POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
POSAMEZNA ŠTEVILKA DIN 1,—
J
Leto I.
OMLADINSKI KULTURNO - POLITIČNI LIST
Štev. 10.
Izhaja štirinajstdnevno
V	Ljubljani, dne 15. aprila 1936
Celoletna naročnina znaša 18 Din
Ljubljana, 15. aprila 1936.
Slabo znamenje je, če se moramo v nacionalni državi baviti z vprašanji, ki jih namenoma vzdržujejo na dnevnem, redu samo najeti elementi, katerim ni v korist sloga in napredek našega naroda. Prav naš čas dobro služi temnim razdiralnim silam raznih smeri, ki, služeč tujim interesom, cinično mečejo v diskusijo celo naše bistvo in proglašajo za »prazno besedo in brezvsebinsko sanjarijo« ono sveto gonilno silo v nas, ki je. edina uspešno usmerjala naš zgodovinski razvoj k največjemu našemu idealu: narodnemu uedinjenju v enotni državi. Iz istih razlogov skušajo te divergentne struje dati osnovo umetno gojenim »se-paratističnim nacionalizmom« s potvarjanjem velikih sinov našega naroda, čeprav jih je zgodovinska kritika vsled zadostne odmaknjenosti že objektivno ocenila in s tem obvarovala pred zlorabo. Vsak izrodek se povzpne do vrhunca: treba je ironizirali kulturni razvoj izvestnega dela lastnega naroda, proslaviti tujcu v korist prelito lastno kri in ugotoviti sledeče stanje v naši zemlji ». . . evo strahovitog dokaza, da je ko-načno sve svršeno i završeno . . . Ostala je samo sila i mr in ja kao regulator odnosa.,«
Konkretno: predmet našega zanimanja in ocena je ona »lirvatska« intelektualna omladina, katere sovražno in a-nacionalho delovanje ima svojo najver-nejšo efektivno sliko v »zagrebški ulici« in njenih »kulturnih podvigih«.
Daleč od resničnega razpoloženja širokih plasti hrvatskega dela našega naroda se je ona vtihotapila pod okrilje svojih navideznih duhovnih voditeljev Starčeviča, Radiča in Mačka, da n je in z njimi hrvatstvo skompromitira. Pregled njenega tiska nam dokazuje, da dobro razume svoj posel.
Proslava štiridesetletnice smrti doktorja Ante Starčeviča je bila tej mladini najprimernejša priložnost, da globoko izpove svoj »hrvatski« nacionalizem, ki jej ni nič manj in nič več kot sinonim »hrvatske državnosti«. Z zlorabo osamljenih njegovih gesel je utesnila tega velikega Hrvata v svoj ozki programski okvir, kakor je reducirala Radičevo jugoslovensko in vseslovansko razgledanost med Kolpo, Savo in Dravo.
Tudi mi dobro vemo, da je bil Star-čevič Hrvat, da je bil celo prevelik, fanatičen Hrvat. Toda prav na veliko-hrvatstvu, izraženem v njegovih besedah: »...m Serbiji stanuje najplemeni-tiji del liorvatskog naroda« in na baje Karadjičevih »Srbi svi i svuda«, je postavil Jovan Skerlič ugotovitev jugoslo-venske miselnosti obeh, kajti vsaka trditev zase vsebuje priznanje naše narodne enotnosti.
Ne da bi se spuščali v podrobno analizo starčevicanslva, v katerem je našlo jugoslovenstvo tekom svetovne vojne močnega zagovornika, čutimo zlaganost onega »hrvatskega« nacionalizma, ki se nanj opira. Z isto doslednostjo bomo nekoč doživeli, da bo istim elementom služil potvorjeni Strossmayer, če ne bo proglašen za renegata ali fantasta.
NA RAZPOTJU
Pred nedavnim se je udeležil sestanka Udružene opozicije v Beogradu tudi gospod Miša Trifunovič, kot zastopnik davnega odbora radikalne stranke. Ti razgovori so se vodili v smeri, da se ugotovi osnova za skupno delo bivših strank, ki so nastopile pri zanjih volitvah pod imenom Udruže.na opozicija in pa radikali, ki so se pod vodstvom g. Ace Stanojeviča odcepili od JRZ. Poleg osnove za skupen nastop pa so bili stavljeni « srbske strani gosp. dr. Mačku konkretni predlogi, kakor se to zatrjuje, za rešitev notranje ureditve. S svojo odločitvijo prevzame g. dr. Maček in K.D.K. tudi polno odgovornost za naš nadaljnji notranjepolitični razvoj.
Našo politično zgodovino v zadnjem času moremo od 1931. leta do danes deliti na dva dela. Datum, ki ju loči, se ne sklada z dnevom nesrečne smrti Kralja, kljub temu, da je bas izprememba v osebi in pogledih tega zakonodajnega čmktdja osnova za razliko in delitev.
Dobo od 1931. leta moramo označiti v glavnih obrisih kot dobo, ki bi naj izvršila prehod iz avtoritativnega režima, zasnovanega s 6. januarjem 1929., v demokratično obliko vladanja. Ta prehod pa se je izvršil v izredno počasni meri, morda v želji, da ne pride do nezaželjenih pojavov, ki prerade spremljajo take izpremembe. Poleg tega počasnega prehoda pa je bila osnova te dobe tudi želja, da se politično življenje stisne v dve, kvečjemu tri velike, vsedržavne stranke. Nosilci oblasti v tej dobi pa so se ravnali po razumljivi želji, da si izgradijo večinsko stranko, ki jim bo tudi po prehodu v demokratičen režim osigurala vlado. Ta njihova težnja pa jih je često dovedla v nasprotje z osnovno idejo prehoda v demokracijo,
Poznamo importirani frankovski »nacionalizem«, ki z ironijo beleži stoletnico, ko je srbska žena prvič sedla z možem za isto mizo, in isto obletnico prve postelje v Srbiji. Poznamo pa tudi drugi, pristni hrvatski, Mažuraničev nacionalizem : »nit bi zato barbarim' ve-zvali, što vi mroste, dok su oni spali!«
Mnogo bolestnih anomalij smo doživeli v povojnem našem javnem življenju, nikdar pa nismo pričakovali, da se ho še tako prodana duša usodila z oči-vidno naslado in ponosom spominjati datuma, ko je »hrvatska pukovnija« kot prva zasedla glavno mesto Srbi je.
Ne da bi se dotikali še mnogih drugih miselnih gorostasnosti teh ostankov naše suženjske preteklosti, ki prav tako obvladajo »zagrebško ulico«, kot so jo v času srbo-lirvatske koalicije, se vprašujemo, kje je dalekovidnost odgovornih predstavnikov hrvatskega ljudstva in avtoriteta državnih oblasti, da jih razgali in izkorenini?
Ker dvomimo, da bi zapadla temu zastrupljanju večina omladine Strossma-Verjevega vseučilišča, verujemo v končno zmago treznosti in pravega hrvat-stva, ki je bilo in ostane vedno sestavni del jugoslovenstva.
ki so ga vsled tega tudi gazili. Ta uedo-slednost in že prej omenjena težnja po dveh ali treh strankah, je dovedla v našem notranjem političnem položaju do napetosti. Vsi, ki so se videli prisiljeni, da pridejo do političnega izraza šele v veliki strank’ pa brez sredstev in moči, ki jih je nudila njih nasprotnikom oblast, so, kolikor je bilo mogoče, kazali svoje nezadovoljstvo. Njim so se pridružila stremljenja, ki so ali proti tej državi ali pa proti sedanjemu socialnemu redu v državi. Ta gibanja so s svojo večjo aktivnostjo tudi vtisnila svoj značaj vsemu nezadovoljstvu.
Takoj po smrti kralja Aleksandra je prvi čas izvrševala poele uradovanja dotedanja vlada g. Nikole Uzunoviča. Od padca te vlade do danes imamo dva razdobja. Že prej omenjena nezadovoljnost in politična napetost se je skušala obakrat pomiriti, obakrat napačno in brezuspešno.
Prvi poizkus je volilna vlada g. Jevtiča. Njo označuje posnemanje tujih, pokretov, ki so privedli do avtoritativnih režimov, ki so se naslanjali na dobro organizirano stranko in navdušenje širokih narodnih množic. Kakor so pa vsi ti masovni pokreti, organizirani od spodaj šele zavzeli oblast v državi ter so se torej bistveno razlikovali od tega poizkusa Jevticeve vlade, je tudi ta vlada prevzela od teh tujih gibanj samo zunanji videz, ki je ostal prazen in brez vsebine. Mesto organizirane skupine in navdušenja' množic je vlada skušala dobiti moralno legitimacijo z volitvami, ki jih je izvedla 5. maja lanskega leta. Izid teh volitev pa ni bil v nobenem skladu s pritiskom in sredstvi, ki so se uporabljala, tako da je bila vlada omajana. Povod za njen padec je dal spor v vladi sami in ostavka dela ministrov.
Sledi vlada g. Milana Stojadinoviča, finančnega ministra v Jevtičevi vladi. Ta vlada se je oslonila na tri bivše stranke, radikale, muslimansko organizacijo in SLS, za svoj program pa je napovedala izvedbo demokracije. V momentu svojega nastopa je brez dvoma uživala s strani Udružene opozicije izvestno toleranco, ker bi izvedba tega programa baš UO omogočila širše delovanje. Mesto programa pa se je začela snovati nova stranka JRZ. Časovno se skoro s tem pojavom sklada odmik g. Ace Stanojeviča in Glavnega odbora. Skoro simbolično pa so zadnje spremembe in dogodki, ko je v vlado ponovno vstopil še del bivše Jevticeve vlade, t. j. skupina gg. Djordjeviča in Jankoviča.
Če pogledamo obe razdobji, moramo reči, da v njih pravtako opazimo dve težnji, ki so bili lastni vladam do nastopa g. Jevtiča. Imamo težnjo, da se utesni nase politično življenje v dve veliki stranki, kar je bilo celo oficielno pov-darjano, in pa izgradnjo večinske stranke od zgoraj. Skupna vsej dobi od 1931. je izredna počasnost v izvajanju demokratizacije, ki se stalno napoveduje. Ta počasnost je prišla v zadnji dobi v absolutno stagnacijo, kljub širokim pooblastilom, ki so si jih merodajni v ta namen pustili izglasovati. Novi pa so
pojavi, ki običajno spremljajo take prehode. Res je, da tudi prej opazimo nemire in nerede, toda v volilni dobi in od tedaj pa vse do danes postajajo vse večji in češči in zavzemajo težje oblike, da postaja kaos reden pojav. To je nedvomno težek pojav in za njega bi morali odgovarjati vsi, ki ga s svojim ne-smotrenim ravnanjem in zadržanjem povzročajo in dopuščajo brez izgleda na konec. Tako smo storili velik in posledic poln korak nazaj, ne da bi zato dobili na drugi strani kaj boljšega razen osebnih izprememb.
Dogodke na Hrvatskem moremo razumeti le pod vidikom, da smatrajo Hrvati svoj del Udružene opozicije kot narodni pokret, v katerem so združene vse frakcije od skrajne leve do skrajne desne, njih vodja pa je g. dr. Maček. Kako odločilno je bilo to gledanje na politične prilike nam pokaže dejstvo, da sta t. zv. klerikalna stranka in Katoliška akcija zavzeli svoje stališče napram vsem političnim dogodkom ločeno od njihovih posestrim na Slovenskem, to so storili seveda v skladu z njihovo politično brezpomembnostjo na Hrvatskem, ko so se morale nasloniti na o-gromno večino.
Iz zgornjega je razvidna tudi moralna odgovornost g. dr. Mačka za dogodke v Zagrebu in na Hrvatskem. Izzivajo in vodijo jih frankovci in komunisti, toda g. dr. Maček se ni ogradil od njih, niti ni uporabil svojega vpliva zato, da se omejijo. Res je, da je HSS izvršila čiščenje v svojih vrBtah, izločili so se komunistični in frankovski elementi, vendar moremo smatrati to kot ukrep, da se g. dr. Mačku osigura verna skupina pristašev, če bi prišlo do kakega razcepa med njim in ostalimi hrvatski-mi deli Udružene opozicije. Spričo teh dejstev pa moremo tudi oceniti ves pomen zadnjih razgovorov v Beogradu. G. dr. Maček je od strani bivših srbskih strank postavljen pred alternativo, ali se loči od frankovcev in komunistov in pristane na pogoje za skupno delo, ki jih frankovci in komunisti vsled svoje ideologije ne morejo sprejeti, ali pa se solidarizira z njimi in prevzame tudi vso politično odgovornost za vse, kar se na Hrvatskem dogaja.
Danes doživljamo, da se morajo zmerni in pozitivni državljani ravnati po zakonih, ki niso demokratični, ko istočasno ekstremni in destruktivni elementi uživajo neko faktično demokracijo vsled uporabe sile in ustvarjajo kaos. To stanje je nevzdržno in tako razumemo te predloge g. dr. Mačku kot alternativo, ali se hoče izjasniti za demokracijo ali za kaos. Od njegove odločitve zavisi razvoj v bodoče.
Mi s tem razvojem nismo zadovoljni. Zadovoljni nismo vsled tega, ker ni v skladu z našo koncepcijo države. Zadovoljni pa tudi nismo, ker se pojavita pri reševanju največjih notranjih problemov v državi le dva, ni pa tretjega. Vendar pa je sedanje stanje taksno, da moramo smatrati za koristno, če pade odločitev za sporazum in rešitev, kakor moramo biti pripravljeni, na vse in tudi na žrtve ter borbo, če se Zagreb izjasni za kaos.
KDO JE GOSPODAR MAČKOVIH VRST?
Morda se danes ne govori o nobeni >t\ari toliko, kot o pokretu Kmetske Demokratske Koalieije na Hrvaškem. Mnenja o njej so zelo deljena. Eni jo smatrajo za popolnoma lojalno in eelo odrešilno politično akeijo. Drugi zopet, mečejo nanjo svojo anatemo, proglašajoč jo za antidržavno in prevratniško.
Pomanjkanje informiranosti o stanju v K.D.K. vlada posebno v naših omladinskih vrstah. Zato smo se čutili dolžne, podati nekaj tozadevnih misli, ki niso nastale na osnovi vesti našega dnevnega časopisja in ljubljanskih govorie, temveč na osnovi proučevanja dogodkov na lieu mesta, iz neposredne bližine.
Pri tem se bomo omejili v prvi vrsti na odgovor na stavljeno vprašanje, skušali bomo ugotoviti, katera skupina ima trenutno v tej koalieiji največjo besedo. Iz tega si bo potem lahko vsakdo sam ustvaril v»e potrebne zaključke.
Moti se, kdor misli, da predstavlja Mačkovo gibanje na Hrvaškem neko v svoji notranjosti popolnoma enotno akcijo. Nasprotno. V njem so zastopane v nekaterih vprašanjih močno si nasprotujoče struje. To tudi dovaja do čestih zelo ozkih konfliktov, ki ostanejo javnosti večinoma prikriti. Kajti vsi, ki so v senci Mačkove firme našli svoj prostor, se dobro zavedajo, da jim je potreben enoten pokret, da med masami ne smejo razvijati nikakega sekta-štva, ako hočejo doseči svoj skupni smoter: ukinitev sedanjega političnega sistema in stapljanje nove državne ureditve na dnevni red. Do tu in edino v tem so si vsi edini. V ostalem pa obstojajo velike razlike.
Samostojna demokratska stranka
S.D.S. skupina, na čelu s Čehom Večeslavom Vilderjein, nekakim regentom in zaupnikom Svet. Pribičeviča, predstavlja v tej heterogeni konstrukciji Mačkovega gibanja v političnem pogledu eno najbolj umerjenih, a v socialnem pogledu, vsaj po programu, eno najbolj naprednih struj. Izhajajoč s stališča, da ima nekdo o načinu naše državne ureditve lahko svoje mišljenje, ne bi mogli vsaj v programskem pogledu in osebah, ki stvar vodijo, očitati tej skupini antidržavnost. Sama S.D.S. smatra sebe kot nekak kvas, čigar naloga je, paziti, da ne bi dr. Maček zaplaval v preveč ekstremne vode. Prav tako si je ta skupina na jasnem, da bo sedanja K.D.K., posebno pa Mačkovo gibanje samo, moralo po dosegi svojega edinega skupnega, že omenjenega smotra razpasti. Zato se tudi marljivo pripravlja, da bo v bodočem parlamentu, v katerega bo vstopila v slučaju opozicionalne zmage, lahko samostojno nastopala. Sam dr. Maček smatra S.D.S. za nekako predstavnico prečanskih Srbov, medtem ko je položaj >vodje lirvatskog naroda« rezerviral zase. Če k temu dodamo, da vodje S.D.S. s simpatijami gledajo, ko se na njihovih shodih v srbskih vaseh (na Hrviškem) vijejo srbske zastave, za razliko od Mačkovih shodov, kjer se vijejo izključno hrvaške, nam postane slika vladajočega dualizma še jasnejša.
Sama vloga S.D.S. v Mačkovem taboru je deloma že določena po njenem specialnem položaju, ki ga uživa kot v prvem redu srbska (prečauska) stranka, in po razmeroma slabem številu njenih pristašev. Zato njeni predstavniki vkljub vsej svoji agilnosti in dozdevni enakopravnosti ne igrajo nikake važnejše vloge in morajo končno vedno kimati tudi pri stvareh, s katerimi sicer ne soglašajo. Za razlago tega svojega položaja, ki postaja često preveč oče viden, imajo izkonstruirano zelo lepo tolmačenje: saj vendar ne smemo radi malenkosti razbijati skupno fronto. Toda dogajajo se stvari, ki niso več malenkosti. S.D.S. se še nikdar ni javno odrekla svoje soglasnosti, obsodila razne klice, ki so padali po zagrebških ulicah, in nič čudnega ne bo, če bo nekega dne vkljub svojemu programu izpadla kot služabnica njej nasprotnih idej.
V	splošnem pa, kot smo že rekli, S.D.S. ne igra med masami nikake vidne vloge in temu primeru tudi njena moč v najtesnejšem Mačkovem krogu ne more biti tako velika, da bi prihajala v poštev kot odgovor na v naslovu stavljeno vprašanje.
Frankmm
Antipod dosedaj obravnavani S.D.S. predstavljajo frankovci, gospodarji zagrebške ulice, najvažnejšega faktorja za ustvarjanje hrvaškega javnega mnenja. Njihov program lahko brez skrbi krstimo za antidržavnega. V poli* ličnem pogledu predstavljajo levo krilo (največ zahtevajo) Mačkovega gibanja, medtem ko »o v socialnem pogledu precej reakcionarni.
Frankovstvo samo namreč nikdar ni bilo lastnina širokih narodnih mas, temveč v prvi vrsti vase zaprt »gospodarski pokret« frankovskih slojev in mladih fičfiričev. Saj njegovi pripadniki še danes tu pa tam nosijo franejožefovske brade in dvigajo nosove na račun svojih plemiških naslovov.
Toda po krivdi, to podčrtavamo, raznih režimov, a v prvi vrsti samih opozicionaluih skupin (S.D.S. in H.S.S.), ki so posegle za narodu najlažje dojemljivimi parolami svobode, hrvatstva in antisrbijanstva, je njihova vloga, če že ne oseb, pa vsaj njihove miselnosti, silno zrastla. »Slohodna Hrvatska« je alfa in omega njihovega programa. Kaj bo potem, s tem si ne razbijajo glave.
Predno nadaljujemo, je potrebno neko pojasnilo. Socialna vprašanja razen demagoškega izrabljanja besede »seljak« in vsega, kar je z njo v zvezi, ne igrajo v današnjem političnem življenju na Hrvaškem skoro nikake vloge. Težišče je položeno na čisto politične probleme. Zato tudi lahko tako lepo prosperirajo frau-kovei s svojo čisto politično frazeologijo.
Zaenkrat se nahaja v frankovskem programu ena edina stvarna, otipljiva točka: rušitev obstoječega stanja, rušitev vsake avtoritete, da bi se na ta način dosegli oni potrebni predpogoji, kateri bi zahtevali novo ustvarjanje, ob čigar priliki bi frankovci potem stavili svoje, naj-brže zelo različne, a vsekakor ekstremne zahteve. Ta njihova negativistična ideologija je privabila v njihov krog veliko število komunistov, ki, sledeč poveljem Kominterne: vnašajte kaos! rušite! zavestno, brez vsake sentimentalnosti izrabljajo nastali položaj v svoje posebne svrhe. Da ne bi ta trditev izgledala izmišljena, bom dodal, da je ob priliki zadnjih občnih zborov v raznih akademskih popolnoma hrvaških klubih prišlo do dvojnih list: frankovskih in komunističnih. Frankovci so potem na lastnih tleh zmagali v večini slučajev le s par glasovi večine. To je med omladino. Kakšna pa je situacija na ulici, bo ob priliki raznih demonstracij lahko vsakdo sam videl. Toda trenutno se komunistična in frankovska akcija vsaj na političnem področju popolnoma krijeta, kar daje frankovcem tem večjo moč in sposobnost za izrabljanje ter zapeljevanje mas.
Dr. V. Maček
Na tej od frankovcev podpihovani žerjavici sedi »gospodin pretsednik« dr. Vlatko Maček, Slovenec v hrvaški obleki in z zagrebško mentaliteto. Njegov položaj nikakor ni zavidanja vreden. V glavnem umetno in iz taktičnih razlogov ustvarjena veličina mora paziti in spretno lavirati med svojimi tako različnimi prijatelji in sotrudniki.
Dr. Maček in njegovi sodelavci so bili oni, ki so do skrajnosti izrabljali parole svobode, hrvatstva, antisrbijanstva itd. Danes, ko vidijo, kam je to pripeljalo, da se ne ruši samo politični sistem, kot so oni hoteli, temveč tudi javni mir in sigurnost, bi se radi nekoliko umaknili. A tega ne morejo. Množice, vzgojene z mističnimi, demagoškiini in strupenimi parolami, so se nanje privadile in navezale. Čim bi g. Maček te parole preklical, bi postal v očeh mase izdajalec lastnega programa: Ulica bi si izbrala drugega voditelja, čigar ime se že danes vsak dan pogosteje, pogosteje nego Mačkovo, javlja na njenih ustnicah.
Pravijo, da je H.S.S. in z njo dr. Maček državotvoren faktor. Verujemo. Toda zakaj nima dr. Maček toliko poguma, da bi vstal in raznim razgrajačem povedal, da ne soglaša z njihovim delom? Zakaj molči in na ta način jemlje na sebe vso odgovornost za sedanje destruktivno vzgajanje mas, posebno omladine? Saj njegova grupacija trenutno ni sposoLna prevzeti v roke oblasti, tudi ako bi ji to ponudili, kajti mase pristašev, navajene na razbijanje, podpihovane na maščevanje, bi v tre-* nutkii sproščenosti znale napraviti taka dejanja, ki se ne bi skladala z dostojanstvom niti politično vsaj napol zrelega naroda. Moti' se, kdor misli, da bi v slučaju potrebe zadostovala za vzpostavitev miru in likvidacijo sedaj v masi vladajočih instinktov gola Mačkova beseda. Ko masa sprejme neko vero in začuti svojo moč, se mora najprej izživeti in šele potem je dostopna za dokazovanje. Kdor bi jo hotel ustaviti, predno dospe do takega stanja, bi se moral služiti s sredstvi, s katerimi si pa g. Maček kot nosilec svobode najbrže že prvi dan ob nastopu svoje vlade ne bi hotel mazati rok. Ni glavno priti na oblast. Za oblast je treba biti pripravljen, pripravljene morajo biti vse vrste tvojih pristašev, na katere se boš moral naslanjati ob priliki izvajanja svojega progra-
ma. Tak pa še ni Mačkov pokret niti od daleč, tega se mora tudi sam dobro zavedati. Zakaj torej g. Maček in njegova intimna okolica ne skuša izpremeniti kurza, vnesti v svoje vrste malo več resnosti in reda? (Seveda, ako je gospod Maček za Jugoslavijo. To pri teh svojih izvajanjih predpostavljamo.)
Kdo odloča?
V	vsakem pokretu je v trenutku njegovega vrenja vedno prevladalo radikalno krilo. To nam potrjuje zgodovina vseh dosedanjih revolucij. Tega radikalnega krila pa v Mačkovem pokretu ne predstavlja H.S.S., temve? frankovci. Ali je potem kaj čudnega, da imajo pri masi oni največ uspeha, da njihova miselnost prodira in je v glavnem že pridobila celo omladino H.S.S.-e, takorekoč Mačkove stranke. Tudi to svojo trditev bi lahko podprli s konkretnimi dokazi, a s tem bi svoja že itak dolga izvajanja preveč raztegnili.
Sami frankovci smatrajo danes Mačka za nekakega svojega ujetnika, ki mu je dovoljeno samo previdno molčati in soglašati, kajti v nasprotnem slučaju bi ga zagrebška ulica takoj detronizirala.
H.S.S.-ovci pravijo, to je samo Zagreb, vasi pa so naše. Toda poznavalci prilik trdijo, da to ni baš tako sigurno. Tega se najbrže boji tudi sam g. Maček, slavnostno okrašena firma, viseča na zelo nesigurnem in izdajalskem zidu. Zato molči, ker ve, da bi ena sama nepravilna beseda mogla povzročiti padec njegove zvezde in odkriti labilnost vsega tistega pokreta, kateremu edino voditeljevo ime in možnost, da si vsakdo na svoj način tolmači še nikdar izraženo mišljenje svojega šefa, daje neko kompaktnost.
Toda če je vloga g. Mačka sedaj samo neugodna, se z veliko naglico bližamo temu, da postane tudi nelepa. Kajti, ako je g. Maček res državotvoren, potem je. sedaj skrajni čas, da obsodi one ekstreme, ki, pljuvajoč na osnovne temelje države, vodijo svojo akcijo pod njegovim potronatom (dosedaj še nikdar preklicanim) s peklensko natančnostjo, poskušajoč, kako bi uničili vsako možnost sporazuma in sodelovanja vsega ukšega naroda, kako bi pod-minirali vse, tudi najnedotakljivejše temelje Jugoslavije.
Toda g. Maček tega do danes še ni napravil. Skrbno čuva svoj položaj »vodje naroda«, noče se zameriti niti na levo niti na desno. Tega ni napravila niti S.D.S., vsaj na način, da bi javnost to opazila, da bi bil vsak nadaljnji sum neutemeljen.
Naš narod ima lep pregovor: »Kdor molči, ta pritrdi.«
Zato tudi smatramo, da nosi ves Mačkov tabor, solidarno, odgovornost za sedanjo vzgojo hrvaških množic.
Molka v tem slučaju ne moremo sprejeti kot nekaj taktičnega, temveč vidimo v njem kvečjemu cinično zatajevanje lastnega mišljenja ali pa kapitulacijo luštne struje pred tujo, močnejšo.
Zelo radi bi videli, da se izkažejo naši zaključki kot zmotni in črnogledi. Morda bo v kratkem kaka gesta g. Mačka »razčistila situacijo« in nas veselo presenetila. Toda sigurno nobeno mesto v Jugoslaviji nima za svojo pokrajino takega pomena in ne služi kot merilo njenega mišljenja, kakor Zagreb. Tam smo kontrolirali srčni utrip in mislimo, da se nismo zmotili.
ZA ŠTRAJK ALI PROTI ŠTRAJKU?
Zaklenjena vrata na ljubljanski univerzi so morala čuvati naše najvišje prosvetno svetišče. Čuvati so ga morala zato, ker se nekateri akademiki niso zavedali svojega akademskega dostojanstva. Na univerzi mora vladati svoboda ■ mišljenja, svoboda govora.
Nova tehnična uredba je ravno te dni stopila v dejansko veljavo. Akademiki -tehniki so živo občutili, da so izpitni roki v tej uredbi prekratki. Razumljiv je njihov odpor. Nerazumljivo pa je postopanje našega tehničnega dekanata. Ali ni bila njegova dolžnost, da je takrat, ko se je uredba izdelovala in v momentu, ko je on nanjo v celoti pristal, poučil tehnike o vsebini njihove uredbe? Zakaj so pa drugi dekanati tehničnih fakultet v državi to lahko .storili! Ali niso univerzitetne oblasti poklicane zato, da tolmačijo na merodajnih mestih želje svojih slušateljev? Žal prepozno je naš tehnični dekanat ^sporočil svoje, sedaj spremenjeno mnenje na merodajna mesta. (To se je zgodilo 24. III. t. 1. Op. ur.) Upamo pa upravičeno, da se bo tehnikom ustreglo s tem, da se za enkrat izpitni roki podaljšajo.
Vsi akademiki občutimo danes asoci-jalnost plačevanja šolnin in taks. Priznavamo državi, da je ona tu upravičena do svojih doliodkov saj jo stane letno vsak akademik v Ljubljani 6.400 dinarjev. Država pa se mora zavedati, da ni v njenem interesu, če se najboljšim in hkrati najbednejšim študentom onemogoči radi šolnin in taks vsako študi-ranje. Šolnine in takse naj se izpreme-ne. Določiti se mora pravična socijalna lestvica plačevanja.
Vse te in ostale stanovske kot strokovne zahteve pa bomo akademiki skupno z univerzitetnimi oblastmi proučili in zahtevali, da jih na merodajnih mestih takoj realizirajo. Slišali smo našega rektorja, ko je govoril o medsebojnem zaupanju in sodelovanju. Doslej tega nismo opazili. Želimo pa si zato tem bolj takšnega dela v bodoče. To bo največja garancija, da bodemo uspeli v svojih zahtevah.
Slišali smo pozive nekih akademikov
o	solidarnosti borbe (s štrajkom!) z vsemi akademiki v Jugoslaviji. Kakšna je to solidarnost, ki si jo nekateri predstavljajo v štrajku? Borba ljubljanskih akademikov je iu bo morala ostati nepolitična. V Zagrebu pa izjavljajo sami voditelji strajka, da je njih borba, politična borba lirvatskega naroda. Samo
poglejte kako izzvene demonstracije med zagrebškim štrajkom! V takih prilikah se ljubljanski akademiki ne smemo in tudi ne moremo z zagrebškimi solidarizirati.
Razni agentje so med najrazličnejšimi vestmi trosili tudi to, da je v Beogradu solidarnostni štrajk. A tam ga ni bilo in ga tudi ne bo. Kako je sedaj s to solidarnostjo? Celo naši zagrebški kolegi so izprevideli, da je najboljša njihova rešitev v tem, če bodo po Veliki noči začeli z normalnim delom na univerzi.
Morda je bil upravičen pardnevni štrajk. Upravičen v toliko, da se vsa javnost zopet zainteresira za naša akademsko - stanovska vprašanja. '
Na delu pa so antidržavni elementi, ki žele naš demonstrativni in hkrati ma-nifestativni štrajk izrabiti v svoje namene. S štrajkom se ne rešujejo akademska vprašanja, z 'njim se, če je dolgotrajen samo vse ruši. S štrajkom študent škoduje le samemu sebi. Univerza je zaprta, izpitov ni, delo se zaustavi, a roditelji morajo vkljub temu brezdelju svoje otroke finančno podpirati. Ali ni ta denar izgubljen? Kje pa je sedaj so-cijalnost.'' V javnosti pa se stvarja mnenje, da študentje, ki so željni strajka ne morejo biti istočasno željni dela.
Akademiki se moramo zavedati svojega stanu. Naš stan zahteva akademsko dostojanstvo in akademsko borbo. Pristopimo h konkretnemu reševanju naših potreb. Sestavimo svoje predloge z utemeljitvijo ob pravem času. Ne plašimo se dela. Od univerzitetnih in kompetentnih državnih oblasti zahtevamo, da ne bo njih »sodelovanje na bazi zaupanja« le fraza in uspavalno sredstvo.
Pozdravljamo inicijativo beograjskega rektorja dr. Čorovica za bližnji sestanek zastopnikov univerzitetnih oblasti in vseh akademikov v Jugoslaviji. Želimo, da bi kmalu lahko skupno vsi svoje zahteve konkretizirali v obliki posameznih zakonov in jih preko ministrstva prosvete predložili Narodnemu predstavništvu v odobritev.
Po Veliki noči pa zopet vsi složno na delo, da dokažemo svojo resnost in u-pravičimo nade, ki jih na nas akademike naš narod stavi ja.
o. ni.
PORAVNAJTE NAROČNINO!
FAŠIZAM U
Pretpostavimo da u Jugoslaviju do-putuje stranac koji nikako iie pozna je naše prilike, koji pojma nema o našim političkim ljudima i političkim odno-sima. Da bi se upoznao sa 8 vi m tim, uzeče u ruke naše novine i tu naiči na stalno ponavljanu konstataciji! da. nor-malizovanje prilika u zemlji zavisi od volje i odluke izvesnog »vodje« izvesnog »naroda«. Volja tog »vodje« se poštuje kao sveta, njegove se reči mere kao zlato, u njima se pronalazi dublji smisao, svaka njegova izjava je otkrovenje za zapanjeno javnost. Njegovo sedište, neko malo selo u Hrvatskom Zagorju, obavi-jeno je svetiteljskim nimbom, delegacije pobožnog naroda odlaze onamo kao na hodočašče. Naš če stranac zaključiti, sasvim opravdano, da je pokret koji vidi taj »vodj« običan fašistički pokret, da je g. Dr. Maček »fiihrer« ili »duce«.
Odmab da se razumemo: mi, ovde, fašizam ne napadamo a niti ga zagova-ramo. Konstatujemo samo činjenicu da je pokret g. Mačeka, u srži, pokret koji se ne razlikuje od pokreta bilo kojeg drugog fašističkog vodje. Pripovetke o demokratiji, koje iznose njegovi »opu-nomoceni poklisari«, obzirom na papski položaj, koji zauzima »vodj«, toliko su smešne da se moramo puditi kako odrasli ljudi mogu da igraju toliko glupu ulogu. Šuplje fraze o »slobodi« i o drugim demokratskim rekvizitima gube i svoju iluzornu vrednost ako se smeju propovedati samo po pretbodnom odo-brenju »vodje«. Smatramo da se na na-šoj političkoj pozornici još nikada nije izvodila demokratska komedija sa ma-nje duha. Mi smo več i žabe gutali ali
Dr. Stojadinovič:
'	. . '	t. • . tl	Ur. ,1	ii".	.. ;>	'
v /	'1 •	; (	'iv . ' ->	v’ <•	K.	■ >»f.
k
Dr. Korošec:
>. .. Dokler se strasti v našem javnem življenju popolnoma ne pomirijo, je treba še počakati s predložitvijo tega zakona (tiskovnega namreč ■— op. ur J.
Cenzura v pravem pomenu	besede	sploh ne
obstaja. Tako zvana predzenzura je le na korist listov.
Kar se pa tiče izvrševanja zakona o tisku, je od	prihoda	sedanje	vlade	nastopilo	znatno
olajšunje . . .«
(»Jutro«, 27. III. 1936.)
KULTURA
JUAREZ IN MAKSIMILJAN
(Premiera v ljubljanski drami dne 1. aprila 1936.)
Drama »Juarez in Maksimiljan« pred-ksikanekega cesarja Maksimiljana, člo-stavlja iztrgane liste iz zgodovine me-veka, ki se je vse svoje življenje boril, čeprav v svojem bistvu plemenit človek, za uveljavitev svoje vladavine in za priznanje med Meksikanci. Nasproti mu stoji mrzli Juarez, ki s svojo čudovito razumnostjo in neprekosljivimi vo-jašktui zmožnostmi usmerja zgodovino uzurpatorskega Habsburžana na pot, ki edina odgovarja časti in zavesti ineksikanskega plemena.
\V erfelova drama »Juarez in Maksimiljan« je politična drama, zgrajena na neštetih nasprotjih in zapletljajili, na križajočih se interesih ljudi, ki hočejo uveljaviti svoj vpliv in si utrditi svoje položaje. Temelji za to graditev pa so različni: Maksimiljan gradi na zgodovini svojih prednikov in na slavi svojih sodobnikov, Juarez pa na prirod-nih pravicah svojega plemena. In tu, v lej zgrešeni osnovi, na katero gradi Maksimiljan, je osnovan že tudi njegov usodepolen konec, z njegovo smrtjo, s katero se zaključi tudi osrednji konflikt drame.
To bi bila kratka vsebina drame, ki po svoji umetniški vrednosti še zdaleka ne doseza ostalih del, ki jih je imela naša drama na letošnjem repertoarju. Vsi nešteti zapetljaji ne morejo dvigniti gledalca preko vsakdanjosti oseb in usode, ki spremlja nastopajoče ljudi,
JUGOSLAVIJI
nam još niko nije tvrdio da je katolička crkva demokratska i liberalna ustanova iako svaki katolik mora da veruje u ne-pogrešivost pape.
Iznenadjenje pa i smeha je u našoj javnosti, sasvim opravdano, izazvala izjava g. Hodjere da je on uvek bio za demokratiju. A kada poklisari hrvatskog pape gromoglasno zalitevaju »punu demokratiju«, onda u tome niko ne vidi izistinsku komediju koja če, nadamo se, jednoga dana nači svog Rablea.
Teorija i praksa su dve stvari, kaošto je poznato. I Napoleon je, u svojini me-moarima, pred kraj svog života tvrdio da mu je uvek lebdeo samo jedan, uzvi-šeni, cilj pTed očima: stvaranje Sjedi-njenih evropskih država. U praksi se to pokazalo tako da je poklao nekoliko generacija tih budučih sjedinjenih Ev-ropljana. U teoriji, g. Maček »ljubi« demokratiju i želi da ostvari, pomoču nje, sjedinjene jugoslovenske države. U praksi, on je bog otac lično, i u Zagrebu se proliva krv po tim demokratskim načelima. Naravno, najlakše je nad pro-livenom krvlju prati ruke. »Ja to nišam želeo, ja to ne odobravam« (kao Napoleon!). A šta gospodin želi i šta gospo-din odobrava? On želi gradjanske slo-bode i odobrava demokratske metode (ovamo cemo staviti tri uskličnika iz dubokog ubedjenja: ! ! !).
Zasada, lepo, gosp. Maček propisuje cenu stoci (kojih svaki seljak ima da se pridržaje, pod pretnjom golemih batina). Samo, izlaze neki leci u Zagreb gde se izraz »stoka« upotrebljuje i u izves-nom širem značenju. Ako stvari budu ovako išle dalje, jednog dana čemo čuti kako i cene dobijaju to sire značenje.
Danas ima more idiota i umno za-kržljalih individua po našoj zendji koji u svakom rodoljubu vide »fašistu«. Jasno da sa njima nema smisla razgovarati tako kao i sa normalnim ljudima: ali bi im trebalo, sasvim blago (jer, lude ne treba dražiti), šapnuti na uho da svoje napade upute na pravu adresu, na adresu g. Mačeka, naime.
Dakako, pokret koji u sebi sadrži heterogene demente koliko Mačekov, nije u mogučnosti da izradi svoju jasnu ideologiji!. Medjutim, najradikalnije krilo, krilo po kojem se, uprkos svih umiru-jučih izjava, sve više procenjuje ceo pokret, frankovci, dakle, mlate oko sebe svim frazama koje odlikuju ekstremno nacionalistički pokret. Štaviše, oni
pa tudi zgodovinski dogodki, ki jih vsebuje drama, ne spadajo v današnji čas.
Vse te nedostatke Werfelovega dela pa je zakrila umetniška na višku stoječa igra in posrečena režija, ki nam je nudila užitek vsaj v občudovanju naših odličnih igralcev.
O	POMENU IDEJNIH TEČAJEV ZVEZE KULTURNIH DRUŠTEV
ZKD priredi vsako leto idejni tečaj. Ti tečaji so namenjeni v prvi vrsti mladim podeželskim prosvetnim delavcem in vodilnejšim članom nacijonalno-kul-turnih društev, včlanjenih v Zvezi.
Letošnji idejni tečaj se je vršil od 4. do 6. aprila ob številni udeležbi agilnih fantov različnih poklicev. Prihiteli so iz bližnjih pa tudi iz najoddaljenejših krajev polni zanimanja za nove misli in poglobitev svojega znanja.
Zelo razveseljivo je bilo letos tudi dejstvo, da so odlična predavanja zanimivega in skrbno sestavljenega ciklusa posečali v prav lepem številu tudi akademiki.
Važni in potrebni so taki tečaji še prav posebno danes, ko živimo v dobi meglenih moralnih vrednot in preraja-nja ljudske kulture in družbe, v dobi, ki je zlasti za mlade generacije velikega psihološkega in socijalnega pomena. Zelo pomemben pa je bil letošnji idejni tečaj, mogoče najpomembnejši, odkar jo postavil temelje tej kulturni instituciji pokojni veliki voditelj in njen ustanovitelj dr. Gregor Žerjav. Pomemben je bil prvič zato, ker so predstavljali tako predavatelji kot tečajniki
jasno naglašuju i momenat rase, prizna-ju u istoriji samo »rasno čiste« Hrvate. Tako, naprimer, iz njihove »istorije« su brisani Štrosmajer i Gaj. Prvi zato što je bio — Nemac, a drugi zato što je bio — Čeh!!! Ne, g. Vlatko Maček, poreklom Slovenac, još nije brisan iz njihove istorije.
—~. Nama, najzad, može biti sporedno kako g. Maček misli da spase »hrvatsku domovinu«. On če je »spasavati« sve do-tle dok sebi ne spase kakvu meku stoli-cu, to je jasno. Ali, dok se to ne dogodi, on če neprekidno nizati slavne reči o demokratiji i slobodnom narodu. Na taj dobar vic smo hteli da upozorimo našo javnost. U ova sumoma vremena, hteli smo da ukažemo na ljude koji se nesebično trude da unesu malo veselosti u naše duše. A da se vic ne pretvori u tragediju več če se neko pobrinuti, nadamo se.
Z NAŠIH UNIVERZ
DELO JUGOSLOVANSKEGA AKADEMSKEGA PODPORNEGA DRUŠTVA V LJUBLJANI
Prinašamo poročilo o dosedanjem delu Japd po informacijah, ki nam jih je dal na razpolago gosp. Lev Starin, cand. iur., podpredsednik.
Jugoslovansko akademsko podporno društvo se je ustanovilo pred poldrugim letom. Predsedstvo je takoi blagohotno prevzel g. prof. dr. Kral. Namen društva je bil in ostane, ob složnem sodelovanju delegatov vseh društev, vsaj delno pomagati vsem onim, ki so podpore potrebni — brez razlike. V preteklem letu je torej dobivalo hrano stalno cca. 30 tovarišev, razen tega pa jih je mnogo dobilo perilo itd. Za tekoče leto razpolagamo z precej natančnimi številkami:
Hrano dobiva redno okoli 70 tovarišev, od teh 11 celodnevno, v raznih kuhinjah, največ pa v Ljudski. Denarnih podpor je bilo dosedaj približno za 10.000 Din, poleg tega pa je obskrblje-no z obutvijo 5 tovarišev, okoli 30 z nogavicami, srajce in ostalo perilo je dobilo 70 tovarišev, eden pa nekomplet-no obleko. Poleg tega je dobilo nekaj medicincev, tehnikov ter tovarišic blago za delovne plašče. Nadalje obskrbuje Japd nekaj tehnikov z risalnim papirjem.
skoro homogeno novo mlado generacijo, generacijo, ki je dozorela v svobodni Jugoslaviji in v svobodi izkristalizirala svoje pojme o kulturnih in političnih nazorih. To je važno dejstvo preko katerega se ne more in ne sme iti. Dozorel je novi rod. Ta rod je zmožen in pripravljen prevzeti najtežje naloge, bremena in odgovornosti sedanjega in bodočega življenja. Drugi vzrok, 'ki daje poseben pomen letošnjemu idejnemu tečaju pa je ta, da se je vršil v dobi, ki nikakor ni naklonjena programu in težnjam ZKD. Poleg gospodarskih in so-cijalnih neviht se v zadnji dobi zbirajo nad našo domovino še drugi temni oblaki.
In prav radi takih prilik je posebno važno, da mladi ljudje neustrašeno in jasno pokažemo moč in globino jugoslovenske ideje in nacijonalne miselnosti, ki sta najjačje jamstvo močne in zedinjene Jugoslavije. Te misli in ideje pa širijo in sejejo na najplodnejša tla na-cijonalni prosvetni delavci na deželi.
Poklicno delo vsakega človeka je le del njegovega življenja; važno je predvsem za njegov fizični obstoj. Pravo dušo in karakteristiko njegove osebnosti podajo delo izven poklica — udejstvovanje v kulturnih, gospodarskih in stanovskih organizacijah. Potom organizacij posveča poedinec uspehe svojega dela tudi širši družbi — svojemu narodu. Udejstvovanje v društvih oblikuje in kuje usodo vsakega naroda. Zato je posebno važno, kakšni so ti oblikovalci, kovači usode in orači kulturne ledine med narodom na deželi, kajti z njihovim delom prihajajo ideje do življenja in pravega smotra tudi v najoddaljenej-
Akademski urad dela, Aud, ki je sekcija Japd, pa je preskrbel okrog 30 tovarišem instrukcij odnosno zaslužka.
Jasno je, da ne bi bilo teh ogromnih številk, če ne bi društvo imelo stalnih podpornih članov, predvsem pa so to gg. univerzitetni profesorji, od katerih sta dva v odboru (g. dr. Kral, predsednik, in g. dr. Polec, predsednik revi-zialnega odbora). Posebne naklonjenosti pa je Japd deležno s strani gospoda rektorja dr. Sanica. Pripomniti je treba, da tudi banovina polaga vso važnost na Japd in da ga stalno podpira.
V	društvu so nadalje zastopniki vseh strokovnih in kulturnih društev, kakor so jih društva sama delegirala.
Največ podpirancev je onih, čijili starši so kmečkega stanu, potem delavci in državni oziroma privatni uslužbenci.
DELEGACIJA LJUBLJANSKIH AKADEMIKOV V BEOGRADU
Medstrokovni odbor je poslal štiričlansko delegacijo, ki jo je vodil naš odgovorni urednik, v Beograd, da na merodajnih mestih zainteresira odgovorne činitelje za številna akademska vprašanja. Delegacija je obravnavala sledeča vprašanja: šolnina, takse, obča univerzitetna uredba, uredba o združevanju slušateljev univerz, fakultetne uredbe, zlasti tehnična, krediti za anatomsko predavalnico, najemnina za rudarski odedlek, hidrotebnični institut, kemični institut, Univerzitetni zdravstveni fond, cenzura akademskega tiska in z mnogimi od teh vprašanj tako tesno zvezano — dotacijo naši univerzi.
Kot vidimo, je imela delegacija mnogo posla, saj gornja vprašanja so skoro vsa, ki so danes najbolj pereča.
Delegacija je podrobno poučila slovenske senatorje o poti. Le žal da gg. senatorji niso mogli že v proračunski razpravi v senatu nekatera izvajanja delegacije iznesti. Bili so prepozno obveščeni, bodo pa ob vsaki priliki s svojimi najboljšimi močmi podprli zahteve ljubljanskih akademikov. (Nekaj teh zahtev je vseštudentovskega značaja, na primer šolnine in takse, obča univerzi-tena uredba — op. ur.)
Vodja delegacije je bil sprejet pri gospodu rektorju dr. Čorovicu. Posebno važna je izjava gospoda rektorja, da bo on tekom meseca aprila sklical konferenco, na kateri naj bi sodelovali zastopniki univerzitetnih oblasti in zastopniki akademikov iz vse Jugoslavije. Na tej konferenci naj bi izdelali sku-
ših in najskritejših kotičkih naše lepe zemlje. Zato vrši ZKD s prirejanjem idejnih tečajev, na katerih vzgaja mlade javne delavce, najvažnejšo misijo poleg drugih resnih vzgojnih nalog, ki jih opravlja med narodom.
»Prizadevanja mladih javnih delavcev in mladine sploh pa morajo stremeti vedno k izpopolnitvi in napredku. Mlad človek se ne sme zadovoljiti z dedščino. Graditi mora naprej in še na trdnejših temeljih kot starejši naši voditelji, ki so od borb že izmučeni in se danes ne morejo znajti več na pravi poti. Za bodočnost odgovarjajo mlade generacije. Te so osvobojene starih strankarskih intrig in osebnih razprtij osivelih voditeljev, ki tolikokrat okužujejo ozračje in ga polnijo z eksplozivi. Primerna skrb mladine mora biti sloga v lastnih vrstah; le v slogi bo zmagovala v borbah za novimi zmagami in uspehi.
Pri širjenju složnega programskega nacijonalno - kulturnega in tako tudi zdravega političnega del^i med našim narodom pripadajo ZKD velike zasluge in odlična vloga. Sama in preko svojih okrožnih prosvetnih odborov, ki jih letos ustanavlja, pa mora pristopiti še k sistematičnejšemu vzgajanju našega naroda. Postati mora nujna potreba našega podeželskega in mestnega prebivalstva in vršiti misijo duhovnega pre-poroditelja in zdravnika. To bo dosegla le, če bo upoštevala vse možnosti in pridobitve, ki omogočajo čim trdnejši in čim živahnejši kontakt centrale s posameznimi društvi in vodilnimi sodelavci ter preko njih z narodom.
—s
4. stran
»NAŠA MISEL«
Štev. 10.
RATNA PSIHOZA
pen načrt za vsako posamezno vprašan je. Ta načrt bi se naj v obliki zakona predložil Narodnemu predstavništvu v takoj-šnjo odobritev. Tako bi se vpliv vsakokratnega režima na univerzitetne probleme izoliral, ker bi se odslej vse akademske zadeve reševale s posebnimi zakoni in ne v finančnih zakonih in posameznih uredbah.
Delegacija je bila sprejeta tudi pri gospodu dekanu beograjske tehnike. Sprejemu, ki je bil jako zanimiv, sta prisostvovala tudi dva profesorja. Tehnično uredbo so strokovnjaki z vseli naših tehnik delali polna štiri leta.
Beograjčani so predlagali sprejemni izpit pri vstopu na tehniko. Pri tem pa naj bi stara uredba ostala v celoti v veljavi. Ta predlog je v Zagrebu in Ljubljani naletel na odpor in zato je Beograd sestavil, upoštevajoč želje Ljubljane in Zagreba, novo uredbo. Pred končno redakcijo te uredbe so se vršili številni sestanki med zastopniki vseh naših tehnik. Študentje pri tem niso sodelovali. Gospod dekan beograjske tehnike ugotavlja, da so bile vse želje Ljubljane vnešene v novo uredbo. Ugotavlja, da so novo tehnično uredbo vsi naši tehnični dekanati sprejeli sporazumno in jo predložili ministrstvu, ki jo je v celoti sprejelo. Ministrstvo stoji na stališču, da toliko časa ne bo spreminjalo posameznih fakultetnih uredb, dokler ne bo soglasnosti za kakšno novo uredbo med prizadetimi dekanati. Ta soglasnost tehničnih dekanatov za novo tehnično uredbo je bila na zunaj manifestirana z brzojavnimi čestitkami Ljubljane in Zagreba Beogradu, ko je nova tehnična uredba izšla v Službenih novinah.
Po mnenju beograjskih profesorjev na tehniki, je nova uredba sicer stroga, a koristna, ker preprečuje predolgo študiran ie in tratenje časa vsakemu tehniku, ki za tehnični študij ni nadarjen. Beograjska tehnika smatra uredbo za uspeh in vztraja neomajno, da se ta v praksi izkaže. Posamezni členi se bodo tekom let sigurno spremenili. Sedaj pa tudi fizično ni mogoče uredbe ukiniti. Zakaj pa ni Ljubljana zahtevala za sebe še več, ali pa kakšne spremembe takrat, ko se je uredba predelavala in predno so na njo pristali? Zakaj pa niso ljubljanski profesorji ob pravem času poučili študente, kaj se vse pripravlja? Obtojajo razne teoriie o novi tehnični uredbi, a praksa bo prikazala, v koliko so upravičene ali ne.
Delegacija je svoje zahteve izročila tudi gospodu šefu kabineta gospoda notranjega ministra Sorejeta je bila .tudi pri g. ministru Mihi Kreku. G. minister je doslej dobil le zahteve, ki se tičejo tehnične uredbe, o ostalih zahtevah ni dobil nobenih podatkov. Vse finančne zadeve je delegacija prepozno predložila. V bodoče naj v vsaki akademski zadevi predložimo dvoje: a) konkretnp željo in b) utemeljitev. Postopanja ljubljanskih akademikov v Beogradu niso pričakovali, kajti povod za štrajk so stvari, ki so že starejšega datuma. Na merodajnem mestu ni bilo nobene zahteve.
Gospod prosvetni minister radi zaposlenosti v senatu ni snrejel delegacije. Sprejel jo je pomočnik prosvetnega ministra g. Kovačevič. Gospod pomočnik je pojasnil, kako je prišlo do nove tehnične uredbe. Njegova tozadevna izvajanja se strinjajo z izpovedbami gospoda dekana beograjske tehnike. Vse naše zahteve po spremembi naj tehniki pred-lože svojim gospodom dekanom. Pravna uredba samo zalo danes se ni izšla, ker ni soglasosti med pravnimi dekanati. Predloge za -šolarino je treba izročiti rektoratu. Ti doslej niso ministrstvu ničesar o tem predlagali. Na ministrstvu ni nerazpoložen ja za rešenje tega vprašanja !
Vnela se je prava debata o vseh ostalih zahtevah delegacije. Gospod pomočnik je vedno ponavljal, da so univerzitetne oblasti dolžne zahteve in želje študentov predložiti ministrstvu. Obstoja tendenca, da gotovi ljudje tega namenoma ne marajo napraviti. Vse govorice
»Mir je u opasnosti! Mir je u opasno-eti! Mir je u opasnosti!« Tu lozinku čujemo sa svili strana, ona se provlači kroz uvodne članke, svili naših listova, kroz sve rezolucije svili mogučih skupo-va i sastanaka, kao da prolazimo kroz fahtastičan ludački ples »miroljubivih« maniaka. U svakom gestu bilo koje vlade, »javno m«ijenje» listova naslučuje »udar na svetski mir«, svaki novosklop-ljeni ugovor je, naravno, uperen protiv »vitalnih interesa« koje druge države. Kao da, s jedne strane, postoji blizu dve miliarde svetskih gradjana koji žele i zahtevaju mir a, s druge, nekoliko desetina tisuča članova raznih vlada koji spremaju rat.
Naravno, tako stvar ne stoji. I sasvim bez obzira na »odgovornost« (Italija je napala Abesiniju, takodje članicu Društva naroda, bez ikakve brige zbog »odgovornosti«), danas nema te vlade, na svetu koja bi htela da izazove rat; bolje reci, koja bi mogla da izazove rat. Prvo, ma koliko se govorilo o naoružanju, danas nijedna zemlja nije toliko naoru-žana da bi sa sigurnošču, samo na osno-vu tog naoružanja, mogla da reši kakav rat u svojtt korist. Trebalo bi tu činje-nicu upamtiti. Drugo, rat 11 Evropi se danas više ne može ograničiti na sukob medju dvema državama jer su interesi toliko izukrštani da je sasvim nemoguče pretpostaviti kako bi dva protivnika ne-smetano mogla da »poravnaju svoje stare račune«. Treče: ko je danas čiji sa-veznik i prijatelj, a čiji neprijatelj? Stalno se govori o nekim »blokovima država«, o »dvojnim«, »trojnim« itako-dalje sporazumima, o raznim »antantama« i raznolikim drugim »prijateljskim grupacijama«. Takve pripovetke pružaju zahvalan material raznim »udruženjima prijatelja« i ligama ali u praksi od njih nema ni traga ni glasa. Naprimer: Lokarnski sporazum ne-sumnjivo izriče da se eventualan ulazak nemačkih trnpa u Rajnsku oblast ima smatrati kao izazov na rat, ni manj ni više. U tom slučaju, Engleska ima da pruži svu oružanu pomoč Francuskoj. Danas, kada je Hitler ušao 11 Porajnje, Engleska več nije toliko ratoborna, i mi se pitamo: gde je ono »tradicionalno prijateljstvo« izmed ju Francuske i Engleske o kojem postoji toliko lepih pripovedaka po našim čitankama za malu decu? Ili : naša je država poru-čila ogromna postrojenja za zeničku že-Ijfezaru kod Krupa a ne u Vitkovica-ma, u Čelioslovačkoj iako su ponude obili preduzeča bile jednake. Zbog toga kilometarski članei 11 čehoslovačkoj štampi, ispočetka, čak, talas razočarenja i neraspoloženja. Sada, medjutim, na osnovu statističkih podataka čelioslo-vačko-jugoslovenskog trgovinskog bilan-sa, Čehoslovaci uvidjaju i priznaju da je Jugoslavija postupila potpuno pra-' vilno, da drukčije nije ni mogla da po-stupi.
Moramo danas računati sa činjenica-ma koje se manifestuju u nečem dru-gom nego u • »paktovima o nenapadanju«. Možemo mi biti protivnici velikog internacionalnog kapitala, možemo mi verovati 11 bajku da rat za sve velike
pa o rnontanistiki in filozofični uredbi je gospod pomočnik odločno demantiral.
Vsi delegati so danes prepričani, da so storili vse, kar je bilo v njihovi moči. Delegacija je razjasnila na merodajnih mestih položaj, v katerem se nahaja naš akademik. Zainteresirala je vsakogar za akademske stanovske interese. Razčistila je marsikatero nejasnost, ki je vladala med študenti. Prepričala se je tudi, da so mnoge govorice o velikih nevarnostih brez vsake podlage. Delegacija je videla nova pota za strokovno borbo, pota, ki se jih doslej akademiki niso posluževali v oni meri, kot bi bilo želeti, dasi so ravno ta pota edino pravilna, uspešna in legalna. Delo delegacije je bilo vseskozi pozitivno in upamo le, da bo rodilo uspehe, ki si jih vsi tako zelo želimo.
kapitaliste znači d o bar posao — ne smemo gmetnuti s uma da danas u svim evropskim zemljama postoje velike investicije -stranog, ne domačeg, kapitala, ne smerno preči preko činjenice da Francuskoj nije 11 interesu da se uništi ili i samo oslabe nemačka industriska preduzeča u kojima je zainteresovan i francuski kapital (naprimer baš u Rajn-skoj oblasti: još 1923, ako se ne varamo, sastanak nemačkih i francuskih in-dustrialaca koji rasmatraju pitanje sa-radnje).
Naravno, kao i na svim drugim po-
l	jima Ijudskog rada. i ovde vlada'-Iiaos,
i	ovde smo još vrlo daleko od racionalizacije o ko jo j se danas toliko mnogo, i naivno, priča. Po našem mišljenju, baš je racionalizacija onaj spasonosni recept za izlazak iz »krize«, koji se traži toliko grčevito. Racionalizacija izmene dobara, racionalizacija podele dobara, racionalizacija medjunarodnog kapitala, racionalizacija medjunarodnog sa-obračaja — jednom reči, racionalizacija medjunarodnih ljudskih odnosa. Ratio, rationis, genus femininum, latinska reč, znači razum, nije na odmet da se pot-setimo. Taj razum, običan, svakodne-van, zdrav ljudski razum, njega bi opet trebalo uvesti kao konstantu 11 ljudske račune.
A to se neče postiči nikakvim čudom. Nečemo doživeti, zaista vam kažem, da če velekapitalisti danas, kada štampana javnost na svim krajevima sveta uzvi-kuje kako je mir u opasnosti, da če oni danas pokazati neko nečuveno intereso-vanje za patnje nezaposlenih radnika; nego če oni reči: »ako, zbilja, postoji ratna opasnost, onda ču pokušati da to što imam očuvam po svaku cenu, ko zna šta če sutra doči.« Tako stvar izgleda i nikakve apelacije na »socialno oseča-nje« tu ne pomažu. Nego, mi treba da predjemo u pravu borbu za mir, a to na taj način što čemo preskočiti prve stranice svili novimi, one stranice gde se govori o ugroženom miru, pa se zadržati kod kratkih beležaka, negde 11 unu-trašnjosti lista, gde se govori kako je, naprimer, zaključen trgovinski ugovor izmed ju Jugoslavi je i Nemačke; ili, kako su francuski bivši ratnici došli u Nle-mačku i onde bili srdačno dočekani od svojih bivših protivnika; ili, kako je ceo svet poslao ekspediciju za spasava-nje nekoliko desetina »boljševika« koji su skapavali na nekoj ledenoj santi; itakodalje.
Naoružanje nije uzrok, ono je posledica. Ono je posledica ratne psihoze. A ta psihoza se održava i raste zaliva-Ijujuči grom o gl a sn 0111 čuvanju »ugrože-nog mira«. Sasvim je nesumnjivo da na prosečnog čoveka poraznije utiču svako-dnevni izveštaji o neizbrojivim »konfe-rencijama za mir« nego izveštaji o lia-oružanju. Na tim konferencijama se ni-šta drugo i ne radi nego što je sadisti-čkom nasladom i matematskoni tačno-šču izračunava dan i sat tobožnjeg 110-vog »svetskog pokolja«. Ako neko smatra da takvi matematski računi deluju umirujuče na prosečnog Evropljanina, onda je ili lud ili »radi sa računom«. Mi smatramo da je tačno ovo drugo. Jer, ko inscenuje sve te pompezne dan-ees macabres? Oni koji, po vlastitim izjavama, svesno rade na izazivanju svetske revolucije. To su današnji ču-vari mira!!! Da više neče dugo, o toni nema sumnje jer »vidi se jasno da su to poslednji trzaji umno i telesno bolesnog čoveka koji sve svoje sile prikuplja za poslednji pokušaj da iz sebe izbaei svu preostalu žuč i otrov«. Samo, smrt bo-lesnika treba ubrzati.
Mi smo, dakle, protiv svili konferen-cija i kongresa za mir. Mi smo za za-ključenje racionalnih trgovinskih ugovora.
•	jv''. - *••.■< .1
Na večerji, ki jo je gospod ban priredil v torek dne 7. t. 111. na čast g. Stojadinoviču, je zadnji med drugim rekel tudi, da želi, da bi ga Slovenci ohranili v dobrem spominu.
MIMOGREDE
80 KOMUNISTOV Gospod pomočnik prosvetnega ministra je delegaciji ljubljanskih akademikov izjavil, da je gospod rektor po~Ial prosvetnemu ministru brzojavko, v kateri pravi, da je 80 komunistov vdrlo na univerzo v Ljubljani, izzvalo nerede in da.je zato univerzo zaprl. Akademiki so se prepričali, da gospod rektor takšne brzojavke ni nikdar poslal. Mi le vprašamo, kdo pošilja takšne tendenčne ve>ti prosvetnemu ministrstvu in v čigavem interesu je takšno poročanje?
SRČNA KULTURA , Pred 60. leti si je vzel življenje v Gorici dr. Karel Lavrič, velik narodni delavec in borec na Goriškem. Ob priliki njegove smrti je »Slovenec« priobčil napad na njega in list »Sočo«, ki je primerno označil izgubo, ki jo pomeni dr. Lavričeva smrt za Slovence. Ne vemo, kaj je napotilo sedanje urednike »Slovenca«, da so v kotičku »,Slovenec1 pred 60. leti« ponatisnili ta napad, vemo pa, da je tako ravnanje najblažje rečeno pomanjkanje srčne kulture.
SODELOVANJE IN ZAUPANJE Gosp. rektor je na velikem zborovanju vseh akademikov omenil, da vlada v Ljubljani med akademiki in univerzitetno oblastjo tesno sodelovanje, ki bazira na zaupanju. V Beogradu pa, da kaj takega sploh ne obstoja. Vprašamo le, kdo je informiral akademike o novi tehnični uredbi, ko se je ta še izdelavala? Beograjski akademiki so že takrat, ko nova uredba še ni zagledala luči sveta, bili o njeni sestavi informirani in so proti njej tudi protestirali; ljubljanski akademiki pa o njej niso ničesar vedeli. Tako tesnega sodelovanja in zaupanja si še vnaprej želimo.
GELJANI SO DOBRI KRISTJANI!
V Celju bodo začeli v kratkem graditi novo cerkev. Med ljudstvom se pridno zbirajo prispevki, niti uhani, prstani in broše se ne zavračajo. Da bo le cerkev stala! Ali je to kriza?
ČLOVEK — DER MENSCH
V Ljubljani se je ustavila nemška higienska razstava. Na plakatičih je poleg naslova človek v oklepaju še pojasnilo der Mensch. Mogoče menijo razstavitelji, da se v sedemnajstih letih nismo mogli zopet privaditi svojega jezika?
OTOK BLESKI — KINC NEBEŠKI!
Na Bledu so prejšnji teden našli politični kamen modrosti. Vsi naši aktivni in pasivni politiki so takoj odpotovali tja, da si ga skušajo osvojiti. Ker pa to ni bilo mogoče, so si ga po medsebojnem dogovoru razdelili: nekaj so ga dobili aktivni, nekaj pasivni.
OBLIKOVANJA Onoinad su, zbog velikb zasluga za Jugosla-viju, bili odlikovani proizvodjači čuvenih kranjskih i drugih »klobasa«. A 8 aprila je go-spodin ban Dravske banovine predao odlikovanja petorici sveštenika. U ime odlikovanih je zalivalio visoki crkveni dostojanstvenik gospo-din Nadrah, koji je, izmedju ostalog, rekao: »Mi, katolički sveštenici, volimo Jugoslaviji! i molimo se Bogu za nju; spremni smo da sve svoje snage žrtvujemo u to da bi bila tako uredjena i da bi se njome tako upravljalo kako bi mogli biti u n jo j zadovoljni i srečni svi državljani koji su dobre volje.«
Vele da su pri ovim rečima svi prisutni ima li suze ganuča u očima.
Gospodin Nadrah je, dalje, rekao:
»Ali, mi katolički sveštenici ne poznajemo vizantinsku pritvornost (?) i, ako bi ikada do-šla vlada — da nas Bog sačuva, — koja bi htela katoličkoj erkvi da veže noge i ruke, bili hismo toliko jaki da hismo sa sv. Petrom izjavili kako »Boga treba više slušati nego ljude« — i po to j izjavi se i upravljali u svom delovanju.«
Vele da je pri ovim rečima svim prisutnim u očima zaiskrio ogauj luiščanske odlučnosti.
PREVIDNA NAGLICA Kmečka zveza objavlja v »Slovencu« z dne 11. aprila pripravljalnim odborom te zveze poziv. Radi obširnosti poziva prinašamo samo mastno tiskane fragmente:
»Požurite z vlaganjem pravili za krajevne Kmečke zveze! Ustanavljajte tudi okrajne odbore Kmečke zveze! Pospešite ustanovne občne zbore!«
Le hitro pod streho, da vas ne preseneti nenaden deževni val z vzhodnega Balkana!
Lastnik in izdajatelj: Konzorcij »Naie misli*. — Uredništvo in uprava: Ljubljana, Groharjev• cesta 211.; ček. račun štev. 17.120. — Za konzorcij in uredništvo odgovarja: Orožen Milan, cand. iur.
Tiska Tiskarna Slatnar, d. z o. z., Kamnik fVodnik in Knez).