324
C. Golar: Proletarec.
Franjo. Nič. Bedasta je ... Pa ti skrbi rajša za svojega Edvarda . . . hahaha! . . Eh, pojdita spat! (Od morja sem se začujejo gosli.) Kakšen tepec pa je to? Zdaj, po noči moti mirne ljudi s svojim brenkanjem . . .
Marica (tiho). Ta melodija —!
Ljubica (stopi k oknu in pogleda ven. Mesečna noč). Ah, to je res poetično. Nekdo se vozi po morju pa igra na gosli.
Franjo. Bedak je.
Marica. Moj Bog, ta melodija . .  !
Franjo. Alo, spat!
Marica (gre  počasi k oknu, kjer je Ljubica).
Franjo (gre opotekaje k vratom na levi in godrnja). Spat, spat.. .! (Odide v sosednjo sobo.)
(V tem ko Franjo odhaja, gre Marica kakor v sanjah k pianinu, sede iti začne potihoma spremljati melodijo gosli, katera se sliši od morja. Polagoma igra glasneje in glasneje. — Ljubica je odprla okno. Nad morjem sveti mesec; njegova svetloba prodira tudi v sobo . . . Marica igra povsem glasno. — Naenkrat utihnejo gosli s kratkim stavkom. Marica igra še nekoliko akordov. Tedaj ^;udi ona hitro   neha.   Vstane,   ogleda   se  kakor   v  sanjah in položi  roko počasi na
čelo.   Ljubica pohiti k njej.)
(Zastor naglo pade.)
Proletarec.
Volčji dnevi . .  . Sneg in led je zagrnil mesto celo, zmrznilo je solnce  v megli, ljudsko srce zledenelo.
Mraz strupen ... In glad koščen
zlobno v lice se reži  mi,
ali ni Samaritana,
ki se usmili me v tej zimi.
V črni les v stran od ljudi med zveri srce me sili; gladni volk sodrug bo moj, a usmiljen bolj z menoj kot ljudje so, bratje mili . . .
C. Golar.