Stev. 9. V Ljubljani, 20. sušca 1899. XXXIX. leto. Učitelj ski Tovariš Glasilo „Slovenskega učiteljskega društva v Ljubljani". Urejujeta : Jakob Dimnik in Engelbert Gangl učitelja v Ljubljani. Izdajatelj in odgovorni urednik: Jakob Dimnik, Suloičeve ulice št. 3. na,: Izjava. — Peticija „Slovenskega učiteljskega društva v Ljubljani" visokemu deželnemu zboru Kranjskemu. — Shod spodnje-štajerskega učiteljstva v Celju. — Jak. Dimnik: Jezikov nauk v prvem šolskem letu. — Jo s. Ciper le: Kulturne slike s Kranjskega. — Vestnik. Izjava. Odbor »Slovenskega učiteljskega društva v Ljubljani« najodločneje obsoja napade goriške »Soče« na odgovornega urednika društvenega glasila »Učiteljskega Tovariša«, gospoda J. Dimnika. Za odbor „Slovenskega učiteljskega društva v Ljubljani": Juraj Rezek, t. č. predsednik. Engelbert Gangl, t. č. tajnik. Peticija „Sloven. učit. društva v Ljubljani" visokemu dežel, zboru kranjskemu. Visoki deželni zbor! f zakonom z dne 14. vel. travna 1898. leta je uveden za kranjsko učiteljstvo osebni štatus. Daje visoki dež. zbor sprejel ta zakon, je vsaj deloma poravnal krivico, ki jo je trpel eden najvažnejših stanov v deželi — učiteljstvo. S hvaležnim srcem je sprejelo kranjsko učiteljstvo ta dar svoje ožje domovine iz rok zastopnikov našega naroda v visoki deželni zbornici. S štatusom se pa še ni odpomoglo bedi kranjskega učiteljstva, in nihče ne more trditi, da je z njim prejelo učiteljstvo to, kar mu gre po človeški razsodnosti in po § 55. drž. zakona z dne 14. velikega travna 1869. leta, drž. zak. št. 62. Podpisano „Slovensko učiteljsko društvo v Ljubljani" — kot zastopnik vsega slovenskega učiteljstva na Kranjskem — opozarja visoki deželni zbor na one nedostatke v pravnih razmerah kranjskega učiteljstva, spričo katerih trpi učiteljski stan krivico in katerih odprava bi ne povzročila deželi naši nepremagljivih denarnih žrtev. Zato se obrača vdano podpisano društvo na visoki deželni zbor kranjski s pričujočo peticijo ter se trdno nadeja, da bo slavnoisti izpremenil navedene, za kranjsko učiteljstvo najneugodnejše razmere tako, kakor to veli pravica in človekoljubje. Razmere, ki so nujno potrebne prenaredbe, so pa naslednje: I. Petletnice. Delovanju učiteljstva in njegovemu ugledu popolnoma neprimerne so petletnice. Po dosedaj veljavnih določbah so odmerjene po 40 gld., t. j. mesečno po 3 gld. 33 */» kr. Po petletnem delovanju, ki mora biti v popolno zadovoljstvo predstojnikov, se pripozna učitelju in učiteljici 3 gld. 33 kr. več plače kakor prej! Znano je, da vsak uslužbenec bodisi kateregakoli stanu avanzuje v teku petih let gotovo za več nego za 40 gld. Celo vsakemu rokodelskemu pomočniku se izboljša plača v teku petih let gotovo za večji znesek kakor kranjskemu učiteljstvu. V nobenem razmerju pa niso naše petletnice z onimi državnih uradnikov XI., X. in IX. plačilnega razreda. Visoki deželni zbor bi izvršil le svojo sveto dolžnost, da pripozna kranjskemu učiteljstvu, katerega uspešno delavnost pripoznavajo vselej in povsod, petletnice po sto goldinarjev. II. Aktivitetne doklade. Po regulaciji uradniških plač je razlika med plačami učiteljstva in med plačami državnih uradnikov XI., X. in IX. plačilnega razreda še večja nego je bila prej. Ob boljših uradniških plačah se je po nekaterih krajih dvignila tudi draginja, ki jo čuti zlasti učiteljstvo jako bridko in ki pritiska nanj z neprebitno silo. Ker stremi in z vsemi silami deluje vse avstrijsko učiteljstvo na to, da se njegove plače vzporedijo plačam državnih uradnikov XI., X. in IX. plačilnega razreda in da se vsaj deloma paralelizujejo dohodki učiteljstva z onimi državnih uslužbencev zadnjih treh plačilnih razredov do časa, ko bodo tudi plače vsega avstrijskega učiteljstva urejene enako plačam državnih uradnikov že večkrat imenovanih treh plačilnih razredov, naj dovoli visoki deželni zbor, kakor bo še v tem zasedanju dovolil štajerskemu učiteljstvu deželni zbor štajerski, vsemu kranjskemu učiteljstvu aktivitetne doklade po sto goldinarjev na leto. III. Pokojninski zakon. V visoki deželni zbornici se je že poudarjala potreba preuredbe pokojninskega zakona. Njegova določila prejemkov vdov in sirot so tako malenkostna, da nikakor ne zadostujejo v pokritje najnujnejših življenskih potreb vdov- ljene učiteljeve žene in nje otrok In tu je treba odpo-moči, kar stori visoki deželni zbor najlažje s tem, da določi za pokojnino vdov eksistenčni minimum 500 gld. in za vsakega otroka po 100 gld., ali če uredi pokojninski zakon, ki določa prejemke vdov in sirot, enako določilom pokojninskega zakona za državnih uradnikov vdove in sirote XI., X. in IX. plačilnega razreda. Takisto krivična so določila pokojninskega zakona za učitelje. Po tem zakonu se odmerja pokojnina od pet do pet let, tako da ne štejejo n. pr. onemu, ki služi 39 let vseh 39 let, temveč le 35 let — ostala štiri leta ne veljajo nič! To je očividna krivica, ki jo je treba poravnati s tem, da bodo veljala pri odmerjanju pokojnine vsa leta. Pravično in temeljito rešitev pokojninskega zakona priporoča podpisano društvo posebno toplo visokemu deželnemu zboru, ker ne bo ž njim zagotovljena učiteljstvu samo dost.ojnejša mirovina, temveč mu bo pridobila večjo veljavo in večji ugled v socijalnem življenju. IV. Službena doba. Štiridesetletno službeno dobo naj skrči visoki deželni zbor na petintrideset let. Učiteljevanja ni nikakor primerjati s poslom drugih stanov, ki zavzemajo v socijalnem oziru isto ali enako stopnjo. Učitelj mora dan za dnevom prebiti v zaduhli, z otroci natlačeni sobi, v pokvarjenem, nezdravem zraku. Da deluje uspešno, mora napenjati vse svoje duševne in telesne sile do skrajnje meje ves čas svojega službovanja. Prebiti mora mnogo žaljenja in nasprotovanja od šoli neprijaznih staršev, a prebiti mu je tudi mnogo jeze spričo početja pokvarjenih otrok. V vedni skrbi je, da ustreza mnogobrojnim zahtevam, ki jih stavijo nanj šolske oblasti in šolski predstojniki. Vrhu tega pa se mora boriti za svoj in svojcev obstanek. Tako naporno delovanje povzroča nervoznost in iz nje izvirajoče bolezni. V razvedrilo nima ni sredstev ni časa, ker mora po pouku porabljati čas bodisi v popravljanje nalog, bodisi v pisanje uradnih spisov, bodisi v druga opravila, ki mu donašajo kaj postranskega zaslužka. Državna uprava je že davno pripoznala težavo učiteljskega službovanja in zato je c. kr. profesorjem odmerila le tridesetletno službovanje. Ako je torej temu stanu dovoljen pokoj po tridesetih letih, ga zasluži izvest.no tudi ljudskošolsko učiteljstvo. Saj je proti vsi logiki, da delaj delavec ob slabi plači težje delo kakor drugi ob boljši plači in lažjem poslu, in pamet sama mora razsoditi, da je ljudskošolski učitelj potreben prej počitka nego kdo drugi, saj ni stanu, ki bi moral pri izvrževanju svojih dolžnosti prebiti toliko truda in toliko odgovornosti kakor ljudskošolsko učiteljstvo. Pa če vse to nič ne velja — humaniteta se mora temu protiviti, da si mora osivel, od službenega napora izmučen učitelj, ki je daroval vse svoje duševne in telesne sile povzdigi šolstva in s tem blaginji domovine, še v visoki starosti služiti vsakdanji kruh s težkim delom, da ne sme biti deležen tolikanj potrebnega in zasluženega počitka. Visoki deželni zbor! Statistika nam kaže, daje umrljivost med učiteljstvom izmed vseh stanov največja, in jako nizki so odstotki onih, ki so deležni počitka na večer svojega življenja. Kranjsko učiteljstvo službuje danes s prepričanjem, da malokdo doživi dobo, ko sme in more v pokoj, zakaj naporno in utrudljivo delo mu ne da učakati one starosti, ki jo mora vsak doseči, ako hoče imeti štiri- deset številih let za seboj. Zavest pa, da se mora človek enakomerno truditi do zadnjega zdihljeja in da mu ni pričakovati mirnih in vsaj deloma brezskrbnih dni, ne veča veselja do učiteljskega stanu. Y. Leta provizoriškega službovanja. Tudi to je nedostatek v pravnih razmerah kranjskega učiteljstva, da mu ne uštevajo let provizoriškega službovanja v službeni čas. Ta določba je popolnoma neutemeljena in docela krivična. Zrelostno izpričevalo prizna kandidatu in kandida-tinji popolno usposobljenost, samostojno opravljati učitelje-vanje. Na podlagi tega izpričevala imenujejo c. kr. okrajni šolski sveti kandidate in kandidatinje učiteljem in učiteljicam — ne kakim učiteljskim praktikantom ali prakti-kantinjam. Oboji izvršujejo posel mnogokrat samostojno na enorazrednicah v polno zadovoljnost svojih nadzornikov. In to dobo provizoriškega službovanja morajo dati učitelji in učiteljice povrhu itak neizmerno dolgi štiridesetletni službeni dobi, da služijo v najugodnejšem slučaju dvain-štirideset let, ako hočejo uživati celo pokojnino! Še bridkejše pa občutijo to naredbo oni, ki so delali drugo izkušnjo še pred uvedbo novega ljudskošolskega zakona z dne 25. vel. travna 1868. 1., drž. zak. štev. 48. Tem se ni takrat mudilo k usposobljenostnemu izpitu, ker niso imeli takrat niti kot definitivni učitelji pravice do pokojnine. Poleg tega pa so tedanje izpraševalne komisije pošiljale čestokrat učitelje, ki so se oglasili k izkušnji, domov, ne da bi jih bile izprašale. In sicer se je to zgodilo, kadar se ni oglasilo zadostno število kandidatov. To trditev bi lahko podprli z imeni še sedaj službujočih učiteljev. Ako je v tedanjih časih napravil učitelj iz oddaljenega kraja pot v Ljubljano in to ne da bi bil napravil izkušnjo, je moral zaradi znanih tedanjih gmotnih razmer odložiti zopetno potovanje za več let, da si je med tem časom s stradanjem privarčeval potrebno potnino. Na ta način so izgubili po 7—10 in več službenih let in sedaj morajo brez lastne krivde toliko dlje služiti, da so deležni cele pokojnine. Prav je sicer, da se zahteva od učitelja (oziroma učiteljice) izkušnja učiteljske usposobljenosti, to pa le zato, da ne pusti v nemar svojih nadaljnjih študij, pač pa da se izobrazuje in doseže večjo stopnjo omike in si pridobi več znanja. Nikakor se pa ne sme misliti, da je učiteljevo delovanje zaradi druge izkušnje plodo-nosnejše kakor pred njo; razloček je le ta, da si je pridobil v daljšem službovanju več prakse. Ker ne napravlja druga izkušnja učitelja sposobnejšega za učiteljevanje, je ta za šolstvo kot tako brez pomena in ne pride v poštev. Krivično je torej, da se leta pred usposobljenostnim izpitom ne štejejo v službeni čas. Ako je pa visoki deželni zbor mnenja, da je ravno ta določba oni motor, ki sili učiteljstvo, da ne zanemarja svojega naobraževanja, naj jo vsaj v toliko izpremeni, da se v službeni čas ne štejejo samo ona leta, ki jih je pre-služilo brez drugega izpita po dveletnem službovanju, ne da bi se zato zadostno opravičilo. VI. Vojaška leta. Razen tega je okrajšano učiteljstvo v primeri z uradniškim stanom tudi v tem, da se mu ne vštevajo v slu • žbeni čas aktivna vojaška leta. Na Kranjskem je do dvajset takih učiteljev, ki so služili tri leta pri vojakih in nekaj med njimi se je udeležilo tudi okupacije Bosne. Kandidat, ki ga je usoda iztrgala iz študij za tri leta ter ga vvrstila med vojake, je prišel na službovanje tri leta kesneje kakor njegovi bivši tovariši, ki so sedaj v vsaki zadevi za tri leta pred njim. To je posebno čutno sedaj, ko je uveden štatus. Oni, ki niso bili vojaki, prejemajo tri leta prej višjo plačo kakor oni, ki so zakrivili samo to, da so imeli krepko telo in zdrave ude ter da so se morali mučiti za dom in cesarja v vojaški suknji. Ako uživajo državni uradniki to dobroto, da jim uštevajo vojaška leta v službeni čas, gre to po vsi pravici tudi učiteljstvu. Povsem neopravičen je argument, s katerim se je do sedaj odbijala ta zahteva učiteljstva, češ, da je do-ticnik sam kriv, da ni izvršil pred dvajsetim letom svojih študij. Saj je znano, da nismo imeli in tudi še sedaj nimamo tako razvitega šolstva, da bi imela vsaka vas svojo šolo, ter da so marsikaterega nadarjenega dečka poslali v šolo šele z 10—12. letom, ker so šele takrat slučajno zapazili njegov talent. Da je torej pričel dotičnik svoje študije kesneje kakor drugi, ni njegova krivda, pač pa so bile temu vzrok neugodne krajevne šolske razmere. Visoki deželni zbot ! To so v kratkem utemeljene one krivične pravne razmere kranjskega učiteljstva, ob katerih trpi dolgo dobo svojega plodonosnega delovanja v napredek in k blaginji prebivavstva vojvodine Kranjske. In tem krivičnim pravnim razmeram je treba baš v sedanji dobi, ko je dohrepenel zlasti uradniški stan do ugodne in zaslužene eksistence, hitre in temeljite preosnove, sicer bo učiteljstvo kranjsko opešalo in ne bo moglo z izčrpanimi silami še nadalje zadoščati vsem velikim zahtevam svetega svojega zvanja. Računajoč na vsestransko naklonjenost visokega deželnega zbora napram kranjskemu učiteljstvu, katero naklonjenost so poudarjale vse stranke visoke deželne zbornice ob debati zgoraj imenovanega zakona z dne 14. vel. travna 1898. leta, izreka vdano podpisano društvo prepričanje, da bo visoki deželni zbor ugodil tem opravičenim zahtevam kranjskega učiteljstva. Za odbor „Slovenskega učiteljskega društva v Ljubljani:" Juraj Rezek 1. r., t. č. predsednik. Engelbert Grangl 1. r., t. č. tajnik. Shod spodnještajerskega učiteljstva v Celju. i. ti sijajni manifestaciji zavednega spodnještajerskega učiteljstva piše „Slov. Narod" tako-le: Med najvažnejše pojave vsega javnega življenja v naši državi sodi krepko učiteljsko gibanje, katero nima samo špecijalnega stanovskega pomena, nego je v svojih posledicah velikega kulturnega in političnega pomena. Od socijalnega in materijalnega položaja učiteljstva, od omike in samostojnosti učitelja je odvisna veljava šole, in zato smo mi vselej z iskrenimi simpatijami podpirali slovensko učiteljstvo v vseh njegovih prizadevanjih, ker dobro šolstvo je edino jamstvo boljši bodočnosti narodovi. V sedanji fazi učiteljskega gibanja je materijalni položaj učiteljskega stanu najnujnejša zadeva. Učiteljstvo v celi državi je v tem oziru solidarno in mi smo solidarni z njim. Na Štajerskem pride regulacija učiteljskih plač v sedanjem zasedanju deželnega zbora na vrsto. To je dalo štajerskim učiteljem povod, da so na shodih formulirali svoje zahteve. Spodnještajersko učiteljstvo je imelo svoj shod v četrtek, dne 9. t. mes. v Celju, in soglasno se je priznalo, da tako impozantnega shoda na Spodnjem Štajerskem še ni bilo, da na Štajerskem še nikdar ni bilo toliko slovenske inteligence zbrane kakor oni četrtek v „Narodnem domu" v Celju. Shoda, ki je bil omejen na povabljence, se je udeležilo nad 500 izkazanih učiteljev in učiteljic iz vseh krajev južne Štajerske. Na shod so bili povabljeni vsi štajerski državni in deželni poslanci, vsi okrajni šolski nadzorniki in uredništva vseh slovenskih časopisov. Od poslancev so došli dr. Dečko, dr. Gregorec, dr. Srnec in Vošnjak, ostali pa so se odlikovali po svoji odsotnosti! Še lepše so uganili okrajni šolski nadzorniki. Prišel je eden sam, drugi pa so ostali lepo doma, kakor da jih želje in zahteve učiteljstva čisto nič ne brigajo! Izmed časopisov so bili zastopani „Slovenski Narod", „Domovina" in „Slovenski Gospodar". Shod je otvoril sklicatelj g. Knaflič s primernim ogovorom, v katerem je pozdravil navzoče poslance, edinega šolskega nadzornika gosp. Vrečka, kateremu je učiteljstvo priredilo burno ovacijo, kakor je viharno in de-» monstrativno pritrjevalo govornikovim besedam, da odsotni c. kr. okrajni šolski nadzorniki ne čutijo z učiteljstvom, da so brezčutni birokratje — in končno tudi vse udeležnike. V predsedništvo shoda so bili izvoljeni: gosp. Praprot ni k, I. podpredsednikom gosp. Kavkler, II. podpredsednikom g. Lasbacher, za zapisnikarje pa gg.: Porekar, Rajš in Schmoranzer. Predsednik gospod Praprotnik je otvoril zborovanje s kratkim pozdravom, ki ga je končal s trikratnimi živio-k.lici cesarju, na kar je bilo sklenjeno po predlogu gospoda Cerneja izraziti cesarju brzojavnim potom vdanost spodnještajerskega učiteljstva. O pomenu učiteljstva v šoli in zunaj šole je poročal g. R. Knaflič. Naslikal je učiteljevo delovanje v šoli in zunaj nje. Učitelj je podoben skrbnemu vrtnarju. V šoli je dušni zdravnik otrok, njih dušni oče in dušna mati. Potrebna mu je najpopolnejša avtoriteta v šoli, in zategadelj se ustavlja učiteljstvo vsaki nakani, katera bi hotela šolo podrediti kakemu drugemu stanu. Učitelj je tudi luč narodne zavesti: kakoršna je šola, takšen je narod, in kdor ima šolo, ta ima bodočnost in — ob viharnem pritrjevanju vsega zbora je dostavil govornik — mi slovenski učitelji ne bomo nikdar dovolili, da bi se slovenskemu narodu šola odtujila! Govornik je tudi popisal učiteljevo delovanje zunaj šole ter sploh podal jasno in točno sliko velikih nalog, katere ima učitelj v življenju. A kakšno je plačilo za vse to tako važno in težavno delo? O tem je poročal g. V. Strmšek, čegar zanimivega govora poglavitni del priobčimo prihodnjič, in kateri je nasvetoval naslednjo soglasne sprejeto resolucijo: „Dne 9. suše a 1899. leta v Celju zbrano učiteljstvo zahteva, da se mu z o žiro m na njegovo važnost v človeški družbi in njega stanovsko naobrazbo pripozna plača, kakoršno imajo uradniki XI.—IX. činovnegaredaza ljud-skošolske in od X.—VIII. činov nega reda zame-ščanskošolske učitelje; — da se pripozna učiteljem, ki imajo samo zrelostni izpit, eksistenčni minimum, to je letnih 600 g 1 d.; — da se torej odpravi krajevni in vvedeosebni pla- | čilni sistem, krajevne razlike se pa naj poravnajo s posebnimi dokladami in končno, da se o ti naši zadevi razpravlja in sklepa v letošnjem zasedanjn deželnega zbora ter se d o-tičnim sklepom da veljava že s 1. prosincem tega leta. Dodatno k poročilu g. Strmška je govoril g. Pra-protnik o stranskih opravkih, katere prevzemajo učitelji, da se zamorejo preživiti. Seveda jih prevzemajo samo, ako jih dobe. Orglarstvo je edini stranski opravek, kateri je primeren za učiteljstvo, vsi drugi ga ovirajo v izvrševanju prevzetih dolžnosti ali vsaj v spopolnjevanju svoje naobrazbe Občinsko tajništvo je premnogokrat uzrok, da nastanejo prepiri, kar škoduje šoli in učiteljstvu, ter daje učiteljem jako mnogo opravka. Nekateri učitelji pa so vsled pičlih dohodkov prisiljeni, ukvarjati se tudi še z drugimi posli. Tako se nahajajo učitelji, ki so trgovci. Neki učitelj je bil trafikant. V šoli je moral biti proti kadenju, a ko bi bil zunaj šole zastopal svoje interese, bi bil prišel v nasprotje s svojimi stanovskimi dolžnostmi. Drug učitelj je bil mesogled in so ga ljudje celo iz šole klicali, kadar so klali; neki tretji učitelj pa je napravil celo žganjarijo. Postranski opravki so nasprotni šolskim zakonom, ali učitelj je vsled slabe plače prisiljen, da se jih oprime, ker sicer ne more živeti. Ko je bil cesar svoj čas v Gradcu, je rekel: „Kar učitelji store, je res ogromno." S temi priznanimi uspehi pa učiteljski dohodki niso v nobeni primeri. Nemoralno je, vabiti ljudi v stan, kjer jih čaka težko delo i n p o m a n j k a nj e. V imenu slovenskih deželnih poslancev je deželnega glavarja namestnik g. dr. Srnec izjavil, da poslanci popolnoma priznavajo opravičenost učiteljskih žalitev. Govornik je pojasnil, kakšen načrt regulaciji učiteljskih plač je deželni odbor štajerski pripravil, in je izjavil, da inici-jativa za premembo tega načrta ne more izhajati od slovenskih poslancev, ker bi bila s tem vsa akcija pokopana, zakaj nemška večina se upre vsemu, kar nasvetujejo slovenski poslanci. Slednji bodo zategadelj postopali praktično in skušali doseči, kar se doseči da. Za letos se odpravijo vsaj glavni nedostatki, a bržčas bo veljal še Za naprej krajevni sistem, ker to hoče deželni odbor. To bo seveda na škodo učiteljstvu na Spodnjem Štajerskem, katero se tudi sedaj od strani merodajnih oblastev zapostavlja, kakor je sploh v Gradcu načelo, Spodnji Štajar kar mogoče izkoristiti in iz njega iztisniti kolikor mogoče denarja, storiti pa zanj, kar se da malo. To svedočijo šolske in cestne zadeve. Tretji poročevavec je bil gosp. Schmoranzer, ki je v kratkem in korenitem utemeljevanju nasvetoval več resolucij, ki so bile po kratki debati z nekaterimi pre-membami sprejete. Odobrene resolucije se glase: „Država naj prispeva deželam k ljudsko-šolskim potrebščinam; uvedba modernim pravnim nazorom ustrezaj o čega disciplinarnega zakona za učiteljstvo na Štajerskem je nujno potrebna. Tajna kvalifikacija je demoralizu-joča in t u d i k v a r n a u č i t e 1 j e ve m u ugledu, naj se torej odpravi. Protestu je se proti.uredbi, da bi šolski voditelj k vali fi koval podrejeno učiteljstvo, ker bi to bilo na kvar ko legija 1-nosti." V debato o teh resolucijah je posegel tudi državni poslanec dr. Gregorec, kateri je priznal, da na Štajerskem še ni bilo takega shoda slovenske inteligence kakor je ta učiteljski shod. To je uspeh, na katerem je učiteljstvu od srca čestitati. Govornik je opozarjal, da v Gradcu in v Celovcu sedaj za Slovence ni pravice. Ako bi bila ljudska šola državna, bi bilo najbrž bolje, nego je sedaj, in bi se koroški Slovenci mogli rešiti. Na vsak način pa bo država morala pač kaj storiti za ljudsko šolstvo, zakaj bremena so postala za dežele neznosna. Govornik je štajerskemu učiteljstvu zaklical: „Zivio" — kateri klic je našel gromovit odmev. O vprašanju, ali je opravičeno, dati učiteljicam le 80°/o plače učiteljev, je poročala gospdč. A. Štupca in po prepričevalnem utemeljevanju nasvetovala naslednji resoluciji : 1. „Shod spodnještajerskega učitelj stva v Celju prosi, naj se deželni zbor pri ureditvi učiteljskih plač ravna po načelu „enake dolžnosti — enake pravice" ter odmeri učiteljicam enake plače kakor učiteljem. — 2. Naj preveliki naraščaj učiteljic omeji s tem, da se zniža postavno število učiteljskih pripravljali k." Druga resolucija je bila po kratki razpravi spremenjena, naj se pri sprejemanju kandidatinj jemlje v prvi vrsti o z i r na učiteljske hčere. Končno so bile sprejete po gospe M. Krope i na-svetovane resolucije: 1. Učiteljice ročnih del na ljudskihin meščanskih šolah, ki so formelno usposobljene, naj «se nastavijo definitivno in naj imajo pravico do pokojnine. Začetna plača učiteljic ročnih del naj znaša na ljudskih šolah 300 gld., na meščanskih šolah 400 gld.; pomikanje do višjih dohodkov naj se uredi tako, da dobe učiteljice po zvršenem 35 letnem delovanju na ljudskih š o 1 a h 500 g l d., na meščanskih šolah pa 600 gld. pokojnine. Končno sta bila sprejeta predloga g. Porekarja naj deželni poslanec in namestnik deželnega glavarja izroči sprejete resolucije dež. odboru, in naj se celjskemu učiteljskemu društvu za priprave za ta shod, celjskim Slovencem pa za prepustitev najlepših prostorov za zborovanje izreče zahvala. S tem je bil ta lepi shod končan, in ga je predsednik g. Praprotnik zaključil s krepkim ogovorom, v katerem je zlasti povdarjal, da doseže učiteljstvo sčasoma vse svoje želje, ako se bo vedno ravnalo po načelu: „Vsi za enega — eden za vse." Jezikov nauk v prvem šolskem letu. (Jakob Dimnik.) A. Uvod. I. Zinoter. 1. Nazorni nauk: Nazorne in govorne vaje, oprte na stvari iz otrokove bližine. Imenujejo naj se stvari v šoli, doma in v okolici z lahko razločljivimi znaki (svoj-stvi in dejanji) vred; podatki o raznih človeških tvor- nostih (rokodelstvu, obrtu in umetnosti); imena živali, rastlin in rudnin. — Učenci naj se vadijo izgovarjati gla-sovnočisto in razločno. 2. Slovnica: Učenci naj se vadijo ponavljati in tvoriti kratke stavke; razstavljajo naj stavek v besede, zloge in glasnike. Samoglasniki, soglasniki. Spoznavajo naj samostalnik (razen abstraktnega). — Velika začetna črka pri prvi besedi v stavku in pri lastnih imenih. Pika. 3. Pravo pisje in spi s je. Učenci naj prepisujejo posamične besede in kratke stavke. II. Navodilo. Prvi šolski dan je najbolj važen in marsikteremu mlademu učitelju dela prva šolska ura, zlasti prvi šolski nastop, nemalo preglavico. Zato je treba, da se učitelj posebno dobro pripravi za pouk, da si koj s prvim nastopom pridobi učence za-se. Drugi dan se šele prava šola, redno učenje začne, namreč učitelj začenja učence s „šolskim življenjem" po malem seznanjati. „O vedenju šolarjev" (disciplinarnih pravilih) v šoli in zunaj šole naj jim vsaki dan nekaj pove. Razlaganje takih kratkih naukov naj ne traja nikoli črez četrt ure, ali k večjemu pol ure, in v obče vsaka vaja naj ne trpi več nego pol ure. Drugi šolski dan naj seznani učitelj učence s prostornim razmerjem, kakor: desno, levo, zgoraj, spodaj itd. (Vaje z rokami in očmi.) Tretji dan naj jih seznani s ploščico, črtalnikom, gobico in cunjico. Ako je bilo že drugi šolski dan nekako redno učenje, ako je moral učitelj že drugi šolski dan dobro premisliti, kaj bode svoje nevedne prvence učil in vadil, mora si za tretji in naslednje šolske dni tvarino posebno prirediti, zakaj ravno prvotne vaje v prvem in drugem šolskem tednu so za učitelja, ki ima malo izkušnje v prvem poučevanju, prav malo znane. V prvetn in drugem šolskem tednu naj učitelj ne pričenja še s čitanjem in pisanjem in tudi ne s prvim nazornim naukotn. Poleg pred vaj za jezikov nauk (nazorne in govorne vaje) t. j. privaja na šolo, vedenje v šoli in zunaj šole itd., naj jemlje tudi predvaje za pisanje t. j. seznanje s prostornim razmerjem, risanje pik, navpična (stenoravna) črta, vodoravna črta, nagnjena (poševna) črta, (lasna in senčna črta), kot, okrožena lasna črta, pentlja (kljukica). Zaradi predvaj za uho in govorila (vaje posluha in jezika) mora učitelj seznaniti učence iz nazornega nauka z najbližnjimi rečmi, ki ga obdajajo in sicer: Šolska oprava (ploščica, črtalo, kreda, goba, šolska tabla itd.: sobna oprava (miza, postelja, omara, ura, ogledalo itd.); deli sobe; deli hiše; obližje hiše (skedenj, hlev, vrt, dvorišče). Sedaj pridejo na vrsto predvaje za uho in govorila (vaje posluha in jezika) in sicer: razstav-ljenje stavkov v besede; razstavljenje besed v zloge; razstavljenje zlogov v glasove; navajanje čistih glasov. Poleg tega povej in zapoj učitelj učencem kako lahko pesmico ter povej kako kratko otroško pripovedko in zastavi kako zastavico. Nihče naj pa ne misli, da mora vse prav tako in v tem vsporedu jemati, kakor smo tu napisali. Marsikaj bo treba izpremeniti, marsikaj pridejati in razširiti, kakor sploh naneso razmere. Prav toplo pa pokladamo vsem učiteljem na srce, da vse predvaje prav pridno ponavljajo z učenci, zakaj: „Repetitio e s t mater studioru m". V vsem tem pouku mora pa biti skrit nekak sistem t. j. vse se mora zlijati, vse vjemati, vse mladino buditi, veseliti, učiti in odgojevati. Sedaj šele, ko so te predvaje temeljito prebavljene — na tej podstavi se lahko prične s čitanjem in pisanjem. B. Predvaje. (Pripravljalni pouk.) I. Predvaje za jezikov nauk. Ljubi otroci! Zelo me veseli, da ste se zbrali v tako velikem številu danes pri meni. Upam, da se vam bode pri meni dopadlo, in da boste tudi v prihodnje radi hodili k meni v šolo. Jaz imam otroke zelo rad, pripovedujem jim večkrat lepe pripovedke ter jih učim mnogo lepih stvari. Vi morate pa zato v šoli prav lepo in mirno sedeti, pazno poslušati, kar vam bodem pripovedoval ter vse storiti, kar bodem tirjal od vas. Vsakemu izmed vas hočem sedaj-le odkazati svoj prostor (sedež). Na ta prostor se mora vsakdo, ko pride v šolo, prav lepo vsesti. (Učitelj posadi po velikosti učence v klopi; pokaže jim, kam naj obešajo oblačila in kam spravljajo šolsko orodje.) Ljubi otroci! Zdaj sedite vsak na svojem prostoru; semkaj sedite vselej, kedar pridete v šolo. Vidiš, ti sediš v l.j ti v 2., ti v 3. klopi itd. Sedaj-le bi rad vedel, kako je vsakemu izmed vas ime. Nekatere že poznam, vendar vseh pa še ne. Kdo mi hoče povedati svoje ime? Dobro. Ali jaz bi prav rad, da vstaneš in prav glasno odgovoriš: „Meni je ime Ivan." Kdo mi bode še povedal svoje ime? Kako je pa tebi ime? In tebi? Kako pa tebi? Ali si rad prišel v šolo? Kdo si pa ti? Ti? Komu je še Janez ime? (Več učencev kliče ob enem: meni.) To se mi ne dopada, da kličete vsi hkrati. Kdor mi hoče odgovoriti, naj vselej vzdigne roko. Vidite tako-le. (Učitelj se vsede v klop in pokaže.) Kdo mi torej hoče še povedati svoje ime? Zdaj ste lepo pokazali. Tako morate vselej storiti, kadarkoli mi hočete kaj povedati. Kako je torej tebi ime? Meni je ime Karol. Ti si sicer lepo povedal, a ne glasno. Vidiš, oni-le v zadnji klopi te niso slišali. Jaz pa govorim tako glasno, da me vsakdo sliši in razume. Ali si me slišal ti v zadnji klopi ? „Sem." Reci: „Slišal sem vas " Povej mi zdaj svoje ime prav glasno. Kdo mi hoče povedati svoje ime prav glasno in lepo? Zdaj hočem pa vaša imena še enkrat imenovati. Kdor bode slišal svoje ime, naj vzdigne roko in naj reče prav glasno: „Tukaj!" Torej: Slavoj, Ivan, Stanko, Silvo itd. Stoj, tam-le vidim več rok. Kako je tebi ime? Meni je ime Ivan (Janez). In tebi? Meni je ime Ivan (Janez). Pa tebi ? Meni je ime Ivan (Janez). Torej je več Ivanov (Janezov) v šoli. Vi vsi ne boste vedeli, katerega Ivana (Janeza) menim, kadar pokličem Ivan (Janez). Vidiš, Ivan (Janez), ti imaš še neko drugo ime. Tudi tvoj oče so Ivan (Janez) ; ali, kadar se podpišejo, ne zapišejo samo Ivan (Janez), ampak Ivan (Janez) N. Tvoj oče imajo torej dve imeni ; pa tudi vsi drugi učenci imajo po dve imeni. t •• • (Dalje prih.) Kulturne slike s Kranjskega. Spisal Jos. Ciperle. (Dalje.) 37. Prva posebnost Kranjskega šolstva. + ^ ima zopet posebne šege in navade. Dežela ima dalje svoje posebne interese, svoje posebno bogastvo, svoje posebno siromaštvo in — svoje posebno šolstvo. Tu so pa res prav znamenite posebnosti. Cujmo tedaj! 1. Dežela nima nobene meščanske šole. — Pa že čujem, da mi nekdo oporeka: Saj jo ima. Ali ni v Krškem meščanske šole? — Hvala lepa za lepi pouk. Vem, daje v Krškem meščanska šola. Toda prvič k temu zavodu je prišlo Kranjsko tako, kakor Pilat v vero. Te šole ni zakrivila Kranjska dežela. K sreči za deželo in k sreči za šolstvo je živel svoje dni v Krškem pameten mož, ki je ustanovil to šolo. Ko bi ne bilo tega moža, bi ne imeli Krčani še danes tacega zavoda. Moral bi še dandanes vsak, kdor bi hotel videti tako šolo, hoditi na Štajarsko ali kam drugam. Oni veljaki na Kranjskem, ki imajo odločilno besedo v šolstvu, še do danes niso videli potrebe, zgraditi v kakem kraji tacega zavoda, ako ravno bi se jih moralo ustanoviti po postavi nekaj na Kranjskem. Drugič je pa ta meščanska šola pač v slovenski deželi, a slovenska pa le ni. Zato je tudi večini otrok na Kranjskem nepristopna. Nepristopna je pa tudi vsled tega, ker je že prav na konci dežele. Ona je ložje pristopna šta-jarcem in Hrvatom nego Kranjcem. Štajarci n. pr. pa niso tako ubožni glede meščanskih šol, da bi čutili potrebo meščanske šole v Krškem. Ce je v kaki drugi deželi le ena meščanska šola, je gotovo v glavnem mestu, katero je vedno lehko dostopno od vseh strani. Seve, ko bi bil slučajno živel ranjki Hočevar v Ljubljani, bi bil najbrž ustanovil tak zavod v Ljubljani. A živel jc v Krškem, ter zapustil to prelepo ustanovo mestu Krškemu. Pač je tudi tak zavod v Ljubljani. Lepo je to. Toda ta zavod so pa zopet zakrivile uršulinke, in ne dežela. Ko bi ne bilo uršulink v Ljubljani, bi tudi te šole ne bilo. Kranjska dežela nima najmanjše krivde, da se na Kranjskem podaja nekaterim otrokom višja izobrazba nego v ljudskih šolah, koje je pač morala ustanoviti dežela sama. Pa znabiti vendar pride čas, ko se ustanovi na deželne stroške še kje kaka meščanska šola. Upati moramo, dokler živimo. Morda pride celo čas, ko bode imel vsak okraj vsaj po eno meščansko šolo. Jaz ne bodem doživel tega, zakaj ni še vtihnila tožba, in ne bode tudi tako kmalu, da šolstvo na Kranjskem tako preveč velja. Kranjcem pa ne gre rad denar izpod palca. Ce se ne najde spet kje kak Hočevar, ne vem, kako pojde. 38. Druga posebnost Kranjskega šolstva. Druga posebnost je ta, da je v deželi nad polovico, namreč 57°/o ljudskih šol enorazrednic. Tako se imenujejo namreč one šole, v kojih je navezan vsak šolar, kar časa obiskuje šolo, hoditi vedno v isti razred, to se pravi, da je vsak še tako priden, še tako razumen, še tako ženijalen otrok večen repetent. Tu poučuje eden učitelj kar ob enem po šest šolskih oddelkov. Tak učitelj mora res biti pravi pravcati umetnik. Naj poskusi kdo drugi poučevati pod takimi razmerami. Toda čudo čudo- vito! Naj še kdo navaja pregovor: Pomagaj si sam, in pomagal ti bode Bog! Kranjcem res pomaga Bog. Jaz prebiram vedno poročila o okrajnih šolskih konferencah, in tu najdem vselej, da pravijo nadzorniki, da je pouk po šolah po raznih okrajih dober ali vsaj povoljen. Tedaj tudi po enorazrednicah na Kranjskem se poučuje z vspe-hom. Zdaj pa pomislimo, koliko truda, koliko telesnih in duševnih sil žrtvuje učitelj na enorazrednici v blagor otrok in v blagor domovine, da ima tu vspehe, kojih vendar noben optimist ne bi pričakoval. Ali ni tudi čudo čudovito, da se dobe prosilci za službe po enorazrednicah, posebno ker je ljudstvo bivajoče po krajih, kjer so take šole, največkrat učitelju jako nasprotno, zakaj saj mu ni bila nikdar dana prilika okušati sadu vsaj takega pouka, kakoršen je po mestih, kjer so večrazrednice. A da bi vsaj bilo na Kranjskem dovolj tacih učilnic. Toda iz mnogih krajev ne hodijo otroci prav nikamor v šolo. Pa ni treba misliti, da so taki kraji Bog ve kako oddaljeni od kulture. Takoj pri Ljubljani je vas Ceplje v šentvidski župniji. Otroci tega sela so kar primorani ostati analfabetje. Ta velika množica enorazrednic je gotovo velik nedo-statek. Vendar morda poreče kdo, da najbrž ni potreba raz-širjavati šol v dvo- ali večrazrednice, ker ni dovolj učencev za to. Kaj pa da. Ni je na Kranjskem enorazrednice, ki bi imela premalo šolarjev, vse jih imajo po več kakor jim jih je predpisanih. Toda tudi tam, kjer bi jih bilo dovolj ali pa še celo preveč za dva razreda, se ne napravi dvorazred-nica, ampak, in to je zopet posebnost, tam se vpelje pol-dnevni pouk, to je dopoldne jih pride v šolo nekaj, popoldne pa zopet nekaj. Tako se prikrati šolski obisk kar za polovico, in ker otroci obiskujejo na Kranjskem redno šolo po šest let, se skrč» šolski obisk na takovih enorazrednicah kar na tri leta. Ce je že na enorazrednicah s celodnevnim poukom jako težavno poučevati, je vspeh na šolah s poldnevnim poukom naravnost nemogoč. A vendar pravijo, da se tudi tukaj otroci nekaj nauče. No, blagor jim! Kranjcem res pomaga Bog, ker si sami ne pomagajo. — In če je kje prenapolnjena dvorazrednica, se vpelje zopet poldnevni pouk. Trirazrednica se še le otvori, kjer je otrok najmanj za štiri razrede, itd. Na Kranjskem pride na enega učitelja po 90 učencev. Tako vsaj govori statistika. Jaz sicer visoko cenim vrednost statistike, toda v tem slučaji ji kar ne morem verjeti. Pregledal sem natančno imenik ljudskih šol na Kranjskem za 1. 1898.—1899., in tu sem videl, daje ni na Kranjskem skoro enorazrednice, ki bi imela manj kot sto učencev, izvzemši par šol za silo. V Adlešičih v črnomeljskem okraji poučuje en učitelj kar 190 otrok. Ali tudi v več-razrednicah ni bolje. .V Škocijanu pri Dobravi na Dolenjskem je trirazrednica. Tu podučujejo nadučitelj in dve učiteljici 533 učencev. To je pa vendar silovito. Prav rad bi cul, da se je tu vrinila v imenik tiskovna pomota. Toda najbrž je ta številka prava. Zdaj pa naj še kdo zavida učiteljem počitnice! V e s t n i k. Cesarja Franca Jožefa I. jubilejska ustanova za učiteljske sirote na Kranjskem: Gosp. Ivan Dremelj, učitelj na Polici, 2 gld. 40 kr. Učiteljski koiiTikt: G. Ivan Dremelj, učitelj na Polici, 1 gld.; G. Rudolf Piš, učitelj v Cerknici, na knj. kr. podr. št. 120 4 gld. 60 kr. Jakob Dimnik, blagajnik. Osebna vest. Okrajni šolski nadzornik v Gorici, cesarski svetnik gosp. Frančišek Vodopivec, je stopil v pokoj. Posnemanja vredno. Občinski zastop v Zagorju ob Savi je sklenil v seji dne 7. t. m. enoglasno, poslati na visoki deželni zbor kranjski prošnjo, da bi učiteljstvo bilo tako plačano kakor državni uradniki zadnjih treh činov-nih razredov. Učiteljske premembe na Staj a rs k em. Nadučiteljem v Križovcih pri Ljutomeru je imenovan ondotni učitelj g. Anton H e r z o g ; g. Jožef T r a t a r , dosedanji pomožni učitelj za celjski okraj, je imenovan stalnim učiteljem v Dobrovi pri Brežicah. Stalni podučitelj oziroma podučiteljica sta postala na svojih provizoričnih mestih: g. Igri. S t r m e c k i pri Sv. Frančišku v Sav. dolini ter gospica Leopoldina Piano pri Sv. Lenartu nad Laškim trgom. Stalne podučiteljice oziroma podučitelji so postali na svojih dosedanjih mestih gospice Josipina J o š t v Haj-dinu in Josipina Koderman v Tepini pri Konjicah ter gg. Miha Germovšek na Pilštajnu, Ignacij Š i j a n e c v Gornjemgradu ter Friderik Zinauer pri Zgor. Sv. Ku-nigundi. Š službama sta menjala podučiteljica gospica Eleonora Krem žar v Trbovljah-Vode in podučitelj gospod Karol U n g e r v Brežicah. V pokoj šla je gospica Marica Cimperšek, podučiteljica v Št. Pavlu v Sav. dolini ter se ji je izplačala postavna odpravnina. Gospodarski program. Udje našega gospodarskega programa v prid učiteljskemu konviktu so postali gg.: Maks D o m i c e 1 j , prodaja moke iz mlina V. Majdiča v Kranju, Rimska cesta v dr. Mundovi hiši; Fran Št ur m, krojaški mojster na Bregu in M. Armič, trgovec v Mayerjevi hiši na Sv. Petra cesti. Narodna trgovina. Kakor je razvidno na drugi strani, je otvoril na Rimski cesti g. Mak so Domicelj zalogo moke in drugih pridelkov iz mlina Vinko Majdiča v Kranju. Majdičev mlin izdeluje preko 6 vagonov moke na dan ter je urejen po načinu prvih ogerskih mlinov. Cene moki v Domiceljevi zalogi so popolnoma originalne, kakoršne ima mlin sam. Postreže se lahko tudi s plombo-vanimi vrečami po 25, 50, 85 in 100 kg. Poleg tega bo dajal g. M. Domicelj tudi od iztržka dogovorjene odstotke v prid učiteljskemu konviktu. Zato prosimo p. i. učiteljstvo, da kupuje moko in druge take potrebščine v prihodnje pri g. M. Domicelju. Prosimo pa, da se vsakteri in vsaktera javi, da je učitelj(ica), da se ta svota zabilježi v posebni knjigi. Svoji k svojim! Slovensko čebelarsko društvo. Dne 16. svečna t. 1. je imelo društvo svoj občni zbor, ki je bil dobro obiskan, in na katerem se je sestavil novi odbor sledeče: Predsednik : Fran C r n a g o j, učitelj na Barji; podpredsednik : Hinko Likar, nadučitelj v Grahovem; blagajnik: Fran Mekinc, duhovnik v pok. v Ljubljani; odborniki: Peter Pavlin, posestnik in čebelar v Ljubljani; Fran Pengov, bogoslovec in Anton Znideršič, posestnik, trgovec in čebelar v II. Bistrici. Urednik društvenega lista: Fran R o-jina, nadučitelj v Šmartnem pod Šmarno goro; sami vešči čebelarji, ter za povzdigo čebelarstva vneti možje. Da se pa društvo dvigne do častne stopinje, da se čebelarstvo v Slovencih oživi in razširi, dolžnost vsakega pravega rodoljuba je, da deluje za procvit te imenitne panoge kmetijstva. f Karol Jansky, založnik učil i. dr., ki je tudi slovenskemu učiteljstvu znan po svojih praktičnih učilih, je umrl v Taboru na Češkem. N. v m. p.! Razpis častnih nagrad. Vedno glasneje se v novejšem času po javnih glasilih in v literarnih krogih izraža želja, da naj bi Matica močneje gojila v svojih knjigah leposlovje. Da tej želji ustreže ter pospeši razvoj slovenske pripovedne književnosti, razpisuje odbor „Slovenske Matice" iznova po določilih „Jurčič-Tomšičeve usta- nove" 200 gld. častne nagrade izvirni povesti slovenski, obsezajoči najmanj 10 tiskovnih pol. Ko bi pa ne došla nobena takšna povest, se razpisujeta tudi dve častni nagradi po 100 gld. dvema izvirnima povestima, obsezajo-čima najmanj po 5 tiskovnih pol, oziroma dvema daljšima epičnima pesmima, ali pa eni povesti in eni daljši epični pesmi. Spisi, ki se poganjajo za častno nagrado, morajo biti takšni, da vstrezajo umetniškim zakonom pripovedne književnosti vobče, poleg tega pa še književnim namenom „Slovenske Matice" posebej. Pisatelji, katerim se prisodijo častne nagrade, prejmo vrliutega za svoja dela še navadno pisateljsko nagrado, katero plačuje „Slovenska. Matica" vsled § 12. svojega opravilnega reda po 25 do 40 gld. za tiskovno polo. Rokopise je pošiljati odboru „Slovenske Matice" do 1. p r o s i n c a 19 0 0. Ker hoče odbor s tem razpisom ustreči večini Matičnih udov ter jim v roke podati lepo zabavno knjigo, pričakuje, da se slovenski pripovedni pisatelji — zlasti priznani slovenski pripovedniki — primerno odzovejo njegovemu pozivu. V Ljubljani, dne 15. sušca 1899. Fr. Leve, E. Lah, predsednik. tajnik. Tseslovanska razstava v Pragi 1. 1901. Že 1. 1896. je predlagal na poslednjem zborovanju glavnega odbora „Narodopisne razstave češko-slovanske" Engelmann, tovarnar iz Karlina pri Pragi, da bi se v kratkem priredila vseslovanska razstava. Za ta predlog tedaj nikdo ni glasoval. Ali dandanes si pridobiva misel, prirediti tako razstavo, vedno več zagovornikov ter pospešiteljev, tako, da se more lahko pričakovati, da se leta 1901. otvori vseslovanska razstava v Pragi, ki bo takega pomena za vesoljno, zlasti pa avstrijsko slovan.stvo, kakor bode svetovna pariška raztava za ves kulturni svet. Ta razstava bi imela reprezentovati celo slovanstvo v njega silah in močeh ter dokazati, da slovanski narodi niso manj vredni od oholih sosedov. Na tej razstavi bi narodi slovanski tudi videli svoje nedostatke ter slabosti na polju narodnogospodarskem in ravno s tem bi dosegli svoj namen. — Vseslovanska razstava v zlati Pragi 1. 1901. bi bila pa tudi najveličastnejši korak v dvajseto stoletje, najsijajnejša manifestacija slovanske vzajemnosti, triumf vesoljnega slovanstva. Uničenje Lucclienijevega inorilnega orodja. Iz Geneve se poroča: Še se mora izvršiti svečan čin; v prisotnosti avstro-ogerskega poslanika in njegovih uradnikov bodo pilo, s katero je Luccheni zabodel pokojno našo cesarico, in instrumente, katere je rabil zdravnik, slovesno uničili. To je star običaj, ki se opravi vedno ob takih prežalostnih prilikah, ker se hoče zabraniti, da bi se mo-rilno orožje in instrumenti zlorabljali za senzacijo in ker živi vera, da so take stvari nevarne življenju umorjen-čevih naslednikov in naslednic. Lakote umrl. V Kaserti je učitelj jezikov, Avanzo, v pravem pomenu besede vsled lakote umrl. Vojaške pesmi. Vojno ministrstvo je g. Hausmannu v Bielskem z odlokom z dne 11. grudna 1898 poverilo, da zbere in izda vojaške pesmi vseh avstro-ogerskih narodov. Imenovani gospod^nas je naprosil objaviti naslednje: Ker se rad lotim tega domoljubnega posla, prosim posebno starejše gospode rezerviste in odpustnike, ki so jim vojaške pesmi še v spominu, da mi blagovole čim preje sporočiti popolno besedilo v prvotni obliki in prvotnem jeziku ali pa mi naznaniti osebe, ki so jim vojaške pesmi znane. Glede napeva se bom usodil dogovoriti se pismeno in osebno. Vojaške pesmi so pravi zaklad narodnega pesništva in narodne glasbe, in obžalovati bi bilo, ko bi se pozabila vojaška pesem, ki večkrat prav gin-ljivo opeva slovo od doma, domotožje, ljubezni bolečino, strahote v vojni in junaški pogum poveljnikov, Vsak prispevek, če prav na videz neznaten, bo dobro služil in pospešil delo, in ko izide zbirka, ne bom pozabil v nji hvalno imenovati zaslužnih prispevnikov. Naposled tudi vljudno prosim, da naši časopisi ta poziv blagohotno raz- glase in domoljubno delo prijazno podpirajo. Naslov izdajatelja: Glasbeni ravnatelj V. V. Hausmann, Bielsko, (Bielitz), Šlezija. Svetovna razstava v Parizu leta 1900 utegne biti za slovanstvo pomenljiva. Zlasti Francozi si žele, da bi jo posetilo kolikor največ Slovanov. Slovani bodo na tej razstavi pred vsemi narodi sveta najbolj odlikovani od naroda francoskega. Ob priliki razstave v Parizu bode se vršil, kakor se sliši, vseslovanski shod. Morilec cesaričin Luigi Luccheni sedi sedaj v temnici. Težka ječa mu je neki vender že nekoliko omehčala srce. Jetničar, ki mu prinaša pičlo hrano, pripoveduje, da so videti sledovi solz na njegovem obrazu. Toda kadar je jetničar pri njem, se vede možko in noče kazati nobene žalosti. Časopis „Der Siiden", glasilo izobraževalne politične in gospodarske koristi hrvaškega in slovenskega naroda, priporočamo kot najboljši časopis za oglase razne vrste, ker je razširjen v najboljših in imovitejših krogih med Hrvati in Slovenci in tudi drugod. Cena oglasom (inseratom) je zelo nizka. Časopis se daje na ogled zastonj. Upravništvo je na Dunaju, I. Plankengasse 4. Slovensko učiteljsko društvo v Ljubljani priredi v sredo, dne 22. t. m. ob 8. uri v „Narodnem domu" (pritličje, druga soba na desno) društveni večer. Iz prijaznosti sodeluje slavni kvartet „Ilirija". Gosti dobro došli! Odbor. Gospodarski program. Naslednje tvrdke darujejo od iztržka, oziroma dobička, ki jim ga da zaslužiti učiteljstvo, dogovorjene odstotke v prid učiteljskemu kon-viktu. Vsakdo (vsaktera) pa blagovoli zahtevati, da se vsaka vsota, ki jo odjemavec izplača, zabeleži v prid konviktu. 1. 2. 3. 4. 5. Jos. Petrič — zaloga raznovrstnih šolskih zvezkov, peres z --^- napisom: „Učiteljski konvikt" in raznih drugih šolskih potrebščin v Ljubljani, sv. Petra cesta št. 6. Knjigotržnica Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani, Kongresni trg. Miličeva tiskarna — zalo?a ur-adnih spisov i. t. d. — v —————-— Ljubljani, Stari trg. Narodna tiskarna v Ljubljani, Kongresni trg. Seberjeva tiskarna v Postojini, zaloga uradnih spisov itd. 6. GriČar & Meiač trg°vina z narejenimi oblekami za dame in ----- gospode v Prešernovih ulicah v Ljubljani. 7. Fran Ksav. Souvan, trgovina z rnanufakturnim blagom v --: Ljubljani, Mestni trg. Fran Kraigher, krojaški mojster v Ljubljani, Kongresni trg. Anton Kreiči zal°ga moških in ženskih klobukov v Wolfovih ---—1 ulicah v Ljubljani. J. SokliČ, trgovina s klobuki v Ljubljani, Pod trančo. Kavčič & Lilleg ~ »Pri zlatorogu* — trgovina s spece- --H. rijskim blagom v Prešernovih ulicah v Ljubljani. Jealič & Leskovic, tr£ovina s špecerijskim blagom na Jur---- čičevein trgu v Ljubljani. Jp, P# Vidic & Comp. Tovarna lončenih peči in glinastih iz- ---i— delkov, opekarna, zaloga stavbinskega blaga v Prešernovih ulicah v Ljubljani. 9. 10. 11. 12. 13. 14. Filip Faidicra ™zar 'n trgovina s pohištvom v Prešernovih _i._2-2—i ulicah št. 50 (nasproti novi pošti) v Ljubljani. Banka Slaviia" v Pra^ ~ glavno zastopstvo za slovenske _'2_z_ dežele v Ljubljani — vzajemno zavarovalno društvo, daje od učiteljskih zavarovanj provizijo „Zavezi slovenskih učiteljskih društev." Zavedno učiteljstvo prosimo, da po geslu „Svoji k svojim!" podpira v prvi vrsti te tvrdke. Vnta izmlina^ JI tU Itd Vinka Majdiča v Kranju se oddaje po en gros h cenah v plombiranih vrečicah po 10 in 25 kil 1 \ , v prodajalni JK(aksa Domicelj-a v Ljubljani, na Rimski cesti vis-a-vis Gorupovim hišam. strani 2 gld.; manjši inserati po 10 kr. petit- vrsta. Večkratno objavljenje po dogovoru. Priloge poleg poštnine še 3 gld.