983 KRONIKA IZ KOZMOPOLITOVE ZAPISNICE Med znamenitimi Slovenci, posebej tistimi, ki so ponesli glas o slovenskem jeziku in kulturi daleč prek meja naše domovine, velja Janko Lavrin za enega najvidnejših. Z njim se tudi potrjuje znana ugotovitev, da ne le da najdeš Slovenca povsod, kamor je stopila človeška noga, pač pa tudi, da je znal potrditi najbolj žlahtne črte slovenskega značaja: delavnost, sposobnost, občutek odgovornosti do tistega, česar se loteva s prav čebeljo marljivostjo. Dne 10. februarja 1987 bi bil Janko Lavrin dopolnil sto let. Svojo stoletnico je sam želel učakati z izdajo svojih pretežno krajših proznih del, ki so nastajala skozi desetletja - neizbrisljivi utrinki spominov na doživeto, v kar je bil postavljen in kar se je postavljalo predenj. Naslovil jih je MED OSEM IN OSEMDESET*, saj sega zapis najstarejšega spomina v njegovo osmo leto (Pasje življenje), poslednja črtica, Spovednikova spoved, pa je nastala nekaj pred nepričakovano sklenitvijo tega tako plodovitega in tudi nevsakdanjega življenja. S tem so ugasnili tudi nekateri načrti v zvezi s pripravlja-no stoletnico tega erudita; čislanega po svetu, ne le v Angliji. V njegovi rodni deželi so se njegovemu delu in spominu oddolžili s knjigo, ki je živela in rastla z njim in v njem skozi vse življenje, kar se ga je zavedel. In niso ravno pogosta življenja, kot je bilo življenje tega našega humanista, raziskovalca, znanstvenika, v mnogočem povsem izvirnega preučevalca raznih literatur Evrope, posebej ruske klasične (Puškin, Lermontov, Gogolj, Turge- * Janko Lavrin, MED OSEM IN OSEMDESET, Slovenska matica v Ljubljani 1987. njev), prevajalca in literarnega zgodovinarja, esejista. Iz rodne Krupe v Beli krajini ga je nemirni, iščoči duh napotil v svet. Po študiju slavistike v Rusiji, na Skandinavskem in v Parizu si je začel služiti kruh v Rusiji, kjer je bil sprva publicist, med prvo vojno pa dopisnik na Balkanu, pred koncem za angleške časnike. Anglija je postala njegova druga domovina. Na univerzi v Nottinghamu je predaval do upokojitve (1953) novejšo rusko književnost. Pisal je razprave v angleškem jeziku, prevajal v ruskega in angleškega in obratno. Mimo njegovih knjig ne more noben poznavalec književnosti, noben poglabljalec vanjo, noben raziskovalec. V slovenščini imamo nekaj njegovih zajetnih del. Za nas Slovence pa je še posebej pomemben trud, ki ga je dr. Janko Lavrin posvetil naporom, da bi slovensko književnost odprl svetu. Zanimanje zanjo je zares poglobil s svojimi prevodi Prešerna, Cankarja, Župančiča, Gradnika. Prepotoval je skoraj ves svet, se zanimal za vse, kar lahko in more ter mora zanimati resničnega poznavalca, raziskovalca, svetovljana po duhu in hotenjih. Posrečilo se mu je besede nekoč komaj opaznega naroda posredovati svetu, podpreti zanimanje zanj med svojimi študenti in njih študenti. Skrbno je zidal most med občudovanja vredno slovensko mislijo in spoštovalci prave umetnosti, da bi nas pomagal vzdigniti iz anonimnosti. Bilo je treba volje in vztrajnosti, ne-odjenljivosti in moči; obojega je imel Janko Lavrin na pretek, skupaj s svojo zavezanostjo rodni deželi, z ljubeznijo do nje, kar je prenesel tudi na svojo soprogo Noro, znano slikarko, ki je opremljala izdaje njegovih del s posebnim posluhom za njihovo karakterističnost. Premišljanje o Lavrinovem življenju in delu je hkrati tudi razmislek o nas, naši Književnost Nada Gaborovič 984 duhovnosti, človečnosti, široki razgledanosti, odprtosti, ki edine nas morejo prestavljati više, nam krepiti odpornost in trdnost, ki včasih kažeta opešanost. Koliko je mogoče narediti in doumeti v delovnem človeškem življenju, izpričuje Lavrinovo stoletje. Le redkim pa je bilo poznano, da v tišini svoje študijske sobe veliki človek in znanstvenik goji tudi leposlovje. Zdaj, ko je pred nami MED OSEM IN OSEMDESET, lahko ugotovimo, da je ohranil s svojimi zapiski v beležnici, ki ga je spremljala na njegovih poteh, vse bistveno, kar je srečal, kar ga je vznemirilo, kar ga je pomagalo oblikovati in krepiti njegov odnos do življenja in vsega pomembnega v njem. Bil je zoper memoare, kakor jih navadno pišejo znani ljudje, ker ga je obvezovala njegova izredna skromnost, čeprav je bil sleherni njegov dan zares dan kozmopolita, svetovljana tudi z izostrenim posluhom za marsikaj nevidno ali komaj opazno, kar je mimogrede mogoče prezreti, če nisi Janko Lavrin, če nimaš od srca rad ljudi, če jih želiš zares dojeti in razumeti. Pred nami je dvajset izbrušenih krajših proz tega pokončnega moža, ki si je podajal roko samo z resnico in s poštenostjo. Njegova lastna udeležba v njih je tako njegova podoba, odslikava njegove rasti, zorenja, opredelitev. Popeljal nas je v čase že tako davnega, zanj prvega pomembnega in jasno razvidnega doživetja ob starem mlinu, ki je morebiti odločilno vplivalo na katero njegovih zavestnih odločitev v kasnejšem življenju. Ko je spoznaval pasje življenje mlinarjevega hlapca, je imel osem let. Jasnega pogleda in ostrega uma in duha je bil do smrti, tak tudi brez pridiganja razčlenjuje ravnanje svojih junakov, ki mora samo zase odgovarjati na vprašanja, ki se zastavljajo ob njihovih početjih in odločitvah. V razpon osmih desetletij je Lavrin zajel nekatere temeljne, bistvene in odločilne moralne zakonitosti, veljavne zmerom in obvezujoče za vse, ki hočejo biti in ostati ljudje. Kar se mu je kot otroku odkrilo kot etično, smiselno, vredno, se je z leti brušenja okrepilo, dopolnjevalo. Zato občutimo branje teh proz kot odpiranje vrat v pisateljevo dušo, srce, vest, ki jih nenehno preverja, saj jih je nekako dolžan ponuditi bralcu kot oporo, kažipot do spoznanj; kažipoti pa imajo izredno pomembno vlogo v slehernem življenjskem prebitju. In ko tako stopamo od strani do strani skupaj s pisateljem v njegov intimni svet, občutimo, da je slednja lahkomiselnost izključena kot naša možnost, da pristajanje, vdaja brez boja in odpora ne zaslužita sočutja, če naj bi že, pač razumevanje, pa da so po drugi plati medsebojni človeški odnosi veliko bolj zapleteni, zahtevni in občutljivi, kot kaže videti, če jih res hočeš presojati po merilih velikega kodeksa. Brez zadržanosti pa zna Janko Lavrin odgrinjati najbolj skrite plati človekovih ravnanj, najsi gre za žensko ali moškega. Z rahlo ironijo in humorjem. A ko izpisuje početje, saj gre za odrasle ljudi, ki so za svoja dejanja odgovorni, je v bistvu s svojim ostrim očesom in posluhom in navzlic svoji topli, ljubeznivi naravi neprizanesljivo nasproten slehernemu poskusu raniti človeka, slepomišiti z njim. V to je ravno tako vključen tudi sam. Vsaka pripoved zase je zanimiva in dragocena, pomaga snemati tančico z oči. Pomaga bralca pritirati pred samega sebe, da se pogleda in se spove samemu sebi. Da ustavi svoj korak in pomisli: Saj to velja tudi zame. Ali da se vpraša: In jaz? Kaj bi storil jaz, kaj bi moral storiti? Lavrinova pisava je vznemirljiva na-znotraj, vode vro okoli čeri pod gladino. Ne glede na čas, v katerem se gibljejo z avtorjem njegove osebe, ne glede na stran neba, zemljepisno širino ali dolžino, nam govorijo kot soljudje. Bolj ali manj modri, bolj ali manj dozoreli, izkušeni, življenjsko pregneteni, kakor pač jih je ohranil v svojem spominu in beležnici svetovljan, ki je vedel, da vzroki zmerom porajajo posledice, da neizkuše- 985 Iz kozmopolitove zapisnice nost lahko zapelje v nesrečo, neznanje v skem, pač pa predvsem miselnem smislu pogubo. Nestrpnost v pomor, polovičar- in pomenu. Njegove proze so košček dol- stvo in povprečnost v ravnanjih v usodne gih poti, ki jih je v devetih desetletjih zmote. premeril; nekaj teh širjav nam je odsto- Po Lavrinovi zaslugi s pomočjo njego- pil, podaril. Kot redko dragocenost, ki bi ve knjige prekrižarimo vso Evropo. Od jo morali znati tudi uporabiti, preloma stoletja, prek vojn, začenši z Odličen prevod je zasluga Rape Šuk- balkansko, in s pomočjo njegovih tehtnih ljetove, portret na ščitnem ovitku pa delo presoj, preudarnega pogleda na dogaja- Nore Lavrin. nje, mu sledimo v usode posameznikov in narodov, v razsežnosti ne le v geograf- Nada Gaborovič