Letošnja živinska bolezin. 
v vec krajih se to poletje sliši, da živina, zlasti goveja, kri šči. Zadel sim UDidan na to kužno bo-lezin tudi pri sv. Treh Kraljih, ter sim ondašnjim posestnikam obljubil, v ;,Novicah^^ zastran te letos nevarne bolezni potrebni poduk razglasiti, zakaj med ker-Tomokam in kervomokam je velik razloček.
Včasih živina kri šči, brez da bi to nevarno bilo. Ni pa vselej taka; tako je letos po kervomoku že tii In tam vee živine počepalo. Večkrat ima namreč ker-Tomočnost vse lastnosti kužnig-a čerma ali — kakor ga ljudje sploh imenujejo — vrančniga prisada, pri kterim se kri spridi, da je čer na, kot oglje ali jsaje, zraven tega pa tudi gosta, kot kolomaz, in strupena.    Tak kervomok je zlo nevaren.
Naznani se pa ta bolezin s tem, da začne živina brez druziga bolehovanja nenaglama veliko černe ker-vi scati; trese se, posebno na zadnjim koncu; gobec postane bolj vroč, in večkrat se zapazijo na gobčni koži če m k a ste 11 ee. Živina neha jesti in prežvekovati ; vidno hujša; o začetku je blato terdo, kmalo pa postane mehko; živina že o dveh dneh, ako se bolezen po   primernim   ozdravljanju   ne   ozdravi,   konec vzame.
Že v 1. tečaju „Novic" leta 1843 na strani 9. je vrančni prisad prav natanjko popisan. Omenjeni so ondi vzroki, po kterih vstane, kakor tudi vodila, po kterih se ima ozdravljati; toraj zavernemo bravce na omenjeni sestavek ^^*3 in pristavimo le to, da se vrančni prisad o mnogih poletjih v razni podobi prikaže; letos, kakor smo že omenili, s kervomokam.
1. Da se bolezen vbrani, naj se živina nikdar, ko je prevroče, posebno na sončne pašnike ne goni; le zjutraj bolj ob hladnim in proti večeru, ko vročina nekoliko mine, naj gre na pašnik. Hlev ne sme biti soparčen, ampak hladan in zračen; gnoj naj se večkrat izkida. Piti naj se daje živini čiste hladne vode; mlaka in gnojnica ste ji posebno škodljivi; če se živina doma napaja, je dobro, vodo, saj enkrat na dan, osoliti ali z kisam Qesiham^ okisati; tudi zeluica in repni ca ste dobri, če ju živina pije. Koristno je tudi živino vsaki drugi dan po celim životu z merzlo vodo politi in jo po tem s slamo dobro dergniti, da se osuši. Naj se daje živini več zelenjave (]trave), ki pa mora biti frišno pokošena ali napleta, ne pa taka, ki se že dva ali tri dni v kakim kotu pari, ker taka je škodljiva, kakor tudi sparjena, plesnjeva, zatuhla ali še ne obležana klaja.
2. Ce pa kaka živina zboli, naj se na vsako drugo uro z merzlo vodo po celim životu polije in potem dobro s slamo zriba. Za pijačo naj se ji dajejo večkrat na dan kisline, kakor: kisa (en maslic kisa s poličem vode zmešaniga} ali  zelnice ali rep niče,
*) Vse natanjko bo tudi popisano v »ŽivinozcIraYni3tyu,<s ki sedaj na svitlo hodi.                                                Pis.
ali nezreliga kisliga sadja zmučkaniga; pnša naj se le o začetku bolezni, zlasti dobro rejeni, pitani živini, na vratni žili; če pa bolezen že več dni terpi, se pa ne sme več pušati. Noter se ji daje solitar s kafro zmešan, takole: vzemi štupe s o lit a rja 1 ali 2 lota, kafre pol ali 1 kvinteljc, — to z moko in vodo v testo zmešaj in živini v svalkih noter dajaj 3 ali 3 krat na dan.
Vedno se pa mora skerbeti, da se človek nic ne rani, ki ima s tako živino opraviti, ker so take rane ako se s strupeno kervjo oskrunijo, smertno nevarne. Meso take bolne živine se nikdar ne sme porabiti, ker človek, ako ga je, velikokrat umerje po njem. Taka živina se tedaj ne smezaklati; če pogine, jo mora konjederc zakopati.                            '          Dr. Strupi.
List 30.