Svjatoslav   Beraček Markec
si ne vestc, kje so Dravlje, Pa vam jaz povem: sredi polja, sredi naj-lepšega, inalo od ccste, ki pelje v Korotan. V avgustu, na Gospojnico, je v Dravljah praznik. Tisti praznik mi je bil včasih pričakovanje, danes sem se pa postaral in sem postal drugačen. A sfcoraj bi dejal, da jc še lepo takrat. Jezero ljudi se vali po cesti sem iu tja, le to je hudo, da je polovica trgovcev in braujevcev, polovica pa izletuikov, Drugo so pa romarji, ki jih je vsako leto manj. Zvonovi pojo v vroče popoldne. stojnice ob poti io okoli eerkve pisano vabijo, nekje hripavo joka harmonika, zraven hrešči lajna ob vrtiljaku — zdi se mi, da ni nihČe pomislil. da bi Jezus vzel bic in vse razpodil. če bi prišel scm na božjo pot...
Ot> poti sede in kleče berači in flktarkec je mctl njimi. Vsi stegajo roke k Ijudem: ta vpije, drugri proei in eden šc poje staro romarsko pesem. Starka tam na konci pa nioli, da odmeva daleč naokrog, le Markec molci. In misli, bridko inisli.
Pred  leti  je bil   prvic  tu.  7.  materjo  sta   prišla. Takrat je biio vse lepše, čeprav sta bila žalostna  po očetu, ki je pomladi umrl. Potorn je -še mati umrla in njega, desctletnega, je povozilo in mu pokvarflo noge. Zdaj je v mestu pri stari ženski. \" temni sohi. v ktcti živita in beračita. V kleti je hladno še v avpustu. Že vse popoldne je tu in se ni dobil daru. Prideta mimo gospod  in gosi.)a.  Boguia sta, lepo sta oblečena  kot  za  ženitovanje   in  sta   vsa  v  zlatu. LTstavi se gospa, ustavi se še goepod.
»Poglej, otrok! Tako mlad, pa že berači!« Oba ga gledata  trenutek. Markec zineden  stegne roko:
>Lepo prosim za božji dar, gospod!<r Molče ga gledata, Markec pa povesi glavo in spusti roko. Gospa se zasmeje, gosporl  pa seže v žep in vrže berjirku nckaj drobiŽa in oHhitita dalje.
/
Markec solzeu spravi tlenar. Pride mimo starka in se ustavi:
Nesrečen otrok! Saj Šc hoditi uisi znal, pa si noge zgubil. Na, pa nioli zame in zase! Svetega Roka proei!«
In starka oddrsa proti eerkvi.
Priteko mimo trije atroci in sc ustavijo. Dva dečka in deklica. Mlajši deček svira na orglice, pa prencha, in vsi trije sočutuo ogledujejo siromaka.
»Nog nima,«  reče tiho deklica dečkoma.
»Bog ve, Če ga boli?« je radoveden starejŠi deček.
»Vprasaj ga!«
sAli te kaj boli?« se skloni decko k Markcu.
r'Boli,< vzdahne Markec. >Kadar hodim, me boli.<
Otroci umolknejo in premišljujejo, kako more biti, če človek nima nog in mora prositi. Siarejši deček se zgane:
>Pojdimo!«
^Čakaj!« zašepeta deklica in ga povleče za rokav. »Dajmo mu kaj!«
Fant obstane in izvleče iz Žepa dvodinarski novec. Vse popoldne je sanjal o lončcni piŠČalki, ki jo bo kupil. Zdaj omalmje.
:->Ali dam?< vpraŠa deklico.
»Daj!« reče in vrže svoj dvodinarski novec Markcu v klobuk.
In vrže še fant.
MlajŠi deček ju gleda, pa je v zadregt, ker nima clenarja. Hiponia se aečesa domisli. Stegne roko z orglicami:
Ali bi jih rad?<
Markec živo prikima in razprostre rokc.
Dcček pogle<ia beračka in orglice. Dahne še enkrat \anje. potem se odloči in jih pomoli Markcu:
: Vzemi!«
Potem se otroci obrnejo in vsem irem je pri srcu, kot da se vraČajo od velikonočne jutraiije maae — po vstajenju.
V Dravljah je praznik in zvonovi vriskajo v pozno popoklne. Obrazi so vedri in se smehljajo — samo da bi lajne ob vrtiljaku ne bilo in harmonike v kotn in stojnic okoli cerkve, zakaj, če pride jezus, bo vzel biČ in razpodil vsc trgovcc in kramarje — — —