2. »čuj glas zvonov!«, uglasbil Fr. Abt; poje ženski zbor spremljan s klavirom. 3. »Pozdrav mornarjev«, uglasbil V. G. Brož; tambur. sekstet. 4. »Domovina«, uglasbil Ant. Foerster; poje me sani zbor in tenor-solo. 5. »Slovo«, uglasbil Fr. 5. Vilhar ; poje moški zbor in bariton-solo spremljan s klavirom. 6. »Venec češko moravskih pesmi«, uglasbil V. G. Brož ; tamburaški sekstet. 7. »Kitica slovenskih narodnih pesmi«, sestavil A Foerster ; poje mešani in moški zbor. 8. »Srce je odkrila«, vesela igra v enem dejanju; poslovenil Ivan Ameriški. — Pričetek ob 7'/» uri zvečer. — Vstopnice in listki za sedeže se bodo prodajali na dan besede pri društvenem čuvaju in zvečer pri blagajnici. — Čitalniški društveniki so vstopnine prosti, nedruštveniki plačajo po 20 kr. za osebo. — Sedeži se bodo prodajali društvenikom in ne-društvenikom v I. vrsti po 40 kr., v II. vrsti po 30 kr., v III. in IV. vrsti po 20 kr. in na stolih po 10 kr. — Vstopnice in listki za sedeže se ne vračajo, ampak naj se blagovoljno hranijo do konca besede. — Društvenike in druge mestne in okoliške Slovence vabi najuljudneje k obilni udeležbi čitalnični odbor. (Mestna hranilnica ljubljanska) Meseca novembra 1898 vložilo je v mestno hranilnico ljubljansko 684 strank gld. 301,697-50, 564 strank pa dvignilo gld. 294,617 72. (Podporno društvo za slovenske visokošolce na Dunaju.) V X. občnem zboru tega društva bil je zarad izvanrednih zaslug za društvo imenovan častnim udom gosp. France Dolenec, trgovec v Mariboru. Odkar obstoji to društvo, nabiral je vsako leto ter nabral čez 800 gld. za uboge slovenske visokošolce na Dunaju. Slava mu! — V spomin vladarjeve petdesetletnice so društvu pristopili kot ustanovniki z darilom po 50 gld. gospodje: Dr. Mirko Ploj, c. kr. tajnik v finančnem ministerstvu, plačavši prvi obrok 10 gld.; Ivan Luzar, nadrevident južne že leznice, plačavši prvi obrok 10 gld.; dr. Janko Ho Cevar, odvetniški kandidat, plačavši prvi in drugi obrok po 10 gld., skupaj 20 gld. Dalje so društvu darovali: Visokorodni Anton pl. Sušič, c. in kr. polkovnik v Celji, 15 gld. G. A. Knalelc, uradnik c. kr. državnih železnic v Beljaku, je mej tamoš-njimi Slovenci nabral 5 gld. Na Dunaju so dru štvu darovali gospodje: Dr. Klem. Seshun, dvorni in sodni odvetnik, 5 gld.; dr. Al. Homan, dvorni in sodni odvetnik, 5 gld.; Alojzij Kremžar, mag svetnik, 5 gld.; dr. Anton Primožič, c. kr. profesor, 5 gld.; gospa Marija Primožičeva, 5 gld.; g. Peter Hlačar, nadoficijal sev. zah. železnice, 3 gld g. Josip Šolar, magistratni uradnik, 2 gld. — Za tolika blagih darov bodi vsem iskrena zahvala! V seji meseca oktobra oglasilo se je 58, v seji meseca novembra pa 60 revnih dijakov za podpore. V teh dveh sejah je odbor razdelil mej naj-revniše dijake 470 gld. v gotovini in obednicah. Več prošenj moral je odbor odbiti. Ker toliko revnih dijakov slovenske krvi še nikdar ni bilo na Dunaju, treba bode izvanredne pomoči. Daruje naj torej vsak, kdor le količkaj premore, za uboge slovenske trpine v tujem mestu! Darove bode hvaležno sprejemal društveni blagajnik, vč. gosp Fr. Jančar, monsignor, papeški častni kom., žup nik nemškega viteškega reda, Dunaj, I., Singer strasse 7. Darovi. Dijaški kuhinji v Kranju [Konec]: Župnik Frid. Hudovernik v Lescah 2 gld., dr. Anton Arko »polovico komisijske vožnje« 1 gold. 25 kr., župnik Jan. Karlin v Smledniku 10 gld., dr. Fr. Perne 1 gld., župnika: Vinc. Polaj v Re-tečah 5 gold., Jern. Primožič v Goričah 5 gold., c. kr. notar Šlamberger »pristojbino« 60 kr., Jan. Košnik st. v Primskovem 1 gold. 20 kr., Avg. Drukar, bivši blagajnik, pri svoji odhodnici iz Kranja »naberačil« 33 gold. 33 kr., župnik Mat. Preželj v Mavčičah 5 gld., hotelier in posestnik Mat. Lončar v Tržiču 10 gld., Avg. Drukar »dobiček zadnjega pike-ja« 2 gld. 20 kr., neimenovana »za prešice« 50 kr., si. profesorski kolegij za mesec november 8 gld. 50 kr., župniki: Fr. Eržen v Zalem Logu 1 gld., Jos. Preša na Ov-sišah 5 gld., Sim. Žužek v Vodicah 3 gld., občinski odbor v Radomljah 5 gld., M. Seršen na Skaručni 1 gld., župnik Fr. Tavčar v Lešah 3 gld., dr. Ivan Tavčar v Ljubljani 20 gld., dura-kisti pri P. Mayr-ju v treh večerih priigrali 3 gld. 55 kr., Fr. Svetič, vzgojitelj na Češkem 3 gld., župnika: Jan Šafer v Dupljah 3 gld., Ant. Kocijančič v Gojzdu 2 gld., županstvo Zminec 10 gld.-m župan Jan. Molj za občino Voglje 10 gld., — v živilih: gospa Eliza Matajec iz Stražišča: 23'/» kg fižola in 175 kg krompirja in Jan. Verlic iz Smlednika 58 kg krompirja. — Ko odbor z iskreno hvaležnostjo beleži te velikodušne darove, prosi ob jednem prav prisrčno vi-e p. n. mladinoljube, da ohranijo i nadalje svojo naklonjenost »Dijaški kuhinji v Kranji«, ter s svojo dobrotljivostjo pripomorejo, da ne bi primanjkovalo ubožnim in pridnim učencem — hrane. Vsak tudi najmanjši dar — v denarjih ali v živilih — je dobro došel. kovi seji poslanske zbornice predlože nagodbene predloge. Dunaj, 1. decembra. Včeraj so tu zborovali še živeči člani prvega konstitucijonal-nega zbora iz leta 1848, ki so vsi dosegli starost hO let in so razven Ulricha vsi Slovani. Shodu je predsedoval starosta dr. Rie-ger, prisotni so še bili mej drugimi: Pra-žak, Helfert, Demmel z Moravskega. Odsotnost so opravičili: Smolka, T o me k in 01-rich, ki biva v Ameriki. Budimpešta, 1. decembra. Zbornica magnatov je sklenila soglasno po nagovoru predsednikovem, da naj se izrečejo iskrene in prisrčne čestitke Nj. Veličanstvu povodom vladarske petdesetletnice. Seja se je nato zaključila. Budimpešta, 1. decembra. Mej ministerskim predsednikom grofom Thunom in baronom Banffyjem se je doseglo sporazumljenje glede podaljšanja statusa quo v nagodbenem vprašanju. Grof Thun se je sinoči odpeljal na Dunaj. Budimpešta, 1. decembra. Vsled naredbe naučnega ministra ostanejo jutri zaprte vse srednje in višje državne šole. Boston, 1. decembra. V bližini North-Truro (Massachusetts) se je tik obrežja potopil parnik „Portland". Vtonilo je 65 potnikov in vsi pomorščaki, skupno 114 oseb. Meteorologično porodilo. Višina nad morjem 306'2 m. a m čas opa-lovanja Stanje barometra v mm Temperatura po Celzija Vetrovi N«b« 11 i ■S*:8 » 30 9 zvečer 732 7 54 sr. jug skoro jasno 61 31 7 zjutraj 2. popol. 739 3 7386 2-8 70 si svzb. n megla pol oblačno Telefonska in brzojavna poročila Dunaj, 1. decembra. Cesar je odpotoval opoludne s princezinjo Grizelo v Wall-see, kamor je odšla tudi nadvojvodinja Štefanija s hčerjo. Vzlic opustitve oficijelnih slavnostij se vrši okraševanje Dunaja v velikanskem obsegu; isto se poroča iz vseh stolnih in mnogih pokrajinskih mest. Dunaj, 1. decembra. Vojaškim dostojanstvenikom podeli cesar vojaške odlike z briljanti. Dunaj, 1. decembra. Ministerski predsednik grof Thun je bil danes zjutraj pri cesarju v avdijenci. Dunaj, 1. decembra. Uradni list poroča, da je podelil cesar deželno-sodnemu svetniku Karolu Pleško v Ljubljani povodom njegovega vpokojenja naslov in značaj nadsvet-nika. Dunaj, 1. decembra. „Wiener Zeitung" objavlja naredbo naučnega in finančnega ministra o dotaciji katoliške duhovščine. Dunaj, 1. decembra. Poslanca Dziedus-zycki in vitez Abrahamowicz je imenoval cesar povodom petdesetletnice tajnima svetnikoma. Dunaj, 1. decembra. Včeraj so se sošli člani opozicijonalnih strank k volitvi grajal-nega odseka, toda radi pičle vdeležbe se volitev ni mogla vršiti in sta toraj B. in 7. oddelek sklicana k seji prihodnji torek pred zborovanjem poslanske zbornice. Dunaj, 1. decembra. „Wiener Zeitg." objavlja cesarjevo lastnoročno pismo na pravosodnega ministra, v katerem se podeljuje popolno pomiloščenje za prestopke razžaljenja Veličanstva ali razžaljenja članov cesarske hiše, ki so se izvršili do 2. decembra 1898, nadalje se pomilosti 548 drugih kaznencev. Dunaj, 1. decembra. Ministerski svet se je danes razgovarjal o vspehih ministrov grofa Thuna in dr. Kaizla v Budimpešti. Sklenilo se je mej drugim, da se že v tor- Srednia včerajšnja temperature 8 2°, za 7-7° nad v nmlorr. Alojzij Tečaj izdelovaleo pečij iz glinastih snovij v Ljubljani, Opekarska cesta 61 preje Igriške ulice 15 49 priporoča lepo svojo zalogo raznovrstnih pečij od najpreprostejše do najfinejše, raznobarvne: rujave, zelene bele, pri naročilih p* tudi drugačne barve V zalogi ima tudi kahljloe za itedllnlke, sploh razne glinaste izdelke. Za svoje delo jamči leto dnij. Cene so najnižje. Narodna trgovina | M. Žargi v Ljubljani v Kresijski palači (Špitalske, Lingarjeve ulice). Izborim velika zaloga raznega perila, kravat, predpasnikov, ženskih in otročjih oblek moderoev, potrebščin za krojače in šivilje, velika zaloga * raznih čevljev in zimskih potrebščin po znižani ceni Yse mogoče hvali in prodaje kot »Morathon« konkurenca! Zakaj? Zato, ker je 816 10—1 »Morathon" res izreden primešek k tobaku in kadenje dela ka- , dilcu in okolici zel6 prijetno in jako zdravo. Kdor se hoče prepričati o tem, mora poskusiti s pristnim »Morathon-om« z varstveno znamko »otročjo glavo«, ter naj odločno zavrne vsako posnemo. Dobi a« le tam, kjer «e nahajajo „M8-rathon" - lepaki, v zvezkih po 10 in 30 kr., ali pa 12 malih oziroma 4 veliki zvezki proti povzetji za 1 gld. 26 kr. franko pri izdelavcu Th. Morath, med. prodajalna dišav ,.Zum Bibar" v Gradcu, Jakomlngrasse 1. Zel6 ugodno xa racprodajaloe. Glavna zaloga za Kranjsko: Fr. Pettauer v Ljubljani. n II. dvorili založnik Nj. svetosti papeža LeonaXIII. lekarnar „prl angelu" v Ljubljani, Dunajska cesta. Železnato vino. Kemične analize odličnih strokovnjakov, kateri so v železnatem vinu lekarnarja Pioooll ja v Ljubljani zmiraj potrdili navedeno množino železa, so najboljše spričevalo ter dajejo največje poroštvo za njega učinek. To vino je kaj dobro za slabokrvne, nervozne in vsled bolezni oslabele osebe, za blede, sloke (suhe) in bolehave otroke. Cena polliterski steklenici 1 gld ittjT" Naročila pošiljajo se z obratno pošto; poštnino plačajo p. n. naročniki. 827 1 V rvL l zidarski mojster v Ljubljani, Trnovski pristan 14, se priporoča slav. občinstvu, prečast. duhovščini, gg. podjetnikom in društvom za vsa ter raznotera zidarska dela. Prodaja tudi iz lastne opekarno 588 27 opeko vseh vrst. Naznanilo. Podpisana usojava si svojim p n. gostom uljudno naznanjati, da bodeva z dnem 15. grudna t. 1 za prihodnjo zimo opustila gostilniški obrt ter se ob jednem za mnogobrojni obisk tekom poletja najtopleje zahvaljujeva pripo-ročujoč se z odličnim spoštovanjem . , rran m Marija .larc. Medvode, dne 1. decembra 1898, «§0 i—1 IVAN KREGAR izdelovatelj cerkvenega orodja in posode v Ljubljani Poljanska cesta 8, poleg Alojzijevišča priporoča se prečast. duhovščini, cerkvenim predstojništvom in dobrotnikom v najna- ^ tančnejše izdelovanje monštranc, ciborijev, ke-lihov, tabernakljev, svečnikov, lestencev, križev m m 5 iz najboljše kovine po poljubnem slogu in po nizki Hotel Vmdišar pri novem mostu lez Krko v Mestu. Čast mi je naznaniti, da sem spremenil svojo staro-renomirano gostilni« v hotel, ki vstreza vsem zahtevam in ima več z najnovejšim komlortom opravljenih sob, in pričakujem mnogobrojnega obiska, zagotavljajoč zelo nizke cene. Dobiti bo pri meni mrzla in gorka jedila, le prava naravna vina, vedno sveže pivo po najnižjih cenah iu bom skrbel za skrbno in točno postrežbo. Velespoštovanjem cJosip indišar, 842 3-2 lastnik. je najboljši in najčistejši primeseh h kavi! Čestite gospodinje! 22l &0-37 Zahtevajte in kupujte le-to kavo! Dobiva se v rdečih zavitkih z belim trakom ali pa v škatljah. Podpisana ima v zalogi najraznovrstnejše trpežno, krasno blago za bandera, baldahine, raznobarvne plašče, kazule, pluviale, dalmatike, ve-lume, albe, koretelje, prte td. sploh vse, kar se rabi v cerkvi pri službi božji. — Prevzema tudi vezenje, prenovljenje stare obleke in vsa popravila. — Izdeluje ročno in pošteno po najnižji ceni bandera in vso drugo obleko. Prečastite gospode prosim, da se blagovole pri naročilih ozirati na domačo tvrdko ter ne uvažujejo tujih tvrdk, društev in potujočih agentov. Zagotavljaje hitro in najpoštenejšo postrežbo in najnižjo ceno, zatrjuje, da bode hvaležna tudi za najmanjše naročilo, Najodličnejšim spostovanjam se priporoča 81 52 45 Ana Hofbauer, imejiteljica zaloge cerkvene obleke, orodja in posode v Ljubljani, Gledališke ulice 4. Razglas. 843 3-3 Trgovska in obrtniška zbornica v Ljubljani je v svoji seji dne 25. novembra 1898 pri posvetovanju o praznovanji jubileja 501etnega vladanja Njegovega Veličanstva cesarja Franca Jožefa I. tudi sklenila: Naslednja želja naj se naznani potom dnevnih listov p. n. industrijcem. trgovcem in obrtnikom : 2. december 1898 velja naj vsem trgovcem, industrijcem in obrtnikom za praznik. Opravljajo naj se ta dan le ona dela, ki se navadno vršd ob nedeljah in praznikih. V L j ubljani , dne 26. novembra 1898. Trgovska in obrtniška zbornica za Kranjsko. Na prostovoljni javni dražbi na posestvu dr. Furlana v Mirkah pri Vrhniki prodalo se bode dne 4. i*fi t. j. v nedeljo popoludne od 3. ure naprej in dne 5. decembra celi dan od 8. ure zjutraj naprej obilo poljskih vozov in različnega poljskega orodja. — Nalančneja pojasnila da dr. Josip Furlan, 847 (i-i) odvetnik v Ljubljani. dl OiapscR, juvelir v JEjuBljani, priporoča slav, p. n. občinstvu svojo veliko zalofjo zlatnine, sreSrnine in j uvelo v po zelo znižanih cenah. <3*ri naročiliR od zunaj točna dopošiljafev. mr Vsa trgovina se odda pod zelo ugodnimi pogoji. III! '^mMlMjih >. B* rotlsi L* proste r oko = pod iig-o u n a j s k a borza. Dn6 30. novembra. Skupni državni dolg v notah.....101 gld. 10 kr. Skupni državni dolg v srebru.....101 » — » Avstrijska zlata renta 4°/„......119 . 90 » Avstrijska kronska renta 4°/0, 200 kron . 101 » 25 » Ogerska zlata renta 4°/0.......119 » 85 » Ogerska kronska renta 4%, 200 .... 97 » 55 » Avstro-ogerske bančne delnice, 600 gld. . 914 » — . Kreditne delnice, 160 gld..............359 » 15 » London vista...........120 » 45 > Nemški drž. bankovci za 100 m. nem. drž. velj 59 » — » 20 mark............11 » 79 » 20 frankov (napoleondor)............9 » 65'/4» Italijanski bankovci........44 > 55 • C. kr. cekini......................5 » 70 i Dne 30. novembra. 4°/0 državne srečke 1. 1854, 250 gld. . 5°/0 državne srečke 1. 1860, 1U0 gld. . Državne srečke 1. 1864, 100 gld. . . . 4°/0 zadolžnice Rudolfove želez, po 200 kron Tišine srečke 4°/0, 100 gld...... Dunavske vravnavne srečke 5°/0 . . . Dunavsko vravnavno posojilo 1. 1878 . Posojilo goriškega mesta...... 4°/0 kranjsko deželno posojilo .... Zastavna pisma av. osr. zem kred. banke 4 Prijoritetne obveznice državne železnice . » » južne železnice 3"/0 » » južne železnice 5°/0 » » dolenjskih železnic 4°/0 166 gld. 159 . 99 138 131 108 112 98 98 220 180 125 99 50 kr. 10 75 50 10 50 50 Kreditne srečke, 100 gld.......203 gld. 50 ki. 4°/0 srečke dunav. parobr. družbe, 100 gld. 170 » — » Avstrijskega rudečega križa srečke, 10 gld. 19 » 40 • Rudolfove srečke, 10 gld.......25 » 50 » Salmove srečke, 40 gld........84 > 50 > St. Genois srečke, 40 gld.......84 » — » VValdsteinove srečke, 20 gld......60 » — » Ljubljanske srečke.........23 > 75 » Akcije anglo avstrijske banke, 200 gld. . lr>7 » 50 » Akcije Ferdinandove sev. želez., 1000 gl. st. v. 3515 » — > Akcije tržaškega Lloyda 500 gld. . 438 » — » Akcije južne železnice, 200 gld sr. . . . 68 » — » Splošna avstrijska stavbinska družba . . 116 » — > Montanska družba avstr. plan.....186 » 05 » Trboveljska premogarska družba, 70 gld. . 174 > — » Papirnih rubljev 100 ................127 » 37 » 1. oktobrom se pridne novo celoletno naročevanje ?? MERCUR XXXVII. letnik. U \ \ t<'llti